KOLUMNA | 2023 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 39 KAPO IN BUNDO V AKCIJI ALI KAKO MOTIVIRATI NAJMLAJŠE ZA BRANJE BESEDA PISATELJICE Majda Koren http://www.majdakoren.si Kapo and Bundo in Action or How to Motivate Young Children to Read A word from the writer Ob zaključku ali začetku bralne zna č- ke ali pa kar tako – z velikim veseljem obiskujem šole. Enkrat na začetku nastopa povem, da imam tri sinove, ki so mi že zdavnaj zrasli čez glavo. Zato tudi tale zapis za čenjam z njimi. KAKO SEM DOMAČE FANTE MOTIVIRALA ZA BRANJE? Najprej tako, da smo bili vedno obkroženi s knjigami. Knjige na policah, knjige ob postelji, knjige v avtomobilu … skratka, povsod, le v hladilniku ne. Vsak ve čer sem fantom brala pra- vljice, ko so bili mlajši, tudi veliko pesmic. V šoli se nikoli nisem nau čila pesmic, ki se jih je bilo treba nau čiti na pa- met. U čenje na pamet sem kratko malo sovražila. Pa vendar znam cele Mehurčke na pamet. Nau čila sem se jih sproti, ker sem jih tolikokrat pre- birala otrokom. Deževen dan smo izkoristili za obisk knjižnice. Nekaj knjig so si izbrali sami, nekaj sem jih zanje izbrala jaz. Med domačimi knjigami so najraje poslušali Vžigalnik, Razbojnika Rogo- vileža, Piko Nogavičko, Medveda Puja. Vžigalnik z neverjetnimi ilustracijami Kostje Gatnika pa je bila verjetno kar najljubša slikanica mojih sinov. Pesmi: za čeli smo, kajpada, s Pojte, pojte, drobne ptice, nadaljevali z Me- hurčki, kasneje pa na kasetah sto in stokrat preposlušali Mačka Murija, Zlato ladjo in pesmi Borisa A. Novaka v izvedbi Gojmirja Lešnjaka. Ko so bili že proti koncu osnovne šole, sem jim kar tako, mimogrede, brala pesmi za odrasle Andreja Rozmana Roze. Po čitnice na morju: pol prtljažnika so zasedle knjige! Je pa to že bil čas računalnikov, a na sre čo takih, ki jih imaš doma na mizi in jih ne moreš vlačiti naokrog – doma so že potekale bitke, kdo je kdaj na vrsti na ra čunal- niku. Danes s ponosom ugotavljam, da moji vnuki preživijo pred zasloni le malo časa. Od igric poznajo le Minecraft, telefon pa so uporabljali le v času korone, sicer ga nimajo in ga sploh ne pogrešajo. Oh, pozabila sem povedati, da sem po poklicu učiteljica razrednega pouka. Knjige sem vklju čevala v malodane vsako učno temo. Moji u čenci so uspeli uničiti kar nekaj otroških leksikonov in enciklopedij. Seveda sem jih opozarjala, naj lepo ravnajo s knjigami. Saj so. Ker pa so jih pogosto jemali v roke, so se po dolo čenem času izrabile. Najprej sem se sekirala in pred knižni čarko gledala v tla zara- di poškodovanih knjig. Dokler nisem od neke Ameri čanke izvedela, da so to ‚well-used books‘ – dobro uporab- ljane knjige. No, to! Skratka: zelo sumljivo je, če je v učilnici polička z neverjetno lepimi knjigami, ni č strganimi, z nobenim oslovskim ušesom in čistimi kot sol- za. MIHEC Nekoč je med mojimi u čenci sedel de- ček, ki mu v življenju ni bilo postlano z rožicami. V njegovi družini sta vladala alkohol in nasilje. Ni čudno, da je imel fant težave v šoli. Ni se mogel zbrati. Ocene so bile bolj pod povprečjem, četudi se je dalo slutiti, da nekje v ozadju živi inteligenten, srčen otrok. Ob opazovanju otrok v šoli, predvsem pa tega de čka, je nastala knjiga, zbirka kratkih zgodb, s preprostim naslovom Mihec. Ena od zgodbic ima naslov Deset minut branja. V tej zgodbici najdemo napake, ki jih odra- sli počnemo, ko otroka bolj ali manj silimo, naj bere deset minut.  Majda Koren  SLIKA 1: Kapo in Bundo ob Rio de la Plata (Foto: osebni arhiv avtorice) KOLUMNA VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 40 Najprej: otrok ni neumen in ve, da bo deset minut enkrat minilo. Zato je najbolje, da se čim bolj obira, da bo branja čim manj. Potem še: kako naj otrok zbrano bere, se muči s prepoznavanjem znakov in hkrati z razumevanjem prebranega, bere pa v prostoru, kjer je prižgana te- levizija, na kateri se zagotovo dogaja ravno nekaj zanimivega. Nemogo če. In nazadnje: bolje kot čas je dolo čiti količino prebranega, na primer eno stran ali eno poglavje. In pri tem upoštevati velikost črk in število ilustracij. NOTRANJA IN ZUNANJA MOTIVACIJA Ne glede na to da se Mihec težko zbe- re in da je takih otrok veliko, bomo med odmorom v u čilnici opazili fanta ali dekle, ki v vsesplošnem živžavu sedi nekje v kotu ali v klopi in mirno bere. Tak otrok je notranje motiviran: bere zato, ker ga to veseli, bere zato, ker ima dovolj domišljije in koncen- tracije, da se tudi sredi truš ča lahko poglobi v nek drug svet, ki je skrit med platnicami knjige. Ve čina ljudi pa ni notranje motivi- ranih, ne otrok ne odraslih. Otroke lahko motiviramo tudi z bonboni, z nagradnim izletom, z diplomo in pohvalo. Tudi odrasle (zunanje) mo- tiviramo z diplomo in pohvalo, še raje pa, hm, z boljšim plačilom za dobro opravljeno delo. PROJEKTI Razredni projekt terja od u čitelja ogromno dodatnega truda, hkrati pa izjemno motivira otroke za delo – učenje – raziskovanje. Že ob skupnem na črtovanju projekta prevzame otroke prava raziskovalna mrzlica, z veseljem se vržejo na delo: risanje, branje, pisanje in ra čunanje. Najbolj imeniten pa je zaklju ček projekta: predstavitev dejavnosti, razstava, morda še dogodek, na katerega povabimo starše. Projekt o hrani v pravljicah neko č, ne tako zelo dale č nazaj in danes, je moj najljubši. Vključuje veliko branja, vklju čuje stare in manj stare pravljice, prav tako pa priro čnike in enciklopedije. Kako bi sicer ugotovili, od kod prihaja prosena kaša in od kod ajda. Zaključek projekta: razstava pravljic, ki govorijo o hrani, stvarne knjige o hrani in za name ček še pokušina hra- ne iz pravljic, morda celo pokušina hrane, ki prihaja iz dežel, od koder so naši učenci. OBISK NA ŠOLI Kar nekaj šol sem že obiskala ob za- ključku bralne značke. Na nekaterih je zaklju ček bralne značke osrednji kulturni dogodek, z nastopom pevskega zbora, z uprizori- tvijo odlomka iz knjige, s podelitvijo priznanj in knjižnih nagrad ter s ča- stnim gostom ali gostjo: ustvarjalcem ali ustvarjalko. Otroci in u čitelji se pripravijo na obisk ustvarjalca, ga vsaj deloma ‚spoznajo,’ že preden jih obiš če. Manjka le še pika na i. To je zaključek PO koncu srečanja. Množica otrok se razbeži po u čil- nicah, nekateri imajo šport, drugi malico, tretji zemljepis in na dogodek prav hitro pozabijo. Manjka torej neko ovrednotenje, analiza dogodka. Ta je lahko zelo preprosta, z vprašanji za najmlajše o tem, kaj jim je bilo naj- bolj všeč, kaj so si najbolj zapomnili, kaj jih je najbolj začudilo. Najmlajši pripravijo zvezek za slo- venščino, kamor se ob ilustraciji ustvarjalec ali ustvarjalka podpiše. Pri starejših: Kaj so pri čakovali? Je bilo boljše ali slabše od pri čakovane- ga? Zakaj? Ali so izvedeli kaj novega? Bi želeli še kaj vprašati? Kakšen se jim zdi poklic pisatelja? Zakaj? Primerjajo poklic pisatelja in na pri- mer učitelja ali pisatelja in zdravnika ali pisatelja in mizarja: plusi, minusi in zanimivosti enega in drugega poklica. Še nekaj: zelo me veseli, če so na zaključku bralne značke prisotni vsi u čenci, tudi tisti, ki prizanja ne bodo prejeli. Ker jih nemara obisk pisatelja prepri ča v to, da se bodo vendarle odpravili v knjižnico in prebrali kakšno knjigo. Ko me nekatere knjižni čarke začudeno gledajo, ko jim omenim, naj bodo prisotni vsi u čenci, jim re čem: »No, pa naj bodo zraven za kazen, ker niso dosegli bralne zna čke!« IN ZDAJ ME SPRAŠUJETE, KAJ NEKI IMATA S TEM KAPO IN BUNDO. Preprosto. Strip o teh dveh pujsih je primeren za prijazen vstop v svet branja za najmlajše in hkrati ponuja tudi zabavo za starejše, ki se hahljajo ob neumnostih, ki jih po čneta ali go- vorita. Ker ju imajo otroci radi, z vese- ljem oblikujem kak list z nalogami ali diplomami in ga ‚obesim’ na spletno stran, kjer so na voljo vsakomur, ki jih le hoče imeti. (Kar poglejte na http:// www.majdakoren.si/natisni/) ANEKDOTA NAMESTO ZAKLJUČKA Na neki šoli so ob zaklju čku bralne značke pripravili nadvse imenitno pri- reditev, kamor so prišli prav vsi učenci od prvega do devetega razreda. Program se odvija, nastopajo tudi učenci glasbeniki, nekaj povem jaz in na koncu so na vrsti vprašanja u čen- cev. Pa neki devetošolec, malo ve čji od mene, s ponosom zakli če: »Jaz pa ne berem knjig!« in mi da vedeti, da mu je figo mar za knjige in zgodbe in pisatelje. In jaz mu odgovorim: »Aha. Zamisli si, da neko deklico, ki ti je vše č, pelješ v slaš čičarno na sladoled. Klepetata in ona te vpraša, katero knjigo si prebral nazadnje. In ti boš odgovoril: ‚Rdečo kapico!’ Ne vem, če ji bo to ravno všeč!«  SLIKA 2: Pujski so nastali pri dopolnil- nem pouku slovenš čine pri u čitelju Rajku Tekavcu v Švici. (Foto: osebni arhiv avtorice)