SLOVENSKI
UČITELJ.
List za učitelje, odpjitelje in šolske prijatelje.
Izhaja l., 10. in 20. vsakega meseca in velja 3 gld. za vse leto, 1 gld. 50 kr. za pol leta. Učiteljskim pripravnikom se daja za 2 gld., na leto. Spise, dopise in naročnino sprejema Ivan Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru na Štajerskem. Oznanila, reklamacije in drugo administrativne reči naj se blagovolijo pošiljati ,.Narodni tiskarnicl" v Mariboru v koroški ulici hiš. štev. 221).
Štev. 12. V Maribora 20. aprila 1873. I. letnik.
Naši nemški sobrati.
V političnem in družabnem življenji razodevajo Nemci sploh, brez malih izjem, neprijateljstvo do nas Slovencev. To mrzenje do nas jim je večidel prirojeno, se vč, da so nemški časniki z zvitim podpihovanjem ne malo to sovražtvo pospešili. Kakor drugi stanovi, tako se tudi nemški učitelji ne morejo zdržati, kedar gre psovati Slovence. Tega smo se tudi slovenski učitelji že mnogokrat prepričali, in sicer bridko prepričali. Alco-ravno so slovenski učitelji zarad složnosti in zarad obče koristi dohajali in se vpisovali v društva nemških učiteljev, akoravno podpirali in čitali nemško njih časopisje, vendar s tem si nismo pridobili njihovega prijateljstva, marveč vzbudila seje stara nevolja v njih, kakor hitro smo besedo materno spregovorili, v materni besedi jeli pisati, in kakor hitro smo si upali reči, da smo slo venski učitelji. Iz minolih časov bi utegnili navesti več izgledov, iz novejših naj povemo ti-le:
Ko smo se mi s svojim novim slovenskim listom na dan prikazali, bilo je splošno mrmranje med nemškimi kolegi, in graški šolski list. je s svojo togoto z grdim psovanjem razodeval. lJa zakaj? Zato ker je bil list sl o ven s ki. O istem času izišla je v Ljubljani nemška „Schulzeitung-a.“ O tej se je graški „Pada-gog“ (?)	hvalevredno izrazil	in graško učiteljsko	društvo	se	je
na „Schulzeitungo“ izrekoma zavoljo tega naročilo, „da s e nemška stvar na Kranjskem pospešuje".
Nedavno smo dobili nov dokaz, od nemških učiteljev, da se oni v	istini vesele, da bi	naša slovenska reč,	toraj slovenska šola	in slovenska omika propala.
Po	slovenskih časnikih	se je namreč čitala	novost,	da	si
učitelji mariborskega okraja, t. j. okolica brez mesta, snujejo svoje slovensko učiteljsko društvo. „L. Schulzeitung" je to ra-
12
zuniela tako, kakor da bi vsi učitelji spodnje Štajerske snovali tako društvo in je vsled tega „slovenskemu učiteljskemu društvu v Ljubljani" prirokovala in želela pogin. Ta lažnjiva novost je bila voda na mlin koroškega in štajerskega nemškega šol. lista in bitro sta to z veseljem in očitno škodoželjnostjo naznanila svojim čitateljem. Graškim učiteljem jo pa to bilo le deloma po volji. Da bi se splošno „slovensko učiteljsko društvo" razdrlo, no, zoper to bi že ne ugovarjali; da bi se pa na Štajerskem osnovalo slovensko učiteljsko društvo, tega se hudo boje! O tem nam spričuje članek v „P&d. Zeitschrift", št. 9. pod naslovom: „An di slovenisohen Lelirer Stciermarks." V bojazni, da bi bil s tem uničen „Lehrerbund“, da bi se naš list še bolj ne razširjal po slovenskem Štajeru, da bi „P. Zeitschrift" ne dohajala med slovenske učitelje, zabavlja prav grdo slovenskim učiteljem na spodnjem Štajeru. Imenuje je „gefahrlichc (res se nas boje) Coterie", „eingewanderte Costaianer" itd.
Našteva, koliko koristi skupno delovanje, zlasti koliko haska nam daja „Lchrcrbund“. Pač „Lehrerbund“ nam veliko koristi!? Radi bi samo vedeli, s čim in kako? Pri enem edinem svojem zboru je priporočal znano „analitično-sintetično“ metodo, ki ni toliko vredna, kolikor se o njej govori. „P. Zeitschrift" dalje na srce polaga slovenskim učiteljem, da imamo na Štajerskem le en deželni šolski svet, le e n o izpraševalno komisijo, toraj naj bi bilo tudi le eno učiteljsko društvo. S temi razlogi ste ravno pokopali svoje zahtevanje. Ravno le en nemški šolski svet ni za slovenske šole in učitelje, ni za slovenske krajne in okrajne šolske svete, kteri vsi nemških njegovih ukazov in odlokov ne razum?*. Ravno tako samo e n a n o m š k a izpra-ševalna komisija in za slovenske učitelje, kteri k izpitom rajše hodijo v Ljubljano, kjer je vsaj nekaj slovenskega. Nadalje pravi „P. Z.“: koliko koristi vživamo slovenski učitelji od graških društev in da se potem nam vsa podpora odtegne. Presneto malo nam dojde iz nemškega Gradca, če pa kaj dobimo, je to le v slabi razmeri z denarjem, kterega pošiljamo v različna graška društva ! Sicer pa „P. Zeitschr.“ ni toliko mogočna, da bi to zabranila, vsaj imajo učitelji na zgornjem Štajeru kljubu veliki togoti graških učiteljev vendar tudi svoje društvo. In zakaj hi slovenski učitelji na spodnjem Štajeru takega društva ne imeli? —
Vi, nepravični nemški kolegi ga nam gotovo ubranili ne bote! Ako bodemo spoznali, da je nam takega društva treba, gotovo Vas za svčt in za dovoljenje prašali ne bomo. Sicer že imamo mnogo okrajnih učiteljskih društev, slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani za vse slovenske učitelje, in morebiti se nam posreči ustanoviti društvo za izdavanje slovenskih šolskih knjig. Pri vsem tem podvzetji pa nam pomagajo in bodo tudi duševno in materijalno pomagali le slovenski učitelji. Nemški učitelji
se nikoli niso pospeševali koristi slovenske šole in slovenskih učiteljev, nasprotno se pa to še vedno godi. Koliko pišejo (žalibog) slovenski učilelji za nemške liste, kako marljivo ravno slovenski učitelj podpirajo to in ono podvzetje Nemcev, koliko je slovenskih učiteljev po nemškem Stajeru in Goratanu! Ali pa Slovenci tudi koliko podpore od nemških učiteljev uživamo? Nikoli. Mi se morem še le njihovega jezika najprvo naučiti, da je razun-memo. Torej nemšk kolegi, ne grajajte poštenega slovenskega učitelja, ki se trudi za omiko svojega naroda! Ne vtikuje se v naše razmere, kterih tem manje razumete, ker še našega jezika ne znate, kar je tudi tukaj „c o n d i t i o, sine q u a n o n!“ —
O šolskem obiskovanji. i.
V šolo morajo hoditi po novi šolski postavi od 14. maja 1869. vsi otroci, ki so dokončali 6. leto in niso še izpolnili 14. leta. (§. 21. ora. š. p.) Izstop iz šole se po omenjenem §. sme še le takrat dovoliti, če si je učenec prisvojil za ljudsko šolo ukazane najpotrebnejše znanosti, kakor čitanje, pisanje in šte-viljenje. Konec šolskega leta se sme izotop iz šole dovoliti tudi takim učencem, ki niso še izpolnili 14. leta, pa ga bodo v bodočem polletji, in ki so se dobro izučili v predmetih ljudske šole. To dovoljenje daje iz važnih vzrokov okrajno šolsko sve-tovalstvo. Te določbe ima državna šolska postava o šolskem obiskovanji. Deželne šolske postave ne govore o tem nič, koliko let morajo otroci postavno v šolo hoditi. Samo v goriški deželni postavi je v §. 21. sledeča izjema:	Dolžnost, v šolo
hoditi, se pričenja z dokončanim 6. letoni in traja do dokončanega 14. leta. Vendar sme deželni šolski svčt (goriški) po posvetovanji z okrajnim šolskim svetom v tistih okrajih, kjer krajne razmere silno zahtevajo, to dolžnost omejiti na izpolnjeno 7. leto do dokončanega 12. leta''. O tej zadevi govori še poslednja beseda učni in šolski red od 20. avg. 1870, ki je veljaven za vse naše dežele. V tem ukazu je najvažnejši §. 13., ki dolžnost, v šolo hoditi nekoliko zmanjšuje. Ta se glasi:
„Zapovedano šolsko dobo okrajšati (s pomanjšilom učnih ur v tednu, z ogradilom nauka samo v zimsko polletje, z napravo večerne ali premenjevalne dčlovniške šole ali pa po kakšnem drugem pripravnem poti) to je samo po kmetih časno dovoljeno tisti mladini, katera je prišla že v zadnji dve leti uka. Natančneje o tem določa deželna učilnična oblast, poslušaje primerne želje ter nasvete krajne in okrajne učilničue oblasti." K tem postavnim in vladnim določbam imamo še pristaviti §. 22.
12*
(14. m. 69) ki se glasi: V šolo se jemljejo otroci v začetku šolskega leta, izjema je samo pri preselitvi starišev. Okrajni šolski svet in v silnih slučajih krajni šolski svet, sme izjemoma dovoliti sprejembo otrok med šolskim letom". In naposled dodamo še veljavne opravičene izgovore pri šolskih zamudah (§. 4. učn. reda):
1) „če otrok izboli;
2) če izbole otrokovi roditelji ali svojci, ako je dokazano, da
ga potrebujejo v postrežbo;
3) slabo vreme, ako bi	otroci	v njem utegnili zboleti;
4) tako slabi potje, da	se po	njih ne more hoditi."
S tem smo zdaj navedli vse vladne in postavne vredbe o šolskem obiskovanji. Naša naloga je preiskovati, ali so te določbe dobre, pravične za stariše in koristne za mladino.
Vgovarja so proti jim, da	so v principu krivične,	da	se
starišem pravica krati, da	imajo	sami določevati, koliko	in	ka-
košne šole naj obiskujejo njihovi otroci. Imenujejo to naredbo „šolsko silstvo“ (Schulzvvang), kratenje družinskih pravic.
Zopet drugi niso zoper to „šolsko silstvo", grajajo samo to, da je šolska doba predolga, in sicer se nekterim prezgodaj pričenja, nekterim pa predolgo traja.
Te ugovore mi s tem zavračamo:
Država je po meščanskem zakoniku naložila dolžnost, za izrejo in poduk otrok skrbeti starišem in njihovim namestnikom. Če pa ti tega ne store, zastopa in zagovarja država pravico otrok do splošne izreje in poduka. Tako je tudi v nemških deželah vpeljano tako imenovano šolsko silstvo, ki je opravičeno po moraličuih in krščanskih nagledih. Šola je namreč dobra naprava; k dobremu kterega siliti, pa ni greli. Vsaj jo napeljevanje k dobremu ob enem odvračanje od hudega.
Da bi šolska doba predolgo trajala, ta ugovor naj zavrl-nemo s temi besedami, ki smo je pisali o tem predmetu že 1. 1871. v „Tov. “: „Poglejmo, kaj stare postave o tem govore. §. 301. stare politične šolske vredbe pravi: „Vsi otroci, dekleta in dečki, premožni in revni naj hodijo v šolo od pričetega šestega (tedaj od dokončanega petega) do izpolnjenega dvanajstega leta." Prejšnja postava je velevala toroj sedem let za vsakdanjo šolo. Vrh tega pa je bila še nedeljska ali ponavljalna šola, v ktero je morala mladina od 12. do 15. leta hoditi. Nove šolske postave sicer res zahtevajo osmoletno šolanje, pa ne omenjajo nedeljske šole, in imajo še v zadevi vsakdanje šole nekoliko olajšav. Tako se iz 3. odstavka v §. 21. (post. 14. m. 69) razvidi, da se nekterim učencem more dovoliti samo 7'/2 šolanje. Za kmetsko mladino je potem zopet ugoden §. 13 šolskega in učnega reda, po kterein se more redno šolanje za kmetsko mladino znižati celo na 6 let.
' Samo na zadnje dve leti, za 13. in 14. leto, more se vsaj
nekaj poduka preskrbeti. To se zgodi s tem, da otroci v teh letih samo po zimi v šolo hodijo, ali da se za-nje napravi večerna šola ali premenjevalna (vsaki drugi dan) delovniška šola ali še kakošna drugačna šola, da je mladini olajšano. Omenjeni §. daja šolskim oblastnijam pravico, da morejo po potrebi posameznih krajev nauk za kmečko mladino v starosti od 12. do
14.	leta kaj poljubno vravnati, dovoljuje še celo, da sme deželni šolski svet po predlogu okrajnega šolskega sveta zopet vpeljati — nedeljsko šolo za omenjeno mladino.
Če konečno vse te določbe dobro premislimo, moramo reči, da v tej zadevi ni med novo in staro šolsko postavo nobenega bistvenega razločka, da nova šolska postava gledč dolgosti šolske dobe nikakor ni ostrejša od stare politične vredbe. Pritožbe zoper novo šolsko postavo v tej stvari niso opravičene, kajti enake, nemilejše določbe so tudi v starih postavah.
Tistim, ki v tej stvari vedno grajajo novo postavo kot ostro in krivično, moramo tedaj reči, da ne umejo prav niti starih niti novih šolskih postav."
Ustrahovalna pravila namesto šibe.
(Priobčil A Šket.)
1. Na čelu vseh pravil naj v vsakemu učitelju med drugimi znamenita črtica glasno doni:	„Učitelj, na prednašenje določenega poduka se vsaki čas tako pripravi, da bode pred-našanje svoje učence zanimivalo in mikalo; zakaj raztresenje učencev večjidelj iz svojega nepripravljenja za poduk-zajemaš !"
2. Učitelj vpraša po molitvi 1., 2., 3. itd. izmed šolarjev, zakaj so ga stariši v šolo poslali (odgovor si lahko mislimo); potem še vpraša vse učence: „Je li kateri med vami, da so ga stariši za česar drugega v šolo poslali ? !"
Dobro, tako storite, kakor stariši od vas zahtevajo! (Bi se pa vendar le primerilo, da bi kteri nemiren biti začel, poreče naj učitelj: ,,Meni se zdi, da je iz med vas eden pozabil, kar sem po molitvi vsakterega izpraševal; tega bodem moral domu poslati!“)
3. Učitelj zapiše po molitvi s kredo na tablo:	„Tukaj je šola." Potem zakliče kakega nemirneža k tabli in mu resnobno poreče: „Čitaj !"
4. Po molitvi učitelj poreče: ,,Danes dovolim nemirnežem svojevoljno se obnašati zategadelj, da jih bom preštel, koliko jih bo.
5. Danes bom pazil, če bodo fantje ali dekleta bolj mirni. (Že morem soditi, da so dekleta bolj tihe.) Sramota je za fante!
6. Temu pa onemu dovoljim nemirnemu biti — imenovaje
pokaže učitelj po molitvi. Sošolci so dovolj dosvedočeni, da ravno ti nikdar kaj takega ne storč.
7. Ako je izmed 100 jabelk edno gnjilo, koj moramo storiti z njem. Gotovo odstraniti. Ako je pa eden izmed vas poreden —-j to pa bi bilo pač žalostno!
8. Če ima kteri od vas veselje porednemu biti, naj k meni pride, in naj me prosi za to. Če bom spoznal, da mu je kaj ta-cega treba-mu bom v to dovolil. Ovače se ne sme podstopiti nobeden porednemu biti !
9. Učenec ima le tedaj pravico govoriti, kadar ga vprašam. — (Sem li te česa vprašal?!)
10. Danes bom ncmirueža s pričetno pismenko na tablo zapisal. (Sem žalibože že primoran zapisati!) Po nauku bom cčlo ime povedal, kar k temu ,,H“ še spada.
11.	Kdor izmed vas danes	želi priden	in	šolar	lepega
vedenja imenovan biti, uaj v znamenje roko vzdigne. Dobro!
12. Vsi učenci morajo v šoli tiho in mirno poslušati — zapomnite! To imate na tabli napisano. (Porednežu se reče:) —• „Meui se vidi, ti imaš slabi pogled, bliže k tabli stopi in čitaj !“ —
13. Koliko ur imate na dan, da v šoli niste? Vidite, dosti imate časa se po šoli pogovoriti — ali zdaj imate poslušati. Hočete li to storit' ?
14. Tukaj imam listek, kamor bom vsakega pridnega izmed	vas	zapisal. Po dokončanej	šoli (ko je	bil	vsak	miren)
poreče učitelj k eduernu izmed učencev: „Danes je listič takole napisan: — čitaj! „Vsi učenci so bili danes mirni, ter so hvale vredni. Žalostno bi pač bilo, ako bi zapisati moral — izvzeti so: — “
15.	Danes vzamem zapisnik	v roke, in	kteri od	vas je
nemiren,	dobi črno piko, ki se pa	ne da izbrisati.	Da pa bote
med naukom pomnili na to, vam v znamenje tukaj na tablo belo piko naredim.
16. Danes opazujem, da so učenci v šoli, ki sem jih navadno k porednim prišteval —■ mirni; da, gotovo — še ganejo sc ne.
17. Prav mirne bom danes v zapisnik zaznamoval.
18. Zapovem vam danes, da bodete celi čas poduka prav pazui. Bom li vidil, če je kteri izmed vas, ki bo z veseljem mojo zapoved spolnil.
19. Pridnim in mirnim učencem, ki zraven sebe porednega sočolca imajo, dovolim, da mu na glas porekd: „Bodi miren!“ Bom vidil, ako se bo kteri na taki način opominjati dal.
20. Ako spregovorim: „Mir!“, tako se naj nobeden od vas ne podstopi besedice ziniti, dokler ne porečem: „Sumite !“ Zdaj pak porečem: „Mir!“
21. Kdor od vas česa imeti hoče, naj v znamenje roko
vzdigne, pa ne da bi s šumom nadlegoval druge. Če potrebuje česa, bode se mu berž želja spolnila, čes bo res treba. Razumete ?
22. Ako bi kdo kudovoljno bližnjemu krivico delal, bi li to prav bilo? Ako pa otrok z nemirom nam vsem krivico stori, ima li prav ?
23. Glejte tu imam danes 2 znamenji zadovoljnosti, po šoli dobi najpridnejši fant edno — drugo se bo najpridnejšemu dekletu dalo.
24. Ljubi otroci, v šoli se morate pridno učiti, mirno sedeti in pazno poslušati, ako hočete, da vas bom za ljubo imel. Mislim da ni eden, da bi me črtil. Vidil bom tedaj, koliko jih je, ki me radi imajo.
25. Že eden sam otrok, ki se lepo vede, je 20. drugim za izgled. Po šoli vam hočem najmirnejšega učenca pokazati, zanesljivo se smete zgledovati nad njim.
26. Danes zapazujem, da je vse tiho, mirno in pazno; ako bode do konca šole tako, hočem vam pripovest o . . . povedati.
27. Na ovi listek hočem danes imena tistih učencev napisati, ki med celim časom poduka prav mirno sedijo.
28. Vsi, kteri mislijo danes nemir delati, naj že zdaj pred molitvijo iz svojih prostorov v stran stopijo.
29. Dragi otroci, koliko ur ima dan, to vam je znano. Vidite, le 2 ure so za šolski poduk vam odločene — porabite jih v svojo korist!
30. Čisto nov prigovor sedaj pri ljudih slišimo:	„Čas je blago!“ Oh, ne zamudite zlati čas nauka, ki vam bo blaga obilno prinašal!
31. „Mir“, ne rečem rad pogostoma, dosti enkrat ali dvakrat. Bom vidil, ako bo le samo enkrat, ali celo nobedenkrat treba to besedo izgovoriti.
32. Najpridnejšemu od vas podam kredo, ter bo z njo pri vsakemu od vas, ki bo porednega vedenja, na stolu pred njega črtico narisal.
33. Dobro vem, da vam oče in mati predno v šolo greste p o rek 6:	„Pridni	bodite, dobro se učite!“ Kar vam tedaj
stariši naročajo, to morate storiti. Zapomnite! (Si že pozabil, kar so ti stariši sporočili.)
34. Če bi kateri od vas še tako skrivaj poreden biti hotel, da bi vas učitelji zapaziti ne bi mogli, eden je vendar pri vas, ki vse vidi in vč. — In kdo je ta! Da, Bog? Zapomnite si. Bog vse vidi in vse ve, ohranite čisto mu srce!
35. Sola je vrt, v kojem najlepše cvetice zapored ras to ; le semtertje je kakošno malično plevčl. Cvetice so vam poduk, a plevčl je vsako nepotrebno pogovarjenje nemirnih učencev. Kaj vam je ljubo, cvetice poduka — ali plevel šepetanja? — Ogibajte se tedaj šepetanja! ;
3t3. Na tablo vam v prvi vrsti napišem: D. s. b. v. 1. m.
v drugi „	„ D. s. b. n. n.
Po dokončanem nauku bom zgornjo ali spodnjo vrsto izbrisal, ter vam pojasnil vaš značaj, ki določi rednost ali porednost.
37. Poglejte listek, navzgor je zapisana beseda, ki zaničevanje pomeni „Poredneži“. Kdor od vas dela nemir, se bode moral pod to sramotno besedo podpisati. (Ponesi mu ga tje, da se podpiše!)
38. Otroci, gotovo imate radi, ako sem z vami prijazen in ljubezujiv. Kaj ne? Vidite, to lahko storite, da bom z vami tak. Kako pravim? — Da, obljubim vam svojo prijaznost in ljubezujivost, ako bodete pazno poslušali in se spodobno vedli.
39. Danes bom vidil, ako bom zamogel poreči:	„Ljubi otroci, bil sem z vami prav zadovoljen \“ Ali če bom žalosten, reči bom moral: „0h, nezadovoljen bil sem z vami!“
40. Kaj imate rajše, če je lepo jasno vreme — ali da med dežjem nevihta blodi? Glejte, kadar ste lepo tihi in mirni, se mi dozdeva, otroci se zuačijo prav ugodnemu prijetnemu vremenu; ako ste pa raztresenega in nemirnega vedenja, menim vselej, v šoli je viharno, neprijetno in škodljivo vreme.
41. Nenavadno me danes veselje sprehaja, ker mislim — da bo vsaki od vas danes in vselej prav lepoveden. Bom li videl, če me to upanje kedaj ukanilo ne bo.
42. Včeraj sem pastirja videl, kije še nad 100 ovac pasel, nobena izmed njih ni bila poredna, vsaka ovca je bila kakor jo pastir hotel. Pade mi na misel, kak<’> pa nekateri šolar ravno nasproti ravnil, ter sc napačno in neumno od svoje črede izgubi. Ali je to lepo, da se od ovac, ki pameti nimajo, otroci osramotiti dajo?	(Dalje prihodu.)
Nekaj o nedeljski in napredovalni obrtniški šoli na deželi.
Dasiravno se ne da tajiti, da se je izobraževanje pri vseh stanovih s sodelstvovanjem in pomočjo ljudske šole zadnji čas očividno na višo stopinjo povzdignilo, vendar se kljubu temu potreba, po viši in obširnisi omiki in izobraževanju pri vsili stanovih prikriti ne da. Kako zarnore pa tudi kmetovalec pri sedanjih visokih zakupih, Zemljinih cenah in dninah, vedno raz-točih davkih in drugih potrebah shajati, ako ne bode znal na ravno tisti zemlji po umnejšem obdelovanji si to pridobiti, kar mu je po raztezovanji prostornosti nemogoče? Za vse to in drugo pa je potreba večega znanja in vednosti, kot se je pri prededih nahajalo.
Srednje trgovce iu kupce do bornega kramarja na deželi, kteri so prej svoje blago dobivali od velikokupca, ter bili ž njim po priprostem računu v zvezi, obiskujejo sedaj popotniki; oni imajo svoje izpiske iu račune pri bankiru, jemljejo menjice ter jih dado na-se spisovati; svoje knjige morejo natančno, pravilno in pridno spisovati. Nevednost jih ne varuje, in ako se hočejo škode obvarovati, treba je vediti zadevajoče postavne določbe in jih v svoj blagor obračati.
Vendar vse to še ne zadostuje; tudi mali prodajalec more biti dandanes popolnoma šolsko izobražen mož; pri kupčiji v daljavi velja danes posebno osebnost. Kteri potujoči obrtnik se pa bode tudi moral svojo dolžnostjo sprijazniti, iu možu, s ueobhodno potrenimi vednostmi ne preskrbljenemu, zaklade iu manufakturne izdelke svojega gospoda zaupati? Bolj ko nekdaj je postalo opravilo osebna reč in se opira na zaupanje. Stalno zaupanje zadobi pa si obrtnik po vestnem in zvestem opravljanji svojega poklica, po natančnosti iu resničnosti v vseli zasebnih in opravilskih zadevah, z ogibanjem žalibog le preveč nastale družbine in socialne laži. Koliko se še vedno zoper to pregreši, o tem pričajo neštevilni bankeroti ali kride, ktera brezvestna početja določbe rodovinskib pravic še vedno pospešujejo.
Ako pri tem stanu spoznamo in odobrimo potrebo višega duševnega izobraževanja, iu bogateje zaloge vednosti in znanosti, tedaj smemo reči, da je zahtevanje lia tem polji pri obrtniji ali rokodelstvu vedno veče. Kako je bilo izobraževanje mojstra nekdaj, iu kako mora ono biti sedaj ? — Kako mora ono biti, o tem imamo sedaj le sem ter tje posamezne podobe. Le prav malo jih je, kteri so si pri mnogih opravilih le na pol in pol zadostno izurjenost in izobraževanje po svoji zasebni pridnosti vedeli prisvojiti. Dostokrat morejo otroci, odrastle ličere ali sopruge oskrbovati in opravljati, kar sta oče ali brat pozabila ali še nikoli znala nista. Samo od sebe se razume, da to zadeva le reči, ktere se z obrtnijo bistveno ne vjemajo; kajti ako ima kovač, mizar ali kaki drugi mojster kako novo misel, tedaj mora on to s svojo glavo iu rokami narediti, brez pomoči drugih, naj so tudi bolj razumni, prebrisani iu izvedeni. Veča potreba omike ne opira se samo na posamezna znanja in vednosti, ampak na splošno izobraževanje.	(Dalje	prib.)
Fizika v narodni šoli.
VI. Šolska ura.
Koliko in ktere lastnosti smo se dosedaj o telesih učili? Imenujte je! To so tedaj občne lastnosti teles; pri teh pa zapazimo še druge lastnosti. Glejte! K a ra e n tu, je truplo ali telo, voda v kupici je telo, pa tudi zrak v sobi je telo. Kaj ne,
med temi trojimi telesi pa je velik razloček! Skušal bodem ta kamen razdeliti ali razdrobiti. E, to pa težko gre, je preveč trd. Vodo v kupici pa lebko razdelim, vsaj jo morem po vsej izbi razkropiti, da bodo kapljice, deli vode sem ter tje. Zrak je pa tako že povsod razdeljen in raztresen. Kamen imenujemo zarad te lastnosti trdno telo; voda ima v sebi kapljice in jo imenujemo kapljivo, zrak pa se imenuje pliuavo telo. Trdna telesa imajo lastne pa različne podobe. Skoraj vsak kamen ima drugačno podobo. Kapljiva telesa imajo pa le podobo posode, v kterej so, ali pa so v kapljice razdeljene. Pri trdnih in kaplji vib telesih še zapazimo, da je je mogoče le malo stisniti, nasproti se pa plinava telesa mnogo skrčijo ali pa raztegujejo. Imenujte več trdnih in kapijivib teka! Ali kdo pozna tudi že ktera pliuova telesa? Med trdnimi telesi so nektera jako trda ali pa mehka, krhka, raztegljiva ali elastična (prožna). Trda so n. pr. demant in sploh biserji ali dragoceni kameni, marmor, jeklo itd. Pri teli trebamo namreč dosto moči, da je razdelimo ali zdrobimo. Vosek, testo, mokra ilovica i. dr. so pa m e h k a telesa, ktera z malo močjo razde -lujemo in ki s prej m 6 in tudi obdrže vtiske.
Vsled te njihove lastnosti nam je tudi mogoče, da iz voska, testa izobražujemo različne podobe, n. pr.:	Ktere reči in
podobe se pa delajo iz ila? Imenujte še več mehkih teles! Nektera telesa so krhka, t. j., da se z malo močjo že na več koscev razdrobe. Taka telesa so: stekla, žgani il, porcelan itd. Na taka telesa treba je ljudem posebno paziti, zlasti pa otrokom, da ne poskušajo pregosto, koliko so krhka. Imenujte še več krhkih teles, da hote je poznali in na-nje pazili. Imamo na dalje raztegljiva telesa. Ta je mogoče raztegovati, t. j. njihove delce premakniti, jim drugo lego prisiliti. To se zgodi, kedar taka telesa upognjemo, zdalšujemo, zavijamo i. t. d. Raztegljivo je: zlato, srebro, baker, cin, svinec i. t. d.
Posebno zanimiva so elastična telesa. Ako ta prema-kujemo v drugo lego, ako je namreč vpogujemo, zvijamo ali zdaljšujemo, se zopet nazaj povrno v prejšnjo lego, kakor hitro odjenjamo. Taka trupla so: guinielastika, jekleno pero, struna, tanek meč itd.
Elastična trupla nam mnogo koristijo. V žepnih urah je elastično jekleno pero, ki je tako zvito, da se hoče vedno odviti, in to je ravno premikalna moč v uri. Pri vozovih devajo v sedeže prožne ali elastične podlage, t. j. peresa. Zakaj to ?
Na ta način so narejeni pri gospodi tudi stoli in postelje. Pri naših oblačilih imamo več elastničnega, da se v njih lože gibljemo. Kje zapazujete še elastična telesa?
Kako naj se razlaga pesem v ljudski šoli.
(Dalje.)
Avstrijski pesnik Lovro Lavoslav Haska, rojen na Dunaji dne 1. kiniovca 1. 1749, umrl dne 3. vel. serpaua 1. 1827, dobi torej nalogo, zložiti za to primerne besede; Hayden pa povabilo, ustvariti besedam primerni napev. Leta 1797 izvršila sta oba svojo nalogo v popolnoma zadovoljnost umetniškega grofa. Prihodnji cesarjev rojstni dan (12. svečana) bil je odločen za to, da se bode pesem prvikrat očitno pela. 28. prosenca, bil je tekst in napev z lastnoročnim podpisom grofa za tisk dovoljen. V kratkem času, komaj v 14 dneh morala se je pesem v dovolj velikem številu tiskati, da jo je bilo mogoče razposlati po avstrijskih deželah, da bi se potem povsod ob enem kakor izliv enakih čutov podložnih do svojega vladarja razodevala. In res 12. dan svečana 1. 1797 bil je za vse udane in podložne dedne države dan, ko so se vsi poskušali v razodevauji uda-nosti, spoštovanja in ljubezui do svojega vladarja in njegove hiše. Po vsej državi bil je ta dan, dan praznovanja, veselja in radosti, polu gorečih in prisrčnih voščil za drazega deželnega svojega očeta.
Na najvišo stopinjo pa je dospela navdušenost ljudstva, ko se je brala in zapela v igrališčih:	„Bog ohrani cesarja
Franca!“ in se cesar sami v svojej loži prikažejo. V Trstu se je pela slov. himna v pričo nadvojvoda Ferdinanda in njegove sopruge v krasno razvitljenem igrališči.
IIayden ni dobil za svoj trud samo primernega dani, ampak tudi še dragoceno tahačnico s podobo cesarjevo.
Komaj se je pesem slišala, že se je globoko vcepila in udomačila v srce vsakega Avstrijana, in to zavoljo njene spretnosti v vsakem obziru, kajti ona je srčni odmev, kteremu ne zadostuje le velikanski spomin, ampak mora biti tudi glava in srce na pravem mestu, da je ona zares le za Avstrijanca.
Res da se v pesmi ne nahaja bog vedi kaki poetični duh, vendar jej podeljuje to tim večo vrednost, ker je v njej poglavitna misel vbrana z nravnim čustvom. Le poglejmo začetne besede: „Bog ohrani, Bog obvaruj1', ta prisrčno pobožni pozdrav, kteri je vsakemu Avstrijancu to, tako rekoč prirojen, veje skozi celo pesem, in ravno to, rekel bi, poslušalca nekako očara. Ni toraj čudo, ako je postala pesem kmalo popularna in prosto-niirodua.
Kakor je odmevala pesem cesarju Francu, (v nesrečo grozečih dnčh, ko so francoske sovražne bojne čete naši materini domovini in še celč glavnemu mestu protile in žugale), sto-pivšemu v gledališče, da bi se pokazal svojim zvestim otrokom, tako mu je tudi odmevala 1. svečaua 1. 1806, ko se je vračal žalostnega srca (zavoljo velike zgube) na Dunaj. Pa tudi me-
seca aprila 1. 1809 razlegala se je po tirolskih plauiuah, spod-bujaje k stanovitni udanosti do Avstrije; tako seje tudi razlegala, ko seje vračal cesar v veličastnem sprevodu v glavno mesto, prema govalšisamosilnikePorcnške; tako se je glasila 9. aprila 1.1826, ko se cesar prvič po svoji bolezni pelje skozij vrste veselega in navdušenega ljudstva; tisočkrat in tisočkrat je tako odmevala pri raznih dogodjajih po mestih in vaseh, po palačah in po revnih bajtah. Tako je odmevala tudi 12. svečana 1. 1828 o praznovanji šestdesetletnice, tako tudi štiri leta pozneje, dne 1. sušea v poveličevanje nastopa štiridesetletnega vladanja. Tako pa se je tudi razlegala zadnjikrat dne 12. svečana 1. 1835, malo dni pred smertjo (v noči 28. svečana do 1. sušea) njih Veličanstva, kakor da bi sc preroško pesnikovo voščilo spolnilo:
„Poznim vnukom — drage želje!
Mir na svetu zapustit.
Bog obvaruj cesar Franca,
Srečo, zdravje Bog mu daj!“
(Dalje prih.)
Učilni načrt o nauku domovinskem.
(Dalje.)
XI. Ilazvedba in razgledovanje na obnebji.
Ponavljanje dozdanjega: Obnebje kot pol obla; vidno ob zorje, štiri strani neba.
Nadaljevanje: Kraj, kjer solnce vzhaja ni vedno enaki. Le dva dni v letu, t. j. 21. sušea in 23. kimovca vzhaja na jutrovniku ali vzhodniku, in tako zahaja v večeru ali zahodu; noč in dan sta takrat enako dolga. —
Od 21. sušea (začetek pomladi) do 21. rožnika pomika se solnčni vzhod (kraj kjer solnce vzhaja) vedno bolj proti severovzhodni ali polnočni straui, in ravno tako tudi zahod solnca bolj proti severo-zahodni strani. Pot, ktero solnce ta čas stori, je čedalje bolj dolgo sejati, duevi so vedno daljši, noči pa krajši. Najdaljši dan in najkrajša noč imamo 11. rožnika. Od sedaj se porniče izhod .solnce se zabrne) vedno bolj proti jutrajniku, (kjer je bilo 21 sušea) kamor dospe 23. kimovca. Dan in noč sta zopet enako dolga, začne se jesen. Od slej porniče se solnce vedno bolj proti jugovzhodu. Pot njegova je čedalje krajša, in zato ne vidimo solnca na nebu še tako dolgo sijati, kakor drugokrat. Dnevi se krajšajo, noči pa daljšajo do 21. grudna. Ta dan — začenja se zima — je najkrajši, noč pa najdaljša, solnce se zopet zabrne, da bi solčui izhod zopet dospel tje, kjer je izšlo, do jutrajnika ali vzhodnika, kamor tudi v resnici 21. sušea zopet dospe. Pot njegova je čedalje daljša, kar naredi, da se
tudi dnevi daljšajo, noči pa krajšajo. Solnee konča svoja pot v 365 dueli, 5 urah, 48 minutah in 48 sekundah, kar zovemo eno leto. Toda nam sc le zdi, da se solnee okoli zemljč pre-miče; v resnici se le zemlja suče okoli svoje osi, in solnee je vedno pri miru. (Na tej stopinji zadostujejo dokazi o tem, ako se na vozu hitro peljemo i. t. d.)
Naša zemlja je res velika okrogla obla. Okolo nje sučejo se vsa druga nebeška telesa; solnee, mesee in zvezdo. Solnee je 1 V2 miljonov milj viši od naše zemlje, je vedno na enem kraju ter svoje lege in svitlobe nikdar ne spremeni. Okolo solnca sučejo se vsa druga nebeška telesa, ktera premičnice zovemo, in dobivajo od njega svojo svitloba in gorkoto.
Nasa zemlja je tudi taka premičnica in je oblaste podobe. Dokazi o tem zadostujejo na tej stopinji: popotovanje okolo zemlje; mrknjenje lune; okroglo obzorje in druge premičnice ali planeti.
Naša zemlja zasuče se a) v 24 urah enkrat okolo svoje osi od zahoda proti vzhodu, in vsled tega je vedno le ena polovica razsvitljena t. j. ima dan, druga polovica pa je temna, t. j. ima noč. Noč in dan naredita se tedaj iz sukanja zemlje okolo svoje osi. b) Naša zemlja suče se pa tudi okolo solnca na podolgasto-okrogli poti, in sicer v 365 dneh, 5 urah, 48 minutah in 48 sekundah. Pri tem zasukanji zemlja ne ostane vedno enako daleč od solnca in proti njemu eneko zabrnjena, ampak kmalu je zužna kmalu severna poluta bliže ali dalje solnca. To pa stori, da med letom ni vedno enako gorko ali mrzlo, in tako postanejo štiri letni časi, pomlad, poletje, jesen in zima. K premičninam prištevamo tudi mesec, kteri je tudi obla kakor naša zemlja in dobiva svojo svitlobo od solnca. Mesec je 50krat manjši od naše zemlje in čez 50.000 mi’j od nje oddaljen. (Solnee je 20.000 miljonov milj od zemlje oddaljeno.) Mesec se okolo sebe v 29 dneh zasuče; v mesecu je tedaj en dan tako dolg, kakor pri nas 14, ravno toliko je tudi noč dolga. — Mesec se pa tudi ob enem zasuče okolo zemlje, in tako vidimo mesec dvakrat razsvitljeu. Polna luna pravimo da je, kadar stoji mesec solnca ravno nasproti. Čez 7 — 8 dni vidimo mesec le še kot srp na desno obrnjen, t. j. zadnji krajec. Čez 8 dni pa ne vidimo nič mesca, ker je prišel ravno med nas in solnee, in je njegova od solnca razsvitljena stran od nas proč obrnjena, ter pravimo, da je mlaj ali mlada luna. Čez zopet 6—7 dni zagledamo srp, toda obrnjem je na levo, to je prvi krajec.
Med polno luno in med mlajem preteče 14 dni. Ako pa pride mesec na svoji poti ravno med zemljo in solnee, tedaj pravimo, da je solnee mrknilo. Zakaj ? — Ako pride pa zemlja ravno med solnee in med luno, pa rečemo, da je luna mrknila.
Razun stalnih in premičnih zvezd so še repate zvezde ali
kometi. Od prejšnih so jako razločne, ker se premičejo po neznanih potih in to zelo nepravilno; pokažejo se redkokrat; za seboj imajo dolg svitel rep, kteri ni nič druzega, nego razsvit-ljena megla. — Vse to obširneje.
Dopisi.
Iz Goriškega. Najhuji slovenski sovražnik mora priznati, da smo Slovenci v zadnjih letih velik korak v omiki storili; vendar trebalo bo še dokaj truda, predno bomo mogli meriti se z bolj izobraženimi narodi, kokor so n. p. Francozi, Nemci, i. t. d. In izobraževanja nam je treba, da pridemo do zaželenega cilja. Človek, če se sploh hoče zvati izobražen, mora poznati do korena svojo materinščino, ter jo pravilno pisati in govoriti. Bogu bodi potoženo, da se to pri nas le v redki meri nahaja. Slovenci, ki se imajo za izobražene, govore ti takč slovenski, da se bogu usmili. In slovenski dijaki, kako pa ti ubogo slovenščino trpinčijo! — Ne malokrat naletiš tu in tam na mladeniče, mešajoče nemško in laške besede meju slovenščino, in če je potem še poprašaš, kaj da so, dobiš za odgovor: „Smo vi-šegimnazijalei ali višerealci/ — Evo, dragi mi čitatelj, taka je pri nas ; skoro vse ti govori le slab, popačen jezik , nepo-misle, da s takim ravnanjem ne more sc dospeti do blagega cilja. —
Ozrimo se zdaj pa na deželo, na slovenske vasi. Tukaj je vse le še žalostnejši. Kmetje, mladeniči in sploh vsi vaščani go-vorč le slab dijalekt. —
Iz dosle rečenega je ovidno, da Slovencem bo ugasnila „nade zvezda1', ako se ne bodo za narod vneti možje prizadevali, da se tem slabim navadam v okom pride. —
Največ vpljiva na to, da bi se odpravila ta slaba navada, imel bi domoljubni slovenski učitelj. Sicer bi njegovo pohvalno podvzetje no bilo nezvezano s trudom i težavami, vendar dalo bi se „viribus unitis", pri tem poznatno napredovati.
Pred vsem bodi slovenskemu učitelju to ua srci, da govori v šoli pri otrocih dobro pravilno slovenščino. Otrokom, ki dijalekt govore, naj pove za to primerne, dobre slovenske izraze, pa naj vestno popravlja, če otroci slabo slovenski izgovarjajo. V viših razredih slovenske naloge veliko k temu pripomorejo.
Tudi knjižnice, v katerih bi se nahajale dobre slovenske bukve, bilo bi v vsakojaki šoli zelo želeti. —
Po takem ravnanji v šoli dosegel je učitelj že veliko; kakč pa naj bi ravnal z drugimi vaščani V — S temi naj učitelj o šolskih praznikih občuje, naj sklicuje zbore, naj občinstvo uči
ter kakor otrokom v šoli, bas takč naj popravlja učitelj občinstvu tuje neslovenske izraze. Tudi naj se tvega, da vcepi v srca slovenskega občiustva veselje do slovenske reči, sploh pa naj na vse kriplje dela na to, da kaj pripomore k omiki slovenskega ljudstva. —	J.	Leban.
Iz mariborske okolice. (Kratek odgovor nemškemu časopisu „P a e d a g. Z e i t s c h r i f t.“) Preljubi nemški sobratje! Ako si Slovenci želimo slovenske skupščine napravljati, ali s tem Vam kakošno kvar učinimo, da nam to očitate? Mi Vam dragi sosedji! ne branimo, ako si Vaš liram od tal do stropa izslikate, samo pustite tudi Vi našega v miru! Vi pravite, da nam ne braniti si naš jezik izobraževati. Zakaj ste nam pa tistih sredstev zavidui, po katerih se jezik izobražuje?! — To se pravi: Jaz ti ne branim nasititi sc, samo jesti mi ne smeš! Oj, kako ste vendar premodri! — Od samih dreves že več gozda ne vidite!
Kdo bolj želi skupnega delovanja, kakor mi Slovenci. Ce bodete Vi na nemškem polji pridno delali — mi pa na slovenskem, potem si bodemo z roke v roko delali, in vse se bo dobro izteklo. Mi Slovenci smo že za nemščino tudi sposobni; ali od Vas ne vem, če steza slovenščino?
Vi oponašate nadalje, da moči iz sosednih dežel k nam prihajajo. Slava in čast vsaki deželi, kamor sosedi radi prihajajo. Ali nimamo dosti pomanjkanja učiteljev? — Tedaj zadovoljni bodimo, ako jih dobimo. Nespodobno pa je, in za učitelja vse graje vredno, ako druge, posebno pa svoje sobrate, z nespodobnostma pika.	—a—-
Iz Šmarja pri Jelšovcu. v Veselega srca ti dragi „Učitelj“ pošiljam danes prvi dopis iz Šmarja. In kaj bi ne, saj so rodoljubi Šmarčani storili en korak naprej. Naša dvorazredna šola je dobila še enega tovariša, namreč tretji razred, kterega slovesno odpertje je bilo 10. marca. Vsa šolska mladina se je zbrala omenjeni dan ob l/29, praznično oblečena pri sv. maši in po maši je spremljala do šolske sobe novega učitelja in nekatere druge gospode. Veselega srca posedejo za tretji razred ugodni učenci svoje prostore v novi šolski sobi, in g. Brinšek, njihov dozdajni učitelj, povzame besedo, predstavi jim novega učenika iu jim lepe nauke na srce polaga. Potem govori F. Jurkovič, zdajui učitelj tretjega razreda, o potrebi in koristi šol, ter razlaga, kaj se v sedajnem času v ljudskih šolah uči. Nazaduje je govoril g. Kuušic v imenu občiskega predstojnika in krajnega šolsk. svčta. Navdušeni so zapeli otroci potem cesarsko pesem, ter šli z dobrimi sklepi vsaki na svoj dom.
Dan odpertja tretjega razreda si bo gotovo vsaki zapomnil.
Male šolske kritike.
(O oddelkih po razredih) Ko so novo šolske postave „luč sveta zagledale1*, izdalo je ministerstvo prohodno določbo, po kterih se je imelo šolstvo v lotih 69 in 70 vravnati. V teh določbah govori tudi o učnih načrtih, in pri tej priliki priporočajo oddelke v razredih tako zolč, kakor da bi prva potreba bila, tako oddelke nalašč narejati. Mi smo popolnoma proti temu. Prvo naše načelo o tem prašanji mora pač biti: Za vsaki razred, tudi za vsaki oddelek naj bi bil edon učitelj. Le tedaj, če ima učitelj otroko enake znanosti, enake starosti mogoč je dober napredek. Se ve, daje v enorazrednih šolah treba oddelkov, 2 ali3; se ve, dajo v 2. razredu na dvorazrednih šolah treba 2 oddelkih; toda v 3-in 4razrcdnih šolah jih že ni več tako treba. Zatorej si učitelji le nepotrebno delo nakladajo če je narejajo. Tu je že mogoče otroke po znanosti tako v razrede razdeliti, da pridejo enako „podkovani“ skupaj. Se ve, da bi najboljše bilo za vsako stopinjo po enega učitelja postaviti, toda izmed več slabih reči treba si je najmanj slabo izbrati. To besedo smo za to spregovorili, ker smo so večkrat že čudili o navadah nekterih učiteljov na 3- in 4razrednih šolah, da si v posameznih razredih oddelke delajo, ter se z vsakim oddelkom posebej pečajo.
Razne novice in drobtine.
(V šmarskem okraju) na slov. Stajoru snujejo učitelji slov. učiteljsko društvo. Dobro! V družbi je moč in napredek.
(V Planini na Kranjskem) bode 24. t. m. okrajni učiteljski zbor pod predsedtiištvom okrajnega š. nadzornika, g. Stegnarja. Na dnevnim rodu je med drugim, volitev enega zastopnika učiteljstva v okrajni š. svčt.
(„Narodn a šola“) v Ljubljani razpošiljuje svojim udom mnogo šolskega in sicer prav dobrega in porabljivega blaga. Pri tem se trudita gg. Stegnar in Močnik, kterima gre v tej zadevi vsa čast in hvala.
(Nevednost šolskih s v o to val cev.) Iz konjiškega okraja smo dobili dopis, iz ktorega se razvidi, kako nevedni so ondošnji okrajni, zlasti pa tudi krajni š. svetovalci pri sv. Duha v Ločah. Hoteli so namreč v tem okraju napraviti 3. razred z nemškim učnim jezikom — pri čisto slovenskih otrocih. Ne čakaje zato dovoljenja razpišejo službo in vzemd si učitelja g. K., kteri se tildi brez dekreta na novo službo podli. A malo časa je v službi; ko zvo od dež. š. sveta, da 3. razred ni dovoljen. Nevedni učitelj zapeljan še od nevednejših š. svetovalcev mora zavoljo tega le začasno plačo od 300 gld., namesto 400 gld. uživati. Bog pomagaj!
(V V id emu) bode društven zbor učiteljev, dne 24. aprila v učilnici s dnevnim redom, 27. februarja sprejetim. Začetek dopolne ob 10. uri.
Premembe v učiteljskem stanu po Slovenskem.
Na Štajerskem. G. J. Budna za nadučitelja v Crenovcih; g. J. Lavrič za podnčitelja v Gradcu.
Na Kranjskem. G. J. Božja za učitelja v Vipavi; g. Hudovernik za učitelja v Zaspem.
Založnik J. Lapajne.
Za vredništvo odgovoren F. Breier. — Tisk „Naroilne tiskarne" v Mariboru.