526
Slovstvo.
vinski in statistični podatki so dokaj točni, a ne škodila bi na nekaterih krajih malo večja pazljivost in ostrost v razsodkih, posebno pri zajemanju zgodovinskih podatkov iz ustnega izročila. Med viri v predgovoru in na strani 65. se navaja: «Georg Thalnitscher: Epitome chro-nologiae Carnioliae», v istini se pa naslov knjigi glasi: «Epitome chronologica, authore Joanne Grego rio a Thalberg». Dalje: «Carniolia v on Schonleben*, mislil bi kdo, da je Schonleben spisal to knjigo po nemško. Predrzen je sklep, «da se lahko stavi začetek cerkve in božje poti na Dobrovi, če ne prej, v začetek desetega sto-letja» (str. 67) zaradi tega, ker narodna pripovedka polaga neki grajščakinji na jezik bogokletne besede: «Glej, Mati božja dobrovska, jaz sem bogateja in mogočneja, nego Ti!» Kdo more določiti, kdaj je ta grajščakinja živela, kaj je govorila in kake vere je bila! Misel Zupančeva, da so Franki postavili na Dobrovi prvo kapelico, ne zdi se nam čisto nič «izvrstna». Stari Slovenci so dali ime kraju Dobrova od «dobn>» ali dobt = drevo, hrast, in brez dvoma sezidali prvo cerkvico. Franki so pač zasejali na Slovenskem grofe in viteze po gradovih, nikdar pa niso obljudili nobenega kosa dežele. Da Franki niso žgali opeke, to naj dokaže gospod kustos Mullner, ki gotovo ne bode zadovoljen s trditvijo (str. 67), da je Emona = Ljubljana. Nam se pač zdi, da visi v zraku govorjenje o ljubljanskem škofu v IV. stoletju; morda je bil sveti Pelagij škof v istrski Emoni. Prenagla je tudi trditev, da so v prvi cerkvi 1. 1231. postavili pet oltarjev (str. 68 in 79). Kdo ve, kako velika je bila cerkev 1. 1231. in kateri oltarji so stali v njej! Najbrže so v teku petih stoletij cerkev povečali in večkrat prezidali. Zdi se nam tudi, da štirje dobrovski kurati do Jožefovega časa še niso bili povsem neodvisni od šentvidskega vikanja (str. 127), ker škof ne pravi zastonj «sub-ordinetur» (str. 166). Prav bi bilo, da bi kdo to stvar preiskal v škofijskem arhivu. Na str. 69., kjer je opisano zidanje farne cerkve, prileglo bi se poročilo (s str. 82) o njenem posvečevanju, ter, kdaj naj se po ukazu škofa Attemsa praznuje «žegnanje». — Jezik v knjigi je v nekaterih oddelkih lep in vzvišen in iz besedij se čuti pisateljevo navdušenje za stvar. Grajati tudi nečemo moralizovanja, ki se sicer ne najde v strogo znanstvenih knjigah, a v tej knjigi, ki je namenjena posebno ljudstvu, utegnejo^ biti celo besede na str. 28 nekako na mestu. Skoda je le, da je ne-dostajalo zadnje pile rokopisu in posebno^korek-turi. Pisati: «Svica», «Švicki les> in «Švicski, potok* ni prav, kar gospod pisatelj dobro ve, zakaj nepokvarjeno ljudstvo tako ne govori. Naj le ostane Sujca1) in šujški, kakor se »splošno izgovarja* (str. 8)! Tu pa tam se dobe nedovr-šeni stavki (n. pr. na str. 60 in 70) in včasih kaka smešna hiperbola, n. pr. na str. 74: «če le Goršič mimo gre, so orgije vse drugačne*. Radi bi podali iz lepo tiskane knjige nekaj kopic tiskovnih pomot, a naj bode, ker je rečeno v dostavku, da je popravljalec imel opraviti z bolnikom.    Povemo  naj   le   še, da vas   «Velden»
*) Prav za prav bi se moralo pisati Šujica. To je zmanjšano od šuja, kar pomeni napošev,   torej  naglo  tekočo vodo.
(str. 135) pomeni Vrbo. — Kdor je junak, naj pride na dan z opisom kake druge še točneje opisane fare kranjske. Čast gosp. Lesjaku!
A. K.
Krojni vzorci s konstrukcijskimi tabelami za moško obleko. (Dopolnjevalni zcezek k <knjigi krojaštva».) 8posebnim ozirom na potrebe kro-jačev na deželi spisal in izdal Matija Kune, krojaški mojster v Ljubljani. (Pisatelj «Knjige krojaštca» in «Toalete».) Z 30 izvirnimi podobami in eno tabelo prenaševalmh meril. Ponatis prepovedan. Ljubljana. Samozaložba. — Tisk «Narodne tiskarne^. 1893. Vel. 8°. Str. 32. Cena 1 gld. 50 kr. — Znani pisatelj strokovnih krojaških del podaje tukaj krojačem krojne vzorce risane in razložene z besedo, kar jim bode gotovo v pomoč in korist. Ker ne sodimo o strokovni porabljivosti te knjige — strokovnjaške izjave so pisatelju ugodne — poudarjamo, da je zlasti koristna jezikovnemu razvoju. Saj vemo, kako se šopirijo ptujke v obrtnih izrazih. Niti besedice za izdelovalca oblek nima preprosti Slovenec svoje, marveč jo je prevzel od Nemca. Vsekako je vredno priznanja, hvale in uporabe to novo delo gosp. Kunca.
RVAŠKO    SLOVSTVO.
Slike iz občega zemljopisa. Napisao dr. Ivan Hoič. Knjiga treča. Evropa: Skandinavski polutok (Švedska i Norvežlca), Danska, Njemačka. Sa 74 slike i tri zemljopisne karte. Nagradjeno iz zaklade grofa Iv. Nep. Draško-viea. Za godinu 1891. Zagreb 1892. Vel. 8°. Str. 268. Knjižarska cena 2 gld. — Predlanskim je pisatelj v II. knjigi opisal pet zahodno-evropskih držav: Francijo, Švico, Nizozemsko, Belgijo in Anglijo (gl. «D. in Sv.» 1. IV., str. 142), a letos nam v tretji knjigi razkazuje severno Evropo. — Začenja s Švedsko in Norveško (str. 1—54). Prav zanimivo slika najprej tla skandinavska, svetovni položaj polotoka, gore in druge prirodne znamenitosti (I. pogl.). Potem govori o podnebju, narodnem gospodarstvu, o občilih (II. pogl.) in naposled (v III. pogl.) o stanovništvu, njega značaju in duševni omiki, o zgodovinskem razvoju obeh držav (švedske in norveške) in o posameznih okrožjih, mestih in znamenitostih. — Hladni sever ni tako pust in dolgočasen, kakor bi si kdo mislil, ampak ima tudi svoje krasote, katerih bi zastonj iskali dru-godi, in v teh krajih živi krepko, pošteno, zadovoljno in dosti omikano ljudstvo.
Neki odličen Hrvat, katerega pisatelj v tej knjigi večkrat omenja, a nikjer po imenu, prepotoval je vso Skandinavijo in se izrazil, da «srečnejšega in boljšega naroda ni^ nikjer videl, kakor tukaj. Prave omike niti v Švici ni našel v jednaki meri, kakor v teh krajih ledenega severa* (str. 35.)
Dansko je opisal v dveh poglavjih (55—82). V I. poglavju govori o «matici kraljevini*, namreč o jiittlandskem polotoku in sosednih otokih, o svetovnem položaju Danske, o tleh, podnebju, pridelkih, stanovnikih in občilih. Ob koncu opisuje še najvažnejša danska mesta. — V II. poglavju  opisuje  stranske   zemlje   danskega kra-
Slovstvo.
527
ljestva v Evropi, namreč faroerske ali «ovčje» otoke in Islandijo. Posebno lepo slika veličastne prirodne prizore na Islandiji, tako zvane «gejsire». Stanovništvo na teh otokih je preprosto; daleč od evropskega sveta ohranilo je marsikako staro navado, a je za čudo jako naobraženo. Islandski kmetje bero v prevodu Klopstocka in Homerja!
Največji del knjige pa zavzema mogočna Nemčija (83—265).
Opis nemških dežel je kaj prijeten in poučen. Razdeljen je v pet poglavij. V I. poglavju opisuje svetovni položaj nemškega cesarstva v zemljepisnem in narodopisnem oziru, suho zemljo in morje. V II. pogl. govori o gorovju, višinah in nižavah nemškega ozemlja. V III. poglavju govori o gmotni kulturi, o izvorih narodnega gospodarstva, o podnebju, poljedelstvu, obrtu, šumah, občilih in trgovini. To poglavje je posebno poučno in nam razkriva veliko moč nemškega naroda. V IV. poglavju je govor o prebivalcih nemškega cesarstva, o njih političnem razvoju, o značaju Nemcev — kar je posebno mično — o duševni omiki, veri, o državnem redu, o gostosti stanovništva v raznih krajih in poslednjič — kar tudi ni brez pomena — o vojni moči Nemčije. V V. poglavju opisuje posamezne krajine in važnejša mesta, katera so bila nekdaj pozorišče imenitnih dogodkov v svetovni zgodovini, zlasti mesta južno-zahodne Nemčije. — Cela knjiga je pisana tako živo, gladko in mično, da človeka kar očaruje; le nerad jo položi bralec iz rok. To ni suhoparno strokov-njaško delo, ampak prav priročna in poučna knjiga za vsakega omikanca, ki se ne peča natančneje z zemljepisjem.
Kajpada, ko bi pisatelj hotel sestaviti obsežno strokovnjaško delo,"moral bi se obseg znatno povečati, toda tako delo ne bi ustreglo potrebam srednjega stanu, kateremu so namenjene knjige «Hrv. Matice».
Ni treba poudarjati, kako važno je dandanes zemljepisje, zatorej je vrsta zemljepisnih del med društvenimi knjigami izmed najvažnejših. Ker je delo sestavljeno po najboljših pisateljih, zato ima tem večjo vrednost.
Delo krasijo tudi slike, ki so večinoma prav lepe. Tudi trije zemljevidi so dodani, jeden za Skandinavijo in Dansko, druga dva (fizični in politični) pa za Nemčijo. Politični je nekoliko pretesen in ne bo posebno ustrezal onemu, ki nima pri rokah večjega zemljevida.
Pri opisu Švedske in Norveške bi bilo treba nekoliko izpregovoriti o državni in cerkveni uredbi. Želimo, da bi v kratkem mogli poročati čita-teljem o četrti knjigi tega izvrstnega dela. Kmalu pride na vrsto tudi naša Avstrija.                 f.
Češko  slovstvo.
Nekaj črtic o novejših pojavih! V poslednjem  času  so se Cehi kar topili v ilustrovanih delih. Omenjamo zlasti publikacijo
pisateljskega društva «Maj» ; prvi del se nazivlje «Cerne hodinky». Ta knjiga vzbuja velikansko pozornost. O drugem delu ne moremo še poročati. Prispel je s svojim peresom Nestor čeških pisateljev, J. J. Kolar, in izmed prvih pesnikov zastopana sta ondi Cech in Sladek. V krogu pisateljskega društva «Maj» se zbirajo imenitnejši češki pisatelji. Češka «Akademie ved a umeni» je razdelila v poslednjem občnem zboru z dne 2 grudna m. 1. skoro vse razpisane nagrade med mlajše pisatelje, združene v «Maju», in tako pokazala svoja moderna načela.
V   literarnih delavnicah je neprestano čilo gibanje. Jaroslav Vrchlicky je odložil začasno svoje pero, da okreva po hudi bolezni. Zato se pa tem bolj prelagajo njega spisi; poleg znanega prelagatelja gosp. prof. Alberta, omenja se pohvalno praški nemški pesnik E. Adler, ki sloje kot izboren prelagatelj iz češčine.
Za prihodnjo dobo se obečajo zanimive publikacije; tako bode n. pr. izdal Fr. Kvapil v salonski biblijoteki veliko knjigo svojih študij «Ženy a milenkv basniku slovanskych», in Ma-char nadaljuje iznova v verzih svoj roman «Magdalena». Moravski pesnik Klaštersky pripravlja za kabinetno knjižnico svoje «Epicke basne», in Sova kmalu izda knjigo krajevnih poezij «Z meho kraje»; Kaminsky obeta pesniško zbirko svojo «Muži a ženy» in njega roman v stihih «Pan otec», novo zbirko pesmij Borecky in Jar. Kvapil «Liber aureus*.
V  najnovejši prozi sta izšli knjigi: «Z posled-niho polskeho povstani>. Črtice, spisal Edvard Je line k. — < Drobna prqsa». Kabinetne knjižnice sešitek LIX. Spisal Frant Herites (založil in tiskal Fr. Šimaček).
V  oni nepozabni krasni dobi, ko so potovali v češko jubilejsko izložbo gostje iz vseh krajev širnega sveta, zabeležil je gosp. E. Jelinek vestno vsakega Poljaka in vsako Poljačko. Poljaki so se proslavili s svojim navdušenjem, in Jelinka, o katerem se smelo more reči, da s polovico duše svoje biva na Poljskem, veselil je nepopisno ta dokaz pobratimske ljubezni. In v spomin je spisal mično knjižico in pod dedikacijo: «Polskym pfatelum z jubilejni v)^stavy češke v Praze r. 1891» je lapidarno zaznamenoval: «Bylo vas pet tisic».
Jelinek piše o raznih rečeh in v raznih oblikah, toda v vseh spisih razpravlja in piše o Poljski. Tu je vse krasno. Na Poljskem je doma kakor Rais v pogorskih vasicah, Herites v malih mestih, Simaček v tovarnah — v istini Jelinek bi mogel narediti zemljevid Poljske za generalni štab. On je res odločen prijatelj Poljakov. V iskreni tej ljubezni je prekosil celo Černega, ki žaluje in toži po izgubljenih Lužičanih. Poslednja njega publikacija obseza tri dele: na prvem mestu stoji kompaktni «Lakomec», na drugem «Kletba bedneho človeka* in na poslednjem roman-tizmom prevevana knjiga «Maursky kabinet*.
(Konec.)