Meta Kušar
METAMORFOZA    Konec je z žetvijo, konec je poletju, rešitev je ostala nedotaknjena. Sence drvijo,
ko ptice spijo blizu ognjišč; ne zaničujem trenutka dolgega za najmanjši glas. Iščem visoko jutro,
privid petelina, ki nosi svitanje v kljunu, ujame zadnje lise in vse temno speha na rob.
Ni mogoče gledati v sonce, ne moreš se greti na mnogokotniku sitem svetlega. Lahko stanjšaš zrak in povečaš razsežnost. S samim seboj v času večera zasvetiš svetlobo.
Jesen ne zapeljuje več,
pa ne moreš biti ravnodušen.
Čutiš
žejo in lakoto,
ne po jutru,
ne po večeru,
dan se ti je ves dal.
Mogoče manjka drobtina,
ker je bil samo tvoj.
OKUS PO JABOLKU
337
338
Meta Kušar, Vladimir Memon
AVGUST    Nič ni mimo,
BREZ POLETJA
samo veliko je odsotnega.
So rjave oči iz teme,
a jih ne vidiš.
Včasih je le mogoče vzeti
besedo iz molka,
pa jo pustiš, da sprhni.
Tako zemlji ostane preveč toplote,
preveč za trohnobo,
preveč za hladno poletje.
SPOROČILO    Ne vem,
kdaj je večni popotnik
pozabil tu svoja oblačila.
In ker sem bila še vsa
gola,
so postala moja.
Usodna oblačila.
Samo rutica
od nekje drugje okrog vratu.
Samo okrog vratu.