LEONOVE DRUŽBE«
ZNANSTVENA REVIJA
LETNIK XX ZVEZEK 3/4 LJUBLJANA 1925/26
„Čas“ 1925/26. XX. letnik. Zvezek 3 4.
Vsebina.
J. Ev. Kreku v spomin.
Dr. Jan. Ev, Krek sociolog. Dr. Al. Ušeničnik,
Ljubljana..............................................97
Jan. Ev. Krek v parlamentu. Fr. Šuklje, Kamen pri
Novem mestu............................................121
Razvoj jugoslovanske misli pri Kreku. Iv,
Dolenec, Ljubljana.....................................137
Krek razlagavec sv. pisma. Dr. Andrej Snoj,
Ljubljana..............................................179
Nekaj malenkosti o dr. Kreku profesorju.
Jern. Pavlin, Št. Vid..................................186
»Čas«, znanstvena revija »Leonove družbe* v Ljubljani, bo izhajal v 1. 1925/26 (XX. 1.) kot dvomesečnik v letnem obsegu najmanj 20 pol.
Naročnina za XX. letnik znaSa 60 Din, za dijake 40 Din, ako se jih naroči najmanj 10 pod skupnim naslovom. Ustanovni-kom, ki to izrečno žele, se všteje v naročnino 10 Din. Naročnina naj se pošilja po priloženih položnicah ali po poštnih nakaznicah. Uprava »Časa« je v Ljubljani v Jugoslovanski tiskarni, kolportažnem oddelku. »Leonova družba« ima pri poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani, račun št. 10.433.
Uredniki so: Dr. Fr. K. Lukman, univ. prof., Ljubljana, Marijanišče; dr. Jos. Mal, ravnatelj, Ljubljana, muzej; dr. Fr. Stele, konservator, Ljubljana, muzej.
Za »Leonovo družbo« kot izdajateljico in za uredništvo je odgovoren prof. dr. F. K, Lukman, za Jugoslovansko tiskarno ravnatelj Karel Čeč.
Opomba; Ponatis razprav in člankov iz »Časa* je dovoljen samo z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter navedbo vira.
DR. JAN. EV. KREK SOCIOLOG.
Dr. Aleš Ušeničnih.
Ni še prišel čas, da bi bilo mogoče podati o Kreku celotno, v vseh tenčinah izdelano duševno sliko. Njegova duševnost je bila preveč prepletena in njegova delavnost preveč razsežna. Tudi o Kreku sociologu ne. Za Kreka najbolj pomembno je bilo njegovo praktično socialno delo, a za spoznanje tega dela bo treba prej zbrati še vse po časopisju raztresene beležke, zapiske društvenih sej in vse še žive spomine, za spoznanje njegovih praktičnih sodb, misli in nasvetov pa poleg tega predelati še vse njegove članke po dnevnih in ljudskih listih (Glasniku, Domoljubu, Slovencu i. dr.). Namen te razpravice je le, označiti Krekovo znanstveno socialno delo, kakor se javlja v njegovih spisih (in nekaterih važnejših, natisnjenih govorih).
Porabljeni spisi dr. Kreka:
Dela.
Črne bukve kmečkega stanu. Jedro kmečkega vprašanja. J. Sovran. Ponatis iz »Slovenca«. V Ljubljani. Tisk »Katoliške tiskarne«. 1895. 16°, str. 245. Od str. 246 do 265 je dodan: Socialni načrt slovenskih delavskih stanov. (Citiram: ČB.)
S o c i j a 1 i z e m. Spisal Jan. Ev. Krek. V Ljubljani. Izdala slovenska krščansko-socialna zveza. 1901. 8°, str. VIII -j- 592 IV + V. (Cit.: S.)
Starostno zavarovanje	kmečkega	ljudstva.
Prof. dr. Krek. V Ljubljani	1909. Založil pisatelj. Tiskala	»Katoliška
tiskarna«, mala 8°, str. 32.	(Cit.: SZ.)
Dostavki »S o c i j	a 1 i z m u«	(litogr.), vel.	8°,	str. 134.
(Cit.: D.)
Narodna Ekonomija (litogr.) vel. 8°, str. 163. (Cit. NE.)
Spisi v »Katoliškem Obzorniku« (cit.: KO z letnikom, letnico in str.):
Materialistično modroslovje. (KO I, 1897, 37—50, 137—156.)
Stanovanja delavskega ljudstva. (KO I, 1897, 221—236.)
Zgodovina delavskega varstva in zavarovanja v Avstriji. (KO II, 1898, 1—29.)
Čas, I925/20.
7
Načelo gospodarskega liberalizma v razpadu. (KO II, 1893, 161—173, 185—202.)
Marksizem razpada. (KO III, 1899, 47—62, 121—134.)
Katoliška Cerkev v Evropi in XIX. vek. (KO, IV, 1900, 1—14.)
Anarhizem. (KO IV, 1900, 204—219.)
Katolištvo — naša edina rešitev. (KO IV, 1900, 295—319.)
Leon XIII. — socialni papež. (KO V, 1901, 81—99.)
Friderik Nietzsche. (KO V, 1901, 157—163.)
Ustava in politiška nravnost. (KO VI, 1902, 20—30.)
Ob rojstvu naše ustave. (KO VI, 1902, 232—243.)
Po čem se bodo ločile politične stranke v bodočnosti. (KO VII, 1903, 55—68.)
Etiški temelji gospodarske vede. (KO VII, 1903, 369—383.)
Skrajnji struji v moderni etiki. (KO IX, 1905, 21—36.)
Državljanski zakonik. (KO IX, 1905, 50—56.)
Jakobinska svoboda. (KO IX, 1905, 122—140.)
Zakon v Avstriji. (KO IX, 1905, 217—236.)
Moderna veda in religijsko vprašanje. (KO IX, 1905, 373—389.)
Razporoka. (Osnova za ljudska predavanja. KO X, 1906, priloga, str. 1—4.)
Svobodna šola. (Osnova za ljudska predavanja. KO X, 1906, priloga, 11—12.)
Spisi v »C a s u« (cit.: Čas z letnikom, letnico in str.)
K poglavju »Narodna avtonomija«. (Čas II, 1908, 153—161.)
Narodni politiški program. (Čas II, 1908, 45—52.)
Ločitev Cerkve in države. (Čas II, 1908, 277—279.)
Delavsko zavarovanje. (Čas II, 1908, 320—330.)
O kartelih in trustih. (Čas III, 1909, 33—45.)
Govori na slov. kat. shodih (cit. Kat. sh., leto shoda in str. v tisk. poročilu);
O katoliško narodni organizaciji. (Kat. sh. II., 1900, 207—216.)
Katoličanstvo in socialno vprašanje. (Kat. sh. III., 1906, 22—25.)
Socialno delo. (Kat. sh. III, 1906, 116—119.)
Govori na socialnem tečaju v Zagrebu 1908 (Socialni tečaj. Držan 24., 25. i 26. travnja 1908. godine u nadbiskupskom sjemeništu u Zagrebu. Izdao »Zbor duhovne mladeži zagrebačke-. U Zagrebu 1908. Tiskara Hrv. katol. tiskovnog društva; cit. Soc. teč.):
Scljačko pitanje. (Soc. teč. 3—32.)
Radničko pitanje. (Soc. teč. 47—63.)
Govori, natisnjeni v Društvenem Govorniku (Društveni Govornik. Priloga Duhovnemu Pastirju. Uredil Alojzij Stroj. I. zv. 1908; II. zv. 1910; III. zv. 1915. Založila Katoliška Bukvama. Natisnila Katoliška Tiskarna; cit. DG I—III):
Socialne organizacije prvih kristjanov. (DG I, 1—5, 35—41, 49—55, 97—105.)
Domače knjigovodstvo. (DG I, 9—13.)
Zemljiška odveza. (DG I, 27—31.)
Nov tiskovni zakon. (DG I, 145—151.)
Kako se je v novejšem času izpremenilo gospodarstvo v obrti? (DG III, 49—54.)
Socialna povest »Iz nove dobe« (Ivan Sovran) v Dom in svetu VI, 1893 (cit.: DS 1893). O tej povesti pravi Petar Grgec (Dr. Krek, So-cijalni eseji, govori i načrti I, knjiga I, zv. 2. Znanstvena knjižnica »Narodne Prosvjete«, str. XXX), da »zaslužuje veču pažnju kao znanstveno nego kao umjetničko djelo«.
Drugih spisov (člankov v dnevnem in ljudskem časopisju itd.) nisem upošteval.
I
Ako začnemo z vnanjo obliko Krekovih socialnih spisov — zakaj »le style c'est 1'homme«, tudi znanstvenika označuje slog —, bo treba najprej ponoviti, kar je rekel že Grgec, da nosijo Krekovi spisi izvečine povsod večje ali manjše sledi »improvizacije«.1 To tudi ni čudno, saj vemo, da je svoje najzrelejše delo »Socijalizem« pisal sproti za posamezne zvezke »Dom in sveta«. O Kreku se je res do besede lehko reklo: »danes tukaj, jutri tam«. Popoldne na dolgi seji Gospodarske zveze, zvečer pozno v noč na seji Krščansko-socialne zveze, jutri na političnem shodu v Starem trgu, pojutrišnjem v parlamentu na Dunaju — kako bo tak mož mirno snoval in skrbno izdeloval znanstvene razprave in znanstvena dela? Tisti sledovi improvizacije so sledovi Krekovega brezpokojnega življenja.
Dr. Krek pa tudi ni bil ustvarjen za »čisto znanost«. Dr, Krek je globoko čutil v sebi svoje socialno poslanstvo. Najlepše besede, ki jih je izgovoril ali zapisal, so izhajale iz ljubezni do ljudstva in iz sočutja s trpečimi ljudmi. Silno značilen je v tem pogledu uvod v socialno povest »Iz nove dobe«. Ko hodi po cesarskem Dunaju in gleda mogočne palače in široke ceste, se vprašuje: »Ali ni tukaj žalostnih, zapuščenih ljudi?«“ Tako mu v duši živi misel na trpine. Po svojem javnem nastopu je bil dr. Krek ljudski tribun. V osredju vseh njegovih skrbi je bila misel, kako bi pomagal ljudstvu, kako bi ga gospodarsko osamosvojil, politično zedinil, kulturno dvignil, kako bi pogazil liberalizem, zaustavil pohod socialne demokracije in zagotovil zmago krščanskega socializma. Brez dvoma je tudi znanost visoko cenil, malokdo tako, a pri vsem
1 Dr. Krek, Socijalni eseji, govori i načrti, I, str. XXX.
2 DS, 1893, 13.
znanstvenem delu so mu misli uhajale na polja živega življenja, kakšen pomen ima to ali ono vprašanje za življenje, za praktično delo, za socialne reforme. Dr. Krek ni bil hladen mislec, ki ne pusti srcu, da bi pri znanstvenih razpravah vmes govorilo. Njegov temperament je bil premočno čuvstven in impulziven, da ne bi tudi pri znanstvenem delu vzkipevala agitatorska sila. Tega se je tudi sam dobro zavedal. »V znanstveni študiji,« je vzkliknil sredi »Socializma«, bi moralo molčati srce. A ne da nam!«3 Zato se v njegovih spisih med abstraktno teorijo mešajo opazke praktičnega delavca, a oglašajo tudi svarila domoljuba in proroške napovedi.
Mnogo tega ima še drug vzrok. Dr. Krek je bil idejno silno bogat. Zato so mu tudi pri znanstvenem delu silili v pero razni domisleki, ki ni vedel, ali jih bo mogel drugje povedati in jih je zapisal, kjer so mu prišli na um. Tako je sipal ideje, ki se niso hotele in mogle družiti v enotno zamisel.
Značilno je za Kreka tudi, da je sicer načelno zelo na-glašal potrebo socialne filozofije, a da se je sam dejansko rajši in bolj bavil z zgodovino socializma in s pozitivnimi podatki izkustva kakor pa s filozofsko kritiko raznih socialnih sistemov. Saj celo o marksizmu ni podal celotne sistematične znanstvene kritike! V »Socijalizmu« se ta posebnost celo neugodno občuti. Ko je zgodovinsko tako natančno opisal Marxa in orisal njegova načela, je pustil čitatelja, da sam razmišlja o mogočnem socialnem sistemu tega brez dvoma genialnega, misleca in revolucionarja, ki je na milijone ljudi potegnil v svoj čarovni krog. Morda je vzrok zopet tisti prvi, da ni utegnil. Saj je sicer o posameznih vprašanjih duhovito in globokoumno modroval, kadar se je lotil.
Odkod je črpal dr. Krek svoje socialne ideje? Iz spoznavanja človeške narave. »Kdor hoče odgovarjati temu (social-i	nemu)	vprašanju, mora predvsem natančno poznati človeško
naravo, njeno bistvo in njene lastnosti. Vsaka zmota v tem oziru bi rodila zmote v odgovoru. Teoretično družabno vprašanje se torej tam najbolje rešuje, kjer se najbolje pojasnuje človeška narava.«4 Ko je razmišljal o človeški naravi, je pa spoznal, da je dejansko v nje dejštvovanju in nje odnosih ni mogoče doumeti brez krščanstva. »Kristus je središče vsej člo-
» S. 349. ' S. 186.
veški zgodovini, središče življenju vseh družb in vseh posameznikov. Brez njega ti je nejasno vrvenje narodov, nejasno pa ti je tudi utripanje tvoje lastne duše.«5 Posebej je dokazal to za politiko'’1 in za gospodarsko delovanje7. Zelo zanimivo je njegovo umovanje o gospodarski znanosti. Gospodarjenja, pravi, ni mogoče prav pojmovati brez nravnih, etičnih načel. To znanstveno dokazuje iz tega, da je subjekt gospodarstva človek kot socialno bitje, a ta odnos človeka na eni strani do tvarnih dobrin, na drugi strani do drugih ljudi je nraven. Posamič to pojasnjuje iz analize osnovnih gospodarskih pojmov: lasti, produkcije in konsumpcije, dela in kapitala, denarja in kapitala. Na tej podstavi drugje dalje sklepa:	Zopet	pa
nravnih načel ni brez metafizike, metafizična načela se jasne edino v religijskih idejah, a religijske ideje redno, izvestno in brez zmot moremo dobiti le po razodetju in božje razodetje nam je čisto ohranjeno le v krščanstvu po katoliški cerkvi.9 Zato brez krščanske filozofije ni pravega umevanja gospo-darsko-nravnih vprašanj. V tem dokazovanju je seveda treba paziti na pravi zmisel. Dr. Krek ne pravi, da bi filozof sam po sebi ne mogel reševati takšnih vprašanj. Pravi le, da filozofija, sama sebi prepuščena, ne bi zares dala zadostne jasnosti in izvestnosti. Krščanska dogma o izvirnem grehu tudi globoko pojasnjuje, zakaj ne. Zato je dejansko našla zadovoljivo rešitev nravnih vprašanj le filozofija, osvetljena od krščanstva, in le takšna filozofija bo mogla končno rešiti tudi socialno vprašanje. Takšna je pa zopet dejansko predvsem filozofija sv. Tomaža Akvinskega. Tako je prišel dr, Krek do sklepov: Le katoliški modroslovec more s potrebno hladnokrvnostjo, nevarljivo samozavestjo in moško odločnostjo jasno in varno reševati na videz nerazvezljive socialne probleme.9 »Modro-slovje, ki se sklada s krščanstvom, t. j. sv. Tomaža modroslovje, uporabljevano na družabna vprašanja, nam vse razlaga in vse rešuje.10 Zato je dr. Krek tako cenil Tomaževo filozofijo in se v svojih spisih zopet in zopet k njej vračal.
5 KO I, 1897, 39.
« KO IV, 1900, 295—315.
7 KO VII, 1903, 369—383.
9 KO VII, 1903, 65 sl.
» KO I, 1897, 42.
10 KO III, 1899, 134.
Krek seveda ni menil, da bi bila pri sv. Tomažu že vsa vprašanja rešena. Takšna misel bi bila abotna. Sv. Tomaž podaja pravo umevanje človeške narave, a iz tega spoznanja je treba posledice glede raznih vprašanj šele izvajati, ali, kakor je Krek sam dejal, modroslovje sv. Tomaža je treba »na družabna vprašanja uporabljati«, le tako se pokaže njih rešitev. Seveda tudi dr. Krek ni rešil vseh vprašanj. Socialno vprašanje je prepleteno s tolikimi in tako zamotanimi vprašanji, da jih ne bo vseh nikoli nihče popolnoma rešil. Tudi se socialno vprašanje v časovnih menah menja in vedno nanovo nastaja. Že v tem razdobju, kar ni več Kreka med nami, so se nekatera vprašanja bolj pojasnila (n. pr. vprašanje o socializaciji), druga še bolj zapletla (n. pr. o avtonomiji), a druga ostala še vedno nerešena (n. pr. o obrestih in dobičku). Sicer pa teh vprašanj Krek tudi ni strogo »znanstveno« obdelal, kakor tudi večine drugih ne.
Na takšni podlagi — na psihologiji, metafiziki in teologiji o človeški naravi — je torej osnovana dr. Krekova socialna teorija: nauk o osebnosti in družabnosti, o lasti in delu, o socialnih organizmih, o krščanskem socializmu.
II
Osnovne misli Krekove socialne filozofije so skupna last krščanske sociologije in tudi že naša skupna last, zato jih ni treba ponavljati. Njegova duševna moč se razodeva najbolj v posebnih socialnih vprašanjih, zlasti v takšnih, ki so vprav v naši dobi pereča.
Eno takšnih velikih vprašanj je vprašanje o tem, kakšna bodi moderna država; vprašanje o samoupravi in avtonomiji, o zakonih in svobodi, o nalogah države, o razmerju cerkve in države itd.
V osredju vseh teh vprašanj je pri Kreku vprašanje o samoupravi in avtonomiji. Svoje misli o tem je razvijal Krek iz krščanskega pojmovanja družbe.
Krščansko pojmovanje družbe je organično. Kakor rastlina ni zgolj skupek atomov, temveč organična enota živih stanic in njih zvez, ki opravljajo z neko samostojnostjo vsaka svoje posle, tako tudi država ni skupek poedincev, ampak mora biti organska enota manjših, relativno samostojnih organizmov.
Taki organizmi so: občine, dežele, stanovske organizacije, verske družbe, narodi.11 »V vseh državah, ki so se razvile pod vplivom krščanstva, vidimo avtonomijo ljudstva, to je, da izvršuje ljudstvo nemoteno svojo pravotvorno silo. Manjši organizmi so uživali neizmerno večjo svobodo kakor dandanes.«12 Liberalizem je razbil manjše organizme in družbo »atomiziral«. Zato pa vse politično življenje hira, hirajo zlasti monarhije. »Le na temelju neskaljene javne nravnosti in krepkih, samo-stalnih manjših družabnih organizmov se more dvigniti in ohraniti čila in zdrava monarhija. Drugega temelja ni zanjo, najmanj pa jo more rešiti kaka nedoslednosti polna, po tiranstvu težeča ustava.«13 Dr. Krek je s sv. Tomažem sodil, da je monarhija s krepko nravnostjo in veliko svobodo najpopolnejša vladna oblika. Toda »nravno propala ljudstva z nravno bolnimi vladami niso za monarhijo; morda se morejo iznova dvigniti res edino po demokratiških republikah«.14 Na Angleškem, je dejal dr. Krek, še poznajo avtonomijo, pri nas {govoril je o Avstriji) je avtonomija »neznana stvar«. »Zato pravimo sicer, da imamo ustavo in parlament, v resnici pa nam vlada birokracija v strogo centralistiškem zmislu. Birokratizem in centralizem označujeta naše države. Samosilništvo vlada, govori se pa o ustavnih pravicah.«15 »Najgrše bi se motil, kdor bi sodil, da sedaj, ko država v svojem temelju izraža načelo popolne svobode vsem državljanom, ni nobene sledi več o tri-noštvu. Kaj je drugega nego trinoštvo vse, kar imenujemo birokratizem ali centralizem? Samostojnost manjših družabnih organizmov je izpodjedena in s tem pokopana tudi njihova svoboda. Država se vtika v vse in povsod odločuje, kot bi bila nezmotna in absolutna. Kako brezobzirno in često krivično nalaga denarne in krvne davke svojim podložnikom, kako čudno deli bremena in pravice!«10
“ KO I, 1897, 233. is D 66.
i2 S 195.
i* S. 195. A tudi sicer se mu je zdelo verjetno, da bo zmagala v narodih republikanska misel. »Demokratizem je živ, republikansko mišljenje se širi; ideje, ki so upravičene in že žive, je treba voditi naprej.«
(D 56.)
15 S 183.
,0 S 162.
Dr. Kreku se je zdelo nujno, da manjši organizmi zopet zadobe samoupravo in avtonomijo. Zato bo treba oslabiti moč centralnih parlamentov« in »razbiti zakonodavno centralizacijo«.17 Seveda je pri tem »glavno vprašanje«, kaj naj ima v rokah centrum, kaj samoupravni organizmi. Centralizem hoče. da bi bilo vse v rokah države, načelo avtonomije zahteva, da morajo biti tudi manjši organizmi krepki. »Oboje je potrebno, močan centrum, pa tudi močni manjši organizmi. Centrum pa je močan takrat, če so tudi manjši organizmi krepki in močni.« Namreč zlasti nravno močni. »Od nravne moči je odvisno uspešno delovanje za pravno varstvo, skrb za splošni blagor itd.«18 Zato bo treba pri pametni družabni preosnovi najprej oživiti »družabne stanične oblike«.10 Vsak avtonomni za-stop mora imeti neko zakonodavno področje, ki je z njim združena tudi samouprava. »Ako kak zastop ne more določati načel, po katerih naj se vlada, tudi nima česa upravljati« in postane tako nujno »orodje v rokah birokracije«.20
Posebej je razmišljal dr. Krek o narodni avtonomiji.
Tako zvano »politično narodno načelo«, da bi bila namreč narodnost izključna državotvorna sila, je zavračal. Tvorba držav je odvisna od raznih okoliščin in dostikrat je tudi dejansko nemogoče, da bi kak narod ustvaril svojo državo. »Saj večkrat prebivata dva naroda že od pradavna skupaj, kako naj se naenkrat ločita?«21 Kakor graški sociolog Gumplowicz, tako je tudi on sodil, da država ne le lehko izvršuje svojo nalogo, če je tudi raznonarodna, temveč da jo lehko izvršuje še mnogo bolje. Kulturna tekma je počelo napredka. Nasprotno je pa »zgodovina narodnih držav vrsta krivic in silovitosti«. Za zgled navaja Francijo in Nemčijo, pa Ogrsko. »Kako kruto je zvarila Francoska svojo narodno edinost! Bretonci, Germani, Iberi so morali umreti zanjo svojo narodno smrt. Kako dela Nemčija s Poljaki, kako barbarsko goji svoje politiško narodnostno načelo Ogrskal« Če ni narodnost edini državotvorni či-nitelj, je pa za države silno važen činitelj. »Sami po sebi (narodi)
17 D 51.
1S D 116.
19 KO I, 1897, 233.
20 KO VI, 1902, 29.
5» D 46.
ne pomenjajo še države, v državi pa pomenjajo sila mnogo.« Zato jim bo morala država priznati družabni značaj. »Narodna samostojnost ima svoje korenine v natornem pravu«, v časovnem razvoju se z narodno samozavestjo zbudi tudi zavest te pravice, zato jo bo morala država tudi priznati.2- »Eno je po moji sodbi gotovo, je dejal dr. Krek: centralističko načelo se bo umeknilo avtonomnemu v vseh ozirih, tudi v narodnem. 22
V medsebojnem tekmovanju narodov mora država čuvati enakopravnost. Tekmovanja ne more zabraniti, tudi ne more ustaviti, da bi se narodne meje ne izpreminjale. »Darovitejši, pridnejši, varčnejši zmagujejo. Grdo in krivično pa je, če se država s svojega stališča postavi na stran enega naroda in mu s svojo oblastjo pomaga v boju proti drugim.«24 »Načelo, po katerem hoče ena narodnost sebe spraviti na površje s pomočjo vlade, je krivično in je mogoče le v absolutiški ali biro-kraški državi«, ne pa v zares »ljudski državi«.25.
Z vsem tem je v zvezi vprašanje o ustavi.
Dr. Kreku je ustavno načelo načelo svobode, avtonomno načelo. Zato je dejal: V krščanskih državah je vedno živelo ustavno načelo, in gorje, če se izgubi zmisel za to načelo'. Takšna doba je doba »ničemnih robov«. »Boljša je najradikalnejša demokracija nego trinoški absolutizem. Boljša je torej tudi pomanjkljiva ustava nego nobena.«20 Iz tega je jasno, da »se mora ustava meriti po tem, kako priravnava sodelovanje ljudstva splošni koristi. Drugega namena nima in ne more imeti nego skrb za splošni blagor.«27 Ustava pa mora gojiti tudi politično nravnost in politične kreposti. Le-te so vezi, ki dajejo državi moč in trdnost. Ako država ne goji politične nravnosti, ampak morda celo podpira politično nenravnost, »si sama koplje grob, koplje ga vzvišeni ustavni ideji in končno tudi državi«. Prav tako; če ni ravnopravnosti — Slovenci, pravi, imamo o tem najbridkejše izkušnje (govori seveda o Avstriji) — omrzne radi tega tudi vnema za državo,28
22 S 136 sl.
23 KO II, 1908, 161.
24 S 137.
» D 49.
23 KO VI, 1902, 22.
27 KO VI, 1902, 20.
23 KO VI, 1902, 30.
Med ustavami hvali angleško, ki je »organsko izrasla iz ljudstva in ima zato tako močno oporo v ljudstvu«, dočim se je »pri nas (v Avstriji) delala ustava, kakor da se dela šolska naloga«. Angleška ustava je ustava »parlamentarne« države. »Ministrstvo je samo najvišji odsek parlamenta. Ministrstvo mora odstopiti, če nima zaupanja v zbornici. Kralj imenuje sicer ministre, toda le v soglasju z večino poslaniške zbornice. Pri nas (v Avstriji) nimamo parlamentarnega ministrstva. Imamo sicer v ustavnem zakonu tudi zakon o odgovornosti ministrov, toda po sedanjih razmerah je silno težko, da bi kako ministrstvo tožili, in če bi ga, da bi ga tudi obsodili.«50
Pohvalno omenja tudi »referendum« švicarske ustave. »Kadar zahteva določeno število ljudi, morajo o kaki postavi vsi glasovati. Na ta način se najlaže izve javno mnenje ljudstva in to je najboljša remedura za ravnanje poslancev.«30
Kaj je sodil dr. Krek o strankah? Smatral je za zlo, da je pri nas toliko strank. »Pri nas vsak najmanjši interes osnuje novo stranko, interesov pa je nebrojno, zato je tudi nebrojno strank. To je znamenje otročje dobe, znamenje nerazvitosti. Napredek pomenja povsod večjo enotnost; razko-sanost pa pomenja nerazvitost.. . Na Angleškem imamo radi tega, ker je parlamentarno življenje tako staro, stranke veliko bolj enotno diferencirane kakor pri nas. Tudi pri nas ne pridemo do boljših razmer, dokler ne dobimo velikih strank . . . Dobiti je treba veliko politično idejo, po kateri se grupirajo male stranke.«31 Upal je, da pridemo po splošni in enaki volilni pravici do »dobre države«.82
Sicer je pa imel stranke za nekaj potrebnega in si jih je želel tudi v občinskih odborih. »V občinskem odboru mora biti verna slika ljudstva. Napačno dela, kdor dela na to, da bi bili vsi občinski odborniki ene stranke. Glavna stranka mora imeti večino, drugim se naj pa pusti priložnost za kontrolo. Napredek je mogoč le, ako je krepka opozicija.«38
V bodočnosti, je sodil, da se bodo stranke vedno bolj ločile po osnovni socialno-gospodarski orientaciji. »Socialna
50 D 110 sl, 112.
10 D 113 sl.
31 D 112 sl.
33 D 113.
3:1 D 88.
revolucija in socialna reforma postaneta ločilni paroli. Vsa sedanja vprašanja — državnopravna, narodna —, vprašanja o centralizaciji in avtonomiji, individualizmu in asociaciji — se bodo reševala po teh parolah .. . Na eni strani krščanska stranka s svojo po umu in božji avktoriteti potrjeno metafiziko in etiko, na drugi materialistiška stranka z izrazom strastnoobupne energije na licu. Spoprimeta se in ob njunem boju se stro zadnji ostanki liberalizma, pa tudi zadnji ostanki vseh strank, ki niso za časa krenile na eno ali drugo stran.«34
Zanimiva je Krekova sodba o razmerju države do nravnosti. V zasebno življenje in ravnanje se država sama po sebi ne sme vtikati. Toda, če je to zasebno življenje drugim v pohujšanje, tedaj sme poseči vmes, zakaj državljani imajo pravico do nravne integritete in država ima dolžnost, to pravico braniti. Zato je država upravičena dajati zakone proti pornografiji, proti pohujšljivim razstavam in predstavam. Tudi je nravnost podlaga pravnemu redu. Zato država po pravici nastopa proti vsemu, kar žali javno nravnost. Seveda »de internis non iudicat praetor«.35
Glede zakona je sodil, da se morajo ravnati postave po verskem prepričanju državljanov, za katoličane da je odločilno kanonično pravo, za druge nauk dotičnih verskih družb; za vse pa naj bi se določila nerazrušna monogamija, ki je najbolj v skladju z naravnim pravom.30 Novejši čas zahtevajo nekateri, zlasti zdravniki, naj bi država prepovedala ženitev in možitev osebam, ki imajo kako dedno bolezen (kakor so alkoholizem, jetika, spolne in duševne bolezni). Dr. Krek je menil, da bi bilo združenih s tako prepovedjo dejansko preveč šikan; najlaže da bi mogla rešiti to vprašanje še cerkev, če bi postavila te primere za poseben razdiralni zadržek. A največ, je sodil, da se bo v tem oziru pomagalo »z moralnim in verskim prekva-šenjem ljudstva«. Posebno pa ne bi smela država prepovedavati zakona radi uboštva, skrbeti bi morala marveč, da bi bil »tisti svojih otrok vesel, kdor jih ima veliko«.37
O šolstvu je ugotovil, da je princip prisilne šole napačen, ker »brutalno omejuje pravico staršev glede na vzgojo
» KO VII, 1903, 68.
33 D 12, 61.
30 KO IX, 1905, 55, 236.
37 D 41.
otrok«. Družina je prva lastnica otrok, nje pravica do vzgoje je prvotnejša in svetejša kakor pravica naroda ali celo države. Ima pa država pravico zahtevati »neki kvantum znanja«.18 Sicer je pa menil, da bi bilo šolsko vprašanje kmalu rešeno, »če bi rodbine razumele svojo nalogo«.3"
Ko je razmišljal o reformi državljanskega zakonika, je prišel do sklepa, da bi moralo imeti pri takih reformah prvo in glavno besedo ljudstvo, ker segajo take reči globoko v vse pravne razmere in ima ljudstvo nasplošno še najbolj neskaljen čut pravičnosti.40
V vsem zakonodavstvu, si je želel, naj bi se kolikor le mogoče čuvala osebna svoboda. Če je vse fiksirano, mora ohrometi vsak razvoj. Za zgled je rad navajal tiskovni zakon. »Naš tiskovni zakon, je dejal, je tak, da bi lehko tožili duhovnika, ki daje spovedne listke. Danes bi bilo delovanje sv. Frančiška Šaleškega nemogoče, ker bi moral povsod iskati dovoljenja.«41
Smatral je, da je tudi državi v veliko škodo, ako se vtika v vsako reč. Za zgled je navajal glagolsko bogoslužje. »Kaj to briga državo, v katerem jeziku se opravlja služba božja?«42
Nekoliko negotovo in dvoumno je bilo njegovo stališče v vprašanju ločitve cerkve in države. Časih je branil zvezo države in cerkve. »Če upoštevamo samo cerkev — tako pravi v »Dostavkih Socijalizmu« —, bi rekli, da je tem bolje za cerkev, čim manj ima opraviti z državo. Toda ozirati se moramo na ljudi, ki so člani cerkve in države hkrati. Zato moramo gledati na to, da morejo ljudje kot državljani mirno živeti in mirno izvrševati svojo religijo. Ker se mora upoštevati razmerje ljudi do države, zato ne smemo in ne moremo pri tem vprašanju opustiti važnih posledic, ki slede iz ločitve cerkve od države. Cerkev zvezana z državo, to je zahteva, ki sledi iz bistva države, kajti red in mir se ne moreta ohraniti v državi, če država ne upošteva religije, ali pa vsaj težko, kakor n. pr. v Ameriki.«43
3S D 48.
:l» D 59.
*» KO IX, 1905, 56.
11 D 67; prim. tudi DG I, 145—151.
« D 50.
« D 61.
Drugje je ločil vprašanje »in abstracto« ter »in concreto«. Cerkev in država lažje izvršujeta svoja važna zvanja, če sta združeni. Zato je napačna splošna trditev, naj se cerkev loči od države. In concreto so pa možni slučaji, ko je bolje, da se izvrši ločitev, nego da cerkev hira. Seveda naj bi se izvršila ločitev »na stališču popolne svobode«. Francoski »framasoni« je pa niso tako izvršili, ampak so vzeli cerkvi še tisto svobodo, ki jo je imela po konkordatu, in jo postavil pod policijsko nadzorstvo. To je sploh »prvi poizkus moderne družbe, z zakonom zadaviti cerkev in njeno življenje«. To je »jakobinska svoboda«!44 Za ločitev v zmislu popolne svobode se je menda izrekel tudi sam v avstrijskem državnem zboru (1908). Toda. ko je nastala o tem debata, je tolmačil ločitev le v tem zmislu, da bi dobila cerkev »javno priznano avtonomijo«.45 Tega zmi-sla pa beseda o ločitvi v naši dobi nima, ker bi bila cerkev po tej ločitvi z državo še vedno zvezana, namreč vprav »javnopravno«. Priznati je pa treba, da proti takšni »ločitvi« ni pomislekov, nasprotno, iz osnovnega pojmovanja o organični sestavi države to logično sledi. Seveda bi morali tudi v tem primeru cerkev in država tako zvane »mešane reči« sporazumno reševati.« Cerkev ne bi bila kakor vsako drugo »zasebno društvo«, kakor bi hoteli socialisti, ne brez vsakega stika z državo, kakor bi hoteli isti socialisti.
V socialni filozofiji o državi je zadel Krek tudi na vprašanje o revoluciji. Tu mu je bilo najprej jasno, da moderna država revolucije ne more nravno obsojati, saj je moderni državi pravica moč.40 Videl je pa tudi, da so revolucij »od spodaj« dostikrat krive revolucije »od zgoraj«. Brezobzirni absolutizem naravno poraja revolucije.47 Glede moralne teorije katoliških sociologov se mu je pa zdelo, da je pod vplivom absolutizma »nekoliko zaostala«. »Moralisti navadno poudarjajo, da je dovoljena samo pasivna rezistenca. Toda glavna stvar je smoter. Država je samo sredstvo. Država se mora meriti po smotru. Ako država trajno ne služi svojemu smotru, kakšen pomen ima še potem? Ljudje morajo najprej skušati
” KO IX, 1905, 127, 133.
Čas II, 1908, 277 sl.
*• KO II, 1898, 162.
'7 S 160.
doseči pravice mirnim pötem; potem morajo poskusiti s pasivno rezistenco. Kakor hitro pa nastopi pasivna rezistenca, pride z absolutno nujnostjo tudi odpor, revolucija (zakaj država proti pasivni rezistenci porabi silo in sila rodi odpor) . . . Junaška je misel: ta država naj pade, ker ni za nič. Ni vselej prava ta misel, toda krivi so državniki.«48
III
Drugo veliko vprašanje naše dobe, ki je ob njem dr. Krek preizkušal svojo duševno moč, je socialno vprašanje v ožjem zmislu.
Dr. Krek je ločil v modernem gospodarstvu dvoje značilnosti.4” Prva je, da se vse prideluje in predeluje za menjavanje (na trgu) po pogodbi. Ta značilnost je nujna tvorba zgodovinskega razvoja. Z njo je stopil v ospredje gospodarskega življenja denar. Ker je kapitalizem, kakor pravi drugje Krek, »gospodarski sistem, ki v njem denar gospoduje nad človekom«50, je že vidno, kje »se koti« kapitalizem. Vendar bi samo to ne razložilo kapitalizma, razloži ga šele druga značilnost modernega gospodarstva, ki ni naravna posledica zgodovinskega razvoja, ampak so jo v gospodarstvo zanesli ljudje, to je liberalizem, »Pogodbeni značaj našega gospodarskega življenja je utemeljen v naturnem razvoju. Gorje, ki se ga drži, je pa posledica liberalnih načel, ki so se vanje zanesla.«51 Brezverski modro-slovci so odtrgali človeka od Boga; pravic niso več tolmačili iz dolžnosti, ki jih človek ima do Boga (kakor jih je tolmačila krščanska filozofija), ampak iz človeka samega; tako je zavladala teorija človekove avtonomije, s to pa teorija egoizma, ki vodi »preko krvavih revolucij do komunizma in anarhizma«. Prvi pojav te teorije bil pa kapitalizem. A. Smith in Ricardo sta namreč zanesla ta načela v gospodarsko vedo in gospodarsko življenje. Tako je dobičkaželjnost začela svoje »orgije«52, nad delovnim ljudstvom je zagospodoval močnejši podjetnik z
48 D 55. Podobno sodbo o teoriji revolucije je izrekel I. Seipel (Das Problem der Revolution, Hochland XV, 1917/18, 543—552; prim. Čas XII. 1918, 190).
KO II, 1898, 166 sl.
',0 Soc. teč. 5.
»» KO II, 1898, 173.
O. c. 170 sl, 166.
denarjem in s stroji. Najizrazitejša oblika kapitalističnega gospodarstva so akcijske družbe, zakaj tu stoji nasproti delavcem, ko zahtevajo pravične plače, brezosebno in brezimeno zastopstvo akcionarjev, ki hočejo čim večji dobiček.53 Ideal kapitalizma je monopol, ki si ga kapitalizem pridobi s karteli in trusti, da lahko svobodno diktira konsumentom cene in delavcem plače.54
Podrobnejše analize kapitalizma pri Kreku ni. Ali ni imel časa ali ne volje, ali ne vem zakaj ni podal natančneje svojega mnenja o Marxovi teoriji o kapitalu in kapitalizmu. Marx je prevzel od teoretikov gospodarskega liberalizma (Adama Smitha in dr.) tedaj dosti splošno priznani nauk, da je vsa menjalna vrednost (valor, veljava) produktov iz dela. Iz tega je izvajal logično posledico, da je profit, ki ga dobiva kapitalist iz podjetja, le na videz iz drugih gospodarskih činiteljev (porabe strojev itd.), v resnici pa da je ves utrgan delu. Zato je kapitalizem po Marxu bistveno »krvoses«. Pri Kreku glede tega ni popolne jasnosti. 0 menjalni vrednosti pravi, da ni vsa iz dela.56 0 obrestih pa zopet pravi, da so neupravičene56 in iz deleža delu57. Glede dobička trdi vsaj, kadar je dobljen brez rizika (n. pr. radi kartela), da mu je vir oderuštvo.58 Vse-kako mu je pa bil kapitalizem največje zlo za delovno ljudstvo, zlo, ki se ga je »bolj bati kot Turka in kot vsake svetovne vojske«.50 Boj proti njemu, je dejal, da mora biti mednaroden.6"
A kje je rešitev?
Marksizem in socialno demokracijo je dr. Krek odločno zametal, ne toliko radi gospodarskih teženj, kakor radi ma-
53 KO II, 1898, 182; S 88, 92; Soc. teč. 5.
51 S 103 sl. V opombi (1033) napak razlaga besedo »monopol«, češ, da pomeni »edino mesto«, kakor da je druga sestavina besede n6Xig, ko je marveč rauXsiv, na prodaj ponujati, torej monopol — samotrštvo. — O kartelih itd. S 105, NE 96, a zlasti Čas III, 19C9, 33—45. — O načrtu zakona zoper kartele, ki je pri njem bistveno sodeloval dr. Krek, gl. Čas III, 19C9, 228—232.
“ NE 9.
KO VII, 1903, 377.
33 NE 143.
58 Čas III, 1909, 43. — L. 1911 ali 1912 sem ga čul, ko je dejal na zborovanju SKZS: »jaz sem namreč marksist« (razume se, da v gospodarskem zmislu).
50 Čas III, 19C9, 45.
«“ KO VII, 1903, 380.
terializma. Zoper materializem in materialistično mišljenje se je boril z vso silo svojega močnega duha. Podal je znanstveno analizo »materialističnega modroslovja«01, kjer je razložil tudi Marxov materializem’'2, in zopet in zopet naglašal njegovo pogubnost za narode in države'12. Bil je živo prepričan, da brez vere ni rešitve in najusodnejše se mu je zdelo, da se je socialna demokracija skopčala z brezverstvom. »Kdor ne ve, kako razdene in opustoši brezbožnost um in srce, ta ne umeje naše dobe.«04 Saj se niti pojem »humanitete« ne da »vzdržati brez krščanstva. Humaniteta ima zmisel le na podstavi krščanskega nauka, da »so vsi ljudje od enega para«, vsi »ena družina«, po Darwinovi teoriji ima le močni pravico do obstoja, za slabiče je najbolje, da čim prej propadejo65, Humaniteta ni mogoča brez vere v ideal človečanstva, v Kristusa.00 Krščanstvo, cerkev, papeštvo, to so po sodbi dr. Kreka rešilna gesla za človeštvo. Dr. Krek je naravnost izjavil, da je izvor socialnemu vprašanju v zmotah zoper cerkveno oblast.67 Dejal je, da »svet rešuje svobodna beseda sv. cerkve«68, in dostavil, »če branimo svobodo cerkve, da branimo svojo svobodo«00. Pravi čuvar prave humanitete je pa papeštvo.70 Papeži so človeštvu čuvarji »od Kristusa na novo utemeljene edinosti, gradivci napredka, bo-rivci za svobodo, varihi prave človečnosti«.71
Krek je opozarjal, da tudi nekateri socialisti že uvidevajo zmotnost materialističnega načela. Zlasti Edvard Bernstein je kazal na to, da socializem ni mogoč brez nekih nravnih idej, brez idej pravice in prava, odgovornosti, krivičnosti izkoriščanja itd.72
V gospodarskem pogledu, je dejal, je pa naš program »precej podoben« socialističnemu. »Načelo posplošenja produkcij-
KO I, 1897, 37—50, 137—156.
61 L. c. 137: prim. KO V, 1901, 85.
“ KO IV, 1900, 298; KO VII, 1903, S 31; D 17; Kat sh. III 24.
«» DS 1893, 158.
»> KO IV, 1900, 297; S 30.
110 Kat. sh. III, 25.
»7 S 20.
«» S 592.
“ D 69.
™ S 30.
™ KO IV, 1900, 298.
7- Prim. članek »Marksizem razpada« KO III, 1899, 52—62.
skih sredstev je veliko bliže pravičnosti kakor pa kapitalistično načelo; to načelo ne poniža tako človeške narave kakor kapitalizem.« Tudi mi »trdimo, da morajo biti tista podjetja, ki so družbi neposredno potrebna, v rokah družbe, ne pa zasebnih špekulantov; železnice, telegraf, pošta... vse to spada v javno last... Ako se zahteva, da naj pridejo v javno last vsi rudniki in premogokopi, se sme isto zahtevati za železno industrijo.«73 Vendar socializem preveč poudarja družbo, tako da se posameznik v njej »skoraj izgubi«. Ni vsaka zasebna last neupravičena. Za intenzivno kulturo n. pr. je zasebna last »neobhodno« potrebna. »Kdo bo pa gnojil, če ne ve, ali bo jutri še polje njegovo!« Zasebna last je lehko upravičena, a »vezana mora biti«: »gorje, ako je popolna svoboda v lastninski pravici«! Po krščanskih načelih »nobena stvar ni tako posameznega človeka, da ne bi bila hkrati vseh; celo človeštvo ima pravico do vsega; nihče ne sme tako rabiti svoje stvari, da bi s tem škodoval drugim«.74
Formula za rešitev iz kapitalizma je na splošno organizacija, formula za pravo posplošenje lastnine je zadružništvo. To dvoje, bi dejal, je na kratko Krekov socialni program.
»Gorje samemu!« je zaklical že v »Črnih bukvah«.75 Ta misel o potrebi asociacije, koalicije, organizacije delovnih stanov se ponavlja v vseh inačicah po vseh spisih o socialnem vprašanju. Le v združenju je rešitev ljudstva: skupaj, delavci, skupaj, mali kmetje in obrtniki, skupaj, konsumenti, vsi solidarni!70 Ta organizacija mora segati od prigodne združbe za kak poseben namen do končne javnopravne stanovske organizacije.77
S prav posebno ljubeznijo je razvijal svojo misel o »organizacijski pogodbi«. Dr. Kreku je »jedro družabnega vprašanja boj med golo menjalno in med organizacijsko pogodbo«.78 Liberalizem je raztrgal vse nravne vezi med delo-dajavci in delavci, tako da je ostalo med njimi golo razmerje menjalne ali kupne pogodbe; podjetnik kupi delovno silo za
78 D 17.
74 D 17, 16.
75 ČB 193.
78 čas III, 1909, 44; DG III, 54; ČB 128.
77 S 102.
78 KO II, 1898, 186.
Čai, 1925/26.
8
takšno in takšno ceno (plačo), sicer mu nič mar ne delavca ne njegovega stanja. V tem je po Krekovi sodbi največje zlo gospodarskega liberalizma in temeljna zahteva vsake socialne reforme mora biti, da se izpremeni delovna pogodba v zvezo oseb na podlagi pravic in dolžnosti, v nravno organično zvezo, v »zvestobno pogodbo«79. Delavec mora tvoriti s podjetnikom en gospodarski subjekt, a organska zveza med kapitalom in delavci je nemogoča.80 Nekak prvi zgled organizacijske pogodbe podaja uradniška pogodba: uradnik služi državi z vso svojo osebnostjo, a država mu zagotavlja stalnost in preskrbo za bolezen, onemoglost in starost in preskrbo tudi za njegovo družino, za vdovo in sirote. V daljnjem razmerju bo najbrž prišlo do tega, da bodo delavci solastniki tovarn, kakor so ponekod že.81 Konec vsega razvoja bi utegnila biti zadružna organizacija. Zanimivo je, da so nekateri socialisti (tako n. pr. zopet E. Bernstein), kakor omenja Krek,, tudi gospodarski program marksizma znižali od komunizma na splošno zadružno načelo. »Če nečemo pasti v utopizem, je dejal Bernstein, moramo reči, da končni cilj socialne demokracije ne more biti nič drugega nego vsestranska izvedba zadružništva.«82 Ako je dr. Krek dejal, da »se socializmu ne bomo ognili«83, je mislil vprav na zadružni socializem. »Marx prizna za cilj komunistično družbo brez vsake zasebne lasti, brez avktoritete, brez nravnosti, brez prava. Bernstein pa govori samo o zadružnem življenju. Vsakdo, kdor se je vsaj nekoliko otresel liberalnih individualističnih puhlic, je v tem zmislu socialist kakor Bernstein. Z obema rokama podpišemo njegove besede. Tudi nam se zde nujno potrebni cilj vsega ljudskega gibanja.«84 »Kapitalistično suženjstvo« se da premagati edino tako, da »se namesto denarnih zvez kot proizvajalni subjekt postavijo krepke osebne zveze v zadružništvu«. Zadružništvo se namreč od kapitalističnih podjetij in zlasti od delniških družb loči vprav po tem, da ni gospodar in voditelj gospodar-
:B KO I, 1897, 227; KO II, 1898, 189—194; S 81—88; D 34; NE 33.
"® S 88.
NE 1431.
“ KO III, 1899, 124.
1,3 Čas III, 1909, 44.
8« KO III, 1899, 125.
stva denar s svojo »prigoljufano plodovitostjo«, ampak nastopa kot gospodar človek s svojo osebnostjo in osebno odgovornostjo.85
Samo dotekniti se moremo posameznih socialnih vprašanj, ki jih je dr. Krek reševal na podlagi teh socialnih spoznav in po splošnih krščanskih socialnih načelih, v vednem boju z liberalizmom.
Ker je rodbina stanica vsega družabnega organizma, se samo po sebi razume, da je naglašal pomen rodbine in razmišljal tudi o ženskem vprašanju. S čudovito nežnostjo govori o materah, ki »izgorevajo kot sveče«86, z globokim umevanjem o duševnem razprtju razporočene žene87, z veliko resnobo o prostituciji in nje vzrokih88. Zavzema se za popoln »abolicionizem«. Država naj se ne vtika v te nečedne reči: »kdor hoče biti lopov, naj bo,« toda ne drugim v škodo. Najstrožje naj se pa kaznuje vse rufijanstvo in vsako javno pohujšanje.89 Dr, Krek obsoja žensko zenačevanje z moškimi — ženska ne bo nikoli moški —, toda zahteva za ženske pravice, ki jim gredo v današnjih razmerah, ko mora ženska delati kot moški, tudi aktivno in pasivno volilno pravico.90.
Glede delavskega vprašangja je naglašal zlasti krščansko pojmovanje dela, da je delo nekak urad91 in da je prvi pravni naslov lastnine delo92. Iz načela socialnosti je določal meje zasebne lasti.93 Delavski stanovi naj ne poudarjajo svoje enakosti z drugimi stanovi, ampak poudarjajo naj svoj pomen za družbo.94 Priporočal je kljub vsem težavam konsumna društva.95, razume se, da strokovna društva9e, z vnemo tudi stavbna društva97. Stanovanjsko vprašanje se mu je sploh zdelo »ena
“ KO VII, 1903, 380, 379.
D 26.
27 KO X, 1906, priloga 2—3.
*» D 20 sl.
<■» D 25.
D 32.
»' S 96; KO I, 1897, 227.
1,2 S 57.
23 D 16 sl.
114 S 19.
»■' Čas III, 1909, 44.
*« S 98.
117 KO I, 1897, 233.
glavnih točk družabnega vprašanja«. »K rodbini, je dejal lepo, spada nujno dom. Omika, prava vernost, napredek ima svoje pogoje v rodbinah s stalnim domom.«98
Mnogo truda je posvetil kmečkemu vprašanju, že ves prvi svoj socialni spis, »Črne bukve kmečkega stanu«. Kakor se je boril za kmetovo osvoboditev izpod kapitalističnega jarma, ni bil nikakor za kakšno individualistično svobodo. »Gorje kmečkemu stanu, ako ni vezan, ako je vsak kmet zase svoboden!«99 Kmetu je nujno potrebna stanovska organizacija, pa »stalni dom«. Sam ne more kljubovati kapitalizmu in največja nesreča je za kmeta, če sme svobodno zadolževati dom in prodajati rodno zemljo.10" Le naravno je, da je obsojal tudi sedanje dedno pravo.101 Vezanost poedincev v stanovski organizaciji, a svoboda stanovske organizacije, ki naj se najprej izrazi o avtonomiji občin, to se je dr. Kreku zdela rešilna beseda za kmečki stan: »Končni refren socialnega delovanja med kmečkim ljudstvom je: stanovske zadruge in avtonomija občin.«102 V dejanskih razmerah se je neustrašeno potegoval za starostno zavarovanje kmečkega ljudstva. »Če se uvede zavarovanje samo za obrtne delavce, potem je kmet, ki je navezan na tuje delavce, ubit.«103 Izrekel je tudi uvaževanja vredno misel, naj bi se za otroke zavarovala dota.104
Glede državne pomoči je postavil najprej načelo, da sme država brez dvoma urejati tudi gospodarsko življenje: »odstranjati vse, kar uničuje vrednost človeške osebnosti, zavirati pota vsakemu oderuštvu«, kakor prepovedovati robstvo, tako »zabraniti tudi s primernimi zakoni kapitalistično suženjstvo«.^105 Sicer se pa ni posebno vnemal za državno pomoč; najbolj moško bi bilo, če bi si ljudstvo samo pomagalo; beraštvo daje državi vedno večjo moč in nas žene v socializem.100 Zato mu je bilo tudi podržavljenje le ultima ratio, tem bolj, ker je
^ KO I, 1897, 224.
99 D 82.
100 Soc. teč. 27.
191 ČB 9, 19, 42; D 13.
102 D 83.
193 SZ 23.
191 Soc. teč. 23 sl.
395 KO VII, 1903, 379.
199 Čas III, 1909, 44.
»eno podržavljenje z drugim zvezano in se mora nadaljevati, če se enkrat začne«.107
Govoreč o državi se je kajpada moral izraziti tudi o težkih bremenih, ki jih država sama naklada delovnim stanovom, o davkih. Iz davkov, je dejal, se vidi, »s kom država drži«.108 Glavni vir dohodkov bi morali biti »dohodki kot taki«, eksistenčni minimum bi moral biti davka prost, sicer naj bi bil davek progresiven. Indirektni davki so krivični, ker najbolj zadevajo siromake.100 Tudi zemljiški davek bi se moral odpraviti, saj dandanes zemlja nič ne nosi.110 Prav tako bi se moral odpraviti hišnorazredni davek na kmetih. Pustimo kmetu njegov »grad«, njegov »svet«. »Lepe kmečke hiše in lepa cerkev, kjer opravlja ob nedeljah in praznikih svojo versko dolžnost, so največjega pomena za vzgojo, za blaženje srca«, a »neumna, kapitalistična davčna politika zavira svobodni razvoj človeške narave.«111 Obdačila naj bi se pa stavbišča po mestih, ki je njih visoka renta sad dela vseh.112
Če ni doma kruha, se morajo ljudje izseljevati. Dr. Krek je tudi o izseljevanju in kolonizaciji povedal marsikaj pametnega. Skrb za izseljence in pravi način izseljevanja, je dejal, se da doseči le v zvezi s cerkvijo. Celo v Italiji so v odboru za izseljence poleg zastopnikov oblasti in poljedelskih korporacij tudi duhovniki. Tudi kolonizacija je dandanes silno velikega pomena — Angleška je postala samo po svojih kolonizacijah prva država na svetu —, a združena je z njo imperialistična politika.113
Zadnja beseda vseh socialnih premislekov pa je bila dr. Kreku zopet vera. »Trpi in umri, pravi dim fabriških dimnikov, križ na naših cerkvah pa nam pravi: delajte, molite in živite!«114
107 Čas III, 1909, 43.
10s D 119.
io» D 1231.
u° Soc. teč. 28.
m ČB 22D.
no NE 144 sl.
ni D 44 sl.
*u Kat. sh. III, 25.
Dr. Krekovo socialno-literarno delo bi lehko razločili v socialno teorijo, v zgodovinske spise, v knjigo praktičnih socialnih vprašanj in v knjigo socialno-filozofskih aforističnih misli.
Med zgodovinske socialne spise spada cel večji drugi del »Socijalizma«, a vsaj deloma še vrsta drugih spisov; o antični, krščanski in moderni državi,113 o razvoju kmečkega stanu in obrtnega stanu,116 o zemljiški odvezi;117 o socialnih organizacijah prvih kristjanov,118 o cehih,119 o delavskem zavarovanju;120 o anarhizmu;121 katoliška cerkev v Evropi in XIX. vek.122
V knjigo praktičnih vprašanj spada mnogo tega, kar smo že omenili; posebej naj še omenimo: socialni načrt slovenskih delovnih stanov (ki ga je po večini sprejel II. slov. kat. shod),123 razprave o stanovanju delovnega ljudstva,124 o delavskem zavarovanju,125 o reformi državljanskega zakonika,126 o tiskovnem zakonu;127 načrt zakona zoper kartele in truste128 in vse polno praktičnih nasvetov pri obravnavanju posameznih socialnih vprašanj.129
Praktične so tudi njegove misli o lastnostih socialnega delavca: kako mora biti socialno delo »delo ljubezni na podlagi socialnega spoznanja«,120 kako treba za to delo gorkih src, ki njih ogenj more izvirati edino le iz žive vere,181 kako mora biti zlasti duhovniku vir socialnih sil evharistija;132 potem, kako mora biti socialni delavec »nesebičen«, »samo skromen hlapec v službi višjega namena«; kako mu pa treba ne le srca, temveč
115 S 142—189; D 61—70.
110 D 71—90; DG III, 49—54.
117 DG I, 27—31.
110 DG I, prim. bibliografijo.
110 D 90—106.
120 KO I, 1897, 137—156.
121 KO IV, 1900, 204—219.
122 KO IV, 1900. 1—14.
12:1 Na koncu ČB 246—265.
12> KO I, 1897 , 221—236.
125 Čas II, 1908, 320—330.
’2" KO IX, 1905, 53—56.
127 DG 145—151.
120 Prim. Čas III, 1909, 228—232.
129 Prim. zlasti D in Soc. teč.
139 D 1.
>3' KO I, 1897, 236.
132 Kat. sh. II, 215.
tudi globokega in širokega znanja, zlasti poznanja narodove duše itd. itd.133 Naloga socialnega dela je, »obnoviti živo krščansko mišljenje in življenje, na temelju tega pa pomagati na noge krščanskemu družabnemu življenju, po katerem teži gibanje, ki se imenuje — krščanski socializem«.134
Poleg vsega tega pa je po Krekovih spisih še polno misli o najrazličnejših vprašanjih. Dr. Krek je modroval sedaj o tem, sedaj o onem, kakor je nanesla prilika, dostikrat duhovito, neredko globokoumno, vedno pa zanimivo. Ko je govoril o obrtnikih, je začel vmes razpravljati o občinski upravi, ko o cehih in njih organični zvezi z družbo, o »sosedih«, češ da je tu še »sled davnejše organizacijske vzajemnosti«.135 Tako je modroval sedaj o pomenu elektrike za kmeta in male obrtnike (nasproti parnim strojem), sedaj o varčevanju in Čebelicah; pa o ženskah v Egiptu in njih rešiteljicah magdalenkah, o obleki v srednjem veku, o kramarjih po božjih potih; o rimskem pravu, o pomenu materialnega stanja za vero, o načelu politične svobode; o šolah, o časopisju, o organizacijah za dobre šole in časopise; o duhovnikih in telesnem delu, o pomenu samskega življenja, o učiteljicah na kmetih; o judih, o advokatih (apologija), o državnikih (kako naj ravnajo s socialisti, da v parlament z njimi, kjer se radikalizem sam umerjuje);136 o finančni vedi, o »produktivnem« delovanju bank, o važnosti budgeta; o ranah našega ljudstva (sovražnost, alkoholizem, spolno življenje), o pravdarstvu na kmetih, o zlu militarizma za kmete; o »dolgčasu« kot viru socialne bede, o socialni milosti božji, o Gospodovem srcu, žarišču socialnega apostolstva. V napredku socialne misli vidi dokaz, da je človeška narava nepremagljiva; sploh da so zmote v svojih zadnjih koreninah v protislovju s temeljnimi resnicami, ki so položene v človeško naravo, da se jim zato, četudi ne takoj, ustavi narava sama.137 Ko razmišlja
i“ Kat. sh. III, 117 sl.
134 KO III, 1899, 134.
335 D 88, 71.
133 DG III, 54, NE 711; NE 83, NE 150, NE 161; S 159 sl„ ČB 8, KO IX, 1905, 140; KO I, 1897, 38, KO X, 1906, priloga 12, DG I, 151: D 69, S 119, Soc. teč. 18; S 345, ČB 69 sl., S 537; D 116, D 84, D 121; Kat sh. III, 23 in KO VII, 1903, 381 sl., ČB 67, 153, ČB 75; KO I, 1897, 2231, Kat. sh. II, 213, D 1.
137 KO VII, 1903, 57; KO II, 1898, 161.
o svobodi, se mu zdi, da bi srednjeveški državi najlaže to očitali, da »je še preveč poudarjala osebno svobodo«, celo pojavi »temnega 10. veka« za Teodore in njenih hčera v rimski cerkvi mu niso »znamenja propalosti, ampak svobodnega duha«; nasprotno so mu pa »svobodnjaki« 1. 1848., vsaj mnogi, le »plačani agenti kapitalizma«.138 Glede kmetov zavrača mnenje, da bi se jim bilo v srednjem veku tako slabo godilo, »kakor opisuje šablonska povestnica in v tem oziru še bolj šablonsko leposlovje«, bile so marveč takratne razmere neprimerno boljše nego so danes (znano je, da je novejša znanost to Krekovo sodbo vsaj relativno potrdila).130
Časih se mu obrne pogled v politiko: na Slovane, ki je o njih dejal Leon XIII.: »Slovani bodo ali premladili Evropo, ali pa jo bodo uničili«; na Balkan; na Jugoslovane in morje; na Hrvate, ki »v svojih brezplodnih političnih spletkah nimajo časa misliti na socialna vprašanja, a bodo mislili, ko bo prepozno«; na »naš narod« — in med ta narod šteje »tudi Istrane in Dalmatince in vse tiste, ki se imenujejo Hrvate ali kakorkoli že na našem jugu«.140 In ob misli na svoj narod pravi: »Mi nimamo doslej še zgodovine svoje, imeli jo pa bomo v bodočnosti, ker naš narod čuva obal Jadranskega morja in vse velike izpre-membe, ki se bodo vršile v socialnem in političnem oziru v Evropi, bodo upoštevale te kraje, kjer prebiva naš narod.«141
Socialno delo v širšem pomenu besede se v modernih državah ne da vedno in popolnoma ločiti od politike. Zato mora tudi duhovnik braniti pravdo povsod, tudi v politiki, do-koder sega vest.142 Potrebna je tudi »katoliška politika«, zakaj »katoliško ljudstvo je edini faktor na svetu, ki zastopa katoliško cerkev v državah in jo brani«, zato pa tudi »mora biti katoliška politika ljudska, sicer je ni«. Boj proti absolutizmu in centralizmu za svobodo in pravo rodbin, stanov in narodov je združen z bojem za cerkveno svobodo. »Ne pozabimo ravno v teh časih, kaj imamo v katoliški cerkvi. Stalnost, ki ohranja vse dobre, krepi vse slabotne, uničuje kvarne, se nam javlja v
138 D 66, 70; ČB 184.
is» D 77.
ČB 198; ČB 155 sl.; S 495; ČB 192; Kat. sh. III, 119.
1,1 Kat. sh. III, 119. — »Naše kraje« res upoštevajo in bodo upo-^ števali, a »nas«?
KO IV, 1900, 300.
njej. V njenega organizma božje-človeškem ustrojstvu je doma težišče razpadajoči družbi.«143
Katoličanov nič ne sme motiti tako zvani »boj proti klerikalizmu«, ki »roji sedaj v naši državi« (namreč v Avstriji). »Proč od Rima, kriče Nemci, katoliško načelo cerkvene avkto-ritete in cerkvene svobode se gazi v imenu tiranske liberalne svobode.« Ob političnih prevratih, pravi dr. Krek, ob času, ko prodira kako novo politično načelo, takrat buta boj proti ka-toličanstvu z najhujšo silo na dan, »Po pravici lahko rečemo, da mu je nekak zakon temnih sil za podlago. Ustavna kriza* ki se marsikje tolmači že kot državna, je tisto ozadje, iz katerega stopa boj proti katoličanstvu v svojih sedanjih oblikah na dan.« Zakaj? »Prvič nasprotuje cerkveni organizem po svojem bistvu centralizaciji države in atomizaciji družbe, kakor jo zahteva liberalizem. S centralizacijsko idejo je nujno v zvezi ideja absolutne države; absolutizem jo vodi za roko in v njenem imenu uničuje vsako avtonomijo.« Drugi vzrok pa je ta, da »končno temelji vsaka teh idej v nekem določenem metafizičnem naziranju o svetu in življenju. In vmes med njimi brani svoje vedno enako metafizično naziranje cerkev. Jasno je, da mora priti ob takih prilikah do bojev.«144
Krekova misel ob teh bojih je bila145 — in s tem sklenimo —: »Mi pa se zavedamo, da smo nepremagljivi, dokler ostanemo odkrito načelni in dosledni na svojem temelju.. . Moč katoliške ideje je veličastna!«
JAN. EV. KREK V PARLAMENTU.
Fr. Šuklje.
Dokaj sem uže bil slišal o dru. Kreku, toda osebno sem ga spoznal stoprav po njegovi izvolitvi v državni zbor. V volilnem boju je zmagal v novi splošni kuriji, sestavljeni na podlagi občne volilne pravice; izvoljen je bil 10. marca 1897.
Mene so bili volivci dolenjskih mest in trgov zopet počastili s svojim zaupanjem, skoraj soglasno sem bil izbran dne
443 KO VI, 1902, 243.
114 KO VI, 1902, 242 sl.
444 KO V, 1901, 98 sl.
13. marca. Malo dni po svoji izvolitvi sem prišel z Dunaja v Ljubljano, kjer sem imel nekaj uradnih poslov. Porabil sem ugodno priliko ter skušal stopiti takoj v osebni stik s novoizvoljenimi poslanci. Obiskal sem tudi dr. Kreka, ki je name takoj napravil ugoden vtis. 27. marca se je vršila otvoritvena seja v državni zbornici.
Krek je pričel svojo parlamentarno karijero baš v najbolj viharni dobi avstrijskega parlamentarizTna. Takrat je bil počenši od jeseni 1. 1895 šef vlade Poljak grof B a d e n i, krepek, energičen mož, nikakor ne neumen, toda vajen le galiških razmer in premalo poučen o težavah, ki jih je nudila zapadna Avstrija. Spočetka mu je šlo vse gladko izpod rok. Posrečilo se mu je, dovršiti velika zakonodajna dela: justična reforma je napredovala po novem civilnem procesu, finančna se je ponašala z uvedbo zlate valute in celo glede volilnega reda, ob katerem je bila omagala Taaffejeva državniška spretnost, se je z ustvaritvijo pete kurije ustvaril pomemben korak proti splošni volilni pravici. Nova sesija je imela kot glavno nalogo ogrsko nago d b o , ki je vsled nesrečne konstrukcije nesrečnega dualizma vsakih deset let begala in razburjala javno mnenje tu in onstran Litve. Največja nevarnost v tem pogledu je grozila od mladočeške delegacije, ki je po novih izborih združila malodane vse zastopnike češkega naroda. Da bi pridobil prevažno to skupino, znamenito po svojem številu (60 poslancev), nič manj pa po obilici izbornih govornikov in veščih strokovnjakov, se je B a d e n i odločil, da jih izvabi iz opozicije ter pritegne k državni večini s tem, da je izdal v prid jednakoprav-nosti češkega jezika svoje glasovi te jezikovne odredb e.
Ako jih danes, po preteku 28 let, mirno prečitaš, se moraš pač čuditi, da je njih nedolžna vsebina mogla tako silno razburjati napredno nemško stranko. Nikjer niti sledu kake krivice, ki bi se bila storila Nemcem na Češkem! Edina sprememba, da bi odslej vsi državni nameščenci morali znati oba deželna jezika! Radi tega toliko razburjenosti! Odpor Nemcev, razodevajoč se v nezaslišanih parlamentarnih izgredih, je razdejal avstrijski parlament in uničil avstrijski parlamentarizem. Nikoli ni dunajski državni zbor več okreval od smrtnih ran, prizadetih mu po surovih izbruhih nemških zastopnikov. Dejstvo pa, da je naposled krona pustila pasti Badenija ter ga žrtvovala nem-
škemu »furor«ju navzlic temu, da je brezdvomno razpolagal z absolutno večino v obeh zbornicah, je omajalo veljavo državne avtoritete ter zatrlo vero v osebo cesarjevo.
Tak je bil položaj, ko je naš Krek prestopil prag poslanske zbornice. Dobro popisuje situacijo zgodovinar avstrijskega parlamenta, dr. Gustav K o 1 m e r, v svojem velikem, dokaj nepristranskem delu »Parlament und Verfassung« z besedami: »Med strankami na desnici in levici je nastala poleg politične ločitve tudi družabna, komaj da so se še varovale vnanje oblike vnanje vljudnosti, prenehalo je staro kolegijalno občevanje v državni zbornici. Govori so postajali vedno bolj robati, dema-goštvo je nadvladalo v diskusiji in mirnejši elementi so se je le neradi še udeleževali.«
Naravno, da tako otrovano ozračje nikakor ni moglo ugajati zdravi, po tvornem delu hrepeneči Krekovi naravi. Le enkrat, takoj začetkom zasedanja si je izprosil besedo, a užc v tem govoru je razodel vsa svojstva izvirnega samosvojega debaterja. Bilo je v seji dne 30. aprila 1897, ob nujnem predlogu socijalnega demokrata dr. Leona Verkaufa, da je Krek kot contragovornik pobijal predlagateljevo zahtevo, naj se vladi izreče graja radi razpusta socijalnodemokratične organizacije železničarjev. Uže s tem govorom se je uvedel kot govornik posebne pasme. Kak razloček med njim, ki je navidez nepripravljen prosto obdelaval svoj predmet, naravnost v markantnih stavkih povedal, kar mu je bilo na srcu, in običajnimi govorniki, ki so večinoma čitali svoje skrbno pripravljene govore, zgolj misleč na učinek, ki ga utegnejo imeti njih fraze na široko občinstvo, predvsem pa na gg. volivce! Zanimivo je bilo gledati Kreka, kadar je govoril. Tekom četrtstoletja, ki sem ga preživel v parlamentih, v državnem in deželnem zboru, sem spoznal dokaj velikih govornikov. Krek je bil poseben tip. On ni bil nikakor ono bitje, ki mu Francoz veli: »beau parleur«. Tupatam je motila poslušalca celo kaka slaba govorniška razvada, podobna kratkemu ječanju, nikoli ni iskal lepo zaokroženih fraz, nikoli ni stremil po posebni duhovitosti. In vendar je bil velik govornik! Imponiral je po strogi logiki svojih izvajanj ter globoko vplival po kreposti mišljenja in izvirnosti svojega govorniškega talenta.
Še predno se je bil Krek predstavil zbornici kot govor-mik, je bil zverižen mnogoštevilni klub, ki je obsegal vse jugo-
slovanske poslance. Stvar ni šla gladko, hude debate so se vršile, predno se je zasnovala dotična klubova organizacija. O porodnih težavah priča uže ime, na katero so krstili tega parlamentarnega otroka. Zval se je »Slovansko-krščanska zveza« ter je obsegal poleg Jugoslovanov tudi nekaj vladnih, Poljakom naklonjenih Rutenov.
V tej zvezi sta se pred vsem odlikovala dva istinita pristna talenta: dr. Jan. Krek in dr. Ivan Šušteršič. Oba znamenita, a med seboj različna v vsakem pogledu. To se je tudi obelodanilo zlasti v onih mirnejših dobah, ko je po Badenijevem padcu avstrijski parlament imel svoja »lucida intervalla«, svoje jasne momente v sicer običajni duševni zmedenosti. Parlamentarno delo v dunajski zbornici se je od nekdaj osredotočalo v odsekih: tam je bila prilika, da pokaže poslanec, koliko zna. In tu je bil Krek v svojem elementu, tu je razgrinjal vse zaklade nenavadno široke izomike, tu se je zrcalila temeljitost njegova. Šušteršič pa se je namenoma izogibal delovanju v odsekih v velikem loku. Dal se je pač voliti v marsikateri odsek, toda kako je postopal običajno? Ko stopi v odsekovo posvetovalnico, vpraša najprej po prezenčni listi. Tam se podpiše in običajno tudi takoj — izgine. Zato pa je Šušteršič bil pravi mojster v parlamentarni taktiki. Pripravljati svoji stranki ugoden položaj, sklepati dobre zveze z drugimi klubi in skupinami, pravi trenotek pogoditi za kako politično akcijo, v tem mu ni bil z lepa kdo kos v razdrapanem, ponižanem avstrijskem parlamentu.
Čestokrat sem sam pri sebi razmišljeval, kako vlogo bi pač igrala v urejenem državnem zboru, kakor je bil avstrijski parlament do 1. 1897, oba naša zastopnika in voditelja, Krek in Šušteršič? 0 prvem sem bil uverjen, da bi bil tudi v Taaffejevem parlamentu, ko se je v odsekih delalo neprestano, temeljito in nikakor ne slabo, postavil svojega moža ter se odlikoval po strokovnem znanju in duhoviti inicijativi med svojimi tovariši. Drugače Šušteršič! Baš v mirni urejeni zbornici njegov politični talent ne bi prišel do veljave, in zlasti nasproti nadkriljujoči državniški osebnosti grofa Hohenwarta bi Šušteršičev ugled morda padel do brezpomembnosti, nikakor pa ne bi se mogel dvigniti nad navadno vsakdanjost,
L. 1901 je potekla doba povsem neplodovitemu državnemu zboru, pri novih volitvah se Krek ni več dal voliti, temveč
je svoje sile rajši žrtvoval velikemu gospodarskemu in družabnemu delu v domovini. Stoprav volitve 1. 1907 so ga zopet spravile v zbornico, izvoljeno uže na podlagi splošne in jednake volilne pravice. Nemali spretnosti tedanjega ministrskega predsednika dr. Maksa Vlad. barona B e c k a se je posrečilo, vsaj nekaj življenja vdahniti smrtno bolnemu avstrijskemu parlamentarizmu. Skoraj je bilo videti, da se pod njegovim vodstvom poslanska zbornica zopet povrne k stvarnemu tvornemu delu. Stari »kurijski« parlament je rešil volilno reformo ter sklenil novo ogrsko nagodbo, gotovo najugodnejšo izmed vseh dogovorov z drugo državno polovico, kar smo jih bili dognali od
1.	1867 sem; tudi v novem državnem zboru je spretni B e c k razpolagal s sigurno večino, nihče ne bi mogel soditi, da bo tako kmalu konec njegovega ministrovanja; toda v Avstriji je bilo vse mogoče in neka intriga, pri koji je bil v prvi vrsti udeležen ambicijozni dr. G e s s m a n n in še veliko višji gospod, sam prestolonaslednik, je hkrati strmoglavila zaslužnega ministrskega predsednika. Za njim je prišel baron Bienerth in zopet se je začel v državnem zboru tisti anarhični kaos, najizrazitejše znamenje, da je stara habsburška monarhija na smrt bolna.
Krek je bil takrat istočasno v državnem in v deželnem zboru. V obeh je delal naporno in z vidnim velikim uspehom. To nikakor ni bilo samoposebi umevno. Poznal sem več parlamentarcev, ki so igrali veliko vlogo v deželnem zboru, dočim se v državni zbornici nikakor niso mogli uveljaviti. Taka je bila n. pr. z baronom Schweglom. V ljubljanski deželni dvorani je bil gorjanska prevzvišenost na vsak način eden izmed najboljših govornikov in čestokrat glasna pohvala njegovih govorov ni izvirala samo od ožjih pristašev, temveč je bila izraz pritrjevanja cele zbornice. V državnem zboru pa ni nikdar mogel doseči več nego to, kar Nemec imenuje »einen Achtungserfolg«, in precej je bilo poslancev, katerim so se videle njegove stvarne razprave, n. pr. o carinskih in trgovin-skopolitičnih vprašanjih, v katerih je bil na vsak način prvovrstna avtoriteta, naravnost dolgočasne in neprebavljive. Odkod različnost učinkovanja, mi je v istini bila uganka; deloma morda vsled mnogo večjih dimenzij v državni zbornici, katerih slabotnejši organ ni mogel tako z lehka premagati kakor intimnost razmerno majhne deželne dvorane v Ljubljani.
Ali Krek se je enako odlikoval v velikem parlamentu in v malem deželnem zboru, v odsekih nič manj kakor v javnih sejah. V istinito zadrego bi me spravilo vprašanje, ako bi hotel kdo izvedeti od mene, kateremu Krekovih mnogoštevilnih parlamentarnih govorov prisodim prvenstvo. Vendar bi dejal, da med govori v dunajskem parlamentu mi posebno imponuje govor z dne 15. decembra 1909, v katerem je utemeljeval nujnost svojega predloga, naj se predrugači zakon o poslovnem redu na ta način, da bode odslej nemogoča vsaka obstrukcija. Misel je bila tembolj originalna, ker smo baš tedaj mi Slovenci stali v zelo čvrsti obstrukciji, in nasprotna levica je kar zijala, ko jo je preloputnil Krek s svojim predlogom. In Krekov predlog nikakor ni bil slab dovtip, temveč je bil spočet v globokem prepričanju, da je obstrukcija smrt parlamentarizma, da je v načelnem nasprotstvu z volilnim redom, ki je bil volilno pravico podelil vsakemu polnoletnemu državljanu, ter da se mora obstrukcija onemogočiti enkrat za vselej, toda s pogojem, da se onemogoči vsem strankam. Po mojem okusu je bil Krekov utemeljevalni govor vprav mojstrsko delo, duhovito in polno humorja, kmalu dobrohotnega, kmalu prežetega s skelečim sarkazmom. Že pri tej priliki opozarjam izdajatelja Krekovih govorov, da temu govoru svoječasno posveti posebno paznost!
Podoben predlog, dasi veliko manj koncizen, je stavil istočasno mladočeški poslanec dr. Kramar, Debata se je vodila skupno o obeh predlogih in naposled sta se pred glasovanjem zjedinila oba predlagatelja na skupno besedilo, Krek je precej odnehal z radikalnejšim predlogom, Kramarev nasvet je obveljal, obstrukcijo so pač nekoliko obtežili, a s sveta je niso spravili.
Kako pa je Krek postopal v deželnem zboru?
Prvič je bil izvoljen kot deželni poslanec leta 1901. Pri svojem vstopu v deželno zbornico je našel proti sebi še koalicijo Nemcev in slovenskih »naprednjakov«. Poslanci slovenske ljudske stranke, ki so brezdvomno zastopali veliko večino kranjske dežele, so bili vsled volilnega reda potisneni v manjšino. Predrugačiti deželni in ž njim spojeni deželni volilni red, razširiti volilno pravico na široke mase, ki do tedaj niso imele dostopa na volišče, je bila prva in glavna naloga popularne stranke. Da to doseže, se je odločila manjšina pod vodstvom
dr. Šušteršiča za obstrukcijo. Ista se je pričela 22. sept. 1903 ter je trajala do 1904. Povsem neplodna sesija in vendar nad vse znamenita! Naj nekoliko bližje pojasnim prezanimivo to obstrukcijsko epizodo!
S polnim prepričanjem odklanjam in zametujem vsako parlamentarno obstrukcijo. Po svojem bistvu je sleherna obstrukcija zanikanje parlamentarizma in kot taka samoposebi in po svojih posledicah škodljiva. S teoretičnega stališča se nikakor ne da ugovarjati tej načelni trditvi, ali praksa govori včasih drugače ter ovrže teorijo. Naposled odločuje v politiki dejanski uspeh in po tem se odmeri dopustnost kake parlamentarne taktike. To je veljalo zlasti za omagujočo Avstrijo, posebno od tedaj, ko je povsem neutemeljena obstrukcija nemške parlamentarne manjšine strmoglavila Badenija ter sramotno porazila njegovo večino. Kar je bilo dovoljeno nemškemu liberalcu, zakaj bi to bilo prepovedano slovenskemu »klerikalcu«? Celo stvar je vzel v svoje močne šape dr. Šušteršič ter jo izpeljal z vprav genijalno brezobzirnostjo.
Dne 22. septembra 1903 je vložil posl. dr. Šušteršič nujni predlog, naj se spremeni deželni in deželni volilni red vojvodine Kranjske »v zmislu razširjenja volilne pravice na vse sloje prebivalstva«. V to svrho naj se izvoli ustavni odsek devetih članov, ki naj nemudoma izdela dotična zakonska načrta ter jih v najkrajšem času predloži zbornici.
Predlog je bil soglasno sprejet z dostavkom, da se mesto devetih članov izvoli dvanajst v ta odsek.
Ali ta soglasnost je bila zgolj navidezna, dejansko pa se je slovenska napredna stranka krčevito branila proti razširjenju volilne pravice, v svesti si, da bi udejstvitev take spremembe volilne pravice pred vsem ogrožala njene mandate. Ker je katoliška narodna stranka predvidevala ta odpor, je takoj stopila v bojno pozicijo, posluževala se obstrukcijskih sredstev ter predvsem zabarikadirala dnevni red s celo kopico nujnih predlogov, ki so po tedanjem opravilnem redu imeli absolutno prednost pred vsakim drugim poročilom.
In obstrukcija se je prav kmalu pokazala celo v nasilni obliki. Takoj s početka je bila naperjena nele proti nasprotnima strankama v deželnem zboru, temveč je svojo ost obračala tudi proti osovraženi osebi barona H e i n a , takratnega
deželnega predsednika. In v istini je bil Hein sila nevaren sovražnik ne le Šusteršičeve stranke, temveč slovenstva sploh. Cela politična kratkovidnost, da ne rečem glupost napredne stranke se jasno zrcali v dejstvu, da so njeni voditelji, na čelu jim »patentirani« veleslovan Ivan Hribar, strumno podpirali Heinov nemški režim. Hein Slovencev ni sovražil, še huje, on je nas zaničeval. Njegovo delovanje je bilo nam tembolj škodljivo, ker je bil sam izredno bister človek, inteligenten in skrajno energičen, dober upravni uradnik ter vrh tega še »persona gratissima« pri cesarju Francu Jožefu.
Opozicijske posle je v prvi vrsti opravljal dr. Šušteršič sam. Skazal se je pravega mojstra obstrukcijske tehnike, neizčrpen je bil v izumitvi novih obstrukcijskih »trikov«, neumoren v govorih, interpelacijah, samostalnih predlogih, vse z neprikritim namenom, toliko časa onemogočiti vsako parlamentarno delo v deželni zbornici, dokler ne bi prisilil nasprotnikov do končne kapitulacije. Dr. Krek ga je podpiral. In vendar se je v njegovih govorih javljala neka pomembna razlika med obema voditeljema deželnozborske obstrukcije. Š u -s t e r š i č je hotel uničiti, v prah zdrobiti narodnonapredno stranko, dočim se Krek tudi v obstrukcijski vihri ni docela odpovedal upanju, da pritegne narodne nasprotnike vendarle k skupnemu delu proti oblastnemu nemštvu in najsilnejšemu njegovemu zastopniku baronu H e i n u. To se je posebno drastično pokazalo v seji 30. septembra 1904, ko je Krek v svojem govoru izustil sledeče besede: »Gospoda, jaz mislim, da more današnji dan imeti usodnih lepih posledic za nadaljni razvoj naše politike, danes je mogoče saj srca nekako pripraviti, da bomo v skupnih stvareh postopali skupno. Prva točka danes pa je po tem, kar se je zgodilo in kar se je prej od te strani govorilo, da se obrnem proti sedežu deželnega predsednika in Vam zakličem: Tam je naš Aman!«
Sigurno krepak parlamentarni jezik! In tu mi nehote prihaja v spomin krilati izraz, ki ga je prav pred kratkim baje pri pogrnjeni mizi izustil po svoji gostobesednosti znan visok funkcijonar naše jugoslovanske države, češ, da je bil Krek »suženj Dunaja in Rima«. Če je kdo poznal trdno pozicijo H e i n a baš na dunajskem dvoru in pred vsem pri samem vladarju Francu Jožefu, bode čitajoč divji napad Krekov na cesarjevega namestnika z lehkoto uvidel, kako
krivična in nad vse lehkomiselna je bila predstoječa ocena. Saj sužnji gotovo ne govore tako prostodušno!
In par tednov kasneje, v seji 14. oktobra 1904, je vrgel Krek med narodnonapredno stranko petardo, ki je razrušila zvezo Tavčar - Hribarjeve stranke z Nemci in lokalno vlado. Stavil in v znamenitem govoru utemeljeval je nujni predlog, glaseč se dobesedno tako-le: »Visoki deželni zbor skleni:
1. Deželni zbor izreka svoje obžalovanje, da deželni predsednik kot zastopnik deželne vlade govori v deželni zbornici domala brez izjeme v nemškem jeziku.
2. Deželnemu zboru se naroča, da ne sprejme od deželne vlade nobenega dopisa v samo nemškem jeziku.«
Govor, s kojim je utemeljeval nujnost svojega predloga, je v istini naravnost klasičen, kratek po obsegu, a jedrnat in prežet sarkastičnega humorja, strogo logičen in zopet vznešen v pozitivnih izjavah. Kako je bičal vladajoči birokratizem! »Poznamo ga; narodnosti je nemške, vere nima, živi se pa od krotkosti, strahopetnosti ali od brezmiselnosti ljudskih zastopnikov; tudi od takih, katerih životopis bi se lahko izrazil z besedami: »Er ist gewesen servil, er ist geworden sehr viel.« (Veselost na levi.) Na naši strani ni nobenega takega.«
Baron H e in se je skušal braniti proti krvavemu napadu: ni se mu posrečilo, ječal je nekaj slovenskih stavkov, a povedal ni — nič, In sedaj se je iz ljudske stranke stavil formalni predlog, naj se glasuje po imenih. Poslanci narodne napredne stranke so bili v sitnem položaju. Kako bi se tudi mogel na primer Ivan Hribar, ki se je vedno postavljal v svitu svojega patentovanega slovanstva, upirati tako eminentno narodnemu predlogu! Popolnoma so izgubili glavo, niti na um jim ni prišlo, rešiti situacijo s kakim drugim predlogom, glasovanje o nujnosti se je vršilo po imenih in uspeh je bil: 24 z d a , 11 z ne. Ko je prvi poslanec narodnonapredne stranke po alfabetu, Franc Arko iz Postojne, glasoval z »da«, so zadoneli z levice in z galerij burni živijo-klici, ploskanje in živijo-klici so se ponovili, ko se je tudi poslanec Božič, znan iz podraške afere, odrezal s krepkim »da«. Ko pa je bil po sprejeti nujnosti Krekov predlog odkazan odseku, je dr. Šušteršič provzročil izredno buren prizor. Stenografično poročilo ga opi-
Ča», 1925/28.	9
suje sledeče: »Poslanec dr. Šušteršič poprime knjigo, vdarja ob mizo ter kliče: »Abzug Hein!« Frenetično odobravanje, ploskanje in burni klici na levi in na galerijah.« In dalje: burni klici na levi in na galerijah: »Abzug Hein, ven ž njim, pereat Hein!«.
A posledice povspelega Krekovega načrta so se kmalu pokazale. Prihodnji deželni zbor, ki se je šele sestal 1905, na vladnem sedežu ni več našel barona Heina, njegov naslednik je bil uže Teodor Schwarz. Iznebili smo se svojega najbolj nevarnega zoprnika. Še važnejše pa je bilo, da je Krekova spretnost razbila dogovor narodnih naprednjakov z nemškimi veleposestniki. Glasovanje središča za Krekov predlog je bil naravno prelom dogovorjenega pakta z Nemci, s katerimi so se bili zvezali, naj se puste pri miru narodnostna pitanja. Po vsej pravici so tedaj Nemci očitali Hribarjevi stranki, da je snedla dano besedo, Uže 1. 1907 je predložila Beckova vla la načrt volilne reforme kranjskemu deželnemu zboru. Sedaj so se »naprednjaki« oglasili z obstrukcijo, in sicer z muzikalično! Kravji »burovž« in raglje, turški boben in činele, lovski rog in avtomobilska »hupa«, — to so bili argumenti, s kojimi se je psevdoliberalna stranka v ljubljanski deželni sobani ustavljala ljudski zahtevi po razširjenju volilne pravice. Izdalo je le za malo časa, v zgodni spomladi 1. 1908 so uže kapitulirali ter pristali na podobno spremembo dež. volilnega reda.
Krek je moral deliti svoje moči med državnim in deželnim zborom. Oglejmo si najprej njegovo delovanje v dunajskem parlamentu!
Tudi v državni zbornici se je odlikoval naš Janez Evangelist z izvirnostjo svojih idej, z obsežnostjo svojega obzorja. Skoraj ne poznam nobene stroke človeškega znanja, da bi mu bila povsem tuja. In on ni imel zgolj obilo misli, bil je tudi v stanu, jih logično razvrstiti ter izliti v obliko zakona, zopet lastnost, čim dalje bolj redka med novodobnimi parlamentarci. Imenitno to svojstvo je obelodanil pred vsem s poskusom, postavnim potom urediti pretežavno vprašanje gospodarskih kartelov. Po moji sodbi so najbolj kočljivi problemi na narodnogospodarskem polju valutno, agrarno in kartelsko vprašanje. Kar se tiče kartelov, so oni z jedne strani pri sedanji ekonomični organizaciji v kapitalistični družbi ne-obhodno potrebni, ker se le na ta način, z dogovori med producenti ter s tozadevno strogo organizacijo proizvajanja in
prodajanja da preprečiti sicer neizogibna hiperprodukcija. Z druge strani pa je istotako gotovo, da karteli vsled človeške pohlepnosti in grabežljivosti kaj lehko dovedejo do tega, da je njih posledica neusmiljeno izkoriščanje ubogih konsumentov. Gre tedaj za to, da zakonodajalec ohrani in zakonito utrdi obstoj kartelov, obenem pa prepreči njih izrodke ter zabrani zlorabo te produkcijske oblike. Posamezni poslanci so živo občutili potrebo zakonite ureditve kartelnega vprašanja, in cela vrsta izkušenih parlamentarcev je vložila nujne predloge, s kojimi so vlado pozivali, naj sestavi in državni zbornici predloži vladno predlogo o kartelnem zakonu. Nekateri izmed njih, kakor voditelj velike socijalnodemokratske stranke Viktor Adler, so hoteli splošno kartelno postavo, drugi so jo zahtevali le za posamezne produkcijske kartele. Drugače naš Krek! Sam je do pičice izdelal načrt kartelnega zakona, ki se je z drugimi takimi predlogi odstopil gospodarskemu odseku v posvetovanje in poročanje. Seveda, tak zakon zadeva na toliko nasprotujočih si interesov, da sodba o izvršljivosti Krekovega načrta v odseku nikakor ni bila soglasna. K vsemu temu še razdrapane razmere v državnem zboru, vznemirjenem po vedno se ponavljajoči obstrukciji! Gospodarski odsek ni prišel do končnega sklepa. Njegovi člani so se delili na dve stranki, večino in manjšino. Prva je poverila poročilo Kreku, manjšina si je za poročevalca izbrala levičarskega poslanca dr. Štefana Lichta, znamenitega narodnega ekonoma. Krek je imenom večine stavil predlog dne 25. okt. 1912, naj zbornica pred vsem določi, ali naj se sprejme v bodoči kartelni zakon zgolj obvezno registrovanje in dolžnost pojasnjevanja (Register-und Auskunftszwang) ali tudi možnost, da se šiloma zatrö škodljive ukrembe od strani kartelov? Poročevalec manjšine Licht se je omejil na preprosti poziv, vlada naj sama predloži načrt zakona o kartelni ureditvi.
Toda do plenarne obravnave teh predlogov gospodarskega odseka nikoli ni prišlo. V dunajskem parlamentu bila je obstrukcija v »permanenci«, le s to menjavo, da če je levica ž njo nehala, pojavila se je na desnici in obratno. Parlament je norel in troške za njegovo ludost morali so plačati avstrijski narodi. Navzlic temu ostane Krekov načrt vidno znamenje velikopoteznosti poslanca, na kojega je v istini smela biti ponosna slovenska domovina.
Še pri dveh prilikah je zavzemal Krek odvažno pozicijo v obravnavah avstrijskega državnega zbora. Leta 1910, ko je njegov tovariš dr. Šušteršič mogočni svoj glas dvignil proti poskusu skupne vlade, v prid madžarskim oderuškim bankam žrtvovati siromašne bosanske kmete, in 1. 1917 z majniško deklaracijo.
Bosanska agrarna reforma! Ni ga boljšega dokaza za kulturno zaostalost in državno nesposobnost avstro-ogrske uprave v zasedenih deželah nego suho dejstvo, da smo bosansko-ercegovskega roba, tlačenega k m e t a , po 42 letni vladi avstrijske monarhije v teh bogatih deželah našli več ali manj v istem sramotnem siromaštvu, kakor je bil 1. 1878, ko je avstrijska vojska konec bila storila nevrednemu turškemu gospodarstvu. Živo se spominjam prezanimivih obravnav v takozvanem »bosanskem« odseku. Nisem bil njegov član, toda ker je bil proglašen »javnim«, t. j. pristopnim vsem poslancem, sem kot vesten poslušalec z največjim zanimanjem sledil njegovim obravnavam. Mnogo sem posedal v odsekih, zlasti v Taaffejevi dobi, ko smo imeli najzanimivejše seje in znamenite debate, a odkrito povem, da je bosanski odsek in Krekov nastop v njem mi ostal v neizbrisnem spominu.
In zopet zgodovinska majna deklaracija 1. 1917! Nisem bil priča teh dogodkov, dozdeva se mi pa, da je Krek, navzlic temu, da je pri njeni parlamentarni diskusiji stal bolj v zatišju, vendar bil duševni oče te odvažne izjave. Bilo je menda meseca marcija 1. 1917, ko mi poreče nekega dne, da mora v Prago. »Veš grem tja, — pravi — malo Cehe ,zrihtat‘. Zdi se mi, da je tam vse zmešano, hočem jih spraviti do skupne parlamentarne akcije.« Vrnivši se iz Prage, mi odgovori na moje vprašanje, kaj je opravil, na kratko: »Bo šlo!« Nisem silil v njega, a meseca maja je avstrijska javnost bila presenečena po dejstvu, da so Čehi vložili svojo izjavo in Jugoslovani svojo deklaracijo. Bila je slovesna odpoved stari Avstriji!
Govoreč o Kreku parlamentarcu moram pa vendar le nekoliko pojasniti njegovo osebno razmerje do načelnika stranke dr. Ivana Šušteršiča. Mogel sem te odnošaje zasledovati od 1. 1903 do Krekove prezgodnje smrti 1. 1917. Bilo je v poletju 1903, ko me obišče Krek na mojem posestvu »Na Kamnu«. Pri meni je obedoval, potem sem ga popoludne spremljal do Podgrada, kjer je prenočil v župnišču. Par tednov preje
me je Šušteršič, ko sem se slučajno mudil na Dunaju ter slučajno enkrat naletel nanj, osupnil s tem, da mi je ponujal državnozborski mandat. Baš takrat je bil namreč na tem, da primora poslanca V e n c a j z a , naj se odpove mandatu ljubljanskih kmetskih občin. Imel sem tehtne pomisleke, zlasti ker se mi je uže tedaj sanjalo, da bodeva težko shajala dolgo eden z drugim. Med potjo v Podgrad me je obdelaval Krek, češ, daj slovo svojim pomislekom ter sprejmi ponujano ti poslansko mesto. »Zaupaj Šušteršiču, uveril se bodeš, da je Šušteršič blag značaj!« — tako mi je prigovarjal. In Krek se mi je v istini tako prikupil, da sem se naposled vdal ter se povrnil v aktivno politiko.
In prišla je spomlad 1. 1908, »Slovenska ljudska stranka« je sijajno zmagala pri volitvah, razpolagala je z absolutno večino v deželni zbornici in jaz sem prevzel posle deželnega glavarja. Morda je bila tedaj naša stranka na vrhuncu. Smelo trdim, dokazali smo svojo sposobnost s svojim uspešnim, dobro premišljenim vsestranskim delom. Naj ovrže kdo mojo trditev, da je stranka SLS v šestih letih, od 1908 do 1914 več trajnega storila za kulturni napredek in gospodarski razvoj dežele Kranjske nego habsburška država v dobrih šest sto letih svojega obstanka! Ponosno smemo reči o samih sebi: »Nos lapides clamabunt«, »kamenje bode pričalo o nas!« Ne vem, če bo še kdaj kaka stranka v naši deželi razpolagala s tako nenavadnimi sijajnimi talenti kakor je bila trojica dr. K r e k , dr. L a m p e in dr. Šušteršič. Morda ne bode preveč drzno, ako se i jaz v spodobni razdalji pridružim tej skupini. Združeni smo formirali jako znamenito četvorico, vplivno na zgoraj, učinkovito tudi na zdol!
Ene stvari je seveda trebalo v to svrho, trajnega soglasja med nami! Ni moja niti Krekova krivda, da se to soglasje ni dalo vzdržati v svoji čistoti. Navzlic mojemu prizadevanju se je sloga med menoj, deželnim glavarjem, in strankinim vodjo čim dalje bolj krhala. Šušteršič je bil po svoji naravi avtokrat in hotel je tudi mene podvreči svojemu diktatu. Jaz pa z druge strani sem bil presamostojen, da bi klonil tujemu narekovanju, zlasti v zadevah, kjer sem po resnem premišljevanju in natančnem preiskovanju zakonitih podlag prišel do nasprotnega zaključka. Mehkejša narava bi se bržkone bila vdala, jaz tega nisem ne maral niti ne mogel. Verifikacijsko
vprašanje, zadevajoče štiri mestne mandate, je dovedlo do konflikta. Jaz sem takoj izvajal posledice, in ker sem uvidel, da podležem s svojim v zakonu utemeljenim stališčem, sem odložil svoj deželnozborski mandat ter se umaknil iz političnega pozorišča. Ko je Krek, zvezan z menoj po iskrenem prijateljstvu, izvedel o mojem sklepu, me je dolgo, dolgo časa prosil in rotil, naj opustim svoj sklep. Tokrat pri meni ni nič opravil; s 1. januarjem 1912 sem nehal biti deželni glavar.
Ali baš na vprašanju, kdo bodi moj naslednik, se je razbilo prijateljsko razmerje med Krekom in Šušteršičem. Pri tej priliki se je uveril Janez Evangelist, da je preugodno sodil svojega sobojevnika. Šušteršič daleč ni bil oni nesebični, le splošnemu blagru vdani politik kakor idealista Krek. Ozir na lastno osebo, sicer vsaj deloma razumljiv pri tako oblastno samosvestni osebnosti, kakor je bila Šusteršičeva, je vplival čestokrat na njegove sklepe in načrte. Dobil je od kluba nalog, naj se poda na Dunaj ter naj pri vladi doseže, da bode deželni glavar poslanec P o v š e , a vrnil se je z Dunaja ter prinesel v klubovo posvetovalnico vest, da bode deželni glavar — on sam! Uže tedaj mu je Krek čisto jasno dal spoznati, da je med njima nastal razkol, ki se je kmalu spremenil v očiten boj.
Kako je prišlo do tega? Krek je začel dvomiti o Šusteršičevi nesebičnosti ter o istinosti Šusteršičevega narodnega mišljenja. Nastane vprašanje, je bil Krekov dvom opravičen ali ne?
Odgovor na to vprašanje zame ni lahek, zgolj iz razloga, ker Šušteršiča ni več med živimi, ker se sam ne more več braniti in zagovarjati, ter naposled, ker vobče pri nas še velja prislovica: »De mortuis nil nisi bona.« Toda svoje dni sem bil zgodovinar in v zgodopisju se mora glasiti ona prislovica: »De mortuis nil nisi ver a.« I jaz se pridružujem Krekovi oceni!
Še danes hranim zanimivo pismo svojega naslednika v deželnem glavarstvu, pisano neposredno po mojem odstopu, datovano iz Ljubljane 3. januarja 1912. V njem čitam doslovno:
»Dragi prijatelj! .. . Včeraj sem bil na Dunaju, vozil sem se dve noči zaporedoma — enkrat tja in enkrat nazaj. Vprašanje Tvojega nasledstva je zelo težavno in je še vse in suspenso. Danes je Schwarz na Dunaju in sam sem radoveden, kaj skuhajo.«
Ali nekaj tednov kasneje sem bil tudi jaz na Dunaju, in dasi nisem več bil niti poslanec niti deželni glavar, sem si ohranil
še svoje stare zveze ter se razgovarjal z najmerodajnejšimi osebami. In tu sem izvedel od zelo zanesljive osebe, da je isti dr. Šušteršič, ki je šel na Dunaj s striktnim naročilom, tam izposlovati Povšeta kot deželnega glavarja, ministrskemu predsedniku grofu Stürkghu dejal: »Wenn sie Ordnung haben wollen im krainischen Landtage, müssen sie mich zum Landeshauptmann machen!« O tem čudnem postopanju je izvedel tudi Krek — s svojo besedo jamčim, da ne iz mojih ust — in daleč se je odmaknil od Šušteršiča navzlic temu, da mu je toliko let bil vdan v zvestem prijateljstvu.
Skoraj ob istem času sem bil obiskal predsednika najvišjega računskega dvora, bivšega ministrskega prvosednika barona Maksa Vladimira B e c k a. Sprejel me je z vprašanjem: »Sagen sie mir, was hat Šušteršič der Regierung versprechen müssen, um Landeshauptmann zu werden.« In ko odgovorim, da tega ne vem ter da le sodim, da se je Šušteršič moral zavezati, da se ne razveljavijo oni štiri mestni mandati, radi katerih sem jaz bil dal svojo ostavko, se mi odreže: »Das versteht sich ja von selbst, aber — was noch?« Na to sem se nasmehnil ter se pošalil, češ, da mora ekscelenca vprašati samega Šušteršiča, ker jaz ne morem ustreči njegovi radovednosti.
Sloga med obema voditeljema je bila odtedaj razbita, do odkritega razpora pa ter nazadnje do boja za žive in mrtve prišlo je med njima v svetovni vojni. Krek je bil Slovan z dušo in telom, dočim Šušteršičev narodni čut ni izviral iz polnega srca, temveč bil narekovan od hladne pameti, opirajoče se na oportunske razloge. Krek vsaj je postal tega prepričanja. Med nama je vladalo najiskrenejše prijateljstvo, dokaj dokazov se o tem nahaja v Krekovi korespondenci z menoj. Tudi njo preveva Krekova izvirnost, včasih v prav lapidarnem slogu. Tako mi nekdaj, ko me ni dobil doma, pusti na miznici pisemce, v katerem sem čital med drugimi političnimi novicami tudi sledeče besede: »Dr. Š.(usteršič) je danes tukaj, imeli smo parlamentarko s Čehi vred. Poslovanil se je, hm!« Omenjam, da je Krek zapisal te besede meseca junija 1917, približno en mesec po znameniti majniški deklaraciji, oni mojstrski potezi veleslovana Kreka, ki je in ostane eno najimenitnejših dejstev v zgodovini jugoslovanskega osvobojenja.
V srditem boju med Krekom in dr. Šušteršičem je le-ta podlegel. Poraz njegov je bil zapečaten, ko se je iz istih raz-
logov kakor Krek od deželnega glavarja ločil tudi knezoškof dr. Jeglič.
Ali Krekovi dnevi so bili šteti! Proti koncu julija je bilo, ko ga posetim v državni zbornici, v lokalu »Jugoslovanskega kluba«. Prišel sem se poslovit od prijatelja, ker sem drugi dan nameraval s prevročega Dunaja na letovišče v Breitenfurtu. Pri tej priliki mi je tožil, da je tudi on sila potreben počitka, da je zdravje njegovo izčrpano, da se pa nadeja, zopet pridobiti nekdanjo moč v domovini, zlasti v idiličnem Šentjanžu pri župniku Bajcu. V navdušenih besedah je slavil milino te dolenjske pokrajine, poživljajoč me, naj se tam zopet snideva. Objela sva se, nikoli ne bi bil sodil, da ga vidim v zadnjič. In nekaj kratkih mesecev je poteklo, kar izvem na Dunaju, da je Krek sklenil svoje plodonosno življenje. Odkrito rečem, odkar sem izgubil svoja srčna prijatelja, Janka Kersnika in Frana Levca, me nobena vest o smrti kakega milega prijatelja ni tako globoko presunila in potrla kakor nenadna izguba Krekova!
Še je divjala svetovna vojska z vsemi svojimi grozotami, vse oči so bile obrnjene proti bojiščem, zato se Krekova smrt morda trenotno ni toliko uvaževala v parlamentu, kakor bi se sicer, v mirni dobi. Ali ona impozantna spominska slavnost, ki se je obhajala deset mesecev kasneje, 17. avgusta 1918 v Šentjanžu, je jasno pokazala, da po Krekovi prezgodnji smrti nismo zadeti zgolj ožji slovenski rojaki, temveč da za njim žalujejo vsi avstrijski Slovani. V oddaljeno slovensko vasico so prihiteli ugledni zastopniki vseh slovanskih narodov tedanje Avstrije poklonit se spominu velikega parlamentarca in narodnega voditelja. Cela vrsta bivših in bodočih ministrov, čeških, poljskih, hrvatskih politikov se je zbrala pred župno cerkvico in v gostoljubnem župnišču. Tudi slovenski »naprednjaki«, svoje dni odkriti nasprotniki Krekovi, z dr. T a v č a r j e m na čelu, so prišli klanjat se spominu velikega rojaka. Le neko skupino smo pogrešali: deželnega glavarja in dr. Lampeta ni bilo na spominski svečanosti in tudi njih uže prav redke pristaše smo pogrešali!
Ali visoko so Kreka spoštovali tudi njegovi nemški nasprotniki; celo tedaj še, ko je Krek živel. Naj končam svojo skromno razpravo z dogodkom, ki sem ga sam doživel. Bilo je 1. 1916, ko sem se mudil s svojim rajnim zetom dr. Dernovškom v
Badgasteinu, kjer sem rabil ondotne vrelce. Nekega po-poludne sva jo krenila »na belo kavo« v bližnji Böckstein, kjer dobim enega izmed najglobokejših nemških politikov, ekscelenco plem. Grabmayer ja, Od 1. 1911 ni bil več član poslanske zbornice, temveč je sedel uže v gosposki zbornici. Kot predsednik državnega sodišča je moral naravno zasledovati natančno tudi gibanje v ljudskem parlamentu, v katerem je imel pred kratkim še vodilno vlogo. Začela sva se razgovarjati o parlamentarnem položaju in — kaj mi je rekel mož, ki sem ga imel odločno za najmodrejšega v celi nemškonapredni stranki? Globoko obžalujoč dekadenco nemške levice mi je dejal dobesedno: »Wenn wir die ganze deutsche Fortschrittspartei in einem Mörser zusammenstoßen, bringen wir keinen Mann heraus, wie Sie ihn in Ihrem Krek haben!«
I jaz sem do duše uverjen, da slovenski narod dosihmal ni imel večjega in odličnejšega parlamentarca, nego je bil dr. Janez Evang. Krek!
RAZVOJ JUGOSLOVANSKE MISLI PRI KREKU.
loan Dolenec — Ljubljano.
Vsebina: Pregled tega razvoja. — »Krekove mladostne sanje o Jugoslaviji.«
— Krek se nauči vseh slovanskih jezikov. — »Kozaki.« — Za rešitev jugoslovanskega vprašanja v okviru habsburške monarhije: a) Ideja trializma. b) »Slovenci in Hrvatje	so en	narod.« c) Krek
kot Jugoslovan v avstrijskem državnem	zboru	pred prvo bal-
kansko vojno (1912). — Intermezzo. — d) Med prvo balkansko vojno. Preobrat v mišljenju se pripravlja. — Krek kot Jugoslovan med svetovno vojno. — Krekov jugoslovanski testament.
Pregled tega razvoja.
Razprava bo precej obširna; zato se mi zdi potrebno, da podam vnaprej kratek pregled njene vsebine.
Krek je že kot otrok izredno mnogo bral. Slovensko slovstvo iz časa Krekove prve mladosti — nekako do 1. 1880 — se je mnogo bavilo z boji Slovencev in Hrvatov proti Turkom in je slikalo v živih barvah trpljenje balkanskih kristjanov pod nadvlado polumeseca. Isto snov so opevale stare narodne pesmi (o kralju Matjažu, vitezu Ravbarju, Lavdonu, o mladi Bredi itd.). O Turkih je	slišal Krek pripovedovati stare dede. Vsa	ustna	izročila našega
naroda	so gledala nalogo bivše monarhije v	bojih	proti krvnemu
sovražniku Turku, kateremu se je pozneje — po vojnah 1. 1848, 1859 in 1866 — pridružil še Lah. Kreku pa je bila tako rekoč prirojena
ena lastnost, ki je gibala vse njegovo delo: sovražil je krivico in branil vsakega zatiranega. Branje knjig in vpliv izobražene matere sta mu pokazala, da je Jugoslovan. Vsi dosedaj omenjeni vplivi so dozorili v mladem Kreku tole — če smem rabiti ta izraz — politično naziranje: Turek mora iz Evrope ven! Na njegovo mesto stopi država samostojnih Jugoslovanov!
Kot učenec ljudske šole je doživel Krek vstajo hercegovske raje (1875), kot nižjegimnazijec pa pričetek vojne Srbije (1876) in Rusije (1877) proti Turčiji in okupacijo Bosne in Hercegovine po Avstrijcih (1878). Ta vojna je bila pri nas nadvse popularna. Bila je v skladu z vsemi tradicijami našega ljudstva; navdušenje za boj proti Turkom so podžigali še spisi, ki so slikali trpljenje bedne bosanske raje. O kaki zakulisni igri, ki bi se mogla pri tem vršiti, ni izvedelo ljudstvo ničesar. Naš narod je gledal v tem boju pravo sveto vojno za najvišje vzore človeštva: »za krst častni i slobodu zlatnu«, in uspehov avstrijske vojske ni slavilo samo časopisje, ne samo pripovedovanje vojakov; polastila se jih je tudi narodna pesem in po vsej Sloveniji je bil znan mični spev Haderlapov, ki se pričenja nekako takole:
Vsi cesarji in vsi kralji so v Berlinu skup se zbrali, sodbo ostro so držah:
Turek velika je nesnaga — mora se pomesti s praga! Itd.
Pod vplivom pisave slovenskega časopisja se je stopila v duši mladega Kreka narodna misel z avstrijsko državno mislijo v sliko Avstrije, ki ima i po svoji zgodovini i po svoji zemljepisni legi nalogo, da osvobodi še n e o d -rešene balkanske Slovane.
Taki so bili torej vzori pri Kreku v otroški dobi. Višji razredi na gimnaziji so pa, kakor je naravno, zamenili otroško zaupljivega duha, ki smatra obstoječe razmere za dobre in vidi krivico samo tam, kjer nastopa posebno očividno, s kritičnim mišljenjem, ki je kazalo Kreku, da zatiranih narodov ni treba hoditi iskat daleč na Balkan; tudi avstrijski Jugoslovani še niso enakopravni člani v družini narodov, ker so razdeljeni na 10 upravnih enot in povsod ali pod nemško ali pod madžarsko nadvlado. Zato stopi pri Kreku v zreli dobi v ospredje boj za enakopravnost avstrijskih Jugoslovanov. Ta boj se more za avstrijske Jugoslovane uspešno končati samo v enem slučaju: ako dobijo popolnoma samostojno državo, sicer pod skupno dinastijo, a brez vsakega nemškega ali madžarskega jerobstva. Če se to zgodi, bodo razvili avstrijski Jugoslovani svoje moči na gospodarskem in kulturnem polju do take višine, da bodo postali privlačna sila za vse Jugoslovane.
Krek se je namreč zavedal: če dobijo avstrijski Jugoslovani lastno državo in se jim da možnost samostojnega političnega življenja, bo stopilo — to uči zgodovina drugih narodov, n. pr. Italijanov in
Nemcev — v ospredje novo vprašanje: vprašanje o spojitvi vseh Jugoslovanov v eni državi. Avstrijski Jugoslovani in balkanski Slovani v svojih samostojnih državah bodo kot sosedje in prijatelji živeli med seboj v najožjih zvezah. Z vso silo bo butnilo na dan vprašanje: v kateri državi je bolje? Ali bo privlačeval Balkan avstrijske južne Slovane ali obratno? Ljudstvo se bo vprašalo: kje je več svobode za neovirano narodno in versko življenje? Kje so dani boljši pogoji za razvoj gospodarske in umske kulture?
Jugoslovansko ljudstvo se bo tako vpraševalo od leta do leta močneje brez ozira na to, ali se Avstrija reformira ali ne; nastalo bo v ljudskih masah gibanje, ki bo imelo za posledico, da bo prišla iz boja tista država kot ujediniteljica vseh Jugoslovanov, ki bo bolje odgovarjala zahtevam, izraženim v onih vprašanjih.
Krek je sodil, da more biti ta država Avstrija. Ona je s svojo starejšo, zapadno kulturo poklicana, da kaže pot do izobrazbe sosednim narodom, ki se vsled turške nadvlade malone pol tisočletja niso mogli skoraj nič razvijati.
To je bilo Krekovo stališče pred svetovno vojno. V tej smeri je tudi zastavil svoje širokopotezno politično delo.
Toda Avstrija ni imela zmisla za te ideje, ki bi bile edine mogle opravičiti njen obstoj, ne pred vojno in še manj med vojno. Krek se je uveril, da Avstrija nima moralne kvalifikacije, da bi se moglo v njenem okviru izvršiti jugoslovansko ujedinjenje, in da je za koristi jugoslovanskega ljudstva pokazala mnogo več zmisla mala Srbija, simpatična vsakomur že vsled svojih nadčloveških žrtev in silnega junaštva v svetovni vojni ter duševno združena z avstrijskimi Jugoslovani po skupnem preganjanju. In naš voditelj je stopil zavedno in s polnim prepričanjem na pot v smeri združenja vseh Jugoslovanov s središčem v Belgradu.
Krekova pot je šla torej od ljudske šole pa do groba v bistvu za istim smotrom: ujedi njen jem vseh Jugoslovanov v eni državi, dasi se je v posameznih dobah razlikovala glede sredstev, kako priti do tega smotra. To pot si bomo sedaj ogledali podrobneje v njenih posameznih delih.
Dostavimo samo še to, da bi se lahko sploh vse Krekovo javno delo — torej tudi delo na socialnem in kulturnem polju — štelo med delo za politično osvobojenje Jugoslovanov, kajti Krek je sam večkrat naglašal, da je »treba narod najprije podiči socijalno i kulturno — a onda če tek, kao kruna svega — doči njegovo političko osviještenje«. (Brajevič, Dr. J. E. Krek, str. 13.) A o tem delu govorimo na drugem mestu.
»Krekove mladostne sanje o Jugoslaviji.«
Pod tem naslovom nam je ohranil Jos. Korošec, takrat nadučitelj na Bohinjski Beli, v Slovencu z dne .4. decembra 1918 dragocen podatek za našo razpravo. Korošec in Krek sta sedela v četrtem
razredu ljudske šole v Škofji Loki v isti klopi, To je bilo v šolskem letu 1875/76. Korošec je stanoval pri učitelju Cvetlju, ki mu je dal nekoč zemljevid avstro - ogrske monarhije in Balkana. Na podlagi tega zemljevida je pričel Krek razlagati součencem v šoli, kje stanujejo Slovenci, kje Hrvatje in kje Srbi. Macedonijo je štel pravilno k Srbiji, Banat pa k Hrvaški. (V resnici je prebivalstvo Banata po relativni večini srbsko.) Pravil je součencem tudi, kako velika država bi bila to, če bi se združili Slovenci, Hrvatje in Srbi v eno državo.
Iz tega vidimo, koliko je Krek presegal po svojem znanju povprečnega učenca ljudske šole. Redko je že to, da se je v dobi navidezno še tako močne Turčije pred okupacijo Bosne učenec v ljudski šoli zavedal dejstva, da stanuje od nas proti jugovzhodu do Egejskega morja en narod;1 še bolj pa me je presenetilo to, da se je Krek v tako rani mladosti, ko navadno smatra človek državne meje skoraj za nespremenljive, s tako lahkoto povzpel do misli, da bi prav za prav ta narod od Beljaka do Soluna lahko tvoril svojo lastno državo.
Mi danes ne moremo več v podrobnostih dognati, v koliko se je razvilo to mišljenje pri Kreku vsled očetovega in materinega vpliva in koliko na podlagi lastnega branja. Bržkone se je oboje medsebojno podpiralo. O Krekovi materi vemo, da je mnogo brala in da je bila tudi zavedna Slovenka. Mlademu Kreku so bile na razpolago ne samo knjige iz očetove knjižnice, ampak do 1. 1875 tudi knjige iz šolske knjižnice v Komendi. Njegov sošolec župnik A. Pfajfar je bil večkrat priča, kako je pripovedoval Krek sošolcem dolge zgodbe, ki jih je bil prebral.
Med spisi, ki jih je Krek prebral v svoji otroški dobi — ne samo v ljudski šoli, ampak zlasti nekako v prvih treh letih gimnazije — jih je bilo brezdvomno mnogo takih, ki so opisovali bedni položaj balkanskih Slovanov in boje križa proti polumesecu. Krek, ki je po svojem lastnem pripovedovanju bral že v tretjem gimnazijskem razredu Goetheja in Schillerja,2 je gotovo tudi precej poznal sodobno slovensko slovstvo in se zanimal za pisavo našega časopisja. Ko se je 1. 1915 pri nas splošno pričakovalo, da pade Carigrad v roke ententi, mi je rekel Krek, da pričakuje, da se bo izpolnil sedaj njegov mladostni sen. Kdaj je bil ta sen zasanjal? Mislim, da dobimo na to vprašanje odgovor, če se ozremo na politično ozračje, v katerem je preživel Krek svoja deška leta.
Baš ob času, ko je hodil Krek v ljudsko šolo in nižjo gimnazijo, se je pri nas slovanska in posebej še jugoslovanska misel močno dvignila. Nemcem je 1. 1871 po zmagi Prusije nad Francijo zrastel greben in zaupanje, da bodo lahko germanizirali avstrijske Jugo-
I 1 S tem rabim izraz, ki ga je Krek redno rabil za skupino ljudi, za katere je zahteval na podlagi jezikovne sorodnosti skupno državo — ne da bi se s tem hotel spuščati v vprašanje, ali smo Slovenci, Hrvatje in Srbi en narod ali trije narodi.
2 Gl. Krek, Izbrani spisi I, str. 16!
slovane. Avstrijski Slovani pa so se ozirali na Rusijo in so pričakovali od nje, da bo zdrobila Turčijo in tako dosegla, da stopijo na pozorišče zgodovine še milijoni balkanskih Slovanov, ki ne igrajo danes v političnem življenju Evrope še nikake vloge. Krek je bil baš dovršil tretji razred ljudske šole, ko je izbruhnil v juliju 1. 1875 upor kristjanov proti Turkom v Hercegovini. Za te vstaše je vladalo takrat pri Slovencih velikansko navdušenje. Naši listi so hoteli vzbuditi narodno zavest med Slovenci s tem, da so kazali na brate, ki se junaško borijo »za krst častni in slobodu zlatnu« proti silni premoči. Vsi slovenski listi so bili polni poročil o tem vstanku, za vstaše se je nabiral denar, obleka, celo prostovoljci in smodnik. Poročila o vsem tem je bral mladi Krek, v čigar srcu je vzplamtela želja, naj uspe pravični boj in se ustanovi svobodna država Jugoslovanov na mestu evropske Turčije.	,
Dobra tri leta so bili dogodki na Balkanu v ospredju vsega zanimanja Slovencev in naše časopisje je imelo dovolj prilike, da se bavi z jugoslovanskim vprašanjem. V juliju 1. 1876 je izbruhnila vojna med Srbijo in Turčijo; Slovenci so slavili srbske zmage, a zamol-čavali srbske poraze. Ko srbska vojska ni dosegla zaželenih uspehov, je napovedal 21. aprila 1. 1877 ruski car Turčiji vojno, ki se je končala šele v marcu 1. 1878 s sanstefanskim mirom. Dočim so Nemci in Madžari razmišljali o tem, kako bi izvili iz trte vzrok za vojno z Rusijo, so spremljali Slovani z velikanskim navdušenjem zmage Rusov in tri dni po padcu Plevne, dne 13. decembra 1877, je priredila narodna stranka v ljubljanski čitalnici banket, kjer so napivali balkanskim Slovanom, Rusom in Francozom, prijateljem Slovanov.3 »Plevna je pala« je pa postalo po nekaterih krajih naše domovine prava ljudska krilatica. Celo gostilne so se za reklamo prekrščale v — »Plevno«.
Ni je pa bilo na Slovenskem hiše, kjer bi ne bilo plamenelo navdušenje za boj križa proti polumesecu, ko je 29. junija 1878 prekoračila avstrijska vojska Savo pri Brodu in so naši fantje šli vršit tisto delo, ki so ga vršili doslej drugi narodi in ki so ga proslavljali vsi naši listi: reševat kristjane turškega jarma. Takrat se je, kakor mi je pripovedoval poslanec Jos. Gostinčar {rojen 1. 1860), izpreme-nilo besedilo narodne pesmi o fantičih, ki se tam za laškim gri-
3 Kako je to slovansko navdušenje proniknilo tudi med dijaštvo, sklepam iz besed, ki jih je izpregovoril Krek, ko sva gledala vaje Orlov in govorila o stvareh, s katerimi se bavi resnejši del dijaštva izven šole. Krek je videl v zanimanju dijaštva za kulturna vprašanja ter v pripravi za javno delo velik napredek in je rekel, spominjaje se časov probujajoče se slovanske zavesti: »Ob mojem času študent vsega tega še ni poznal. Študent je bil takrat samo Slovan.« — Kakšno razpoloženje je pa vladalo med temi vojnami pri Madžarih, kaže dejstvo, da so jeseni 1876 izročili madžarski dijaki Abdulu Kerimu, turškemu vrhovnemu poveljniku v bojih proti Srbiji, v Carigradu častno sabljo. (Seton-Watson, Die südslawische Frage im Habsburger Reiche, str. 108. — Glede citatov iz te knjige pripominjam tole: Upam, da so strani točno citirane; ni mi pa bilo mogoče pred objavo citatov kontrolirati, ker sem dragoceno knjigo neznano kam izposodil, ni mi pa znan v Ljubljani noben posestnik te knjige.)
čem za nas vojskujejo, v toliko, da je naš narod začel peti o fantičih »tam za turškim gričem«. Javno mnenje med Slovenci ni vedelo skoraj ničesar o tem, da je bila Avstrija v teku vojn 1875—1878 izgubila skoraj vse zaupanje kristjanov na Balkanu. Dočim so uporniki 1. 1875 proglašali Franca Jožefa za hrvaškega kralja, je bila 1. 1878 ogromna večina Bošnjakov in Hercegovcev za združitev s Srbijo in Črno goro. (Seton-Watson, str. 109.)
Skozi vsa ta leta so pisali slovenski in hrvaški listi mnogo o narodnem edinstvu vseh Jugoslovanov; razglabljala se je misel, da prevzamemo Slovenci srbskohrvaški književni jezik; pojavilo se je prepričanje, da se bo izvršilo ujedinjenje Jugoslovanov ali v okviru Avstrije ali pa v okviru Srbije (Slovenec z dne 2. in 5. marca 1878); izreklo se je celo upanje, da bo osvobojenju balkanskih Slovanov sledilo njih versko združenje s katoliško cerkvijo (Slovenec dne 7. julija 1878; glej Prijatelj, str. 41).4 Že takrat se je reklo, da bodo Slovenci »dober kvas, dober ferment v Jugoslovanstvu, noseč zapadno kulturo doli na slovanski jug« (Slov. Narod 1878, št. 131. — Prijatelj, str. 50).
Kake članke je prinašalo takrat naše časopisje, naj kaže nekaj zgledov. Pisatelj M. A. Trnovec (Lukavečki, Lamurski) je napisal za Slovenca članke s temile naslovi: »Na Carigrad«, »Ruske zmage«, »Morje je naše«, opisal je Arnavte (Slovenec 1877, št. 1), hercegovski samostan (Slovenec 1879, št. 50) itd. (Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, IV. del, str. 61.)
Župnik Anton Pfajfar mi je rekel, da je Krek kot dijak rad bral Novice. Pregledal sem pisavo Novic o dogodkih na Balkanu v letih 1875 do 1878 in videl, da so se dobro držale. Namesto da bi navajal posamezne članke, naj ponovim odstavek iz spisa »Kako kmečki diplomati sodijo ustajo Ercegovinsko in Bosničko«, ki so jo prinesle po goriškem Glasu Novice 1. 1875 na str. 305:
»Sto medvedov! da naš kmet v tem vprašanju vso diplomacijo deva v Žakelj. Ne um, pa srce ima bolj izobraženo, zato ima sočutje s trpečim bratom. Pri njem ni več vprašanja: je li prav in čas, Turka zapoditi iz Evrope nazaj v njegovo domačijo, v Azijo; le o tem je še beseda: kdo naj na jugu kraljuje . . . To, da se zdi, kakor da bi se tudi Avstrijsko-ogerska vlada obračala od krščenih Jugoslovanov in se prijaznejšo kazala divjemu Turku, to tudi prostemu kmetu daje spoznati, kaj imamo Slovani tudi doma pričakovati od nje. Vse, kar se o tem govori in misli, ne sme se zapisati. To pa smemo zapisati, da si bo zaupanje sama izpodkopavala tista vlada, ki bo zoper ustajo.«
Mislim, da se v Krekovem »Turškem križu« najdejo znaki, iz katerih lahko sklepamo na vtis, ki ga je napravila na dvanajstletnega dečka zgodovinska povest iz časa turških bojev »Križem sveta« (na-
4 Vsi ti podatki o vstajenju Jugoslovanov so povzeti po knjigi: Janka Kersnika zbrani spisi. Zvezek VI. Sešitek II. in III. Spisal dr. I. Prijatelj. — Rabil sem sicer tudi sešitek I., a citati so vzeti vsi iz sešitka II. in III.
pisal Valentin Slemenik, izdala Družba sv. Mohorja 1. 1877). Tudi v Krekovi igri imate krščanskega izdajalca Dihurja, imate janičarja Juzuf-pašo, ki se vrne kot turški poveljnik v svoj rojstni kraj. Sle-menikov vodja »vragove družbe« Urh Grobekar je pa bržkone dal ime divjemu Urhu v Krekovi »Sv. Luciji«.
Nastopno leto (1. 1878) je izšel v Slov. večernicah zanimivo pisani obširnejši sestavek: »Kaj se je godilo pretečena tri leta doli na Turškem?« Spis obsega dogodke od hercegovske vstaje do marca 1878 (sanstefanski mir). Koncem istega leta je pa izšla pri Giontiniju Alešovčeva knjižica: »Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878«, kjer se opisuje tudi okupacija Bosne po Avstriji. Oba spisa sta pisana poljudno in z odločno slovanskega stališča.
A ne samo v političnem časopisju in v povestih za ljudstvo, tudi v pesmi je zapustil boj križa proti polumesecu velike sledove. Takratna prvaka slovenskega pesništva Stritar in Gregorčič sta pela o trpljenju krščanske raje. Vstajo Hercegovcev 1. 1875 opeva Stritar v ciklu 10 pesmi pod skupnim naslovom »Raja«. Tam pravi:
Brez srca je svet, nič ga ne gane; kri naj se preliva, curkom teče, kdo bi se potezal za Slovane!
(Prijatelj, Stritarjeva antologija, str. 211.)
Tudi v »Dunajskih elegijah« išče pesnik zaman besed, s katerimi bi izrazil svojo ogorčenost nad Evropo, ki mirno gleda klanje na Balkanu, dasi bi se lahko z uspehom zavzela za krščansko rajo.
Srd mi v srcu kipi, pripravnega iščem orožja: krotki naš govor dovolj nima srditih besed!
Ne, po krivem dolžim te, naš govor; v človeštva jezikih ni besed, da povem, kar mi po prsih divja!
(Istotam, str. 195.)
Krek je bil — kakor Strossmayer — skozi vso dobo svojega javnega delovanja neizprosen nasprotnik sleherne nadvlade mohamedancev nad kristjani in je bil s svojim srcem vedno na strani tiste države, ki je vodila protiturško politiko. Mislim, da lahko mirno trdimo, da sega to njegovo protiturško stališče daleč nazaj tja v deško dobo.
Z mislijo na razpad turškega cesarstva je pa bilo neposredno spojeno drugo vprašanje: kaj se zgodi v tem slučaju z Jugoslovani na Balkanu?
Tudi s tem vprašanjem se je bavilo naše časopisje in Slovenec je pisal že 5. marca 1878, da se bo na razvalinah Turčije izvršilo ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev, in sicer ali v okviru Avstrije ali pa v okviru Srbije. Namesto »Jugoslavije« srečavamo v tej dobi izraz »Ilirijo«. Besede v citiranem Slovencu se berejo danes v svojem drugem delu kakor prerokba:
»Ako Avstrija vstroji tako ,Ilirijo' od Beljaka na Koroškem do Trebinja v Hercegovini in od Oseka v Slavoniji do Kotora v Dalmaciji, potem se tudi srbska kneževina sama zase ne bo mogla dolgo obdržati, pritegajoča moč velike Ilirije bi tudi njo k sebi pritegnila ...
Ako pa Avstrija ne bo imela razuma za potrebe časa, za potrebe njej podložnih narodov in ako se bo tudi po osvojitvi Bosne ravnala po načelu: Divide et impera, ako ne bo hotela združiti razkosanih udov ilirskega plemena, potem ilirska ideja sicer ne bo izumrla, a nje nositeljica postane mesto velike Avstrije mala Srbija, ki pa bo vsled te oživljajoče ideje postala Avstriji nevarna in dokaj močna sosedinja, kakor je že rekel piemontski kralj: ,Mi smo močni ne toliko po svoji velikosti in vojni sili, ampak po ideji, katero zastopamo.“ <
V teh besedah je v glavnem izraženo vse, kar je učil Krek o jugoslovanskem vprašanju vse življenje.
Krek se nauči vseh slovanskih jezikov. — »Kozaki.«
Kje dom je tvoj?
Od Krkonošev, šumavskih vrhov do Alp sneženih skal, do Adrije bregov, od tam, kjer Laba v morje se vali, do step kozaških, koder Don buči, do tja, kjer Tatra ti v nebo strmi:
Slovanov dom — to dom je tvoj.
Krek kot bogoslovec 1. 1886.
Na gimnaziji se je v Kreku narodno čuvstvo poglobilo in krog njegovega zanimanja se je raztegnil na vse Slovane. Kot petošolec je izdal list Lipico, v katerem je bil tudi spis o slovanski vzajemnosti. Škoda, da se je ta list bržkone popolnoma izgubil in da ga ne hrani nihče od takratnih Krekovih sošolcev. Zanimanje za slovanstvo kaže tudi njegov namen, da bi šel po maturi študirat slavistiko.
Vendar pa ne slišimo iz Krekove gimnazijske dobe dosti o tem, da bi se bil Krek posebno mnogo bavil z učenjem slovanskih jezikov. Ovirala ga je gotovo revščina in pomanjkanje knjig. Tudi se mi zdi, da na gimnaziji v njegovem srcu še ni vladala tista harmonija, ki se je naselila v njem po študiju bogoslovja in ki mu je omogočila, da se je sam s seboj bavil le malo in da mu je preostajalo toliko časa za študiranje. Pač pa imamo v zapiskih Cirilskega društva ljubljanskih bogoslovcev dokaze, da je Krek kot bogoslovec že bral spise v hrvaškem, češkem, poljskem in ruskem jeziku (Izbr. spisi I, 49 in 50).
Izredno ugodna prilika, da se nauči slovanskih jezikov, se mu je nudila, ko je prišel po dovršenem bogoslovju v dunajski Avgu-štinej. Tam so študirali bogoslovci iz vse Avstrije, poleg Hrvatov in Čehov tudi Poljaki in Ukrajinci, Jezikov teh narodov se je učil Krek z ustnim občevanjem in z branjem. Poleg tega se je naučil tudi ruščine. Iz te dobe nam je ostalo zanimivo pismo, naslovljeno
na bivšega sošolca župnika P. Bohinjca; pismo obsega 4 strani in 4 odstavke, a vsak odstavek je pisan v drugem slovanskem jeziku: prvi v ruskem, drugi v češkem, tretji v hrvaškem in četrti v slovenskem (Izbr. spisi I, 80 in 81).
Kdaj se je naučil Krek vsaj nekaj bolgarščine, mi ni znano. Sicer mu pa posebnega študija ni bilo niti treba, ker je poznal vse druge slovanske jezike. Ko je 1. 1913 potovala bolgarska pesnica s svojim možem, v turškem boju ranjenim stotnikom S. Georgievom, v kopališče, se je razgovarjal Krek ž njo v Ljubljani in prevedel tudi nekaj kitic njenih pesmi na slovensko. (Slovenec z dne 22. marca 1913 je prinesel odlomke iz pesmi Georgievove v Krekovem prevodu.)
Na Dunaju se je seznanil Krek tudi z ukrajinskim slovstvom. Kot stolni vikar v Ljubljani je dal pobudo, da so se pozneje bavili z ukrajinskim slovstvom tudi trije njegovi prijatelji — takrat višje-gimnazijci — in sicer Jos. Abram (sedaj župnik pri Sv. Luciji na Goriškem), zdravnik dr. Anton Brecelj in Ciril Vuga, umrl kot kurat v Podgorju pri Goricis. Ti so tvorili društvo »Sič«, v katerem je bil Krek »častni hetman Ostap«, Abram »Bajda Kazak« in Brecelj »Bogdan Kazak«. Ti »kozaki« so imeli med seboj Večkrat sestanke. Krek je pravil nekoč o svojem potu na sejo »kozakov« v Trento, kjer se je dalo Bogdanu Kazaku dovoljenje, da se sme oženiti. Kajti kozaki se niso smeli ženiti pod kaznijo, da tistega, ki to določbo njih statutov prekrši, pošljejo na kose razsekanega in nasoljenega turškemu sultanu v dar. Krekov povratek s te »seje« čez Luknjo v Vrata je zanimivo opisal J. Abram v Plan. vestniku 1. 1904 (ponatisnjeno v Slovencu v oktobru 1. 1917). Krek je dobil kot častni hetman tudi lepo diplomo, ki visi še sedaj v njegovem stanovanju. Postanek društva »Sič« in njegovo nalogo (boj za svobodo, gojenje zmisla za enakopravnost med nižjimi stanovi in gojenje demokratičnega mišljenja med inteligenco) je opisal Jos. Abram v Naši moči z dne 18. oktobra 1918.
Zanimanje »kozakov« za ukrajinsko slovstvo je zapustilo tudi v naši književnosti več sledov. J. Abram je izdal v Leposlovni knjižnici v prevodu več ukrajinskih pesmi, in sicer pod naslovom »Kobzar« (V. zvezek) in »Hajdamaki« (VII. zvezek).
S »kozaki« društva »Sič« je bil znan tudi Oton Župančič. Malo-ruski motiv v pesmi »Bora« v Pisanicah nam kaže zanimanje za ukrajinsko slovstvo. Obiskal je nekoč tudi župnika Abrama v Trenti. Spomin na to pot je ohranjen v pesmi »Znamenja« (v zbirki Čez plan).
Krekovo zanimanje za vse Slovane nam jasno kaže moč narodnega čuta v njem, tistega čuta, iz katerega je pognala močne korenine tudi njegova jugoslovanska misel.
n 12. julija 1922. Kratek njegov življenjepis je v Slovenčevem listku z dne 15. jul. 1922 (št. 158) in v III. letniku Mladike, kjer je Jos. Abram na str. 275 in 276 opisal tudi Krekov vpliv na Goričane.
Čas, 1 osr. 'Sfl
10
Za rešitev jugoslovanskega vprašanja v okviru habsburške monarhije.
a)	Ideja t r i a 1 i z m a.
Ko je stopil Krek v javno življenje, je videl, kakor rečeno, da zatiranih narodov ni treba hoditi iskat v Turčijo; kdor hoče delati za narode, ki se vsled neugodnih političnih razmer niso mogli dovolj razviti, ima dela čez glavo že med avstrijskimi Jugoslovani.
Krek je dovršil višje bogoslovne študije na Dunaju in 1. 1891 obiskal tudi Češko. Bral je slovstvo velikih evropskih narodov. Vse mu je kazalo veliko razliko med napredkom srednje in zapadne Evrope ter zaostalostjo avstrijskih Jugoslovanov.
To spoznanje se mu je še bolj utrdilo, ko je 1. 1899 potoval v Nemčijo med tamošnje slovenske rudarje. »Vestfalska pisma« primerjajo vedno naprednost Nemčije z zaostalostjo Avstrije v celoti in avstrijskega juga še posebej. Tele misli se v teh pismih večkrat naglašajo:
Morje se nam smeji nasproti, ki je bilo in je za vsak napreden narod vir blagostanja. Pri nas se država za morje skoraj ne zmeni. Naše morje bi bilo treba zvezati z zaledjem z dobrimi železnicami, urediti pristanišča, zgraditi brodovje in Dalmatincem in Istranom bi ne bilo treba hoditi v Ameriko. Toda Dunaj za naše koristi na jugu države ne bo imel zmisla. Mi smo pač Slovani in predaleč od Dunaja. Če bi ob avstrijski obali Jadranskega morja prebivali Nemci, bi se morebiti zavzel tudi Dunaj za te kraje. Tako pa moremo pričakovati pomoči le sami od sebe. Svojo bodočnost moramo vzeti sami v roke. V ta namen je pa potrebno, da dobimo avstrijski Jugoslovani š i -roko avtonomijo, lastno državo, podobno kakor Ogri. Med našim narodom je dovolj nadarjenosti, dovolj političnih moči, ki bi bile sposobne, da dvignejo naše pokrajine. Toda te moči spe, ker ni polja, kjer bi se udejstvovale.
Že v »Vestfalskih pismih« govori Krek večkrat o svojem načrtu za združitev avstrijskih Jugoslovanov. Ko razmišlja v XIV. pismu (Slovenec, 20. maja 1899) o revščini Avstrije, »države brez kolonij, brez izdatnih prometnih sredstev, brez zanesljivega in podjetnega trgovskega brodovja — naš Lloyd je ,srenjski tepček' med brodovji — brez industrije v obmorskih deželah, s pristani, kjer je svetovna trgovina komaj s pomarančami mogoča,« države, »ki nima ničesar pokazati, z ničimer žugati, če je treba,« pravi: »Zopet in zopet prihajam ob takem premišljevanju k tako dragi mi ideji južnoslovenskega združenj a." Le južni Sloveni — kulturno in gospodarsko dvignjeni iz teme in zapuščenosti in politično združeni — morejo dati Avstriji trdne temelje za razvoj, kakršen je potreben veliki državi.«
V jugoslovansko misel tudi izzvenijo ta pisma. Otožen se je vozil Krek skozi enolično ravnino bavarsko proti domu in je mislil na one rojake na Vestfalskem, »ki so vse zapravili — nihilisti — mrliči ob živem telesu «.
0 Podčrtal pisatelj razprave.
Tedaj pa zagleda svoje ljube Alpe in konča svoje zadnje (XVIII.) pismo s pesmijo, ki se glasi nje zadnja kitica:
Znova jih zrem (namreč: slovenske gore); domotožja plašč mi s srca
odgrinjajo,
vzlesklo oko mi je; megle mi z duše izginjajo,
v zibki svetlih sanj kot nekdaj mati me ajajo
in o jugu, o našem, bodoče bajke mi bajajo.7
Tri velike koristi je pričakoval Krek od uresničenja trialistične ideje:
1. jugoslovanske pokrajine v monarhiji se bodo v vsakem oziru močno povzdignile;
2. ojačilo se bo stališče monarhije na jugu proti Italiji, ki preži na Trst. Trst more držati samo močna Avstrija; Avstrija bo pa močna samo takrat, kadar jo bodo branili vsi njeni narodi iz lastnega interesa;
3. Avstrija bo postala privlačna sila za balkanske Slovane. To bo vodilo do najožjega prijateljstva med Avstrijo in balkanskimi državami v prid in blagor vse države, zlasti pa še avstrijskih Jugoslovanov. Na ta način se odstrani nevarnost, ki preti obstoju Avstrije od Srbije in njene zaščitnice Rusije. O tej točki bomo pozneje govorili obširneje.
Da je bila trialistična ideja nadvse težko izvedljiva in da se ji bodo Nemci in Madžari upirali na vse kriplje, o tem ni Krek dvomil niti trenutek. Toda Krekovo načelo je bilo: »Kadar se pokaže, da je kaka reč neobhodno potrebna, mora biti tudi mogoča« (Domoljub, 23. septembra 1909). Delati je treba — in kadar bo sad dozorel, bo padel z drevesa. Kdaj se bo to zgodilo? »K ada zadnja baba ispod Triglava i zadnji prosjak kraj Drave budnu uvjereni, da je to potrebito!« (Rogulja, Dr. J. E. Krek, str. 9.)
V teh besedah je Krek začrtal pot, ki vodi do ujedinjenja avstrijskih Jugoslovanov: neumorno poučevanje ljudstva, tako da bo vsak naš fant in vsaka deklica vedel prav tako, kakor da je Janez, Miha, Micika ali Nežika, tudi, da je Jugoslovan in Jugoslovanka in da gre Jugoslovanom lastna država (Slovenec, 29. maja 1918). Treba je pač neprestano agitirati. »Kad susretneš čovjeka na cesti, pa ti reče:
,dobro jutro!' odgovori mu: ,Bog dao!' a treča riječ neka bude več agitacija za našu stvar. Samo na taj način moguče je jednu misao privesti u život.« (Brajevič, Dr. J. Krek, str. 22.)
Kakor bomo pozneje videli, je Krek ob vsaki priliki naglašal potrebo preureditve države v trialističnem zmislu. V tem oziru je posebno važen predlog, ki ga je stavil v kranjskem deželnem zboru L 1908 po aneksiji Bosne in Hercegovine: »Deželni zbor pozdravlja aneksijo Bosne in Hercegovine v trdni nadi, da je s tem izvršen prvi korak k združenju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državno-pravno samostojen organizem pod žezlom habsburške monarhije.«
7 Podčrtal Krek.
Za zbližanje Jugoslovanov je začel Krek delati najprej pri tistem delu našega naroda, ki je po zemljepisni legi, po zgodovini in po veri Slovencem najbližji: pri Hrvatih.
b)	»Slovenci in Hrvatje so en naro d.«
Moderno katoliško gibanje sta zanesla med Hrvate v večjem obsegu dva moža, ki ju časti prav tako Hrvat kakor Slovenec kot svoja velika buditelja: Mahnič in Krek, Mahnič je začel pisati, ko je postal krški škof, v hrvaškem jeziku, je širil med Hrvati versko zavest ter deloval za njih verski preporod; Krek je pa zanesel mednje zmisel za politično, gospodarsko in socialno organizacijo, Uspeh Mahničevega in Krekovega dela je bil ta, da imamo danes med Hrvati Pučko stranko, ki se v bistvenih točkah strinja s Slovensko ljudsko stranko.
Ko se je Krek vrnil z Vestfalskega, se je baš vršila v Ljubljani slavnost blagoslovitve zastave Slovenske krščanskosocialne zveze (28. maja 1899), ki je bila takrat še bolj strokovna delavska organizacija nego prosvetna centrala. Slavnosti so se udeležili tudi Hrvatje pod vodstvom župnika Zagorca iz Jakuševca na Hrvaškem. Prav tako so poslali Hrvatje štiri zastopnike na shod slovenskih nepolitičnih društev, ki se je vršil 7. in 8. septembra 1902 v Ljubljani. Na tem shodu se je sprejela tale resolucija župnika Zagorca:
»Hrvatje in Slovenci so po krvi, jeziku, zgodovini ter večinoma tudi po veri en narod; zato je potrebno, da se hrvaški in slovenski delavski stanovi med seboj podpirajo. Po vseh hrvaških in slovenskih zemljah se ima izvesti krščanskosocialna delavska organizacija. Središče krščanskosocialnega gibanja med Jugoslovani naj bo Zagreb, ki naj postane središče tega gibanja za ves Balkan. Zato naj stopijo zaupniki slovenskih in hrvaških krščanskosocialnih organizacij v stik in zvezo s krščansko mislečimi možmi ostalih slovanskih plemen na Balkan u.«8
Dasi je predlagal to resolucijo župnik Zagorac, govori vendar njena vsebina za to, da je bil duševni oče Krek, ki je sploh rad stal v ozadju in pustil, da so drugi nastopali v javnosti z njegovimi idejami.11 Pri tej resoluciji je posebno zanimivo to, da se ozira na vse Jugoslovane na Balkanu, torej tudi na pravoslavne. Naj se združijo pod zastavo krščanskosocialne misli vsi, ki stoje na pozitivno krščanskem temelju.1"
8 Podčrtal pisatelj razprave.
* Prim. Izbr. spisi I, str. 81, kjer piše Bohinjcu: »Ime moje pusti popolnoma na stran; misli so Tvoje, če jih hočeš.«
To ni prvi slučaj, da je iskal Krek tesnejšega stika s pravoslavnimi Slovani. V tem oziru je zanimivo njegovo stališče ob otvoritvi državnega
zbora v marcu 1. 1897, ko so se med poslanci vršila pogajanja za skupen klub. Šušteršič je predlagal zvezo slbvanskih katoliških poslancev na podlagi razodetih krščanskih resnic, Krek pa na pozitivno krščanskem stališču. (Prijatelj, Janka Kersnika zbrani spisi, VI. zvezek, sešitek II. in III., str. 561.)
Največji vpliv pa je imel Krek na hrvaško dijaštvo katoliškega naziranja. Hrvaški dijaki, zlasti iz Istre, Dalmacije, Bosne in Hercegovine, so študirali na istih visokih šolah kakor Slovenci in so imeli ž njimi dostikrat tudi skupna akademična društva. Tako so ustanovili hrvaški katoliški akademiki na Dunaju svoje društvo «Hrvatsko«, ki je imelo vedno svoje prostore v istem stanovanju kakor slovenska »Danica«. Tudi v graški »Zarji« so živeli več let Slovenci in Hrvatje skupno. V obe društvi je rad zahajal Krek; »Daničinega« občnega zbora ali prijateljskega sestanka izlepa ni zamudil, če je bil le na Dunaju. Tako so se upoznali Hrvatje s Krekom. Hitro so uvideli re šilni pomen Krekovih idej in njegovega dela za organizacijo katoličanov v javnosti in so ga vzljubili tako, da niso v tem oziru prav nič zaostajali za Slovenci. Ko je pričelo prirejati slovensko dijaštvo od
1.	1906 dalje vsako leto pri Sv. Joštu socialne tečaje, so se teh prireditev udeleževali tudi Hrvatje. Menda se je dvakrat priredil tak tečaj tudi za Hrvate posebej.
Gora Sv. Jošta se je nekaterim hrvaškim akademikom tako priljubila, da so zahajali gori skozi leta in leta v počitnicah. Tam so študirali in se udeleževali vsakovrstnih prireditev, ki jih je takrat prirejala »Krekova stranka«, ter se razgovarjali s Krekom, ki je baš k Sv. Joštu tako rad zahajal. Seveda so se Hrvatje udeleževali tudi vseh socialnih in filozofskih tečajev, ki jih je vodil Krek na Dunaju v »Danici«.
To so bili prvi lepi časi ujedinjenja med Slovenci in Hrvati: v istih prostorih so stanovali slovenski in hrvaški akademiki, zbirali so se okrog enega duševnega očeta in poslušali njegove razgovore (predavanja skoraj ne morem reči, ker je razlagal Krek vsako stvar v obliki razgovora) v skupnem jeziku, ki je bil včasih slovenski, včasih hrvaški. O Kreku pravi dr. Stj. Pelz v almanahu »Luči« na str. 104, da je govoril najčistejšo štokavščino.11 Isto pravi Brajevič na str. 7 in 11. Voditelj srbskega zadružništva Mihajlo Avramovič je rekel o Kreku, da je govoril tako dovršeno srbsko, da bi ga ne mogel ločiti od rojenega Srba in da je on dolgo časa mislil, da Slovenci govorimo -— srbski. (Slovenec, 14. maja 1921.) Tak socialen kurz na Dunaju nam je lepo opisal dr. Kuntarič v almanahu Luči na str. 36—39, drugega pa dr. Stj. Pelz istotam na str. 103—110.
O tečajih pri Sv. Joštu pa pravi Brajevič (str. 17), da se je tam najbolje izvedla praktično ideja hrvaško-slovenskega cdinstva in pobratila množica Hrvatov s Slovenci. Vsak Hrvat, ki je bil gori, je bral slovensko in hrvaško in je zasledoval slovensko slovstvo že davno poprej, preden so se začeli zanje v večjem obsegu zanimati hrvaški časopisi.
Leta 1907 se je priredil prvi skupni sestanek slovenskega in hrvaškega katoliškega dijaštva v Zagrebu, ki so sc ga udeležili tudi
11 Krek je govoril tako dobro hrvaško, ker je zahajal v počitnicah v Babno polje lik hrvaške meje. (Izbr. spisi I, str. 6.) L. 1897 je napisal igro Cigan čarovnik, ki bo prvikrat natisnjena v II. zvezku njegovih Izbranih spisov; v igri govori glavna oseba — cigan — v hrvaškem jeziku.
nekateri slovenski bogoslovci iz takratne Italije (»Beneški Slovenci«), ki so se pozneje do svetovne vojne radi udeleževali prireditev katoliškega jugoslovanskega dijaštva. Udeležba je bila ogromna in nepopisno je bilo navdušenje, s katerim so sprejeli Hrvatje Kreka, ko je nastopil v nabito polni dvorani. Med množico hrvaških dijakov, ki so takrat videli prvikrat Kreka, je bil tudi abiturient iz Bosne Petar Rogulja, v katerem je dobil Krek enega svojih najbolj nadarjenih in najzvestejših učencev. Ta mladi mož je bil svojčas med Hrvati središče vsega dela, da se kar najbolj razširijo Krekove ideje; obetal je, da postane Hrvatom nekaj podobnega, kar je bil Slovencem Krek.12
Leta 1908 je imel Krek socialni tečaj za bogoslovce v Zagrebu. (Ob 50 letnici, str. 67.) Hrvaški bogoslovci so izdali ta predavanja v posebni brošuri. V posebni brošuri so izšla tudi predavanja, ki jih je imel Krek v družbi z dr. Korošcem in prof. Jarcem na socialnem tečaju v Splitu v januarju 1913.
Morebiti sem se malo predolgo zamudil pri stikih, ki jih je imel Krek s hrvaškimi dijaki, ker mi je bila pač stvar bolje znana, tako da pridem šele sedaj do Krekovega dela med Hrvati na gospodarskem polju. Krek je prvi zanesel med Hrvate zadružno organizacijo. V njegovi Zadružni zvezi so bile včlanjene tudi rajfajznovke po Istri in Dalmaciji, ustanovljene na njegovo probudo. Zato je imenoval Krek občne zbore Gospodarske in Zadružne zveze jugoslovanska parlamenta.
Leto 1908 je z aneksijo Bosne pokazalo, da se bliža čas, ko se bo jugoslovansko vprašanje rešilo na ta ali oni način. Še bolj je potrjevala to prva balkanska vojna 1. 1912. Zato se je na Krekovo
12 V zgodovini mož, ki so gojili tesne stike med Hrvati in Slovenci, bo zavzemal vedno odlično mesto; zato se moramo tu vsaj kratko pomuditi pri našem dragem pokojnem Peru. Rodil se je v Sarajevu dne 17. oktobra 1888, sin srbskega očeta in hrvaške matere, ki je pa vzgojila svojo mnogoštevilno deco za katoličane. Po dovršeni maturi se je seznanil, kakor rečeno, s Krekom in ni zamudil izlepa prilike, da bi se ne učil od njega. ŠJudiral je pravo. Po Kreku se je seznanil z velikim pomenom zadružništva. In glejte! Visokošolec Rogulja se je odločil zaeno s svojim prijateljem Markom Rebcem (sedaj odvetnikom v Banjaluki), da bo obiskoval zadružno šolo v Ljubljani. Ni ga oviralo, da je sedel v šoli v istih klopeh s součenci, ki so dovršili večinoma samo ljudsko šolo. Vsak teden je obiskoval Kreka; take razgovore v Krekovi kuhinji nam je lepo opisal v svoji brošurici »Dr. J. E. Krek«. Bavil se je temeljito z gospodarskimi, socialnimi, političnimi in kulturnimi vprašanji ter je zaradi izpopolnitve svojega znanja potoval tudi po Nemčiji. Po svetovni vojni je začel kot doktor prava z najintenzivnejšim delom prav po Krekovem vzorcu. Bil je duša hrvaške ljudske stranke, organiziral jo je po vseh pokrajinah, koder prebivajo Hrvatje. Javne službe ni imel nikake, tudi ne nikakih stalnih dohodkov. — Žalibog je mladi mož, ki se je na zunaj zdel tako močan: visok, širokopleč, z vedno jasnim obrazom, po svojem očetu lep tip Srba, kakršnega sem večkrat opazoval v Belgradu, velikim naporom prehitro podlegel. Umrl je v Sarajevu 19. februarja 1920, 31 let star. Ogromna množica je spremljala na zadnji poti moža, s katerega je odsevalo marsikaj pristno Krekovega. —■ Rogulja je bil zmožen slovenščine v govoru in pismu in je bil res Srb, Hrvat in Slovenec v eni osebi: po očetu Srb, po materi Hrvat in po Kreku Slovenec.
pobudo zbralo 19.*1n 20. oktobra 1912 v Ljubljani 30 hrvaških poslancev in 60 zastopnikov Vseslovenske ljudske stranke, ki so sklenili tole izjavo:
»Izjavljamo, da tvorimo Hrvatje in Slovenci eno narodno celoto. Zato hočemo skupaj delati za enotnost, pravice in svobodni razvoj hrvaško-slovenskega naroda v okviru habsburške monarhije. Svesti smo si, da so hrvaško-slovenske dežele odločilnega pomena za stališče monarhije kot velesile, in kakor smo si svesti svojih dolžnosti do monarhije, tako odločno zahtevamo in pričakujemo, da se bo zavedla tudi monarhija svojih dolžnosti do našega naroda.«
S to	izjavo, ki se navidezno tiče samo	Slovencev	in	Hrvatov,
smo pa	posegli	že	kar v sredo nastopnega	odstavka,	ki	naj nam
predoči Krekovo parlamentarno delo za rešitev jugoslovanskega vprašanja v okviru habsburške monarhije.
c)	Krek kot Jugoslovan v avstrijskem državnem zboru pred prvo balkansko vojno (1912).
»Jaz se priznam čisto odkrito	za	pristaša
avstrijske državne ideje,	pripomnim	pa	k temu
tole: ... ne smemo pozabiti, da se avstrijska država šele rodi.«.
Krek v drž. zboru dne 3. junija 1908.
Doba dobrih zadnjih sto let (od Irancoske revolucije dalje) je bila zlasti od 1. 1848 dalje doba narodnega gibanja. Prinesla je uje-dinjenje Italije, skoraj istočasno tudi združitev nemškega cesarstva pod Hohenzollernci; tudi med avstrijskimi Nemci se je zbudilo gibanje, ki je hotelo združiti vse Nemce v eni državi. To stoletje je rodilo samostojne narodne države Grkov, Srbov, Bolgarov in Romunov; izpolnjeno je s krvavimi in nekrvavimi boji Poljakov, da se jim vrne lastna država. Povsod srečavamo prepričanje: vsak narod skrbi najbolje sam zase brez tujega varuštva, ker tujec gre v prvi vrsti za sebičnimi nameni. Zato doni povsod klic: ljudje istega jezika skupaj!
la klic je poznal tudi Krek in vedel tudi, iz kakih virov izhaja. Ni se zavzemal zanj morebiti iz sovraštva do Nemcev ali kateregakoli naroda, ampak radi tega, ker je videl, da Jugoslovani pod vlado drugih narodov propadamo v narodnem oziru, ker se nam potujči toliko naših sinov, da propadamo v gospodarskem oziru, ker ščiti država Nemce in Madžare nam v škodo pri trgovini, obrti in pri uradništvu; globoki dušeslovcc je poznal tudi škodo, ki jo trpi narod radi odvisnosti od drugega naroda v moralnem oziru, ker se veliki značaji morejo razviti samo v svobodi, neprestana zavisnost od vodstva drugega pa vzgaja malodušnost in zavest manjvrednosti. Narod, ki ni samostojen, tudi ne more doseči viška kulture, ker se ne more vaditi v najtežji umetnosti, ki jo more gojiti kak narod: v umetnosti, da sam sebe dobro vlada. Kakor je posamezniku potrebna svoboda, da razvije vse svoje moči, tako je svoboda potrebna tudi narodu.
Toda kako naj se izvrši ujedinjenje in osamosvojitev Jugoslovanov v praksi? Za Kreka je bilo jasno, da more on neposredno delovati začasno samo za avstro-ogrske Jugoslovane, in sicer v temle pravcu:
1. Avstro-Ogrska naj se v svoji notranjosti preuredi tako, da dobe njeni Jugoslovani lastno državo (kakor Ogri) v okviru monarhije.
2. Zunanja politika Avstro-Ogrskc naj se preuredi tako, da bo država nastopala kot zaščitnica balkanskih kristjanov v boju za osamo-svojenje od Turkov.
Kadar se izvrši to, se bo videlo, kaj je storiti dalje; Krek sc je nekoč pohvalil, da sc on nikdar vnaprej ne zareče; stvari se bodo razvijale same od sebe po tem, katera država bo imela večjo privlačno silo do drugih.
Pogled v zgodovino je kazal, da je Avstrija že večkrat imela možnost, da reši jugoslovansko vprašanje na ta način, da združi vse Jugoslovane pod svojim okriljem. V dolgih stoletjih, ko so bili Srbi pod turškim jarmom, so večkrat prosili avstrijske cesarje, naj jih rešijo Turkov in sprejmejo za svoje podložnike. V vojnah, ki so jih imeli avstrijski cesarji s Turki, so se dostikrat borili v vrstah cesarskih tudi Srbi iz Turčije kot prostovoljci. Ti oddelki, ki so imeli navadno lastne poveljnike, so se v bojih posebno odlikovali. Šlo jim je za življenje in smrt. V slučaju, da Avstrijci zmagajo, so pričakovali, da se vrnejo na svoje osvobojene domove; če pa zmagajo Turki, ni samo njim samim zaprt povratek v domovino, ampak zmagovalci se bodo kruto maščevali tudi nad njihovimi rodbinami.
Zato so sc po nesrečnih vojskah s Turki morali vedno Srbi v ogromnih množinah izseljevati iz domovine v Slavonijo in na južno Ogrsko. Kadar so se avstrijske vojske umikale iz Srbije, je bežala ž njimi tudi srbska raja, moški in ženske, stari in mladi, ter iskala zavetja v pokrajinah, kjer jih ni dosegel turški meč.
Bili so nekateri avstrijski državniki, ki so imeli precej zmisla za avstrijsko misijo na Balkanu. Eden od teh je bil n. pr. princ Evgen Savojski, vojskovodja in državnik, čigar delovanje za Srbijo je popisal prav simpatično bivši srbski sekcijski načelnik Stefanovič.1'1
Toda avstrijska politika je koncem 18. stoletja zavzela čisto drugo smer. Dočim je imela poprej Avstrija boj proti Turkom — če tudi ne iz ljubezni do balkanskih kristjanov — tako rekoč v svojem programu in je bolj ali manj rada dajala kristjanom, ki so pribežali iz Turčije, zavetišče na svojem ozemlju, se je avstrijski absolutizem prve polovice 19. stoletja bal slehernega svobodoljubnega pojava kjerkoli v Evropi in knez Metternich je izdal 1. 1832 naredbo, da sc morajo
13 V knjigi: Belgrad unter der Regierung Kaiser Karls VI. Von Theodor Ritter von Stefanovic-Vilovsky. Wien 1908. Adolf Holzhausen. (Einzelausgabe des Heftes vom März 1908 der »Beiträge zur neueren Geschichte Oesterreichs«, herausgegeben von der Gesellschaft für neuere Geschichte Oesterreichs.) — Obširen izvleček iz le knjige — pokvarjen s precejšnjimi tiskovnimi napakami — dobiš v Slovencu z dne 9. in 10. oktobra 1920. Stefanovič je umrl proti koncu 1. 1920; prim. Slov. Narod, 4, jan. 1921.
vsi uporniki proti zakoniti oblasti sultanovi, ki bi hoteli pribežati v Avstrijo, na meji zavrniti.
Stvari se tudi niso zasukale na bolje v drugi polovici 19. stoletja, ko je imela Avstrija ustavo. Sedaj je bila Avstrija nezmožna za zdravo balkansko politiko radi strahu nemških in madžarskih mogotcev, da postane monarhija preveč slovanska država, če bi se ji priključilo še kaj Jugoslovanov; saj sta itak Nemec in Madžar le s težavo vzdrževala nadvlado vsak v svoji državni polovici. Zato smo videli po zasedenju, oziroma po končni priklopitvi Bosne in Hercegovine ta nestvor, da se ti deželi nista priklopili niti Avstriji niti Ogrski, ampak sta bili kot tretje avtonomno telo zvezani z obema državnima polovicama po osebi skupnega finančnega ministra. Krek se je dostikrat norčeval, da avstro-ogrska monarhija niti te primitivne sposobnosti nima več, da bi si kako novo ozemlje prilastila; saj ga nima nikamor deti! Avstrija ga ne sme vzeti, ker ne puste Ogri, Ogri ga ne dobe, ker tega ne dovoli Avstrija.
Tako so morali — hočeš nočeš — balkanski Slovani v teku prve polovice 19. stoletja končno obupati nad tem, da bi jim prišla rešitev od Avstrije, ki je postala polagoma naravnost zaveznica Turčije. Namesto prejšnje vdanosti se je naselilo v srca balkanskih narodov sovraštvo do monarhije, v kateri so opravičeno gledali oviro svojega osvobojenja.
To je tudi Krek naravnost povedal dunajskim mogotcem v enem svojih prvih govorov v zbornici splošne in enake volilne pravice (18. julija 1907):
»Kdor noče računati s tem dejstvom, da obstoja v Črni gori, Srbiji, Bolgariji in Rumuniji pravcato sovraštvo proti naši državi, ta stvari ne razume . . . Narodi, ki so nekoč pozdravljali Avstrijo kot rešiteljico, so sedaj po svojem srcu prav za prav naši največji sovražniki.«
Vlogo osvoboditeljice Jugoslovanov, ki je Avstrija ni znala in ni hotela izrabiti, je pa zanjo prevzela Rusija in njen eksponent na Balkanu: Srbija. Tako se je stvorila naravna zveza balkanskih kristjanov in Rusije proti Turčiji in njenim zaveznikom.
L. 1903 so odstranili Srbi kralja Aleksandra Obrenoviča, ki je bil prijatelj Avstrije, in so poklicali na prestol Petra Karagjorgjeviča, ki se je bil že pred avstrijsko okupacijo bojeval 1. 1875 v Hercegovini proti Turkom in se udeležil tudi 1. 1870/71 vojne Francije proti Nemčiji. Srbska radikalna stranka, ki je prišla istočasno na krmilo, je tudi odločno nastopila za zvezo z Rusijo in za nadaljnji boj za osvobojcnje vseh Srbov. Kronanja kralja Petra v Belgradu 1. 1903 se je udeležilo tudi nekaj Slovencev in že takrat se je govorilo o tem, da ne bo Belgrad osvobodil samo Srbov pod turško nadvlado, ampak združil tudi avstrijske Jugoslovane z brati na Balkanu.
Takšno je bilo v najglavnejših potezah razmerja med Avstrijo in balkanskimi Slovani ob času, ko je prišel Krek 1. 1907 drugič v dunajski parlament. Krek je videl, da gre sedaj za to, ali bo imel na avstrijske Jugoslovane večjo privlačnost zapad ali vzhod, Dunaj
ali Belgrad. Na avstrijskem jugu imamo samo dve središči: Ljubljano ali Belgrad.
Tu ločimo dve stopnji v razvoju Krekovega mišljenja. Do prvih mesecev svetovne vojne je bil mnenja, da je Avstrija poklicana, da reši jugoslovansko vprašanje, in je v dosego tega namena zastavil vse svoje sile. Toda med vojno, ko je po njegovih lastnih besedah »Bog cesarje vagal« (v pesmici »Stari oča« v Domoljubu z dne 29. oktobra 1914), je bila najdena Avstrija za prelahko, česar — mimogrede rečeno — Krek takrat še ni pričakoval: izkazalo se je, da nima v sebi dovolj moralnih moči, da bi mogla tvoriti veliki okvir za svobodno državo mnogih narodov.
Pred svetovno vojno Krek ni veroval, da bi se moglo uresničiti ujedinjenje Jugoslovanov na razvalinah Avstro-Ogrske. Razpada Avstro-Ogrske pred vojno tudi ni želel.
Računal je takole: v bodoči svetovni vojni bodo napeli zlasti Francozi in Angleži vse sile, da oslabijo Nemčijo, ki jim je nevarna zlasti pod vojaško prusko hegemonijo in hohenzollernsko dinastijo. Proti Avstriji ti dve državi nimata ničesar; obratno, Habsburžani so jima jako dobrodošli, ker ločijo nemški narod na dve	državi in	ga tako	slabijo. V	vojni bo
seveda Avstrija šla z Nemčijo, toda tudi v slučaju nemškega poraza Habsburžani ne bodo izgubili prestola in se njih država ne bo preveč oslabila, pač pa bodo odleteli Hohenzollernci—že 1.1913 je Krek v zasebnih razgovorih to odločno trdil — in okrnila se bo Nemčija. Avstrijo bosta pa Anglija in Francija skušali izpremeniti v tem zmislu, da	pade v njej i	nemška i	madžarska nadvlada in
da se preuredi v	tej smeri, da	bo vodila	politiko proti	Nemčiji.
Na ta način bi se	od Nemčije odtegnili oni	Nemci, ki so v	Avstro-
Ogrski. To je pa mogoče samo, če je v Avstro-Ogrski precej Slovanov in če imajo ti v monarhiji tako stališče, da se tudi zunanja politika ne more delati proti njim.
Habsburžani naj bi torej bili tisti klin, ki sta ga želeli zabiti Anglija in Francija med nemški narod v svojem strahu pred Veliko Nemčijo.
Zgodovina je pokazala, da Krekova sodba ni bila brez podlage. Še ob Krekovi smrti, ko je vojna divjala že četrto leto, ni hotela ententa še ničesar slišati o razpadu Avstrije.1* Ko je menda v poletju
l* Znani pisatelj Foerster pravi o tem v članku: Zur Tragödie des Nationalismus in der Donaumonarchie, izišlem v reviji Das Neue Reich 1920, str. 30: »Ich bin genau darüber unterrichtet, daß eine Umwandlung des Donaustaates in einen föderalistischen Körper mit voller Gleichberechtigung der-Slawen damals (v poletju 1917) in entscheidender Weise den Friedenswillen der Ententemächte hervorgerufen hätte, ja nicht nur das: Ein solches neues Reich wäre mit Hilfe der Entente der Mittelpunkt der weitgehendsten Föderation des europäischen Südostens geworden: England war gar nichts daran gelegen, daß etwa Rußland die entscheidende Vormacht dort würde; alles aber hing davon ab, ob in der Donaumonarchie
1. 1918 pričel grof Czernin akcijo za separaten mir Avstro-Ogrske z entento, so priredili slovanski emigranti v New Yorku dne 15. sep tembra 1918 meeting v protest zoper vsak mir s Habsburžani. Govorila sta Masaryk in Paderewski, pozneje prvi ministrski predsednik poljske republike. Resolucije, ki so se tam sprejele, so sc izročile Wilsonu in ob tej priliki sta Masaryk in Paderewski izjavila Wilsonu, da so Poljska, Češka in Jugoslavija naravni jezovi proti germanskim navalom (Slovenski Narod, 3. novembra 1920). Šele takrat je prepričal Masaryk Wilsona, da je za oslabljenje Nemčije neobhodno potrebno, da Avstrija popolnoma razpade. Tudi mini strski predsednik Protič je rekel 1. 1920 v belgrajskem parlamentu, da bi bila Srbija vedno lahko dosegla Veliko Srbijo, t. j. združenje vseh Srbov brez Hrvatov in Slovencev, če bi bila le hotela. Ententa torej ni prav nič silila na to, da se Slovenci in Hrvatje ločijo od Avstrije, še manj pa na to, da bi se Slovenci in Hrvatje združili s Srbi. Ko je šel dr. Korošec ob koncu svetovne vojne v Švico, ga je povabil francoski poslanik v Bernu k obedu in mu je rekel, da ni pametno, da bi se Avstrija likvidirala. Zdi se, da je bilo Francozom in Angležem že 1. 1919 žal, da so dopustili razbitje Avstrije, in zato so jo skušali obnoviti v obliki podonavske konfederacije. Tudi ni nikaka tajnost, da se je skušal cesar Karel povrniti na prestol z vednostjo in tihim dovoljenjem Francije in Anglije.
cin neuer Geist durchbrach, der die Prinzipien des Völkerbundes aui jenem heißen Boden zu verwirklichen und damit für ganz Europa eine Friedensgarantie ersten Ranges zu schaffen vermöchte. Mit dem Zusammenbruche dieser letzten Möglichkeit infolge der Blindheit der leitenden Kreise war das Schicksal der Donaumonarchie entschieden.« — Foerster-jeve podatke je potrdil tudi organ avstrijskih monarhistov Österreichische Nachrichten z dne 17. apr. 1924. O tem članku sta poročala Slovenec 1924, št. 92 (z dne 20. apr. 1924) in Slov. Narod 1924, št. 129 (z dne 6. junija 1924). Članek poroča o lastnoročnem pismu, ki ga je pisal suveren neke nevtralne države (španski kralj?) 1. 1917 cesarju Karlu, kjer omenjeni suveren obvešča avstrijskega cesarja o možnosti separatnega miru z entento. Österr. Nachrichten prinašajo odstavke pisma, pisanega v francoščini, v nemškem prevodu. Tu ponavljamo najvažnejše odstavke, ki se nanašajo na predmet našega spisa: »Über Wunsch Frankreichs wurde die Frage behandelt, in Verhandlungen wegen eines Separatfriedens mit Österreich-Ungarn einzutreten und in weiterer Folge in eine von den Alliierten bereits seit längerem ins Auge gefaßte Annäherung an die Monarchie. . . Die Anhänger dieses Separatfriedens behaupten, daß dies eine Erneuerung der österreichisch-ungarischen Monarchie auf einer der Neuzeit entsprechenderen Grundlagen wäre, die nicht nur mit den Bestrebungen Kaiser Karls, sondern auch mit denen der Alliierten iibereinstimmen würde, die im Grunde keinerlei Haß gegen die h a b s b u r g i s c h e Donaumonarchie hegen und mit Sympathie ein neues, selbständiges und endgiltig von der Vasallenschaft der Hohen -zollern befreites Österreich sehen würden. (Podčrtal priobčevatelj.) . . . Die Alliierten verfolgen weder das Ziel der Zertrümmerung Österreichs noch jenes des Verschwindens der Habsburger, wohl aber das der Errichtung eines neuen Österreich, das angepaßt sein soll den politischen und moralischen Formen des neuen Europa.«
Zato je bil Krek prepričan, da bo usoda avstrijskih Jugoslovanov še dolgo tesno spojena z Avstrijo.15 Bil je mnenja, da je ugodna rešitev jugoslovanskega vprašanja tudi v tem okviru mogoča.
Zato je bila vodilna misel, ki jo je Krek naglašal i na Dunaju i drugod v govorjeni in pisani besedi: Avstrija mora ravnati s svojimi Jugoslovani tako, da bo postala privlačna sila tudi za balkanske Slovane. Ti morajo videti, da se njihovim bratom v Avstriji bolje godi nego samim v lastnih državah. In Avstrija more to storiti, ker ima starejšo in višjo kulturo, samo če hoče.
Vsaka država mora imeti svoj življenski namen, sicer ni upravičen njen obstoj. Pri Avstriji je videl Krek ta življenski namen v tem, da tvori ta država skupen dom mnogim manjšim narodom, ki prebivajo na skupnem ozemlju med seboj pomešani, in da širi krščansko kulturo na vzhod.
»Eksistenčna upravičenost naše države temelji na balkanski politiki.. . Raison d'etre Avstrije je bilo varstvo krščanske kulture proti polumesecu. To je še danes . . . Jožef II. je namenu Avstrije dal drugo smer. Hotel je osnovati centralistično nemško državo. Pokazalo se je, da Avstrija temu namenu ne more služiti in, gospoda moja, ne sme služiti.« (V zbornici dne 18. julija 1907.)
Toda »če hočemo voditi balkansko politiko, moramo najprej pregnati vsaj sovraštvo iz teh narodov. Edini ključ do tega smo avstrijski Jugoslovani... Če hočete, gospodje, voditi zdravo balkansko politiko, morate zlomiti najprej in predvsem madžarski vpliv in priznati pomen Jugoslovanov« (istotam).
Toda bolnik ob Donavi je kazal malo volje, da bi se poboljšal po Krekovem receptu. L. 1912 je imenoval cesar na predlog ogrske vlade narodnega odpadnika Čuvaja za komisarja na Hrvaškem. Kako so bili Hrvatje s tem zadovoljni, to je pokazal atentat na Čuvaja pri belem dnevu. Krek je videl, da si koplje monarhija s tako politiko grob, in z vso ogorčenostjo je opozarjal 19. aprila 1912 na neizogibne posledice: »Naglašati moram: še enkrat se take reči, ki zanje prav za prav nimamo imena, nimamo izraza, še enkrat se take nemogoče stvari, kakor so se zgodile na Hrvaškem, ne smejo dogoditi. V tem slučaju bi bilo vse izgubljeno. Ne le ministrski predsednik, ampak tudi drugi faktorji te države, tudi zakonodajna zastopstva bi zaman iskala avstrijskega državnega čuta med Jugoslovani.«
Posebno mučno je vplivalo na Kreka, da avstrijska zbornica ni kazala nikakega umevanja za nujne državne potrebe — in med naj-
15 Kako so o tem, zlasti kar se tiče Slovencev, sodili angleški politiki, katerih mnenja je Krek zlasti od balkanske vojne dalje precej zasledoval, za to imamo lep primer pri Seton-Watsonu v že omenjeni knjigi (iz 1. 1913.) na str, 2, kjer govori pisatelj o Slovencih: »Diese haben keine ausgeprägte j eigene Geschichte; ihre Stimme kann bei keiner Lösung des Problems aus-| schlaggebend sein, und dringende strategische und geographische Rücksichten machen es höchst unwahrscheinlich, daß sie in einen neuzuschaffenden süd-I slavischen Staat (wie immer er gestaltet sein dürfte) aufgenommen würden.«
I
nujnejše stvari v Avstriji je štel Krek baš ureditev jugoslovanskega vprašanja. Kot prepričan demokrat je pričakoval Krek zelo mnogo od ljudske zbornice, izvoljene na podlagi splošne in enake volilne pravice. Tudi v narodnem oziru je stavil velike upe na to zbornico, v kateri so imeli Nenemci večino in delavski ter kmetski stanovi močno zastopstvo. »Moje najtrdnejše prepričanje je, da imamo tukaj (v ljudski zbornici) res tla, na katerih se moremo sporazumeti, da se pa ne more vršiti ta sporazum nikdar od zgoraj na zdolaj, ampak le od ljudstva do ljudstva.« Tako je trdil še leta 1908 v govoru z dne 3. junija.
Toda že po treh letih je prišel do bridkega spoznanja, »da ne dobimo v tej zbornici nikake moči, nikakc jakosti pri najvažnejših vprašanjih, ki se tičejo ljudskega blagra« (govor z dne 16. nov. 1911).
Nad bodočnostjo Jugoslovanov Krek kljub temu ni obupaval-" Avstrija mu je vendar nudila možnost, da je organiziral svoj narod in dosegel uspehe, ki se jim bodo divili pozni rodovi. Krek od zgoraj sploh ni dosti pričakoval, ampak vse od ljudstva in od dela. Začasno se z Nemci še ne da pametno govoriti o narodnih vprašanjih, toda tudi oni se bodo razvijali in pametna stvar prodere končno z lastno močjo. Saj narodi — na to je Krek večkrat opozarjal — ne žive kakor posamezni ljudje nekaj desetletij, ampak stoletja, da, tisočletja. Česar ne doživimo mi, bodo dosegli poznejši rodovi.
Pri avstrijski rešitvi jugoslovanskega vprašanja je vztrajal Krek tudi radi tega, ker ni pričakoval, da bi se nam v kaki drugi državi bolje godilo. Rusija je še v nedavni prošlosti krvavo zatirala katoličane (n. pr. v holmski guberniji,16 kjer so kozaki z biči izpreobračali unijate k pravoslavju carja samodržca). Toda Krek je trdil že v Socijalizmu (str. 559), da je za Rusijo ujedinjenje z Rimom pogoj lepše bodočnosti. Tudi v slučaju združitve s Srbijo sc mu vsaj zapostavljanje katoličanov — spričo tesnih zvez Srbije z Rusijo — ni zdelo neverjetno.17 Tudi so pogosti umori srbskih vladarjev pričali, da politične razmere v Belgradu niso najbolj zdrave. Poleg tega je pa Krek imel premalo neposrednih stikov s Srbi iz Hrvaške, Ogrske in zlasti Srbije.
Krek je bil prepričan, da je krščanstvo baš v obliki, kakor ga uči katoliška cerkev, največji blagor za vsakega posameznika, vsak narod in vsako državo.1" Kot izobraženec sc je zavedal, da na marsi-
16 Prim. dr. L. Lenard, Krvav list iz zgodovine ruskega sistema. Ljubljana 1912.
17 Krek neposrednih stikov s Srbijanci ni imel skoraj nič. Morebiti jc bil Mihajlo Avramovič, oče srbskega zadružništva, edini Srb iz ktaljevine, ki ga je Krek osebno poznal (gl. Slovenec z dne 14. maja 1921: Poslanec Mihajlo Avramovič o Kreku.). Zato je bil glede tolerantnosti Srbov proti drugim veroizpovedim navezan na to, kar je o tem slišal. In glas, ki so ga uživali Srbi v lem oziru pred svetovno vojno, ni bil zanje ugoden. Beri n. pr. tozadevne opazke pri Seton-Watsonu na str. 11 in str. 144, kjer pravi pisatelj: »Die Intoleranz der Serben gegen den Katholizismus ist bekannt.«
16 Kot prepričan katoličan je Krek seveda tudi želel, da se izpreobr-nejo pravoslavni h katoličanstvu. To naj se doseže potem — vede. Poglobljen študij bogoslovne znanosti, zlasti zgodovine krščanstva mora
kakem polju kulture balkanske države ne morejo tekmovati z Avstrijo, ker pač kultura ne more delati skokov. Zato je želel, da postanejo zapadni Jugoslovani privlačna sila za vzhodne, in bil proti temu, da bi se avstrijski Jugoslovani orientirali proti Belgradu.
In še ena skrb je težila Kreka, žal, le preveč opravičeno. Večkrat je naglašal: Trst more držati samo močna Avstrija. Če razpade Avstrija, pograbijo Italijani velik del Slovencev.
*
Intermezzo.
Tele vrstice sem dodal odstavku o Kreku kot Avstrijcu za tiste bravce, ki se morebiti čudijo, kako je Krek toliko časa vztrajal pri avstrijski orientaciji.
Prebiral sem zgodovino srbskega naroda in videl, da je med bojem Srbov za osvobojenje in med Krekovim delom za svobodo Jugoslovanov v marsikakem oziru skoraj nepričakovana podobnost.
Tudi voditelji Srbov v bojih proti Turkom prvotno nikakor niso imeli namena, da bi se ljudstvo popolnoma otreslo turške nadvlade. Ne, na to niso niti mislili, ker se jim je zdela Turčija dosti premogočna in pretrdna. Upori raje so sc obračali samo proti zlorabi moči, ki so jo imeli Turki, zlasti proti spahijem, ki so izsesavali Srbijo. Zato so držali takozvani »dobri Turki« ali »carski Turki« v teh bojih s Srbi. Srbi so hoteli doseči najprej samo avtonomijo.
Tudi Črni Jurij je, kakor drugi voditelji Srbov v bojih proti 'lurkom, dolgo pričakoval, da bo Avstrija rešila Srbe tujega jarma. Tudi on je bil vstopil v avstrijski »frajkor« in se v avstrijski službi boril proti Turkom, dokler ni izprevidel, da hoče Avstrija edinole izrabljati srbsko kri.
Toda kakor Krek so doživeli tudi srbski voditelji pri Avstriji razočaranje za razočaranjem. Ko se je sklenil 1. 1791 v Svistovu mir med Avstrijo in Turčijo, je ostala Srbom neizpolnjena srčna želja, da bi dobili za ogromne žrtve, ki so jih doprinesli za Avstrijo v njenem boju proti Turkom, avtonomijo pod avstrijskim pokroviteljstvom. Takrat je bil izrekel Aleksa Nenadovič, ki je bil dosegel v avstrijskem »frajkoru« čin nadporočnika, ko so ga prosili, naj še ostane v avstrijski armadi:	»Nimam pisarja in drugih učenih ljudi,
toda pojdem od samostana do samostana in poprosim vsakega meniha in popa, naj zapiše v vsak samostan, da odslej nikdo, kdor je Srb, ne veruje Nemcu!«
Toda baš v avstrijski vojski so se bili naučili Srbi modernega vojskovanja, v avstrijskih šolah so se bili izučili njihovi domači
po Krekovem prepričanju privesti človeka do tega zaključka, da je resnica v katoliški cerkvi. Zato je Krek svetoval, naj pravoslavni bogoslovci goje kar najtemeljiteje bogoslovno vedo. Slišal sem sam iz njegovih ust, da smatra poglobljeni študij bogoslovja za tisti most, ki bo zbližal obe krščanski cerkvi med Slovani. Mislim, da je rekel, da je na polju verskega ujedinjenja treba pričeti z delom tako, da stopijo v medsebojno zvezo katoliški in pravoslavni bogoslovci, in sicer kot znanstveniki na polju bogoslovne vede.
častniki, v bojih pod avstrijsko zastavo so spoznali lastno moč in slabost Turčije. Tako so Srbi polagoma dozorevali, da so mogli pozneje sami voditi boj za popolno svobodo. Od Srbov, ki so bili pribežali v Avstrijo in se tu seznanili z evropsko kulturo, je prišel do bratov pod turškim jarmom glas o svobodi, ki so jo napisali 1. 1776 na svoj prapor Amerikanci, glas, ki je po 1. 1789 zadonel po vsej Evropi. Tako je Avstrija nehote pomagala ustvariti pogoje za popolno osamosvojitev Jugoslovanov.
Kdor hoče razumeti, kako je v resničnem prijatelju zanemarjenega jugoslovanskega ljudstva morala polagoma umreti ljubezen do Avstrije, naj bere roman »Gospodin Franjo«, delo velikega trpina Maslja - Podlimbarskega, ki je bil radi svojega jugoslovanskega prepričanja umrl v inozemstvu 19 dni pred Krekom (19. sept. 1917). Gospodin Franjo je bil avstrijski uradnik v Bosni. Tudi on je pričakoval, da bo Avstrija s svojo starejšo kulturo dvignila bosansko ljudstvo na stopnjo evropske civilizacije. Toda videl je, da je pošiljala Avstrija v Bosno kot uradnike take »kulturonosce«, ki niso imeli za potrebe ljudstva nobenega zmisla in ki so po srčni kulturi zaostajali za domačini. Njemu kot resničnemu demokratu in pravemu kulturonoscu so se posmehovali in mu metali polena pod noge. Zato se je tudi gospodin Franjo odločil, da hoče živeti svobodno življenje kot Jugoslovan in demokrat v Srbiji. Toda niti takrat, ko je odhajal v Srbijo, nad Avstrijo in njeno regeneracijo ni bil za vedno obupal, ampak samo začasno. Takole je govoril pred svojim odhodom Joviči, ki je bil obupal, da pride Bosni prava svoboda po Avstriji: »Kar se tiče bosenske svobode — ona vzklije takšna, kakršne še ni bilo tukaj ... Pride čas, morda šele čez desetletja, ko se mogotci onstran Save sami prepričajo, da treba to odločno in krepko ljudstvo, premagano z orožjem, še z ugodljivostjo v mnogih upravnih strokah in z ljubeznijo pritegniti k sebi in ko se bodo moji soplemeniki na jugu (= Srbi. Op. p.) zaupljivo ozirali na našo stran.« (Str. 502.)
Šeststolctna tradicija ne umrje čez noč.
Naj navedem še troje politikov, ki so doživeli slično metamorfozo kakor Krek!
Sedanji predsednik češkoslovaške republike je tudi dolgo časa upal, da je mogoče Avstrijo tako preustrojiti, da bodo tudi Čehi našli v njej svoj dom. Dr. Lončar pravi o Masaryku, da je »skušal pridobiti Čehe in Nemce za skupen nastop v znamenju demokracije in napredka, da pretvorijo Avstrijo v moderno državo. Zato je zahteval jasno in odkrito politiko doma in na Dunaju ter je nasprotoval državnoprav-nemu radikalizmu velikih besed in otročjih groženj s slovanskim stricem v Rusiji .. , vodil je boj za realno delo v zmislu kulturnega in gospodarskega napredka, ki šele omogoči, da se ustvari nova Avstrija, v kateri najdejo tudi Čehi primerno stališče«, (Kultura in politika, str. 11, 12.)
Ko je umrl Vlastimil Tušar, poslanik češkoslovaške republike v Berlinu in bivši ministrski predsednik, je označil Slovenski Narod (1924, št. 70) njegovo stališče do bivše monarhije takole: »Tušar je
bil pred vojno pristaš aktivistične struje ter je zastopal kot član predsedstva čsl. zveze v avstrijskem parlamentu stališče, da mora češkoslovaški narod podpirati avstro-ogrsko dinastijo v težkih vojnih časih ter si na ta način utrditi svoje pozicije v Avstriji.«
Tudi VI. Knaflič stoji v svoji knjigi »Jugoslovansko vprašanje«, napisani med prvo balkansko vojno (1912), odločno na stališču, da je treba Avstrijo ohraniti. »O razpadu Avstrije se torej ne more niti teoretski govoriti. Avstrija bi bila že zdavnaj razpadla, če bi kljub nerodnosti njenih voditeljev osredotočujoče sile ne bile močnejše od sredobežnih.« (Str. 9.) On priznava »gospodarsko in prirodno potrebo enotne in velike Avstrije« (str. 89), spoznava »dvojno nalogo Avstro - Ogrske:	združiti jugovzhodne evropske narode (in
pospeševati vse druge take združitvene težnje kakor n. pr. jugoslovansko idejo); obenem pa ima Avstrija tudi veliko kulturno nalogo, biti posredovalka kulture in gospodarstva ob severozapadu in jugovzhodu. Interesi Avstrije kot države severo- in jugoslovanskih narodov in nemškega naroda se tako krijejo.« (Str. 92.) Podonavje in Balkan tvorita gospodarsko in zemljepisno zajednico; zato zahteva za Avstrijo in Balkan tako državnopravno obliko, »da bi velika (na homerule - podlagi centralistična) Avstrija stopila v zvezo z balkansko zajednico ter bi bila ta zveza politični izraz obstoječe gospodarske in zemljepisne skupnosti Podonavja in Balkana«. Zato Jugoslovani niti ne žele razpada Avstrije. »Nam avstrijskim Jugoslovanom po vsej zgodovini našega razvoja in kot dobrim Avstrijcem ne gre za to, da Avstrijo uničimo ali se je rešimo, marveč za to, da jo izboljšamo.«
O Strossmayerju pravi Seton-Watson (str. 147), da se je bil izrazil o Avstriji, »da bi rad dal življenje, da bi rešil to krasno državo«, dasi mu niso bile neznane njene hibe. Tudi o Kreku bi lahko rekli to, kar pravi Seton-Watson na omenjenem mestu o Strossmayerju: »Njegova nesreča je bila, da je bila njegova vera v Avstrijo močnejša nego vera tistih, ki so vodili usodo Avstrije.«
d)	Med prvo balkansko vojsko. — Preobrat v mišljenju se pripravlja.
Ko so podili v jeseni 1. 1912 združeni Srbi, Bolgari in Črnogorci s pomočjo Grkov Turka, da je sopihal v smeri proti Carigradu, se je Kreku kar samo smejalo. Bil sem pri njem baš neko nedeljo večer, ko so prišle prve vesti o silnih turških porazih. Kopa nemških časopisov je ležala pred njim na mizi v kuhinji, njegovi običajni »sprejemni sobi«, Krek je pa užival ob vsaki novi vesti in vsakem dovtipu, ki so jih takrat vsaj v prvih dneh delali tudi nemški listi na račun tepenih Turkov. Posebno se je smejal fingiranemu turškemu uradnemu poročilu, da so Turki zapustili dosedanje neugodne položaje in da imajo sedaj »vse nevarnosti za hrbtom« (ker so imeli za hrbtom — Bolgare). »Vidite«, se je smejal, »Jud10 že z nami drži!
10 Ker je bila večina avstrijskih nemških dnevnikov v judovskih rokah.
To je dobro znamenje! On vidi, da je bodočnost pri Jugoslovanih in ne pri Turkih, pa se je hitro postavil na stran močnejšega.«
Prvotnim uspehom so sledile nove zmage zaveznikov in v Krekovem srcu je že oživelo upanje, da bo šel Turek iz Evrope. »Takrat, ko bo šel sultan iz Evrope, bo pa tako, kakor če pusta pokopljejo.« »0 teh zmagah bodo izvedeli tudi naši obmejni Slovenci, ki žive pod vtisom pisave nemškega časopisja, da smo Slovenci manj vreden narod in da je bodočnost samo nemška. Tem ljudem je treba povedati: glejte, ti junaki, ki izvršujejo sedaj na Balkanu čuda hrabrosti in ki bodo podedovali po večini evropsko Turčijo, to so naši bratje, to je z nami en narod! To bo narodni čut in odporno silo proti Nemcem bolj ojačilo nego vsa naša narodnoobrambna društva.«20
Kmalu nato je sklical nekaj svojih ljubljanskih somišljenikov na posvetovanje v Ljudski dom — ne vem, ali je bila to seja SKSZ ali poseben v ta namen sklican sestanek — in je govoril nekako takole: »Na Balkanu se gode stvari, ki so tako izredne važnosti, da se moremo komaj zavedati dalekosežnosti teh dogodkov. Slovanski narodi se tam mogočno dvigajo! Nastal bo vsled poloma Turčije v Evropi čisto nov političen položaj. Mi moramo iskati stikov s temi ljudmi, mi moramo gledati, da jih bolje spoznamo. Bližje poznanje njihovega jezika je v ta namen nujno potrebno. Zato predlagam, da sc ustanovi v Ljubljani tečaj za učenje bolgarščine.« Predlog je bil sprejet in prof. Mazovec je vodil prvi tečaj za bolgarščino v Ljubljani ob veliki udeležbi. Bolgari so stali takrat kot najmočnejša slovanska država na Balkanu, zlasti radi prve zmage pri Lozengradu, pri nas v središču vsega zanimanja. Zato je tudi sprožil Krek dne 5. nov. 1912 na Dunaju v krogu slovenskih in hrvaških akademikov misel, da bi se vršil po balkanski vojski kar najprej mogoče v Sofiji zadružni kongres vseh Jugoslovanov (Kuntarič v almanahu Luči, str. 37).
Zanimiv primer, kako je mislil Krek med prvo balkansko vojno, mi je pravil dekan Ant. Skubic v Ribnici, poprej župnik na Jesenicah. Dobil je nekoč med prvo balkansko vojno Kreka v kolodvorski restavraciji na Jesenicah. »Kam?« — »Na Dunaj. Grem preko Celovca. Kaj pa ti?« — Jaz imam nocoj predavanje v društvu.« — »Ali hočeš, da predavam jaz namesto tebe?« — »Hvala ti lepa, če to storiš!« — G. Skubic je poskrbel, da se je zbralo precej občinstva, in Krek je pričel ljudem razlagati, kaj je — ljubezen, katere stvari mi ljubimo in zakaj (začetek predavanja je zbudil med poslušalci in poslušalkami živahno zanimanje); nadaljeval in končal pa je z ljubeznijo do — bratov na Balkanu.
20 Krek sicer dela narodnoobrambnih društev ni podcenjeval, pač pa je želel, da bi se narodnoobrambno delo vršilo v prvi vrsti na ta način, da bi Slovenci obiskovali svoje rojake v obmejnih krajih, stopili ž njimi v zvezo in si dopisovali. Sodil je, da damo s tem, če nabiramo samo denar za obmejne Slovence, bratom tisto reč, ki je najmanj vredna. Mi moramo dati tudi bolj neposredno sami sebe. Zato je zahajal rad ne samo na Koroško, ampak je obiskal tudi beneške Slovence.
»Jaz ljubim tisto stvar, ki mene izpopolnjuje, ki odgovarja kaki moji potrebi, ki meni ,paše‘. Tako ljubim jaz starše, brate in sestre, ker se ti skladajo z mojo osebo. Tako ,paše‘ meni rojstna hiša, domača peč, okoli katere se zgrinjamo bratje in sestre.
A domača hiša meni ne zadošča. Moja ljubezen hoče več. Raztegne se tudi na domačo vas, ki bolj ustreza potrebam mojega srca nego sosedna vas. V rojstni vasi imam znance; njene hiše, travniki, hribi so se mi vtisnili v srce že kot otroku. Med njenimi prebivalci se čutim prostega, domačega, ljubljenega. Moja ljubezen gre še dalje. Ne ustavi se pri rojstni vasi, razteza se naprej na domačo župnijo z njeno cerkvijo, v kateri se shajamo znanci iz širšega okrožja. A domača župnija ne stavi meje moji ljubezni. Mcjemu srcu ni samo rodna dolina dražja nego druge, tudi domača dežela prednjači v njem pred sosednimi pokrajinami.
A tudi pri domači deželi se ljubezen ne ustavi. Ona gre preko njenih mej naprej v tiste kraje, kjer stanuje isti rod kakor v mojem rojstnem kraju. Kodi pa stanuje isti rod kakor mi? To nam kaže tek naših rek. Povsod, koder tečejo naše reke, povsod tam se je naselil tudi naš narod. Treba nam je kar iti za Savo in Dravo naprej proti vzhodu in povsod bomo našli rod, ki se našemu srcu v posebni meri prilega. Naše reke pa tečejo proti Belgradu in Črnemu morju, nobena naša reka pa ne teče n. pr. proti Dunaju. Ob naši Savi biva od Triglava do Črnega morja isti narod kakor mi,' narod, med katerim se čutimo bolj domače nego kjerkoli drugod na svetu.
Tako sem Vam razložil, kam nas vodi naravno naša ljubezen. Sedaj pa, fantje in dekleta, vas bom naučil še pesmico, ki bo tudi odgovarjala naši ljubezni. Alo, fantje, skupaj, bomo peli!
Po Bosforju, Dardanelah budet ruskij flot guljat . ..«
Preteklo je nekaj let, ko obišče g. Skubica kot dekana v Ribnici med svetovno vojno nemški vojaški kurat. V rokah je imel številko vojaškega časopisa Tiroler Soldatenzeitung z dne 12. novembra 1916 in je opozoril dekana na pisanje tega lista, da je SLS srbofilna. Kot dokaz je navajal list govor odličnega predstavnika SLS, ki ga je imel med balkansko vojsko na Jesenicah in v katerem je razlagal občinstvu, da gredo simpatije Slovencev v isti smeri kakor njihove reke — proli Belgradu.-’1
21 Tiroler Soldatenzeitung je stvar povzela po graški Tagespost z dne 8. in 15. nov. 1916, kakor me je opozoril g. dr. Božidar Vodušek. Tam stoji: »Es verlangte ein klerikaler Führer auf einer Parteiversammlung in Aßling, daß »der siegreiche Vormarsch der Balkanslawen« nicht aufgehalten werden dürfe, trat für die Zulassung Serbiens zum Meere ein und munterte so zur Hartnäckigkeit in einem Verlangen auf, das damals schon für Österreich den Krieg bedeutet hätte.« Nato citira Kreka na Jesenicah: »Mit der slowenischen Sprache kommt ihr bis zum Schwarzen Meer! Ein Blut, eine Sprache, ein Land!«
Ko sem poslušal pnpovedovanje g. dekana, sem se takoj spomnil, da sem nekaj čisto podobnega že bral. V almanahu Luči je namreč na str. 37 objavil dr. Kuntarič svoje spomine na Krekovo predavanje v »Danici« dne 13. novembra 1912. Takrat je govoril Krek dijakom o isti tvarini: o domovinski ljubezni. A zanimivo je primerjati, kako je Krek isti predmet obdelal čisto drugače za izobražence in drugače za širše občinstvo. Dr. Kuntarič si je dva stavka zapisal za Krekom dobesedno v slovenskem jeziku. On pravi, da ljubimo tisti predmet, o katerem spoznamo, da se sklada z nami, »da nam paše«. O tistem domu pa, na katerega se razteza naša domovinska ljubezen, pravi, da »naš je dom od Triglava do Balkana«.
Naj dostavim takoj tu, da je Krek med svetovno vojno v jeseni
1.	1916. otvoril socialni tečaj o ženskih poklicih s kratko sliko svojih vtisov, ki jih je dobil na Češkem. »Rekel sem Čehom: ,Če hočete imeti tesnejše stike z nami Slovenci, morate obrniti tek svojih rek, da bodo tekle v Jadransko morje. Vi gravitirate v gospodarskem oziru v Nemčijo; saj je na vaši Labi tak promet v smeri proti severu, da je promet v Ustju, kjer zapušča Laba Češko, štirikrat večji nego v Trstu.' Nam pa kažejo naravno gospodarsko prometno žilo naše reke.22 Saj nima Sava od Krškega pa do Črnega morja skoraj nikakega padca. V preteklih časih je vladal tudi na Savi živahen promet prav do Ljubljane. Koder je bil strmec prehud za veslanje, so vlačili ladje in čolne konji na vrveh po poti tik ob Savi. To je naravna pot tudi za bodočnost. Mi imamo v krajih niže ob Savi dežele, ki nas v gospodarskem oziru izpopolnjujejo, Tam imamo rumunsko in banaško žito, srbsko živino itd.«
»Kaj naj stori sedaj Avstrija?« jc razmišljal med prvo balkansko vojno. »Zame je to vprašanje jasno: Avstrija naj stopi s Srbijo ir. Bolgarijo v carinsko zvezo.« Kajti nam jc treba srbskih in bolgarskih poljedelskih proizvodov, onim pa našega industrijskega blaga.
Seveda pa Avstrija tega ni storila, ampak je namesto carinske zveze sklenila mobilizacijo proti Srbiji in Črni gori. To so bili časi, ko se jc v vrstah Krekovih prijateljev prvikrat izrekla beseda, da jih je sram, da so Avstrijci. Avstrija je delo Srbov ovirala, kar je mogla. Ko so Črnogorci zavzeli po dolgotrajnem obleganju Skader, pred katerim je trohnelo na tisoče njihovih sinov, so ga morali na povelje z Dunaja zopet izprazniti.
Tako je Avstrija izzivala in do krvi žalila mali, a ponosni in junaški narod.
Dobro se je pa takrat držalo — baš po Krekovi in Žitnikovi zaslugi, ki sta zmagala nad Šusteršičevim avstrijskim turkofilskim stališčem — strankino časopisje. Dasi vlada ni nič prikrivala, koliko ji je do tega, da bi časopisje SLS pisalo proti balkanskim zaveznikom, je vendar Slovenec pisal o tej vojski skoraj prav tako, kakor če bi
‘-'2 Zanimivo je, da je to gospodarsko stran jugoslovanskega vprašanja naglašal skoraj z istimi besedami že 1. 1849 M. Majar. (Glej Ilešičev članek v »Bleiweisovem zborniku« na str. 307.)
izhajal v Belgradu ali Sofiji. Edino izjemo je napravil nekoč ŠJuster-šič) s svojim uvodnikom, kjer je — očividno iz strahu pred javnim mnenjem v precej mili obliki — namignil, kako bi on želel, da Slovenec piše. Bil sem pri Kreku baš oni večer, ko je ta uvodnik izšel. »To je pač mnenje ene same osebe,« je menil Krek v zasebnem razgovoru kratko s precej meglenim obrazom.
Krek je tudi skrbel za to, da je bilo nemško časopisje pravilno informirano o stališču Slovencev do zavezniških uspehov med prvo ^ balkansko vojsko. Na novoletni dan 1. 1913 je prinesla dunajska Reichspost med izjavami drugih politikov o vplivu balkanske vojne na avstrijsko notranjo politiko tudi prispevek izpod Krekovega peresa. Krek razlaga Nemcem, da se Slovenci veselijo zmage »križa nad polumesecem« radi svoje narodne in verske zavesti. Naglasa potrebo trialistične preureditve države, »da bo moglo talentirano, pridno in trezno jugoslovansko ljudstvo v mejah monarhije razviti vse svoje sile, da bo kulturno, kakor tudi v gospodarskem oziru — kar moram posebno poudariti — enakopravno z drugimi avstrijskimi narodi. Enotna uprava — ali z drugimi besedami državnopravna plat tega vprašanja — ni smoter jugoslovanske politike, ampak samo neobhodno potrebno sredstvo v dosego smotra.« (Slovenec z dne
2.	januarja 1913.)
Tu srečamo tudi misel, ki se bo temu in onemu sedaj še zdela skoraj neizvedljiva, ki bo pa o njej šele bodočnost izrekla končno sodbo. Krek je namreč izrazil tudi upanje, »da se bodo tisti Jugoslovani, ki so svojčas vslcd strašnega pritiska razmer zavrgli krščanstvo in sprejeli islam, vrnili v naročje cerkve, ko je fizična moč kalifa strta«.
Sramotna vloga Avstrije kot zaščitnice Turčije je Kreka med prvo balkansko vojno zelo grizla. »Če bi sedaj prišlo do revolucije zoper Avstrijo — jaz sem zraven!« To mi je rekel nekoč v tem času popolnoma mirno.
Delo Avstrije in Italije za ustanovitev samostojne Albanije ga je silno jezilo. 2e itak je bilo Kreku na Balkanu preveč samostojnih vladarjev in rad se je norčeval iz »dinastičnega malega obrata«. Sedaj pride še ena »krona iz lepenke« več: albanska. »Ustanavljati male nove državice na Balkanu se pravi: alo, sedaj se pa koljite med seboj!«
»Ločitve ne, zdaj združenja so časi.« To geslo, ki ga je zaklical na ustanovnem zborovanju Vseslovenske ljudske stranke v Ljubljani dne 17. oktobra 1909, naj bi se po njegovi želji uveljavilo tudi na Balkanu. Nasprotoval je vsaki stvari, ki brez važnega vzroka loči Jugoslovane. Tako je — da omenim mimogrede — smatral za rano na jugoslovanskem telesu, da imajo Srbi in Hrvatje dvoje abeced in da se tudi književni jezik pri obeh plemenih ne krije popolnoma. V tem oziru je bil Krek seveda mnenja, vda naj bi Srbi in Hrvatje pisali popolnoma isto narečje in v latinici.
Prva balkanska vojna je ustvarila med našim narodom pravo razpoloženje za dogodke, ki so imeli slediti z nepričakovano naglico.
Škoda, da je v širokih masah odvzela druga balkanska vojna mnogo čara in vabljivosti, ki sta se dotlej vila okrog glav balkanskih zaveznikov. Tudi Kreka je druga balkanska vojna močno disgustirala: »Prav kakor če se dva psa koljeta za eno kost!« Samo tisti, ki se je	zanimal	za	stvar	globlje, je razumel, v	kako obilni meri je	bila
te	grde	vojne	kriva	tudi Avstrija.
Krek kot Jugoslovan med svetovno vojno.
»Veliko revolucij je napravilo mnogo dobrega. Države so bile krive več revolucij nego ljudstva. Države vstajajo in padajo brez solza. Junaška je misel: ta	država naj	pade, ker	ni
za nič. Ni vselej prava ta misel,	toda krivi	so
državniki.«	Dostavki	Socializmu	str.	55.
Ti trdi stavki se niso porodili v Kreku med svetovno vojno, ko je spadalo zabavljanje čez državo tako rekoč k dobremu tonu avstrijskega državljana. Ne, tako je učil Krek kot profesor bogoslovce deset let brez izbruhom svetovne vojne; navedene misli sem našel v njegovih predavanjih, ki so jih ljubljanski bogoslovci hektografirali za porabo pri učenju. V zgoraj zapisanih besedah je izraženo Krekovo temeljno naziranje o pomenu države. Država ni nekaj nad nami, ampak državo smo ustvarili ljudje sami. Oblast je res od Boga — tako nam je razlagal Krek pri Sv. Joštu — ker je Bog ustvaril človeško naravo tako, da brez družbe ne moremo živeti, kakor je za ljudi potrebno; družba je pa nemogoča brez oblasti, ki je njena duša. Toda način, kako ljudje zadostijo tej potrebi svoje narave, to je njihova stvar. Sami določajo obliko družbi in torej tudi državi. Glavno načelo je, da je država zaradi ljudi in ne ljudje zaradi države. Država mora biti taka, da ljudski blagor kar najbolj pospešuje in da morejo ljudje v njej kar najbolj razviti svoje dušne in telesne moči. To misel je tudi izrazil Masaryk pri novoletnem sprejemu leta 1921. »Jaz ne stavim države nad narode. Država je demokratično sredstvo v prid narodom in prebivalstvu« (Slovenec dne 4. januarja 1921). — Če bi hoteli rabiti banalno primero, bi rekli, da je država kakor obleka: ravnati se mora po človeku, ne pa človek po njej.
Te misli naj služijo kot uvod k odstavku, v katerem bomo videli, da je prišel Krek do prepričanja, da bi bila popolnoma semostojna država najprikladnejša obleka za vse Jugoslovane.
Ni pa prišel do tega zaključka ne takoj ob izbruhu svetovne vojske in tudi ne kar na mah.
Teden dni pred umorom v Sarajevu sva šla s Krekom na Limbarsko goro. V razgovoru sva soglašala v mnenju, da je prebivalstvo Avstro-Ogrske v celoti prav zdravo in pošteno in da je tudi civilna in vojaška uprava manj koruptna nego v marsikaki sosedni državi.-3
-3 To mnenje sem našel pozneje potrjeno tudi pri Seton-Watsonu, ki pravi n. pr. o avstrijski upravi v Dalmaciji, da je ni nikdo nikdar dolžil korupcije in da ni niti najljutejši nasprotnik Avstrije prišel na misel, da bi zavidal Hrvaško, Srbijo in Črno goro za njihovo upravo. (Str. 130.)
Zato ni nemogoče, da bi se Avstrija popravila. Glede bodoče regeneracije monarhije so stavili zlasti katoliški Slovani velike nade na prestolonaslednika Franca Ferdinanda.24 Zato je tudi umor v Sarajevu Kreka nemilo .dirnil in ga ob izbruhu svetovne vojne postavil odločno na stran Avstrije. Krek takrat ni mogel vedeti, kar je izvedel šele pozneje (1. 1917), da je bil ta umor namreč vsaj deloma delo Dunaja. (Glej I. Dolenec, Umor v Sarajevu. Ljubljana 1919. Jugoslovanska knjigarna.)
1 oda usoda je rešila jugoslovansko vprašanje hitreje, odločneje in bolje, nego je mogel to kdo v začetku vojne pričakovati. Avstriji ni bil dan čas, da popravi, kar je grešila zlasti proti balkanskim Slovanom. Svetovna vojna jo je zatekla v cvetju njenih grehov in uničila jo je baš njena težnja, da se bori za germanstvo proti slovanstvu, tista težnja, iz katere so izvirali vsi grehi njene preteklosti.
Krekovo patriotično mišljenje je dobilo takoj v avgustu in v septembru 1. 1914 hude udarce: po vseh jugoslovanskih deželah so zapirali civilno prebivalstvo, po Istri, Dalmaciji, Koroški in Štajerski tudi duhovščino zaradi nepatriotičnih izrazov ali dejanj, ki so se pozneje navadno izkazala kot nemške izmišljotine. Prišli so prvi Janezi iz Galicije in so pravili, kak grozen nered je vladal v armadi, kako brez glave se vodi vojna in s kako sirovostjo so gonili živinski častniki »slovenske svinje« v nepotrebno smrt. Prišel je še poraz ob Marni in polom v Srbiji.
Med vrstami Krekovih prijateljev se je pričelo širiti Avstriji in Nemčiji sovražno in ententi prijazno mišljenje. Izmed najožjega Krekovega kroga sta zlasti dr. Mohorič in prof. Remec od jeseni 1914 naprej neprestano in neomajno stala na stališču, da je Avstrija zaigrala in doigrala in da to ni nobena škoda pri državi, ki ni zmožna, da sama napravi doma red in zadovolji vse narode.
Slovensko katoliško starešinstvo je začelo prirejati spomladi 1. 1915 tajne sestanke v srebrni dvorani hotela Uniona, na katerih se je razpravljalo o sodobnih vprašanjih. Važno je bilo predavanje dr. Adlešičevo o smotrih, ki jih zasledujejo Nemci v svetovni vojni. Na podlagi tozadevnega nemškega slovstva naj bi bila usoda Jugo-
24 O razmerju Franca Ferdinanda do Jugoslovanov je mimogrede govoril 16. oktobra 1924 dr. Korošec v predavanju o postanku Jugoslavije v ljubljanskem Ljudskem domu. Iz predavanja sem razvidel, da so splošno o naklonjenosti Ferdinandovi do Jugoslovanov ljudje več govorili nego vedeli. Korošec je rekel: »Jugoslovanski politiki dolgo niso mogli najti dostopa do Franca Ferdinanda. Nikdar nam niso bila vrata odprta na stežaj. Edini, ki je bil večkrat pri njem, je bil Jožko Pogačnik, podpredsednik državnega zbora. Šušteršič ni prišel k Francu Ferdinandu. Jaz sem prišel samo enkrat, toda popolnoma v neki konkretni zadevi. Šlo je za politiko proti Italiji. Več stika je bilo v delegacijah, kjer je bilo mnogo generalitete, ki je politizirala. V delegacijah smo prišli tudi v stik s češkimi veleposestniki, posebno s Schwarzenbergom in Lobkowitzem; ti so imeli zveze s Francem Ferdinandom. Ko smo jih vprašali, ali se v okolici Franca Ferdinanda resno misli na Jugoslavijo, nismo dobili drugega odgovora nego to, da je Ferdinand večkrat rekel: ,Ich habe Grolles vor mil den Siidslawen.' Kaj je to pomenjalo, tega nismo mogli izvedeti.«
slovanov po vojni v glavnem tale: vse države od severnega rta do Bagdada tvorijo zvezo pod vodstvom Nemčije. Slovenci in Čehi kakor tudi istrski Hrvatje se ločijo od ostalih Slovanov ter podredijo »Notranji Avstriji«, kjer bodo nasproti Nemcem v taki manjšini, da jih bo mogoče germanizirati in ustvariti nemški most do Adrije. Tudi Hrvatom in vsem Srbom se temeljito postrižejo peroti, da ne bodo nikdar več mogli misliti na kako samostojnost. Tako pisanje seveda ni ostalo brez primernih posledic pri slovanskih bravcih. Treba je bilo prebrati eno samo tako knjigo, pa si se pričel bati zmage osrednjih velesil.
Na nekem takem sestanku, ki se ga je udeležilo tudi nekaj visokošolcev in vojakov, bivajočih slučajno v Ljubljani, je predaval prof. dr. Šarabon o vzrokih svetovne vojne. V kakem zmislu je govoril, to kaže že njegov spis v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1916, kjer so opisani vzroki svetovne vojne tako pravilno, da bi pisatelju tudi danes bržkone ne bilo treba skoraj ničesar izpre-minjati. Predavatelj je prikazal svetovno vojno v glavnem kot borbo med Nemčijo in Anglijo za svetovni trg. Avstrija gre tu v ogenj za koristi Nemčije in svojih Nemcev in Madžarov.
K debati se je oglasil tudi Krek in izjavil takoj v prvem stavku, da bo branil »kot pošten človek,« kakor je rekel, v tem konfliktu stališče Anglije, države z najstarejšim parlamentom, ki je znala čisto drugače zadovoljiti narode pod svojo oblastjo nego Nemčija in ki je prinesla blagostanje, kamor je prišla.
Ta sestanek je bil programatičnega pomena za skoraj vse svetno izobraženstvo v SLS in zato tudi ni bila taka škoda, da je kmalu nato za shajanja v srebrni dvorani izvedela policija in sestankom napravila konec s tem, da je pričel nanje zahajati zastopnik -policije.
Tudi Krekovo zdravje je bilo v prvi polovici 1. 1915 precej povoljno in rad je zapel rusko pesem o Bosporu, Dardanelah, po katerih bo vozil ruski brod.
Z razpadom Avstrije takrat še ni računal. Bil je še vedno mnenja, da se kuha naša usoda v Berlinu, vsaj dokler traja vojna. Avstrija je bila v taki odvisnosti od Nemčije, da je prišel Krek na misel, da bi se morebiti dalo sedaj kaj storiti za avstrijske Jugoslovane na ta način, da se dopove Nemcem, v »rajhu«, kako more njih glavna opora, Avstrija, nadalje obstojati samo, če zadovolji svoje Jugoslovane.	!
Zato mu je zelo prav prišlo povabilo nemškega pisatelja dr. Karla Nötzela, naj napiše za Nemce kratko razpravo o Slovencih. Nötzel je namreč izdajal zbirko knjig pod naslovom: »Schriften zum Verständnis der Völker«, v kateri je hotel seznaniti Nemce z raznimi narodi, s katerimi so prišli v vojni v dotiko kot prijatelji ali sovražniki. Tam je bila že izšla knjiga o Rusih in Ukrajincih, sledila naj bi poleg knjige o Hrvatih in Slovencih še dela o Srbih, Bolgarih, Poljakih in Čehih. Na Kreka se je bil obrnil Nötzel leta 1915. Krek se je povabilu odzval tem rajši, ker je vedel, da so politiki v Nemčiji
velikopoteznejši in da nimajo proti nam tistih predsodkov kakor tisti avstrijski Nemci, ki nas poznajo le po pisanju graških in celovških listov. Pri sestavi razprave o Slovencih so mu pomagali dr. Jos. Mal (za zgodovino), dr. V. Šarabon (za zemljepisje), ing. V. Remec (za industrijo), A. Kralj (za zadružništvo) in dr. I. Grafenauer (za slovstveno zgodovino). Krek je vse gradivo uredil in napisal politični del knjige, ki je izšla 1. 1916 pod naslovom: »Kroaten und Slowenen. Zwei Darstellungen von Andreas Milčinovič und Johann Krek. Jena 1916, E. Diederichs.«
Krek se je očividno zelo potrudil, da bi politični del knjige napisal tako, da bi knjige ne zaplenila cenzura. Zato govori samo o onih dveh jugoslovanskih plemenih, s katerima se ta knjiga bavi, namreč o Hrvatih in Slovencih, in ugotovi, da prebivajo vsi Slovenci in Hrvatje v okviru monarhije in da so na monarhijo navezani že zaradi tega, ker ne bodo več vsi združeni v isti državi, ako se konča vojska z ustanovitvijo Velike Srbije in z izpolnitvijo zahtev italijanskega imperializma (str. 106 do 108). Sedaj so Slovenci razdeljeni med obe državni polovici in na sedem provinc; podobno tudi Hrvatje. Treba jih je zediniti, kakor to obe plemeni zahtevata v resoluciji z dne 19. in 20. oktobra 1912. Tako postane monarhija privlačno središče za vse Jugoslovane. — Krek tu o Srbih iz umljivih razlogov ne govori. Toda kdor ve, da prebivajo Hrvatje po vseh pokrajinah bivše Avstro-Ogrske pomešani s Srbi in neločljivo ž njimi spojeni, temu je jasno, da je pomenilo ujedinjenje Slovencev in Hrvatov v eni upravni enoti prav isto kakor ujedinjenje vseh Jugoslovanov monarhije.
Toda knjigo je cenzura kljub temu v Avstriji prepovedala.-’5 Sumljiv se ji je gotovo zdel že prvi stavek v razpravi o Slovencih, ki trdi, da so vsi Jugoslovani en narod: »Od Karnijskih Alp jugo-zapadne Koroške do obali Črnega morja, od Mure pa do solunskih vrat in do Egejskega morja in globoko notri v albanske gore stanuje kakih 17 milijonov Slovanov (Jugoslovanov), katerih jezik je danes nepretrgana veriga narečij, ki polagoma prehajajo drugo v drugo.«
V tej knjigi vidimo torej izraženo bojazen, da bo eventualna zmaga Italijanov prav tako Slovence kakor tudi Hrvate razdelila med dve državi in onemogočila njih enotni razvoj. Tega se je bal Krek takoj, ko je izbruhnila svetovna vojna. Kajti da bo posegla vmes tudi Italija, je' bilo jasno. Zato so takoj 1. 1914 sestavili v Ljubljani dr. Jeglič, dr. Mahnič, dr. Krek, dr. Korošec, dr. Šušteršič, dvorni svetnik Vukovič in poslanec dr. Dulibič na papeža spomenico, v kateri se izraža želja, da želijo Slovenci in Hrvatje ostati skupaj v isti državi, pa naj se zgodi karkoli. Spomenica je seveda po svojem bistvu imela samo to tendenco, da protestira že vnaprej
25 Pač pa je izšel tisti del knjige, ki govori o Slovencih, že 1. 1917 v francoskem prevodu. (Ivan Krek, Les Slovenes. Traduit par A. U, Librairic Felix Alcan, 108, Boulevard Saint-Germairr, Paris 1917), in sicer seveda brez vednosti založništva in pisatelja.
proti temu, da bi se kak del Slovencev ali Hrvatov odstopil Italij i.2r’
Med vojno je storil Krek še prav zanimiv korak, da bi širil zmisel za jugoslovansko idejo pri visoko stoječih osebah. Ko je bil namreč Krek spomladi 1. 1914 član delegacije v Budimpešti, se je udeleževal zborovanj tudi general Arz, poznejši vrhovni poveljnik celokupne avstro-ogrske armade. Arz je slišal Krekov govor in se ni mogel dovolj načuditi govornikovemu širokemu obzorju in zmislu za državno idejo, po katerem se je ločil od drugih delegatov. Seznanil se je s Krekom osebno in se ž njim večkrat dalje časa razgovarjal. Seveda je to občevanje trajalo samo nekaj dni, dokler sta bila pač oba pri zasedanju. V prijateljskih krogih so Kreku svetovali, naj ostane z generalom v pismenem stiku. Toda Krek je imel pismenih zvez itak čez glavo že zaradi svojega poslanskega posla in je sploh imel malo talenta za to, da bi večal kroge, ki se zbirajo okrog slavnih osebnosti. Ko pa je bil 1. 1916 imenovan Arz za vrhovnega poveljnika, mu je Krek čestital v pismu nekako te vsebine, da ga veseli, da je prišel na tako odgovorno mesto mož, ki se ne zanima samo za vojaška vprašanja, ampak tudi za državniške probleme. Ali je Krek v pismu omenil tudi svoj jugoslovanski program, tega ne vem. Vem samo, da je bila misel na jugoslovanstvo edini razlog, zakaj je Arzu pisal. Mislim, da je čakal na odgovor, če bo general pokazal sam kako željo, da se pismeni stik nadaljuje. Arz se je Kreku za čestitko zahvalil, imel je pa seveda nebroj drugih skrbi in se ni utegnil brigati za strogo politična vprašanja.
To, kar je učil Krek o jugoslovanskem vprašanju vse življenje, je povedal malo pred majniško deklaracijo še enkrat Nemcem v kratki in pregledni obliki v majski številki lista Süddeutsche Monatshefte v članku: Die Habsburger Monarchie und die südslavische Frage. —- Von Dr. Janez Krek, Mitglied des österr. Abgeordnetenhauses. (Prevod v Slovencu z dne 29. maja 1918.) Notri naglaša, da gre pri boju med hrvaško in velikosrbsko državno idejo za boj med zapadno in vzhodno kulturo. Avstro-Ogrska more zadovoljiti
Dr. Korošec je rekel o tem v svojem že omenjenem predavanju tole: »V prvih časih svetovne vojne smo prišli večkrat v stik z italijanskimi poslanci, posebno s socialističnimi iz Trsta in Tirolske. Socialistični poslanci so nam kazali zemljevide, v katerih je bilo včrtano baje po italijanskem generalnem štabu, kako daleč misli Italija zavzeti Slovenijo. Ali so bili ti zemljevidi pristni ali apokrifni, je danes težko reči. Tega bi tudi takrat ne bili mogli dognati. Govorili so nam: tako se je v Rimu sklenilo, to so zemljevidi in vi boste razdeljeni. Takrat smo se zbrali: Krek, Šušteršič, Jeglič, Mahnič, Hrvata Dulibič in dvomi svetnik Vukovič v Ljubljani in smo sestavili spomenico na papeža. Mahniča smo naprosili, naj gre k sv. očetu in mu izroči spomenico, ker takrat Italija še ni napovedala vojne in je bila Mahniču pot v Italijo najlažja. Te spomenice nimam več, spominjam se pa, da smo v njej orisali takratni položaj in prosili sv. očeta, naj s svojo diplomacijo deluje na to, da ostanemo Slovenci in Hrvatje skupaj. Če pa kam pademo, da pademo skupaj, kamor pademo. To vem, da je bilo notri. Ali je še kak prepis, ne vem, vsekako smo bili mnenja, da se mora delati tajno in da se ne sme to kazati okoli.«
svoje Jugoslovane samo, če jim da lastno državo, »ki bi imela v monarhiji isto samostojnost kakor Ogrska ali Avstrija«. O Srbih v Srbiji konstatira Krek, da so jadranski narod in da jih mora Avstrija ali popolnoma priključiti nase (seveda z njihovim soglasjem,-’7 tu je mislil Krek na carinsko zvezo), »ali pa se mora sprijazniti z nevarnostjo neprestanih sovražnosti, po katerih bo Srbija iskala poti do Adrije«. Vprašanja, ali naj vstopita tudi Srbija in Črna gora v to trialistično Jugoslavijo, se Krek noče dotakniti radi takratnih vojnih razmer, »čeprav moramo brez ovinkov priznati, da vsebuje hrvaška državna ideja dovolj prostora tudi za rešitev tega vprašanja na podlagi narodnega cdinstva Srbov, Hrvatov in Slovencev«.
Kako je polagoma dozorevalo v Kreku prepričanje, da bo prišlo v kratkem do ujedinjenja avstrijskih Jugoslovanov s Srbijo, tega mi v podrobnostih ni mogoče opisati. Avstriji je bil naznanjen že 1. 1915 kot revolucionar in srbofil in ne vem kaj še. Zdi se pa, da niso imeli proti njemu nikakih konkretnih dokazov. Kajti Krek je šel pozneje osebno k deželnemu predsedniku grofu Attemsu in ga je povabil, naj začne proti njemu preiskavo zaradi srbofilstva; kajti on dobro ve, da to trdijo o njem povsod njegovi nasprotniki in da je bil tudi oblastim kot tak naslikan. Attems mu je odgovoril, da nima nikakih podatkov, na podlagi katerih bi mogel pričeti preiskavo. Pač pa je bil Krek vsaj od spomladi 1916 dalje pod nadzorstvom vojne oblasti v Ljubljani. To je sporočil Kreku okrog Velike noči 1916 po dr. Puntarju prof. dr. Šilc, ki je bil prideljen oddelku za cenzuro pisem in je vedel za rezervatno povelje glede nadziranja Krekove korespondence.
Mislim, da je Krek 1. 1916, ko je radi bolezni potoval na Češko in ob tej priliki obiskal nekatere tamošnje politike, izvedel marsikaj o načrtih, ki so jih pripravljali emigranti v inozemstvu. Na vsak način se je namreč Krek že 1. 1916 bavil z mislijo, kako naj bo urejena bodoča samostojna Jugoslavija, če se ni dr. Rogulja zmotil v svojem uvodniku v Novinah z dne 25. oktobra 1918, kjer trdi, da se je tisti razgovor s Krekom o ureditvi jugoslovanske države vršil pred dvema letoma.
Malo pred zopetno otvoritvijo avstrijskega parlamenta v maju 1917 je bil Krek poklican skupaj z dr. Šušteršičem, dr. Korošcem in prof. Spinčičem v avdienco k cesarju Karlu v Laxenburg (dne 21. maja 1917). V	avdienco je šel od železniške	postaje	Laxenburg
pa do cesarjevega	gradu peš in v svojem	vsakdanjem sivem klobuku,
ki ga vidite na njegovi zadnji in najbolj znani fotografiji. Tudi cesarju je omenil	v razgovoru potrebo,	da se	združijo	vsi Jugoslovani monarhije	v eno celoto. Cesar	menda	na to	ni ničesar
-7 Med vojno je obiskal Krek sošolca dr. Konrada Janežiča, odvetnika v Voloski. Bilo je baš ob času, ko so centralne velesile okupirale Srbijo. Govorila sta tudi o vprašanju, kakšno stališče naj zavzamejo Slovenci, če bi hotela Avstrija Srbijo anektirati. Krek je rekel, da bi mogli Slovenci to odobravati samo tedaj, če bi misel združitve z Avstrijo izšla od Srbov samih, ne pa brez njih ali proti njim.
odgovoril.28 Na Kreka je napravil cesar osebno ugoden vtis; pač pa jc bil Krek prepričan, da so kljub cesarjevim prizadevanjem dnevi njegovega cesarovanja šteti: mlad, simpatičen človek, ki se je lotil dela, ki ga ne bo mogel zmagati. Prepozno je. »Avete, populi, Caesar moriturus vos salutat!« (»Pozdravljeni, narodi, cesar vas pred smrtjo pozdravlja!«) S temi besedami je označil Krek vtis, ki ga je napravila nanj prva in edina avdienca pri kakem monarhu, ko sem bil v maju 1917 zadnjikrat v življenju v Krekovi družbi. Tudi g. Tumpej, duhovnik misijonske družbe, mi je pripovedoval, da mu je rekel Krek kmalu po tej avdienci, da se bo Karel, osebno dober človek, ki pa ni kos svoji nalogi, pokoril za grehe drugih Habsburžanov in da je Avstrija izgubljena.
Krek je označil sam svojo taktiko v političnem boju takole: vse potrpeti, dokler ne pride pravi čas. Takrat pa udariti z vso silo in magari postaviti vse na eno karto. »Moje načelo je: v važnih stvareh zmeraj mirno, tiho čakati, se vsemu ukloniti, vse potrpeti, — a ko pride pravi trenutek, takrat pa udari! (Krek je rabil izraz: ,takrat pa: bumf!') — naj se zastavi vse, — če gre potem dobro ali slabo, na življenje in smrt. In če tudi pade dotični kot žrtev — pa iz te žrtve vzraste za naslednike, za naslednji rod nova moč in obrodi sad. To je zmeraj dobro; četudi dotični nič ne doseže — pa se po njem nekako opere in poživi prihodnji vek. — Tega načela se jaz zmeraj držim, tako jaz zmeraj delam.« (Jugoslovan z dne 5. januarja 1918, Tako jc govoril Krek pred zopetno otvoritvijo
28 Kako je pa cesar mislil o narodnostnem vprašanju bivše monarhije, izvemo iz zanimivih podatkov prof. Foersterja, ki je bil poleti 1917 pri Karlu v avdienci, objavljenih v reviji Das Neue Reich 1920, str. 29: »Er (cesar) war zur Bewilligung der weitestgehenden Autonomie für die österreichischen Völker bereit und erhoffte davon deren tiefere Einigung; er durchschaute die ganze unbelehrbare Verblendung des preußischen Militärs; die Macht dieses Militärs aber über die öffentliche Meinung der Zentralmächte erschien ihm so groß, daß er es fast als ausgeschlossen betrachtete, daß man den in den Abgrund rollenden Wagen noch aufhalten könne. Der Kaiser sagte damals in lebhafter innerer Bewegung folgendes: Es war seit langem meine feste Überzeugung, daß die gänzlich verfahrene Lage der österreichischen Völker nach einer radikalen Umkehr rufe . . . Österreich ist nun einmal weder ein deutscher noch ein slawischer Staat, die Deutschen sind zwar die Begründer der Donaumonarchie, aber sie sind heute eine Minorität, umgeben und durchsetzt von lauter aufstrebenden Völkern -— da können sie nur Führer der jüngeren Kulturen bleiben, wenn sie selber ein Beispiel höchster Kultur geben und den neu emporsteigenden Völkern mit Liebe, Achtung und Großmut entgegenkommen . . . Man sollte schon die Jugend in diesem Geiste beeinflussen: Statt der hetzerischen Lesebücher auf beiden Seiten sollten Lesebücher geschaffen werden, in denen der deutschen Jugend die großen Gaben und Tugenden der slawischen Rasse nahegebracht werden, und ebenso sollte der slawischen Jugend ehrlich gesagt werden, was das deutsche Wesen der Weltkultur und gerade auch den jungen Völkern des slawischen Südostens gegeben hat.« -— To izjavo, ki je v izvirniku razprto tiskana, je Foerster takoj po avdienci zapisal in jo predložil cesarju s prošnjo, da bi jo smel objaviti. Cesar je bil za objavo, a zunanji minister Czernin jo je preprečil iz strahu pred Nemčijo.
drž. zbora spomladi 1. 1917 v razgovoru z gospodično G. Prašnikarjevo, učiteljico na gospodinjski šoli pri uršulinkah v Ljubljani, ki je tudi te besede objavila.)
Tak ugoden trenutek se mu je zdelo sklicanje parlamenta po treh letih absolutizma, ko bo ves svet poslušal, kaj bodo rekli zastopniki narodov, katerih sinovi se bore tudi v vrstah sovražnikov Avstrije proti lastni državi. Da je Avstrija v največjih škripcih, je vedel vsak otrok. Tudi površnemu poznavalcu avstrijske zgodovine je bilo znano, da so avstrijski narodi dobili več pravic vedno baš po nesrečnih vojnah.-’9
Zato se je zdelo poslancem Jugoslovanskega kluba umestno, da ponove ob tej priliki svojo staro zahtevo v kar najsvečanejši in kar najodločnejši obliki.
Postanek majniške deklaracije je danes že precej pojasnjen, in sicer predvsem po obširnem Erjavčevem spisu v Ilustriranem Slovencu z dne 14. junija 1925 (št. 25) in po dr. Rybärevih dostavkih v Narodnem dnevniku z dne 3. okt. 1925. Po teh podatkih so sklenili poslanci Jugoslovanskega kluba v seji dne 29. maja 1917, da bodo ob otvoritvi parlamenta podali primerno izjavo, kakor so jo napovedali tudi Čehi. Glavne smernice te izjave so se ugotovile že v seji. Na predlog prof. Jarca se je izvolil poseben redakcijski odbor, ki naj bi stiliziral besedilo. V tem odboru Kreka ni bilo. Prvotni koncept, čigar faksimile je v II. Slovencu, je izdelal prof. Jarc. Glasi se takole:
Die gefertigten im südsl. Klub vereinigten slov., kroat., serb. Abgeordneten erklären, daß sie die Vereinigung der südslav. Gebiete der Monarchie zu einem auf demokr. Grundlage aufgebauten Staatskörper unter dem Szepter der h, 1. (t. j. habsburg-lothringischen) Dynastie fordern und für die Verwirklichung dieser Forderung ihrer einheitlichen Nation mit allen Kräften einstehen werden. Mit diesem Vorbehalte werden die gefertigten an den Arbeiten des Pari, teil-nchmen.
V redakcijskem odboru je predlagal dr. Rybär dostavek, da se omenjena združitev zahteva »auf Grund des nationalen Prinzips«, Prodan pa »auf Grund des kroatischen Staatsrechtes«. »Šele pred plenarno sejo je dr. Krek rešil to vprašanje tako, da je predlagal, naj se sprejme obenem sklicevanje na nacionalni princip in na hrvaško državno pravo, to poslednje zato, da zadovolji dalmatinske pravaše, ki brez njega niso hoteli podpisati . . . Dostaviti želim še, da sem po tisti seji večkrat s pok. dr. Krekom razpravljal o vprašanju hrvaškega državnega prava in da sva se popolnoma ujemala v svoji sodbi o nepraktičnosti sklicevanja na to popolnoma nejasno
N. pr.: 1. 1848 je dobila Avstrija vsled revolucije ustavo; to ustavo so kmalu ukinili (1851), a 1. 1860 so jo zopet dali, ker je bila leto poprej Avstrija na Laškem tepena. A tudi sedaj so ustavo zopet ukinili (1865), dokler ni bila Avstrija 1. 1866 zopet premagana v vojni s Prusi. Nato smo pa definitivno dobili ustavo 1. 1867.
. . . idejo . . . Dr. Krek se je bil sploh razvil v navdušenega Jugoslovana in je imel le pomilovalen smehljaj za dalmatinske pravaše Prodanovega tipa.« (Dr. Rybär.)
K zgodovini postanka majniške deklaracije, kakor sta jo podala Erjavec in Rybär, naj dostavim še dve malenkosti. Prvič to, da so izmed vseh nenemških narodov prvi prišli Slovenci na misel, da je treba pred otvoritvijo parlamenta podati izjavo. Najprej so pa svojo izjavo stilizirali Čehi, ki jim je misel, sprožena po Slovencih, zelo ugajala. (Vir: dr. Korošec.) Drugič: kar se tiče glavne vsebine deklaracije, je bila tako sama po sebi umevna, da ni vedel niti dr. Korošec niti dr. Dulibič imenovati nobene osebe, ki bi jo bila predlagala; saj glede nje sploh ni bilo nikake nejasnosti. Slične izjave so podali Slovenci bodisi sami, bodisi skupaj s Hrvati in tudi s Srbi že večkrat: 1. dec. 1870, 7. in 8. sept. 1902, 19. in 20. oktobra 1912; zlasti je pa neposreden predhodnik te deklaracije Krekov predlog v kranjskem deželnem zboru iz 1. 1908 ob priliki aneksije Bosne in Hercegovine. O nobenem poslancu se torej ne more reči, da bi bil baš on določil glavno vsebino deklaracije, kakor tudi ne vemo, v čigavi glavi se je rodila misel, da naj se sploh poda kaka izjava. Zgodovinskega pomena deklaracije pač takrat njeni duševni očetje niso mogli niti slutiti. Dr. Korošec je rekel o tem v svojem predavanju 16. okt 1925: »Ali smo mogli takrat slutiti, da bo deklaracija dala tak pogon jugoslovanskemu gibanju? Odkrito lahko rečem, da tega nismo niti slutili niti ni nihče nameraval, da bi bila to formula, s katero bi širili agitacijo za Jugoslavijo. To je prišlo med ljudstvo in narod je to zgrabil kot formulo, ki jo sme širiti.«
Če se imenuje Krek duševni oče majniške deklaracije, je to po teh informacijah umeti pač samo tako, da je Krek največ delal na ustvaritvi neposrednih in posrednih predpogojev za to deklaracijo: delal je za združitev Jugoslovanov v enem klubu; z delom vsega življenja je kakor nikdo drugi pripravljal tla ideji, katere uresničenje zahteva deklaracija. Vsekako je pa veljala majniška deklaracija vedno skoraj nesporno — vsaj kolikor sem jaz poučen — za Krekovo delo; celo »Domovina« je prinesla ob prvi obletnici deklaracije Krekovo sliko, kako priliva cvetki, pred letom dni vsajeni. Jaz si to avtorstvo, ki se je Kreku stalno prisojalo, težko razlagam drugače kakor s tem, da je bil bržkone Krek tisti, v čigar glavi se je rodila misel, naj se ob otvoritvi parlamenta poda deklaracija.
Tako je prišel zgodovinski 30. maj 1917, ko je prebral dr. Korošec kot predsednik Jugoslovanskega kluba v seji poslanske zbornice tole izjavo:
»Podpisani poslanci, ki so združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvatskega državnega prava, naj se vse zemlje monarhije, v kateri bivajo Slovenci, Hrvatje in Srbi, združi pod žezlom habsburško - lorenske dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narod-nega gospostva tujcev in ki bodi zgrajeno na demokratičnem temelju.
Za uresničenje te zahteve enotnega naroda bodo zastavili vse svoje sile.« (Slede podpisi.)
Vsekako je bil Krek takrat, ko se je predložila majniška deklaracija, že uverjen, da je to tudi tedaj, če bi Avstrija na zahteve, izražene v deklaraciji, pristala, samo etapa v razvoju do popolne odcepitve Jugoslovanov od monarhije in do združitve s Srbijo. To je rekel ožjim prijateljem v klubu, isto je povedal tudi v domovini n. pr. župniku Mrkunu in dr. Jak. Mohoriču. Svoje trdno prepričanje o združitvi avstrijskih Jugoslovanov s Srbijo, ki bo prišlo z nujnostjo zgodovinskega razvoja, je izrazil tudi bosanskemu franjevcu Didaku Buntiču, poznejšemu članu začasnega narodnega predstavništva in konstituante, ki je bil prišel baš takrat na Dunaj, da dela za pomilo-ščenje zaradi političnih deliktov obsojenih Srbov. Slednjemu je rekel, da kaže tek naših rek, da mi gravitiramo na Balkan. (O tem mi je pravil p. D. Buntič sam v Belgradu.) V pogovoru z župnikom Mrkunom je pa izrazil željo, da bi dobil za družbo še dva Srba in enega Hrvata, da bi ž njimi prepotoval Srbijo in Črno goro ter širil misel ujedinjenja Srbov, Hrvatov in Slovencev v popolnoma neodvisni Jugoslaviji. Tudi dr. Lenard priča isto v mariborski Straži z dne 6. oktobra 1919 (v listku: Zadnji sestanek z dr. Krekom).
Da je bil naš narod ob razpadu Avstrije v širokih masah pripravljen na ujedinjenje, to je bila zasluga majniške deklaracije.
Dostaviti bi bilo treba sedaj še nekaj stavkov o notranjih vzrokih, zakaj je zapustil Krek avstrijsko orientacijo. Najpreprostejši razlog je bil pač ta, da je videl pred seboj v bližnji bodočnosti tisti čas, ko bodo vsi avstrijski narodi brez strehe, da bo razpadel tisti okvir, ki jih je združeval. Glavno pa je to, da Kreku ni bilo žal, če razpade dosedanji dom, ker je vedel, da bomo našli boljšega. Kajti skupno preganjanje po Nemcih in Madžarih je premostilo prepad, ki je zijal med tremi plemeni na jugu, in Srbi so baš vsled nečuvenih grozovitosti, ki jih je zagrešila avstro-ogrska vojna nad njimi prav	tako	v	Bosni,	Hercegovini,	Slavoniji, južni	Ogrski in
Dalmaciji kakor v Srbiji, postali simpatični vsem Slovanom v isti meri, kakor jim je postala Avstrija zoprna.
Nespametno	je	trditi,	da avstrijski nenemški narodi	niso imeli
od države	ničesar.	Krek	celo tega ni	nikdar tajil, da	se mladi,
nerazviti narodi mnogo nauče v zvezi s staro kulturno državo. Toda baš med svetovno vojno je pokazala avstro-ogrska monarhija v posebno odurni obliki, da ne mara biti dom mnogih narodov, ampak da	hoče	skrbeti samo za dva	ljubljenčka, za	Nemce in
Madžare. Slovanom je bila odprta predvsem ena državna služba, za katero ni bilo predpisano znanje nemščine, ampak je to znanje skoraj škodovalo: služba v strelnem jarku. Za vse druge državne službe so Nemci nameravali uvesti nemški državni jezik, da napravijo iz Nemcev res pravi gosposki narod v vsej državi.
In baš te premogočnosti Krek na Nemcih ni mogel trpeti. On sicer ni bil nikak sovražnik Nemcev, kakor sploh ni mrzil nobenega naroda. Rad je priznal solidnost nemške znanosti, urejenost in točno.
funkcioniranje njihove uprave, podjetnost njihove industrije in trgovine itd. Takole je govoril 1. 1913 med prvo balkansko vojno svojim nemškim tovarišem v parlamentu v zasebnem razgovoru: »Saj tudi Vam Nemcem cvete bodočnost na Balkanu. Vi boste lahko povsod prodajali svoje blago, samo ne smete nositi pred seboj tablice z napisom: Deutsche Kultur.«
Med svetovno vojno je sedela nekoč na Krekovem vrtu družba treh oseb in se razgovarjala o vrlinah in napakah nemškega naroda. Eden je naglašal	nemške vrline, drugi	je podčrtaval	njih napake.
Krek pa je zaključil debato s temile besedami: »Največja napaka Nemcev je	ta, da	se pri njih nikdar ne	usedejo trije	ljudje skupaj,
ki bi tako	objektivno govorili o nas Slovencih, kakor	smo mi sedaj
o Nemcih.«30
Preganjanja katoličanov se Krek ni bal, odkar je padel ruski cezaropapizem, prav tako tudi ne absolutizma.31 Svetovna vojna je tudi sicer zbližala vzhod in zapad in odstranila mnogo predsodkov, ki so jih imeli pravoslavni proti katoličanom. Kreku so bili Srbi kot narod vedno simpatični; že ob bosenski krizi 1. 1909 mi je rekel, da so se Srbi izkazali kot izredno zdrav narod, ki ni propadel pod štiristoletno turško nadvlado in ki se je osvobodil iz lastne moči. Všeč mu pa niso bile njihove burne politične razmere, ki jih je poznala zapadna Evropa v prvi vrsti po pogostnem ne baš naravnem menjavanju prestola v Belgradu. Krek je računal tudi s tem, da se bo silno hitro razširila kultura med narodom, ki je med svetovno vojno kot	vojak,	ujetnik ali begunec	videl skoraj	vso zapadno
Evropo.
30 V tem oziru je Kreka lepo označil F. W. Foerster z besedami: »Redkokdaj sem srečal človeka, ki bi bil tako globoko in ves zakoreninjen v lastnem ljudstvu — zdelo se je, da je zrastel iz dehteče pomladanske zemlje — pa da bi bil hkrati tako ljubeče odprt za tujerodne vrline.« (Foerster, Božična poslanica Slovencem. Objavljena v Goriški straži 1925, št. 102, ponatisnjena v Slovencu 1926, št. 4.)
31 Na shodu na Limbarski gori dne 21. junija 1914 je Krek še govoril o potrebnosti Avstrije. Če se Avstrija razbije, si bosta stala, tako je Krek takrat mislil, neposredno nasproti nemški in ruski kolos, ki se bosta klala, dokler ne pogazi obeh rumeno pleme. Mislim, da se tu pozna na Kreku vpliv Čeha Palackega, ki je rekel: »Ako bi že zdavnaj ne bilo avstrijske države, bi se morali kar najhitreje potruditi \ interesu Evrope, v interesu človečnosti same, da se ustvari,« Evropska demokracija se je namreč zlasti po revoluciji 1. 1848. najbolj bala ruskega absolutizma, ki bi mogel vse sadove revolucij vsaj začasno zopet uničiti. Zato se je Palacky bal, da bi se Avstrija ne oslabila, ker »mora ostati Avstrija močna, trdna trdnjava zoper	pretečo rusko univerzalno	monarhijo, ki	bi bila nepregledno in
neizrekljivo zlo in nesreča brez mere in konca, ki bi je on, dasi Slovan ž dušo in telesom, v interesu človečnosti zato nič manj globoko ne obžaloval, čeprav bi bila slovanska«. (Tako nam opisuje Palackega nazore dr. D.	Lončar v »Bleiweisovem	zborniku«	na str.	152.) Prav tako se je pa
Krek	tudi strinjal z mnenjem,	ki	ga je	izrekel	Palacky ministru Bachu:
»Ako	nam Avstrija ne more	ali	noče	privoščiti in zagotoviti narodne
enakopravnosti, potem nam ni nič do njene ohranitve; zakaj krivice dobimo dosti tudi izven Avstrije, in to zastonj.« (Istotam na str, 171.)
V verskem oziru se Krek tesnega stika s pravoslavnimi brati ne samo ni nič bal, ampak je celo pričakoval ugodnih uspehov v smeri ujedinjenja vzhoda z zapadom. »Fantič,« je razlagal med prvo balkansko vojno prof. Mazovcu, »razkol med vzhodno in zapadno cerkvijo je zakrivila v prvi vrsti politika, ne toliko kaki razlogi dogmatičnega značaja. In kar je zakrivila politika, to mora politika popraviti.«
Krek se ni bal, da bi v demokratični državi moglo trajno nadvladovati katerokoli pleme. »Hegemonijo bo imel sposobnejši; če bodo to Srbi, je tudi prav, da jo imajo. A če mislite, da bodo imeli Srbi zaradi svoje številne premoči vedno odločilno besedo v osrednjem parlamentu, ne upoštevate pri tem nekaterih stvari. Vzemimo, da je država stvorjena tako, kakor sedaj govoriva.3-’ Sedanja strankarska konstelacija bo imela tudi na razmere v osrednjem parlamentu odločilen vpliv. Najprej se bodo sorodne stranke zbližale. Slovenska ljudska stranka bo nastopala skupaj z Vašo skupino okoli Novin, upam pa tudi, da se bo razvila tudi med Srbi analogna kulturna in strankarska tendenca in da bomo morebiti dobili v parlament kakega srbskega »klerikalca«. Slovenski, hrvaški in srbski liberalci bodo med seboj kooperirali, istotako tudi socialisti. . . Medtem bo politično uniformiranje bolj in bolj napredovalo in izginile bodo centrifugalne tendence, pa bomo čez dve, tri generacije res edinstven narod.33 Torej bomo hegemonijo enega
32 Krek je to govoril Rogulji v Zagrebu 1. 1916. Razgovor je objavil Rogulja pod psevdonimom R. Petrič najprej v Novinah dne 25. oktobra 1918, nato pa še kot dostavek k prevodu Krekovega nemškega spisa o Slovencih (Dr. J. E. Krek: Slovenci. Znanstvena knjižnica Narodne prosvjete. Knjiga 3. U Zagrebu 1919.). Ta članek je ponatisnjen tudi v knjigi: Ferdo Sišič, Dokumenti o postanku kraljevine SHS. Zagreb 1920. (Str. 320—325.)
33 K temu stavku nekaj pripomb! Jaz nisem nikdar čul, da bi se bil Krek izrazil o vprašanju, ali bomo Slovenci ohranili svoj jezik tudi v bodočnosti ali ne. Edino mesto, kjer berem ali slišim o tem, je tukaj navedeno mesto v Roguljevem članku, ako seveda to mesto tolmačimo tako, da bo ta »edinstveni narod« — mi bi rajši rekli: enotni narod •— govoril tudi isti jezik. To tolmačenje ni nujno, pač pa prav mogoče. Škoda, da je umrl menda edini vir, ki bi mogel podati avtentično tolmačenje. Vzemimo, da je mislil Krek tudi na skupen jezik in ne samo na živo zavesi politične narodne skupnosti! Tedaj bi bilo treba pojasniti, kako si je Krek mislil enotni jezik: srbohrvaščino ali »jugoslovanščino«? Še zanimivejše pa	bi	bilo, če bi	nam Rogulja mogel povedati,	kako je sploh
prišlo do tega,	da	se je Krek	o tem izrazil. Rogulja je želel	čim tesnejšega
stika Slovencev s Hrvati in Srbi, ker je on — po mišljenju Slovenec — pričakoval od tega stika najugodnejšega vpliva na vse javno življenje na jugu, zlasti pa še na Hrvate. O Kreku pa je znano, da je v prijateljski debati koncediral tistemu, ki se je ž njim razgovarjal, kar je največ mogel; rad je šel nazorom bližnjega nasproti, kakor daleč mu je bilo mogoče. Želel bi, da o	tem	vprašanju	spregovore še drugi, ki jim je	morebiti Krekovo stališče v	tej	točki bolje	znano nego meni — saj ima Krekova številka
Časa predvsem ta namen, da pritegne k sodelovanju za zgradbo Krekovega življenjepisa čim najširšo javnost. Moje mnenje je namreč tole: Ob Krekovem času je bila Jugoslavija nekaj še tako oddaljenega, da je stalo v ospredju samo principielno vprašanje: ali se združimo Slovenci, Hrvatje in Srbi v upravno enoto ali ne? Kdor je želel, da bi se to zgodilo, je moral že iz agitacijskih namenov
plemena občutili samo v začetku, če jo bomo sploh občutili. Srbske hegemonije se jaz tem manj bojim, ker so Srbi razcepljeni v naravnost nezdravo velik broj strank in strančic, in mislim, da ne bodo v nikakem slučaju tvorili enega bloka. Da bi pa mi klavzulirali, da morajo gotovi ministri biti Hrvatje in Slovenci, nima zmisla, ker bodo Srbi, če dobijo hegemonijo, postavili za ministre itd. svoje kreature, pa zopet nimamo nič! Zato ne preostaja drugega, nego da vsi pošljemo svoje najsposobnejše ljudi v parlament, pa naj vladajo najsposobnejši! Noben paragraf in nobena ustava ne more rešiti nesposobnega naroda propasti; a ker jaz ne štejem Hrvatov in Slovencev med nesposobne narode, sem prepričan, da bodo znali tudi v državni upravi in reprezentaciji priti na odločilna mesta.«
Vse svoje življenje se je Krek trudil, da bi napravil iz ljudstva, med katerim je deloval, samostojno misleče in samostojnost ljubeče državljane34 ter dobre politike, varuhe javnega blagra. Krek je vzgajal vedno za življenje, noben nauk ni bil pri njem sama teorija. Alo, narod, doba priprave je minula — vadi se odslej v umetnosti samovladanja v neizprosnem življenju!
Kako se je Krek zavedal težke naloge, ki jo je nam s svojo politiko zapustil, o tem priča njegova »oporoka«, ki naj jo podam tukaj tako, kakor poroča o njej v Jugoslovanu 1917/18 pod psevdonimom »goriški izgnanec« Alojzij Res, sedaj profesor v Benetkah, ki jo je slišal neposredno od Kreka.
Krekov jugoslovanski testament.
Ko sem se avgusta meseca lanskega leta (1917; op. poroč.) vračal iz vojnega tiskovnega stana na Dunaj, sem poiskal dr. Kreka
podčrtavati vse, kar je Slovencem, Hrvatom in Srbom skupnega. Vprašanje upravne združitve je stalo tako silno v ospredju, da so stopila vsa druga vprašanja kot sekundarnega pomena daleč v ozadje, češ, da bodo aktualna šele tedaj, če se ugodno reši kardinalno vprašanje. In Krek, ki je, kakor smo slišali, rekel o samem sebi, čeprav bolj v šali, da se nikdar ne zareče, bi bil bržkone glede jezikovnega vprašanja tega mnenja, da je v njegovi dobi še prezgodaj o tem govoriti; to vprašanje bo rešil čas. Res pa je, da je Krek rabil v svojih spisih izredno mnogo hrvaških izrazov, tako da bi mu danes marsikako uredništvo ta ali oni izraz črtalo, n. pr. svečenstvo, ostaviti, vredim (= veljam), možno, iztaknem, buka velika!, Sloveni itd. Naj bo stvar taka ali taka’ danes smo si edini v tem, da v celoti velja o vsakem velikem človeku — pa najsi ga še tako cenimo — to, kar pravi Zielihski o antiki v svojem čudovitem delu Antični in moderni svet: antika nam ni vzor, ampak seme kulture. In čudotvorno seme naše kulture bo Krek vedno, čeprav naša kultura ne bo rastla v vseh podrobnostih tako, kakor je — morebiti! — Krek mislil.
31 Baš tisti dan, ko sem dobil ta spis v korekturo — 30. jan. 1926 — je prinesel Slovenec Koblarjev članek »Stara in nova Naša kri«, ki potrjuje med drugim tudi zgoraj zapisane besede. Finžgar je pripovedoval Koblarju o postanku Naše krvi: »Zamisel igre je bil političen. Krek me je večkrat naganjal, naj spišem igro, ki bo v ljudeh začela netiti zavest za ljudsko samostojnost in voljo po politični osamosvojitvi. ,Vode teko navzdol, ne narobe. Z Nemci je treba prelomiti, kar nas je za skupaj, moramo priti skup — to je natura!*«
v hotelu Höller na Bellariji, kjer je za časa zasedanj državnega zbora skoraj vedno stanoval. Bilo je v dneh praškega sestanka, tedaj, ko sta voditelja Jugoslovanov, napadena po zakotnem češkem listu, užaljena zapustila zlato Prago. Dunajski in graški listi so že s slastjo in škodoželjnostjo poročali o razkolu med Čehi in Jugoslovani. Zato sem še bolj želel govoriti z dr. Krekom.
Na moje vprašanje mi je vratar odgovoril, da se je bil dr. Krek isti večer vrnil iz Prage. Najel sem sobo v istem hotelu in drugo jutro me je rajni doktor čakal že ob pol sedmih v bližnji kavarni Bellaria. Sedel je za mizo, na kateri je ležal kup jutranjih listov. Z mirno gesto je obračal list za listom, z izurjenim očesom je hitel od kolone do kolone, da se za hip ustavi pri zrnu, ki ga je našel v smetišču dnevnih laži in zavijanj.
S smehljajočim, dobrodušnim, za spoznanje trudnim obrazom mi je podal svojo veliko, kmečko roko, ki je molela iz prekratkih, rokavov njegovega sivega, obnošenega suknjiča.
»Kaj se je zgodilo v Pragi, g. doktor?«
Vedel je, da muči negotovost in bojazen ne samo mene, ampak ves jug. Vsa trudnost je izginila v hipu z njegovega obraza in z mirnim, resnim poudarkom, ki ni mogel skriti veselja, je dejal:
»Vse v redu! Zdaj se bo zgodilo, kar sem tako silno želel. V Češkem svazu zadnje čase nekaj ni bilo prav. Vsako pregovarjanje in dokazovanje bi bilo brezuspešno. S tem, da sva s Korošcem na tak način zapustila Prago, se bo moral razdirajoči element med Čehi strezniti in ž njim — Česky svaz in to se bo zgodilo tem prej, čim bolj bodo nemški listi rjuli od veselja. Ne, ne boj se, vse je v redu. To je le moja taktika!«
Snel je očali, da jih obriše, in pomencal lesketajoče se oči,, ki so izgubljale ogenj, ki jih je za hip vžgal.
»Bolan sem!« je pristavil tišje. »Vožnja iz Prage me je zmučila. Neugodne zveze, prerivanje v natlačenih vozovih; odprta okna — pa imaš prehlad! Glava me boli. Toda pokazati tega ne bom smel, ker vem, da me bodo zalezovali ves	dan žurnalisti,	da kaj	izvohajo.,
Bog ne daj, da bi bil .klavrn1!«
Vstala sva in odšla po jutranjih, še spečih ulicah skozi vrt v zbornico. V posvetovalnici Jugoslovanskega kluba je legel na divan. Težko je sopel, v prsih ga je dušilo,	in	ko sem mu	položil	roko na
visoko čelo, je peklo ko žerjavica.	V	očeh mu je	žarela	mrzlica.
»Ko bi se vrnil v hotel g. doktor in malo legel?« sem vprašal z boječim glasom.
»Saj mi ni nič! Le ta kašelj je siten! Glavi bo kmalu odleglo. Resnično, rad bi se malo spočil, toda dela imam preveč, ki je nujno, in poleg tega imam popoldne še sejo begunskega odseka,« se je opravičil in obrnil vame svoje oči, ki kljub mrzlici niso izgubile značilnega dobrodušnega sijaja.
»Veš kaj! Pravljico mi pripoveduj!«
Prisedel sem k njegovemu zglavju in mu pričel pripovedovati sam ne vem kaj, morda o Sneguljčici, kralju Matjažu morda, dokler me ni nenadoma prekinil:
»Ti, kaj bo imela jugoslovanska država od tega, če umrem?«
Tako neusmiljeno miren je bil njegov glas, ki je še drhtel v prostrani sobani, da sem obnemel. Kot da bi zavpile groze vse štiri gole stene, ki hranijo toliko njegovih toplih, izpodbujevalnih besed, dela in ljubezni za Jugoslavijo, se mi je zdelo.
»Kaj mislite, g. doktor!« sem vzkliknil.
Prijel je za mojo roko, jo toplo božal in se smehljal ko otrok.
»Nič ne mislim, dragi! Le to vem, da me v prsih duši in da mi kri sili v glavo!«
Takrat mi je bila sama misel na Krekovo smrt strašna in grozna. Zdaj vem, da je bila potrebna, ker šele ob Krekovem odprtem grobu je vzplamtela njegova misel naše svobode v vseh zvestih slovenskih srcih, v vsem jugoslovanskem narodu, prodrla od tam v zadnjo kmečko kočo; ker je na svojem truplu združil ves mučeniški troedini narod v plameneči ljubezni, ki je sežgala zadnjo omahljivost, zadnji dvom v pravico naše stvari, in s tem dovršil svoje največje življensko delo. Toda takrat mi je bila sama misel na njegovo smrt grozna in strašna.
In z istim mirnim tonom je začel razvijati pred menoj ogrodje naše države, v slutnji, da je on sam, ki je zanjo največ trpel in delal, ne bo doživel. Kakor da bi se poslavljal od nje. Vseh panog se je bil dotaknil, na vsak vir naše gospodarske moči se je spomnil. Kot da ne govori meni, da govori vsemu narodu, se mi je zdelo, ko sem gledal v njegove preroške oči, ki so blestele v toplem ognju, zamaknjene v srečnejšo, lepšo bodočnost. Nato se je zopet obrnil k meni in izgovoril skoraj proseče besede, ki so zvenele kot oporoka:
»Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje!«
Zaklenil sem vase te zlate besede kot zaklad, in ko je legel v grob, sem jih poslal med jugoslovanski narod, da ne omaga.
KREK RAZLAGAVEC SV. PISMA.
Dr. Andrej Snoj.
Leta 1887. je odbor Družbe sv. Mohorja stavil dr. Fr. Lampetu ponudbo, naj za Slovence priredi obširne Zgodbe sv. pisma po vzoru nemških Schusterjevih. Lampe je ponudbo sprejel. Po daljši in temeljiti pripravi — med drugim si je leta 1891. ogledal svete kraje — je pričel z delom in izdal leta 1894. prvi snopič Zgodeb, ki je obsegal predgovor, uvod in prevod prve Mozesove knjige obenem z razlago.
Ni pa še dovršil celega Starega zakona, ko mu je smrt leta 1900. — pri 7.	snopiču —	iztrgala pero iz roke.
Da začeto	delo ne bi	zastalo, je moral odbor	Družbe	svetega
Mohorja takoj poskrbeti Lampetu naslednika. Dobil ga je v osebi dr. J. Kreka, tedaj profesorja bogoslovja v Ljubljani.
Naloga, ki jo je takrat Krek prevzel, ni bila lahka zanj: prvič je bil profesor	osnovnega	bogoslovja in filozofije	ter se	kot tak
do tedaj ni bavil neposredno z bibličnimi vedami;	drugič	je moral
takoj prijeti za pero in pisati, ne da bi se mogel na pisanje knjige tako temeljito in premišljeno pripravljati kakor pokojni Lampe.
Vendar je Krekova pridnost in prirojena nadarjenost odtehtala vse pomanjkljivosti in naslednje leto (1901) je izšel 8. snopič Zgo-deb, katerega je uredil že dr. Krek. Obsegal je preroka Ezekiela, Ezdrovo knjigo, preroka Hageja in Zaharija, Esterino knjigo in del Nehemija. Izšel je nato še en snopič Starega zakona, leta 1903. pa je pričel izhajati Novi zakon, ki je bil z 18. snopičem Zgodeb dovršen leta 1912. Ker nosi predvsem Novi zakon, ki je v celoti Krekovo delo, pečat Krekove osebnosti, se bom v naslednjih vrsticah oziral le nanj.
Glavne smernice za prevajanje in tolmačenje novega slovenskega sv. pisma je določil prvi prireditelj dr. Lampe; v uvodu k Staremu zakonu jih je na kratko pojasnil. Najvažnejša je bila določba, da naj se Mohorjanom svete zgodbe ne podajo z lastnimi besedami, ampak z navdihnjenimi besedami svetopisemskega pisatelja, in ^icer na podlagi latinske vulgate: »Slovenci si žele svetega pisma, ne pa mojih besed; žele si čvrste studenčnice, ki izvira izpod sionske gore, ne pa moje umetne ali narejene pijače, četudi bi jo morebiti posladil z medom zgovornosti in lepe slovenščine« (I 4).
Krek se je iz umljivih praktičnih razlogov, ker so bili Mo-horjani pač že navajeni na Lampetove Zgodbe, skušal ne samo glede na glavne smernice, ampak tudi glede na razvrstitev snovi in na način pisanja in razlaganja kolikor mogoče prilagoditi Lam-petovim Zgodbam. Tako preprost čitatelj niti ne opazi, kje se konča Lampetovo in prične Krekovo delo.
Dočim je bilo v Starem zakonu treba neke previdne izbire, da delo ni preveč narastlo, so pa v Novem zakonu razen evangelijev vse knjige celotno prevedene in razložene. Evangelijev Krek ni prevel v celoti, enega za drugim, ampak podal »strogo po besedah sv. pisma« (II 18) evangeljsko harmonijo, t. j. pregled življenja Jezusa Kristusa po spisu vseh štirih evangelijev. Glede vrste dogodkov se je pisatelj držal sv. Luka in sv. Janeza. Vmes je na primernih krajih dodajal to, kar imata sv. Matej in sv. Marko posebnega. Kjer o enem dogodku poroča več evangelistov, se je držal besedila onega evangelista, ki je najobsežnejši; a med njegove besede je uvrstil podrobnosti, ki so ohranjene pri drugih evangelistih (prim. II 19).
To zadnje načelo, ki se ga je pisatelj pri prevajanju evangelijev zvesto držal, ni bilo srečno. Pač se je na ta način kolikor
toliko doseglo, da so čitatelji imeli »ves evangelij v rokah« (II 19) in vsak dogodek v vseh podrobnostih opisan, a ker o enem dogodku poročata dva ali trije evangelisti, iz slovenskega teksta ni mogoče razbrati, koliko besedila je last enega, koliko drugega evangelista. Za izobraženega čitatelja, ki želi poznati značaj posameznih evangelijev, bi bilo bolje, ako bi prireditelj vsako zgodbo podal neizpremenjeno z besedami tistega evangelista, ki poroča najnatančneje; malenkostne podrobnosti, ki se morda nahajajo pri drugem evangelistu, bi se mogle izpustiti ali omeniti v razlagi, važnejša mesta drugih evangelistov pa, ki bistveno pojasnjujejo ali dopolnjujejo celo perikopo, bi se dostavila ob koncu perikope; obenem bi se tam označilo, odkod so vzeta. Evangeljski tekst se v tej obliki, kakor ga imamo sedaj v rokah, sicer prijetno čita, tudi dogodki so plastično naslikani, a evangelisti segajo vedno drug v drugega, včasih kar sredi stavka. Tako n. pr. pripoveduje pisatelj zgodbo o kananejski ženi (II 232) nekaj časa z besedami evangelista Marka, nekaj časa z besedami sv. Mateja; a Mr 7, 28 (»At illa respondit et dixit illi: Utique Domine, nam et catelli comendunt sub mensa de micis puerorum«) in Mt 15, 27 (»At illa dixit: Etiam Domine, nam et catelli edunt de micis, quae cadunt de mensa dominorum suorum«) strne tako, da dobi naslednji slovenski prevod; »Ona pa odgovori in mu pravi:	Pač,
Gospod, saj tudi psički jedo pod mizo od otroških drobtin, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« — Ali:	Naročila, ki jih je dal
Jezus apostolom, ko jih je prvič razposlal, navaja Krek večinoma po evangelistu Mateju (10, 5—14), a 9. in 10. verz iz tega odstavka (»Nolite possidere aurum neque argentum, neque pecuniam in zonis vestris, non peram in via, neque duas tunicas, neque calce-amenta, neque virgam«) dopolnjuje iz sporednega mesta pri svetem Luku 9, 3 (»Nihil tuleritis in via, neque virgam, neque peram, neque panem, neque pecuniam, neque duas tunicas habeatis«) in v slovenskem prevodu se potem tekst glasi:	»Nič ne nosite s
seboj na poti, ne zlata, ne srebra, ne denarja v svojih pasovih: ne potne torbe, ne kruha, ne dveh sukenj, ne čevljev, ne palice« (II 261). — Takih slučajev je zelo mnogo.
Kakor Lampe, tako je tudi Krek prevajal po latinski vulgati. Iz razlage je sicer razvidno, da je rabil tudi grško sveto pismo in tekst mestoma primerjal z vulgato; a redno se od vulgate ni oddaljil, tudi tam ne, kjer je znal, da je grški tekst pravilnejši in bi v smislu okrožnice Leona XIII. »Providentissimus Deus«1 z mirnim srcem smel iti za izvirnim besedilom. Tako n. pr. v razlagi
1 »Neque tarnen non sua habenda erit ratio reliquarum versionum, quas Christiana laudavit usurpavitque antiquitas, maxime codicum primi-ßeniorum. Quamvis enim, ad summam rei quod spectat, ex dictionibus Vulgatae hebrea et graeca bene eluceat sententia, attamen si quid ambigua, si quid minus accurate inibi elatum sit, inspectio praecedentis linguae, suasore Augustino, proficiet« (Denzinger-Bannwart, Enchiridion symbolorum” [Friburgi Brisgoviae 1921] n. 1941).
Jan 5, 2 omenja, da stoji v grškem izvirniku2 za kopel pri Ovčjih vratih ime B e t e z d a , ki da je pravilnejše, in tudi razlaga pomen tega imena (»hiša usmiljenja«), a v prevodu samem je pustil ime B e t z a i d a , kakor ga je našel v vulgati (II 192). — V Apostolskih delih 27, 5 je zaradi vulgate pustil v prevodu mesto L i s t r o (v Liciji); grški izvirnik ima Miro v Liciji, kar je pravilno, ker Listra ni bila v Liciji, ampak v Likaoniji, daleč proč od morja. V Liciji, pri morju, je bilo mesto Mira, kar pisatelj v razlagi, ne glede na svoj prevod, pravilno omenja (II 777).
Le prav redko na važnejših mestih3, kjer se vulgata loči od izvirnika, Krek zapušča vulgato in podaja pravilnejši prevod po izvirniku. Tako n. pr. prevaja Jan 8, 25: »Tu mu reko: Kdo si ti? — Jezus jim pravi: Popolnoma to, kar tudi vam govorim« (izvirnik: vi]v do/Jjv o n y.al /.a/.co vfilv; vulgata: Principium, qui et loquor vobis; Wolfovo sv. pismo:	Začetek, kteri tudi z vami govorim;
prevod brit. bibl. družbe iz leta 1904.: To, kar vam od začetka pravim). — Pravilno prevaja tudi Jan 21, 22:	»Jezus mu pravi:
Če hočem, da tako ostane (gr.: tav avvdv fte/M f.ieveiv; vulg. Clem.: sic eum volo manere; Wolfovo sv. pismo: Hočem, de tako ostane), dokler ne pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj« (II 631). Da je Krek na tem mestu pustil vulgato in še! za izvirnikom, je tem značilnejše, ker se evangeljska perikopa, v kateri se nahaja imenovani tekst, čita na god apostola sv. Janeza, in je slovensko ljudstvo tudi v cerkvi v nedeljskem evangeliju večkrat slišalo prevod teh besed po klementinski vulgati.
V splošnem se more Krekov prevod imenovati dovolj skrben. Seveda je pri naglici, s katero je moral pisatelj vedno delati, večkrat ta ali ona beseda izpadla ali pa zašla katera po krivici v tekst. Pomisliti pa moramo, da je delal sam in ni imel sodelavcev, ki bi za njim še enkrat primerjali prevod ob besede do besede z latinsko predlogo. Tudi ni sv. pisma pisal za znastveno, šolsko ali cerkveno uporabo; v tem slučaju bi bilo treba vsekakor ponekod večje natančnosti.
Za najvažnejše je smatral Krek, da je prevod jasen in da slovenska beseda teče gladko, živahno in po domače. To se mu je v veliki meri posrečilo in v tem je neoporečno največja vrlina njegovega prevoda. Živahnost v pripovedovanju zlasti povečuje historični sedanjik, ki ga Krek tako rad uporablja v prevodu. V tem se loči ne samo od Wolfovega, temveč tudi od ostalih dotedanjih slovenskih prevodov4.
2 Pravilneje bi bil rekel: v najboljših grških rokopisih.
3 Na nekaterih manj važnih mestih, kjer se prevod sklada z izvirnikom, je mogel na Kreka vplivati tudi slovenski prevod britanske biblične družbe, prirejene po grškem izvirniku.
4 Historični sedanjik se pogosto nahaja samo v prevodu brit. bibl. družbe. Krek je ta prevod močno rabil (prim. Breznik, Literarna tradicija v »Evangelijih in listih«. Dom in svet 1917, str. 336).
Dasi je glede slovenskega izraza na Kreka vplival mnogokrat Wolfov prevod, si pa vendar Krek v prevajanju dovoljuje neprimerno več prostosti kot Wolf. Krek je v prevodu na mnogih mestih skušal odpraviti hebraizme, ki jih je latinska vulgata tako zelo polna in niso bili v tem pogledu slovenski prevodi nič boljši5. Tako se mu je bolj kot njegovim prednikom posrečilo, da je dal svojemu prevodu pristno slovenski značaj. Stvarno seveda bi bil njegov prevod na marsikaterem mestu točnejši, če bi bil Wolfa uporabljal še bolj, nego ga je.
Kakor skuša biti Krek jasen v prevodu, tako tudi v razlagi, ki zavzema pretežni del knjige. Pri razlagi se pozna, da se je pisatelj na Prtovču, kjer je — ločen od sveta in svojih vsakdanjih stanovskih skrbi — običajno pisal Zgodbe, skušal sam živo zatopiti v svetopisemske dogodke. Študiral ni samo komentarjev (Bispinga, Belserja i. dr.), ampak tudi temeljitejša dela, ki so ga uvedla v kulturne, politične, socialne razmere dobe, v kateri so se odigravali svetopisemski dogodki; med drugim je preštudiral zlasti Har-n a c k a (Die Mission und Ausbreitung des Christentums in den ersten drei Jahrhunderten) ter D ö 11 i n g e r j a (Christentum und Kirche in der Zeit der Grundlegung). Zato njegova razlaga kljub vsej obširnosti ni nikjer suhoparna, temveč vedno živa, jasna, nazorna, in kar je poglavitno, vseskozi idealno poljudna. Tudi tam, kjer pisatelj komentira eksegetično težja mesta, n. pr. o učlovečeni božji Besedi — Logu (II 36—41), o rodovniku Jezusovem pri Mateju in Luku (II 41—46), o Cirinu (II 81—82) itd., piše z neko lahkoto in tako poljudno, da mu more slediti tudi najpreprostejši čitatelj. V pismih sv. Pavla in drugih apostolskih pismih je seveda moralo ostati še eno ali drugo mesto nezadostno pojasnjeno, drugače bi že itak obsežna knjiga še znatno narastla. V prvem delu (Zgodbe Jezusa Kristusa) je lepota predmeta pisatelja sem pa tja zavedla, da je postal čez potrebo gostobeseden, tako da skoraj trpi preglednost. Zlasti velja to o razlagi takih mest, ki jih je kot profesor funda-mentalne teologije pred svojimi slušatelji v bogoslovju natančneje obravnaval in ga razlaga znane tvarine ni stala posebnega truda. Na prav mnogih mestih se v komentarju razodeva profesor osnovnega bogoslovja, zlasti v perikopah, v katerih je govor o sv, Petru, o primatu sv. Petra in njegovih naslednikov, o cerkvi. Zgodba »Jezus obljubi Petru prvenstvo« (II 292—297) je obdelana kakor za slušatelje fundamentalke, nazorno, jasno, da se resnica da kar otipati6.
Kot ekseget podaja Krek navadno besedni zmisel sv. pisma; le redko se spušča v razlago duhovnega, skrivnostnega pomena
5 Seveda mu jih je še zmeraj mnogo, prav mnogo ostalo.
6 Da bi obljubo primata, dano apostolu Petru, kolikor mogoče jasno označil že v prevodu, je Krek znano mesto Mt 16, 18 prevel: »Ti si Peter (skala) in na tem Petru (ti skali) bom zidal svojo cerkev,« podobno kakor nekdaj sv. Ciril (prim. staroslovenski Assemanijev, Nikolski in Hvalov rokopis).
stvari ali dogodkov. Med eksegeti, ki jih je pri delu uporabljal, je najbolj čislal B e 1 s e r j a , morda zato, ker je Belser veljal v tisti dobi za najmodernejšega katoliškega biblicista	in	se	je v svojih
nazorih sem pa tja ločil od ostalih eksegetov. Posebno pri razlagi Kristusovega trpljenja se močno kaže vpliv Belserjev7, deloma tudi pri eksegezi Pavlovega lista Efežanom in pastoralnih listov8. V eni stvari pa Krek ni šel za Belserjem, namreč v vprašanju o dobi Kristusovega javnega delovanja.	Prav ta čas,	ko	je	Krek pisal
Zgodbe, so o tem vprašanju	teologi	mnogo disputirali. Belser se	je
najprej odločil za 2'A letno,	potem	za 1K> letno dobo Jezusovega
javnega delovanja. Krek je pisal Zgodbe predvsem za ljudstvo, ki se rado drži starih tradicij; zato je ostal pri tradicionalni 3/4 letni dobi; in to je bilo edino pravilno, kajti kmalu je tudi v znanstveni eksegezi to mnenje zopet splošno	prodrlo.
Pri čitanju Krekovih Zgoaeb	se ne morem	iznebiti vtiska, da
je Krek pri kaki perikopi, najbrž če mu je manjkalo časa, pisal komentar kar po spominu, zajemajoč iz svojega bogatega znanja, si ga je prisvojil še kot teolog, zlasti na dunajski bogoslovni fakulteti'1 in pozneje kot profesor. Le na ta način si morem razlagati n. pr. njegov komentar k Jezusovemu rodovniku po Mateju in Luku. V prevodu perikope Lk 3, 23—38 je namreč izmed prednikov Jožefovih pomotoma izpustil Matata (Lk 3, 24), očeta Helijevega. Kar navaja potem v razlagi o izročilu škofa Julija Afrikanca, na podlagi katerega je možno napraviti	harmonijo	med Matejem in Lukom,	je
stvarno popolnoma prav, v	imenih	so	pa neskladnosti, ker se	je
pisatelj oziral samo na svoj prevod, ki je prav na tem mestu izkvarjen.
Moralno-ascetične naobračbe je v Zgodbah razmeroma malo. Knjigi to gotovo ni v škodo; kajti ljudje pridige neradi bero; vrhu tega je pa predmet Zgodeb sam tako vzvišen, da čitatelj v vsaki zgodbi dobi dovolj zase, ne samo za razum, ampak tudi za srce. Včasih seveda pisatelj začuti potrebo, da spregovori kot vzgojitelj, a to stori večinoma tako neprisiljeno, da se moraliziranje komaj občuti. Tako spodbuja k ponižnosti in krotkosti (II 67, 321), k lepemu družinskemu življenju po zgledu tiste družine, »ki je v nji gospodaril sveti Jožef, gospodinjila Marija in kot pokoren sin živel naš božji Zveličar« (II 109). Priporoča spoštovanje do duhovnikov, kajti »spoštovanje do duhovnikov in škofov rodi obilo blagslova v vseh ozirih; zaničevanje pa izzivlja božje maščevanje, ki se prej ali slej v vsi svoji grozi neizprosno pokaže« (II 320). — Kako naravno in psihološko
7 Die Geschichte des Leidens und Sterbens, der Auferstehung und Himmelfahrt des Herrn. Freiburg i. Br. 1903.
8 Der Epheserbrief des Apostels Paulus. Freiburg i. Br. 1908. — Die Briefe des Apostels Paulus an Timotheus u. Titus. Freiburg i. Br. 1907.
" Znano je, da se je na dunajski teološki fakulteti bolj gojil »Bibli-cum«. Tudi Avguštinej, kjer je Krek za časa dunajskih študij bival, je dajal svojim gojencem mnogo prilike in pobude, da so se izpopolnili v bibličnih vedah.
utemeljuje potrebo, da se človek oprosti greha! »Po svobodi koprni vsako človeško srce. Vsak jarem je težak. Služiti je hudo. Najhuje pa je služiti grehu. Prava svoboda je mogoča šele, če se oprostimo greha. In tega nam odjemlje jagnje božje — naš Jezus« (II 339). — Sam nesebičen pri delu za božjo čast in za zveličanje duš priporoča tudi drugim nesebičnost po zgledu božjega Zveličarja. Ko razloži zgodbo o Jezusu in Samarijanki, dostavlja sledeče lepe besede: »Ko premišljamo to zgodbo, ne vemo, komu bi se bolj čudili: ali modrosti ali nežni previdnosti ali goreči vnemi Jezusovi. To smemo reči: Predvsem se nam iž nje kaže njegovo presveto srce v neizrekljivi ljubeznivosti. Samo na svoje delo misli, in to delo ni drugega, nego izvrševanje volje nebeškega Očeta. Pri tem delu pozabi na žejo in lakoto. V srcu mu gori edina želja, da zvrši to delo, da reši čim največ duš. Nadnaravno krotak in mil je, ko išče izgubljenih ovac. Zase hoče le truda in dela; žetev in ž njo zvezano čast in veselje prepušča drugim. Njemu je dovolj, da se Bog časti in rešijo duše. Trpljenje in žrtve, ki jih ima pri svojem delovanju, mu niso breme, marveč so zanj takorekoč vsakdanja hrana, ki ga krepi. Nepopisno lep zgled nam je, kako delajmo mi za božjo čast in za zveličanje duš« (II 169). — Dasi velik častilec dela in zagovornik delavskih pravic, najde pri idilični zgodbi o Mariji in Marti v Betaniji primerno priliko, da naglasi tudi potrebo kontemplativnega življenja, ki ga goje nekateri redovi: »Nekaj gorečih, Bogu posebno vdanih duš je bilo vedno na svetu, ki so se postile in živele samo molitvi in premišljevanju, ki se utapljajo edino le v notranje življenje. Več redov imamo v cerkvi, kjer se to goji, n. pr. karmeličanski, kamaidulski in kartuzijanski red. Ni prav, če se to graja . . . Gotovo je tudi delavnega življenja treba na svetu, a da se mu jih nekaj popolnoma odtrga, pač ni nič škodljivega za nikogar. Njihov zgled dobro vpliva, in njihove molitve hasnejo vsem... Delaj in moli, slove naša lepa prislovica. Delo, posvečeno z dobrim namenom, darovano božji časti in dušnemu zveličanju, je tudi nekakšna molitev. Ravno tako pa moramo reči, da je molitev in premišljevanje resno in težko delo. Človek namreč ne more tu na svetu ne misliti, ne hoteti, da bi zraven ne rabil tudi svojih telesnih moči. Čisto dušno delovanje je zanj nemogoče. Tudi pri molitvi, ko povzdiguje duha k Bogu, rabi svoje nežne dušne zmožnosti, ki imajo svoj sedež v telesnih delih. Treba mu je domišljije, spomina; vzbujajo se mu raznovrstna čuvstva. Pri tem se rabijo možgani, živci, kri. Zato se s takim delom utrudi tudi telo, kakor z vsakim drugim, tembolj, ker so imenovani deli človeškega telesa najnežnejši. Iz tega razvidimo, da je silno krivično, če se ljudem, ki molijo ali premišljujejo, očita lenoba« (II 324). — Lepa apologija molitve, in sicer s socialnega stališča, je tudi razlaga nagovora v Očenašu. Ves odstavek (II 350—352) se čita kot globoka meditacija. Konec se glasi: »Ko izpregovoriš Oče naš, se zavedaš, da nisi sam, da imaš na milijone bratov in sestra, ki časte s teboj enega Očeta. S tem ti vzraste pogum in v pobožni samozavesti čutiš, kako vzvišeno je človekovo dostojanstvo. Ko s tem imenom
pokličeš Boga, si v resnici, četudi preprost, neuk revež, nekakšen veliki duhovnik vse ustvarjene narave, ki po Gospodovem ukazu govoriš z Bogom v imenu vse neštevilne Jezusove družine.«
V teh in podobnih potično-vzgojnih sentencah se zrcali vsa Krekova verna, Bogu in cerkvi vdana, nežno socialno čuteča duša.
Naj se torej tudi Krekovim Zgodbam očita, da so preobširne in zato premalo praktične za uporabo, naša sodba je vendar, da jim med Krekovimi deli pristoja častno mesto. Izredno mnogo Krekovega dela je v njih zakopanega; zato so tudi ohranile globoko sled njegove velike osebnosti. Ena ali druga pisateljeva trditev bi se s strogo bogoslovno-znanstvenega stališča danes morala glasiti drugače. Vendar svojega pomena zato tudi današnje dni Zgodbe niso izgubile. Še dolgo bodo ostale Slovencem koristno berilo; poučevale jih bodo in vzgajale, blažile jim srce in kazale pot do prave sreče.
NEKAJ MALENKOSTI O DR. KREKU PROFESORJU.
Prof. J. Paulin.
1.
Dr. Krek je predaval filozofijo bogoslovcem 1. in 2. letnika. Predavanja 1. 1902/3 in 1903/4 sem stenografiral in tako smo dali predavanja litografirati, da smo se učili za skušnje.
Včasih smo imeli disputacije o tvarini, ki nam jo je bil razložil. Bogoslovec, ki je reševal ugovore, se je usedel za kateder, Krek pa v zadnjo klop k bogoslovcem.
Kadar je hotel kaj važnega povedati in nas za kaj navdušiti, je
vstal, napravil z desnico gesto in začel: »Gospodje « ter govoril
navdušeno in prepričevalno.
Pri dogmatiki je navajal mnogo izrekov pisma, posebno pri nauku o cerkvi. Te izreke je lepo razlagal. Jezusa je stalno imenoval: Gospod ali pa: naš Gospod.
Izmed njegovih predavanj mi je najbolj ugajalo predavanje o Gospodovem značaju; tako tudi drugim bogoslovcem. Govoril ga je z mehkim, prisrčnim glasom in v lepih besedah, ki so mu prihajale iz srca. Končal ga je z besedami: »Torej prav za prav poleg njegove osebnosti ne potrebujemo nobenega drugega dokaza, da je res pravi Bog.« (Predavanje imam še ohranjeno v stenogramu.)
Bogoslovcem prvoletnikom je predaval dogmatiko. Vsak semester je dal domačo nalogo, in sicer vsakemu drugačno, ki smo jo morali prinesti ob določenem času. Nalogo je vestno prebral in zapisal svojo oceno.
Dne 15. septembra 1904 je imel Krek govor ob desetletnici »Danice« (prim. V. Marinko, Po desetih letih, str. 29). Tisto jutro
se nas je nekaj bogoslovcev peljalo z Gorenjskega v Ljubljano. Na potu dobimo dr. Kreka, ki nas je povabil s seboj na stanovanje. Tu smo prepisali za tiskarno njegov prej omenjeni govor. Krek je ta govor ves napisal in ga tako govoril. Zato je govor tako lep.
2.
Dr. Krek je nekaj let razlagal bogoslovcem socialno vprašanje, in sicer eno leto narodno ekonomijo, drugo leto pa svojo knjigo Socializem. Predavanja je imel vsak četrtek. Obiskovali so jih bogoslovci 3. in 4. letnika skupno. Tako je v šolskem letu 1904/05 predaval o narodni ekonomiji in v naslednjem letu 1905/06 o socialnem vprašanju po svoji knjigi.
Predavanja teh dveh let sem stenograliral in nato prepisal z navadno pisavo. Krek je predavanja pregledal in nato smo jih bogoslovci dali litografirati. V njih se je ohranila marsikatera Krekova misel o socialnem vprašanju in socialnem delu. Kajti Krek je v predavanja vpletal marsikak nasvet za praktično delo. Tako n. pr.: »Ko sem opazil življenje, sem si v več krajih zastavil trpko vprašanje: Kje bodo dobili naši grunti gospodinje, kje otroci dobrih mater; kje bomo našli še požrtvovalne žene, ki zgorijo kakor sveča?« ali: »Res vodijo možje narode, toda može vzgajajo matere, matere vzgajajo značaje!« (Dostavki k Socializmu str. 26 in 29.)
V uvodu lepo utemeljuje, zakaj naj se tudi bogoslovci bavijo s socialnim vprašanjem: »Tudi nauk o socializmu spada v te prostore, posvečene virtuti et Musis ... Za to ni treba znanja, da se beraču da kos kruha, če je lačen, da se človeku, ki nima obleke, da obleka . . . Da se pa sprevidi bolezen, lakota celega stanu, za to je treba nekega znanja, je treba študija. Kdor to pozna, bo vedel, da je tisočkrat bolje, če s socialnim delom zamašimo vir revščine, kakor pa, če iz kakega berača naredimo bogataša. Socialna miloščina je tisočkrat več vredna ko>t individualna . . .«
Zadnji dve uri, to je 31. maja in 7. junija 1906, je govoril o praktičnem socialnem in organizacijskem delu duhovnikov. Ta navodila niso objavljena v »Dostavkih«, pač pa jih imam še v stenogramu, po katerem jih tukaj objavljam.1
Občevanje z ljudmi.
Glavno praktično delo je delo med ljudstvom, ne v pisarni ali posojilnici. Monachus v pravem pomenu nič ne opravi. So pusti ljudje, ki se boje ljudi, ki ne znajo nič povedati, ki se ne znajo ako-modirati razmeram. Pri teh je treba najprej samovzgoje, da znajo najprej z ljudmi občevati. Treba je dobiti zaupanje pri ljudeh. Duhovnik si lahko döbi zaupanje tudi pri tistih, ki so njegovi nasprotniki, razen pri najbolj zagrizenih. To zaokroženo življenje, ne preveč
1 Izpuščena so zgolj tehnična navodila, n. pr. kako naj se raznovrstni shodi pripravijo, oblasti naznanijo, kako naj se društvena pravila predložijo politični oblasti itd.
burno, ki kaže temperament, pogum, bojevitost, ki ga pa vendar prepreza lepota, stremljenje po nekem enotnem cilju, to vzbuja simpatije. Pri inteligenci je harmonije značajev silno malo, zato tudi simpatičnih ljudi silno malo. To se ne da naučiti nikjer.
Katerih predsodkov iz prošlih časov se moramo varovati? Duhovnik ne sme tičati samo doma. Zabave ne smejo biti take kakor včasih. Večkrat na teden so prišli honoraciorji vsi skupaj v ekstra-sobo in se zabavali. Tega ni več, toda s tem ni rečeno, da je treba te ljudi zaničevati. Ravno tako je tudi po mestih.
Druge vrste zabava: tarok, kegljanje, ima svoje dobre strani, posebno če se sestanejo duhovniki iz samotnih krajev. Ampak samo ta način postane prepust. Najlepša zabava je občevanje z mladim ljudstvom, posebno v društvu v nedeljo, ko si človek med svojimi odpočije.
Jako dobro je tudi, da ima človek kako hišo, koder so ljudje našega mišljenja, da jih obišče, seveda kadar imajo čas. Nekateri gospodje ne marajo občevanja s posameznimi hišami; seveda mi smo vzgojeni tako. Toda treba je praedicare euangelium povsod, ne samo na prižnici.
Opazil sem, da ima protestantska duhovščina silno velik vpliv na rodbine. Vzrok je to, ker redno obiskuje rodbine. Kot zaupnik družine mnogokrat prepreči, da ne obljubijo katoliške vzgoje otrok. Pri nas katoliška duhovščina nima toliko časa.
Tudi po kmetih, kjer so ljudje, ki imajo večkrat čas, naj bi se duhovnik zanimal za razne rodbinske dogodke. Ta stik dobi s prvim posetom, ki ga nihče ne more zameriti. Silno dobro dene vsakemu človeku, če vidi, da se zanima za njegove osebne stvari kot zaupnik. Tiste zunanje forme: Kam greš? Kje si bil? je že nekaj. Treba je intimno občevati. To ustvari neko moralno zvezo, ki je nobena sila ne razbije. To ustvari kapital, ki se nikdar ne izrabi. Tu je treba še precej različne vzgoje pri duhovnikih. Tudi pri delavcih je treba iskati osebnega stika.
Podlaga temu, kar imenujemo socialno delo, je tako delovanje. Obsojati moramo teroristiško pojmovanje duhovstva, kakor da bi bil duhovnik nad narodom v tem zmislu, da bi samo ukazoval in bi ga moralo vse slušati. Upoštevati moramo razmere časa, da dobi krščanstvo prvo mesto v javnem mnenju. Kdor to doseže, je dosegel vse.
Časopisje.
Najprej proč kurjo polt, s katero se človek trese, če da kako stvar tiskati! To ni nič drugega ko pisana beseda. To bo posebno važno potem, ko bo kolportažni zakon. Tisk je treba rabiti. Treba je tudi tiskati letake in brošure za posamezne kraje. Seveda je treba rabiti tudi tisk v časopisju.
Treba je poročati v časopise, to mora biti nekaj rednega. Sodelovanje pri časopisu je tako redno kakor govorjenje. Zurnalistika, to
so samo odlomki. Nobena stvar nima tako rahlega življenja kakor dnevno časopisje. Gre zato, da se povzdigne veljava lista in da se dobi celotno neki vtisk. Pri polemiki se veliko preveč greši. Osebnih stvari ne vlačiti v časopise! Najhujša je polemika, če se iz nje vidi velika ljubezen pisca do lastne osebe. To ne sme biti. Poročajte v časopise informativno, polemičnega malo!
Shodi.
Zaupniški sestanki. — Tak shod je važen za agitacijo. Agitacija naj se zvršuje le po zaupnikih. Tista hoja od hiše do hiše je neumna. Da se opraviti z zaupniki. V vsaki vasi naj bo nekaj zaupnikov. Kdor ima zanimanje, naj bo zaupnik. Za deželne in državne volitve zadostujejo fantje, za občinske volitve naj bodo možje. Zato je treba shoda zaupnikov. Brez zaupnikov ne delajte! Po teh se zve za mnenje, se širi časopisje, se vabi na shod. Shodov ne naznanjati v cerkvi. Imamo dosti sredstev, da vse delamo zunaj. Upravičenost je dana, da govorimo o liberalizmu na prižnici, toda fini takt se temu upira. Zunaj naj zvedo tudi tisti, ki ne pridejo v cerkev.
Javnih shodov je veliko treba. Ako bi mene kdo napadel v osebi duhovnega pastirja, bi se ne opravičeval v cerkvi, na prižnici, s tem, da bi bral časopis, ki me napada. Tam so otroci, tam so stare ženske, ki se za to nič ne brigajo, zato tega ne spravljati na prižnico! Pač pa se skliče shod, potem pa poročilo o shodu v časopise. Na ta način se fino zmaga. Preveč ostro napak ne kritizirati, treba je previdnosti.
Če se pripravlja kaka manifestacija, zlet ali kaj drugega, je treba sklicati zaupnike in se posvetovati. Tu so tudi na izbero ljudje, ki potem kaj store. Žalostno je, če ima kdo samo mežnarja za zaupnika.
Pri agitaciji je treba paziti, da se dobi denar za agitacijska sredstva. Kaka vsota, za to določena, je silno dobra. Ljudi je treba plačati, če kaj delajo, če zamude delo. Zahteva takega idealizma, da bi morali vse zastonj narediti, ubije vse. Kar kupiš, plačaj; na to je treba paziti. V nedeljo ni treba plačevati. Mogoče je tak fond pri političnem društvu.
Pri shodih zaupnikov se najbrže dobe agitacijske moči. Nekatere je treba malo krotiti, druge pa spodbujati.
Ljudski shodi. — Te lahko skliče vsak. Treba jih je 3 dni prej naznaniti glavarstvu. Napovedan mora biti dnevni red in govorniki morajo biti napisani. Najbolje je, da se napravijo zelo široki naslovi, da se lahko vse pove, n. pr. Slovenci in politika, duševno življenje 20. stoletja. Shod je lahko v zaprtem prostoru, lahko na orostem. K njemu sme vsakdo, zato je treba voliti predsednika, ki je odgovoren za red.
Društveni shodi. — Ti so lahko navadni, lahko javni. Tak javen društveni shod se lahko napove kjerkoli. Tu se lahko izključi, kogar hočemo. Kogar ne maramo, rečemo, da ni vabljen . . .
Kadarkoli pride kaka važnejša stvar v javnosti, se skliče shod . . . Takrat ljudi poučiti in jih animirati, da se udeleže debate.
Socialna demokracija je s tem prišla tako daleč. Brez shoda ni nič. Najboljše, da se shod ne vrši v gostilni. Shodi naj ne bodo nikdar prilika za pijančevanje. Shod ni slovesnost, ampak delo.
Vedno naj se vodi tudi kronika. Kar je v časopisju v prijaznem ali v neprijaznem zmislu, vse izstriči in spraviti! Treba je voditi statistiko.
Društva.
Po državnem temeljnem zakonu je vsakemu svobodno snovati društva in sklicevati shode.2 Država se vtika v shode in društva samo v toliko, v kolikor bi ta mogla biti nevarna državnemu smotru, javnemu miru in redu ter obstoju države. Seveda, če se na eni strani postavi načelo, da sme vsak sklicevati shode in ustanavljati društva, na drugi strani pa je policijsko nadahnjena birokracija, je v tem nasprotje. Ne sme se reči: Društvo je potrjeno, shod je dovoljen,, ampak: Shod je vzet na znanje, ni prepovedan, društvo ni prepovedano. Dovoljevanje bi moralo imeti podlago samo v tem, da bi država dovoljevala. Tako dela policijska in absolutna država. Svobodna država mora dati svobodo združevanja.
Društva so politiška in nepolitiška. To je čudna razdelitev. Kajti kje je mogoče dobiti društvo brez politike? Kje je ta razlika? Dejansko zunanje znamenje je samo to, da ne sme nepolitiško društvo sklicevati politiških shodov in nastavljati kandidatov. V politično društvo sme vstopiti samo oni moški, ki je star 24 let in avstrijski državljan. Ima omejeno število odbornikov. Ne sme imeti nobenega znaka. Politiška društva se ne smejo vezati med seboj. Vsako osebo je treba naznaniti 3 dni po sprejemu, sicer vlada lahko društvo razpusti.
V krajih, kjer je posebno izobraževalno društvo, je treba za politiško društvo skrbeti samo to, da društvo ne bo razpadlo, da bo imelo vsaj 20 članov. Društvo ima poitem to ugodnost, da lahko sklicuje politiške shode, kamor pridejo udje in povabljeni gostje. Predsedstvo shodov ima društveni predsednik. To je velikega pomena v nekaterih krajih.
Izmed drugih društev so zlasti podporna društva. Ta so lahko za čas bolezni, za starost, za zavarovanje živine itd. Pri teh je treba paziti še na posebna določila. Kjer se zagotovi kaka podpora kakemu članu, je treba, da je zavarovanje uravnano po zavarovalnih načelih.
2 Ni menda treba še posebej opozoriti, da je Krek govoril vse to 1. 1906. in se ozira! na takratne razmere.
Zato je treba dati v pravila; podporo določa občni zbor ali pa odbor. Določila se dajo posebej tiskati, potem ni nobene sitnosti.
Nikdar ne sklicevati pripravljalnih shodov! Ko se jih oglasi nekaj, naj se naznani vladi, potem pa ustanovni shod, kamor naj pride veliko ljudi. Ko je stvar popolnoma urejena, potem šele sklicati shod.
Vzorcev za pravila se dobi veliko. Iz pravil se ne spozna nič, kakšno je društvo. To je samo zunanji ovoj. Življenje društva je znotraj. Gloria filiae regis ab intus. Glavna stvar je društveno življenje, prva stvar je vzgoja in izobrazba. Vse zunanje stvari: fane, javni nastopi, vsi obhodi, to so čisto drobne stvari, vpliv je silno majhen. Napredek je dober samo v umu. Kjer ni izobrazbe, ni nič. Tukaj pa bodimo zadovoljni, če dobimo dva ali tri za to. Masa je še predaleč za nami. Dobe se posamezniki; kolikor jih dobite, bodite veseli! Na kmetih so nekateri silno spretni, n. pr. za naravoslovje. Saj imamo že slovenske knjige. Opozoriti ga je treba na to. Drugi se zanima za zgodovino in bere Stareta. Treba ga je poučiti, da ve ločiti bajke od prave zgodovine. Drugi so politiki, tudi te je treba učiti. Tudi pri ženskah, zlasti pri dekletih je treba gojiti veselje do lepe literature. Razlagati jim pesmi, da bodo razumele etično lepoto teh pesmi.
Leposlovne vzgoje nam manjka. Čut za umetnost se mora vzgojiti na ta način. Pri tej stvari ne smemo biti preveč ozkosrčni. Če sam bere, dobi iz tega samo seksualnost. Če mu pa vi to razložite, bo imel veliko od te lepote, tako n. pr. pri Prešernu. Seveda cinikov ne pustiti brati! Zlasti pazite na to pri občevanju z dijaki, da boste gojili leposlovno vzgojo.
V drugem zadružništvu, kmetijstvu bodite veseli vsake najmanjše stvarce, ki jo dosežete s svojim delom. Ne govorite: »Danes moramo rešiti socialno vprašanje, čeprav smo do polnoči skupaj.« Nekateri hočejo vse naenkrat spremeniti. Zato je tak človek žalosten, kadar zve o kaki neprijetni stvari. To je premalenkostno. Če društvo čez eno leto propade, ker se udje kregajo, si mislite: »Zastonj ni bilo, boljše nekaj kakor nič!« Le tega ne: Nova facio omnia! To je princip božanstva, a ne princip človekov. Mi v tej državi živimo, skušajmo s temi ljudmi doseči, kar se da. Vse se ne da doseči. Kateri hočejo vse doseči, so seveda nesrečni, ker se jim ne posreči. Počakaj, že pride uspeh! Vsako delo v tem zmislu je dobro. 0 njem velja nemški verz:
Willst du die Wohltat, so wirf sie ins Meer.
Sieht sie das Fischlein nicht, sieht sie der Herr.
Delajmo! Kaj bo prišlo iz tega, bo pokazala prihodnost. Saj je to dovolj, da imamo krščanstvo tako dobro ohranjeno kljub toliko labilnosti človeštva.
Kako pridobiti fante? Vpeljite telovadbo ali pa streljanje. S tem pa naj bo zvezana izobrazba. Drugače se jih dobi malo. Poleti
pojdite z njimi na prosto! Po krščanskem nauku na sprehod, pa zunaj napravite kako stvar!
Društvo ne vpliva ex opere operato.3 Marsikdo pa misli, da je to. »V Marijini družbi je, pa gre plesat.« Saj so tudi ljudje krščeni, pa gredo v pekel. »V katoliškem društvu je, pa je pijan.« Koliko je takih, ki so bili pravilno ordinirani, že bilo pijanih! Zato ne nastopati prestrogo. Pač naložite neko kazen, da se izključi za nekaj časa, razen če je veliko pohujšanje. Zato pa je treba dveh ljudi: tistega, ki pohujša, in tistega, ki se da pohujšati. Dispozicija drugega je pa včasih zelo zanič.
Največja reč je vendarle ta, da občujete z mladimi fanti. Razgovor naj bo neprisiljen, zabavo združiti s poukom. Ako hočete, da dobite fantov, ki bodo šli z vami, potem jim kupite takih knofov! (Dr. Krek je pri tem pokazal abstinentski znak.) Potem ne bodo šli v gostilno. Dokler ne bo imel fant tega talismana, bo še vedno imela smrečica ali oblance mogočen vpliv.
Kaj pa, če so fantje vsi daleč po vaseh raztreseni? Če hodijo v isto farno cerkev, se da nekaj napraviti dopoldne. Nekaj pa je treba po posamnih vaseh, n. pr. da ima vsaka vas svojega »Slovenca«. Kaka oseba mora biti, ki drži to stvar pokonci.
S tem sem končal za letos sociologijo in za gospode četrto-letnike za vselej. Za profesorja sociologije je lahko biti, ker ga nikdo ne napada. V praksi je drugače. Bog daj, da bi Vi bolje delovali praktično, kakor sem Vam jaz razlagal!
3 Zakramenti delijo milost že sami po sebi: s tem, če prejmem zakrament, prejmem tudi njegovo milost. To pomeni izraz, da vplivajo zakramenti »ex opere operato«. — Društvo pa vpliva »ex opere operantis«, t. j. po delavnosti, podjetnosti in gibčnosti društvenih članov. Op. ur.
Za „Mahničevo ustanovo“!
Danes je jasno, da Leonova družba ni mogla lepše proslaviti spomina velikega Mahniča, kakor z ustanovitvijo Mahničeve ustanove. Pet let je minulo, odkar je bil storjen tozadevni sklep, pa kako točno se že vidi, da je bila njena misel pravilna, da več, naravnost nujna. Ne stoji samo dejstvo, da je vprašanje naraščaja katoliške znanstvene inteligence bolj nujno, kakor poprej, ampak potreba je povedati javnosti posebno tudi to, da je danes samopomoč pri njeni vzgoji neobhodna. Mladim katoliškim znanstvenikom moramo mi sami omogočiti pot v svet, da jih oborožimo z orodjem duha, ki jih bo usposobilo do enakopravne tekme z drugimi.
Res je sicer, da smo vsestransko obremenjeni; vzdržujemo naj časopise, kulturne ustanove, z delom in denarjem naj prispevamo povsod in sedaj pada še ta skrb na nas! Toda pozabiti ne smemo, da je v novi, zdravi in dobro pripravljeni generaciji bodočnost naše ideje in živ najlepši spomenik času, ki si je kaj odrekel, da je vzgojil njo.
Vsi vemo, da gre danes pogosto temu in onemu že celo za vsakdanji kruh, toda ponosne glave ne smemo kloniti ter opustiti misli na bodočnost, ideje, za katero smo živeli. Kdor sam ne zmore ma-terielnega prispevka, naj opozori vsaj druge na važnost te akcije, da jo podpro tisti, ki zmorejo.
In še eno opozorilo vsem, ki jim je na srcu bodočnost naše, v zadnjih desetletjih tako lepo zasnovane kulture:	Spominjajte se
Mahničeve ustanove v Vaših oporokah! Leonova družba je na svojem zadnjem občnem zboru sklenila, da se bo zanaprej na dan obletnice smrti velikega škofa čitala sv. maša za dobrotnike Mahničeve ustanove, ter se tako med njimi ustvarila družba milosti, ki je gotovo v smislu pokojnika.
Odbor »Leonove družbe«.
Prošnja uprave. Nekaj naročnikov še ni poravnalo naročnine za 1. 1925. Vljudno prosimo, naj to store takoj. Prezrli so morda, da so bile položnice priložene 6. številki, ki je izšla lani v juliju. Zanaprej bomo položnice prilagali vselej prvi številki novega letnika. Sicer pa dobe sedaj položnico pri vsakem poštnem uradu; treba je le, da v vsak izmed treh predelov take položnice zgoraj pod rob zapišejo čekovno številko »Leonove družbe«, ki je 10.433. če žele, jim položnice pošljemo tudi mi. Na željo tudi radi pojasnimo vsakemu, kako je z njegovimi računi pri nas. — Tudi za tekoče leto 1926 prosimo poravnave naročnine čimprej, in sicer zato, ker moramo tudi mi vsako številko »Časa« v tiskarni takoj plačati. Kdor ne zmore takoj vsega zneska, naj blagovoli vsaj en del vposlati. — Prosimo tudi gg. naročnike, naj nam skušajo pridobiti kakega novega naročnika; »Čas« je edina naša znanstvena revija; zasluži pač vso našo pozornost in podporo.
Prejeli smo sledeče knjige:
Franc Bernik: Z nekdanje Goričice. Kamnik 1925.
Ivo Sever: Prešeren. Misterij Slovenstva. Založba »Naša gruda« I. Kamnik 1925.
Sibe Miličič: Borovi i masline. Geča Kon, Beograd 1926.
Dr, Marko Miki jel j: Istorija hriščanske književnosti. Apostolski muževi, knj. 1. Geča Kon, Beograd 1926.
Dr. Dragutin Tomac: Ustav i bračno pravo. Zagreb 1925.
Ivan Pregelj: Kamposteljski romarji. Pevska igra v treh dejanjih. (Libreto P. Hug. Sattnerjeve opere »Tajda«.) Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1925.
Jovanovič Slobodan: Vlada Milana Obrenoviča. Knj. I. (1868—1878). 8», VIII + 459 str. Beograd 1926, Geča Kon.
Acta I. Conventus pro Studiis orientaiibus a. 1925 in urbe Ljubljana celebrati. Ljubljana 1925, Bogoslovna Akademija.
Dr. T. Saturniik: Narodni muzeum za välky a po välce. Praha 1924.
Jednatelska zpräva Narodniho muzea za r. 1923. Praha 1924.
Časopis Narodniho muzea. L. XCVIII. 1924. Praha 1924.
Dem Verbände der Vereine katholischer Akademiker zur Pflege der katholischen Weltanschauung. Den Teilnehmern an der Herbsttagung 1925 zu Innsbruck überreicht von der Verlagsanstalt Tyrolia A. G. Innsbruck, Wien, München.
Brošura vsebuje pozdravno pesem Br. Willrama, lep članek prošta dr. Jos. Weingartnerja o Innsbrucku (Eine Studie über religiöse Faktoren im Städtebau) ter propagandni spis o založbi Tyrolia iz peresa dr. J. G. Oberkoflerja.