...torek, sreda, četrtek...
Moški se je smejal kot nekoč Milan. V za-kajenem prostoru je sedel udobno razkrečen v mehkem fotelju in z dlanmi oklepal čašo. Po-gledala je na uro, pol desetih... Ljudje so pro-slavljali ženski praznik. Pohitela je s pladnjem, na katerem so v širokih kozarcih pljuskale dra-ge pijače. Biti natakarica je preklet posel. Umaknila se je plesočemu paru, suha ženska je onemoglo visela v rokah visokega črnolase-ga moškega. Glasbeniki so ta trenutek prene-hali, plesalci so se začeli razhajati in Metka se je sklonila k mizi:
»Izvolite prosim ... Gin?«
»Jaz«, je rekla močno naličena čedna pun-čara.
»Daj ga, daj«, se je režal poleg sedeči raz-kuštrani rdečelasec: »Moj je Martell...«
Sam je segel po pladnju in z dolgimi dla-kavimi prsti iskal kozarec z zlatorumeno teko-čino:
»Kaj pa vi? Nič ne praznujete?« »Jaz? Jaz imam službo, tovariš . . . Do enaj-ste«, se je nasraehnila.
»Kdaj polem praznujete?«    . »Ne praznujem, delatn ...« Počasi in ocenjujoče si jo je ogledal od nog, preko bokov do obraza:
»Niste slaba mrha . . . Niste slaba ... 28, morda 30 jih imate, a?«
Posiljeuo se je nasmejala in stresla na pla-denj pepelnik, poln pepela in ogorkov:
»Zenske se ne sprašuje po letih ...«
Punčara se je našobila, izvlekla iz zavojčka poslednjo cigareto, ga pomečkala in zlobno tre-ščila na pladenj:
»Pusti jo pri miru, Drago. Kelnerica je, ne ženska. Zdajle je kelnerica in naj prinese dva-krat Astor. Dva zavojčka, ja . . .« Metka je za-čutila dekletovo ljubosumnost in sovraštvo. Ra-da bi stopila k njej in ji izbila cigareto iz ne-govanih rok. Potem bi kuzli izpraskala oči. Kaj pa ve, smrklja? Ali ve, da se mora sama prebi-jati s sedemletnim otrokom? Ne ve, da je ne-koč tudi sama tako posedala po jazbinah in žaliJa Ijudi? Ničesar ne ve ... Ne ve, da jo je Milan dan za dneqj pretepal in ne ve, da so-vraži pijani nočni svet. O, bo tudi doživela svo-jega hudiča! Mrzlo je rekla:
»Astor nimamo, samo 57 . . .«
»Kakšna nemogoča luknja! Prinesite 57, en-krat...»
Vrnila je pepelnik in se obrnila. Plesišče je bilo prazno. Razkrečeni jo je še vedno gledal. Vzravnala se je in stopala naravnost čez ple-sišče. Norec! Kaj misli, da ne prepoznava pija-ne poželjivosti? Zdajle si jo je zamišljal golo, s svojimi tacami bi jo hotel surovo zgrabiti. Na-sitil bi svojo slo in potem onemoglo zasmrčal. Nič nežnosti, nič človeškega ... Tik pred njo je rekel:
»Ha!« Potem je spustil prazen kozarec trdo na mizo: »Ljubica, še enkrat. ..« Zabodeno se je zastrmel vanjo, ustnice so se mu razlezle v nagajiv nasmeh: »Se enkrat isto . ..«
»Kaj ste imeli?«, je raztreseno vprašala. Da, podoben je bil Milanu.
Ni šlo. Ni vzdržala in Tonček je ostal brez očeta. Želela si je močne moške roke ...
»Koko z rumom, ljubica ... Te po šihtu la-hko spremim?«
Pogledala ga je navzdol:
»Zakaj?« Saj si je kdaj želela, toda štorija bi se začela znova . . .
»Igrala bi se, poigrala . ..«
Resno je rekla:
»Ne poigravam se, tovariš ... Koko z ru-mom, pravite . . .« Stopila je naprej. Pod krilom je nenadoma začutila roko. Bliskovito se je obr-nila in človeka s pladnjem treščila po glavi. Pepel se mu je razsul niz vrat... Nejeverno je obsedel. Zdaj je priskočil k možaku šef in ga s snežnobelim prtičkom začel ihtavo brisati: -¦-    »Oprostite, gospod, oprostite . ..«
Dvignil je plešasto glavo in ji s starikavim strogim obrazom zagrozil:
»Poberi se! Kasneje se pomeniva . . .«
Kakor mesečna se je premaknila, neka žen-ska je histerično kričala in se ji prestrašeno umikala. Stopila je v kuhinjski prehod, kamen. je čutila v prsih. Ne more več! Domov, domov k svojemu prvošolčku . ..
Tiho je stopila v stanovanje. Pogledala je v posteljo, sinko je mirno in enakomerno di-hal. Nekaj trenutkov je strmela v spokojni otroški obraz .. . Stopila je v kuhinjo. Na mizi je ležalo belo pismo. Odprla je kuverto. Med pisano spackanimi rožicami je brala:
MOJI MAMICI ZA 8. MAREC!
Zakopala je obraz raed dlani in tiho zaihte-la. . .
Bogomir Šefic