190
Te krasne Gregorčičeve balade ni dosedaj še nihče uglasbil. Prvi se je spravil nanjo naš brezdvomno genialni P. Hugolin. Obsežno in ne lahko delo se mu je izvrstno posrečilo in spada ta njegova najnovejša skladba med najboljše te vrste, kar jih sploh imamo Slovenci. Lepšo, primernejšo in markantnejšo glasbeno ilustracijo k temu besedilu si je težko — skoro nemogoče — misliti. Bojno razpoloženje Izraelcev, ki ga slika najprej ves orkester in se temu kmalu nato pridruži še pevski zbor, ali pa molitev za zmago ter prisega Jeftejeva, potem krvavi boj sam, po boju zmagoviti povratek Jeftejev na dom in veselje ter slavospevi ljudstva, hitečega mu naproti, dalje nastop cvetnega zbora mladenk in med njimi edine Jeftejeve hčere in končno vsa tragika, ki sledi temu dogodku, — za vse je našel Sattner pravega izraza. Preprosto in jedrnato nam
f DR. KRROL LUEGER
govori, a silno izrazno, ker globoko občuteno. V zborih je Sattner kakor dosedaj še vedno in tukaj še posebno izvrsten; ima dokaj originalnih misli, sploh vseskozi zdravo jedro, plemenito melodijo, in kar hočem tu še posebno poudariti: tudi kot modern harmonik in spreten kontra-punktik se je pokazal v tej skladbi v najlepši luči. Samospevi so iskreni, zlasti parkratni alt-šolo, manj mi ugaja sopranski samospev; nad vse lep in veličasten, proti koncu naravnost pretresljiv pa je basovski samospev. Tudi instrumen-tacija je večinoma dobra in okusno prirejena, le ona poigra, ki sledi obupnemu klicu „oh, nepremišljena prisega", oziroma tem klicem se oglasečim moškim zborom, je premalo efektna bodisi v koncepciji kakor tudi v instrumentaciji.
Proizvajanje ,Jeftejeve prisege" je bilo vobče prav dobro in precizno. Videlo se je, da sta zbor in orkester zelo skrbno naštudirala, za kar gre vse priznanje g. koncertnemu vodju M. Hubadu. Le pri enem mestu, kjer skladatelj
iče v fugiranem stavku in v jako značilnih potezah slika bojno Ini klanje („Kako so tam kovala jekla"), se mi zdi, da je bil no tempo vendarle prehiter, oziroma da niso bili pevci in godci aj-     na to pripravljeni.
ri-             Kar se tiče pevskega materiala, moram reči,  da sopran
;e- in alt nikakor nista bila slaba; sopran je pač v višavi neko-iz- liko šibek, v srednji legi pa jako prijeten in zvonek, alt se vseskozi krepak in izdaten. V primeri ženskega z moškim ;ev zborom dam zadnjemu prednost, ki je v „Jeftejevi prisegi" m, večkrat samostojno nastopajoč napravil najugodnejši vtis. ter             Med solisti je imel največjo vlogo g. Julij  Betetto.
op     naš rojak,  sedaj c. kr. dvorni operni pevec na Dunaju.   On >re     napreduje očividno  od leta  do leta.   Že pred enim letom rse     smo se zavzeli nad njegovim sigurnim nastopom,  smo ob-im     čudovali  njegov polnodoneči, fino uglajeni  in  prožni  bas in se divili njegovemu  mojstrskemu predavanju.   Sedaj nas je  zopet  presenetil;   vse   ravnokar  naštete  vrline  je  pokazal še v veliko večji meri. Pri „Jeftejevi prisegi" gre pač njemu precejšen  del zasluge,   da je delo tako lepo uspelo. Kako izborno in dovršeno je pogodil Jefteja, se ne da popisati. Treba ga je bilo le čuti. Ko je končaval svoj spev:
„Odpusti, dete mi ljubo,
zgoditi mora se tako:
prisega grozna je — pa sveta!"
je poslušalcem takorekoč srce zastalo,  bil je svečanoresen trenotek, ki nam ne pojde tako brž iz spomina.
Manjše solopartije sta prevzeli gospa Markucci (sopran) in gospica Malic (alt), in sta obedve precej zadovoljno izvršili svojo nalogo. —
G. Betetto si je kot samostojno točko izvolil štiri resne Brahmsove speve. To zadnje Brahmsovo delo (op. 121.) je v resnici precej trd oreh za pevca-proizvajalca kakor tudi nekaj težko prebavljivega za poslušajoče občinstvo. Kljub njihovi neoporeč ,o visoki, absolutno glasbeni vrednosti si upam trditi, da se je pri nas velik del občinstva ob njih dolgočasil, ali vsaj odveč je bilo spraviti naenkrat vse štiri speve na oder. Za svojo malenkost pa moram priznati, da sem rad in z velikim užitkom sledil Betettu tudi pri teh skrajnoresnih spevih. Malo pevcev je kos tem spevom; naš Betetto pa iih je pel vzornolepo in žel ob koncu pošteno zaslužen, dolgotrajen aplavz.
G. Ivan Levar,  gojenec c. kr. akademije za glasbo in jpredstavljajočo umetnost (bariton), se je ta večer prvič predstavil širjemu slovenskemu občinstvu, a žal ni bil za nastop disponiran. Pel je baritonski samospev v Sattnerjevem zboru „Naš narodni  dom",   kjer je pokazal primeroma dokaj pri-je     jeten in voljan ter sonoren glas,  in bi bil gotovo prišel do iz-     večje veljave,  če bi  ga bil  spremljal  le oktet ali vsaj mal lvo     oddelek zbora,  ne pa celi zbor.  Samostojno je nastopil še mo     z dvema arijama: z Wolframovo pesmijo iz Wagnerjevega ra-     „Tannhauserja" in s prologom iz Leoncavallovih „Glumačev". 10-     Pokazal je v obeh spevih precej dobro šolo in razmeroma aja      dosti lepo predavanje, a glasovnega svojega nerazpoloženja la-     vendar ni mogel prikriti.   Vsledtega tudi ni  mogoče   do-en-     ločno izreči, kaj in koliko naj od njega pričakujemo.  — ira,             Razen  Jeftejeve prisege"  so se pri tem koncertu iz-
izi- vajale še sledeče izvirne slovenske skladbe: P. Hugolin alo Sattnerjev „Naš narodni dom", Emil Adamičeva „Zapuščena", Fr. Kimovčev „Izgubljeni cvet", rav (mešani zbori); Davorin Jenkovo „Vabilo", Emil ;ter Adamičev „Scherzando" (moška zbora) in dr. flnton :rt- Schwabovo „Dobro jutro" (mešani zbor s spremlje-telj      vanjem klavirja).