Žetev.
Ob zapuščenem gradu
iN a  mesto  sem prišel — oh ne naprej! — Le  nekaj  naj  trenutkov tu postanem. Saj  bil sem nekdaj  znanec todi vsem, Pozabljen  zdaj  sem  ptujec v kraju znanem.
Pazljivo  sem  poslušal ga  vsekdar Mladenič jaz,   moža nazorov  zrelih, Kadar  mi je govoril  Živo  vnet O težkih letih,  redko  mu  veselih.
Ti  še stojiš pred  mano,  sivi grad; IVlogočna lipa  čelo  ti  obsenča, In  zadaj  na obronku,  ob  straneh, Borovje temno tvoje  zide  venca.
Zaklical je:   Pozabljen je  ves  trud. Nikdar ne bodem  slovel  v  zgodovini, In vendar  mi je sladka  misel  ta, Da nekaj  vsaj  sem  storil  domovini.
Za gradom v grmu slavec še drobi Napev; kako ga dolgo nisem slišal! Približam naj korak na grajski vrt: Tako  prijetno  mi je vedno  dišal.
In  gibkih  rok jedina njega hči Z darmi je  mizo  obložila sama. Najslajšega daru napolnjen   vrč Prinesla  nama lahkih  nog iz  hrama.
Le tu,  le tu  ni glodal  časa zob. Na levi in  na desni gladke poti Poganja sočna trava,  cvetje vmes, In  veter s  hriba  mi pihlja naproti.
Jaz  prosil sem  in  velel je gospod: Iz grada pesem  se je  priglasila, Izvabljena iz grla in  iz  strun, Kot jutro čista,  kot  nje pevka  mila.
Vse,  kakor nekdaj,  kakor oni čas, Ko tolikrat sem  hitel v grad  samotni, Veselo  bil pozdravljen,  ljubljen gost, V  družini plemeniti in  dobrotni.
Vse,  kakor nekdaj,   kakor  oni  čas  — Le grajska vrata danes  so  zaprta, In le naproti  danes  mi  nihče Ne pribiti iz grada  ali z   vrta.
Še danes ves živi  mi pred očmi Logar,  nemladih let,  a čvrstih udov, Odprtih mislij  in  vsekdar vesel, Vsekdar šaljiv,  čeprav  nikdar brez  trudov.
Zapahnjene  so  line.  Tiho  vse.
Pogledam v vrt. Moj Bog!   Kaj   moram zreti!
Nijedna roža grede ne  krasi,
Nijedna bela steza se ne sveti.
Sprejel  me radostno je  mož  visok, Pokrivala  mu  prsi brada siva; Smehljaje  mi desnico  je podal, Smehljaje  ž  njim jedinka prijazniva.
Gospod je bil zelenega domu,
Vojak nekoč v  viharnih bojnih dobah.
Užival je na pozna leta  mir
Ob  svoji hčeri v tihih grajskih  sobah.
Zakličem.  Glas  oznani  moj   prihod! Vse  mrtvo.  — Jeka s  hriba  mi  odzdravi, Iz grma slavec plašen   odleti, Zaziblje  veter bilke  v  gosti travi.
Ni njega — niti nje  —  nikogar  ni? Pod gradom  prazna  se  mi  vije  cesta. Nikogar ni.  Ni  tebe ni,  logar, Da bi povedal,  kam  sta šla in  kje sta.
„Dom in svet"   1896, št. 14.
27