Poštnina plačana v gotovini Leto XIX. št. 33.
MURSKA SOBOTA, 14 augusta 1932
Cena številki 1 Din.
S°LoOVEN°S°vE° K°RoA J IoNoE,°
Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača.
IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4.
Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15% dražji. — Popüst od 5—50%. — Pošt. ček. pol. št. 11.806.
Küharov spomenik.
Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine!
Částimo zaslüžne možé!
Slovenska Krajina se je pá ednok zdignola iz svojega vsakdenéšnjega žitka i doživela lepi svétek. Pá se je ednok spomnila svoje preminočnosti i poglednola v prišestnost. Bilo je to v nedelo 31. julija pri blagoslovitvi nagrobnoga spomenika f Števana Kühara v Bratoncih. V zádnjoj številki smo na kráci opisali slovesnost, v denešnjoj ščemo to bole na šerci včiniti. Nad vse potrebne so nam takše slovesne prilike, gda poglednemo za hip v düševno živlenje svojega naroda i se tak pripravimo na novo delo.
Slovesnost se je začnola odvečara ob treh z večernicami, štere je opravo mnogo častiti g. lendavski dekan Ivan Jerič. Potom je med spevanjom vnožine šla procesija na cintor; prvi so šli naši dijaki, ki so se v lepom števili vdeležili svečanosti. To nas lejko posebno veseli, ar je starejše inteligence ne bilo telko, kak bi bilo želeti. Prihaja mladina, ki nede gledala ne na levo i ne na pravo, liki vsigdar opravi svojo dužnost ! Bratonski cintor se je napuno z narodom, dosta jih je ostalo ešče na cesti. Mnč. g. dekan Jerič je slovesno blagoslovo spomenik, šteri je visiki prek tri metre, iz ednoga samoga kamna. Odzgora je vrezani križ, pod njim sta dva goloba — znaménje vere pa poniznosti. Pod tem je vdoblena votlinica, ki znamenüje grob i večni počinek. Za tem se blešči v zlatih črkaj napis: „V Bogi počiva Števan Kühar
—29. jul. 1882 — 24. sept. 1915. — Goreči nabiralec narodnoga blaga i delavec pri tiski Slovenske Krajine — 1932“. Ves grob je dobo betonski rob i je bio okrašeni z domačimi rožami. Gda človek gleda prelepi spomenik, šteromi nega pára ne samo v našoj krajini, liki daleč od nas tüdi ne
—	te se njemi vidi, kak či bi té gibki seri steber raseo iz zemlè. To preprosto pa čüdovito lepo delo je napravleno po načrti nam že dobro poznanoga arhitekta, g. Jožefa Plečnika, vseučiliškoga profesora v Ljubljani. Slovenska Krajina njemi more biti zahvalna, da se je obogatila z novim njegovim delom, ki naj ne bode zadnje !
Kühar i narodnost. Po blagoslovitvi je spregovoro g. dekan Jerič sledeče misli : „Napnjeni sem, da gučim od neke posebne jákosti pokojnoga Števana Kühara, nájmre od njegovoga narodnoga mišlenja i dela. V denešnjem časi se od narodnosti dosta guči, milijoni so šli zavolo nje v smrt i milijoni trpijo zavolo njé ešče dnes robstvo. Pokojni Kühar mi je zmed svojih prijatelov najbole zavüpao, zato lehko gučim od toga, kakše je bilo v tom pitanji njegovo mišlenje i delo. Gda sva gučala od narodnosti, mi je pokazao Sveto pismo. Tü je
najšeo on potrdjenjé za svoje narodno čütenje i vzgled pa pobüdo za vnoge žrtve, štere je prinašao svojemi narodi.
Že v Starom zakoni najdemo, kak je morao izraelski narod v babilonskom robstvi trpeti záto, ar je ne šteo zatajiti svojega narodnoga čütenja i svojega jezika. Ginlivo spevle psalmist od žalosti Iraelcov v tüjini : „Tam ob vodinaj babilonskih smo sedeli i se jokali, gda smo se Siona spominali. — Na vrbe smo obesili svoje citre.“ I gda so njim pravili: „Spevlite nam štero sionsko pesem“, so žalostno odgovorili : „Kak bomo spevali Gospodovo pesem v tihinskoj deželi ? Če tebé pozabim, o Jeruzalem ! bojdi pozablena moja desnica ! Moj jezik naj se zgrabi na nebo, če se ne spomnim tebé . . .“ (137. psalm.) — Dale so vsakomi znani makabejski bratje, ki so se neustrašeno bojüvali za slobodo lastivnoga naroda, gda ga je šteo sovražnik prepraviti. Tak je sam Bog dao vsakomi narodi čütenje, da brani svoje živlenje. V Novom zakoni vidimo samoga Jezuša Kristuša, ki je bio toti poslani vsemi sveti, da je najprle včio svoj narod, v šterom je prišeo na svet i da je svoj narod posebno lübo. Takši vzgled nam je tüdi apoštol narodov sv. Pavel, ki je bio kak Savel tak zaslepleni, da je preganjao vse, ki so ne molili njegovoga Boga i ne bili iz njegovoga
naroda. Po spreobrnenji pa je neseo glas mirü med vse narode, ali svoj narod i svojo domovino je posebno lübo.
Pokojni Kühar je ne lübo svojega naroda z meglenim, praznim čütenjom, ki zna samo „živijo“ kričati i naglo preminé. On je lübo svoj narod z globokim spoznanjom, z močnov volov, pomagati njemi. Ne je samo hvalo svojega naroda, liki ga je tüdi ostro opominao na njegove slabosti. Želo je, naj njegov narod vsigdar napredüje v lepom živlenji, v znanji, v izobraženosti i vernosti. Poleg toga pa je ne odürjavao drügih narodov, samo pravico i slobodo je želo svojemi. Zato, ar je tak lübo i je tüdi delao, ne se je bojao za svoje zdravje, ne je gledao na trüd. Zapisávao je narodno blago (to je, pripovesti i drügo, ka čüo pri lüdstvi) i pisao vnogo poučnoga za naše lüdstvo do zadnjega.
Takši možje so vredni, ka je narod nikdar ne pozabi, liki se spomina na njé pa iz njihovoga dela išče moč v težkih dnevaj. „Narod, kateri svojih zaslužnih mož ne časti, jih tudi vreden ni !“ Mi pa bojmo zahvalni, zato se jaz slovesno zahvalim dühi pokojnoga za njegovo velko lübezen, s šterov se je trüdo za lepše živlenje svojega naroda !“
Te istinske i tople reči g. dekana, štere smo po spomini v glavnom tü zapisali, so nam lepo pokazale zaslüge pokojnoga i pravo pot, po šteroj smo dužni hoditi mi vsi na hasek svojemi narodi.
Za tem je zbor dijakov in par nedijakov zaspevao žalostinko „Na grobih“ (Blagor mu, ki se spočije, — v črni zemlji v Bogu spi !). Pevce je včio g. šol. upravitelj Neržima iz Gančan, vodo pa akademik B. Neržima.
Zahvala naših listov.
Vlč. g. plebanoš v pokoji Jožef Klekl je spregovoro : „Moja dužnost je, da se zahvalim v imeni naših listov, našega katoličanskoga tiska v Slovenskoj Krajini pokojnomi Števani Kühari za njegovo velko, nesebično delo. Smrt je hodila med nami, ki je grozila našoj veri i narodnosti s tem, da je že tüdi v cerkve vsiljavala vogrščino i preganjala naš slovenski jezik. Te so se zdignoli možjé junaki i začnoli pisati našemi lüdstvi v slovenskom jeziki. Tej listi i kalendar so bili zibelka naše denéšnje slobode i med tistimi, šteri so Zibali to zibelko, je bio eden zmed prvih pokojni Števan Kühar. Tej listi so gojili v našem narodi lübezen do slovenskoga jezika, opominali so ga, da se slovenski — i tak pripravlali pot slobodi. Slovesno pesem, da Slovenska krajina ne bi bila nikdar zdrüžena z ostalimi Slovenci v Jugoslaviji, če ne
2
NOVINE
14. augusta 1932.
bi bilo našega domačega slovenskoga tiska ! Záto smo dužni velko zahvalo svojemi tiski i pozivam mladino, posebno dijaštvo, naj širi te tisk, naj ga čuva i spopunjavle ! Mi širimo i lübimo dober slovenski tisk s Preka i ga tüdi popunoma sprejmemo, gda za nekaj let pride čas — ali svojemi domačemi tiski moremo ostati zahvalni !
V	imeni naših listov, štere je pokojni Kühar tak vrelo podpirao, denem venec na njegov grob : zeleni je venec i bele rože so v njem. Zelena barva pomeni vüpanje, naj nam pomeni lepo bodočnost v našoj sküpnoj državi Jugoslaviji ! Bela barva rož pa naj znamenüje čisto i ponižno delo pokojnoga za naš narod. Zahvalim se njegovoj materi, ki je tü pri grobi, da nam ga je vzgojila ! Dokeč bomo meli takše možé, do tečas naš narod ne prejde !“
V	imeni dijaškoga drüštva „Zavednost“ je položo venec adad. J. Brünec z nagovorom, ki je povedao v glavnom to : „Zahvalni smo Kühari, ar ga ščemo biti vredni. Nišče njemi je ne plačao njegovoga dela — iščimo tüdi samo dobro svojega naroda po rečáj : z Bogom za národ !“
Zdaj je zbor zaspevao drügo žalostinko : „O Gospod, vsem mrtvim večni mir“ i vsa množica je pod vodstvom g. dekana molila za düšo pokojnoga. S tem se je najlepše dokončala prosta, liki prisrčna slovesnost. Razišli smo se v tihoj zahvalnosti vsem našim velkim možom, ki so skrbeli v težkih časaj za svoj narod. Na Stevana Kühara pa smo mislili z rečmi pesnika Miroslava :
Počivleš . . . Počivli !
Mi v milom spomini na veke te verno zdržimo. —
I. Kolenc :
Razgovor z mladimi.
Mladost.
Dosta se čüje od mladosti. Vnogi vzgojitelje posvetijo celo svoje živlenje, vse svoje düševne moči samo mladini. Kak sladka reč je mladost ! Ali jo poznaš, dragi tovariš? Se zavedaš kakšo odgovornost
nosi ravno mladost za vse svoje živlenje ? Vse ka delaš v poznejšem živlenji, vse se se naslanja na mladost. To je fundament za tvojo gradbo živlenja.
Gotovo si že opazo vrtnara, kak skrbno zalejva mlado cvetlico, štera je komaj iz zemle prikukala. Zakaj vse to ? Ne za kratek čas, nego hoče meti ednok iz semena, štero je položo v zemlo, tüdi sad, Hoče meti žlahtno rožico.
Mogoče mi boš ugovarjao : „Vej se zgodi, da tüdi med trnjom zraste lepa roža !“ Vse to drži ! Rad priznam, da tüdi med trnjom raste. Ali se pa tüdi zavedaš, da tistoj roži ravno trnje nadomestüje vrtnara ! Ono je, ki dela senco ; ono je tisto, ki ne püsti prevročega sunca, da se zemla preveč ne posüši.
I ti, dragi tovariš ? Si ravno takša cvetka na božem svejti. Bog je vsado v tebe düšo. Ne pa jo je dao samo za tebe, nego jo šče nazaj meti.
Vsakši človek nosi v sebi dvoje živlenje : „bože i človeče !“ Bože ti je dao Bog te, kda ti je vdehno nemrtelno düšo i gda je to posveto pri svetom krsti. Nad obema pa vlada človeča slobodna vola. Ona vodi obe. Lehko se posvetiš ednoj ali drügoj. Tü nüca ravno mladost skrbnoga vrtnara, potrebüje vzgojitela, ki njemi kaže pravo pot ; ki ga uči prav nücati zemelsko, da nej v kvar Večnomi, da je nej proti Bogi. To je ravno naloga staršov.
Zdaj mi boš mogoče ugovarjao : Dobro ! Povedao si mi, da sem sloboden ; dá se smem slobodno odločiti, zakaj se potem tüdi v mladosti ne bi smeo prosto odločiti? Če se moram vedno po drügih ravnati, te sem nej sloboden !
Vidim, da se ne razmiva ! Ti moraš ločiti med slobodov i slobodov !
Vzemiva eden zgled, da se bova ležej razmila.
V oštariji je muzlka ! Tam maš svoje pajdaše, vmes so pa tüdi tvoji neprijatelje. Zdaj ti nakaniš iti na muziko. Misliš si pri sebi : idem, da ne zaostanem za drügimi. Ne pomisliš pa na nevarnost, ki te čaka. Zdaj pa pride tvoj roditeo oča ali mati
pa te opomnita na vso nevarnost, ki te čaka. Omenita ti tüdi neštete drüge prilike, kak so že drügi gor plačali.
Ti pa poslüšaš navuke in se sam odločiš, ne bom šo v oštarijo, ar je to bogše za mene, bogše za moje stariše, končno pa tüdi za moj lasten žep.
Kak si sam sprevido na tom zgledi, ne trpi tvoja sloboda ; ne samo, da ne trpi, liki dobiva vsikdar nove moči. Vola se vsikdar vtrdjava, ti rasteš v pravoga düševnoga i telovnoga korenjaka. Premisli svojo dozdajšnjo mladost i ravnaj se po teh navukih, da ne boš na starost z žalostjov prepevao :
„Oh mladost ti moja, kam odšla, oj, kje si !“
Oj tam gori . . .
Oj — tam gori, oj, tam gori na visikoj góri pesmi spevlo, v srcá levlo mir zeleni bori . . .
Oj — tam doli, oj, tam dóli hiše se vrstijo ; tam po dóli naokóli
v sunci se bliščijo . . .
Iskao sem te, iskao sem te, draga ves domača, kde kralüje i varüje sunce dom orača . . .
Vido sem te, vido sem te sredi te ravnine ;
Bógi zročo prošnjo vročo sem za rod Krajine.
Horvat Franjo.
Národno blágo.
Zapisao  Števan Kühar.
Ka je komi osojeno, se more zgoditi. Ajnok se nikši človik jako paščo prti Müri pa si že pojdočki sláčo robačo, kaj se itrê köpao. Da že do vodé prišeo pa šteo v njo skočili, je začüo glas : „Vöra pride, pa človeka več nede.“ Té čüden glás ga je zadržao, ka je ne skočo notri vodo, liki je na bregi ostao pa si záčao premišlávati, kaj denok to pomenilo. Kak je tak stao pá si premišlávao, je začüo zan čásek znova: „Vöra pride pa človeka več nede.“ Ne je vido nindri nikoga, záto ga je obišeo škráp, pa se ne vüpao kopati, liki se nazáj oblekao pa si je seo dol poleg vodé. Zdaj se čülo trétič: „Vöra je prišla, pa človeka več nede.“ Komaj se to začülo, pa se le vrgla mala ribica vö z vodé, štera ribica je človeka malo poškropila, pa je najnök mrtev grátao. — To njeme bilô osojeno.
Vràk. Što ne vörje, či je vrák, naj ide pitat böltinskoga gazdo. Té človik de njemi znao povedati, ka jé vrák, záto ka ga je un najšeo pa si je tüj strpo seden svoji. Šô je nájmre ejnôk kesno vnoči z Gánčan, pa da je raven Konjščeka prišeo, je začüo, ka se v grabi nikaj joče. Gazda je mislo, ka je znán kakša kakša sájha de-
te odvrgla, pa je šo iskat. Najšeo je resan nikaj takšega, kak je málo dete, samo ka je f kmici ne vido, ka jé. Zéo je je záto gor pa je je šteo nesti domo. Komaj je prišeo na nikelko stopájof, pa ga že „dete“ škrábnolo na obrazi ; da je pa malo dale prišao, ga je zgrabilo za gutáne pa ga je štelo grliti. „Ohô, te si to ti, te üdi!“ je zakričao gazda pa ga je fčesno nazaj v grabo. Nato je pa nástao takši vihér, ka je gazdo vujška vneseo pa ga domá pot prag vrgeo. — Té človik je prlé rat preklinjao, zaj njeme pa to več nê na misli.
Lipôfčarje pa prvi piciklin. Nikši lipôski žnjeci so pšenico žnjeli polek vélke cistè pa so ajnôk samo zaglednoli, ka se ôzdaléč nikák na piciklini pela prti njim. Lipôfčarje so šče picikljna nigdár ne vidli pa tüj ne čüli praviti odnjega, záto so ga ano malo gledali, pa da so vidli, ka či duže bole prti njim ide, so zmetali kosé pa srpé f pšenico, pa kak je šteri mogeo, je bežao vés pa kričao, ka se po námeti vrág vozi.
Gančki comprnjeki. Gančani so bili nigda vélko mesto comprnije. F toj vési je živelo več imenitnij cómprnjekof, ka njüf spomin ešče gnjesdén živé med lüstvom, pa so tak znali comprati, ka je vnogi človik stráj möo odnji. Tak se prpovidávle od anoga comprnjeka, šteromi je sáki v roke prišeo, što je kaj šteo fkrásti. — Nikša
ženska je ajnők malo skálja odnesla ž njegovoga drvotana. To skálje je že se sprneno pa zavolo toga malo vredno bilo. Comprnjek je pa záto li tô včino toj ženski, ka se dvanájset let ne mogla oprêti na nogô. — Ajnok je pa nikša ženska dvê grlini njegovij krumplof skopala pa štela nesti domô. Toj je pa tô napravo comprnjek, ka se mogla donágoga slečti pa po svojoj obleki iti dol ž njegove njive. Da je pa težáke möo té comprnjek, te je nigdár ne bilo deždja. Zajtra je odneso stônico na vráta, pa pokeč je tá stônica na vrátaj razprestrêta bila, je lejko grmilo pa se bliskalo. deždža je záto ni kaplice ne bilô. Da je pa večér stônico fküp zagrno pa jo k stráni odneso, te se je včasi spüsto dešč.
Nikši Gančánec je pa ajnok kesno šô z Ivánec. Da je na križopotje prišeo, je najšeo vnogo comprnic, same Gančánke, ka so ravno večerjale. Mele so sákojačke pogáče pa drüge dobre jedi. Da so toga moškoga zaglednole, so ga pitale, kama je odo, pa so njemi ponüdile pogáče. Gančánec je nê büu potreben nikše ráne, zato je ne šteo jesti. Da se njim pa nej zamero, je zeo ništeren žàloš pogáč, ka je rekši domá deci dá. Da je pa domô prišeo pa šteo deco nadiliti, je vido, pa se ne mogeo zadosta načüdivati, ka je mesto pogáč krávje pa konjske lánje prneso deci.
14. augusta 1932.
NOVINE
3
je bio v nedelo 7. toga meseca slovesno vpelani. Velki svetek je bio to za Martjance. Mnogo národa se je zbralo, da pozdravi novoga plebanoša, med njimi so se vidli tüdi Odlični gostje, kak gg. Klekl, Čáčič i drügi. Gasilci so se zbrali iz vsej krajov, v imeni šteri je pozdravo novoga plebanoša g. Vezér, v imeni občine pa župan g. Pintarič. Predgo so meli g. č. kanonik Slepec Ivan, ki so v lepi rečáj povedali düžnosti plebanoša i farnikov, i so jih vpelali v njüvo faro. Nato so se vsem novi g. plebanoš zahvalili, da so ji počestili v tak lepom števili i jih prosili nadalne pomoči pri njüvom težavnom deli. Pri slovesnoj meši je zapeo tüdi domači pevski zbor pod vodstvom g. Čepregija, a starodavna „Veš o Marija...“ je zagrmela po cerkvi, da so se stene trosile.
Glavni Vzroki svetovne gospodarske krize.
Človeštvo je zadela strašna gospodarska i düševna kriza. Vučenjaki so ne edini v tom, ka je vzrok te krize i gde je izhod iz nje. Prva pot rešitve je : nazaj k naravil Narava terja od lüdi dvoje : prvo, ka lüdje delajo, drügo, da delo ne zlorabljajo v to, da si nagrabijo bogastvo. Tisto delo, s šterim si lüdje ščejo nagrabiti bogastvo i se poslüžüjejo v tom vsej mogoči pripomočkov imenüjemo racionalizacijo. Racionalizacija i vse splošna materializacija so glavni vzroki gospodarske stiske.
Liberalni angleški ekonom, Ricardo, je pravo : „Če bi mogla Angleška za polovico zmanjšati število lüdi, i z mašini povečati rodovitnost zemle, bi bila srečna i bogata.“ — Najbogatejši človek na sveti, H. Ford, je ešče pred krizov odpüsto 60.000 delavcov i jih zameno s par mašini. V očeh modernoga gospodarstva je človek mnogo menje vreden kak stroj. Da se rešimo stiske, se mora vzdignoti vrednost človeka ; človeško delo se mora oceniti kak pitanje vsega človeškoga življenja ; delo i kapital si morata razdeliti dobiček v znamenji medsebojne lübezni.
Moderno gospodarstvo mora imeti pred očmi potrebe vsega lüdstva, a ne samo grmadenje penez pri ednom samom človeki. Socialna pravica ne bi smela dovoliti, da se plodovi narave i industrije grmadijo samo pri ednom človeki. Nad poedine bi mogla biti človeška drüžba.
Vsakši mora priznati, ka je stroj ubijalec človeškega življenja. Gospodarska stiska je očiten znak propada tehnične znanosti. Znanost je v življenji zatajilo.
V toj stiski se je pojavo socializem, ki pravi, da je edini rešitelj iz te stiske. Socializem je zdravilo, ali giftno. Načelo socializma je : delati kem menje, a plača naj bo kem večja. Gotovo je, da socializacija i racionalizacija vodita iz stiske. A to so samo pripomočki, ki nam pomagajo iz stiske. Vse pripomočke v človeški rokaj trbe posvetiti višjim ciljem. Nega krize v industriji, nego v glavaj, v srci.
Berden Andrej,
novi plebanoš marijanske fare,
Joško Maučec :
Zgodovina Slovenske krajine.
Svetiva brata sta ne dugo ostala doma v svojoj bizantinskoj državi, liki že leta 861. sta se oba napotila k Kozarom, šteri so bili divje finsko lüdstvo v južni Rusiji med vodo Don i pogorjom Kavkazom. Med tem divjim lüdstvom sta začnola oznanjati sveto vero. Med potjov sta se nikelko časa müdila v mesti Kerzoni, gde se je posrečilo Konstantini, ka je dobo ostanke sv. mučenca pape Klementa, šteri je bio za sv. Petrom štrti papa.
V tistoj dobi je vladao na Velikomoravskom, to je denešnja Čehoslovaška, vojvoda Rastislav. Té Vojvoda je poslao poslance k casari Mihaeli v Carigrad i ga proso, ka bi njemi poskrbo takše krščanske vučitele, šteri bi dobro znali Slovanski jezik. Casar Mihael je proso Konstantina i Metoda, ka bi sprejela ponüdbo Rastislava, ka sta tüdi rada včinola. V prvi polovici leta 863. sta prišla na Velikomoravsko. Včasi sta si dobila velko zaslug med moravskim lüdstvom, zato, ka sta bila vučena pisatela, šteriva sta pisala v slovanskom jeziki. Obrnola sta iz grščine več cerkvenih knig, štere sta rabila pri boži slüžbi. Na Velikomoravskom sta ostala štiri leta: Leta 867. pa sta se napotila v Rim, gde bi jiva papa posveto za püšpeka.
Gda sta Konstantin i Metod potovala v Rim, sta prišla v Panonijo k Blatnomi jezeri, gde je v toj dobi vladao slovenski Vojvoda Kocel, šteroga smo že prle spoznali. Té jiva je z velkim veseljem sprejeo, posebno, gda sta njemi pokazala v slovenskom jeziki pisane knjige. Nato njima je
dao na pot 50 dijakov, ka bi jih včila. Gda sta prišla v Rim, jiva je tedanji papa Hadrijan II. z velkov častjov sprejeo. Papa je oba v Rimi posveto za püšpeka, dijake pa za mešnike i dijakone. Konstantin je dobo zdaj novo ime Ciril. Liki Ciril je ne dugo vživao püšpekovo čast, vmro je že v Rimi 14. febr: leta 869. v 42 leti svoje starosti.
Med tem časom je poslao panonski Vojvoda Kocel svoje poslance k papi i ga proso, ka bi Metod prišeo včit njegovo lüdstvo. Papa Hadrijan IӀ. je rad spuno želo Kocela i poslao Metoda v Panonijo. V Panoniji je Metod vpelao slovansko slüžbo božo. Metod kak püšpek je bio odvisen od solnograškoga nadpüšpeka, šteri je dostakrat njegovo delo med panonskimi Slovenci ovirao. Po želi Kocela se Metod znova v drügič leta 870. napoti v Rim, gde ga papa Hadrijan II. povzdigne za nadpüšpeka Panonije pa Velkomoravske. Metodova nadpüšpekija je obsegala celo ozemle panonskih Slovencov, toj nadpüšpekiji je spadala tüdi naša krajina pa zvün drügih delov tüdi vzhodni Štajer.
Včasi v začetki pa je dobo Metod dosta sovražnikov od strani nemških püšpekov i od nemške dühovščine. Zatožili so Metoda, ka opravla slüžbo božo v nerazumlivom slovanskom jeziki. Tüdi so ga dolžni, ka ne vči lüdstva tak, kak zapovedavle sveta rimska cerkev. Zavolo toga se je Metod leta 880. v tretjič napoto v Rim, ka bi pred papom dokazao svojo nedužnost, ka se njemi je tüdi posrečilo. Papa je nato v svojem pismi, štero je meseca julija leta 880. poslao knezi Svetopolki, šteri je bio naslednik Rastislava. Rastislava
so najmre že prle obsodili na smrt, al1 nemški krao Ludovik ga je pomilostio, tak ka njemi je dao izdreti oči i zapreti v samostan, gde je tüdi vmro. V pismi, šteroga je papa poslao Svetopolki, je znova zagotovo Metodi nadpüšpekovo oblast po Moravskom i po Panoniji. Ravnotak je naprej opravlao slüžbo božo v slovanskom jeziki. Tüdi v naslednjih letaj je nemška dühovščina nasprotovala Metodi, kelko je mogla, dokeč je ne leta 885. na Velhradi vmro. 	 
Po Metodovi smrti je nastala svája med nemškov pa slovanskov dühovščinov po velikomoravskoj pa panonskoj zemli ešče vékša.
Včasi po Metodovi smrti so dobili na svojo stran nemški püšpeki pa dühovniki 
kneza Svetopolka. Svetopolk je nato dao z vojaškov silov izgnati vse slovanske dühovnike iz svoje države. Okoli 200 dühovnikov je zapüstilo moravsko zemlo, med njimi tüdi najznamenitejši vučeniki, kakti Gorazd, Klement i drügi. Šli so v Bulgarijo, v Dalmacijo i v ništerne drüge dele Jugoslovanske zemle. Izgnanje slovanski dühovnikov je bio vničüjoči vdarec za slovansko božo slüžbo po Panonsko-moravski nadpüšpekiji.
Doba kneza Pribine i Kocela i delovanje Cirila pa Metoda v Panoniji, spada v najlepšo dobo v zgodovini panonskih Slovencov, To je bila v Panoniji doba verskoga pa narodnoga prebujenja, liki na žalost je hitro prišla temna noč robstva, štera je skoro sto let tlačila naše praočake i zamerila vse, ka je komaj začnolo cvesti. Madžarski navali so povzročili té usodni pa žalostni preobrat na verskom i narodnom poli Panonije.	(Dale.)
Strašne žrtve v bojnoj.
Velka francoska revolucija iz leta 1789. je popunoma preinačila tedanjo Europo v političnom, državnom, gospodarskom, socialnom ino tüdi v verskom pogledi. Francoska revolucija je porüšila tedanjo obliko države, štera je več sto let tlačila francoski narod — strla je absolutizem — ali samodrštvo, o šterom je večkrat zakričao velki francoski absolutist Ludovik XIV. Jaz sam sem država !“ — Narod je samo orodjé, s šterim se lejko dela kak se šče ! Liki ne dugo po smrti Ludovika XIV. je morao njegove ino drügih njegovih naslednikov grehe, plačati s svojov glavov Ludovik XVI. Te francoski krao, šteromi so revolucionarje odsekali glavo leta 1793., je bio pošten, pa dober Vladar. Liki francoski narod se je ne dao pregovoriti. Pelali so ga na morišče i pred smrtjov se je ešče ednok obrno na narod z rečmi : „Francoski narod, ali ne Poznaš svojega krala ?“ Liki zaman, čüli so se samo kriki : „Odsekajte krvoločniki glavo“ ino to se je tüdi zgodilo par minut kesneje.
Francoska revolucija se je širila naprej. Njena ideja, štera je Šla med francoski narod z geslom : za slobodo, enakost ino
4
NOVINE
14 avgusta 1932.
bratstvo je prestopila meje francoske države, i se razširila po vsoj Europi, ešče prek morja je prišla v Ameriko. Ta miseo je mela takšo moč, da so se začnole skoraj vse absolutistične države trositi, dokeč so ne razpadnole.
Francoska revolucija je prinesla novo dobo, z njov tüdi novo živlenje.
Velki Napoleon Bonaparte si je znao v toj krvavoj revoluciji priboriti najvažnejše mesto, postano je velki človek, general, ino naslednje samovolen casar, šteri je z železnov rokov posegao med svoj lastivni narod, ravnotak tüdi v živlenje drügih narodov. Postano je najvekši Vladar svoje dobe, skoro najvekša osebnost v zgodovini človeštva. Napoleon Bonaparte je začetnik militarizma, to je vladanje z oboroženov silov v novoj dobi. On je bio tisti mož, šteri je povzročo, da so se narodi medsebov klali, on je bio tisti, šteri je dopüsto, da so bojne vničevale gospodarstvo, i dühovno živlenje.
Zgodovina nas vči, da vsakša bojna zahteva ogromno človeških žrtev, ravnotak tüdi napravi ogromno škode, štera se pozna dosta let ino štera v vsakšem pogledi vpliva na živlenje narodov. Zato si poglednimo ob toj priliki žrtve in škodo, štere so zahtevale bojne v zadnjih 50 letaj.
V Europi se je potrošilo leta 1875. okoli 3 milijarde pa pou zlatih koron za bojne potrebščine. Ta šuma pa je tak hitro rasla, ka je že leta 1886. Europa potrošila 4 milijarde pa pou zlatih koron, leta 1902. pa že 8 milijard. Sama nemška država je potrošila leta 1908. edno milijardo 800 milijonov mark za bojno. Zedinjene države Amerike so dale za svojo bojno mornarico leta 1914. okoli 2010 mil. Din, a v letu 1921. okoli 6500 mil. Din. Angleška pa je leta 1914. potrošila 3600 mil., a leta 1921. nikaj ne menje, kak 6300 milijonov. Francoska je ravno v tej letaj dala za bojno 3250 ; podobno je tüdi v drügih vekših državaj. Ali kelko se je pa trošilo v tej zadnjih desetih letaj, zdaj gda vsa Europa ječi v bolečinaj ino trepeče, kak ešče nikdar ne v zgodovini. Gde pa je zrakoplovstvo ? Leta 1924. je mela Francija 3000 zrakoplovov ; porabila je za povekšanje
zrakoplovskoga prostora 650 milijonov frankov. Angleška 19 milijonov funtov, ltalija pa 220 milijonov lir. Zedinjene države v Sev. Ameriki so potrošile v leti 1925. za bojno ministerstvo 388 milijonov dolarov, a za bojno moranrico pa 289 mil. dolarov.
V sedemdesetdvema letoma, od dobe Napoleona, to je od rusko-turške bojne 1. 1828. do bursko-angleške bojne 1890-1900. so potrošili za bojevanje okoli 200 milijard dinarov, a mrtvih je bilo okoli 3 milijone lüdi. V začetki XX. stoletja smo meli rusko-japonsko bojno, štera je koštala v penezaj 36 milijard, živlenje pa je zgübilo na bojišči pou milijona, libijska bojna okoli 4 milijarde Din, ino 10.000 mrtvih, balkanska bojna leta 1912-13. pa 18 milijard Din, pa 80.000 mrtvih.
Vse te številke so velke, ali vseedno so proti številkam svetovne bojne male. Poglednimo samo žalostne številke, štere nam povejo mrtve lüdi. V svetovnoj bojni je spadnolo 9 milijonov 830.000 vojakov, to bo gotovo najžalostnejša številka v zgodovini narodov. V francosko-nemškoj bojni leta 1870—71. je spadnolo dnevno 875 lüdi, v svetovnoj bojni pa dnevno nad 6000 vojakov, v toj razliki, ka je ona bojna trpela par mesecov, svetovna bojna pa je trpela nad štiri leta. Po raziskavanji ino računanji danskoga vučenjaka, profesora Kristjana Dörig je spadnolo v svetovnoj bojni po poedinih zemlaj sledeče : Anglija
800.000,	Francija 1,400.000, ltalija 600.000, Rusija 2,500 000, Nemčija 2,000.000, Austro-Vogrska 1,500.000, Drüge menše države
1.030.000.
Ravno te profesor računa število onih, šteri so vmrli na posledicaj bojne, to je zavolo glada, telesnih i düševnih bolečin na 5,300 000. Če zdaj tem številkam dodamo ešče znižanje rojstev, dobimo, če ne štemo invalide pa nesposobne lüdi za delo, sledeče : Anglija 1,850.000, Francija
3.340.000, Italija 2,280.000, Rusija 3,000 000, Nemčija 6,300.000, Avstro-Vogrska 5, 800.000, Menjše države, 2,810.000. Sküpno število lüdskih žrtev je : 35 milijonov 380.000. Vučenjak Dörig je dao toj knigi, v šteroj piše o tej žrtvaj naslov : 35 milijonov lüdi je zgübila Evropa.“
Te strašne živlenjske žrtve pa ta ogromna zgüba i Škoda, štero smo vidli v tej bojnaj, nam jasno kaže pa kriči, ka so ravno bojne prvi pa tüdi najvekši vzrok za to bolečino, v šteroj vmira zdajšnja Europa. Najhüjše pa, ka rodi ta stiska, je pa to, ka je stvorila novi stan lüdi, šteri je, Vüpajmo samo začasen, najmre brezposelnost. Po zadnji cenitvaj je na sveti okoli 36 milijonov brezposelnih. To so lüdje brezi dela, brezi jela, to so lüdje, šteri so pripravleni, ka si iščejo svoje živlenjske potreboče tüdi na najhüjši način.
Na razorožitveni konferencaj (spravišče) pravijo edni : „Vi se preveč oborožüjete ; trbelo de se malo razorožiti,“ 
drügi pa odgovarja : „Razorožili se bodemo, če se bodejo tüdi drügi, zato ka se pa drügi neščejo, se tüdi mi ne bodemo, liki zgradimo ešče nikaj ladij, tankov pa aeroplanov, ka ne bomo za drügimi zaostali.“ Ino tak ostane zmerom vse pri starem. Europa pa zmerom bole drvi v pogübo.	J. M.
Anton Martin Slomšek.
Povedali smo že, da je meo Slomšek že davno namen, nastaviti drüštvo za izdavanje dobrih knig, ali nemška Vlada njemi je ne dopüstila. Vendar so pa 1. 1851. na Slomšekov nasvet ustanovili v Celovci drüštvo sv. Mohorja, ki se je razširilo med vse Slovence, tüdi v Slovenskoj Krajini so bile mohorske knige že pred 50 leti znane. Slomšek sam je mnogo darüvao v podporo té drüžbe, pomagao njoj je tüdi z düševnov podporov. Drüžba sv. Mohorja ostane vsigdar zvezana z imenom Slomšekovim. Ta drüžba je razširila med Slovenci največ dobrih knig i svedoči poleg drügoga, da smo Slovenci med najbole izobraženimi narodi sveta. Svet nas občüdüje zavolo velkoga dela, štero opravla Drüžba med nami, zato jo širimo tüdi mi ešče dosta bole kak dozdaj !
Slomšek je rad i večkrat prehodo vso lavantinsko püšpekijo. Spoznavao je na lastivne oči, kakši so dühovniki, lüdstvo, cerkvi. Ne se je strašo slabih poti ; tri tjedne pred smrtjov je — 62 leti star ! — ves premočeni hodo po goratoj fari. Očinsko lübezen pa apoštolsko gorečnost dobroga pastéra je kazao vsešerom, zato njemi je tüdi lüdstvo lübezen povračalo.
Posebno prilübleni so bili njegovi pastirski listi. Ne samo v postnom časi, liki ob vsakšoj pripravnoj priliki je pisao vernikom od dogodkov v katoličanskoj cerkvi, v državi; opominao je na vse, ka se znamenitoga godi po sveti i njim kazao pravo pot. Slomšekovi pastirski listi so spisani prosto pa v lepom jeziki. Izišli so tüdi v posebnoj knigi.
Goreče delo püšpeka Slomška je bilo poznano po vsoj državi, po vsoj Cerkvi. Tak je dobo pápovo zapoved, naj obišče pa obnovi vse benediktinske samostane v Avstriji, ka je večkrat opravo. V zadnjem leti živlenja, se je na Povabilo sv. očè napoto v Rim, gde je dobo visiko pápovo odlikovanje. Po vrnitvi se njemi je zdravje bole i bole slabšalo. Ali goreči püšpek ne henjao delati, blagoslovo je več cerkvi, desét dni pred svojim zadnjim dnevom je med svojov dühovščinov opravo v Rogaškoj Slatini dühovne vaje. Tü je ob slednjim nagovoro dühovnike i pravo med drümi : „Sunce mojega živlenja se je nagnilo... Ka bi nas moglo na smrtnoj posteli bole tolažiti i nam smrt bole olejšati kak pozvánje Gospodnovo: „Blagor tebi, dober i zvesti sluga, idi v vesélje Gospodnovo !...“ Tak se je tüdi spunilo 24. septembra 1862.
leta večér, gda je Stvoriteo i Dober pastir pozvao svojega slüžabnika Antona Martina Slomšeka v večno živlenje . . . Dokončalo se je živlenje moža, ki je 39 let bio dühovnik i 17 let püšpek.
Letos se bo vsa lavantinska püšpekija spominala 70 letnice Slomšekove smrti. V spomin te obletnice prinašamo tüdi mi kratek popis njegovoga živlenja i dela. Delo naše dühovščine i vučitelstva pa bo, da tüdi Slovenska krajina spodobno obüdi Slomšekov spomin i se napuni z njegovim verskim i Slovenskim dühom !
Kakši je bio Slomšek ?
Spoznali smo že od daleč Poglavitne lastivnosti i jakosti Slomšekove düše. Poglednimo si malo, kakši je bio velki püšpek od zvüna i kakši je bio njegov značáj. Njegova slika nam káže, da je bio močnoga zrása i stása. Kak dijak je préstao vnogo pomenkanja, ali očuvao se je betega. Sledkar ga je vnoga leta mantrála bolezen želodca i črev, pa on je vse mirno prenášao. Bio je prosti v nošnji i vsoj opravi. Kakša je bila njegova düša, njegov značaj ? Njegove oči nam kažejo, da je bio oster do samoga sebé i do drügih. Bio je ognjevite nature, štero je morao večkrat po-
Zvünešnja politika francoskoga slobodnozidarstva.
Ne je mino niti eden den kak je poročao slobodnozidarski vodja Joseph Brenier jugoslovanskim slobodnozidarom, že je prišeo drügi v osebi Paula Mistrala. Oba sta poročala o politiki i delüvanji slobodnozidarstva v Franciji.
Po nasveti ednoga slobodnozidara je v vladi edna stranka nazvana levica poskušala dobiti materialna sredstva iz državne blagajne i to v te namen, ka bi 5 odstotkov od vseh izdatkov ponücala za propagando mira i sküpnoga dela med narodi. Te penez okoli 500 milijonov frankov bi se po mišlenji toga slobodnozidara razdelo med vsa zdrüženja slobodnozidarov, tak bi tej lehko prostovoljno razpolagali s penezi.
To odločbo je doprineseo radikalni kongres pod predsedništvom slobodnozidarov, šteri so hodili po Jugoslaviji. Te slobodnozidar se tüdi jako zavzema za Tardieuov plan pa pravi : Da obstojajo
14. augusta 1932.
NOVINE
5
takši voditeli, šteri ščejo z zgoraj omenjeno odločbo iti pomagat človeštvi, te trbej zgübiti zdrav razum i ne iskati razumnoga predloga, kak se naj zbolša težki položaj narodov.
Istočasno pa zavrača drügi slobodno zidar Tardieuovov načrt i pravi, da je to najvekša budalost.
Človek bi mogeo vervati na te odločbe, če ne bi znao ka so voditeli ravno slobodnozidari.
Eden drügi slobodnozidar je predlagao, da se namesto „Svoboda“ uvede reč „Bratstvo“ v človečanstvi i to v dühi slobodnozidarov i da naj se ukine zdajšnje teritorijalno stanje v Srednjoj Evropi i se uvede Avstro Ogrska
Nadale trdijo slobodnozidari, da se morajo ukinoti Cerkve i vsi naj pristopijo k slobodnozidarom, šteri so edini naprednjaki. Eden slobodnozidar je pisao v Jugoslavijo slobodnozidarom : Prijatelstvo za jugoslov. narod predstavla za mene vero. I nikaj nemre pomotiti toga mojega mišlenja kak je ne moglo pomotiti pok. Brianda, šteri je bio boj za vašo zemlo. U Verite se, da bom tüdi jaz brano interese vaše države.
Kak je rešeno rimsko pitanje ?
Obisk Musolinija vodje italijanske vlade pri sv. Oči Piji XI. na den njegove obletnice je v ednom deli francoskoga tiska izvala odpor.
Te odpor je ne nikaj drügoga kak mali izraz nezadovolnosti, štera je nastanola v francoskom narodnom tiski.
Francoski protestanti so nej zadovolni, ar cerkev jim nešče privoliti v to, ka oni ščejo. Oni najmre ščejo to, ka bi katoličanska cerkev priznavala fašizem. Iz toga bi sledilo, ka bi njoj oni radi dali pravico, ka naj prizna ali zavrže fašizem.
Kak morejo oni prigovarjati Cerkvi, ar ona poštüje zahteve edne drüge države, lüdje, šteri branijo tak pravice svoje države i svojega naroda i preidejo nato v navuke, šteri so obsojeni od cerkve?
Francoski narodni tisk navaja šče eden razlog, po šterom bi se naj vidilo, ka je
Vatikan popüsto fašizmi. Musolini je najmre razpüsto vse katoliške mladinske drüžbe, zdaj je pa 'nazaj dovoli na pàpovo želo.
Jasni izraz v francoskom tiski je dao g. Lrisean. On namreč trdi, da je vatikansko pitanje nerešlivo i pravi, da je položaj sv. Stolice za njega nekše vrste avignonska süžnost Cerkve. To so najbolši dokazi nekše süžuosti Cerkve. Kak je pa rešeno rimsko pitanje se nemre jasno pokazati.
Sküpščina Hrvatske bogoslovne akademije.
Predsednik dr. Fran Barc je gučao od napadajov na katoliško cerkev. Vnogo napadajov od razne strani je zavrgla Hrvatska bogoslovna akademija. Ta je ne mogla mučati. Najlepše se je zahvalo pisatelom, šteri so v novinaj i knigaj Zavračali. Tüdi ta akademija sama je zavračala te nedostojne izlive strasti i neistinite laži proti navukom katoliške cerkve.
Na toj sküpščini je predsednik tüdi pozvao vse člane naj šče nadale branijo Kristušovo cerkev. S te sküpščine so poslali tüdi pozdravni brzojav sv. Oči :
Sveti Oča !
Hrv. bogoslovna akademija zbrana na svojoj glavnoj sküpščini pošila Tvojoj Svetosti izraz najglobšega spoštüvanja i sinovske vdanosti ob priliki 10 letnoga vladanja
Posebno se zahvalüjemo Tvojoj Svetosti za telke okrožnice, štere razsvetlüjejo denešnjo kmico i kažejo lüdem pot istine.
Znamo, ka je Tvoje srce težko ginjeno z izgonom i raspüstom Jezuitske Drüžbe v Španskoj. Ništerni pravijo, ka Drüžba Jezušova ma posebno nalogo poslüšnosti proti Tvojoj svetosti. To je ne istina, zato, ar što vodi Glavo sv. Cerkve, vodi vse katoličane. Proti tomi Protestiramo i Želemo, da se zopet vpostavi na zemli red njenoga ustanovitela.
Prosimo blagoslov Tvoje Svetosti, da bi mogli šče na dale delati na poti katoliške znanosti i prosvete.
Kriza pri penezaj i Madjarskoj.
Ves svet je v gospodarskoj stiski, ali to se najbole pozna v Madjarskoj. Ar so lüdje odnesli svoje peneze iz hranilnic i bank, so te prepadnole. Središče peneznij zavodov izkazüje, ka znosi zgüba nad vložki okoli 200 milijonov Pengőjov. Madjarska je v tom časi štela dobiti posojilo, ali nej se njoj je posrečilo. Ar so se lüdje bojali za svoje peneze, so jih nesli vő z države v drüge banke, pa ne samo to, lüdje so začnoli peneze jako trošiti. Lüdje so se šče posebno zbojali, da so se med njimi pojavili židovski mešetari, šteri so lüdi napelavali, ka so menjavali papirnatij 10 Pengő za 3 srebrne. Računa se, da je odnešenoga v inozemstvo okoli 200 milijonov Pengőjov. Vlada i penezni zavodi so uvidili, da nega drügoga izhoda kak moratorij. Ob toj priliki so prišli delavci i gda so zahtevali krüha i dela, pa se jim je ne ugodilo, so razbili s kamenjom skoro vsa okna na ministerstvi. Na ednom kraji so šteli odati 7 jüncov, štere so oblasti vzele kmetom, ar so ne mogli plačati porcije. Pa kmetje so se uprli i so dobili nazaj svoje jünce, če glih da so napadnoli žandare i sta dva obležala mrtviva. Minister znotrašnjih poslov je nato odredo stroge preiskave. Voditeo madjarskih nezavisnih kmetov Gaston Gaal jako napada vlado i pravi :
Če bi bile volitve na Madjarskom, bi opozicija i njene stranke propadnole. Ali pride čas, tak pravi nadale, da de madjarski narod sam o svojoj usodi odločao, ne pa njegovi voditelje.
Madjarski narod stoji na razpotji : ali bodo prepadnole v njem stranke, ki iščejo svoj hasek, ali pa pride na vodstvo rodolübna stranka. Stranka edinstva nemre več vladati, ar je nikaj ne včinila za narod. Če meščanstvo ne najde sküpne misli za ujedinitev madjarskoga naroda, čakajo madjarski narod še teški časi. Stranke ne ščejo henjati z svojim bojom, dokeč ne izvojüjejo narodi človeče i politične pravice.
Dijaško polje.
Naša razstava.
Začeli smo z zbiranjem knjižnice, ki naj bi po mogočnosti imela predvsem vse tiske v prekmurščini od 18. stol. dalje; v drugi vrsti pa vse spise, ki se kakorkoli tičejo Slovenske krajine. Da dámo pobudo našemu dijaštvu in inteligenci za tako delo ter zato, da enkrat pokažemo, kaj se je v naši krajini in v našem narečju ustvarilo priredimo razstavo dostopnega prekmurskega tiska dne 13. t. m. ob 9-ih za dijake in tiste, ki se je ne morejo udeležiti dne 14. t. m. ob 10 ih. Razstava bo nameščena v telovadnici drž. realne gimnazije v M. Soboti. Želimo točnosti, ker bo otvoritev z izgovorom o naši literaturi. Vabimo vse, ki imajo smisel za slovensko kulturo. — Akademiki prireditelji.
Vabilo.
S. K. A. D. „ Zavednost“ vabi vse, ki nameravajo Prihodnje leto iti v Ljubljano študirat, zlasti pa bodoče petošolce, da pridejo na razgovor, ki se bo vršil v Martinišču v torek 16. augusta ob pol 10 uri. Pogovorili se bomo o nadaljnem študiju, o ovirah, o ugodnostih, ki jim jih bo mogoče izposlovati in sploh o dijaških razmerah in Življenju v Ljubljani. Fantje, v vašem lastnem interesu je, da se o vsem tem poučite, zato pridite vsi ! V slučaju slabega vremena se bo vršil razgovor naslednji dan ob istem času nepreklicno. — Tajnik.
Izleti.
Poženete se pod modro nebo, kakor škrjančki. Odkrili boste podobo naše zemlje. Pesem žalostinka je njena zgodovina. Od Lendave mimo Beltinec in Sobote do Radgone čutite pesem žitnih polj in v idiličnih goričkih gozdovih se odraža lepota Krajine. Poglejte še pestrost vinskih goric, zajmite vso to lepoto v svoje srce in boste veseli. Potovanje nam odpre božjo knjigo narave, da razberemo njene tajne in čuda, uči nas samostojnosti, odpre nam pogled v svet in narodovo dušo, pomaga nam pri zgradbi lastne osebnosti in nas vzpodbuja k delavnosti. Na potovanju se kaže tovarištvo. Narava vzgaja človeka. In naše oči ne bodo spregledale šipkovega cveta in rdečih jagod ob cesti in naša ušesa ne bodo preslišala žgolenja škrjančkovega in cvrčanja žuželk v poletnem jutru. Glavno vodilo na izletih pa naj nam bo: čim globje spoznavanje vsega, kar nas obdaja. Spoznavajmo ljudi, vživimo se v njihove težave in stremljenja.	B. N.
treti, tak da je postano dobrotlivi i lübeznivi. Malo je gučao, pa dosta mislo. Naravna modrost njegovoga razuma se je spopunila z božov modrostjov i z mnogim včenjom. Bio je med najbole vučenimi Slovenci svojega časa, neizmerno skrbno je nabirao znanje i se trüdo, da bi zdigno tüdi svoj narod na višišo stopnjo znanja. Poleg vsega toga pa je bio najbole ponizen i pobožen, vse njegovo vüpanje je bilo v Bogi. Lübezen do Bogá i do naroda ga je podpirala, da je telko delao i prenašao. Zato se bomo čüdivali, če zvedimo, da je meo Slomšek — dosta neprijatelov ! Sovrážili so ga tisti, ki so meli vlado i oblast države v rokaj, zavolo „brezmejne ljubezni Slomšekove do slovenskega naroda“ (Medved, A. M. Slomšek, str. 931). Ešče hüjši pa so bili bližánji sovražniki doma, to je Nemci i ponemčeni Slovenci. Ne so mogli trpeti, da se je Slomšek „bojeval odkritosrčno za svete pravic slovenskega naroda“ (isti s. 93) ! Tak daleč so šli, da so nahujskali proti püšpeki cestne tepeše, da so kričali pred njegovov hižov i lüčali v njegova okna kaménje. Večkrat je bilo Slomšekovo živlenje v nevarnosti. On se je pa ne strašo, liki dale je delio dobrote svojemi narodi, ki se vüpa, da ga bo ešče častio na oltáraj. (Dale.)
Gospod i gospa iz igrališča
prideta domo. Gospa pita slüžkinjo : „Je što bio tü ?“ „Prosim lepo, tetica so bili pri meni.“ „No, povej tistoj tetici, ka gda pa pridejo se drügoč, naj ne pozabijo pipe, pa začko tobaka na stolici“ je vsekla nazaj gospa.
6
NOVINE
14. augusta 1932.
Vsem šolam in trgovcam naznanjam, da imam v zalogi tiskovine in
vsakovrstne šolske potrebščine
po niski ceni.
HAHN IZIDOR
trgovina s papirjem MURSKA SOBOTA.
Politični pregled.
Jugoslavija. Narodna skupščina v Belgradi zborüje naprej, tüdi senat delüje. Na seji nar. poslancov i senatorov je predsednik vlade dr. M. Srskič dao vladno izjavo, ki pravi, da ostane dozdajšnje politično živlenje v državi nespremenjeno. Vlada žele naskori dati banovinam vekšo oblast v izvršavanji poslov. Poseben odbor, ki bi morao predložiti skupščini sklepe zavolo povišanja trošarine (na sladkor) i davkov, se je ne mogeo ešče zjediniti.
V Nemčiji so volitve ne prinesle mirü. Od 1. junija do 20. julija se je zgodilo 322 napádov, bujti je bilo 72, 497 lüdi pa žmetno ranjeni. Takša zločinstva političnoga značaja se povnožávlejo po volitvaj 31. julija, Vlada je toti razglasila ostre ka-
štige za one, ki bi motili mir, ali narodni socialisti se ščejo po sili polastiti vlade. Že v Berlini samom kaplejo bombe. Generali vodijo dnes Nemčijo, če jo dobro izpelajo bomo videli.
Bojna se je začnola med jüžnoameriškima državama Bolivija i Paraguaj. Prva má 3 i pol milijona lüdsta, drüga pa eden milijon. Večina prebivalcov je Indijancov, ki se zdržavlejo po goščaj. Svadili sta se zavolo močvirne zemlé Granchaca.
Po sveti.
Širitev komunizma. Komunisti v Nemčiji so vrgli velko pazko na šole, posebno na osnovne šole. Svojo deco, štera je vzgojena v komunističnom dühi, radi pošilajo na verske šole, da bi ta deca tüdi drügo deco odtegnola od verskoga i lepoga življenja. Dühovništvo je nevarnost včasi spoznalo. Kardinal Betram je v imeni vse dühovščine poslao na vlado opozorilo, da naj prepreči te način širitve komunizma.
Zadnje dni je francoska akademija, t. j. najvekša vučena ustanova Francije, podelila nagrado častitim sestram drüžbe Naše gospe Brezmadežnoga spočetja. Te sestre pomagajo samo misijonom v Afriki, Španiji, Italiji, ar na Francoskom zavolo prostozidarov nesmijo meti svojih šol. Denok pa so dobile za svoje velke zasluge od francoske akademije Odlikovanje.
Dnevni glasi.
V Bolgariji je toča bujla pred ništernimi dnevi 9 lüdi pa okoli 300 glav živine.
Grozni povoden je nastánola v Mandžuriji, tak da je mnogo kitajskih vesnic i celo železnica odrezano od sveta.
Gobe večkrat vzemejo komi živlenje, če so čemérne. Zdaj je neki francoski profesor iznajšeo vrastvo, štero ozdravi človeka, ki je pojo „nore gobe“.
Šolnina je vpelana na srednjih šolaj i vseučiliščaj Kraljevine Jugoslavije. Dozdaj je bilo vse včenjé brezplačno. Šolnino so dužni plačati tisti, ki Plačüjejo prek 300 Din neposrednoga davka letno i znaša od 300—15.000 Din na pol leta.
Brezposelnih lüdi, ki imajo visoke šole, je v Nemčiji do 30 jezero ! Spodobno je tüdi v drügih državah i vse kaže, da ide na slabše, ne na bolše. Zato naj vsaki prle premisli, kak dá svojo deco šolariti. Pametno pa je, dati je v šolo i potom v kakši drügi stališ (kmetijstvo, trgovino,, obrt). Od stiske ne vejo dosta na Danskom, Finskom i drügih severnih državaj Europe, gde je mnogo polodelcov, ki so zvršili celo srednjo šolo pa ešče kakšo visoko šolo. Tam na severi je več držav, od šterih se malo čüje, ar menje politizirajo pa več mislijo i pošteno delajo.
Živi lüdje se odávlejo v Bači zdravniškoj šoli, gde se mladi doktorje včijo na mrtvom teli. Velko pomenkanje sili mnoge, da ponüdijo svoje telo za 100 do 200 Din toj šoli, ki njim naj peneze včasi izplača, po smrti pa lejko vzame teloza svoje namene.
M. Sobota
— Premeščeni je v Novo mesto g. Ludvik Vagaja, ravnateo naše gimnazije.
—	Razstava prekmurskih knig i novin od najstarejših do najnovejših bo v telovadnici drž. realne gimnazije v soboto 13. avg. ob 9 vöri i v nedelo 14. avg. ob 10 vöri. Vüpamo se, da se najde dosta takših, ki se bodo veselili trüdi naših visokošolcov i si poglednejo razstavo, kakše je pri nas ešče ne bilo. Vstop brezplačen.
— Vpisovanje v prvi razred gimnazije je po ministerskom dovolenji ešče od 24. do 31. avgusta. V tej dnevaj se ešče vsaki lejko prijavi i 31. avg. do sprejemni izpiti.
Kranjec Miško :
Kako je Agata romala in kako se ji je hudič prikazal.
Matjašička je umrla in je bila častitljivo pokopana, kakor se spodobi. Jaz ne vem in ne verjamem, pač pa pravijo, da se je beli golobček vzel in poletel v sinje nebo. V tega golobčka ne verjamem, a verjamem, da se je nazadnje spokorila in si zaslužila milost. A tega golobčka nihče ni videl razen Agate, njene mlade sosede.
Bodisi pa kakorkoli, greh s tem ni umrl. Vsaj sodeč po tem slučaju, ko je umirala naša največja grešnica. Ona je kajpak šla lahko v nebo, a greh je na svetu pustila kot bolezen. In tudi se ni daleč odselil ta greh. Komaj k sosedovim je šel. Tam je mlada, — bogme — tudi lepa Amerikanka. In sem se je naselil greh kakor Srbeščica. Kajpak mlada je, lepa, okrogla in bogata. Kadar gre ona k meši, se zdi, da se cesta ziblje. Sonce se odbija ob njeni svileni obleki. In pogosto kam stopi, da popije pol litra vina. A vedno pride kakšna družba, ki jo zadrži, da ne more takoj domov. Seveda ona sili, da ima delo, da bo na pašo gnala, je celo rekla.
„Ti boš gnala na pašo !“ so vzklikali. „Taka bogata Amerikanka !“ In zato so pili v pozno noč in seveda so tudi delali greh. Kajpak, mladi ljudje radi delajo greh, in
mislijo, da ga župniku nekak zatajijo, Bog ga niti opazil ne bo ; drugih posledic pa za nje greh itak nima.
Agata pa je lepa Amerikanka in nekateri pravijo — naši ljudje radi tako pravijo — vredna greha. A seveda nihče na to ne pomisli, da ima ona v Ameriki moža; najmanj pa seveda ona sama. Pa saj je še več takih Amerikank, ki jim možje v Ameriki stradajo, one pa tu veselo živijo. Kajpak možje so nekdaj poslali lepe denarje domov, a zdaj več nihče ne služi niti dinarja, kaj šele dolarje. In Agatin mož je prosil, naj mu pošlje denar, da bo lahko šel domov. Ona pa mu je odgovorila, naj si toliko zasluži, da lahko pride domov in Ida mu teh penez ne pošlje nazaj.
Med tem pa ona gre na vsako proščenje, na vsako veselico, pa naj bo celo dve uri daleč. In ne samo, da je zmešala moške (kako jo ženske kolnejo in so ji rekle, da jo ubijejo, če jim bo zapeljavala može) in dečke. Možje si zdaj v nedeljo zmislijo, da gredo na Štajer ali pa v Medžimurje ob nedeljah, a v resnici gredo, ker so zvedeli, da gre tja tudi Agata. Ženske seveda kričijo nad možmi, ker dobro vedo, kam ti pojdejo. Pa kaj to pomaga, kakor bi jih hudič zmešal. Celo bijejo se zaradi Agate.
Kdo se pa tega najbolj veseli ? Hudič, kajpak.
Pa se je hudič Spremenil v lepega gospoda in nekje na polju srečal Agato. Naše ženske rade pogledajo za gospodi, zlasti Amerikanke. In se je tudi ona ozrla in celo zardela, tako, da je hudiča obšla sramežljivost. Ni vedel, ali je Agata res takšna grešnica, kot pravijo, ali je pa nedolžna devica. Če bi tako srečal kakšno mlado deklico potem se mu ne bi nič čudnega zdelo, da zardi.
„Klanjam se, Agata,“ se je hudič priklonil. Agati je to šlo k srcu, da jo tudi taka gospoda poznajo.
Ko je hudič z njo spregovoril nekaj besedi in se je ona že hotela dalje odpraviti, jo je vprašal :
„Kam pa za nedeljo, Agata, na katero veselico ?“
„V nedeljo pa ne na veselico,“ je odvrnila Agata in se zasmejala tako, da sa se ji lepo videli zlati zobje, ki si jih je dala vdelati pri nekem mladem zdravniku. 
„Za nedeljo pa gremo na romanje.“
„Na romanje !“ je vzkliknil hudič-gospod. „Ti pa na romanje ! — A, kaj,“ se je popravljal. „Kdo pa naj hodi na romanje, če ne taki mladi ljudje, da tam opravijo sveto spoved. Kajpak, doma se župnik kregajo, če jim pripoveduješ take stvari. A tam pride kakšen pater in ti včasi odpusti. — A jaz tudi mislim romati. Pa ne vem, kam bi šel. Daleč ne bi rad ho-
14. augusta 1932
NOVINE
7
—	Jezikoslovec nam piše : zakaj stoji
v napisi na deskaj občinskih uradov v sobočkom okraji : mursko-sobolški ? Po vsej pravilaj slovenskoga jezika je prav : sobočki ali soboški, kak tüdi v našem narečji gučimo.	
— Iz slüžbe odpüščeni je ing. Zobec, profesor na sobočkoj gimnaziji. G. profesor je bio vnoga leta odličen profesor i inžener i je vsigdar vestno vršo svojo slüžbo. Poleg njega so odpüščeni iz slüžbe ešče g. prof. Kocjan i gospodična Vogelnikova, kak tüdi srezki kmetijski referent ing. Skubic; g. geometer Sever je pa prestavleni iz Sobote nekam v vrbasko banovino. Vse te osebe so bile v našoj krajini zavolo svojega vseskoz poštenoga i vestnoga dela izredno prilüblene. Poleg vestnosti v slüžbi je dičilo vse lepo versko živlenje, zato želemo vsem, da se kem prvle povrnejo na svoja mesta v hasek našemi lüdstvi i našoj domovini.
— Pevski koncert Dijaštvo iz Sobote i okolice priredi v četrtek, dne 18. avg. ob 8 vöri zvečer v zdravniškoj restavraciji v Radencih pod pokrovitelstvom lastnice zdravilišča ge. Höhnove i ravnatelja zdravilišča g. Janžeka, pevski koncert z nastopom mešanoga i moškoga zbora i duetov. Čisti dobiček bo namenjeni za podporo siromaških dijakov.
Slovenska krajina.
— Vse dopisnike naprošamo, da pišejo samo na eno stran i s črnilom (ténto) pa razločno, ar se ovači ovira delo. Vsi dopisi, ki ne bodo tak pisani, ne pridejo v poštev !
—	Mariborski teden se vrši v Maribori od 6. do 15. avgusta. V tom časi so tam vse prireditve, razne tekme, koncerti, gledališče na prostom, a glavne slovesnosti bodo 14. i 15. Záto vsi oni, ki namenijo k
Velkoj meši v Maribor, do vidli, ka se redko vidi, krasno razsvetleno mesto, tak zvano „Beneško noč“ i mnogo drügoga. Vse to se pripravla za to, da bi prišlo več tihincov v Maribor, ki bi küpčijo povzdignoli.
—	Novi Srebrni 20 dinarski penezi so že prišli i je postalo velko zanimanje za nje.
— Dr. Murgelj Julij zdravnik je premeščen iz Krškega na Cankovo i že ordinira.
— Tkalski tečaj za vzorčna tkalska dela se začne 16. t. m. v „Našem domi“ v Čreosovcih. Pride vučiteo iz Ljubljane, ki pokaže našim tkalcom, kak trbe delati bole fine tkanine. Ar je po drügih krajaj močno razširjeno Vsakovrstno tkanje, želemo, naj se naši tkalci toga brezplačnoga tečaja v kem vekšem števili udeležijo.
—	Od Küharove slavnosti je poleg „Novin“ pisao edino ljubljanski „Slovenec“. Med drügim je 2. t. m. poročao, da je bio ves čas lepi red i so bili „varnosti organi (čuvarje reda) brez posla“.
—	Velika Polana. V nedelo 14. augusta odvečara bo javen nastop našega gasilnoga drüštva. Spored bo obsegao: 1. pozdravni govor, 2. proste vaje gasilcov ob sprevajanji godbe, 3. petje dijakov, 4. simbolične vaje dijakov, 5. vaje na drogi, 6. sküpinske vaje. Vstopnina prosta. Prostovolni prispevki se hvaležno sprejmejo. Pridite vsi na to prireditev !
— Beltinci. Cerkvena oblast je premestila č. g. kaplana Ferda Hermana k Sv. Juriji na mesto vlč. g. Berdena. — Dobili smo novoga zdravnika dr. S. Škerjanca.
—	Duge javite pri županstvi, šteri ste toga ešče ne včinoli. Vsakši naj po pravici pove, kelko je dužen, da se potem lehko poslüži ugodnosti novoga zakona o vračanji kmečkih dugov.
— Konjsko premovanje v Beltincih se vrši za sreza Murska Sobota i Dolnja Lendava na den 2. septembra t. l. ob 8. vöri predpoldnevom. Na premovanje je prignati samo najbolše živali mrzlokrvne pasem.
Za vsako prignano žival je doprinesti skočni listek v dokazilo, da izvira od državnoga ali licenciranoga zasebnoga žrebca. Ocenjevanje i obdarüvanje se vrši v štirih sküpinaj i to : 1) Kobile z žrebeti od 4 leta dalje, za žrebeta je prinesti spüščalni list. 2) Mlade kobile in to triletna pripüščene ali nepripüščene in štiriletne pripüščene, za pripüščena je prinesti skočni listek. 3) Žrebičke eno in dvoletne. 4) Žrebčki enoletni in dvoletni le najboljše kakovosti. — Sreskega načelnika zastopa sreski podnačelnik : Dr. Bratina.
— Kama nas pelajo tej časi? Človek, ki si malo samo naj premisli, kama v tom teškom časi nas pelajo té vnoge veselice, plesi, pijančüvanja, nas more pri tom mišlenji groza obidti, ar od kéc zhájajo penezi na to? Jeli, za domače potrebčine pa ednoga dinara nega. To je, za alkohol sto i jezero dinarov se ta zmeče po veselicaj, za domače potrebčine pa narod nema ni pare ? Narod, zbüdi se iz groznoga sna i začni malo bole natenci prerazmiti tvoje vsakdenešnje teško živlenje!
Posta.
Lopart Peter, Kobilje. Pisala je zadruga na Sresko načelstvo v D. Lendavo i to oprosila, naj vam pomaga, da morete carineprosta spraviti svoje pridelke domo iz Madjarskoga. Javite se na sreskom načelstvi. — Zima Martini Ferme Dupre. Dug na polleta 36 Din.
Dokležovje.
Štefan kralovsko proščenje se ne bo vršilo 20. augusta nego 21. augusta v nedelo. Navadno letno senje se pa bo držalo augusta 22. — Župniški urad Beltinci. 2
Izjava.
Podpisana obžalujem ter izjavljam, da je neresnično, kar sem govorila zoper g. Zver Karla, čevlj. mojstra v Beltincih, ter se mu obenem zahvaljujem, da je odstopil od sodnijskega postopanja proti meni.
ROUS ANA.
dil, ker me noge ne držijo dobro. A kratka romanja niso mnogo vredna."
„Jaz grem k Majki Božji Bistrički“, je odvrnila Agata.
„K Majki Božji Bistrički !“ je vzkliknil hudič. „Saj res, Agata. Ko sem bil še majhen in sem še okoli hodil, sem se tudi jaz nekoč tja zaobljubil. A nikoli nisem izpolnil obljube.“
„Obljubo morate držati.“
„Seveda moram. Saj zato si me pa tako presenetila, ker si me spomnila na to ime, kamor sem vedno hotel, pa ni nikoli nanesla prilika. Kdaj pa ti greš ?“
„Jaz grem itak peš,“ je dejala skromno Agata.
„A kaj peš!“ je dejal hudič.“ Tja se popeljeva, a nazaj greva peš, če te je že jako volja.“
Agata se je samo nasmehnila. Kje bi si pa bila upala misliti, da dobi tak čednoga i brhkega spremljevalca, ki bo šel z njo. In v srcu je tiho vstajala že misel na to, kako bodo vsi kmečki fantje gledali in prav tako moški, ko bo ona hodila okoli z gospodom. To bo še življenje. Dobro, da se je spomnila na to romanje. Kaj bi človek vedno doma sedel in grel peč. Na romanje je treba. Tam je vedno obilo ljudi in mnogo lahko doživiš. To bodo lepi dnevi s takim gospodom. Kmetje pa naj le gredo za njo. Treba jim je tako malo po-
migniti a tam bodo videli, da ima ona drugega in gospoda. Da, bogme, to ni kar tako.
* *
*
Tako se je Agata napravljala na romanje. Dolga je pot, zato je treba na vse misliti. Nekaj mesa je treba vreči v ceker, nekaj klobas, kruh je treba mehek speči. Saj ne prav zaradi gospoda, a morebiti bi se ga on ne branil in tako imaš vsaj nekaj vzeti v roke.
Med tem so pa sosedje zelo pazili, če Agata pojde na romanje. In ko so ženske zvedele, da se napravlja in so videli, da se tudi njih možje napravijajo, tedaj so nemudoma povprašale svoje možičke :
„A kam se ti napravljaš ?“
„Poromal bi rad,“ je odvrnil ta in oni. „Že dolgo je, kar sem se zaobljubil. Saj veš, ko sem bil tako bolan ; ko človek ozdravi, vedno ali pozabi ali pa ima drugega dela, pa ne more iti.“
„Nikamor ne pojdeš,“ je dejala ženica in začela mahati z rokami. „Saj vem kaj te vleče. Ta nemarniga tudi ide. Dogovoril si se z njo. Saj te poznam. K spovedi rajši Pojdi, pa ti že župnik povedo, kar ti gre."
Kakorkoli pa so ženice branile, vse ni nič pomagalo. Možje so polnili usnjene torbe z mesom in s kruhom. Celo česnek je kdo vtaknil v žep. Pot bo dolga. Tako skrivaj pa so gledali, kdaj pojde Agata in ali pojde peš ali pa se bo peljala. V tem
slučaju bo treba nekaj denarja.
Žene so spraševale spet svoje može : „Zakaj pa ne greš, saj že vsi idejo, samo ti si še doma.“
„Peljal se bom,“ je vsak odgovoril.
„Treba se ti je peljati,“ so jokale ženice. „Samo zato, ker se bo ona peljala. A jaz pojdem h gospodu župniku, naj povedo s prižnice, kakšen nevaljanec si, naj ve vsa fara.“
Ko se je Agata dvignila, da pojde, se je dvignilo iz vasi tudi nekaj moških ; nekateri prej, drugi pozneje, a vsi z istim namenom, da bi se kje sešli z njo. Agata je dobro vedela vse to in se je veselila v srcu, kako bo sparila vse te kmete. Zdaj ona ima gospoda, kaj ji bodo kmetje.
Sedli so v Lendavi na vlak vsi v isti vagon. Agata je Šla naprej, za njo šest ali sedem kmetov. Notri so si poiskali mesta, da bi bili kak najbolj blizu Agate.
A tam poleg nje je sedel oni gospod, ki je zadnjič govorila z njim. Lepo je bil oblečen kakor kakšen fiškališ in cigarete je kadil, take, ki so lepo dišale, da je Agato omamljalo, a kmetje so kadili iz pip, ki so smrdele. Agata je bila srečna. Gospod se ji ni zlagal. Zdaj bodo videli vsi ti ljudje. Mislijo, da ona ne more z gospodom potovati.
A kaj se je potem tam zgodilo !
To boste čitali pa prihodnjič.
(Konec prihodnjič.)
8
NOVINE
14. augusta 1932.
NEDELA po risalaj trinajsta.
Vu onom vremeni, gda bi šo Jezuš v Jeruzálem, prek je šo po sredini Samarie i Galileje. I gda bi notri šo vu niki kašteo, prišlo je pred djega deset gobavi mož, ki so stáli Ozdaleč i podignoli so glás svoj govoréči : Jezuš vučitel ! smiluj se nad nami. Stere kak je vido, velo je : Idte, pokážte se dühovnikom. I včinjeno je, gda bi odhájali, Očiščeni se. Eden pa med njimi, kak je vido ; ka je očiščeni, povrno se je, z velikim glásom zvišávajoči Bogá i spadno je na obráz pred nogé njegove hválo dávajoči ; i té je bio samaritánuš. Odgovoréči pa Jezuš pravo je : Ne li ji je desét očiščeni ; i gde je ti devét? Ne se najšo, ki bi se povrno, ino bi dao diko Bogi, nego sam ete tühinec. I veli njemi : stani gori, ino idi ; ár je vera tvoja tebé zdravoga včinila. (Luk. XVII.)
Pokora (Paolo Segneri).
Če pa je to istinsko, zakoj mamo zadeve düšnoga zveličanja za tak lehko, tak gotovo, da nemamo nikše skrbi ze to, kak če bi že vse to v roki meli? „Odked pride v nas ta zmota, dragi bratje ? pitam pun žalosti s sv. Bernardom ; odked ta pogübna mlačnost ? Odked ta prokletstva vredna gotovost? Ah ! Nikšemi drügomi vzroki nemrem to pripisovati, kak jako globokoj nepremišlenosti, ki nas slepi i nas, kak pravi modri, ne püsti, da bi si bar ednok poglednoli brezdna, ki so pred našimi očmi. „Temna je pot brezbožcov: ne vejo, gda spadnejo.“
Ka naj teda včinimo ? Me pitate za to ? Titajte za to gde kakšega drügoga ; ar jaz vam nemrem dati drügoga tanača, kak sam si ga sam dao. Če se na mene zanesete vam pravim, tak hodite, da obrnete sveti hrbet. Če je ešče za vaš čas, da lehko zapüstite Pentopolis kak Lot, teda ne müdite se ; ar celo nedužni nemre dugo varen živeti med grešniki.
če pe nemate niti potrebne korajže, niti potrebne slobode, da bi to včinoli, zakaj se ne odločite od zdaj naprej vsakši tjeden prejeti tisto svestvo, ki je najležejši pripomoček za zveličanje. Zakaj se ne znorite svoje napihnjenosti, gizdosti ? Zakaj ne krotite svoje mesene poželivosti ? Če VI tüdi to ne delate, ka ščete, da vam odgovorim ?
AGRARNE ZADEVE
Pravilnik za izvršavanje agrarnoga zakona: Člen 52. Če veleposestnik zaprosi, da sme obdržati močvirnata tla, dobi komisijo na lastne stroške, po štere mnenji minister dovoli, da veleposestnik napravi ribnjeke ali na drügi način spremeni nerodovitne kraje v rodovitne.
Ste že stopili v Agrarno zadrugo ? Če ešče ne, te pomislite, ka Vas lejko dojde kakša nesreča i što de Vam v danešnjoj stiski pomagao ? Edino sküpnost vseh to lejko včini. Tüdi Vi ste dužni pomagati nesrečnim, zato se priglasite v „Agrarno Zadrugo" “ v Črensovcih, kama plačate v 10 letaj 200 Din. Ta šuma de Vam falej prinašala vsakovrstno blago, ka je pa največ : v nesreči dobite gotovo podporo. Lübezen do bližnjega Vas sili, ka zagotovite pomoč svojemi bližnjemi stem, da pristopite ! V sküpnosti je moč ! Ne odlašajte !
Vesele novine.
Nábrao  Števan Kühar.
Naš naglejöváč, šteroga smo v Nedelico poslali, je žalostno obhodo i bi skoro, manterniško smrt gorvzeo. Prišeo je nájmre na sredi vési i je tam začno spitávati nekše ženske, ka je kaj novoga. Té ženske so ga malo gládale, potom pa, ár so
mislile, da je s čarne šole diják, ki ščé točo delati, zgrabijo za gréblice i véslice, za otike i motike pa ponjem. Sirmák je komaj vujšeo. — Tak ravnajo lüdjé pri nas z ednim povsem poštenim slugom; a židovskoga agenta, ki kepe nosi, pa sprimejo z najvékšim veseljom i njemi napunijo mošnjo s penezi, štere so si s krvávimi žüli prislüžili i štere bi sami jako potrebüvali.
Srečnejši je bio naš pisáč, šteroga smo v Gumilico poslali. Ti vrli gumiličanci so ga najmre pozvali na nekše gostüvanje, gde se je ž njimi vred mogeo veseliti. A opojili so ga pa tak, da se je izdak ne strezno. Zavolo toga pa tüdi ne vemo, ka nam je novoga prineso. Dozdaj smo samoto zvedeli žnjega z velkov težávov, da je na gostüvanji dobo vnogo ježove žüpe i to zobston ; a kašo pa, kak právi je mogeo drago plačati.
Sodišinčarke semenski mak z ovsenov slámov prážijo, ka je prej te bole roden.
Küpilo pa odaja. Čoke, štere so ščista čarne dlake, najbolše plačüjejo iž...-včarje. Pa naj je nišče ne pita, zakoj to delajo !
Čerezredne novice. Mürčarje börajo Müro. Bolše pa bi bilo, da bi záčali bürati tiste strüge, po šterih se ta smrdéča žganica pretáče.
Bodončarje dobijo „kulač- fabriko“.
Melinčki poslanik se je začno s plüžnimi kolci okoli po dolinskom voziti.
Bratonsko kukorico so nedavno, gda so lüdje z vesi odišli, štirje orožnicje stražili. Ne vemo pa, komi smo dužni zahválo za tak velko skrb za nas.
Prekosnice.
Ka zna paver. Edna gospá se šéče v lepom ogradi. Pisatelica je bila. Lepe misli so njoj šle v glavo, pa nej mela papira pri sebi, ka bi si je spisala. Proti njoj ide paver, pa ga pita gospa : „Prosim lepo, či mate falaček papira ?“ Paver: „To je velka trava, vtrgnite, s si tem tüdi lehko.“ Bele hlače. Na sprotoletje zajtra koli osme vüre v gredaj na stolici gospod sedi. Pride blüzi inaš, pa tam čaka. »Na, ka me zijaš, zakaj neideš dale ?“ „Na to čakam, ka bi gospod gori stanoli, ka bi rad vido, kak velki flek te meli na beli hlačaj, zato, ka sam ravno malo prvle pofarbao to stolico na zeleno.“
Nemeš Vince, Tešanovci :
Pet letni kolobar.
Čüdno se vidi ništernomi gospodari, da dobro obdela svoj falat zemlje za nikšo sorto gospodarske rastline i na njem sploj malo pripovle.
Pravi kak je to, ka je tü ne več zraslo. Vej sam pa dobro napravo pa denok sam nikaj ne pripovao.
Tomi so zroki različni. Edini najvekši zrok je ta, da poedini gospodari skoron vsakše drügo leto majo isto rastlino na onom falati zemle, iz šteroga je tista rastlina že dobro posrkala (pocecala) i več nega za njo v zadostnoj meri hranilne Snovi, s kem bi se dobro razvila.
Drügi zrok je pa te, da se nepravilno pognoji i s tem rastlina ne dobi sebi primerno hrano za svoj razvoj.
Dober gospodar, šteri ščé dobro meti, more si napraviti, či je mogoče pét letni kolobar to je : vsakše 5 leto na onom istom falati zemlje ono isto rastlino i pravilno pognojiti s tém, či je letina i dopüsti višnji Gospod, bo gotovo dober pridelek.
Pravilno gnojenje s primerno razdelitvijo se glasi sledeče: Na primer detelišče se pognoji v jeseni, razorje i spomladi či se krumpiš vsadi se more 3 krat razorati či pa kukorca je pa zadosta samo pognejeno jesensko oranje. Priporoča se najbole kukorici jesensko gnojenje, oranje, bodisi v detelišče, repišče, ali hajdinišče. Potom Či dopüstijo gospodarske razmere z umetnimi gnojili spomladi i to : V obliki nekoliko superfosfata, kali-soli i dušika se poseja i pobrana rano spomladi i potom za 2 tjedna se poseja. Nigdar se pa ne priporoča v 
detelišče sejati žito ali pšenico, či je mogoče se ogibati, ar slabo izplačajo.
Filloxera.
Veči naši goričancov pozna to bolezen i zna tüdi to, ka se je prenesla iz Amerike. Večkrat se pa čüje, či bi bar življenje toga škodlivca poznao.
Filloxera je eden najvekši škodlivcov trsja. Najšli so jo v Ameriki 1. 1856. V Evropi se je pa najbole razpasla v zadnji 60 letaj i je napadnola vse z žlahtnim trsom zasajene gorice. Pri filloxeri poznamo dve obliki. Edna je pod zemlov, drüga pa na trsovom listji. V začetki poletja večkrat opazimo na stebli trsa male brezperutne živalice duge do 3 mm, ka brezi oplojenja polagajo jajčeca, Iz tej jajčec se zvalijo mlade živalice, štere dorastejo tekom treh tednov. Zavolo friškoga razvijanja pride na svet v ednom leti 8 rodov. Te male živalice se ob stebli selijo do kerenin i svoje rilčke porinejo v korenino, kde srkajo trsno mezgo. Na takšem mesti korenina zateče i 
nastane püta i tak s časoma vničijo celi ustroj korenin i z njimi tüdi steblo.
Drüge oblike te živalce so pa s perotmi i se pojavi še le v sredini poletja. Živi na spodnjoj strani listov i tam kda tat živalca list piči, nastane nabreklina i v njo se naseli filloxera i polaga jajčeca. Ta nabreklina ma odprtino na zgornjoj strani lista i je zaraščena z drobnimi kosminami. Tüdi te način filloxere se jako razširi. Zgodi se, da eden list ma po sto nabreklin. Navadno se pa pojavi do 10. Če se jako razširi, idejo na steblo i po jeseni tüdi na korenine.
Dozdaj ešče ne najdemo sredstev, s šterim bi te beteg popolnoma mogli zvračiti i tak trs ohraniti.
PRODAM:
1. na Vaneči vinogradniško po•                             sestvo z hišo. cca 16 ma-
nji oralov, iz tega cca 5 oralov vinograda ostalo je vrt, sadovnjak, travnik ;
2. V nemčovcih
prvovrstne travnike, cca 7 malih oralov ;
3. v Murski Soboti
njivo na Plesaj, njive in travnike
v Müzgaj in lepe hiše;
4. v Ljutomeru na Globokem v
Presiki
3 prekrasnih vinogradniških posestev, skupno ali posebno po izbiri, cca 35 malih oralov z 3 hišami, iz tega cca 18 oralov prvovrstni vinogradi, v ostalem vrti, sadovnjaki, travniki in gozdovi,
pod predobrimi pogoji, z letošnjimi pridelki ali brez istih. Prevzame se lahko vse, tudi včasih, takoj. Več se zve pri g. advokatu
Dr. ŠÖMEN LUDOVIKU
v MURSKI SOBOTI.	1
Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj : Klekl Jožef.
Odgovorni urednik : Edšidt Janez. v. M. Soboti.