Martin in Jera. (J. Kavnikar.) Sedemnajsto poglavje. Bolna žena ravna pač izvrstno. »olnica ga spozna takoj po njegovern kašlju ter se oglasi: 0 Bog, ^pfi. Bog, Jurij, to je starešina! Gotovo mu še nisi placal kruha in t surovega masla, kar si bil kupil od njega za mojo juho. Jurij: Za božjo voljo, mati! Ne skrbite za to! Saj rau bodern zato delal, kadar pride čas žetve in košnje. „Ali, on te ne bode čakal", rečejo mati, Jurij pa gre iz sobe k starešini. Bolnica zdihne: ,,Od našega prepira — Bog mu odpusti, — me je vedno nekaj zabolelo v srci, kadarkoli sem ga videla. Oh, Bog raoj! In uprav pred mojo smrtjo pride zopet k nara! Božja volja je, da mu vse odpustira, vso mržnjo do njega pozabim — in pomdlim za njegovo dušo. Tako tudi storim." »Bog moj, ti si privolil, da je prišlo do onega prepira! Odpusti rau, Ooe nebeški! Odpusti mu"! Zdaj sliši starešino govoriti, prestraši se in pravi: „0 Bog, hud je! 0 moj ubogi Jurij! Radi mene prideš ž njim navskriž." Še jedenkrat ga sliši govorti, na kar izgubi zavest. Jurijče skoči iz sobe k očetu in kriči: »Oče, idite brž notril Zdi se mi, da so stara mama umrli." Milan reče preplašen: ,,Jezus, Marija! Starešina, raoram v sobo." A starešina pravi na to: ,,Da, da, velika škoda in nesreča za to čarovnico." Jurij ni slišal njegovih nesramnih besedi, ker je odšel urno v sobo. Bolnica se za nekaj časa zopet zaveda, odpre oči in vpraša Jurija: „Ali je bil hud? Gotovo te ne počaka za dolg!" Jurij: Ne mati, pač narobe, prinesel mi je dobro in tolažilno vest. Ali ste že kaj boljši? nSem", odvrnejo mati, pogledavši ga revno in otožno. »Kaj dobrega nam je ta človek donesel? Kaj si rekel? Ti rae s tem le tolažiš, sara pa trpiš. On ti je pretil." Jurij: Ni storil tega, raamka, Bog rai je priča. Prijavil mi je, da so me vsprejeli na delo pri zidanji cerkve, imel bodem 1 K 60 h plačila na dan. Mati: Moj Bog! Ali je to resnica? Jurij: Resnica je, raati, delo bode trajalo celo leto. Mati: Zdaj umrjem lažje, Jurij! Ljubi Bog v nebesih, ti si vender dober! Bodi jim vedno tako dober! Jurij, ti pa veruj in udaj se Bogu, dokler si živ, zakaj gola resnica je: Bog sirotnakov nikdar ne zapusti. Nekaj časa pomolči, a potera nadaljuje zopet: «Vidim in tudi cutim, da se mi bliža zadnja ura mojega življenja. ne da mi dihati. Jurij, rada bi se poslovila." Jurij se strese, vzame kapo raz glavo, pade na kolena pred materino posteljo, sklene roki, obrne oči proti nebu, a ne more od jokanja in ihtenja niti besedice izpregovoriti. Na to mu rečejo mati: »Ohrabri se, Jurij, ter upaj, da se vidirao zopet — v svetih nebesih. Smrt je samo začasen trenutek, jaz se ga ne bojim. Vem, da moj Odrešenik živi in da bode on čuval moj pepel, a kadar se moja okostnica preobleče zopet z mojo kožo, takrat bode tudi moje telo gledalo Boga. Moje oči ga bodo gledale, ne pa tuje." Jurij pride nekoliko k sebi in pravi: »Blagoslovite me, ljuba mati! Ako je volja ljubega Boga, pridem tudi jaz kraalu za varai v večnost." Starka nadaljuje: »Cuj me, Oče nebeški, ter podeli svoj blagoslov mojemu otroku — jedincu, ki si ml ga dal in katerega tako gorkoljubim! Jurij moj, kakor je ljubi Bog Izaku in Jakobu radi njiju očeta Abraharaa dodelil veliko dobrega, tako naj tudi tebi radi mojega blagoslova podeli vsega, česar potrebuješ za življenje, veseli se ter slavi in poveličuj njegovo sveto ime- Poslušaj me dobro, Jurij, in stori, kar ti rečem. Vadi svoje otroke reda in dela, da se ne pokvarijo v revščini ter da ne bodejo neredni in malomarni. Uči jih, da zaupajo v Očeta v nebesih, od katerega imajo vse pričakovati, ter da ostanejo pravi bratje in sestre v sreči in nesreči. Le tako bodejo tudi v siromaštvu zadovoljni. Odpusti tudi starešini; kadar pa umrjem, in ko si me že pokopal, idi k njemu in rnu povej, da sem mu pred svojo smrtjo vse odpustila. In če Bog usliši raojo molitev, bode zadovoljen in srečen, sam pa bode, predno pojde k ljubemu Bogu na račun, spozrial svojo krivdo." Cez nekaj časa rečejo mati zopet: ,,Jurij, daj rai jedno ali drugo knjigo aŽivljenje svetnikov in svetnic božjih", moj molitvenik in pisanje, ki leži pod mojo pečo v škrinji." Jurij vstane in prinese vse materi; ta pa nadaljuje: »Zdaj naj pridejo semkaj vsi otroci." Ti pridejo k postelji od raize, pri kateri so sedeli in jokali. Otroci pokleknejo pred tnater, a ona jim reče: -Ne jokajte, otročiči moji! Vaš Oče v nebesih vas že preskrbi in blagoslovi. Bili ste rai ljubi in dragi in boli me zelo, da vas zapuščam tako uboge in brez matere. — Ali udajte se v voljo Božjo in zaupajte v vsem ljubega Boga — tudi če bi se vam še tako slabo godilo, ker pri njera najdete še več kakor očetovsko pornoč in lju- bezen. Mislite na me, ljubi moji! Jaz vam sicer ne zapuščam nicesa; toda to pa vem, da sem vas vedno imela rada in da ste me tudi vi ljubili. Glejte, te dve sveti knjigi in ta-le molitvenik so ves moj imetek, toda ne prezirajte tega, otroci raoji! Vsebina teh knjig mi je bila tisočkrat v hudih in slabih dneh v tolažbo in okrepčavo. Božja beseda, otroci, naj vas tolaži in veseli. Ljubite se med seboj, dokler živite ter bodite odkritosrčni, zvesti, ljubeznjivi in postrežljivi proti vsakemu, le potem bodete zadovoljni v življenji. A ti, Jurij, hrani jedno od teh svetih knjig za Franjico, drugo za Jurijča, molitvenik pa za najmanjšega otroka, kot darilo in sporain od mene. Za tebe, Jurij, niraam pa prav nic, no, tebi tudi ni treba, ker vem, da rae ne pozabiš. Zdaj pokličejo mati še jedenkrat malega Jurijca: nPodaj mi ročico, ljubček moj! Kaj ne, ti ne vzameš nikdar več kaj Ujjega!" jjNikoli več, raamica, verujte rai, nikdar več!" odgovori Jurijče in bridko joka. ,,Zdaj verjamem, molila bodera in prosila zate ljubega Boga", rečejo raati. »Glej, to-le pismo izročim tvojemu ooetu, dobila sem ga od župnika, pri katerern sem služila. Kadar dorasteš, citaj ga, misli name ter bodi pobožen in veren." To je bilo spričevalo pokojnega župnika Kristana z Vac, v katerem je bilo pisano, da je bolnica — ime ji je bilo Katra — služila pri njem deset let ter da je ves ta čas opravljala gospodinjstvo pošteno in skrbno v popolno zadovoljnost. V tej službi si je tudi prihranila precej denarja, ki ga je oddala svojemu ranjkemu inožu, za kar je ta kupil travnik, katerega je v pravdi dobil starešina. Na to je pisanje izročila Juriju ter je nadaljevala: ,Imam še dve dobri srajci, od katerih pa ne smeš nobene v krsto deti; ta, ki jo imam na sebi, je dobra za grob, v katerem vse strohni. Moje krilo in raoja dva predpasnika daj precej, ko umrjem, sosedovi Rezi, da jih predela za otroke. Za tem reče zopet: ^Poglej rano na Pranjičini glavi, Jurij, iraa zopet odprto. Skrbi tudi vedno, da so otroci omiti in počesani. Vsako leto pripravi koristnega jetičnika in bezgovega cvetja, pa jim kuhaj čaj, da se jim cisti kri, ker iraajo pokvarjeno. Ce ti je le mogoče, kupi jira jedno kozo. Pranjica je zdaj že tako velika, da jo more pasti in varovati. Hudo mi je, Jurij, ker ostaneš sam, toda ohrabri se ter stori, kolikor ti je mogoče. Delo pri zidanji cerkve ti bode zdaj že nekaj pomagalo. Zahvaljen bodi Bog tudi za to." Zdaj utihnejo mati; oče in otroci so klečali še malo časa ter so molili vse molitve, kolikor so jih znali na pamet. Na to vstanejo in Jurij reče raateri: »Mati, vam še kaj prinesem, da vas pokrijem." Mati mu odgovore: ,,Jurij, ni potreba! Hvala Bogu, zdaj me ne zebe, ali ti moraš preoej z dečkom k zidarjevim." Jurij narnigne Franjici, da naj gre iz sobe ter ji pošepne: ,,Pazi na mater, če bi jim bilo pa slabše, pridi sama ali pa pošlji Minko po me k zidarjevim." — (Dalje prih.)