Kočarjev Peter. Spisal Juraj Pangrac ' ačuli so v vas bobna ropot in trombe glas, vmes pa konjskih kopit peket in prasketanje. Radovedni mladi svet zavije na grič nad vasjo. ,So že tu," zavpije sto grl, ugledavši z griča dolge, dolge vrste, zavite v oblakih prahu, poraikati se bliže. In skoro nato so bili res tu, v vasi so bili vojaki, ki so ko-rakali v daljne kraje po beli cesti štajerski. To so vreli Ijudje skupaj, to so zijali v krepke in ponosne vojake! Ta in oni se je potrkal na prsi, češ, tudi jaz sem nosil nekdaj nsabljico pripasano, puškico nabasano." Marsikatera maraica pa je vzdihnila globoko, zroč v svoje čile nedorasle sinove, ki so stali radostnih obrazov tik ceste, ravni ko sveče. Globoko je vzdihnila in si rekla: ,,Ah, tudi moji bodo nekoč taki-le!" Vzdihnila je tako, jn milo se je storilo materinemu srcu, in otožnost se je je polastila. A kmalu jo mine otožnost, kmalu se porodi v materinem srcu veselejša struna — ponos, ko ugleda v duhu svoje sinove .preoblečene," take-le kakor so ti, ki zdaj korakajo skozi vas in ki jih gle-dajo vsi Ijudje. In tedaj zakliče mati, tako zakliče: »Janez, Tone, Jože, ali jih vidite?" „0, vidimo, mati," se odzovejo sinovi; »vidimo jih," se odzovejo ter pristavijo navdušeno: ,A pride čas, mati, ko boste obstali ob cešti in nas gledali.. . Vse za vero, dom, cesarja! Kri, življenje za Ijubo domovino našo ! . .." Materi se zasolzi oko. — Oče junak — sin vojak! Oče se je boril neustrašeno na bojnem polju ter se po končani bitki povrnil z odlikovanji na dom. In sinovi vedo, katera je očetova vroča želja: da ohranijo njegovo ime in slavo. ,,Da, da," zašepeče mati, ,tako bo kol nekdaj; saj vem, da bo tako: zopet bom hodila na grič ter gledala v daljave, ali že ne priha-jajo sinovi — kakor nekdaj, ko je bila vojska končana, ali se že ne vrača on, inož moj, oče Janezov, Tonetov, Jožetov... hodila bom na grič in prosila in molila. In prošnja bo uslišana, in sinovi pridejo, s svetlimi križi na prsih pridejo, kakor je nekdaj prišel oče. O, saj vem, da bo tako!. . . Bog vas blagoslavljaj!" Tako je šepetala mati, ko je gledala čile svoje sinove, in solze so igrale v materinih očeh, oj, solze trpke, solze le malo vesele... Vojaki korakajo skozi vas, usmiljene roke pa postavljajo polne škafe vode kraj ceste. Zdaj skoči ta, zdaj oni vojak iz vrste, si zajame vode, 12« ,,,^Tv^^" * 268 * potem pa zopeinagio zdirja na svoje mesto, hvaleč za vsak požirek dobre Ijudi, usmiljena srca. To je bilo vojakov! Na stotine, na stotine! Z njih obrazov se je brala neustrašenost, čilost; z njih zagorelih lic vztrajnost, žilavost; od nog do glave sami junaki — korenjaki. Sami junaki, sami korenjaki? Ah, ne! Glej, tam v oni vrsti, tam v sredi! Tam je eden, bled, prepadel; slab, da se kornaj drži pokonci, da se komaj premika dalje. Tovariš mu nese puško, na drugega tovariša se opira... ,Ta pa ne pride daleJ, ta gotovo omaga," je dejal en gledalcev nPa zakaj ne stopi iz vrste, da bi sedel tja na mejo in se odpočil in po-čakal vozov, ki gredo zadaj za vojaki ?" reče drugi. »Zakaj ne? — Zato ne, ker ne sme! Pri vojakih je drugače, ni tako kot doma!" ,To že; a kadar je človek bolan kakor ta vojak — saj se mu vidi, da mu pojemajo moči — kdo ga more še siliti, da vztraja! Za Boga, menda vendar ne bodo mučili teh trpinov do izrabe zadnjih moči!" ,,Da, da! Do izrabe zadnjih moči, to ti rečem jaz, ki sem kaj videl in izkusil po svetu ter dvanajst let nepretrgoma zvesto služil cesarju. Tako je, tako! Tak je zakon pri vojakih! In zakon je zakon; morajo ga izpol-njevati, tu se ne da nič predrugačiti." nE, ti sodiš le prečrno! Potemtakem bi se smel zgruditi vojak Sele pet minut pred smrtjo; tedaj so mu izčrpane že vse moči!" ,Pa kvečjemu pet minut pred smrtjo! Je že tako! Zakon je zakon, nič se ne more pomagati!" ,To pravi drugim, meni ne; onim, ki ti verjamejo, jaz ti ne, lažnik!" ,Kaj, lažnik?! Cak, čak, ti neverni Tomaž!" Ta razgovor je napol poslušal, napol pa gledal tistega bolnega vojaka ubogi Kočarjev Peter. Ah, kako se je dečku smilil ta ubogi vojak! ^AIi bi dobil kaj sadja?" vpraša zdaj bolni vojak. ,Nič!" mu odgo-vore zraven stoječi, ,ni še zrelo!" Ko pa Kočarjev Peter to sliši, zdirja za bolnim vojakom, ki se je bil že oddaljil od njega, in reče: .Dobite sadja, dobrte, pri Vipavcu ga dobite, tam prodajajo jabolka." ,Dobri deček, ali greš ti ponje?" ,{?ad! Daj mi dva krajcarja, pa grem." Vojak mu da dva krajcarja. Ko bi raignil, je bil Peter pri Vipavcu, a vrata so bila zaprta, da ni mogel v prodajalnico. Zdaj začne trkati po durih in klicati: nKje je kdo?" A šele črez dolgo časa ga zasliši stari Vipavec, ki je tudi gledal vojake. nKaj pa hoče ubogi Kočarjev Petrček, saj nima božjega pod palcem," si misli, pa se vendar obrne in gre proti domu. ,,Brž, brž!" vpije Peter in kaže denar. ,Ali je taka sila?" vpraša Vipavec. Jfe J3oll( prikaja, darov je bogat, vsakomur da nekaj, kdor ima ga rad. -*t 270 «- ,0, sila, sila! Le naglo stopite, stric, in nii prodajte urno za dva krajcarja jabolk za bolnega vojaka." ,Tisto pa že, tisto!" In ko proda Vipavec za dva krajcarja jabolk za bolnega vojaka, začne nemirno stopicati po sobi semintja in si z glavo zmajevaje sam sebi oči-tati: ,,Jov,*].ov! Pa nisem ravnal prav, panisem! Vse bi utegnil razprudati, vse. In zdaj bi ;že lahko pfešieval denarce, izkupiček! Ui, zakaj nisem vedel prej, da pridejo* vojaki, m bi bil ftostavil canje s sadjem ob cesti! — Ja, jov, jov, vse bi bi! lahko razprodal, vse, pa tega nisem storil! Jov, jov, jov! Uf, uf, uf!" Tako je govoričil sam pri sebi in zmajeval z glavo. ln čelo se mu je zmračilo, in njegova duša, njegpva kramarska duša je prihajala žalostna, čedalje bolj žalostna ... Medtem pa so bili vojaki že daleč za vasjo. ln tedaj reče en lova-rišev bolnemu vojaku: nHe,-hej! Jabolk ne bo!" Bolni vojak skomizgne z rameni in odgovori: nSaj tudi ne morem zahtevati; celo uro daleč menda vendar ne bo hitel deček za nami!" nNorec bi bil, pravim jaz, ko bi, pravim," de zopet prvi. Neki drugi pa je rfato naglo rekel: ,Jaz pa menim, da je deček že zdavnaj polizal cukrček, ki ga je kupil za ona dva krajcarja." ,,Vse mogoče," so pritniili vojaki, si brisali pot s čela in zopet tiho korakali dalje. A da bi deček še utegnil prinesti jabolka, to jim niti na misel ni več hodilo. In skoro"nato so že pozabili na jabolka in na dečka. ,,Kje je bolni vojak, da mu darii jabolk," zavpije zdajci Peter, ko ves upehan in moker dojde vojake eno uro daleč od vasi. ,Le naprej, le naprej, deček," mu reko ti. Peter steče naprej in teče, teče in zopet zavpije: ,,Kje je bolni vojak, da mu dam jabolk?" ^Le še naprej, le še naprej!" je bil zopet odgovor. Peter teče še naprej. ,,Kje je bolni vojak?" zavpije vtretje. Vojaki se spogledajo začudeno. ,,Tale je!" reče nato cden. In že iz-tegne bolnl vojak vesei roko po jabolkih, a deček mu jih ,še ne da. ,Pa si ti pravi, oni bplni vojak?" vpraša in ga tnotri od nog do glaye. Zdel se mu je zdaj, kp'ga je gledal tako.od blizu, nekoliko drugačen. ln za nič na svetu bi ne daJ jat^olk. Peter drugemu kakor ofleinu. bolnemu vojaku, onemu ubogemu bolhemu' voftikuv kV se mu je tako v srsei zasmilil. — Zato ga je vprašal: nPa si ,ti pravi, oni bolni vojak?" * »Ljubi dečelc^ pravi> ^era, pravi/^ reče ta-, Bvsi vojaki ti potrdijo, da sem res jaz^pravi." , f*',. ,Da, tta! Ta je pravi,, ;ta je iplni' vojak! t Vsi smo ti za pričo, da je res tako. Brez skrbi bodi m iztoči mu^jabolka," zahrume nato yojaki kar vprek. Zdaj šele je oddal Peter \>ojak(I jabolka. ,Na jih," je rekel, ko mu jih je izročil, ,pa pozdravi se," je rekel, «jaz ti to želim iz srca," je rekel in odskočil na stran, Poveljnik, ki je o vsem tern slišal, je poklical zdaj dečka k sebi in rekel: ,Vzemi to, ker si tako pošten in usmiljen," ter mu stisne krono v roko. 271 Peter, videč lepo srebrno krono v roki, odgovori naglo: ,VoJaki ste siromaki, jaz ne vzamem krone," in da denar nazaj. A vojaki mu reko: ,,Deček, to so gospod, velik gospod, imajo dosti denarja, le vzemi, kar ti dado " ,,Pa je res to?" nRes, res!" A Peter še ne verjame. Poveljnik mu mora pokazati denarnico. ,Ali zdaj verjameš?" Zdaj verjamem. No, pa mi dajte, pa le dva krajcarja mi dajte." Zakaj pa ne krone?" Zato, ker vojaki bolj potrebujete denar kot jaz." No, pa vzemi samo desetico." Tudi ne! Samo dva krajcarja, prosim." Zakaj pa ravno dva krajcarja?" Zato, da bom kupil pri Vipavcu zanje jabolk, da jih bom imel pri-pravljene, če pojde še kak bolni vojak skozi vas." Peter je nato zdirjal, tiščeč podarjena krajcarja v roki, nazaj proti vasi. Poveljnik je gledal za njim in rekel: BVrl deček to!" Vojaki so mu pritrjevali strme.