NOVI LIST
Posamezna številka 300 lir
NAROČNINA četrtletna lir 2.500 - polletna lir
5.000 - letna 10.000 — Za inozemstvo : letna naročnina lir
12.000 - Oglasi po dogovoru -Sned. in abb. post. I gr. 70%
SETTIMANALE
Izhaja vsak četrtek
uredništvo in uprava:
34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, efon 60824. Pošt. pred. (ca-“«*a postale) Trst 431. Poštni pOvni račun Trst, 11/6464 °štnina plačana v gotovim
T E D N I K |T- 1283
Ostalo je trajno znamenje
Na nekdanjem Narodnem domu v Tr-stxi, ki so ga šovinisti zažgali pred šestde-Setirni leti in ga nekaj let pozneje spreme-v hotel Regina, je ostalo še vedno nad hodnimi vrati znamenje Narodnega doma. edališki maski in čebelni panj, grb, ki Tasi še danes gledališke liste Stalnega sionskega gledališča. Grb nad vhodnimi vra-1 iG očrnel, kot da bi bil ostal tak od onega hodnega dne.
Na predvečer obletnice požiga v soboto, julija, se je pred nekdanjim Narodnim vjnom odvijala simbolična spominska ak-od 16. ure do 18.30. Ze ob začetku napovedane spominske prisotnosti, ki je bila ^mišljena in izpeljana brez govorov in oz-}h gesel, se je pred Narodnim domom oralo dokajšnje število ljudi. V zamisli pri-P^vljalnega odbora, ki se je osnoval v ok-ll~u Slovenske skupnosti, naj bi to ne bila ^ožična manifestacija, ampak stalna pri-®valna prisotnost Slovencev, da bi opozo-javnost na obletnico. Slo je za odprto Pobudo, ki je popolnoma uspela. Napisi so j?°zarjali na tragični dogodek in spominja-v’ da 35 let po zmagi nad fašizmom še prikujemo zakonsko priznanje osnovnih pra-Dve uri in pol so tržaški Slovenci pridali in se poklonili spominu vseh naših TUdi, ki so trpeli in darovali svoja življenja koju proti fašizmu, ki se je pričel še pred P°zigom Narodnega doma in se sklenil z Jfiago vseljudskega boja. Na vhodna vrata ° starejši, priče požiga, Slovenci ki so ob-r2aZi v zavesti pomembnost takratnega °9roma, mladina in otroci spontano polami šopke cvetja. Nabralo se jih je več de-hn. Ves čas akcije je bilo pred Narodnim ^Ornom nad sto ljudi. Slo je za svoboden iz-2 zavzetosti nad vsakršnim razlikova-0leTn- Prihajali in odhajali so vsi, ki so ■ čutili važnost in globlji pomen zunanje Povedi pred javnostjo, vsi, ki so zaznali, ® se zgodovinski obletnici ne moremo iz-eriti. Ni nas bilo malo, bilo nas bi lahko Q c- Vsekakor je na spominsko prisotnost So ^° trajno znamenje ne samo v vseh, ki t,.Se je udeležili in pri javnosti, ki je v ob-ni zabeležila, a jo je dobro zaznala, ^Pak na samem Narodnem domu.
jj, Cvetje in venec, ki je bil postavljen ob t °dna vrata, kjer je bila nekdaj tabla ho-^ je ostalo do noči. Nekaj po eni uri po-p°cj ni ostalo več nobenega znaka cvetja. ana levi strani vhodnih vrat je ostalo
nadaljevanje na 5. strani
TRST, ČETRTEK 17. JULIJA 1980
»Precejšnjo pozornost sta ministra posvetila vprašanjem, ki se nanašajo na položaj in razvoj slovenske narodnostne manjšine v Italiji in italijanske narodnosti v Jugoslaviji. Pri tem sta ponovila skupno stališče, da imata narodnostni manjšini pozitivno vlogo pri povezovanju in medsebojnem razumevanju ljudstev obeh držav. Ministra sta potrdila, da sta državi v celoti pripravljeni v duhu osimskih sporazumov in v okviru lastne ustavne ureditve uresničevati politiko v sodelovanju s predstavniki obeh manjšin in sprejemati učinkovite ukrepe za njun vsestranski razvoj. Predstavnika obeh držav sta poudarila, da je to pomemben prispevek k medsebojnemu sodelovanju, poglabljanju zaupanja in krepitvi prijateljstva med Jugoslavijo in Italijo.«
Tako se dobesedno glasi odstavek iz skupnega italijansko-jugoslovanskega poročila, ki je bilo objavljeno ob sklepu dvodnevnega uradnega obiska jugoslovanskega zunanjega ministra Josipa Vrhovca v Rimu, kjer je bil gost svojega italijanskega kolege Emilia Colomba.
Zvezni tajnik za zunanje zadeve Vrhovec je prispel v italijansko prestolnico v četrtek, 10. t.m., in imel vrsto razgovorov z italijanskim zunanjim ministrom Colom-bom ter se še isti dan srečal z ministrom za zunanjo trgovino Manco in s predsednikom vlade Cossigo. Naslednji dan je bil mi-
OLIMPIADA
V	soboto se bo začela sporna olimpiada v Moskvi. Korakale bodo olimpijske reprezentance posameznih držav in ne bo manjkalo slovesnega okvira z rajanjem in folkloro, kot je že v navadi pri takih priložnostih. Toda manjkalo bo toliko državnih reprezentanc, da se bo to kljub vsemu trudu prirediteljev nujno poznalo. Med drugim bodo manjkali najboljši atleti sveta — ameriški. Ne bo videti njihovih veselih, nasmejanih belih in črnih obrazov in ne njihovih elegantnih uniform. Manjkali bodo Zahodni Nemci, Angleži in še mnogi drugi. Rezultati zmagovavcev bodo imeli zato relativno vrednost. In relativno vrednost bo i-mela tudi olimpiada sama.
LET. XXX.
nister Vrhovec gost predsednika republike Pertinija, ki ga je na Kvirinalu zadržal na kosilu.
V	petek, 11. t.m., je Josip Vrhovec sprejel v prostorih jugoslovanskega veleposlaništva enotno odposlanstvo Slovencev v Italiji, ki so ga sestavljali senatorka Jelka Grbec za KPI, deželni svetovalec in tajnik Slovenske skupnosti dr. Drago Stoka, prof. Josip Pečenko za PSI, predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Boris Race, Marjan Terpin za Svet slovenskih organizacij ter dr. Viljem Černo za kulturna društva iz Benečije. Člani odposlanstva so jugoslovanskemu zunanjemu ministru obrazložili stanje slovenske narodne manjšine v Italiji ter poudarili, kako manjšina pričakuje, da bo italijanska država v skladu z u-stavnimi določili in v duhu ter po črki o-simskega sporazuma čimprej sprejela zakonske ukrepe, ki naj manjšini zagotovijo obstoj in zajamčijo njen nadaljnji razvoj. Zunanji minister Vrhovec, ki je slovensko odposlanstvo sprejel v prisotnosti jugoslovanskega veleposlanika v Rimu Marka Kosina in generalnega konzula v Trstu Stefana Cigoja, je naglasil, kako njegova vlada meni, da je treba manjšinsko problematiko reševati in urejati v širšem kontekstu celotnih odnosov med obema državama, kot jih določajo in usmerjajo določila osimske-
dalje na 2 strani ■
BREZ MIRU
Ideja o olimpiadah se je porodila v majhnem — grškem — narodu in tam je bila tudi uresničena ter je preživela stoletja. Tudi obnovljena je bila v okviru majhnega
—	istega grškega naroda. Toda ko so se je v zadnjih desetletjih polastile velike, po materialnih sredstvih, človeškem potencialu in vojaški moči mogočne države, se je izrodila v sredstvo njihove politike. Hitler je bil prvi, ki je naredil iz nje sredstvo svoje propagande in ideologije. Takrat so prvič zaplahutale partijske zastave višje od olimpijskih in jih zasenčile. Potem se je začela olimpiada seliti iz ene politično, vojaško ali denarno mogočne države v drugo.
(Nadaljevanje na 7. strani)
Jugoslovanski zunanji minister v Rimu
Važen obisk za obe državi io za našo manjšino
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 20. julija, ob: 8.00 Poročila; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Sv. maša iz žunpe cerkve v Rojanu; 10.30 Nediški zvon, oddaja o Benečiji; 11.00 Mladinski oder: »Blisk nad Pacifikom«. Pustolovska zgodba; 11.30 Nabožna glasba; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 12.30 Na počitnicah;
13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Kulturni dogodki in Četrtkova srečanja; 15.00 Kdo je na vrsti? 15.30 Glasbeni popoldan za mladino; 17.00 Rezervirano za. . .šport in glasbo; 19.00 Poročila. ,
■ PONEDELJEK, 21. julija, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah: Dober glas gre v deveto vas; 9.00 Otroški kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 Skladbe slovenskih avtorjev; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi;
12.00 Kulturni obzornik; 12.30 Melodije od vsepovsod; 13.00 Poročila; 13.20 Letošnja revija »Primorska poje«; 14.00 Kratka poročila; 14.30 Roman v nadaljevanjih — »Moč preteklosti«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Bratje, le k soncu, svobodi!; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika;
18.00 Abdus Salam: Pogovori o fiziki; 19.00 Poročila.
■ TOREK, 22. julija, ob: 7.00 poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah: Z nami ali proč od nas!; 9.00 Otroški kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 Radijski koncert; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba;
11.40 Folklorni odmevi; 12.00 Skladišče vseg lepega; 13.00 Poočila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Krata poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino;
16.00 Na produ Glinščice; 16.50 Deset minut z orkestrom Krešimira Oblaka; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 17.30 »Zločin na Kozjem otoku«;
19.00 Poročila.
■ SREDA, 23. julija, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Čoln — šport in razvedrilo; 9.00 Otroški kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 »Pod Matajurjan«, posebnosti in omika Nadiških dolin;
13.00 Poročila; 13.20 Zborovska glasba s koncertnega odra; 14.00 Kratka poročila; 14.30 Roman v nadaljevanjih — »Moč preteklosti«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Svoboda je terapevtična; 16.30 Orkestri in zbori, 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 19.00 Poočila.
■ ČETRTEK, 24. julija, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah: Stoji učilna zidana; 9.00 Otroški kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi;
12.00 Turistične podobe; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Koder teče, ondod moči;
17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Četrtkova srečanja; 19.00 Poročila.
H PETEK, 25. julija, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro juti'o po nase; 8.00 Kraika poročilo, 8.10 Jutranji almanah: Osebna vozila danes; 9.00 Otroški kotiček;
10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi;
12.00 Na goriškem valu; 13.00 Poročila; 13.20 Zborovska glasba raznih narodov; 14.00 Kratka poročila; 14.30 Roman v nadaljevanjih ■— »Moč preteklosti«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Goriške podobe; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Kulturni dogodki; 18.30 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem; 19.00 Poročila.
■ SOBOTA, 26. julija, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah: Potovanje v Ameriko; 9.00 Otroški kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 Radijski koncert; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba;
11.40 Folklorni odmevi; 12.00 »Bom naredu stzdice, čjer so včas'b'le«, glasnik Kanalske doline; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Iz filmskega svet; 17.00 Kratkaporočila in kulturna kronika; 18.00 »Paket«, radijska kriminalka; 18.45 Vera in naš čas; 19.00 Poročila.
Pred konferenco
V	Madridu so že v teku tehnične priprave na konferenco, ki se bo pričela 22. novembra in na kateri bodo naj višji predstavniki 35.ih držav proučevali stanje izvajanja znane helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi. Funkcionarji španskega zunanjega ministrstva že navezujejo stike s kolegi ostalih vlad, saj si odločno prizadevajo, da bi ta konferenca bila uspešna.
Prva uradna srečanja med diplomati prizadetih držav se bodo začela 9. septembra. Na konferenci v Madridu bodo, kot smo že omenili, pregledali stanje izvajanja helsinške sklepne listine, ki je bila sprejeta v finski prestolnici leta 1975. Predmet razprave v Madridu bodo predvsem naslednja poglavja iz že omejene listine: varnost v Evropi in ukrepi, ki naj okrepijo medsebojno zaupanje; gospodarsko in znanstveno sodelovanje in vprašanje človečanskih pravic ter problem prostega kroženja idej in vesti.
knjige Borisa Pahorja »Grmada v pristanu«. Gre za
Stanje izvajanja helsinške sklepne listine so prvič proučili na konferenci, ki je biia v zimi 1977-78 v Beogradu. Kamen spotike je tedaj bilo vprašanje spoštovanja človeških pravic, pri čemer je bila, kot znano, na zatožni klopi predvsem Sovjetska zveza. Glede na zaostritev mednarodnih odnosov, kar je značilno zlasti za zadnje mesece, je jasno, da bo konferenca v Madridu nudila odlično priložnost za globlje soočenje med Vzhodom in Zahodom.
Države podpisnice helsinške listine so se obvezale, da bodo spoštovale v Evropi meje, kakršne so bile leta 1975. To je bila ena temeljnih obveznosti, ki so bile sprejete na konferenci v Helsinkih. Glavni razlog za zaostritev odnosov med Vzhodom
in Zahodom predstavlja sovjetska vojaška v Aziji, vendar Zahodne države smatraj0 sovjetsko vojaško zasedbo Afganistana za kršitev helsinške sklepne listine, in sic°r ne toliko za kršitev njene črke, temveč za grobo teptanje njenega duha. Sovjetski vojaški poseg v tej azijski državi prav gotovo ne more koristiti plodnemu poteku konf°' renče v Madridu in v tej zvezi je britanska vlada že dala razumeti, da zaradi obstoječih političnih pogojev ni veliko upanja-da bi zborovanje v Madridu moglo Pre, stavljati bogvelcakšen korak naprej. Klju temu britanska vlada posveča največjo p°' zornost srečanju v Madridu, ker je prepP'
NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA
V	TRSTU
obvešča, da bo knjižnica zaradi poletnega urnika tudi v soboto, 19. julija 1980, zaprta. Zaradi poletnih počitnic bo NŠK zaprta od vštevši 26. julija do vštevši 27. avgusta ’80.
čana, da bo nudilo odlično priložnost tak° Vzhodu kot Zahodu, da se natančno seznanita z dejanskim stanjem. Sovjetska zveza meni, da bo lahko še dalje vodila dialog z Zahodom na evropski ravni, čeprav njena politika drugod po svetu prav gotovo ni v skladu z zahodnimi interesi. V tej zvez' britanska vlada opozarja, da je popuščanj13 med Zahodom in Vzhodom nedeljivo, kal bi moralo priti jasno do izraza prav na bližnji konferenci v Madridu. Španska dipl°' macija bo zato imela težavno nalogo, če bo hotela, da tako pomembno zborovanje v njeni prestolnici ne bo doživelo očitnega neuspeha.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »Novi list« ■ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ■ Odgovorni urednik: Drago Legiša ■ Tiska tiskarna Graphart. Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 772151
Važen obisk za obe državi
in za naso manisino
■	nadaljevanje s 1. strani
ga sporazuma. Pristavil j c, kako jo njegova vlada prepričana, da predstavljajo prijateljski odnosi med Italijo in Jugoslavijo osnovo in so hkrati tudi pogoj za pravično ureditev manjšinskih problemov, zaradi česar bi bilo potrebno pospešiti odobritev u-streznih zakonskih ukrepov. Minister Vrhovec je tudi opozoril na pomen demokratičnega značaja družbe, v okviru katere manjšina živi, ter končno na nujnost angažiranja manjšine same za dosego in uveljavitev njenih pravic.
Iz dolgega skupnega poročila objavljamo še nekaj odstavkov, ki se tičejo sodelovanja na obmejnem območju in ki vsebujejo pomembne smernice za nadaljnji razvoj odnosov med obema državama.
»Ko sta izmenjala mnenja o razvoju dvostranskih odnosov, sta ministra ponovno poudarila poseben pomen osimskih sporazumov. Seznanila sta se z doseženimi rezultati in potrdila, da nameravata državi še naprej uresničevati te sporazume v duhu sodelovanja in prijateljstva.
V	zvezi s tem sta strokovnjakom dala °a' logo, da morajo nadaljevati s proučevanje111 ostalih vprašanj, vključno z vprašanje™ industrijske cone, da bodo našli rešitev skladu s skupnimi interesi.
lik
Jugoslavija in Italija pripisujeta ven pomen tudi obmejnemu sodelovanju in J£a žeta stalno zanimanje za njegov razvoj okviru dobrih sosedskih odnosov.
Tudi tokrat se je pokazalo, da nameia vata državi še naprej skupaj izpopolnjevva ti obstoječe in iskati nove rešitve prl Si ritvi in bogatenju vsebine sodelovanja m obmejnim prebivalstvom.«
2e iz tega, kar smo navedli, jasno izb3 ja, da je bil obisk jugoslovanskega zunanj ga ministra v Rimu velikega pomena za 11 dalj nji razvoj odnosov med sosednima žavama ob Jadranu.
Zunanji minister Vrhovec jev Vatika11^ obiskal visoke predstavnike Svete stolice-nedeljo, 13. t.m., pa ga je sprejel papež J nez Pavel II., ki se je pravkar vrnil z da šega potovanja po Braziliji.
Boris Pahor
»Grmada v pristanu«
Gb šestdesetletnici požiga Narodnega doma v Trstu, zgodovinske prelomnice za primorske Slo-Vence, katere smo se spomnili pretekli teden, ob-lavljamo z avtorjevim dovoljenjem odlomek iz ^birke Borisa Pahorja »Grmada v pristanu«. Avtor v knjigi predelal odlomek, ki ga je že bil ob-lavil v svojem delu »Kres v pristanu«. Gre za Uruetniško doživeto pričevanje o tragičnem zgodovinskem dogodku, kjer se osebni spomini prečkajo v ustvarjalno izpoved vzdušja tlačene a °dporne narodnostne skupnosti.
(Ured.)
Ulica Commerciale se je vila v hrib in v večer *arn pa, kjer se razširi in postane cesta, so bili oni oklice in dečki, ki se lovijo po gmajnicah in imajo sabo Rojan z ostrim zvonikom na sredi. Hišice če, in potem, ob cesti na Greto, velikanski zaboj °kr°gel in visok kakor hiša. To je gazometer. Pa po čfti tračnice Prostega pristanišča, in sključeni noso V| žerjavov in parnik, ki trobi, skrit v svojemu dimu A takrat ni bilo večera, in videti je bilo, da nit a°ei ne bo, zakaj nad hišami je bilo nebo rdeče, ka 0r da je polito s krvjo. In zrak je dišal po dimu. Kaj 9°ri v pristanišču parnik? So se vneli hangerji? Go '|J° vagoni lesa? Bo ves Trst zgorel? In Branko je rzal Evko za roko in sta tekla domov, dol po strmi rebri, gor po stopnicah v pritličje, dol po stopnicah d zemljo k mami, ki je sama.
I Petrolejka je že gorela na mizi, a obe okni sta bi-1 škrlatni, kakor da je padlo zahajajoče sonce v dvojce. Zdaj gori v cementni škatli in zid pred okno-1113 je poln zubljev, ki oblizujejo šipe.
“Mama,« je rekel Branko in se stisnil k nji. »Mama,« je zajokala Evka in jo prijela za krilo. Mama pa je čudna. Molči sredi prostora, ki mu °kni $ da
1	zarita, in je,	kakor	da ni njihova mama.	Kakor
le žena v zaporu pod	zemljo in nič ne čuti,	da so
jčl z njo. Nič ni huda, da sta se potepala. Spravila je 9'co spat in je sama s soncem, ki se je utrgalo t^rieba, in tli v dvorišču. Nič ju ne sliši, da se joče-a' ker bo kmalu konec sveta.
"Spat«, je rekla.
In je bila rdeč kip v ognjeni svetlobi in tudi se je ernikala kakor skozi ogenj, ko je slačila Evko. Rdeč aien	obraz, rdeče	njene	roke. Vse rdeče, tudi	miza,
, d|	Petrolejka na	mizi.	Tedaj so se vrata odprla in
'Mici i*	______-J_________«■: L-M-	_U______l.-l,-
dn
°kri
«o
Je stala pred mamo. Ni bila tiha in zbrana kakor u9e dni. Njene oči so bile velike in prestrašene,
°9le in škrlatne od ognja na oknih. Njene prsi Vzburjeno dihale in njene roke so bile nemirne
rdečem odsevu.
"Gospa,« je rekla. »Gospa.«
A mama je molčala.
"kakšna groza, gospa.«
.. Gkolj mize je hodila in debel svitek črnih las se
i® bil razpletel in ji visel na rame. Okoli mize je
k °Pala in ponavljala: »Gospa, gospa.« In je bilo, ka-
°r da beži pred plameni, a plameni so bili že vsi
nii. na mami, na Branku in Evki, ki sta se spet
'adila in obuvala.
"2 bencinom so polili, gospa.«
"Mama!« je zaklical Branko.
"Vrata so zabili, gospa, da ljudje ne morejo ven.«
"Mamaaa,« je zajokala Evka.
"In ljudje skačejo z oken, gospa.«
., A tedaj sta onadva že bežala; samo »ojoj« sta
lšala. kako je vzkliknila Mici, in tekla sta po sto-
' 'Cah navzaor in po ulici navzdol. In nad ulico Com-biei
^ki
Tciale ni bilo večera. Požar je bil nad strehami
0|" od sonca, ki bi se raztapljalo in krvavelo v
mraku. Openski tramvaj ie stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale z Obcrdankovega trga.
Kakor bratec in sestrica, ki nimata doma, kakor sestrica in bratec v Micini pravljici, ki ju je mačeha črtila in ju je hotel oče zapustiti. In nič nista vedela, kam tečeta, morebiti samo v smer, od koder plavajo iskre, ki so kakor kresnice.
Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: »Viva! Viva!• Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali:»C/a, eia, eia!« In drugi so tedaj zakričali:»A/a/a.«
In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila potem še večja zmešnjava, ker črni ljudje niso pustili avtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.
»Eia, e/a, eia — a/a/a/« so kričali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal visoko bs!o hišo, ki je imela zublja na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. In Evka se je tiščala k Branku, ker v veliki hiši so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in ena je pravkar stopila na okno in hušknila mimo rdečega jezika, ki je oblizoval okno. In Evka se je stresla in tudi Branko se je tiščal k nji. »Eia, eia, eia — a/a/a/« so peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki ro brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah.
Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati. Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri.
Redarji so potiskali ljudi nazaj.
»Alo nazaj, alo nazaj,« so	pravili.
Črni možje pa so še bolj	plesali.
»Barabe,« je rekel mož v	gneči.
Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so menili ljudje. Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnice na Oberdankovem trgu in stojijo in gledajo. Saj, z zidka na ulici Romagna	so jih večkrat	opazovali, vojake, kako preskakujejo	jarke in	plezajo	po	le-
senem zidu; a zakaj so vsi zdaj prišli gledat, kako zrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka? Vse okoli fontane so, kjer po navadi kočijaži napajajo svoje konje, a zdaj ni kočij. In zakaj gasilci ne sme-j gasili? Zakaj vojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in potem visoko odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje?
»Prekleti hudiči,« je zamrmral mož v gneči in Evki se je zazdelo, da pozna tisti glas. A takrat je bilo še hujše vpitje okoli hiše in redarji so jezno odrivali ljudi. Vendar jo je trenutek zatem zgrabila močna roka, da se je Evka še bolj stisnila k Branku.
Tedaj je rekel tisti glas:
»Alo domov!«
In je videla, da je njihov papa.
Tako sta morala spet po ulici Commerciale navzgor in papa se je vso pot spoprijemal z nevidnim hudodelcem.
»Prekleti hudiči salamenski,« je pridušeno rekel.
In še je sam pri sebi zagodrnjal: »Zakaj ni spravila otrok v posteljo.«
In Branko ie hotel reči, da je mama jokala in da sta onadva ušla, ker sta se zbala ognja na oknih. A je molčal, ker si je mislil: Zakaj so polili z bencinom? Zakaj črni parkeljni kričijo in plešejo, ko pa so na gorečih oknih ljudje?
Iskre pa so ves čas priletavale in papa je imel zdaj ck'cr:jcno glavo in so jo jozil, a ne več na mamo.
»Hudič jim mater guli,« je rekel.
A onadva nista vedela, zakaj kolne, Branko je hodil v tretji razred, Evka komaj v prvega. A njihova mama ga zmeraj opominja, kadar papa kolne, ampak on imenuje hudiča in rabi podobne besede, ko je jezen. To je samo takrat, ko nekaj ni prav. In prav gotovo, da ni prav, če so zažgali tako lepo hišo, kjer je bilo veliko gledališče in sta ju papa in mama peljala na predstavo; kakor takrat, ko je bil na odru Krjavelj. Vse polno ljudi je sedelo v temi in vsi so bili tiho, a ko je neki mož v temi zakašljal, so drugi ljudje naredili šššššš, naj bo tiho. Evka je sedela mami na kolenih, on, Branko, pa papanu. In je prišel Krjavelj in se ves čas zvijal kakor fakir in mežikal z desnim očesom. Potem je rekel, da je presekal hudiča in da je naredilo najprej štrbink, potem pa štrbunk. Ne, ni prav, da so zažgali, drugače bi njihov papa ne bil hud. Pa tudi ni prav, da ljudje na oknih kličejo: »Na pomoč! Na pomoč!« in črni možje ne pustijo gasilcem, da bi jih rečili. Vsi se bodo ubili, če bodo skočili na ulico, vsi bodo umrli.
»Drhal hudičeva,« je rekel papa.
In je držal Evko in Branka za roko, ko je počasi stopal in je biio nebo temnordeča kupola, bvko pa je bilo strah in si je želela, da bi bila pri mami v postelji, se stisnila k nji, da ne bi videla krvave svetlobe, ki tako spreminja noč; da bi se stisnila k nji in skrila oči v njenem naročju.
Spomin na obletnico
Svečanost ob 60-letnici požiga Narodnega doma, ki jo je priredila Slovenska skupnost na svojem sedežu v Trstu, se je pričela z Vrabčevo »Slovensko pesmijo«, ki jo je zapel mešani zbor »Marij Kogoj« pod vodstvom Nade Zaghet. Vse prisotne, med katerimi so bili zastopniki Slovenske skupnosti iz Goriške, člani odbora Sveta slovenskih organizacij, predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze Boris Race in zastopniki strank, v katerih delujejo Slovenci, je pozdravil tajnik Slovenske skupnosti na Tržaškem dr. Zorko Harej.
Osrednji del svečanosti je bil posvečen
pričevalnima govoroma dr. Jože Vilfana in prof. Ubalda Vrabca. Spomin na tragični dogodek je podal Just Colja. Po branju pričevalnega zapisa Josipa Merkuja je Aleksij Pregare podal odlomek iz zbirke Borisa Pahorja »Grmada v pristanu«. Večer se je sklenil z nastopom zbora Marij Kogoj, ki je zaključil nastop z Vrabčevo »Zdravico«.
Pred svečanostjo se je pred Narodnim domom odvijala spominska proslava, ki se je v večernih urah nadaljevala s prižigom kresov v okolici. Slovenska skupnost je o-pozorila javnost v deželi na tragično obletnico s posebnim spominskim plakatom.
Slovenska skupnost o zadnji seji občinskega sveta v Trstu
V	zvezi s sejo tržaškega občinskega sveta z dne 15. t.m., ki je razpravljal o izvedbi referenduma o lokaciji industrijske cone na Krasu na področju tržaške občine, nam je tajništvo Slovenske skupnosti poslalo sporočilo, v katerem je govor o naj novejšem razvoju stališč političnih sil do te problematike. Ker je bil občinski svetovalec Lokar zadržan in se ni mogel udeležiti seje — pravi poročilo — se nam zdi potrebno objasniti stališče Slovenske skupnosti, ki se
—	od samega začetka ni strinjala s predvideno lokacijo industrijske cone, a je vedno izražala prepričanje, da bosta sosednji državi sporazumno našli drugo ustreznejšo rešitev.
To naše prepričanje je potrdil nedavni obisk zveznega sekretarja za zunanje zadeve SFRJ Vrhovca v Rimu, na katerem je prišla do izraza pripravljenost obeh vlad, da nadaljujeta »s preučevanjem ostalih vprašanj, vključno s prosto cono, da najdeta rešitve, ki so v skladu z obojestranskimi interesi«.
Zato menimo, da spričo takšnega zadržanja obeh vlad ni več razlogov za pobudo, kakor je nameravani referendum tržaške občine. Naš predstavnik v občinskem svetu je že pred meseci postavil več dopolnilnih predlogov in pogoj, da referendum ne bi nikakor smel načenjati vprašanja celovitosti osimskih sporazumov. Teh predlogov zagovorniki referenduma niso sprejeli.
Od takrat se je marsikaj spremenilo,
kar še bolj dokazuje neumestnost pobude za tako akcijo. Tudi zadnje stališče tržaške federacije KPI odraža te spremembe, zlasti po nedavnem obisku ministra Vrhovca v Rimu.
Na osnovi vsega navedenega in v skladu s svojim znanim stališčem do lokacije industrijske cone na Krasu Slovenska skupnost meni, da je vztrajanje po ljudskem glasovanju preživeto in brezpredmetno, kolikor je vprašanje na poti k rešitvi po diplomatski poti med državama. Po drugi strani pa moramo imeti pred očmi tudi nevarnost, da bi takšna pobuda lahko bila pre-cedens za podobne akcije o drugih vprašanjih, ki zadevajo politiko do naše manjšine.
NAGRADA ČLOVEČANSKE DOBROTE IN VZAJEMNOSTI »DEVINSKI GRAD«
Odbor Nagrade človečanske dobrote in vzajemnosti »Devinski Grad«, ki se je sestal na gradu 7. julija, je poleg določitve sporeda letošnje zaključne prireditve, ki bo v soboto, 30. avgusta ob 18. uri, obravnaval tudi dospele predloge za nagraditve ter izbral nagrajence. Obenem je odbor sklenil, da opozori gospodarske ustanove in zasebnike, ki poslujejo v okviru občine, da je še mogoče prispevati k dotaciji sklada z nakazili na bančni tek. račun štev. 4059/8 pri Tržaški hranilnici — podružnica v Sesljanu — naslovljen na »Nagrado človečanske dobrote in vzajemnosti "Devinski grad” - leto 1980«.
Praznik svetih bratov na vejni
Kot je že vrsto let navada, je tudi letos Apostolstvo sv. Cirila in Metoda priredilo na Vejni tradicionalno slavje na čast tema dvema bratoma, ki sta odigrala tako pomembno vlogo v zgodovini slovenskega naroda.
Da bi bilo letošnje slavje nekoliko bolj slovesno in praznično, so pred oltarjem maševali kar štirje letošnji slovenski novomašni-ki, ki prihajajo iz različnih krajev Slovenije. Poleg tega so bili prisotni pri maši in so pri njej lepo sodelovali mladi ritmičarji in pevci iz Stranj pri Kamniku, združeni pevski zbor ZCPZ bazoviškši otroci in otroci, ki so letos v poletni koloniji v Dragi.
Združene zbore, ritmičarje in pihalni ansambel je vodil France Gačnik, ki je tudi skladatelj in prireditelj večine izvajanjih pesmi. S tem v zvezi naj povemo, da so bile pesmi, ki smo jih lahko poslušali v nedeljo, vse ali skoraj vse tako imenovane popevke, ki med večino naših glasbenikov in ljudi vzbujajo precejšnje pomisleke, če že ne kritike. Je pa res, da posebno mladina rada poje le pesmi, medtem ko smatra tradicionalne pesmi, večkrat za nezanimive, neobčutene ipd. Nai povemo, da so nekatere popevke tudi edini primer kake priložnostne pesmi. Tako npr. ob priliki misijonskega dne obstaja, kolikor nam je znano, le ena popevka, ki pa je vsekakor primerna in zato večkrat peta.
Nai nekoliko opišemo to ritmično mašo, ki je bila darovana v nedeljo, H.t.m. na Vejni. Pri njej sodelujejo mladi ritmični pari. ki s svojo mimiko in recitacijo primernega be-
sedila spremljajo daritev, ki se opravlja v cerkvi. Vsi so oblečeni v skoraj popolne gorenjske noše in že to daje celotnemu obredu prav posebno barvo in toplino. Obstaja pa nevarnost, da postane taka maša bolj folklorna in scenska prireditev, kot pa služba božja. Prav zato je treba imeti velik občutek za mero, posebno pri izbiri besedila, ki povezuje sv. mašo in mimiko, s katero ritmičarji še podčrtujejo sporočilo recitiranega besedila.
Kot smo že povedali, so pri sv. maši sodelovali štirje letošnji novomašniki, ki dajejo toliko upanja slovenski Cerkvi. Naj za kro-ko povemo vsaj njihova imena. Sveto mašo je pe! Borut Košir iz Tržiča, somaševali pa so še Vinko Podbevšek iz Moravč, Žarko Škerlj iz Tomaja in Valentin Batič, ki je doma iz Vipavske doline, a je bil posvečen v Torontu v Kanadi. Vsi zamejski Slovenci jim ob priliki tega srečanja voščimo veliko uspehov pri vsakdanjem opravljanju službe v korist in rast našega naroda.
Po slovesni sveti maši so novomašniki, pevci, ritmičarji, godci in verniki, ki so napolnili cerkev na Vejn, v procesiji šli k oltarju sv. Cirila in Metoda, kjer so novomašniki, po ekumenski pobožnosti ob oltarju slovanskih apostolov delili svoje spominske podobice. Ob tej priliki je bil tudi »ofer« za stroške in izredne slovesnosti, kot so povedali pred oltarjem.
Vsekakor je bilo nedeljsko slavje na Vejni lepo in primemo praznovanje, ki bo prisotnim gotovo ostalo dolgo v spominu.
POLEMIKA
SE ENKRAT
O	»IZGINITVI NARODA - DRŽAVE«!
V prvi dvojni letošnji številki revije »Zahv< (1980, 1/2), ki je pravkar izšla, se pisatelj B°r's Pahor kritično sooči tudi s člankom »Sacrum I111' perum Romanum - Nationis Germanicae?«. sem ga podpisani v nadaljevanjih objavil v N°' vem listu, začenši z majem letos.
Boris Pahor sodi, da je ta »razpravica« sic®r nadvse zanimiva. Ne strinja pa se z mojo navedbo o narodu-državi (2. nadaljevanje, 22. maja), S*e' de katerega dopuščam možnost, da bi lahko tud' odmrl, a da ne more po svoji naravni poti oda" rati narod kot etnija ...
V svojem kritičnem zapisu zavzame B. Pah°r najprej naslednje stališče:
»2e teza, da je narod-država nastal s kap>ta lizmom, je zelo labilna. Kapitalizem je omogoč' neke posebne vrste naroda-državo, imamo Pa zgodovini narode - države dosti pred kapital*2 mom...«
K tej trditvi lahko pojasnim naslednje:
Poleg večnarodnih držav je v zgodovini
že
pred kapitalizmom gotovo obstajala tudi države enega naroda oz. narod-država. Toda ni se is*0 vetila z narodom, nosilcem državnega sistema >n z njegovim jezikom (predvsem s tem!).
Vladajoči
državni narod je druge manjše in podrejene l3*1 ko tudi zatiral, a ni stremel za tem, da bi jih s silo in za vsako ceno asimiliral. Da bi ti narod' izginili. Dogajalo se je, da je jezik vladajočeg8 državnega naroda tudi izginil (Bolgari, Franki v Franciji, Vizigoti v Španiji, drugi primeri), na stala je nova etnija, država sama pa je ostala-Zgodilo se je lahko tudi to, da je prevladala kultura obvladanega naroda (slovenska kultura v Panoniji pod Madžari), a je jezik prevladujočeg3 naroda zaradi večje številčnosti ostal, kot je osta la tudi država.
Nekaj povsem drugega pa se pojavi z nacional no državo, ki jo prinese pojav kapitalizma in Pre'
vlada meščanstva. V tem primeru ne gre
več
samo za podreditev manjših narodov v isti držav* po močnejšem narodu, pač pa tudi za nasilje na jezikom obvladanih. Država se istoveti z držav nim vladajočim narodom, njegovim jezikom 10 strukturami. Vsi drugi jeziki naj čim prej iz§) nejo. Samo tako bo ozemlje, na katerem ti mani ši narodi živijo, zagotovo ostalo v posesti drž3 ve. Torej popolnoma drugačen duh od onega antiki in v fevdalizmu!
Naj sedaj še pojasnim, da z mislijo o odm***3 nju nacionalne države ni mišljena dvoumna P° litična praksa nekaterih komunističnih držav, P pa politično gospodarska povezava med držav** mi, kot je nastala z ustanovitvijo Evropske &° spodarske skupnosti in se poglobila z ustanovil1 jo evropskega parlamenta. Torej nekaj popoln0 ma drugega, kakor umeva oz. kakor hoče razlJ meti moja izvajanja Boris Pahor, ki nadaljuJe svojim kritičnim izvajanjem, trdeč: »A bolj n zanima, zakaj naj bi socialni razvoj odpravil na rod kot državo, če pa smo priča, da prihaja ravn° v sodobnem svetu zmeraj bolj do poudarka za^te va etnij, da se izoblikujejo v samobitne identhe te. Ce etnije (narodi) Baskov, Bretoncev, Okcita° cev, Kataloncev, Kurdov, Berberov itd. itd. težU° za tem, da bi se rešili stanja etnije kot narav »skupnosti jezika, kulture in zgodovine« ter se veljavili v neki državniški obliki prav zato, ne bi izginili kot jezikovna etnija — potem r ni razumljivo, zakaj naj bi se v prihodnosti 0 rekli biti narod-država!«
Prvič, nikjer ne trdim, da bi se morali °^re
takšnemu cilju! Z »odmiranjem« je bilo m*;
Šlie'
A
n° samo postopno preživetje nacionalne države 2- državnega nacionalizma in širše gospodarske P0Htične nadnacionalne povezave, kot že orne-nJeno.
^ Drugič, ni nujno da morajo narodne skupno-*■ ki jih Boris Pahor navaja, doseči kot svoj cilj
tasti
n° nacionalno državo. Poleg te je možno ures-
narodovo samobitnost tudi v povezavi z dru-
?llni etnijami — kot Boris Pahor tudi ugotavlja ko tudi v taki meri, da nastane večjezičen
drži
vseh
talor
avni narod, kakršen primer so Švicarji.
Toda B. Pahor ne more postavljati danes
Oki
do ali
narodnosti, ki jih omenja, na isto raven. Ka-nci, Baski in Kurdi npr. res odločno težijo za
■	dosežejo lastno državnost, če že ne last-6 države. Ne moremo pa tega trditi o Bretoncih, oitancih, Berberih in mnogih drugih, ki se bo-ali se ne bodo v prihodnje res lahko toliko estili, da bodo zahtevali množično, torej kot r°d, lastne samouprave kot prvo stopnjo na-ne državnosti. Danes terja takšne samouprave nekaj njihovih izobražencev. Pomislimo na Zerno stanje zavesti pri naših sosedih Furla-j,e .’	Je	približno	milijon.	Ali pa na Valeža
*n Škote, ki so na glasovanjih celo z večinami Vrnili zakon o večjih lastnih avtonomijah na-°ti Angliji.
Prav to zadnje pa zavrača, ne mojega, ampak r’Ga Pahorja gledanje, ki ga podaja proti koncu °jcga kritičnega zapisa:
»Zato je absolutno nevzdržna trditev, da 'ne
°re P° svoji naravni poti "odmirati” narod kot
nija.’ Take naravne poti sploh nikjer ni. Vsaka
, 'Ja, vsaka jezikovna skupnost začne namreč
Odmirati’ tisti trenutek, ko neha čutiti potrebo,
svoj osebek zavaruje pred vplivom druge et-n‘Je.«
Potemtakem naj bi Valežani in Skoti zavrnili r °n o povečani lastni avtonomiji po svoji na ''ni poti, ker niso čutili potrebe, da svoj ose-k zavarujejo pred vplivom druge etnije? Če je Ja trditev o ne naravni poti takšnega stanja s°lutno nevzdržna?
Začetek jubilejnega leta ob 1600-letnici oglejskega koncila
ti j e H]Q;
Boris Pahor gleda na narod in njegovo življe očitno povsem idealistično. Po njegovem bi
rali podrejeni narodi absolutno vztrajati na 8 nem jeziku kljub vsem oblikam zatiranja, važ-
naj bi bil torej jezik kot pa kruh? Zakaj, ko
^roda Prip,
2a življenjski obstoj najširših slojev nekega in s tem njega samega, se bodo njegovi
I adniki odločili najprej za kruh, tudi proti striemu jeziku. In pred tako izbiro so pogosto ri)S|avljene podrejene narodnosti. V takem prime-
'n ob stalni dezinformaciji začne narod opu l1* svoj jezik, z njim pa tudi izročila lastne
*«ati
*Ure in zgodovine, ki so v njem vsebovana.
^ In takšno stanje ni naravna pot. Naravna pot
* k*la, če takšnega stanja ne bi bilo. Vsakemu llan
ki
°du bi bila dana svoboda, da razvija svojo 'Uro; da ustanavlja potrebne politične struk-Da se torej svobodno razvija.
N*°ns Pahor pa zatrjuje še, da takšne naravne
1	sploh nikjer ni?! Tako da mi na koncu svoje-t^2aP>sa popolnoma protislovno pripiše še trdi-
ki
je nisem nikjer zapisal in je vse moje pi-
tfi;
Je usmerjeno ravno proti njej: »Vsekakor so
H o takem ali drugačnem 'odmiranju' etnije ali pa sem izrecno zapisal, da gre za od-^ anje naroda-države, torej nacionalne države in tlaiocla kot etnije, če mu je dana naravna pot ij0 v°Ja!) pogubne in koristijo samo številčno, eko-tIlsko, vojaško itd. močnejšim narodom ...«
Ve« kot očitno je, da B. Pahor mojega iz
Ja ni dojel v njegovi celoti. Sodim pa, da je če se je oglasil v »Zalivu« s svojim kritič-2aPisom in da bo tako na moje pojasnilo vsa eVa tudi za širšo javnost bolj jasna.
Jožko Savli
»Vabimo naše Cerkve, naj se srečajo s svojimi pastirji v matični Cerkvi, da potrdijo vero v Kristusa, kot nam jo je posredoval Oglej. Odprtje jubilejnega leta prvega oglejskega koncila naj bo priložnost, da ponovno spoznamo, kako je vera vir enotnosti in bratskega sožitja.« Tako se glasi poslanica, s katero so škofje iz dežele Furlanije - Julijske krajine vabili vernike, naj se udeležijo slovesnosti, ki je bila v nedeljo, 13. t.m., zvečer v Ogleju. V oglejski baziliki je bila slovesna maša ob prazniku svetega Mohorja in svetega Fortunata, kar je bilo hkrati uvod v jubilejno leto ob 1600-letnici oglejskega koncila. Poleg goriškega nadškofa msgr. Cocolina so maševali videmski nadškof Battisti, škof iz Pordenona Fre-schi, tržaški škof Bellomi, videmski pomožni škof Pizzoni, ljubljanski nadškof Šuštar in škof iz Augsburga na Bavarskem Stimp-fle. Prisotni so dalje bili številni duhovniki in odposlanstva vernikov iz posameznih škofij v naši deželi.
Pri maši je sodelovalo več zborov, med njimi slovenski moški pevski zbor »Mirko Filej« iz Gorice. Liturgija je bila v furlanskem, slovenskem, nemškem, italijanskem in latinskem jeziku.
Za prireditve ob 1600-letnici oglejskega koncila, na katerem so zavrnili tako imenovani arianizem, se pravi nauk, ki ga je zagovarjal menih Arij v 4. stoletju, po katerem Kristus ni pravi Bog, skrbi poseben odbor, ki so ga ustanovili na pobudo škofov iz naše dežele. Oglejski koncil se je pričel leta 381. Udeleženci so tedaj zavrnili ariani-
zem in potrdili veljavnost določil s carigrajskega ekumenskega koncila, ki je bil le nekaj mesecev prej.
Prireditve ob tem jubilejnem letu bodo po željah škofov iz naše dežele priložnost za posodobljen pogled na vprašanja današnjih dni in za iskanje rešitev, ki naj bodo v skladu s poslanico, ki so jo vernikom posredovali udeleženci oglejskega koncila. Odbor za proslave ob 1600-letnici oglejskega koncila je že napovedal, da bo ob sklepu prireditev objavil vso zbrano teološko in pastoralno gradivo.
NAŠE SOŽALJE
V	nedeljo, 13. t.m., je v videmski bolnišnici umrl znani slovenski gospodarstvenik, industrij ec in javni delavec Ivan Prinčič iz Krmina. Pokojnikovi družini izrekata uredništvo in uprava Novega lista globoko občuteno sožalje. Zaslužnega pripadnika naše narodne manjšine se bomo spomnili s primernim sestavkom v prihodnji številki lista.
OSTALO JE TRAJNO ZNAMENJE nadaljevanje s 1. strani
vidno okroglo očrnelo znamenje venca, pod njim pa očrnelo znamenje, kjer so po vsej verjetnosti nabrali šopke in jih zažgali. Trst ne premore žgočih spominov, saj se vzdušje ni veliko spremenilo. Se žgoče pa je dejstvo, da nobeno občilo, niti slovensko, ni še zabeležilo tega izpada. Vsem, ki so občutili nujnost zunanjega pričevanja, pa je ostalo očrnelo znamenje, ki se povezuje z očrnelim grbom Narodnega doma in s tragično črno tradicijo našega mesta, kateri smo žrtvovali toliko trpljenja pa tudi junaških življenj.
S TRŽAŠKEGA
SLOVENSKA SKUPNOST
Sekcija Devin - Nabrežina priredi na igrišču Sokola v Nabrežini
»NAŠ PRAZNIK«
ob 60-letnici požiga NARODNEGA DOMA
sobota, 19. julija 1980:
— ob 18. uri odprtje kioskov;
— ob 19.30 koncert nabrežinske godbe na pihala;
— ob 20.30 ples ob zvokih ansambla »GALEBI«.
nedelja, 20. julija 1980:
— ob 17. uri odprtje kioskov;
— ob 18.30 pozdrav Bojana BREZIGARJA, občinskega svetovalva SSk; spomin na požig NARODNEGA DOMA z govorom prof. Ubalda VRABCA;
koncert Pihalnega orkestra »KAROL PAHOR« iz Pirana;
— ob 20.30 ples ob zvokih ansambla »TAIMS«
— ob 01. uri zaključek »Našega praznika«.
VABLJENI VSI SLOVENCI!
Z dobrim vinom bomo namakali domači prigrizek.
Joško Kosič predsednik v Pevmi
V	tem tednu so se zaključile prve seje novoizvoljenih rajonskih svetov, ki so bili neposredno izvoljeni S.junija. Do tega trenutka so bili izvoljeni predsedniki v vseh rajonskih svetih razen v Podgori in Štandrežu. V petih rajonskih svetih bo predsedniške posle oprav-jal predstavnik krščanske demokracije in sicer v Podturnu-Sv. Ani, Ločniku, Stražicah, Svetogorski četrti - Placuti in mestnem središču na Madonin je predsednik izvoljen na ‘okalni listi, na Rojcah pa je predsednik socialdemokrat. Predsednika v Podgori in Štandrežu bosta znana v teh dneh, v Pevmi pa je bil izvoljen za predsednika Joško Kosič od
Slovenske skupnosti. O poteku te seje in o volitvah v Podgori in Štandrežu bomo poročali v prihodnji števili.
IZIDI MATURE NA TRGOVSKI ŠOLI
Dijaki petega razreda trgovskega zavoda »I. Cankar« so že opravili svojo zadnjo pre izkušnjo na šoli. Izdelali so vsi dijaki in dijakinje in sicer Edvin Butkovič (42/60), Franko Fajt (39), Patricija Florenin (51), Edvard Gergolet (40), Patricija Gergolet (40), Hila-rij Kobal (42), Lučana Komjanc (45), David Mučič (36), in Renca Pelesson (56).
L
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Knjiga o Avgustu Černigoju
Spomladi letos je pri Založništvu tržaškega tiska izšla monografija »Avgust Černigoj«, ki jo je napisal umetnostni zgodovinar in ravnatelj Arhitekturnega muzeja v Ljubljani Peter Krečič. Avtor je uveljavljen poznavalec slovenske umetnosti med obema vojnama, časa, ko je Černigoj pričel svojo umetniško pot, saj se je s tem obdobjem ukvarjal že v svoji diplomski nalogi, v kateri je analiziral takratno slovensko likovno kritiko. Naloga je nekoliko predelana objavljena v Zborniku za umetnostno zgodovino (letnik XI-XII, 1974-1976). Leta 1972 je v Jadranskem koledarju objavil članek o umetnosti na Primorskem v prvih letih po prvi svetovni vojni in opozoril na vseslovenski pomen primorskih likovnih avantgardistov Vena Pilona, Ivana Čarga, Lojzeta Spazza-pana in Avgusta Černigoja. O Černigoju, zlasti o njegovem predvojnem konstruktivizmu, pa je poglobljeno spregovoril v katalogu velike retrospektivne razstave, ki je bila pred časom v Idriji, Ljubljani, Beogradu in Kopru. Pomen te razstave je zlasti v tem, ker so s pomočjo ohranjenih fotografij Černigojeve konstruktivistične razstave leta 1924 v Ljubljani posebej za to priložnost izdelali verne rekonstrukcije že zdavnaj izgubljenih ali uničenih predvojnih konstruktivističnih objektov.
Krečičeva monografija »Avgust Černigoj« je torej plod avtorjevega preučevanja Černigojeve umetnosti do časa retrospektivne razstave pred dvema letoma, vendar je pisec z raziskovanjem nadaljeval in nova dognanja vnesel v pričujočo knjigo. Podrobno je obdelal večji del Černigojevega opusa, tako oljno slikarstvo, grafiko, risbo in fresko slikarstvo. Ob tem je prišel do naslednjega spoznanja: »Če je kaj vrednega v Černigojevi umetnosti, je to iskrenost v izrazu, je nekomfor-mistična umetnostna drža, ki nikdar ne računa z
zahtevami umetnostnega tržišča in s pričakovanji okolice. Vselej mu je bil pomembnejši določen umetnostni koncept, medtem ko je likovno izvedbo prepuščal svojemu talentu in trenutnim okoliščinam, včasih čisti improvizaciji.«
Avtor je knjigo razdelil na več poglavij. Daljšemu uvodu sledi opis Černigojeve mladosti od rojstva leta 1898 do vpoklica v avstrijsko vojsko leta 1916. V naslednjem poglavju obravnava Černigojevo šolanje v Munchnu in zlasti v Weimar-ju, kjer se je vpisal na znamenito umetnostno šo-
lo	Bauhaus. Sledi opis prve Černigojeve konstruktivistične razstave leta 1924 v Ljubljani, ki je za takratno slovensko kulturno okolje pomenila pravi šok. Slovenska prestolnica ni imela razumevanja za Černigojev avantgardizem, zato se je vrnil v Trst in se pridružil tržaški konstruktivistični skupini. Leta 1927 se je priključil kulturnemu krogu, ki je v Ljubljani pod uredništvom Ferda Delaka začel izdajati futuristično revijo »Tank«. To je tudi čas, ko je začel sodelovati s tržaškim arhitektom Gustavom Pulitzerjem, s katerim sta načrtovala notranjo opremo ladij. Opazno je, da je Černigoj v slikarstvu opustil konstruktivistični slog in se je vrnil k bolj oprijemljivim oblikam, očitno pod vplivom umetnostnega razvoja v Italiji, zlasti smeri, ki jo označujemo z imenom »valori plastici«. Leta 1937 se je Černigoj po prenehanju dela pri Pulitzerju vrnil v Ljubljano, med vojno pa je primorski kulturni prostor obogatil z vrsto cerkvenih poslikav v fresko tehniki, tako v Drežnici, na Grahovem, v Knežaku, Košani in Baču. V zaključnem poglavju opozarja Krečič na Černigojevo pedagoško dejavnost na slovenskih šolah v Trstu, iz katerih je zraslo trdno jedro, na katerem danes sloni likovna ustvarjalnost Slovencev v Trstu. Pisec tudi podrobno razčlenjuje pogostne stilne spremembe,
Nove izdaje literarne revije »Log«
Literarno revijo »LOG« izdajajo pisatelji in publicisti Lev Detela, Peter Kersche in Woljgang Mai/er Konig. Posebno oba prva imenovana se aktivno ukvarjata tudi s slovenskimi kulturnimi vprašanji. Tako ni čudno, da je v sicer nemškem »LOGU« vedno tudi kaj slovenskega. V peti, zimski, številki je na primer natisnjena daljša moderna pesem Daneta Zajca »Kralj mrtvih«, v lepem in sodobnem prevodu Petra Kerscheta, v sedmi številki (ki je pred izidom) te revije za »mednarodno literaturo« pa pesem Valentina Polanška, polna jedke bolečine, v prevodu istega prevajalca.
V	šestem zvezku je predstavljen tudi mladi koroški slovenski rojak Janko Ferk z zanimivo trpko nemško novelo »Razpadanje resničnega in avtentičnega«.
Sploh posveča uredniški odbor te vedno bolj se uveljavljajoče revije precej prostora vsaj kratkim predstavitvam tekstov iz drugih kulturnih krogov. V peti — rjavkastordeči — številki »LOGA« je predstavljen poljski lirik Wiktor Woros-zijlski z dovršeno pesmijo o avtorju »modernega absurda« Franzu Kafki, objavljeni pa so tudi prevodi iz romunske, japonske, bolgarske, angleške in južnoafriške literature v afriški holandščini. V šesti, z modrim ovitkom natisnjeni številki revije »LOG« je med drugim objavljena novela ja-
ponskega pisatelja Natsuma Sosekija, poljska, avstralska in slovenska (Tomaž Šalamun) lirika — in še marsikaj drugega. Seveda odstopa revija »LOG« zelo veliko prostora novim oblikam literarnega ustvarjanja na nemškem jezikovnem prostoru. V šesti številki je objavljenih več pripovednih tekstov mlajših nemških in avstrijskih pisateljev. Lev Detela je v peti številki revije »LOG« objavil svojo radijsko igro o hudih zdravnikih in njihovih žrtvah, v šesti številki pa je zanimivo Detelovo skurilno dopisovanje z avstrijskim avtorjem Petrom Zimmermanom o novem »Cesarstvu plazilcev«, ki bo odpravilo ustroj človeške civilizacije, ki je morda odpovedala. V tisku je že sedma, poletna, številka revije »LOG«. Med drugim bo objavila, kot smo že omenili, lirično besedilo slovenskega koroškega avtorja Valentina Polanška. Izdajatelji revije »LOG« bodo kmalu zače-
li	objavljati tudi daljša besedila značilnejših avtorjev, ki sodelujejo v reviji. V načrtu je namreč posebna »Biblioteka revije LOG«, ki bo na nemški knjižni trg dala letno dve do štiri nove knjige modernih avtorjev in jih istočasno predstavila v časopisih, v radiu in na literarnih večerih. Jeseni bodo revijo »LOG« predstavili na posebnih literarnih večerih tudi v Celovcu in Beljaku.	Lev	Detela
do katerih je prihajalo pri Černigoju v povojne® obdobju.
Besedilo Krečičeve knjige je napisano teko# in razumljivo, njegova odlika je tudi v tem, <** se ne omejuje le na opise Černigojevega uniet-nostnega razvoja, ampak istočasno navaja P° membnejše življenjepisne podatke in osvetljuj posebne kulturne, družbene in politične razmer« na Primorskem po prvi svetovni vojni, zlasti v času fašizma. Svoje ocene Černigojevega opusa P1 sec večkrat dopolnjuje s citati iz kritik, ki ® vorijo o Černigoju. V knjigi sta slovenskemu ^ sedilu dodana povzetka v angleškem in italijan skem jeziku, na koncu pa najdemo tudi opo^1 be in seznam pomembnejše literature. Černigoj6' vo monografijo krasijo številne dokumentarne fotografije in reprodukcije že med besedilom, dfU gi del knjige pa je v celoti namenjen reprodu^ cijam in fotografijam umetnikovih del. Tu najde mo tudi številne barvne slike. Knjigo je ureo Marko Kravos, grafično podobo ji je dal trža®1 Graficenter pod vodstvom Klavdija Palčiča, tisnila pa jo je tiskarna Del Bianco v Vidmu.
M. V.
Tretja številka »Znamenja«
Nova, tretja številka Znamenja prinaša na četku spominski članek Vekoslava Grmiča o sipu Brozu-Titu. V članku slavi njegovo v0£*’ teljstvo.
za-
jo-
Sledi daljši esej ali razprava istega avtorja P° naslovom »Teologija v službi človeka«. Grmič ve liko govori o antropocentričnosti teologije in t0 izražanje nekoliko moti bravca, ki je bil vaje*j' da je skušala teologija pojasniti človeku Pre vsem predstavo in pojme o Bogu; vsaj prepr°st’ navaden kristjan je pojmoval teologijo predvsei*1 kot nauk o Bogu, ne pa nauk o človeku, s čimer bi se morala ukvarjati na eni ravni antropologi!3, na drugi pa filozofija. Grmič je zelo načitan te° log in rad citira posebno moderne teologe Rahnerja, Congarja in razne druge, tudi pr°te stante. Kot kaže, gre za govor, ki ga je imel slovesnosti za 60-letnico teološke fakultete v Lju ljani. Človeka čudi, da ne pride v slovenski te° logiji do nikake izmenjave misli o tako važn teoloških vprašanjih, ki zanimajo tudi široko jaV nost, vendar se zdi, da bolj krščanske laične k pa duhovniške kroge. Mogoče ti zadnji lažje r3 zumejo Grmičevo izražanje in slog, kot pa bolj teološko tradicijo navezani laiki.
Zanimiva je zgodovinska razprava Jožeta mana »Mariborska pastirna iz leta 1873«. ^ve več kot 600 strani obsegajoča skripta za ^ pastoralne teologije. Njihov avtor je bogosl0^ profesor dr. Lovro Vogrin. Skripta so seveda pisana v slovenščini in to dokazuje, kako j® ^ slovenščina upoštevana v mariborskem in PreJ tudi v graškem bogoslovju. Zal pa Jože Rajhi1*
ponekod zelo nejasno piše, tako da se da nj1
KO*
ve stavke razumeti tako ali drugače. Njemu avtorju razprave je bilo pač jasno, kaj hoče V vedati, toda bravec si pogosto ne more pri*1 jasno, v čem je smisel njegovih stavkov. UP vičeno pa opozarja, da še vedno ni raziskana dovina slovenskega bogoslovnega pouka v ne njih časih v celovškem in graškem bogosl0^.^ »Ko bo tudi to napisano, bomo imeli ^aSrL.gr' pogled v duhovno in pastoralno usmeritev kve na Slovenskem v 19. stoletju — piše man. Tako pač lahko pritegnemo M. Smoliku ^ nadaljuje — da nam prav ta »zgodovina« mani
(Dalje na 8. strani)
Slovenci in Etruščani
Vedno spet se pojavljajo v slovenskem tisku Ranki, ki skušajo ovrednotiti trditev publicistov Vana Rebca in Antona Berlota, da so bili nekda-al’ Etruščani, ki so živeli v srednji Italiji, Slova-’• Omenjena publicista sta o tem veliko pisala v banskem tisku in mnogi so jima nekritično Verjeli, ker jjm je ggdjio^ (ja bi imeli tudi in pred-^Setn Slovenci tako slovite prednike — in zlasti e tako kulturne — kot so bili Etruščani, ki so po-°Rli temelje rimski kulturi.
. ^a' pa mora trezna zgodovinska in zlasti še 'poslovna in narodopisna veda take iluzije rabati. Kljub trditvam, da je Berlot s pomočjo
Slovi
1I1U
iajo
anskih jezikov razrešil etruščanske napise, te-
bi tako. Etruščanski napisi so ostali in osta-berešeni, razen nekaterih nagrobnih napisov.
Berlot Pek
namreč ni ničesar razrešil. Njegov posto-Je bil neznanstven. Etruščanske črke — rune Je nadomestil v raznih napisih s črkami slo-Ruskih abeced oziroma vrival namesto nerazum-m etruščanskih besed resnične ali izmišljene vanske besede, ki so odgovarjale številu run, tako dobil nekake »razumljive« napise, ki Se izkažejo pri kritični znanstveni analizi za sem nesmiselne in fantastične. Kdor tega noče ^ Jeti, naj to sam preveri, a ogromna večina ** seveda tega ni sposobna, ker niso dovolj dm v jezikoslovju in branju napisov, ali pa “J mislijo, da tega niso sposobni. Zato rajši Po verjamejo Berlotovim razlagam, kar pa je eda neznanstven postopek. Berlot tudi nikoli hotel racionalno in znanstveno razložiti svoje jlf e, ker je pač ni mogel znanstveno razlo-Obnašal se je tako, kakor kak iznajditelj, ki
ko‘’ da
je iznašel čudovito iznajdbo, s katero lah-
naredi prave čudeže, a kako stroj to dela in
Ksni so rezultati tega dela ostaja javnosti skrivnost
iznajditelju je treba samo verjeti. Razreševanje napisov v neznanih jezikih —
seveda tudi v znanih, npr. v latinščini — je da-Pes *
ze priznana veja znanosti, ki ima svoje zako-°ziroma točno izdelane kriterije. Eden teh kri-
lu
»e
^Rjev je racionalnost. Vsak napis je imel in je
y ra' imeti nek namen in nek smisel. Prevodi,
jih daje Berlot za etruščanske napise, pa se
držijo nikakega kriterija in nimajo nikakega
'sla. s svojo fantazijo nadomešča razumni Piisoi	.......
.. napisov in si pomaga z raznimi izmišlja-
-	1 črkami oziroma glasovi, kot npr. z glasovi
’ ž. Šč,
in podobno, da pride v napisih do dovoij-
[l6g-
K , °b, so brez vsakega smisla, kot bi poslušali
°rbr
števila glasov. Etruščanski napisi, kot jih
‘heclt,
Janje slaboumnih ljudi ali bitij brez razuma,
kot
em ko je šlo tudi pri etruščanskih napisih, j pri napisih vseh starih kulturnih narodov, « slovesne, do skrajnosti zgoščene in razumne ^ule o posmrtnem življenju, o zaslugah pokoj-’ če gre za nagrobne plošče, za njihova ima-te ’b Podobno. Noben resen znanstvenik ne mo (priznati pravilnosti Berlotovega tolmačenja e t(, abskih napisov in jih zato tudi ne more vze-
Poštev. Ce bi Berlot in njegovi sodelavci po *n °':)javili svoje metode tolmačenja, bi se Sto	znanstveno ocenilo, a tega doslej nico
Pfilo**' ^a'° ie nesmiselno in za resnično znanost lje Vodljivo še vedno vztrajati pri poskusu vsi-atvVanja Berlotovih fantazij kot nekakih znan-ebih ugotovitev.
stvV resnici je mogoče z lahkoto odkriti neznan-se ^ost Berlotovih metod. Kdor ne verjame, naj °ti dela in skuša odkriti metodo Berlotovega
reševanja etruščanskih napisov, pa bo kmalu
odkril, kako primitivna je in kako malo ima opraviti z resnično znanostjo. Ce bi bila prinesla kaj novega v razreševanje etruščanskih napisov, bi jo bili vsaj nekateri od znanstvenikov, ki se u-kvarjajo s tem, gotovo z veseljem sprejeli. To se je pokazalo v začetku Berlotovih poskusov, da u-veljavi svoja tolmačenja, ko je bil deležen podpore nekaterih švicarskih krogov. A potem so se prepričali, da njegova tolmačenja ne vodijo nikamor. Priznati pa je treba, da je bil Berlot spreten propagandist in je znal pridobiti za svoje fantazije mnogo ljudi, tudi založnikov in urednikov, ki so mu dajali na razpolago prostor v listih za njegove od zanosa prekipevajoče spise. Toda to ni bila znanost, ampak, kot rečeno, fantazija. Značilno pa je, da najde fantazija navadno več ljudi, ki so jo pripravljeni priznati za resnico, kakor resnica. Kajti od vsega najbolj fantastičnega in najbolj neverjetna se zdi — in se je zdela vedno mnogim ljudem — resnica.
V	slovenski folklori in ljudski tradiciji ni najti ničesar, kar bi spominjalo vsaj od daleč na Etru-ščane, razen morda imen kakih posod, ki so jih v davnih časih kupovali trgovci iz severne, vzhodne in srednje Evrope v Italiji in so se tako ta imena razširila po vsej Evropi. Toda v severni Italiji so živeli tedaj tudi Galci, ki so bili posredniki trgovine, ali pa so sami izdelali blago, ki je šlo v »izvoz«. Taki posredni stiki preko Galcev ali morda tudi kak neposreden trgovski stik med našimi predniki in Etruščani je najbrž vse, kar se da reči o Etruščanih v zvezi s slovensko preteklostjo. Kdor vztraja pri drugačnem mnenju, bi moral predložiti dokaze, ki bi to znanstveno opravičili, a Berlot in tisti, ki so se vneli za njegove teze, tega niso storili. Mogoče bi bilo dobro, če bi kaka slovenska založba izdala Berlotove spise o Etruščanih, da bi se lahko vsakdo sam prepričal, koliko prenesejo znanstveno analizo. Vendar je treba reči, da so Berlot in njegovi prijatelji že nedvomno imeli dosti priložnosti, da bi bili sami izdali tako knjigo — to pač ni nemogoče podjetje, tudi če nekaj stane — a če tega niso storili, je tudi to dokaz, da niso mogli spraviti svojih trditev v kak logičen sistem, ki bi bil mogel iti v tisk. Ena stvar je proglašati določena »odkritja« v senzacionalističnem tisku, ki ne sprašuje po dokazih, ampak objavlja stvari predvsem zato, da bi jih ljudje brali in list kupovali — in čim bolj senzacionalistične so, tem boljše — drugo pa je logično pisanje, ki ne hlepi po senzacijah, ampak gradi na preverljivih dokazih.
Slovenci smo v našem javnem življenju in to na mnogih področjih nagnjeni k otročarijam in lahkovernostim, ker smo premalo kritični ali z drugimi besedami prelahkoverni. To ima svoje globlje zgodovinske vzroke. Vsekakor nas je že večkrat pripeljalo v zagate in tudi nesreče. Danes bi morali imeti že toliko izkušenj in biti toliko zreli, da ne bi več podlegali tej večni skušnjavi za naš narodni značaj. To velja tudi za Berlotove trditve. Ni treba, da jih odklonimo brez preveritve. Toda kdor jih želi sprejeti, jih uveljaviti in je pripravljen jih zagovarjati v javni diskusiji, naj bo vendar toliko resen, znanstveno misleč in kritičen, da jih preveri sam ali predloži drugim v preveritev. Sele ko bodo prestale tako preverjanje, bo mogoče resno razpravljati o njih in jih vzeti v poštev. Zaenkrat ostajajo plod čiste fantazije in morda želja, porojenih iz občutka narodne manjvrednosti, ki si išče take kompenzacije.
F. J.
Kaj bo prinesla prihodnost ?
V	preteklem stoletju je nastala v zvezi z razvojem naravoslovnih ved, npr. prirodopisa, fizike, kemije itd., teorija, da spada tudi zgodovina kot veda o preteklosti človeškega rodu med vede, v katerih veljajo stroge zakonitosti. Učne knjige in razlage univerzitetnih profesorjev so bile polne sklicevanja na naravne in zgodovinske zakone. Zdaj je znanost veliko manj samozavestna. Za relativne so proglašeni celo fizikalni in matematični zakoni, o zakonih zgodovinskega razvoja si ne upa nihče več govoriti. Vse se razvija drugače, kakor so pričakovali teoretiki preteklega stoletja. Tudi poteka bodoče zgodovine — če se lahko tako izrazimo — si ne upa nihče napovedati, razen seveda tistih, ki ne poznajo samokritičnosti.
Izkušnje so pokazale, da je skrajno tvegano napovedovati bodoče dogajanje, torej bodoči potek zgodovine. Skoraj vse se vedno odvija drugače, kot so ljudje napovedovali ali pričakovali. Samo resnično dobri poznavavci zgodovine lahko tvegajo kako napoved, a pri tem morajo upoštevati nešteto dejavnikov, političnih, gospodarskih, tehničnih, kulturnih, verskih, moralnih, znanstvenih in drugih. Pa še tako se navadno zmotijo. Nihče, niti največji zgodovinarji ali psihologi, niso mogli pričakovati ali napovedati, da se bo v tem stoletju pojavil kak Hitler. Nihče ni predvidel energetske krize v osmem desetletju tega stoletja. Nihče tudi ne more predvideti, kaj se bo še zgodilo do leta 2000, kaj šele za pozneje. Razvoj je poln presenečenj, takorekoč za vsakim vogalom zgodovine čaka kako presenečenje, lahko da prijetno, še bolj verjetno pa neprijetno. Teh presenečenj ne more nihče predvideti. Gotovo je le to, da se potek svetovne zgodovine ne razvija premočrtno, ampak poteka v ovinkih, pogosto celo v velikih ovinkih in z ostrimi spremembami smeri.
Logika pri zgodovinskih napovedih ne drži. Ce bi se odvijala zgodovina po logiki, bi bili morali Evropejci že davno vreči Turke iz Evrope, kakor so se sami umaknili iz Azije in Afrike. Toda medtem ko so Evropejci res izpraznili azijska in afriška tla, so si obdržali Turki lep kos evropskih tal, ravno glavno mesto nekdanjega glavnega mesta vzhodnorimskega cesarstva, eno izmed nekdanjih središč Evrope, t. j. Carigrad, nekdanji Konstantinopel in njegovo širšo okolico in velik del znamenitega Cipra z večtisočletno zgodovino.
Priznati moramo, da ne vemo, kaj se bo v bodočih desetletjih dogajalo v Evropi in na svetu. Skoraj gotovo je, da bo razvoj prinesel s seboj presenečenja, na katera zdaj ne računamo in si jih morda nihče niti ne predstavlja. Pojavile se bodo nove iznajdbe, nove države, novi centri moči. Zmagale bodo nove ideje, stare ideologije bodo odmirale. Določeno stabilnost razvoja daje narodom le kultura. A tudi ta ne obvaruje vedno kakega visokokulturnega naroda pred grenkimi presenečenji in padci, kakor ni npr. nekdanjega Carigrada in ne Nemčije, ko se je pojavil Hitler.	F.
Tretja številka »Znamenja«
(Nadaljevanje s 6. strani) in da jo pogrešamo, saj nam končno gre tudi za to, da bi spoznali, iz kakšnih korenin je pognala tista vernost, ki jo poznamo in smo deloma tudi sami iz nje zrasli«.
Naj dodamo, da se temu tudi ni čuditi, saj je tako svetno kot versko zgodovinopisje na Slovenskem pred časom skoro popolnoma opustilo izvirno raziskovanje in začelo kar na slepo sprejemati teze tujega zgodovinopisja o slovenskem narodu, kar je bilo pripisati prešibki narodni zavesti oziroma zavesti o slovenski narodni individualnosti in lastni slovenski narodni zgodovini. Zgodovinarji so začeli omalovaževati slovensko zgodovino nasproti takoimenovanemu slovanstvu in so kratkomalo prenašali splošne trditve o zgodovini drugih slovanskih narodov tudi na slovenski narod, ne da bi se trudili, da bi razkrili, kaj je bilo značilno za slovensko zgodovino. Od te zablode si slovenska zgodovina, tudi cerkvena, še do danes ni opomogla.
Stanko Janežič precej romantično piše pod naslovom »Radost skupnega ustvarjanja« o »poti koncila mladih na Slovenskem« ter se navdušuje med drugim za takoimenovane male skupine. Njegovo pisanje je pesniško prikupno, vendar zanesenjaško in nekonkretno. Ustvarjati v Cerkvi nekake elitne skupine mladih vpliva nekam turobno, saj potem bi morali govoriti na drugi strani o »koncilu starih« ali o »skupinah starih«; mogoče bi prišli tako počasi tudi do cerkva za mlade in do cerkva za stare in betežne. Imamo občutek, da iščejo nekateri v krščanstvu in Cerkvi za vsako ceno neko modernost, neke nove organizacijske oblike in romantično prikupnost mimo tistega, kar je v krščanstvu zares bistveno, namreč pot do Boga in ljubezen do Boga ter občestvo vseh vernih, v čemer so si enaki mladi in stari. To neprestano dajanje prednosti mladini v Cerkvi spominja na prakso posvetnih totalitarnih režimov, ki vidijo v mladih delovno silo in vojake ter bodoče matere novih delavcev in vojakov ter se jim zato laskajo in jih poveličujejo, da bi jih pridobili zase, medtem ko so jim stari v bistvu samo v breme. Taka romantika v Cerkvi je zato zmeraj nekam melanholična in dvoumna.
Katarina Bogataj-Gradišnik je prispevala razpravo o nemškem pisatelju Hesseju. Zares zanimiv pa je intervju z nekim japonskim izobražencem, ki ga je zapisal Janko Bohak. V reviji najdemo še nekaj leposlovja in prevedenih esejev ter precej obširno in kar preveč teološko-pole-mično rubriko »Zapisi«. Mogoče bi jo rajši brali, če bi bili zapisi podpisani s polnimi imeni.
f j
—o—
VPISOVANJE ZA TEČAJ
»150 UR« V SLOVENŠČINI
Goriško tajništvo Sindikata slovenske šole namerava letos organizirati tečaj »150 ur« za delavce in odrasle, ki želijo izpolniti svoje znanje in doseči diplomo, tako da se lahko bolje uveljavijo na svojem delovnem mestu. Sindikat slovenske šole vabi vse, ki bi hoteli obiskovati tečaj, da se pogojno vpišejo do 15. avgusta. Vpisovanja sprejemajo učitelj Sergij Korošec za Gorico, prof. Helena Knez za Števerjan, prof. Silvan Kerševan za Sovodnje in prof. Karlo Cernic za Doberdob. Na podlagi vpisanih bo Sindikat slovenske šole poiskal najboljjšo rešitev glede poteka in sedeža tečaja.
OLIMPIADA
(nadaljevanje s 1. strani)
Začelo se je pisati o gromozanskih proračunih za olimpiado, o stotinah milijonov, če ne milijardahdolarjev, in Olimpija jepo-stala stalna gostja bogatih. Majhni in revni narodi so se začeli počutiti ob njej še bolj majhni in revni, kakor preprost fant ob i-menitnem dekletu, ki se vrti samo v bogataški družbi.
Nič več ni važna individualna udeležba, čeprav bi morala biti olimpiada praznik in srečanje atletov posameznikov, ne pa domena držav, saj ne tekmujejo države, ampak atleti posamezniki. Važna pa je zdaj samo še udeležba držav z vihranjem državnih zastav in z atleti uvrščenimi v čete in strumno stopajočimi kot vojaki. Zmaguje tisti, ki ima več denarja in večjo maso, iz katere lahko izbira. Razni totalitarizmi in ideologije histeričnih »voditeljev« pa so si izbrali olimpijske nastope ne samo za svojo propagando, za skandiranje svojih političnih gesel, kakor npr. na olimpiadi v Montrealu, ampak tudi za svoje nasilje, kot
na olimpiadi v Munchenu. In kakšen sin*' sel še lahko ima olimpiada v prestolnici ve" like sile, ki medtem ko plapolajo tam ohn1' pijske zastave, nadaljuje z vojaškimi na; stopi proti majhnemu, šibkemu narodu, » ga je malo prej napadla?
Zato bi bilo treba resno premisliti o bo dočnosti olimpijske ideje. Olimpiade bi m0-rale postati spet praznik miru in prijatelj; stva, s katerim nikakor ni mogoče spravi v sklad agresivnih ideologij, napadaln°s in surovih mednarodnih odnosov. Ali Pa naj bi prepustili olimpijsko idejo spet maj li Grčiji. Postati bi moralo samo po se° razumljivo, da se jih smejo udeležiti sam0 države, ki niso z nikomer v vojni, ki nima jo zasedene nobene druge države, ki ne m' žijo v podjarmljenosti nobenega druge§a naroda in nikomur ne grozijo. Ne bi sme pretiravati in zahtevati, da se jih smejo 11 deleževati samo demokracije, kajti to bi P° menilo izključiti z olimpiad tri četrtine m žav. Vendar pa ne gre, da bi postala Ohm pija prostitutka velikih, bogatih in nasiln1*1-
1
C
A
Mihec, si se dogoveu, da je u nedelo pasate vre šestdeset let, odkar so nam zažgali Narodni dom?
Ja, znaš, če ne be biu brou časnikov, be skori ne zamerkau. Taku nekam na tiho je vse pasalo. J n mene, ku naprednega človeka, me jezi, ke smo pestili glavno besedo gl ih Slovenski Skupnosti. Uani so nardili proslavo, uani so šli če pred Narodni dom, uani so nardili trasparente, uani so nardili tiste boge letake. . .
Kej češ, so nardili koker so mogli!
Ma dej, dej! Tisti bogi cegelci narjeni na ciklostil! Ke jemamo va vsako šagro jn za čepapčiče vse lepu tiskano. Sej nam niso tudi zažgali vseh tiskarn!? Prfina z Lublane je pršu sin od tistga Vilfana, ke je biu tabat voditel tržaškeh Slovencou. Jn kam je pršu? U ano nomalo večjo kamro, kamer smo si dajali ražone med ta starmi. Skori taku na skrivš, ku u cajti fašizma. Dej, dej, taku mižerno!. . .
Buh vej, morbet je blo taku zmenjeno, za-tu de ne be preveč razburjali ledi? Zastran ljubga mera je morbet bulše ne preveč pogrevat stareh grehov. Tudi če niso bli naši. Vidi, postaumo reč, tudi od
kominforma je bulše moučat. Uni dan 5,(1 brou, de je u Mačkoljah društvo spet 2° spalo leta oseminštirideset. Ma niso P°ve dali zakej je spalo.
— Ma ke so zažgali Narodni dom se je tib3' lo vseh Slovencou! Je bla u Narodne0’ domi tudi Glasbena Matica, ke je tab3 vse zgebila, ma se ni neč zmislela. Je”13’ mo ane krovne organizacje, jemamo ba°' ke. jemamo dosti bogateh Slovencou, b so zapisali težke meljone za »imponibij6< jn pole zmoremo samo tiste boge cegeK na ciklostil! Dej, dej! Jn pole smo se na tisteh trdeh kandregah od Sloveti Skupnosti.
— Ja, ja, tudi jest mislem, de be bli la^k0 lepu sedeli u Kulturnem domi, lepu šeroko u tisteh poltronah. Jn pole be N an oderski mojster regirau kašne repe torje; na odri be bla slika ke gori Narodi dom j n pole vseh sort recitacije j n g°v°r' de be se ledje jokali jnj pole, se zna, jejsi zbor, de be nam dajau koražo.
— Mn sej je biu na via Makjaveli tudi zfr°r' Jn je pojau tudi kar koražno!
— Je biu, ja. Jn kolko peucou? Nanka dvdl sti. Pole ke vsako leto pišemo, kaku g mo forte naprej, kaku je zmiram več 2° rov jn mladina jn vse sorte, se skaže, u Trsti — praven: u Trsti — Prettl°ilo mo samo an tašen zborček, ke glih to'j ’
dc lahko še poje. Jn če aden zboli, so
kon-
čani. Sej tistem peucem od sveiga J^g.
Jed
vsa čast. Koker jeh je malo, so nardili
po figuro. Sramota je za vse druga, jeh ni.
— Se; je vse res, kar praveš. Ma ni smel vort, de gre kej slabo. Moremo bet °P. misti jn videt rajše vse lepu. Zatu be det falerje ie defetizem.
— Ja, ja, moremo bet ku tisti zidar ke ie jč0. du dol s tridesetega piana od anga ne <e. tičnika. Jn ku je taku padati dol ju P ^ tu do tretjega piana ga je an delouG
je delau tam vprašu: Pepi, kaku ie\ uni mu je odgovoru: »Ma, do zdej n> d ga.«