Letnik 1. (LVI.)
V Ljubljani, 1. maja 1903.
List 14.
N CA
CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE.
Mariji majnikovi cvetici.
Tebi hočem peti slavo, O brezmadežna Devica! K tebi vseh cvetic cvetica Doni pesmi glas v višavo.
Pred okinčanim oltarjem Te pozdravlja moja duša; Tu sladkost in mir okuša,
V	varnosti pred zlim "viharjem.
V	Tebi, rožici skrivnostni, Najde srce tolažilo,
Ko ga vse je zapustilo,
V	uri skušnje prebritkostni.
Vzdih iz srca mi prihaja: Bodi hvaljena, češčena, V božjem vrtu usajena, Ti najlepša cvetka maja!
Siromak Te milo prosim, Skaži milost mi veliko: Jezuščka in Tvojo sliko Daj, da vedno v srcu nosim.
Da ti služim preveseio, Da te ljubim pregoreče, Spevam pesmice slaveče Svoje ti življenje celo.
In ko srce tu proslavlja Zadnjič, božja Te cvetica, O Marija! — naj dušica, V rajskem vrtu te pozdravlja.
V. nedelja po veliki noči.
Ako Očeta za kaj poprosite v mojem imenu, vam da.
(Ivan 16.)
Rimljanje so — kakor pripoveduje zgodovinar Plutrah — odredili kedaj poslanstvo v uialoazijsko pokrajino Bitinijo. Za poslance pa so izvolili: meščana — toda moža slabe glave, torej malovedno osebo; iz vojaštva vojaka toda osebo brez poguma; iz državnega svetništva starčeka — toda z bolnima rokama ter nogama. Zato je šaljivo sicer, a vender resnično popisal to rimsko poslanstvo tamošnji modrijan Katon govoreč: „To rimsko poslanstvo v Bitinijo nima ne glave; ne srca ter ne rok in ne nog."
Dragi! Prošnji teden imamo pred seboj. Sosebno še ta teden pošiljamo tudi mi za za vsakdanje svoje potrebe poslanstvo do nebes. To naše poslanstvo je molitev. Kaj menite, ali prejmemo, česar poprosimo v molitvi? Upam da, — ker zgolj dobrota je Bog. ki nam gotovo izoolni besede svojega Sinu: „Ako Očeta za kaj poprosite v mojem imenu, vam da."
Kateri pa je vender le vzrok, da jih prosi sicer veliko v svojih potrebah, toda uslišanih jih ni mnogo? Odgovor: Vzrok, da molitev uslišana ni, je morda ta, ker so jej te pomankljivosti, kakor jih je imelo popisano rimsko poslanstvo v Bitinijo.
Saj je tudi naša molitev — kakor ono poslanstvo — brez glave takrat, kadar prosimo otročjih, nepotrebnih ali celo škodljivih stvari; poguma nima molitev, kadar jej zaupanja manjka; rok ne, ko naša dela niso prava in nog ne, kadar naša molitev ni stanovitna.
Prav težko se časih more do svetnih velikanov. Sedaj jim je čas obeda; sedaj počitka; sedaj dela. — Kako pa je s časom ob Bogu. poglavarju vseh poglavarjev? Bog ni kakor človek; Bog se vsak čas lahko dobi. Sv. Ivan Zlatousti tako-le o tem piše: .Ni ga vojaka, da bi branil do Boga; nikdo nam ob Bogu ne pravi: Sedaj ne, pridi pozneje! Poslušen je Bog. kadar le prideš, je prav: če ob svoji veseli uri, je prav, če v žalostni, tudi. In ko bi sredi noči bilo, z Bogom vselej lahko govoriš. Nikogar ni
treba, da bi tvojega prihoda pri Bogu na-znanjeval."
Dragi! Premislimo zato — danes, nedeljo pred prošnjimi dnevi — ob navodu popisovanega rimskega poslanstva v Bitinijo; zakaj da Bog ne usliši vselej naših molitev in kaj nam storiti, da jih bo.
Prvi vzrok neuslišanju je: Naša molitev nima glave, kakor meščan izmed rimskega poslanstva v Bitinijo.
Glave nima molitev — temu pritrdeč mora biti pač vsakedo — kadar prosi kaj škodljivega za-se.
Mislite si dete, koje na vsak način hoče svitlega noža, ki ga mati v roci drže. Ali mu ga dado? To bi bili neusmiljena mati, ki bi detetu noža izročiti ne hoteli: sodil bi neizkušenec. Kako se pač blesketa tako živo in kako dete ročici izteguje po njem željno. — A vender, ne bodo mu ga dali in tudi neusmiljena mati niso imenovati, nego previdna. Saj bi se dete z nožem vtegnilo raniti ali bi si pa iztaknilo oko. Sv. Ivan Zlatousti pravi: „Hitro skrijejo mati, kar dete nevarnega hoče in pokažejo mu prazne roke ter vele: Nimam!"
Zgodi se ti, dragi, da neprestano kličeš do Boga, naj te usliši. Toda zastonj, usli-šanja ni! Zakaj da ne? — Bog je kakor mati in še neskončno bolji: bolj te ljubi, nego se ljubiš sam in te ljubijo mati. On je tisti edinec, ki najbolje ve, kar ti škoduje in kar ti koristi — zato prepričan bodi, da ti ni v prid, česar ti ne da.
Nekateri više časti prosi od Boga. Bog pa jo časih odreče, ker ve, da bi bilo morda z njim, kakor z Davidom, ki je bil neoporečen kakor pastir — a ne zmiraj hvalevreden kakor kralj. Drugi prosi denarja. Ne usliši ga Bog, ker vtegnilo bi mu škodovati premoženje, kakor bogatinu v sv. pismu. Tretji si izproša večje prostosti. A Bog je ne da, ker Vsevedni vidi, da ga prostost "pogubi, kakor kedaj izgubljenega sinu.
Drugi vzrok, da uslišani nismo, je — ker je naša molitev podobna vojaku brez pogumnega srca.
Nekteri ob tem, ko prosijo Boga, vedno boječe govore: Saj me Bog uslišal ne bo! A s takim domnevanjem žalijo Boga, kakor bi ne hotel več ali da bi ne mogel pomagati. Torej se pregreše zoper božjo usmiljenost in božjo vsegamogočnost.
A Krist nas nasprotnega uči, ko pravi: „In vse, karkoli bote v molitvi prosili, prejmete, ako bote verovali.- (Mat. 21, 22.)
Zato se čudili ne bomo, da jim nesrečno izteče, ki se mesto do Boga, v potrebi poživljajo do človeške pomoči. Izgled, kako najprej v pomoč klicati Boga — ne umrjočih ljudi, nam je začrkan v stari zavezi, kjer beremo: ,,Kralj Aza je zbolel. Na svojih nogah je imel silno bolečino. A tudi v svoji bolezni ni iskal Gospoda, nego je več zaupal na ozdravnikov učenost... In je umrl." (II. kron. 16. 12. 13.)
Tretji vzrok, zakaj da čutimo tolikrat nebo zaprto nad seboj, je tisti, kakor ga predočuje v rimskem poslanstvu do Bitinjcev mož z bolnima rokama.
Naše molitve vtegnejo biti časih le besede ; a naše dejanje pa je vse drugo. Molitev gre na to, a dejanje uprav na drugo stran. V evangeliju sv Mateja beremo Go-spodnjo obsodbo tacega vedenja. Besede so: „To ljudstvo me z ustnicami časti; a njega srce je pa daleč od mene." (Mat. 15. 8.)
Kaj bi se reklo o tebi, dragi moj, ko bi v molitvi vzdihoval do neba govoreč: Bog reši me butare grehov — a priložnsti v greh, slabi druščini bi se pa odpovedati ne hotel? — Kaj, ko bi govoril Bogu kak revež milo besedo: Prosim te, Bog, vsakdanjega kruha, a delati bi se mu — akopram mlademu in zdravemu — ne zljubilo? Hinavska bi bila molitev v ustih, kadar bi o njej niti ne vedela desnica, ki je vstvarjena za delo prav tako, kakor ptič za letanje. Hinavca pa — kaj ne dragi — nobeden nas odkritnikov ne mara? Celo misel nam je gnusoba: do Boga neskončno resničnega biti lažnjiv hinavec!
Četrti vzrok, da nismo uslišani, je — res smo podobni starčeku v rimskem poslanstvu, ki je imel bolne noge.
Brez nog je, dragi, naša molitev takrat, ko jej manjka stanovitne trdnobe.
Kako, da je Jezus pred drugimi sklenil ozdraviti bolnika, ki je dolgih 38 let čakal ozdravljenja? Zato, sodimo, ker je stanoviten hotel ostati ob jeruzalemskem potoku toliko časa, dokler mu ne dojde usojena srečna ura. Ničesa ne beremo v sv. pismu, da bi se bil pritoževal morda govoreč: Toliko let sem tu; kedaj bom pač ozdravljen? In ne obupuje. Le čaka, dokler ga božja odločba ne pozdravi.
Zato svari vsacega nestanovitnika med nami sv. Ivan Zlatoustnik, ko pravi: „Sram te bodi, da že obupuješ, če te Bog ne usliši v kratkih desetih dneh!"
V spominju naj nam bo sv. Monika, sv. Avguštinu, mati-trpinka. Veliko let je Monika prosila izpreobrnjenja sinu in ga je slednjič izprosila.
Bog ni tvoj služabnik; Bog je tvoj Gospod. Prošen hoče biti, kar razvidamo iz evangelija, ki se bere prihodnji prošnji teden. Njega tolažilne besede so: .Prosite in se vam da, iščite in najdete; trkajte in se vam odpre". Tako se glase sv. evangelija
besede (Luk. 11, 9.)
* *
Kako naj prosimo ta teden, prašate me sedaj ? Česar prosimo za dušo, za to prosimo brezpogojno govoreč: Gospod, odpusti mi grehe, recimo; Gospod, obvaruj me izkuš-njav; Gospod Bog, ohrani me v svoji milosti in daj, da bodem stanoviten. — Le pogojno ga prosimo za telesne dari rekoč: Daj mi, da pridem do zaželenega zemskega blagostanja, če je tvoja sv. volja; ohrani mi telesno zdravje, če je tvoja sv. volja: daj mi vsestranske sreče na zemlji, če je taka tudi tvoja sv. volja. Amen.
Zatrte nekdanje cerkve in kapele ljubljanske.
4. Cerkev Marije Device v nebo vzete.
(Konec.)
Na južnovzhodni strani se je tiščala samostana cerkev. Izvestno je, da so frančiškani o svojem prihodu že našli tu svetišče sv. Filipa. S samostanom vred je cerkev pogorela leta 1382. Gole stene so
/_ ^-Stran
I y I / I	-v* 7- -» '— -----X
, j^/k A r<tA^c^vi/ v	M &A inA.. rT» ■ •	- -__La- •^
jeli zidati gocenega zaklada, ki je počival na Marijinem oltarju v stari frančiškanski cerkvi. To so bile svetinje sv. Deodata, ki je v Rimu prelil kri za sv. vero in bil pokopan v katakombah na pokopališču sv. Kalista. Te w^.tursKi aaveK. uapreu je morala svojo za- svetinje — koščice in nekoliko krvi — si je kladnico in izročiti cesarskim komisarjem pridobil provincijal o. Žiga Skerpin bivaje monštranci, dva križca, štiri kelihe,_^tiri v Rimu in jih naklonil ljubljanskemu fran-
^^^ _ a«_rvnln« n rl 1 m o «»rvK«»« A «	A «	1» A /-111 * Al '	•	. A ■	11.. XI*« M	—J — —. __—. __ _ _ _
£;^pottili za silo in šele 1. 1403.
novo cerkev, ki je bila 1. 1412. dovršena. »^rj^r^Če ne prej so jo gotovo takrat izneverili ^CLr^i^v. Filipu in jo posvetili Materi božji v jftg*** ^nebo vzeti. Leta 1526. jo je zadel težek ^~turški davek. Odpreti je morala svojo za-
J)atene, dva srebrna vrčka in srebrn kadilnjrik^, čiškanskemu svetišču. Njegova dragocena po-J^^^Cerkev so večkrat prezidavah; to se je zgo- slatev je dospela dne 5. prosinca 1738 preko dilo zlasti konec 15. stoletja, ko so 5
procesiji v
. /y — ------ ------- -----— — se je Trsta in Vrhnike po vodi v Ljubljano, kjer
i^Ztr^L-bili polastili frančiškani observanti. K popra- so svetinje, hranjene v krasno ozaljšani je tedaj mnogo pripomogel že omenjeni skrinji, slovesno sprejeli in začasno shranili ^T^J^eželni glavar grof Viljem Turjaški, ki v stolni cerkvi, odkoder so jih dne 18. ro-je napravil 1. 1505. tudi ustanovo za gojenje ne luči v samostanski cerkvi. L. 1695.
4 / so podrli frančiškani kapelo sv. Ivana Krstnika namesto nje zgradili kapelo sv. križa, se jim je dobro godilo. Na pomoči #e Je bil namreč bogati cerkveni mecen C^jtJUU^Jakob Schell pl. Schellenburg, ki je jako naklonjen redovom; saj je znano, da je on uvel v Ljubljano gospe * - uršulinke. Frančiškanom je poklonil prašen marmornat oltar sv. križa iz ^ '^-črnega genoveškega kamena — moj-J^J^VJ^tersko delo kiparja Cussa, ozaljšano s kipi žalostne Matere božje, sv. Ivana Evangelista , žalujočih angeljev, sv. Jakoba in /uŽrTtd^v. Katarine; poslednja dva sta bila pomoč-^	pobožnega daritelja in njegove soproge.
Schellenburg je dal na svoje troške —A^presnažiti in ozaljšati vso frančiš-kansko cerkev, ki se je popolnoma ^•^yrf*^»w-prenovljena zalesketala 1. 1703. ^ *	Izmed mnogih slik, ki so dičile cerkev
•^ Marijinega vnebovzetja, je bila najznameni-lejša čud o tvorna podoba Matere božje ^/'Sf-karmeljske ali škapulirske, ki so jo ^^cDfM častili tu že izza 1. 1444. Ob tej podobi °Prav,!a,i bratJe in sestre škapulirske irl-zrij bratovščine svoje molitve in svečanosti.
žnika 1741 prenesli v veličastni frančiškansko cerkev.
Kdaj so porušili cerkev Mari jinega vnebovzetja? Kmalu potem^/^^ se je to zgodilo, ko so se bili oo. fran-/><y čiškani preselili v svoje sedanje bivališče, odkoder je cesar Josip II. dne 14. malega travna 1784. izgnal dotedanje stanovalce obute oo. avguštince. Kar so mogli: knjige, sv. posode, sv. Deodata in dr. so vzeli preseljena seboj na levi breg Ljubljanice, drugo je šlo na dražbo. Marmornati oltar sv. križa je kupil hrenovški župnik Andrej Semen baje za 600 gld. in ga porabil v svoji cerkvi okrajšanega za veliki oltar za-menivši sv. križ z župnim pomočnikom sv. Martinom. Vzorno prižnico s krasnimi v obod vdetimi reliefi je kupila šentpeterska cerkev v Ljubljani za 201 gld in se še dandanašnji ponaša ž njo. Veščaki cenijo njeno vrednost preko 8000 kron. Tudi orgije, z dvajsetimi registri, ki so do 1. 1848. pele. na šentpeterskem koru in stale 600 do 800 gld., so bile najbrže iz stare frančiš-' v kanske cerkve. Sv. Peter se je izdatno okoristil z ostalinami cerkve Matere božje . ; - " -vnebovzete. Zaslugo zato ima gotovo te-/. / \ r. i ", danji šentpeterski župnik in dekan Jurij
/

Poleg te nekdanjim Ljubljančanom jako Zupan (Suppan). Za štepansko podružnico
priljubljene bratovščine sta imeli konec 17. stoletja v frančiškanski cerkvi svoj sedež še bratovščini pasu sv. Frančiška Serafinskega in čudotvorca sv. Antona Paduanskega.
je nabavil ob isti priliki kip Ecce homo,-ki je dotedaj stal pri frančiškanih ob vhodu . ' . na kor. Tega kipa sedaj ni več v omenjeni' podružni cerkvi. Nadomestili so ga sredi -/ minulega stoletja z drugo podobo trpečega Omenivši milostne podobe škapulirske Izveličarja, ki jo ie izvršil kipar Matej ne smem pozabiti še nekega drugega dra- Tomec. Frančiškansko cerkev Ma-
ffl*/	» hI	'

tere bozje v nebo vzete z hodnikom v cerkev, prikopali do temeljnih zidov vred so podrli 1. 1786. Samostan jo rega svetišča sv. Martina. To se je zgodilo
je nekoliko prezidan preživel 116 let. Po odhodu frančiškanov so imeli ondukaj usmiljeni bratje nekaj časa bolnico, a kmalu so se na predlog Antona Linharta preselile tja šole, v prvi vrsti nekdanji lice j. Za učTfišče je priredil prejšnji samostan inženir Schemerl. Leta 1895. je potres tako pohabil staro častito li-čejško poslopje, da se je moralo podreti do tal. Sredi minulega svečana je izginila zadnja sled nekdanjega frančiškanskega samostana. Tega imenitnega samostana, ki je zadnje čase skupoval v sebi do mala vse, kar se je kaj boljšega želelo učiti na Kranjskem. Tu je bila nastanjena normalka, realka, učiteljišče, licealna knjižnica, muzej, celo bogoslovje, nazadnje le gimnazija, slav-noznana po vsej Avstriji, dokler se ni dne 4. vinotoka 1899 preselilo njeno učiteljstvo z učenci vred v popolnoma novo poslopje za .Narodnim domom" v Tomanovih ulicah. — Ruševine tega gimnazijskega poslopja so ob podiranju v pretekli zimi prepeljavali na novi cesti v Prulah in na Ilovici. Po kia-sičneji zemlji torej ne bo zlahka hodil;kte-risibodi Slovenec, nego šetalec in težak po novi cesti v ljubljanskih Prulah ali na oni naše močvirske Ilovice.
Podoba starega samostana iz Marijine cerkve z 1. 1413. se je ohranila v Krakovem št. 71 (sedaj Gradaške ulice št. 30) pri Hrenčkovih. Slikana je na steklo^ in ozaljšana z zlatimi in srebrnimi okraski Zvonik je visok, šesterooglat s čebuljasto streho (na Valvasorjevi sliki Ljubljane ima šiljasto), stoječ ob zapadni strani cerkve. Prezbiterij ima visoka okna. Omenjeno zanimivo sliko je podaril njen nekdanji lastnik pokojni Jurij Hren kranjskemu muzeju, kjer se še sedaj hrani. 'v< / y .
O selišču nekdanje ljubljanske cerkve sv. Martina (gl. let. „Dan\ str. 19.) ni nobenega dvoma, da je stala prav tam, kjer se nahaja sedaj frančiškanska. Na to me je opozoril preč. gosp. ravnatelj bogoslovnih naukov, kanonik Josip Smrekar zatrjevaje, da so pred nekaterimi leti tam, kjer vodijo sedaj stopnice k novemu stranskemu vhodu
tedaj, ko so napravljali za frančiškanskim //£/ vzhodnjim zvonikomiaven zahod, ki je^' *v/'Yy** nedavno zopet izginilrb tej znameniti najdbi sem poprašal nato še nekdanjega v. č. gosp.^/^"1**^ frančiškanskega župnika, duhovnega svetnika^T^T^;^" o. Kalista Medica, ki mi je blagovolil^*7
odgovoriti takole: „0 temeljnem zidovju^^J^L*
nekdanje cerkve sv. Martina, žal, nič
ne vem povedati, nego p. č. g. prof. Smrekar ~f^
Zasledili so to zidovje tačas, ko so stavili^w-~>^
tisti nelepi .pissoir" za vzhodnjim stolpom^^^LT^'
frančiškanske cerkve. Ta „pissoir" je	1
postavljen na temeljno zidovje nekdanje5^2^rT|
cerkve sv. Martina. — Spominjam se špf»»t
dobro, kako nam je mladeničem pripoveda£f'^^
stari frater Tobija Vernik, da je na mestu*^«r« ^
sedanje frančiškanske cerkve stala
cerkev sv. Martina „na hribcu". Dokler n
bilo sedanjega nasipa ob Ljubljanici, moral
je biti na tem mestu res precejšen hribec.
Tudi naš šematizem govori o sv. Martina
cerkvi na istem mestu in po mojem menenju
je skoro res ni drugje iskati."	^
(Dalje prihodnjič.) ^^UA^^JL* Župnik Ivan Vrhovnik.
Mučenci.
Starokrščanska povest Milutina Maverja (Dalje.)
„Kdo ti je pa to povedal?" vpraša jo neka prijateljica.
»Moja sužnja, ki je izvedela to od neke druge sužnje, ki je sama kristijana."
„Kakor kristijana to ona lahko izve."
„Jaz še in še pravim, da so ti ljudje nevarni rimskemu cesarstvu," oglasi se zopet pijani Kvint, ki je že jel dremati in samo časi s kako neumno in neumestno besedo prekinil razgovor veselega društva.
»Cesar je predober!" de nekdo izmed omizja. »Naj le čaka, da se upro in da drugič zažgo Rim, kakor so ga za cesarja Nerona."
„Ne, bratje!" povdarja važno gospodar Marcel Valerij. .Kristijani niso požgali Rima. Jaz sem mnogo čital in premozgaval dela našega slavnega zgodovinarja Tacita in sem se pre-
pričal baš o nasprotnem. Rim jc dal zažgati sam cesar \eron v svojem btsiiilu, potem jc pa zvalil vso krivdo na kristijane."
.Misliš?" vpraša nekaj glasov.
»Ne Niiim mislim. nego gola resnica je to. Okrutni Ncron je hotel videti prizor, kako gori Rim in njegovi svetovalci so mu pomagali . . ."
..laz ^c ne strinjam > tem!" prestriže mu naglo besedo Pavel Kvadrat. .Kristijani so zažgali Rim in nobeden me ne preveri o nasprotnem ..."
.Hahaha'" brblja pijani Kvint. ..Nikarite se prepirati. Mir, mir, dragi bratje! Prijatelj Pavel Kvadrat se -rdi sarm« zato, ker je ob telil požiganju sodeloval tndi praded njegove žene Ti-liclin . . . Hehe. Pavle moj. človek ne sliši rad resnice! ..."
.Molči ti in ne brbljaj, česar ne veš! Jezik -e ti že da\no mota za tvojimi redkimi zobmi. Rajši pij, da se čim prej vpijaniš," zavrne ga /I«»voljno Pavel Kvadrat.
Jiehehe!" smeje ^e Kvint še dalje. w.laz sem svojo povedal in tako je! . . ."
„Nekaj podobnega mi je pripovedoval prijatelj Julij, o komur trdi Lucij, da je tudi Kristijan", pripomni Valerij.
.Orožen prizor je moral biti . . . Toliko me>to v plamenu", govorile so nekako strahotna
Med tem je pijani Kvint zaspal pri mizi. /valil -e popolnoma na mehko ležišče in pobesil glavo. kakor da mu je prelomljena hrbtenica, Go-podar migne. trije sužnji pristopijo in ga i/težka / ležiščem vred odneso v bližnji .tablimim"da ; im v miru prespi pijanost.
Taki prizori niso bili pri starorimskih gostijah nobena redkost. Tu <o jedli in pili čez mero, kar po živinski. Pri mizi so se dogajali nki prizori, da je bila sramota za omikano rimsko občinstvo.
V p«»govorih je mineval čas. Kratki suščev dan je potekal. Lahek somrak je jel prekrivati iriklinlj.
Marcel Valerij ukaže sužnjim. naj prižgo ■>veti1ke viseče s stropa in nameščene ob stenah iTostrane dvor.me. Ko je zablestela inč. pomnožilo je veselje v trikliniju. nastala je prava razpo-
: l. l>!mu:n s.»h.-. kj< r s.. Rimljani shranjevali važna pisma in iik.i/»
sajenost. Marsikateri gost je že težko držal po koncu glavo, ki se je jela vsled preobilnega vži-vanja močnega vina pobešati in sklanjati na prsi. In prav tisti, ki so se malo prej najbolj rogali Kvintu in drugim slabotnežem, prvim žrtvam pijanosti, prav tisti so jeli izpreminjati barvo, lica so jim postajala odurno zelenkasta ali rumenkasta in oči so se jim iskrile od neizmerne pijače. Marsikateri se je zvalil pod mizo in tamkaj zaspal kakor zaklan. Sužnji so imeli mnogo posla, da so očistili dvorano od teh pijanih, samopašnih senatorjev, vitezov in velikašev.
Valerij se jc zgražal nad to razuzdanostjo in prostoto, ker je bilo njegovo mlado srce še nepokvarjeno. Gnusilo se, mu je, ko je gledal ostudni prizor, kako so sužnji vlačili pijane rimske velikase iz dvorane. Prej ni imel prilike, da bi bil 11 videl propalost rimske gospode. Z obraza se mu jc moglo brati, kako se mu studijo taki prizori. To je prvi opazil Lucij Metel, ki ga vpraša:
.Valerij, čemu si tako ne vol j en?"
.Kako bi ne bil", odgovori, „ko gledam
vse to . .
.Mar tele?" vzklikne Lucij s prstom kažoč na pijane senatorje, ki so ležali pod mizami.
„Da, da! . . . Kolika sramota! Kaj naj si mislijo, sužnji?"
„F.j, kaj sužnji! . . . Kaj ti prihaja na misel? Mar morejo, ali bolje: mar smejo sužnji slabo misliti o nas?"
.Vem, da nam sužnji niso enaki in da so daleč za nami, vender pa si oni mislijo, da je to sramotno za rimske velikase, ko jih tako pijane vlačijo iz triklinija ..."
„Ti si še otrok, Valerij! Vidi se, da si šele danes oblekel moško togo."
.Zakaj mi praviš to?"
.Ker še ne poznaš rimskega življenja. To je naše pravo, da delamo, karkoli hočemo. Mi smo Rimljani, gospodarji vsemu svetu, kdo nam sme zameriti, ce se napijemo. Tudi cesarji so bili pijani, pa jim ni nihče očital tega."
.Ker se ni nihče drznil", odvrne Valerij, „to bi ga stalo življenje."
.Kajpada bi ga!"
.Ali, Lucij, ti mi moraš vender pritegniti, da bi se mogli naši dostojanstveniki dostojneje vesti in se ne tako opijati. Tako se ne vedejo
niti najsurovejši barbari, ki so nam podložni, kamo li izobraženi Rimljani! . . Tako vsaj jaz sodim."
„Pojdi, pojdi!" razsrdi se Lucij Metel. „Ti govoriš, kakor kak modrijan. Vidi se, da si liodil v šolo k tistemu bedastemu učitelju Ursinu, ki je ven in ven pripovedoval, da je treba zmerno živeti."
„Ti mu zameriš to?"
„1 seveda! Naj se on sani svobodno drži tistih svojih načel, katera vsiljuje in priporoča drugim. Jaz ne želim biti tako suh in koščen, kakor je on. Pri rimskih bogovih, suh je in visok, kakor tisti zlati miljokaz na Forumu."
nVidiš, prijatelj, jaz se vjemam ž njim. Po moji misli ravna on prav in ne govori napačno. On ima plemenite namere za našo mladino, ki živi prerazuzdano."
.Še enkrat ti rečem, da ne govoriš prav. Mar naj se jaz in ti, sinovi rimskih velikašev, odpovemo slasti in naj živimo kakor sužnji? Ali ni to bedasto?"
„Ne tako, Lucij! Ti me napak umevaš; saj ne mislim tako strogo. Bogati smo in moremo vživati vse, toda zmerno."
.Dobro, dobro," mahne Lucij malomarno z roko, „dosti tega! Prepričan sem, da boš za eno leto ali za dve sam drugače sodil in delal, sedaj si pa še pod vtiskom Ursinovih naukov . . ."
„Ursina bom vedno spoštoval!"
„Jaz pa ne!"
„To ni lepo od tebe!"
„Ursin je bedast, kakor vsi tNti, ki spadajo v to vrsto."
.Lucij, tako ne smeš govoriti o svojem učitelju!"
.Da", zarohni mladi Rimljan, .011 pravi, da so tudi sužnji ljudje. Ali je to pametno? . . . Hahaha! Kolika neumost tiči v tem nauku! . . ."
„Kaj so pa drugega? Mar jili ni Jupiter vstvaril tako kakor nas?"
„Ursiti zato tako uči, ker je sam prej bil suženj. Ko bi bil svoboden rojen, preziral bi sužnje prav tako, kakor jih midva in vsi plemeniti Rimljani . . ."
.Jaz jih ne preziram, nego obžalujem zaradi njegove usode."
.Ti si bedak!" zadere se jezno Lucij na prijatelja. „Pojdi k njim in se zabavaj."
„Ti se preveč srdiš, Lucij!
.Ako nočeš, da bi se snlil, ne govori mi o takih neumnostih," sikne in se obrne k svojemu sosedu Kornelu Rupiliju, ki je imel to smestio navado, da je vselej, kadar se je bil vpijanil. stel do tisoč iu gorje tistemu, ki bi mu bil dejal, da ne zna šteti, pripravljen je bil takoj spoprijeli je ž njim in ga n.iklestiti . . ."
Lucij Metel je precej izpoznal, da je njegov pobratim Kornel Rupilij prekoračil mero, ker je neprestano pretipava! prste in morda že stotikrat jel iznova šteti: eden, dva . . .
„lvj. Kornel, ti že šteješ?' zbode ga Lucij.
.Aha," odvrne oni malomarno iu nadaljuje ne meneč se za Lucijeve nagajive opazke.
..Kolikokrat si pa že pričel? Meni se /tli. da danes ne dospeš do tisoč . .
.Kaj? . . Kaj? . ." zagrmi oni težko dvigajoč se izza mize. .Kaj tudi ti nn>!iš. da ne znam šteti? . . . Preklici, kar si rekel! .
.No, no, Kornel, le poča>i! .laz sem uverjen, da si ti dandanašnji prvi računar v Rimu," laska se mu Lucij Metel in ga potaplja po desnem ramenu.
Pijani Kornel Rupilij se pomiri na te besede, omahne nazaj na ležišče in šteje dalje . . .
Prisotni so se tresli od smeha gledajoč ta prizor. Celo strogi Plavi Terencij sc je <mejal, kar se je mogel.
Med tem so številni sužnji zopet jel i prinašati na mizo novih jedil. drugi pa so v steklenih vrčih nosili močila vina in druge opojne pijače ter n,tlakah vedno prazne čase.
Suženj Karou stopi v triklinij - poln«« skledo kuhanih nunskih rakov. Lucij Metel opazi prisleca in posepeče Kornelu Rupiliju:
.Glej, takih se nisi videl'"
Kornel dvigne glavo m pogleda z napol zaspanimi očmi Lucija . . .
Lucij pa v svoji razposajeiiu-ii iztegne desno nogo baš, ko je Karon d«>>pel i«) njega. Suženj ni opazil tega, ker je gledal na zvrhano skledo boječ se. da bi se mu kaj ne /tnaknilo ž nje . . .
.Pazi, Kornel!" reče Lucij zopet svojemu
pobratimn.	Cmonski
d)aljc |• rili«ivlujik. i
Iz domovine.
Oratoriji v ljubljanski uršulinski in šentjakobski cerkvi 1. 1715 ter v ljubljanski križevniški L 1716.
Nič novega pod solncem! Ljubljančani so poslušali v svojih cerkvah že pred malone dvesto leti oratorije. Zanesli so se semkaj iz Italije, ki je ondaj prvenstvovala v umeteljnosti. Ne le v slikarstvu in kiparstvu, tudi v glasbi ji je bila Ljubljana popolnoma podvržena. Ni čuda torej, da se je oklenila tudi njenih oratorijev, ki jih je bil uvel sv. Filip Nerijski. Naš kronist Dolničar poroča/namreč, da so 1. 1715. dne 10. malega travna vprizorili v uršulinski cerkvi ljubljanski izvrsten oratorij »Izpreobrnjenje Magdalene". Številno navzočno plemstvo je bilo povsem zadovoljno z izbornim delom.
Jeseni istega leta so izza 17. dne listopada pa do 24. dne istega meseca praznovali z velikim slavjem stoletnico posvečenja šentjakobske cerkve. Zadnji "slavnostni dan so bile med drugim popoldne slovesne litanije in potem krasen oratorij, ki ga je spremljala izborna godba.
Nastopno leto 1716. so se zopet naslajali Ljubljančani ob glasbenem oratoriju. Dne 23. sušca so proizvajali namreč v križevniški cerkvi: Jobovo potrpežljivost. Ob pevskih točkah je nastopilo trideset pevcev. Med poslušalci je bil poleg vsega višjega plemstva tedanji knez-kof grof Frančišek Kauniz. (Izv. m. dr. XI. 176, 178,179.)	i.v.
Najstarejše svetišče ljubljansko — zapu-puščeno. Lani osort je prinesla »Zgodnja Danica" poziv do duhovske in deželne gosposke, da bi se obnovilo svetišče deželnega in mestnega pomočnika sv. Jurija na ljubljanskem Gradu in da bi se omogočila iznovič služba božja tam, kjer se je^opravljala izza#pradavnih časov. Dotični migljaj je ostal glas vpijočega v puščavi. Ko sem o letošnjem Jurijevem dne 24. t. m. hotei obiskati cerkvico sv. Jurija na Gradu, uveril sem se, da je naš deželni in mestni zavetnik še vedno jetnik. Žalostna mu usoda! O svojem godu niina*niti ene sv. maše. ^Gledati mora dol na zapuščen,
oropan oltar, na zaprašeno, z razno navlako onečeščeno vežo božjo. Nove, krasne cerkve se zidajo po naši domovini, v njenem središču pa gine najstarejša cerkvena svetinja. Konservatorji poročajo osrednji komisiji za ohranjenje zgodovinskih spomenikov na Dunaju o najbolj skritih podružnicah samevajočih po gorskih tokavah in jim pridobivajo ^podporo, da se obnavljajo in ohranjajo. In to nas veseli. To je prav tako. A za zgodovinsko in umeteljnostno prevažno grajsko svetišče ljubljansko pa se ne zmeni nihče. Ali nima Ljubljana nobenega konservatorja? Zdi se, kakor da bi se bili vsi faktorji zjedinili v obsodbi cerkvice sv. Jurija na Gradu. Ako jo izvrše, vtisnejo si pač nečasten znak v domovinske anale. Da bi se njihovega dozdevnega „ceterum censeo" končnica prelevila skoro v radostni sklep: „eccle-siam s. Georgii in Arce esse renovandam", iskreno želi tudi v »Zgodnje Danice" naslednici, V »Danici" —	Grajski romar.
t Zlatomašnik Josip Krčon, duhovnik-vzornik naše dežele je 81 leten, a še vedno v župnijski službi 27._t. m. v Predosljih nad Kranjem, za vedno zatisnil zemske oči. Srenja ga je imenovala častnim občanom, duhovska gosposka ga je odičila naslovom knezškof. svetnika, svetna pa mu je pripela na nevine prsi zlati zaslužni križ s krono. Nam je bil sotrudnik koj 1899. leto našega vredništva v „Zgodnji Danici" priobčujoč spis: BŽivotopisne črtice o rajnem novomeškem proštu Simonu vitezu Vilfan." (gl. str..362.) Pač izmed najzanimivejih zgodnjedaničinih životo-pisov je bil ta. Sicer je kakor nabožen pisatelj posebnim veseljem slavil Marijo in njen mesec majnik. Lepa prikazen duhovnik-peresnik; a lepša, če osemdesetletnik tudi še peresom skrbi za oliko svojega rodu. Akopram starček in sploh šibkotelesen je vender zelo rad navzočeval vsaki merodajneji slovesnosti. Mi smo se zveseljevali njega družbe še ob birmi I. 1902 poleti v Naklem in zopet jeseni^ob slovesnovanju v loškem nunskem samostanu, kjer je bil služboval za kateheta od 1848. do 1864. leta. Kakor zamrli »Zg. Danici", istotako naklonjen je bil t. 1. iz »Zgod. Danice" oživeli »Danici" ter se zglasil med prav prvimi njenimi naročniki. Srčno želimo, da bi mu bile tudi njega zgodnjedaničine črtice ogladile pot v družbo Marije, prave „Zgodnje Danice". V. M. P.!
.Danica* izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za vse leto 6 kron, za pol leta 3 krone, za četrt leta 1 krono .50 vin. Zunaj Avstrije velja za vse leto 7 kron; za Ameriko 9 kron. Ako bi bil petek praznik, izide'.Danica" dan poprej.
V Ljubljani se dobivajo posamezne številke po 10 vinarjev v tabakarni: Makso Brusovi, pred škofijo 12.