MLADI PLAMEN
OKTOBER 1933
»Trd, neizprosen, moi Jeklen . . (po Jurčiču)
Kam vodi Hitler Nemtljjo
Hitlerizem je malomeščanski pokret v dobi monopolističnega kapitalizma, ki ga vodi in financira velekapital. Hitlerjevska ideologija ni nič drugega kakor izraz v dobi finančnega kapitalizma propadajočega in po vojaškem porazu v svetovni vojni razočaranega malomeščanstva Nemčije. Ta srednja socialna plast med buržuazijo in proletariatom je z gospodarsko krizo že posebej zgubila materialne pogoje za znosen obstoj. Njenemu gospodarskemu položaju odgovarjajo tudi miselnost in psihologija, ki je izražena v protimarksističnih in protikapitalističnih geslih. Proti »judovskemu marksizmu«, proti judovski veletrgovini, oderuškim obrestim, tujcem in mirovnim pogodbam, za revanžno vojno itd. izzvene hitlerjevska demagoška gesla. Nazaj, v predvojne čase, v cesarsko preteklost so obrnjeni pogledi malomeščanskih množic. V tem leži reakcionaren značaj njih idealov. Ker pa je del malomeščanstva že prihajal pod vpliv revolucionarnega proletarijata in da bi obenem tega pridobil, je zlorabljal Hitler v svoji propagandi tudi gesla: socializem, revolucija. Katere so bile glavne socialne sile, ki so zadrževale razvoj in popoln uspeh Hitlerjevega pokreta? Načelni, torej razredni nasprotnik hitlcrizma je bil revolucionarni proletarijat. Proti njemu je v prvi vrsti izrabil velekapital Hitlerja. Taktične nasprotnike pa sta predstavljala socialdemokracija in Centrum. Ti trije činitelji so bili po mnenju hitlerjevccv glavna ovira njih pokretu med množicami. Vlade Briininga, Papcna in Schleicherja so nazadnje še olajšale pot in zmago fašizma z razpustom parlamenta in z zasilnimi uredbami. Socialdemokracija in Centrum pa sta jih v svojih iluzijah o demokraciji složno podpirala s pasivno resistenco. Svoboda tiska je bila omejena, obrambne organizacije protihitlerjevskih strank so bile razpuščene. Ti ukrepi so bili potrebni tudi zaradi tega, ker so se množice z naraščajočo krizo vedno bolj radikalizirale in zahtevale dejanj. Hitler je bil še vedno v opoziciji. Značilna je bila pri predzadnjih volitvah zguba okoli i milijona glasov v škodo Hitlerju. Finančni kapital je žrtvoval nove milijone za hitlerjevsko propagando, poostren je bil fašistični teror, tako da so pri zadnjih volitvah glasovi hitlerjevskih volilccv zopet narasli. Prišel je trenotek, da prevzame Hitler oblast v svoje roke. Skrajna meja v številu osvojenih množic je bila namreč že dosežena. Pozabiti pa se ne sme, da so dobile protifašistične stranke kljub tcroiju še vedno okoli 16 milijonov glasov. Ko je Hitler nastopil vlado, mu je bilo omogočeno s pristankom tako zva-nih demokratičnih strank: socialdemokratov in Centruma ter ob podpori nemških na-cionalcev, t. j. stranke težke industrije, dobiti pooblastilo, da lahko vlada 4 leta brez parlamenta z dekreti. Sledil je še formalni razpust vseh političnih strank, ki so bile v svojih akcijah že prej z zasilnimi uredbami omejene. Demokracija in parlamentarizem sta doživela popoln polom. Fašistična diktatura je oblika vladanja v dobi monopolističnega kapitalizma. Neposredna Hitlerjeva naloga je bila tedaj utrditi in poglobiti svojo oblast. Razpuščene so bile vse kulturne in športne organizacije nasprotnikov. Državni aparat, univerze, šole, trgovino itd. so začeli »čistiti« od marksističnih in judovskih elementov. Požig protifašistične literature naj bi označil novega duha. Koncentracijski tabori so sc začeli polniti z delavskimi voditelji. Pokrajinske samouprave in njih vlade so bile ukinjene, na njih mesto so stopili pc> Hitlerju imenovani državni namestniki. Državna uprava je bila torej strogo centralizirana. Ravno tako so bili odstranjeni z vodilnih mest v strokovnih organizacijah fašizmu neljubi elementi ter zamenjani s hitlcrjevci. Strokovne organizacije so sc pretvorile v strokovne obratne svete, v katerih ima glavno besedo podjetnik. S cerkvijo se je Hitler pobotal in sklenil ž njo konkordat. Prvo dejanje fašistične »revolucije« je bilo zaključeno. Do tu je šlo Hitlerju gladko. Malomeščanske množice (trgovci, obrtniki, mali in srednji kmetje, uradniki in nameščenci, upokojenci, »lumpen-proletariat« itd.) so še zaupale Hitlerju, pričakovale so drugega dejanja. Hitler pa je izjavil: »Revolucija je končana.« Kmalu nato je dejal dr. Lcy, vodja »delovne fronte«: »V obratnih svetih more odločati le podjetnik.« Razumljivo, saj je velekapital financiral Hitlerja. Fraze o socializaciji so bile vržene med staro šaro. Pred kratkim je Hitlerjev režim oprostil Hindenburga vseh davkov na njegovih veleposestvih. Državni proračun je bil zmanjšan za 1400 milijonov mark. Od prihrankov je narodnosocialistični režim določil 700 milijonov mark za podporo industrijcem; za 800 milijonov mark ni nikake uradne opredelitve; če bi bilo izdanih za podpore brezposelnim, bi to prav gotovo ves fašistični aparat na ves glas tudi razglasil. Z zvišanjem carine in povečanjem trošarine na poljedelske proizvode, sc je življenjska stopnja delavstva in nameščenstva zmanjšala. Siromašni kmetje niso z višjimi cenami poljedelskih proizvodov ničesar pridobili, ker itak ne morejo pridelovati za trg; srednji kmetje in veleposestniki sc pa tudi ne bodo mogli dlje časa veseliti visokih cen, ker proti njim deluje zmanjšanje konzuma od strani delavcev in nameščencev, katerim sc niso nič povečale mezde in plače. Malomeščanske
množicc lahko pričakujejo omiljenja svojega kritičnega položaja le od zboljšanja svetovnega gospodarstva v celoti, čigar razvoj pa ne kaže nikakih znakov rešitve. Da prikrije pred delovnimi množicami in malomeščanstvom odločno kapitalistični značaj svojega režima, je uprizoril Hitler gonjo proti judovskim trgovčičem, knjigarnarjem in onim industrijccm, ki se niso povsem skladali s Hitlerjevo taktiko (tjfu-genberg). Vedno bolj potrebuje narodnosocijalistični režim novih manevrov, da odvrne pozornost množicc od glavnega krivca krize, t. j. finančnega kapitalizma. Vsak dan priobčuje nemško časopisje nove načrte o javnih delih. 99% teh pa ostane le na papirju. Vse služi It Hitlerjevi propagandi, ki naj prepriča javnost o uspešnem delui režima. Kajti glavno vprašanje pri teh načrtih ostane vedno nerešeno: kako naj se vsak tak načrt financira. Državni proračun je namreč že nekaj let deficiten. Za zunanje dolgove je proglašen moratorij. Obtok bankovcev je krit le z okoli 7%. Inflacija pa bi položaj delovnih mas še bolj poslabšala, kar nam kažejo Združene države Amerike, kjer so ravnokar na dnevnem redu štrajki in mezdni spori. V kolikor se javlja v Nemčiji poživljenje industrije, gre to na račun vojnih priprav. S tem v skladu se je tudi deloma zvišal uvoz surovin za vojno industrijo, medtem ko je padel uvoz industrijskih izdelkov na ničlo. Na drugi strani pa tudi izvoz vedno bolj pada zaradi splošne svetovne gospodarske krize, ki sc izraža v carinski vojni različnih držav. K zmanjšanju izvoza je mnogo pripomogla tudi protijudovska in protisovjetska propaganda Hitlerjevega režima. Da pokaže skrb tudi za brezposelne, organizira režim z največjim pompom javne dobrodelne akcije, katerih uspeh pa mora biti sila klavern spričo tako ogromne brezposelnosti, kakor je v Nemčiji.. Delavstvo kljub temu nosi najtežje breme krize. Prve štiri mesece Hitlerjeve vlade je nemško časopisje na dolgo in na široko poročalo o zboljšanju konjunkture in zmanjšanju števila brezposelnih za 2 milijona in še več, da prepriča množice, ki so šle za Hitlerjem, kako se je vse zboljšalo, odkar je »Fiihrcr« na vladi. Ako bi sc res izboljšalo v celoti gospodarsko stanje v Nemčiji, bi morale to pokazati tudi bančne bilance. Če je dva milijona več delavcev zaposlenih, tedaj pomeni to, da zahteva proizvodnja več sredstev za surovine in mezde. Zato bi morale izdati banke več kreditov; povečali bi se tudi dolžniki. Toda statistika bank kaže obratno. Vsota	dolžnikov pri velebankah je padla	od	4604	mil.	mark	dne
30. novembra 1932. na 4211 milj. mark dne 30. junija 1933.,	medtem	ko sc je gibala
zadnja tri leta povprečna vsota dolžnikov v istem razdobju okoli fjoo milj. mark. Vsota upnikov je padla od	7506 milj. mark dne 30. jun. 1931.	na	$872	milj.	mark	dne
30. jun. 1933. Vsota menic	in neobrestovanih nakazil je padla	od	245^	milj.	mark	dne
29. nov. 1930. na 1660 milj. mark dne 30. jun. 1932. in na 1600 milj. mark dne 30. jun. 1933. Po izkazu nemške državne banke je znašal njen menični portfelj dne 22. julija 1933. 2969 milj. mark, to je toliko kot prejšnje leto, torej nič več. Celokupni obtok plačilnih sredstev je znašal 5191 milj. M., t .j. za 490 milijonov manj, kakor v istem času prejšnjega leta. Konjunktura bi morala odsevati v bančnem poslovanju. Sc bolj jasno nam osvetljuje Hitlerjevo varljivo propagando o zmanjšanju brezposelnih statistika mezdnih davkov. Dohodki teh so znašali junija leta 1932. 64.2 milj. M., junija 1. 1933 60.4 milj. M. Torej so letos padli davki na mezde za blizu 4 milj. M. Kako je to mogoče, če trdi Hitlerjeva propaganda, da je za 2 milj. manj brezposelnih, kakor prejšnjega leta, ko bi se morali sorazmerno tudi dohodki iz mezdnih davkov zvišati, ne pa pasti. Ker ni bil izdan nikak dekret za znižanje mezdnih davkov, je jasno, da se ni nič zmanjšala brezposelnost. Hitler rešuje brezposelnost na tale način: Vsi marksistični elementi sc enostavno črtajo z liste brezposelnih; ravno tako vsi oni, ki imajo zaposlene sorodnike, v katerih breme padejo. Nekaj stotisočev je bilo poslanih na delo k žetvi, kot sezonski delavci, njih mezde so pa nižje, kot je znašala brezposelna podpora. Več 10.000 mest, ki so jih preje zavzemali Judje, so zasedli brezposelni narodni socialisti itd. Stvarno je pa ostalo še vedno okoli sedem milj. brezposelnih.
(Se nadaljuje.)
France Klinar, Ljubljana.
Spljonska afera Stewart*
V	prvi četrtini letošnjega leta je vse svetovno časopisje mnogo pisalo o aferi angleškega poročnika Stewarta (čitaj: Stjuarta). V začetku sc je le tupatam pojavila mala, ne-važna notica, da je zaprt v londonski trdnjavi Towcr (čitaj: Tauer) neki mladi oficir iz odlične rodbine. Zakaj, se prav za prav ne ve. Nekateri časopisi so pisali, da zapirajo v to trdnjavo izključno le špijone, izdajalce in podobne. Nekoliko dni pozneje so sc že po-
*	Ta čjjmek prinašamo po zagrebški »Kroniki« z dovoljenjem njenega uredništva.
—	Op. ur.
javile notice, ki so vedele povedati, da je oficir zaprt radi izdaje nekih važnih vojaških dokumentov in načrtov novega tanka firme Armstrong-Vickers, znane tovarne orožja. Bolje informirani listi so vedeli, da je oficir izvršil izdajstvo za 90 funt šterlingov (okrog 23.000 Din). Potem se je pomalem zvedelo, da je zaprti oficir član slovite Intelligcnce Service. Objavili so njegovo ime: Norman Balie Stcwart, član bogate škotske oficirske družine.
Dvignil sc je prah, reporterji so bili na sledu noč in dan, tako da celo Intclligencc Service ni mogla preprečiti, da ne bi ves svet govoril o špijonski aferi Stewart. Le potankosti o sodbi so ostale tajne. Službeno se je glasila obsodba: 5 let zapora v neki neznani trdnjavi, oficirski čin in vse ostalo pa ostane nedotaknjeno.
Tako mila kazen, še bolj pa malenkostna vsota, za katero je oficir menda izdal Anglijo, to sta bila vzroka, da so začeli sumiti o vsej aferi in njeni resničnosti. Vse je izgledalo preveč narejeno. Da bi angleški oficir, o katerih je znano, da so izredno dobro plačani, izdal domovino za tako malenkostno nagrado, član Intcll. Service-a in še celo Nemccm — ne tega ni bilo mogoče verjeti. Reporterji so se začeli zanimati za Stewartovo prejšnje življenje. Ugotovili so, da je zelo mnogokrat odpotoval v Holandijo in od tam se utihotapljal v Nemčijo. Holandija je igrala med svetovno vojno čudno vlogo. Bila je nekak mešetar med državami, ki so se med seboj vojskovale. Pa ne da bi jih pomirjevala, nasprotno, še podpirala jih je in pri tem sama vlekla velike dobičke. Nemška težka industrija je dobavljala preko Holandije razne vojne potrebščine: jeklo za topove, eksploziva, granate itd. in to nikomur drugemu kot svojima sovražnicama Angliji in Franciji. Ti pa sta zopet v zameno pošiljali Nemčiji stvari, ki jih ona ni mogla doma proizvajati. Na ta način so Angleži in Francozi tolkli Nemce z njihovim lastnim orožjem in jih dušili z njihovimi lastnimi plini. Nemci pa so se hranili z angleškim kolonijalnim blagom ter trošili angleški bencin in kaučuk. Holandija je razumljivo pri tem dobro zaslužila. Od tega denarja še danes razmeroma dobro izhaja sredi svetovne krize. No, zdaj lahko slutimo, zakaj je potoval Stewart v Holandijo. Uganka je le v tem, da je bil oficir član Intclligencc Service-a. V kakšni zvezi sta Intelligcnce Service in orožje? Kakšen opravek ima Service v Nemčiji?
Predvsem moramo vedeti, kaj je prav za prav ta Intelligcnce Service. Mnogi ne vedo, da je to največja, najmočnejša in najpopolncjša tajna služba na svetu. Organizirala jo je Anglija z namenom, da obdrži svoj politični, gospodarski in vojaški prvenstveni, gospodujoči položaj na svetu. Ta organizacija pa je samostojna, popolnoma neodvisna od drugih državnih ustanov Anglije. Intclligencc Scrvicc razpolaga z ogromnimi materialnimi sredstvi za vzdrževanje neverjetno velikega števila agentov in špi-jonov po vsem svetu. Ona je gospodarsko soudeležena pri vseh večjih tovarnah Anglije. Ima lastne ladje, tovarne in petrolejske vrelec. Njena moč sc vidi iz sledečega primera: Po končani pomorski bitki pri Jutlandiji 1. 1916 med Nemci in Angleži, je Intelligcnce Service razširila po svojih agentih v New Yorku vest, da so Angleži popolnoma poraženi. Ti alarmantni glasovi so povzročili poplah na borzi za vrednostne papirje. Preplašeni Američani, ki so imeli obligacije angleške države, so na vrat na nos začeli prodajati vse zaloge teh obligacij. Tečaji obligacij so radi velike ponudbe padli neverjetno nizko. A Intclligencc Service ni ostala prekrižanih rok: po svojih agentih je pokupila po neznatnih cenah vse papirje, kolikor jih je mogla dobiti. Potem pa je objavila vest, s katero je demantirala (zanikala) poraz Anglije (v resnici je Anglija to bitko dobila, čeprav je imela velike izgube). Cene papirjem so seveda takoj poskočile. Američani so ostali to pot pošteno opeharjeni. Drugi primer dokazuje odlične trgovske sposobnosti Intelligence Service-a še bolj jasno. Ob nedavnem peruansko-kolumbijskem sporu v Južni Ameriki, ki so ga uprizorili ameriški in angleški industrijci, so se peruanska križarka »Almirante Grau« in dve podmornici oskrbeli s premogom in bencinom v Trinidadu in Villemstadu v Zapadni Indiji, ki je angleška kolonijalna posest. Anglija je članica Društva narodov, pri katerem je registriran Kcllogov pakt. Na podlagi tega pakta je svet Društva narodov ugotovil, da Peru nima prav v svojih zahtevah in da je torej napadalec. Anglija torej ne bi smela podpirati njene vojne mornaricc. A ona se je izgovarjala, da je bila sicer izdala nalog svojim kolonijalnim oblastem, naj ne oskrbujejo peru-anskih vojnih ladij z materialom, toda nalog je prepozno dospel na mesto _ (danes, v dobi brezžične telegrafije!). Tako so tudi to pot potegnili kratko Američani, katerim so Angleži vzeli izpred nosa dobro kupčijo: dobavljanje premoga in bencina, da ne govorimo o orožju.
Ako torej pošlje Intelligcnce Service svojega človeka v Nemčijo, gre gotovo zopet za dobro kupčijo. Tako so ugibali zavistni ameriški in francoski časnikarji in industrijalci.
Stvar se je razvijala takole: Na vzhodu je Japonska zaigrala krvavi ples. Da očuva •voje imperialistične interese v Mandžuriji, je začel sprva prikrit, pozneje pa odprt boj
proti Kitajski. Mandžurija jc bogata zemlja. Zato škilijo vanjo vsi imperialisti sveta. Toda Japonska ima kot najbližja soseda največ izgleda, da se polasti teh neprecenljivih zakladov. V ta namen ji prav pride nesloga med evropskimi velesilami kakor tudi nesloga z Ameriko. Japonska se dobro zaveda, da se ji ni treba bati velesil, ki sc med seboj prepirajo. Zato drzno izkorišča ta položaj in si prilašča to, kar si ob drugačnih prilikah ne bi upala. Amerika, Anglijaen Francija se boje velikih bojnih spopadov. Še preveč je v spominu komaj minula svetovna vojna. Toda majhne spopade (med kakršne spada tudi kitajsko-japonski, čeprav za druge velesile ni ravno tako malenkosten), je treba izkoristiti tako, da se pri njih kaj zasluži. V tem slučaju gre za dobavljanje orožja. S tem se ubijata z enim udarcem dve muhi: Japonska je zadovoljna, ker ji velesile molče dovoljujejo vpadanje v tuje ozemlje, pa tudi evropski industrijalci se okoriščajo s tem. Orožje se dobavlja za nenormalno visoke cene. Japonska ima sicer tudi sama tovarne za orožje, toda kadar gre za tem, da bi konkurenci zamašil usta, tedaj gre spreten trgovec v njegovo prodajalno in kupi nekaj, pa čeprav je dražje. Angleški državnik Cecil jc rekel ob tej priložnosti:
»Popolnoma brez koristi je, sporazumeti se v obsodbi japonske zasedbe, kakor so to nedavno storile skoro vse vlade na skupščini Društva narodov, potem pa nič ne storiti za to, da bi se Tokio odvrnil od svoje kriminalne avanture. Še slabše pa je, izbrati ta trenotek, da bi Japonski ponudi) trgovsko pogodbo.«
Ko bi bile ponudene samo pogodbe, to še ne bi bilo najslabše. Viscount Cecil je meril na Anglijo, svojo domovino, a neka druga velesila je posodila Japonski nekaj milijonov zlatih frankov s pogojeni, da Japonska za tri četrtine te vsote kupi v dotični državi bojno orožje.
Kadar se na ta način borijo trgovski interesi, potem sc napno vse sile, da sc konkurentu kupčija izmakne. Japonci so kot dobri taktiki kupovali orožje zdaj pri tej, zdaj pri oni svoji sopernici, da bi vse enako pomirili. Kitajska, ki ima manj trgovskega duha in je bolj sentimentalna, sc jc hotela oskrbeti z orožjem pri Nemčiji, stari svoji učitcljici v vojnih vprašanjih. Tako sc je primerilo, da jc bil Japonec v Angliji in je vodil pogajanja s tovarno Armstrong-Vickcrs, a Kitajec v Nemčiji v Kielu po istem poslu. Firma Armstrong-Vickcrs je bila mnenja, da ne spusti iz rok kupčije, ki jo lahko prevzame konkurentu. Ona bi rada dobavljala orožje tudi Kitajski, ko ga že dobavlja Japonski. Kitajca v Kielu so oblegali angleški »trgovski agenti«, a se nanje ni oziral, ker je že bil sredi pogajanj z neko nemško tovarno »kovinskega galanterijskega blaga«. Armstrong-Vickers in Intelligcnce Service, vedoč, da niti Kitajec ne more odoleti čarom kpe ženske, sta spremenili taktiko. Poslali sta v Kiel neko »bogato mlado angleško damo iz boljše družbe«, ki za zabavo potuje po Nemčiji. Račun je bil dober. Kitajec sc je kmalu zapletel v mreže te lepe dame in pogajanja s tovarno »galanterijskega blaga« so se prekinila za nekaj časa, da bi se potem končala za vselej. Blažen od sreče, ki ga je obiskala v Evropi, jc odpotoval Kitajec s svojo damo v Berlin, da bi tam nekaj časa mirno preživel. Ko sta tako preživljala medene tedne, se je lepega dne v nekem hotelu nenadoma pojavil pred njima, kakor bi iz zemlje zrastcl, eleganten mlad človek. Dama jc padla v jok, potem v nezavest, nastal je hrup, na koncu pa so ugotovili, da ta mladi človek ni ljubosumni ljubimec, niti mož, ampak rodni brat lepe dame, ki je svojo sestro iskal. Kitajec, ki je bil v škripcih, je obljubil poroko in stvar se je uredila. Bodoči svak kitajskega oficirja se je predstavil kot zastopnik tvrdke Armstrong-Vickers in jc speljal stvar v poslovne vode. Kitajec se je sprva upiral; ko pa je čul, da namerava Anglija zabra-niti izvoz orožja, kar pa ne bo veljalo za kupčije, ki se takoj zaključijo z Armstrong-Vickers, je končno sprevidel, da mora odpotovati v Anglijo. Tokrat so ostali praznih rok Nemci, Intelligcnce Service pa si je zadovoljno mela roke in vzela to kot dokaz, da je angleška moč v svetu še vedno tako velika, da sc ji ne more nihče upirati.
Stvar pa ni bila s tem končana. Mlada dama jc zahtevala za odlično odigrano vlogo večjo nagrado nego jc bilo dogovorjeno. Zavedala sc je pač, kako veliko uslugo jc napravila svoji domovini. Ostala jc v Berlinu in pretila, da bo vso zadevo izdala javnosti. Treba jo je torej odstraniti, ker jc bila drzna in nevarna. Izbira pade na njenega »brata«, mladega zastopnika, ki je svojo vlogo prav tako točno in dobro izvršil a za to ni zahteval nagrade, ker je delal iz športa. Ta mladi človek ni bil nihče drugi nego poročnik Norman Ballic Stevvart. Ko jc dobil posebnega pomožnega agenta in pismo, ki naj bi ga odprl šele v Berlinu, sc jc podal še enkrat v Nemčijo. Ko je tam odprl pismo, je v njem bral, da mora nezanesljivo špijonko odstraniti z obličja zemlje. Naloga se mu jc zdela nečastna za človeka, ki zna domovini služiti boljše nego z umorom, in se je vrnil v London, ne da bi nalogo izvršil. Radi tega so ga poklicali na odgovornost, ga zaprli, da plača za svoje kavalirstvo in da bi sc naučil, da je zapoved zapoved in disciplina disciplina tudi tedaj, kadar ne gre za denar. V tem pa so nekega dne našli lepo
damo v Berlinu v nekem parku s prestreljeno lobanjo z nedotaknjenim nakitom in denarjem v torbici in z revolverjem poleg sebe. Berlinski policiji ni preostalo drugega, kot da ugotovi samomor radi nesrečne ljubezni. Nemci so bili tako že drugič potegnjeni po sposobnejšem konkurentu. Poročnik Norman je medtem sedel v trdnjavi, tisti pa, kateri so ga zaprli, so hoteli vso stvar utajiti. Nekoliko drobnih vesti v časopisih, posebno inozemskih, nekoliko radovednih reporterjev in Intelligcncc Service se je to pot ukanila. Afera je bila preveč jasna, da bi sc mogla prikriti tujim časnikarjem. Sedaj je bilo potrebno samo rešiti poročnika Stewarta, ki je mimo svoje majhne nepokorščine vendarle zaslužen član tajne službe in ga je treba zato prihraniti za drugi pot. Smešno uprizorjena obtožba je rodila še bolj smešno kazen: 5 let zapora v trdnjavi brez degradacije, namesto 20 let prisilnega dela v kolonijah z izgubo oficirske časti, kar je običajna kazen za angleške izdajalce. — Poročnik Stewart je sedaj skrit nekje na dobrem kraju in v službi. Vstal bo po petih letih, ko bo prestal »kazen« in se bo lahko zopet posvetil službi domovine.
Raigovor o našem kmetu
X. Alkoholizem.
Alkoholizem imenujemo redno zastrupljanje človeških organov z alkoholnimi pijačami. Alkohol, ki ga te pijače v določenih odstotkih vsebujejo, vpliva v malih množinah na telo navidezno blagodejno (»dobra volja«), v večjih količinah pa zapušča v človeškem organizmu občutnejše sledove (omrtvičenost posameznih organov, pijanost i. dr.). Posebno vpliva na možgane (možganske stanice), katere uničuje. Zastrupljanje telesa prehaja pri rednem uživanju opojnih* pijač v strast. Navada železna srajca! Pitje vina (žganja i. dr.) postane človeku (kakor tobak) najnujnejša zahteva dneva. Poželjenje po pijači mu je občutnejše kot glad. Človeka je zgrabilo telesno, zapušča pa posledice tudi v njegovi duši. Alkoholist nima duhovnih moči, je brez trdne volje, vsako delo mu je balast. Ustvarjati ne more. Alkoholu vdan človek je bolnik, ki ga treba zdraviti.
Alkoholne pijače delimo v plemenite (žlahtna vina, sok plemenite trte) in neplemenite (divje vino šmarnica, nojek, direktor; sadjevec; žganje). Pri prvih deluje etilni alkohol, ki ne vpliva na človeški organizem (možgane) toliko razdražilno. Pri drugih metilni (lesni) alkohol, ki uničuje možganske celice v večji meri. Človek postaja zaslepljen. Zato pa tudi povzroča n. pr. uživanje šmarnice premnogokrat hude prepire, pokolje, uboje
— marsikomu ječo ali prerani grob.
Pijančevanje je staro kakor človeški rod. Narodi so se ga navadili ravno tako kakor sc ga navadi posameznik. Čim civilizirancjši je kak narod (posameznik), bolj ga pije. Kljub temu, da poznamo vse slabe strani pijančevanja (socialne kakor zdravstvene), je danes alkoholizem ravno tako razbrzdan kakor je bil v srednjem veku. Morebiti z razliko, da je s civilizacijo še narastel. In ni je danes slavnosti (krsta, poroke, smrti, »banketov« itd.), da sc ne bi čez mero pilo. Samo ob sebi je tedaj umevno, da temu vsesplošnemu mednarodnemu »koncertu« sekundiramo pridno tudi mi Slovenci. Kako, bomo slišali.
Da bi zlo alkoholizma uničili, so pričeli po mestih s protialkoholnimi pokreti (treznost, mladi junaki, abstinenti itd.). Ti so našli naš narod (v prvi vrsti seveda kmeta), da je strašansko pijanski in da je treba z ognjem in mečem nad njega pijančevanje (beseda pri protialkoholnem kongresu). Vsa organizacija je kljub visokim besedam ostala v svojih ozkih mejah. Odziva v kmetski vasi sploh nima, v mestu pa — dasi je meščanski otrok — še manj. Videti je (kar je seveda žalostno), da spremlja celokupna javnost protialkoholni boj s precej globoko ironijo, ki prehaja ponekod že v kar odkrito norčevanje iz abstinentske misli. Da pri tem ni uspehov, niti moralnih, čeprav jc vsa akcija visoko idealna, je na dlani. A zakaj tako? Ker ima po vsej priliki pri nas tudi alkoholizem gospodarsko ozadje.
Kakšen je prav za prav naš alkoholizem? Po vsem svetu smo znani kot izraziti pijanci. Pobožnost in pijanščina sta naši čednosti. Odkod ta sloves? In — ali je resnica?
— Deliti moramo slovensko pijančevanje v dva dela: v kmetsko in gosposko (meščan-*ko). Iz tega bomo tudi skušali izcimiti naš »sloves«.
Polovica naše ožje domovine je vinorodna. Koder ni vinske trte, je ponavadi razvito sadjarstvo. Pijače vsepovsod dovolj. Če ne vinske, pa sadne, oziroma žgane. Da ljudstvo pije, je neizpodbitno. V vinorodnih krajih vino, drugod sadjevec, kjer ni niti jprvega niti drugega, žganje. Toda našemu kmetu ni pijača živa voda življenja^ K vsemu nastanejo sedaj tale glavna vprašanja: čemu kmet pije, kako pije in koliko^ pije?
Kmet pije za potrebo. Ko se žge na soncu, ko dela ddlma pri hiši, ga dobi svojo mero.
V pijači ne vidi strupa. Trditve, da alkohol »škoduje«, so mu tuje. V kmetu živi zavest, da pijača krepča, da daje delu moč. Če razviješ pred njim že tako mogočno razpravo o škodljivosti alkohola, če potrdiš besede šc s tako prepričevalnimi zdravstvenimi ponazorili, posluša, a misli svoje. Alkohol daje moč! Do neke mere je to resnica. Ko kmetje delajo n. pr. na njivi, sredi dopoldneva nekako »obnemorejo«. Gospodinja jim pošlje »predjužnik« (malico). Kos kruha in 1—j kozarce pijače (% 1 približno). Potem gre delo z novo močjo naprej. Opoldne imajo obed navadno brez vina (sadjevca). Pri radodarnejših kmetih dobč piti kmalu po obedu (kak kozarec ob dveh). Ob 4. uri popoldne zopet malica kakor dopoldne. Večerja brez pijače. Torej spije kmetski delavec (istotako gospodar in njegovi) vsak dan povprečno pri navadnem delu 'A 1 vina, največ 1 1. Slednje v dobi najtežavnejšega dela in v hudi vročini. Če pa je žeja velika, pijo vmes vodo. V takšnih razmerah tedaj nihče pijače niti ne čuti. — Pri sezonskih delih je nekoliko drugače. Delo v vinogradih da več vina. Takrat pijo polagoma ves dan vino. O vodi ni govora! Gospodar pazi, da ne da preveč, ker delavci ne bi tako dobro delali. Zvečer dobe večjo mero. Takrat so vse gorce »v rož’cah«. Ljudje pojo, so dobre volje, vriskajoč sc vračajo na domove. V izjemnih slučajih, kjer so preveč pili (kar pa je redko, ker kmet ima s tem škodo, če iztoči preveč vina), pride tudi do spolnih razbrzdanosti.
V nekaterih slučajih tudi do pretepa med fanti. Taki pretepi pa navadno niso posledica vinskih glav, temveč imajo kdo zna kako drugo — deseto ozadje. Tudi druga težja kmetska dela zahtevajo poleg boljše jedače več pijače. To tiči že v tradiciji kmetskega dela. V času košnje, žetve, mlačve. S temi opravili ima gospodar velike stroške. V najnovejšem času, kjer ima le priložnost, zmlati z mlatilnico. Ročno delo pač stane kuhinjo in klet, zraven pa_ treba še šteti srebrne denarce. — V splošnem moramo priznati, da je takšnole pitje neke vrste alkoholizem. Je pa v zvezi z delom. Brez te množine pijač (v vinorodnih krajih več kot v nevinorodnih) ni kmetskega dela. Nima pa to uživanje pečata strasti in prav tako ne drugih telesnih in duševnih posledic. (Razen malih izjem prevelikega pitja po vinogradih, ki smo ga bili zgoraj omenili.) Toda našemu kmetu ni pijača živa voda življenja. Če je ni, je ne kupuje, temveč pije — vodo.
Omeniti treba še izjemne prilike kmetskega življenja. Redke so. Krst, poroka, smrt. Ljudje pijo, toda za veselje (ali žalost). Redko kdo se ga napije do pijanosti, čeprav ga ima na razpolago kolikor hoče. Pride kvečjemu do »dobre volje«, do pesmi. Pri nas pa meščan, ki tega ne razume, prav rad istoveti s pijanostjo. Pesem in »dobra volja« še daleč nista pijanost. Kmetje so potemtakem kvečjemu pivci, pijanci pa niso. O abstinenci v smislu besede ne moremo govoriti. Pač pa o zdržnosti, kolikor je ni razrahljala gospodarska kriza (glej VIII. zaglavje 5. odstavek tega »Razgovora«!). O našem kmetu smemo trditi, da živi trezntf!
Prihajamo še do vprašanja gostiln na deželi. Saj jih je v primeri s tipično kmetskim prebivalstvom malo. Občina z iooo prebivalci ima n. pr. 3 gostilne. Le te so na sedežu kraja (n. pr. v glavni vasi ali trgu). Promet v njih je slab. Kak semenj ali druga izredna prilika (žegnanje) privabi v gostilne mnogo kmetov, ki jedo in zmerno pijo. Drugače pa so večinoma prazne. Ob 11. uri zvečer je navadno vse tiho, pozimi pa zapre marsikateri gostilničar krčmo že ob 8. uri. Izjemoma imajo zatočišče v gostilni mladi fantje. Vsaka vas ima nekoliko rogoviležev, ki po večini še niso videli vojaške suknje. Pubertetniki. Ponočnjaki. Če je prilika, tudi pretepači. Ker nimajo nikamor drugam (društev ni!), najdejo kot v gostilni. V vinorodnih krajih se najprej napijo po gorcah, potem pridejo zapravit zadnje krajcarje k gostilničarju. Kjer je doma šmarnica in druga neplemenita pijača (Ptujsko polje, Haloze itd.), pride baš pri takšnih pubarjih do vidnejših incidentov, ki jih raziskujejo potem sodišča. Danes še celo. Ko pa ti mladeniči odrasto, večina že po vojaški suknji opusti klatežko življenje ter pričenja misliti resneje.
Kakor vidimo, »sloves« o pijanstvu našega naroda ni utemeljen. To mnenje je — tako se pač dozdeva meni — posledica pitja naše inteligence, oziroma meščanskih krogov. Mesta imajo brez števila gostiln, ki — kakor kaže življenje — kljub krizi dobro uspevajo. Pa saj meščani tudi pridno pijo. Poglej v Ljubljani, Mariboru in drugih mestih zvečer v lokale! Birti si manejo roke. Kam zahajajo tujci? V mesta! Tam gledajo, kako »sol naroda« pijančuje. Potem pa gre o nas glas: Slovenci so pijanci! V vsej naši domovini je znano, da so sc ob nekem jubileju 2oletnice društva X. njega starešine tako napile, da je marsikdo od njih povzročil javno pohujšanje. Tisti reveži, ki ponoči stražijo mesta, bi znali mnogokatero bridko povedati. A to je samo primer. Le žal, da se slični primeri noč za nočjo vrste, medtem ko narod na deželi spi, da nabere za delo novih moči!
Zato pa — čast komur čast! Kmet ni kriv!	(Se nadaljuje.)
Albin PodjavorŠek, Polje.
128
Beležke
VOLITVE V DELAVSKO ZBORNICO.
Za 11. oktober so razpisane volitve v Delavske zbornice. Od zadnjih volitev je preteklo dvanajst let. V tem času so vladali v Delavskih zbornicah ves čas isti ljudje. Mislimo, da delavstvo to vladanje že davno in dobro pozna. Delavstvo bi se moralo združiti. Le združeno bi moglo preprečiti, da ne bi prešla Delavska zbornica v jerobstvo nedelavskih in nesocialnih ljudi. Delavski razredni interes mora zmagati! Paktiranje s političnimi grupacijami, vsak korak nazaj ali na desno pomeni izgubo Delavske zbornice za razredni pokret. Delavska zbornica naj postane resnična delavska ustanova!
Ste.
ZAPADNA KULTURA IN KRŠČANSTVO.
Ekonomsko življenje Zapada je v zastoju in razkroju. Iz tega nujno sledi, da sta tudi kultura in civilizacija, ki sta produkt obstoječih gospodarskih razmer, prešla višek razvoja. Vsi pojavi kulturnega življenja (umetnost, znanost, vera) in civilizacija (tehnika, politika, pravosodstvo itd.) kažejo na usodno nujnost propada. Klice propada je za-padna kultura vsrkala obenem z diferenciacijo v razrede. Vladajoči razred je bil in je edini nosilec kulture in vse kulturne pridobitve so služile izključno njegovim potrebam in namenom. (Glej k temu U. Sinclairjevo knjigo »Zlata verižica«.) S propadanjem vladajočega razreda propada tudi njegova kultura in se poraja nova brez razrednega obeležja.
Radi poudarjajo, da stoji zapadna kultura na verskem temelju. To je bilo brez dvoma resnično v stanovskem srednjem veku. Postopoma pa so se vključile v kulturno zgradbo zapada nekatere komponente, ki so bile in so krščanstvu čisto nasprotne in ga prav za prav izključujejo. Prvotno prevladujoča pozicija krščanstva je bila oslabljena. Krščanstvo je kot kulturni faktor v obrambi in bolj ali manj izrinjeno iz odločujočih pozicij v vseh kulturnih panogah.
Zato vzbuja začudenje, da sc še vedno znova in znova poudarja krščanski značaj za-
Eadne kulture, ki je izrazito individualistična, posebno kadar jo je treba zagovarjati in raniti, najraje pa, da se poudari nasprotje s kulturnimi tendencami, ki grade iz obče-stvenosti (kolektiva). Poudarjanje kx-ščanskosti zapadne kulture je danes tako pogosto in vsiljivo, da so pri največjem lahkovernežu upravičeni dvomi če sc to res dogaja zaradi zapadne kulture kot take, ali ni marveč to poudarjanje !c nerodna krinka, pod katero se skriva skrb in bojazen za propadajoči gospodarski red. Kadar pa je govor o hibah in pogreških te zapadne kulture, pa se je krščanstvo otepa in zatajuje svoj delež na njej, na taki, kot je. Deležno hoče biti vseh prednosti in odlik tc kulture, senčne strani pa podtakne drugim. V bistvu pa krščanstvo z zagovorom zapadne kulture zagovarja njenega nosilca — kapitalizem in se tako čisto istoveti z njim.
J. Vojan.
STROJ.
Mnogi smatrajo stroj za prekletstvo, ki ustvarja kapitalizem, brezposelnost, izkoriščanje. Res je ta stroj v posesti kapitalističnega razreda, ki- ga uporablja le za zvišanje profitov in oblasti. Toda stroj je produkt človeškega uma, stroj služi temu, da sc zmanjša človeško trpljenje in napor, da sc skrajša delovni čas. Stroj v rokah brezrazredne družbe pomeni zvišanje produktivnosti dela, zato skrajšanje delovnega časa in povišanje delavčevih prejemkov. Ko tovarna ne bo iztisnila več zadnjih sil iz človeka, tedaj bo lahko ta porabil prosti čas za svoje kulturno izpopolnjevanje, tedaj se bodo tudi gledišča in koncertne dvorane odprle delavstvu, tedaj bodo mogoče večerne šole in univerze in ne bo več razlike med inteligenco in maso, oz. inteligence v sedanjem smislu sploh ne bo več. Tudi ne bo več garanja mladine in ne več garanja starcev. Delo bo kot vojaška dolžnost, ki jo opravlja zdrav in krepek človek, ki živi sebe, svojo družino, mladino in delavske upokojence.
Stroj nazaj pravemu lastniku in pravemu namenu I Potem stroj ne bo prokletstvo, marveč blagodat!
Le tisti je svoboden človek, ki poseduje sadove uma, tisti, ki pa služi tem sadovom, je suženj. Sele ko bo postal človek iz sužnja res človek s svojim individualnim pomenom, ko bo postal solastnik vsega, kar je ustvaril z roko in umom, tedaj bo treba še novih izumov, še silnejšega napredka, še mogočnejših strojev. Ne za tvorbo dobičkov posameznikom, temveč za skupni napredek in skupno blagostanje.	S.
STROJ IN BREZPOSELNOST.
Stroj bi moral biti prav za prav pomočnik človeku. Postal pa je — v današnjem gospodarskem redu — njegovo prokletstvo. Navesti hočemo nekaj primerov, koliko dela olajša človeku stroj.
IZKOP ZEMLJE: Pri ročnem obratu izkuplje človek v eni uri 0.2 kubična metra zemlje, pri strojnem obratu 1170 kub. metrov.
MLINARSTVO: Preprost mlin daje na dan, če mu streže en mož, 1K barela, mehanični mlin 30.000 bardov.
OPEKARNA: Delavec naredi 450 opek na dan; s strojnim obratom 400.000 opek. (500 delavcev bi lahko krilo celotno potrebno Združ. držav sev. Amerike).
IZDELOVANJE ŽARNIC: V ročnem obratu odpade na enega delavca 18 žarnic, v strojnem 118.
PRIDOBIVANJE SUP.OVEGA ŽELEZA. V istem času ko producira 1 mož 219 kg v enostavnem obratu, producira strojni obrat 5313 kg na moža.
BP.ITVICE: Avtomatični stroj, ki ga nadzoruje 1 delavec, naredi v eni uri 10.000 britvic. Ne dolgo prej je bilo treba 5 delavcev le za to, da so mogli to količino zaviti.
IZDELOVANJE KOLES. V ročnem obratu izvrši 1 delavec 55 osi za prosti tek na dan, v strojnem obratu 300.
INDUSTRIJA PERILA: Šivilja rabi i'/2 ure, da sešije srajco, v moderni industriji perila izgotovi 14 šivilj srajco 1.3 minute.
VŽIGALIČNA INDUSTRIJA: Da narede isto količino vžigalic, kot 1. 1820, je treba danes le še stoti del delavcev.
AVTOMOBILSKA INDUSTRIJA: Da so izgotovili 1 avto, je bilo treba 1. 1904 1291 ur, 1. 1919 še 303 ure, danes narede to v 73 urah.
Racionalizirani strojni obrati izhajajo v primeri z ročnim obratom z neznatnim številom delavcev. Na vsakega delavca, ki še dela v strojnem obratu, je 'brezposelnih:
pri	izkopu zemlje....................5.850	delavcev.
pri	mlinarstvu......................20.000	delavcev.
pri	oprkarni......................... 890	delavcev.
pri	pridobivanju surovega	železa	.	24	delavcev.
pri	industriji žarnic................. 7	delavcev.
pri	industriji koles.................. 6	delavcev.
pri	industriji perila................. j	delavccv.
pri	avtomobilski industriji	....	4—18	delavcev.
Pristaši stanovske države vidijo odpomoč v tem, da se uporaba omeji in dopusti le v toliko, v kolikor dovoljujejo to socialni oziri. Ta zahteva je popolnoma zgrešena. Ker je namen uporabe strojev ta, da se pospeši in izboljša produkcija in olajša človeku delo, je cilj človeškega prizadevanja v tej smeri ta, da se vse, kar s • le da, izvrši s stroji. Da pa ne bo noben človek radi tega izključen iz produkcijskega procesa, je delovni čas znižati na minimum. Na ta r.ačin delovni razred ne bo več masa garajoče in stradajoče živine, ampak bo svoj prosti čas posvetih izobrazbi in vzgoji.	J.	V.
SLOVENSKI KATOLIŠKI RASISTI.
Naša katoliška politika je čimdalje bolj fašistično usmerjena. Katoliški sociologi so dali tej smeri osnovo, in »Slovenec« piše simpatično o novi Avstriji, Italiji in Nemčiji (Kalan), obljubljajo nam nov »socialni« pokret, razne skupine dajejo slovesne proglase in izjave, med licitacijo za boljše katoličanstvo dežujejo fašistične fraze.
Poglejmo samo nekoliko na kongres Zveze mladih intelektualcev. Ta organizacija združuje šolane ljudi, ima svojo borzo dela in je nekaka strokovna organizacija, ki pa seveda o delavstvu ne ve nič, ker je nekaj boljšega. To organizacijo so si izbrali nekateri slovenski upobudniki, bodoči dobri voditelji dobrega slovenskega ljudstva za temeljni kamen novega katoliško-fašističnega pokreta. Programni govor je imel mlad intelektualec, ki se je veliko trudil včasih med študenti s svojo duhovitostjo. V svojem govoru je povedal marsikaj zanimivega. Rekel je, da je kriza zato, ker sta se duh in materija skregala. Povedal je, da je on slovanski rasist (torej še več kot Jugoslovan!), zato, ker je slovanska duša altruistična in ima slovanska rasa veliko nalogo pred zgodovino. Udariti da je treba po Judih, tej nesnagi grdi semitski. Atek Hitler tudi tako pravi. Vse tujce je treba vreči iz služb. Domovina sme imeti kruh le za svoje sinove. Zenske morajo iz služb, ker so le za kuho in šivanje ustvarjene. Kapital in delo je treba pobratiti. Fabri-kant in delavec morata biti taka prijatelja, da bosta igrala skupaj tarok. Stanovsko urejene družbe je treba, pa bo raj na zemlji. Ljudi je treba vzgojiti k dobremu
(na primer koncentracijska taborišča za mladino in nezanesljive). — In tako dalje, točno vzeto po Hitlerju. — Na vprašanje, koga bo treba vzgojiti, jc govornik le prišel do tega, da bo delodajalce treba vzgojiti. — Na vprašanje, zakaj da ne daje predloga, da je treba določiti maksimum za plače, ko prejemajo nekateri (tudi nekateri katoliški gospodarstveniki, bodoči stebri stanovske družbe!) po 30.000, 40.000, 60.000 dinarjev na mesec, jc odgovoril nek eleganten gospod, ki jc radi boljšega življenja opustil svojo bivšo študentovsko brezkompromisnost, da je to demagogija, da to ja ne gre, da se pač ne more delničarjem in ravnateljem odvzeti njih krivično pridobljenega denarja, da pa jih bo treba vzgojiti, da bodo sami od sebe dali kak sold za brezposelne in za zamorčke.
I. t. d. Morda ni to poročilo popolnoma izčrpno, toda če ni, je kriva temu razdalja, ki loči te boljše in finejše ljudi od proletariata. Zanimivo je to, da sc ti gospodje na-zivajo socialiste. Tisti elegantni gospod je celo rekel, da je treba kar precej prelomiti med marksisti in krščanskimi socialisti. No, socializem je tem fašistom med bojem za kariero izhlapel. Ostal je le še »krščanski«, ta jim pa že še pridobi primerne službe v kateremkoli podjetju, ki ima isto označbo.
Ali jc ta slovanski katoliški rasizem tisti gromazanski pokret, ki ga nam obetajo?
Zbičcmbij.
»NAŠE GLASOVNICE SO ZELENE!«
Nastal je nov pokret, krščansko socialni pokret. Poživila se je »strokovna« organizacija Združenih zasebnih in trgovskih nameščencev Slovenije. S krščanskimi socialisti so se sprli, ker tako dobri katoličani ne morejo sodelovati s tako slabimi katoličani kot so krščanski socalisti, ki so že napol marksisti. Navajeni tekem, hočejo biti tudi v katoličanstvu prvi. Mi jim iz srca privoščimo diplomo, kolajno, bronastega atleta, pa še kako dobro odborniško mesto v tem ali onem zelenem podjetju. Mislimo, da ti zeleni naraščajniki ne bodo delali sramote starim gadom v starih podjetjih. Bomo kmalu videli.	Zbičcmbij.
Dilaki govore =_________________________________________________________________  i
NAŠA DIJAŠKA MLADINA V OGLEDALU SVOJIH LISTOV.
Čas, v katerem živimo, je poln najhujšega zla, najhujše razrvanosti na vseh poljih, naj bo že na gospodarskem, socijalnem ali političnem. Degeneracija družbe, ki je dolga stoletja nazaj vladala in vodila svet, sc bliža višku; iščejo sc nova pota, usmerjajo nove smeri, namesto starih, preživelih stremljenj stopajo nove ideje, ki iščejo, prodirajo, dramijo, pozivajo. Človeku naših dni ne more zadostovati več samo golo razumevanje za stvari, ki se gode krog njega, zgolj teorija o tem in onem; treba mu je dejanskega boja, praktičnih podvigov, treba mu je žrtev.
In mladina? Kakšno vlogo igra rod, ki v teh borbenih časih nastopa življenjsko pot?
V	mladini odseva vse dobro in vse slabo dobe, v kateri se razvija. Edinole v nji temelji dokončni izraz vsega, kajti ona je izvršitcljica oporoke, nositcljica bodočnosti, sila, ki bo čez toliko in toliko časa dajala svetu obraz, Življenju pogon.
Lahko se pritrdi dejstvu, da se še nobena generacija ni imela boriti s tolikimi težavami in hkrati ob takih ovirah, kakor današnja. Težki socialni boji, neumerjenost razmer v vseh ozirih so le nekateri blagoslovi, ki jih je mladina naših dni v polni meri deležna. Danes nekateri (in teh ni malo) nikakor ne morejo doumeti, da so zdaj drugi časi, kakor pred 30, 40 in več leti, da drugačni časi stavijo mladini tudi drugačne zahteve — stvari, ki so včasih bile nepoznane, nedostopne, so danes pereče, aktualne; danes se rešujejo problemi, ki jih včasih ni bilo, boj za obstanek jc hujši, življenjska usposobljenost zahteva od malega človeka mnogo več kot prej. Pravijo: v mladini ni več idealizma. Pustite ji do razmaha, dajte ji možnost do vzgona njenih sil, dajte ji svobodo, da izpregovori sama, da izpove kar jo teži, po čemer stremi. Potem se bo šele dalo govoriti, koliko idealizma jc še v nji, ne zdaj, ko se mladina zapostavlja, utesnjuje v korita, iza katerih ne sme pogledati. Nazori se ji vcepljajo kar šiloma, brez ozira na njeno lastno mišljenje, skratka, vse njeno žitje jc omejeno v nešteto okvirjev, postavljenih od ljudi, ki jim je vse drugo v mislih pri njihovem zaslužnem vzgojnem delu (kakor pravijo), le to ne, da bi sc enkrat vživeli v čas in v stališče mladine, ki se bori v njem, da bi jo že enkrat razumeli ali vsaj skušali razumeti. — Najvidnejši predstavnik povojne generacije prvih let, književnik Mrzel, je označil generacijo svoje dobe za generacijo pred zaprtimi vrati — za današnjo bi se moglo reči, da so ji vrata sicer odprta, toda postavili so ji visok prag preko, da ne more in ne sme čezenj.
V	dokaz gori navedenih dejstev nam lahko služi pregled čez programe in delo dijaških, srednješolskih listov. Nikjer drugje se ne more bolje in jasneje pokazati slika vrednot, ki jih nosi v sebi mladina, kakor vpraV v njenih duševnih proizvodih. Zato mora biti list ali glasilo kake generacije (ali njene skupine) pač najvernejše merilo njene moči, njenega napredka, ogledalo njenih hotenj in stremljenj. Tako je, ali vsaj tako bi moralo biti. Toda ako zdaj premotrimo in pretehtamo vsebinsko ter idejno vrednost današnjih dijaških listov, pridemo do žalostnih zaključkov, katerih pa, hvala Bogu in resnici na ljubo ne moremo pripisovati mladini sami. Sicer pa pravega dijaškega lista pri nas sploh ni. Edini list, ki nosi ime dijaški, je »Mentor«, toda to je list, ki skrbi menda za vzgojo starih — ne za vzgojo dijaške mladine. Dijaštvo v njem sploh nima mesta, če ga ima, je to samo na zadnjih straneh, pa še tam imajo prednost taki, ki so že davno, davno zapustili pristan srednje šole in so danes že več let visokošolci, če ne že suplcnti. Ostalo izpolnjujejo razni potopisi in memoari starih veteranov, ki so blagovolili na jesen svojega življenja pokloniti mladini drobtinice iz svojih bogatih zalog izkušenj in spominov. Kakor da res ne bi bilo aktualnejših tem in problemov. Če bi vprašali uredništvo, odkod in zakaj tako omalovaževanje dijaštva v dijaškem listu, bi se najbrže zagovarjalo s tem, da so dijaški prispevki preveč skromni in po kvaliteti nezreli za objavo. No, to se da takoj pojasniti. »Mentor« zastopa strogo katoliško ideologijo z najostrejšimi »moraličnimi« predsodki. Zreli za list so samo prispevki, ki imajo na primer za temo: pomlad, materinsko ljubezen, izmed pesmi kaka Ave Maria in slično. Da bi se pa kdo dotaknil recimo problemov, ki danes stresajo in pretresajo svet in pri katerih ima mladina že kot nositeljica bodočnosti nemalo interesa — to bi bilo pa seveda že pregrešno, nespodobno, skratka, stvar, ki ni za mladino! Razumljivo, da vsak, ki ima le količkaj resne volje za literarno in esejejistično udejstvovanje in to z obzorjem, ki ga čas in razmere od njega zahtevajo, ne more pošiljati prispevkov v list, pri katerem je dijaški samo naslov in drugega nič. — In ostali listi? Samo še dva sta: »Žar« in »Orači«. Toda ta dva sta lokalnega pomena, zavodna ali bolje šolska lista. Tudi tu sc kakor pri »Mentorju« opaža ista ozkosrčnost in diktatorstvo, samo da še v večji meri. Vodijo ju vzgojitelji s svojo očetovsko blagohotnostjo, ki sc kaže v stari pesmi: Kakor bomo mi rekli, tako bo. Kajti mi smo vaši vzgojitelji in vemo, kaj je prav. — Seveda so pri takem ravnanju tudi prispevki kaj skromni, nekateri, skoraj bi rekel, naročeni po vzorcu: piši tako ali pa nič! No in drugi listi? Kje so? — Ni jih! Današnja dijaška mladina nima niti enega svojega lista, kjer bi lahko v popolni svobodi izpovedala svoje težnje, pokazala česa je zmožna, kako pojmuje sebe in svet, kakšna je njena zrelost in usposobljenost za življenjsko pot.* Vendar se zgodi tu pa tam, da se hoče skupina mladih idealistov osamosvojiti in ustanoviti svoje, brezokvirno glasilo, toda vsak tak poskus je že v kali zatrt. Zakaj zbero sc gospodje profesorji in pedagogi vseh smeri in od vseh vetrov ter sklepajo o početju nesrečnih predrznežev. Gospodje katoliške smeri zaženo prvi glas v nebo, čim slišijo le o najmanjši svobodi duha, češ, to je framasonstvo, pokvarjenost, brezbožništvo. Če je pa govor o struji, ki zastopa socialno smer, potem sc pa oboji, »klerikalni« kakor »liberalni« gospodje profesorji zedinijo v mogočnem protestu: to so uporniki, anarhisti! Takšnim pokvarjencem lista ne dovolimo! H koncu pa se pridružijo k temu še tretji, pristaši stare šole 19. stoletja z geslom: za mladino morajo biti šolske knjige edino zanimanje. Vse drugo je nepotrebno, škodljivo! Iz šole domov, učit in zopet v šolo! Drugo je ne briga! —
Usoda lista je zapečatena.-------------Če	kljub	vsemu	list	po	požrtvovalnost	pokretnikov
vendarle izide, se to zgodi samo enkrat, nadaljnje izhajanje sc s silo zatre, bodisi z ignoriranjem ali z besnim napadom (usoda »Kovala« 1933). Kakor je neizprosen čas, v katerem današnja mladina živi, tako je sama neizprosna v svojih težnjah in stremljenjih. Častni primeri, v katerih se dijaška mladina kljub zapostavljanju in nerazumevanju s strani vzgojiteljev skuša osamosvojiti v neodvisnih glasilih, izpričujejo, da mladina živi, da ve kaj hoče, ter da sc zaveda resnosti svojega poslanstva.
L. K., Ljubljana.
*	Naš list, ki sicer ni in noče biti samo študentovsko glasilo, ampak glasilo vse delovne in napredne mladine, je že večkrat ponudil svoje predale dijaškim prispevkom. Svoje vabilo še vedno vzdržuje, čeprav je videti še premalo zanimanja za sodelovanje.
—	Op. ured.
Iz izkušnje — za uporabo
Pota delavskega samoizobraievanja
Koncerti.
Ljudem, ki niso naobraženi v glasbi, je težko razumeti, da vsebuje glasben proizvod prav tako neko misel, kakor na primer povest ali pesem. Neukemu vpliva glasba samo na srce, na čuvstva, ne pa tudi na um. Melodija mu je lepa, boža mu srce, vzbuja mu lepa čuvstva, razvija mu fantazijo, napravi ga veselega ali pa zamišljenega, sanjavega. Ne vidi pa v glasbenem delu nobene miselne vsebine. A glasbenemu umetniku so toni isto kot slikarju barve in pesniku besede: več barv skupaj nanizanih predstavlja predmet, vež besed skupaj pove misel, vež tonov, skupaj zloženih tvori melodijo, ki je čuvstvo in misel. Pravijo, da je glasba od vseh umetnostnih sester najplemcnitejša. Človek, ki ljubi glasbo, ne more biti slab. Jon Ruskin, slavni angleški umetnostni ideolog, je dejal, da je človeško petje umetniško dovršen izraz veselja ali bolesti plemenitega človeka. »Dekle lahko opeva svojo izgubljeno ljubezen, skopuh svojega izgubljenega denarja pa ne.«
Seveda ni vse dobro, kar sc v glasbenem svetu pojavi. Mnogo je glasbenega kiča in šunda, ki nam ga servira blazirani svet v obliki raznih operet in plesne glasbe. Tudi v tem pogledu se bo moral proletariat osamosvojiti. A nam gre sedaj samo za tem, da bomo znali ločiti dobro od slabega, zrno od plevela. Za to pa je potrebno nekaj izobrazbe. Te si bomo pridobili deloma iz zadevnih knjig, iz razgovorov in predavanj, še najbolj pa s smotrenim obiskavanjem koncertov in drugih glasbenih prireditev. >
Muzeji in galerije slik.
Treba bi bilo napisati dolgo razpravo o bistvu in pomenu umetnosti, da bi prišli na koncu do spoznanja, da ima svojo vrednost in smisel le tista umetnost, ki ji je središče človek in ki le njemu služi. Toda tu ni mesto za dolgovezna razmotrivanja. Reči moramo le to, da sta v glavnem dve smeri umetnosti: ena, ki je zrcalo človeka in njegove dobe, in druga, ki se hoče dvigniti nad človeka in išče nekih tal, ki niso na tej zemlji. Je torej socialna, vsečloveška, in pa idealistična, transccdentalna umetnost. Je tendenčna in netendenčna (larpurlartistična) umetnost. Vse, kar bi več zapisal, bi bilo teoretiziranje. Pojdimo na slikarsko razstavo (v slikarski muzej ali galerijo) in bomo videli goloto, igračkanje z barvami, s svetlobnimi efekti, videli bomo razne futurizme in kubizme. To je larpurladvizem. Umetnost je zgubila tla pri človeštvu, zato se izgublja v iskanju oblike. Vidiš, pa tudi druge slike. Človeka vidiš, priklenjenega na zemljo, v tovarno in rudnik, vidiš ga sredi njegovega dela in trpljenja. Vidiš na eni strani bedto, bolezen, smrt, na drugi pa uživanje v izobilju. Ganejo te slike vsakovrstnega trpljenja, v katerega je obsojen velik del človeštva. Vidiš, slikar ni bežal iz srede človeštva v samoto ali v zračne višave. On je šel v sredo življenja in je pokazal, kar se v njem vsak dan dogaja. S sugestivno silo te navaja k spoznavanju življenja, njegovih dobrih in slabih strani. Odkriva ti oči razuma, sili te k opazovanju, studiranju in razumevanju.
To je napravila umetnina, socialna, tendenčna umetnina.
UMETNIŠKA SAMODELAVNOST.	%
Samoizobražcvanje po umetnosti ima dve plati: sprejemanje tujega umetniškega dela in lastno umetniško ustvarjanje. Prvo je dostopno vsakomur. Drugo pa ne. Umetnost je dar. A kljub temu moramo zavreči naziranjc, da so umetniki neka višja bitja, ki lahko zviška gledajo nas, navadne zemljane, in nas prezirajo. V nekaterih ljudeh živi močna potreba po pisanju, slikanju, po glasbenem udejstvovanju. To je njihovo veselje. Ako imajo pri tem še nekatere druge duševne lastnosti (fantazijo, čuvstvenost, čut za lepoto i. dr.), od katerih se dajo mnoge pridobiti z vajo, potem so to umetniki: pisatelji, slikarji ali skladatelji.
Dramatika more mnogo pripomoči k naši izobrazbi. Za dobro igranje ni potrebno samo znanje vloge. Potrebno je poznati življenje avtorja, osebnost junaka, razumeti čas dejanja, potrebno je še mnogo drugih znanj. Gledati predstavo je mogoče (in s pridom) tudi brez znanj, igrati brez njih ni mogoče. Zato sili aktivno dramatično udejstvovanje k pridnemu študiju različnih vprašanj.
Vsem ni mogoče delati v dramatiki. Mnogi bodo zato delovali v književnosti. Pisali bodo kratke vesti in članke v časopise. Opisovali bodo doživljaje, opisovali svoja poto-
vanja, pisali preproste štorije ali pesmi. Sčasoma si bodo pridobili neko spretnost v pisanju. Našli bodo svoje polje. Obvladali bodo izraz. Uredniki ne bodo vež zavračali njihovih prispevkov. Mnogi se zboje radi prvih neuspehov. Globoka zabloda. Kdor hoče pisati, mora mnogo delati, opazovati, čitati in študirati. To vse se dobi s časom in z vajo.
Isto je z glasbo in slikarstvom. Ne smemo se sramovati svoje nesposobnosti in omagati že v začetku. Sposobnosti se s časom razvijajo. Nešteto je umetnikov, ki so postali veliki in slavni v svoji umetnosti, ne da bi imeli poprej kakšne visoke izobrazbe. Izobrazbo so si pridobili s svojim umetniškim delom. Za marsikaj je potrebno več pridnosti in vztrajnosti nego daru.	Priredil	E.	Š.,	Ljubljana.
(Se nadaljuje.)
Mladi proletarec
Rdeča „P“
Gospod Dobrodel je nervozno poklical služkinjo in ji velel izmiti mastni madež s preproge. Gospa Dobrodelova pa je tolažila zmedenega Matica, češ da ni vredno razburjanja; to se pač lahko vsakemu pripeti. Njej se je na primer nekoč... itd. Prijazno se mu je smejala	in mu dala na krožnik nov, velik kos okusnega cvrtja.
Fred se je ob	dogodku	nečesa spomnil in se je svoje misli oprijel z	njemu	lastno
trdovratnostjo. S pomenljivim nasmehom je pripovedoval teti:
»Nimate pojma, koliko stane takale preproga. Takale pisana reč za pod gosposke noge. Stavim, da ne uganete. Potipajte jo, prosim! Najfinejša volna! Mehka kot pernata blazina! To ni navadna preproga, kot jih prodajajo Bosanci na tromostovju. To je pravi belgijski gobelin! Nekaj ekstra, kakor pravi oče. Nekaj, kar je samo za boljše hiše. Stane pa malenkostno vsoto 15.000 dinarjev. (Pri besedi »malenkostno« je napravil Fred primerno igralsko grimaso.) Reci in piši petnajsttisoč din.«
Te besede so sc zdele gospodu Dobrodclu nekoliko več nego le majhna neolikanost. Bilo je nekaj posmehovanju podobnega. Čutil je to, a si ni bil popolnoma na jasnem.
Sestri njegovi pa bi se skoraj zameglilo ob tolikšni vsoti. Petnajsttisoč dinarjev samo za preprogo! Koliko denarja je moralo po tem takem iti za vse drugo razkošje!
»Lepo imate!«	je dejala,	oziraje se po jedilnici. »Lepo! Gosposko!« Oči so ji	bežale
po stenah in so	zadele ob	veliko sliko v pozlačenem okvirju. Ustavile so	se na	njej le
za hip, potem so sc pobesile. »Koliko je neki vse to stalo?« je vprašala.
Fred je hitel izpeljevati svojo misel, da ga ne bi oče prehitel. »Koliko? Če rečem en miljon, ne bo dosti preveč. Za vso hišo namreč in kar je v njej. Ali veste, koliko je to, en miljon? Tisočkrat po tisoč. Napravimo kratek račun! Ako preštejete v eni minuti do sto, je to v eni uri šesttisoč, v enem dnevu stoštiriinštirideset tisoč. To pa je komaj sedmi del enega milijona. Sedem dni bi morali šteti noč in dan, brez prenehanja, da bi našteli do milijona ...«
»Da se ti ljubi!« je rekla gospa Dobrodelova.
»Sem mislil, da si modrejši!« je pristavil gospod Dobrodel.
»Zakaj bi bilo to tako nespametno? Kako naj si teta drugače predstavi en miljon. Še bolj naravno ji bom pokazal. Vzemimo delavčevo plačo. Recimo, da zasluži neki delavec pri osemurnem delu na dan štirideset dinarjev, to je na leto (ako računamo tristo delovnih dni) dvanajsttisoč dinarjev, v desetih letih stodvajsettisoč, v osemdesetih letih šele dcvetstošestdesettisoč. En miljon nekako v triinosemdesetih do štiriinosem* desetih letih. Po štiriinosemdesetih letih dela bi si po tem takem utegnil postaviti takole hišo ne najslabše plačan delavec, ako ne bi nič porabil od plače za hrano, stanovanjc in obleko. Torej vidiš, draga teta, da sc bolj izplača izbrati si kak svoboden poklic, kakršnega si je izbral na primer naš oče. Zasesti nekaj mest v upravnih odborih, kupiti nekaj sto delnic, je bolj pametno nego kopati blato v smrdljivi Ljubljanici. Mi ne živimo ob kruhu in vodi kakor tisti delavec v Ljubljanici. Mi jemo delikatese, naj-finejše sire, morske ribe, kavijar, in pijemo italijanska in renska vina, sempatja tudi madeiro in šampanjec. Naša kuharica porabi povprečno štiritisoč dinarjev na mesec. To je za kuho. Kje so pa izdatki za obleke, izlete, domače plese in druge prireditve.«
»Kakšen smisel naj bi imelo vse to? Koga naj zanima?« je osorno vprašal gospod Dobrodel.
»Mene že ne!« je rekel Hugo. Že iz šole imam do grla dovolj matematike. Zoprna reč!« Zazehal je in sc odpravil v svojo sobo leč na divan.
»Čudno!« je k teinu pripomnil Fred. »Saj v šoli je matematika celo nekoliko bolj zanimiva: Koliko zasluži trgovec pri kosu blaga, ako stanc njega devettisoč dinarjev in ima pri njem tristopetdeset dinarjev režijskih stroškov, proda ga pa za petnajsttisoč dinarjev? Ali pa: Koliko iznesejo v dveh letih dvanajstodstotne obrestne obresti od kapitala stotisoč dinarjev? To je vsekakor bolj privlačno nego delavčevi ženi računati, kako bo prehranila in oblekla recimo šestčlansko družino s tisoč dinarji na mesec.
Gospod Dobrodel: »Že vem, kam namigavaš. Take primere delajo vsi tako zvani delavski apostoli. Vse merijo z največjo mero. Kakor da bi bilo kakemu delavcu tani iz tovarne ali rudnika kaj do gledališča, koncerta, lepe slike in okusno urejenega stanovanja. Če ima le toliko, da sc trikrat na dan naje česarkoli in da se ga v soboto naleze v predmestni krčmi, pa mu je dovolj. Ako bi imel le toliko, da bi utešil te svoje primitivne potrebe, pa bi bil tako srečen, da bi mu bilo zavidati. Danes pa je kriza, ki je prizadela vse sloje, ne samo delavskega. Tudi temu bi se dalo pomagati, ako bi bili ljudje na splošno nekoliko bolj socialni. Socialnosti ni, to je tisto. Ljudje so zamenjali socialnost za socializem, iz tega pa izhaja zlo. Namesto medsebojne dobrotljivosti pa spor in razdor!«
»Meni se pa zdi, da se ljudje oklepajo socializma — kateri se ga pač oklepajo — le zato, ker vidijo, da s socialnostjo nič ni. Socialen hoče biti vsak bogataš in oderuh. Razdora med sloji (pravilno se temu reče razredni boj) pa ni priklical socializem na svet, ampak je bil že davno prej. Socializem uči samo spoznavati ta boj in ga koncem koncev odpraviti. Ako bi prišel zdajle semkaj brezposelni delavec in bi nas videl jesti najbolj izbrane jedi iz posod iz kitajskega porcelana in najfinejšega kristalnega stekla s srebrnim priborom in bi spoznal v nebo vpijočo krivico, ki jo trpi, potem bi ti dejal, da dela razdor. Kako neumno! Ti praviš: Izobražen meščan ima večje potrebe nego navaden delavec. Onalc slika na steni tudi nam, izobraženim meščanom, ne ute-šujc kakšne resnične, stvarne potrebe. To je kaprica, ki je stala osemtisoč dinarjev, z okvirjem vred osemtisočpetsto. Gosposka kaprica. Drugega nič.«
Mati Siromakovka je za trenotek pogledala sliko in takoj spet odvrnila pogled. Slika se ji je zdela nespodobna. Golo telo! Namesto kakšne svete slike pa golo telo! Tu se pase nečimernost in greh. To ni krščansko. Tako je mislila pri sebi.
»To je pač Jakopičev akt!« je pojasnjeval gospod Dobrodel. »To je nekaj finega, modernega. Odličnejša hiša pač ne more biti brez kakega originala.«
»Vidiš, oče, tvoje pojmovanje umetnosti je prav takšno kot tistega brivca na vogalu. Ker je tako moderno in fino, si je tudi on kupil za drag denar Jakopičevo sliko. Zato, ker jo vsakdo pogleda, kdor vstopi v brivnico; ker je gosposko in moderno. Sicer pa je frizerjev osebni odnos do Jakopičeve slike prav tak, kakor je bil do slike Cosulicheve ladje, ki je poprej na tistem mestu visela. Umetnine sc dandanes tudi več ali manj le zato delajo, da ustrezajo blaziranim kapricam imovitih ljudi.«
Gospa Dobrodelova je dejala gospodu soprogu: »So eine Gemcinheit!« In sinu: »Malo več takta bi pričakovala od tebe!«
»Ni mi do bontona. Resnica je prva! Ravno danes me ne mika, da bi licemeril. Razjarili so me v šoli, zato sem se zaklel, da bom še bolj oznanjal resnico in da ne bom prizanašal nikomur.«
Služkinja je prinesla sladkarije, sadje in nazadnje črno kavo. Ko so srebali kavo, je zunaj pozvonilo. Bona je pohitela odpirat.
Gospod Dobrodel se je zleknil v naslonjač in srebajoč toplo kavo je govoril z ironičnim nasmeškom:
»Kako je neki to, da se naš preljubi Fred, ki sc dela tako vnetega za berače in brezposelne, ne odloči in gre kar med nje? Zakaj ne zavrže vsega razkošja, v katerem! živimo, in gre oznanjat med delavce in živeti, kakor živijo oni? Zakaj, hehe? Čudno, čudno!«
»Tako nameravam tudi napraviti, kakor hitro bom samostojen. Če tega še nisem storil, je le tvoja korist. Ali nisi že večkrat dejal, da bi me dal v poboljšcvalnico, če ne bi bilo radi ugleda naše hiše.«
Po zadnjih besedah se je nasmehnil. Z njimi je hotel nekaj zakriti. Zamolčal je namreč, da se shaja z delavci, da jim predava, jih organizira in tudi podpira. Včasih ga je mučila misel, da je prav za prav zajedalec, soudeleženec očetov, a spoznal je, da bi bilo vsako drugačno postopanje škodljivo za njegovo poslanstvo.
Zunaj se je začul bonin glas. »Ne in ne!« je vpila nekomu. »Rekla seni, da beračem ne dajemo. Saj vidite na vratih tablico, da je miloščina odkupljena. — Na magistrat pojdite!«
Gospa Dobrodelova je odprla vrata obednice.
»Kaj pa je, Mici? Čemu vpijete kakor kak čednik! Ali vam nisem že stokrat rekla,
da imate povedati gospodu ali meni, če kdo prosi?« Potem sc je obrnila k človeku na pragu, ki je bil predmet bonine jeze. »Kaj želite? Ali hočete jesti?«
»Hvala, milostljiva! Jedli smo že. Prosil bi vas za kakšno ponošeno obleko za otroke.«
Gospa Dobrodclova je pomislila, potem je velela boni, naj gre v spalnico in naj v omari izbere, kar ni več za rabo. Zaprla je vrata in se vrnila k mizi.
»Ah, ti berači!« je zavzdihnila. »Nekateri so res potrebni, da se človeku smilijo. Mnogo pa jih je takih, ki samo izkoriščajo bedo drugih in na ta račun lenuharijo.«
»Še ni izumrla dobrodelnost, hvala Bogu!« je pripomnil gospod Dobrodel. »Čeprav govore zlobneži marsikaj o bogatinih, vendar prav bogatini mnogo dajo za reveže. Trgovka Bogatinova ima vsak dan določeno vsoto sto dinarjev za miloščino.«
Gospod Dobrodel vsekakor ni bil najzadnji, kar se tiče miloščine, a o sebi ni govoril nikoli. To si je štel prav tako v krepost, kakor tisto, da svoji žlahti ni pomagal do boljšega kruha. Vsak naj si sam pomaga, je bil njegov nazor, z zmožnostjo in brez korupcije.
Fred je dejal: »Ni vse tako idealno, kakor ti prikazuješ, oče. Poznam Bogatinovo. Reva trpi na maniji premagovanja. Boji se, da ji bo zdajzdaj kateri zapalil hišo. Zato se ne mara zameriti beračem.«
»Veš, Fred, zdiš se mi bolj izkvarjen, nego se za takega golobradca spodobi,« je jezno odvrnil gospod Dobrodel. »Vsem že podtikaš slabe namene in nečiste nagibe.«
»I, no! Za Bogatinko vem slučajno prav dobro, da boleha na paranoji. O drugih pa nisem nič rekel. Ne vem pa, čemu veličaš na vso moč miloščino bogatašev, kakršna je Bogatinka, ki je vendar tako neznatna v primeri z njenim imetjem, kakor imetje tete Ane tukaj s tvojim, oče. Kakšno vrednost ima sploh miloščina? V današnjih razmerah (poudarjam, da v današnjih razmerah) je potrebna. A ti ji pripisuješ vse prevelik pomen. Modroslovcc Fichtc je zahteval, da naj se nikdo ne oblači bogato, dokler ni zagotovljeno, da so vsi ljudje vobče oblečeni; nikdo ne stanuj razkošno, dokler ni zajamčeno, da vsi primerno stanujejo.«
»Glej, glej! Sedaj je pa še Fichteja privlekel od nekod. Teorija, sama teorija! Od teorije boš slabo živel, fant!«
»Ni prav, da mu daješ toliko denarja,« je pripomnila gospa Dobrodelova. »Samo knjige si kupuje. Bog ve, kakšne neumnosti so v tistih knjigah. Potem ni čuda, če se otrok izpridi.«
»Saj! Nekega lepega dne bom napravil kratek konec. Sežgal mu bom vso knjižnico, pa bo. Zastran denarja pa nisem tvojega mnenja, Helena. Fant ima lahko nekoliko denarja, da ne izglcda, kakor bi bil iz beraške hiše. Naj si kupi kakšno stvar, a po pameti. Ne maram, da bi se naučil skoposti. Tudi vbogaime naj daje po pameti. Sicer postane za družbo nemogoč.«
Matic je sedel kakor bi ga pribil in je poslušal ta, zanj docela nerazumljivi prepir z odprtimi usti. Čutil je, da je tu govor o nečem velikem, neznanem, nerazumljivem. Posamezni pojmi so se nizali v njegovi glavi, a nikake zveze ni mogel najti med njimi. Občudoval je Freda, ki je govoril tako učeno, nedosegljivo, in je ob njem meril svojo nemoč v tem tujem, tako hladno lepem svetu.
Tudi materi sc je zdel ta prepir popolnoma nerazumljiv. Čemu neki govorijo te čudne, nepoznane besede, same besede? Ona ima toliko na srcu, pa se skoro niti ne zmenijo zanjo. Malo bo še potrpela, a ne dolgo, potem pa bo povedala Tonetu, da ne živi po božjem, da je greh, kar dela. Zato ga bo Bog kaznoval. Ga že kaznuje z nespoštljivimi otroci. Skušala je napeljati pogovor v zaželeno smer.
»Dobro se imate,« je rekla. »Ni se vam treba prepirati. Bog ti je dal mnogo bogastva, Tone, Glej, da ga ne boš zapravil. Še za potrato ti je dal Bog denarja.«
»Eh, ni več tako, kot je bilo pred leti. Kriza nas presneto tepe. Dela vedno čez glavo, a ne gre in ne gre. Mučiti sc moram, mučiti za ta vsakdanji kruhek. Od osmih do dveh sedim v ravnateljstvu Commercial banke, zvečer skoraj sleherni dan seje. Bodisi upravnega svčta tovarne Hydra, bodisi Bančne zveze; danes posvetovanje delničarjev Agrarne banke v likvidaciji, jutri sestanek upnikov ne vem katere trgovine v poravnavi. In tako dalje. Same seje, Sami odbori in predsedstva. Tako, da se iz njih ne vidim. Dela mnogo, sadu pa malo. Zastoj v gospodarstvu. Pretekli mesec smo morali hočeš ali nočeš odpustiti nekaj delavcev pri Hydri. Ni šlo drugače. Deloma so bili tudi delavci sami krivi. Tupatam je treba udariti, čeprav človeka boli srce. Ne gre drugače. Konkurenca je huda. Liberalci se nam bodo v pest smejali, ako za vsako ceno ne rešimo naše reči. Treba je podpirati tudi dobro časopisje.
»Ne razumem dosti od vsega tega,« je prostodušno rekla sestra Ana. »Je preveč učeno. A moji pameti se vendar nekaj neumno zdi. Kako boste rešili vašo reč, kakor
praviš, s tem, da odpuščate delavce. Kako bodo živeli ti ljudje brez službe! Kakšno reč potemtakem rešujete?«
»Hm, kako bi ti povedal? Tak slučaj v narodnem gospodarstvu je nalik operaciji pri človeku. Izrezati je treba bolno mesto, da se reši življenje. Narodno blagostanje zahteva tudi takih operacij.«
»Teta Ana ima prav!« se je vmešal Fred. »Vi rešujete svoje dobičke, ne pa narodnega blagostanja. Če ljudje nimajo dela, tudi ne morejo dobro živeti. Kakšno blagostanje je potem to? Že štiri leta traja gospodarska kriza. V teh štirih letih se niso dobički kapitalistov prav nič zmanjšali (no, nekaterim so se; so sc pa drugim povečali). Ta hiša, z vsem razkošjem, je zrasla prav v zadnjem času. Podjetja, bodisi banke, zavarovalnice
ali tovarne pa so v imenu krize vrgle na nuješ ti narodno blagostanje.«
Razno
HITLERJEV SOCIALIZEM. V Leipzigu je sporočil neki bančni ravnatelj krajevnemu vodstvu Hitlerjeve stranke, da je pripravljen vzeti s seboj na počitnice ava zaslužna hitlerjcvca za spremstvo. Nacionalno socialistično časopisje je ob tej priliki pelo slavo temu bančnemu direktorju in je imenovalo njego-govo gesto »nacionalsocializem v praksi«.
—	Zlobni jeziki pravijo k temu, da so si Hitlerjev nacionalsocializem zmerom predstavljali kot »nosača koVčegov bančnim direktorjem«. (»Kronika«, Zagreb.)
POŽAR V REICHSTAGU. Dne 21. septembra se je pričela v Leipzigu (Lip-sko) razprava proti požigalcem Reichs-taga (nemški parlament), dasi je izjavi-
lo	zunanje ministrstvo še pred nedavnim, da je nastal požar radi eksplozije plina. Proces bo trajal več dni. Obtožencem niso dovolili privatnih zagovornikov. Pri razpravi smejo biti le poročevalci režimu prijaznih časopisov. Pred vhodom v razpravno dvorano vsakogar temeljito preiščejo. Vsa telefonska in radio-poročila so strogo cenzurirana. Odlomki iz razprave sc snemajo na gramofonske plošče. Fotografiranje prepovedano.
TOLMAČ TUJIH IZRAZOV V TEJ ŠTEVILKI.
Akt — dejanje, delo; v slikarstvu pomeni sliko golega telesa.
Alarmanten — vzburljiv.
Atom — najmanjši (s prostim očesom nevidni) del telesa, ki se ne da več deliti.
Bona — služkinja, pestrna (lat. bonus
—	dober).
Centrum — ime bivše nemške katoliške stranke.
statine delavskih družin v bedo. In to ime-
(Sc nadaljuje.)
D. Pavlovič, Ljubljana.
Deficiten proračun — proračun, ki izkazuje primanjkljaj. Izdatki so večji od dohodkov.
Degradacija — odvzem kake časti (čina) ali službenega mesta; ponižanje.
Esej — razprava (predvsem kulturnega značaja).
Ftthrer — voditelj (isto kot italijanski
il	Duce, naziv za Mussolinija).
Gobelin — umetno tkana preproga.
Grimasa — spaka. Delati grimase — »frise pokati«.
Herriot Edvard (čitaj Erjo) je predsednik vladajoče Radikalno socialne stranke v Franciji in bivši ministrski predsednik.
Ignorirati — namenoma prezirati, ne opažati.
Koncentracijski tabori — skupne ječe za politično nezanesljive ljudi.
Lumpenproletariat (nem.) — najnižji proletariat (die Lumpen — cunje, cape).
Monopolistični kapitalizem — kapitalizem, ki si lasti vso pravico do proizvodnje. To je sedanja faza razvoja kapitalizma, ko se odpravlja svobodna konkurenca.
Madeira — vino, ki uspeva na otoku istega imena.
Paranoja — duševna bolezen. Bolnik si vedno predstavlja ali da ga preganjajo, ali pa tudi nasprotno, da je imenitna osebnost in da ga vsi časte.
Pasivna rezistenca — vzdržanje od dela, nesodelovanje (namenoma).
Takt — olikanost; umerjenost.
Transcedentalen — onostranski, kar je onstran čutnega sveta.
Veteran — odslužen vojak in človek sploh.
Vulgaren — vsakdanji, preprost, prostaški.