Karel Rakovec I Dva soneta
Ogledalu
Lakotno vpijaš polni blesk predmetov, o ogledalo, gostoljubna stena, gugalnica slik živih, brv steklena, eksotična dežela amuletov.
Rož tihožitje, smeh, idila s kmetov, južnjaške kretnje — vedna izpremena. Enako občutljiva si antena vsem vdanim: od ploskačev do poetov.
Izbrancem in izgnancem se vabljivo
ebenovinasti okvir odpira,
da vseješ jih ljubeče v svojo njivo
in da še isti hip vzcveto iz tebe. Tako še mene je prignala vera — iskal zaman v očeh sem tvojih sebe.
Primicovi Julji
Povej, zakaj zaman, lokava luna, Rotimo te: ,Pokaži nam obraz!' In k nam s hrbtom obrnjena ves čas Molčiš negibno kakor nema nuna.
Izzivaš vzdihe slavčkovega kljuna, Cediš cinizma se, ki ni ti v kras. O, če se ne premisli tvoj kompas, Več ne poljubi te prezrta struna!
Iskreno sem te nekdaj ljubil, Julja, Junaško sem naskakoval tvoj grad. Uštel sem se. Neujetna kot jegulja
Ljubezni lovcu si ušla spred oči. Jasminov cvet zalučal bom v prepad, Iz njega bom začul odjek: ,Ne joči!'

413