59678 o Im* -- Spomenica, da je minilo 600 let, kar je Kranjska in Štirska združena s preslavno Habsburško vladajočo rodovino. Slovenskej mladini sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Na Dunaji, 1883. Natisnil in založil Karl Rauch, (V. Spengergasae Nr. 6.) 59678 „U ,v. ir Predgovor. V 27. dan meseca decembra pretečenega leta minulo je ravno 600 let, kar je preslavni rod Habsburški v ozkej zvezi z zgodovino naše obče domovine, a dne 11. julija tega leta je oni zgodo¬ vinski dan, ko ste se kranjska in št irska de¬ žela poklonili Albrehtu, sinu cesarja Rudolfa I., ter mu prisegli udanost in zvestobo. Vsacemu avstrijskemu rodoljubu je sveta dolžnost, da ta veseli dan slovesno goduje. Slavni Habsburški rod je Avstrijo pripeljal do te stopnje, na kakeršnej je denes. Posebno pa je avstrijskej mladini važen 2 7. dan decembra pretečenega leta, a nam kranjskim in štirskim Slo¬ vencem še posebej 11. dan julija, ob katerem se je tudi v imenu kranjske in št irske dežele prisezala udanost in zvestoba. Tebi, slo¬ venska mladina, bodi ta dan v posebnem spominu, ker od onega časa se začenja vrsta vladarjev, kateri so našo deželo modro vladali, branili jo vnanjih sovražnikov, skrbeli za njeno blagostanje ter pospeševali trgovino, obrt in vede. Tega naj vas spomina pričujoča knjižica, ki jo dobite ta dan v roke. Ona Vam bode kazala celo vrsto slavnih vladarjev, odkrivala Vam zgodbe preteklih časov ter Vas vodila po našej ohčej in ožej do¬ movini. Bog dal, da bi knjižica ta svoj namen dosegla! Ko je izumrl slavni možki rod Babenberžanov ki je vladal celih 270 let našo veliko in mogočno Avstrijo, postali so dediči temu hrabremu vitežkemu rodu slavni Habsburžani. V starem Argavu ob reki Ari na Švicarskem vidijo se še danes razvaline gradu, v katerem je tekla zibelka Habsburžanov, kateri so v podonavskih pokrajinah, v srci denašnje Avstrije, prevzeli in nadaljevali delo slavnih Babenberžanov. Prvi iz te stare, sloveče rodovine je bil grof Rudolf Habsburški. Bilo je v 29. dan septembra 1273. leta, da so nemški volilni knezi izvolili odličnega grofa Rudolfa Habsburškega za nemškega kralja. Rudolf je bil rojen 1218. 1. v gradu Limburškem ob reki Reni in cesar Friderik II. bil mu je krstni kum. Gotovo ni takrat nikomur na um prišlo, da bode to nežno dete čez pol stoletja naslednik svojemu krstnemu kumu. Ru¬ dolf je bil v najlepšej dobi svojega življenja, ko je bil izbran za kralja. Njegove lepe kreposti, s katerimi se je ves čas svojega življenja odlikoval, bile so: pogumnost, modrost, pravičnost in strah božji. Prva skrb mu je bila, ustanoviti si rodbinska posestva in opirajoč se nanje krepko vladati zanemarjenej državi. Češki kralj Otakar ni hotel pripoznati Rudolfa za nemškega kralja ter se ni hotel odpovedati deželam Babenberžanov, katere si je bil prisvojil. Vsled tega Habsburški grad v Argavu. 6 se je začela huda vojska, ki se je končala z Otakar- jevo smrtjo in Rudolfu je bila pravica. Ko je Rudolf Habsburški premagal najnevarnej¬ šega sovražnika, sklical je koncem 1282. leta velik 7 državni zbor v Augsburg in tu je izročil svojima sinovoma Albrehtu in Rudolfu Avstrijo, Štirsko in Kranjsko. To se je zgodilo v 27. dan decembra 1282. 1. in s tem je bilo vladarstvo Habsburžanov na Avstrijskem ustanovljeno. — Pre- Rudolf Habsburški I. teklo je tedaj ravno 600 let, kar ste prišli deželi Kranjska in Štirska pod Habsburško rodovino. Albreht je bil prvi Habsburški knez v avstrijskih dednih deželah, in deželni stanovi kranjski 8 inštirskiso mu dne 11. julija 1283. 1. prisegli udanost in zvestobo. Rudolf Habsburški je umrl 15. julija 1291. leta ter ni učakal, da bi bil njegov sin Albreht od knezov izbornikov izvoljen za nemškega kralja. Albreht L Uže 1288. leta je Rudolf na prošnjo avstrijskih prebivalcev, ki niso bili zadovoljni z dvovlado, pre¬ pustil avstrijske dežele Albrehtu samemu, a mlajšega 9 sina Rudolfa je odškodoval z neko letnino, ki je pa uže 1290. leta umrl. Iz prva se je Albreht mnogo bojeval z upornimi velikaši, posebno z Dunajčani, katere si je pa s svojo srčnostjo kmalu upokoril. Po smrti svojega očeta Rudolfa je mislil Albreht, da bodo knezi izborniki njega izvolili za nemškega kralja, a temu ni bilo tako; večino glasov je dobil Nasovski grof Adolf. Ker so pa nemški knezi z Adol¬ fom bili kmalu nezadovoljni, izvolili so mu Albrehta za protikralja. Po Adolfovej smrti je bil Albreht dne 25. julija 1298. 1. v Achenu za nemškega kralja venčan. Konec kralja Albrehta je bil jako žalosten; od svojega stričnika Ivana, sina svojega brata Ru¬ dolfa, bil je med potjo na Švabsko blizu Habsburškega rodovnega grada napaden in umorjen dne 1. maja 1308. leta. Friderik Lepi. Albreht I. je zapustil pet sinov, izmed katerih sta bila samo dva, Friderik in Leopold, odrasla; drugi trije so bili še nedorasli. Friderik se je zaman poganjal za cesarsko krono nemško; knezi izborniki niso pozabili ostrega vladarstva njegovega očeta in so si raje izvolili manj mogočnega grofa Henrika Luksenburškega. Ko je ta umrl v 24. dan avgusta 1313. leta, izvolila je jedna stranka Friderika za nemškega kralja, a druga Ljudevita Bavarskega. Vsled te dvojnate volitve je nastala notranja vojska, ki je razsajala osem let po Avstrijskem in Bavarskem. V boji pri Miihldorfu na Bavarskem je bil Friderik premagan in tri leta v gradu Travsnici zaprt. Iz zapora izpuščen preživel je svoje zadnje dni otožen in bolehen v samotnem gradu Guttensteinu ter je umrl 1330. leta 10 Albreht II. Ker Friderik ni zapustil sina, vladal je po nje- govej smrti njegov brat Albreht avstrijske dežele. Za njegovega vladarstva je prišlo Koroško k Avstriji (1335. 1.). Albreht II. je bil jako izobražen, učen, previden in moder vladar; zatorej ga imenuje zgo¬ dovina Modrega. Mesto Dunaj je dobilo 1340. 1. po¬ sebno mestno pravico in tudi mesto Celovec, ko je k Avstriji pripalo, dobilo je večje pravice. — V tej dobi so nadlegovale vsakovrstne nesreče in nezgode vzhodno Evropo, pa tudi Nemčijo in Avstrijo. V vseh teh nadlogah se je skazoval Albreht dobrega očeta in ljubeznjivega dobrotnika svojim podložnikom. Za¬ radi trganja po udih imenovali so ga „ Bromovega". Umrl je v 20. dan julija 1358. leta. Rudolf IV., Ustanovnik. Rudolf, najstarejei sin Albrehtov, prevzel je vla- darstvo avstrijskih dežel ter se je odlikoval posebno v pospeševanji znanstev in umeteljnosti. Ustanovil je 1365. leta dunajsko vseučelišče ter začel zidati imenitno stolno cerkev sv. Štefana na Dunaji. Zaradi teh slavnih činov imenuje ga zgodovina „ustanovnika“. Njegova največja zasluga za Avstrijo je pridobitev Tirolske dežele (1363. 1.) Sploh si je na vso moč prizadeval, da bi pomnožil čast svoje rodovine in razširil njeno oblast. Rudolf je umrl, komaj 26 let star, v 27. dan julija 1365. 1. v Milanu. Njegovo truplo so prenesli na Dunaj in je shranili v stolnej cerkvi sv. Štefana. 11 Albreht III. Rudolf ni zapustil otrok, zatorej sta mu nasledo- vala njegova brata Albreht III. „s kito“ in Leopold III. Ta dva brata sta bila zelo različna po mislih in po prizadevanji, zatorej jima ni bilo mogoče skupaj vladati. Albreht je ljubil mir in pobožno premišlje¬ vanje, a Leopold je bil junašk in bojaželjen. Večkrat sta si delila avstrijske dežele; pri zadnjej delitvi pridržal si je miroljubni Albreht samo Avstrijo, a vse druge dežele je odstopil svojemu bratu Leopoldu. Albreht je umrl v 29. dan avgusta 1395. 1. v Lak- senburgu. Albreht IV. Po razdelitvi avstrijskih dežel so se ločili Habs¬ buržani v dve vladajoči vrsti: Albrehtinsko (avstrijsko) in Leopoldinsko (štirsko). Albreht III. je zapustil jedinega sina Albrehta IV. Vojvoda Vi¬ ljem I., iz Leopoldinske vrste, zahteval je kot najsta¬ rejši Habsburžan zedinjeno vladarstvo Avstrije. Albreht IV. z razdelitvijo tudi ni bil zadovoljen, a vender sta se zedinila bratranca v tako imenovanej holenburškej pogodbi. Kranjska je pripadla še k Avstriji. Albreht IV. je bil zelo pobožen in 1400. 1. je potoval celč v Jeruzalem, kar ga je v očeh nje¬ govih vrstnikov tako povzdignilo, da so ga od sih dob „čudež sveta" imenovali. Umrl je v 27. letu svoje dobe v 27. dan avgusta 1404. 1., zapustivši neodraslega sina Albrehta V. Albreht V. Ker je bil Albreht pri smrti svojega očeta še le sedem let star, vladal je zanj iz začetka Viljem, 12 vojvoda štirski, a po njegovej smrti sta prevzela vla- darstvo njegova dva brata Leopold in Ernest. Ker sta se ta dva vedno prepirala zaradi v&ruhstva, nastali so hudi notranji boji, vsled katerih so neza¬ dovoljni avstrijski stanovi odstranili varstveno vlado vojvode Leopolda in proglasili 141etnega Albrehta za dostiletnega. Albreht je bil jeden najslavnejših avstrijskih vladarjev. Sigismund, tedanji nemški cesar, ob enem kralj ogerski in češki, poročil ga je s svojo hčerjo Elizabeto in mu podelil Moravsko (1423. L). Odločil ga je tudi za svojega naslednika na Ogerskem in Češkem. Po smrti Sigismundovej so Ogri izvolili Albrehta za svojega kralja in ga venčali dne 1. januvarja 1438. leta. Ker je bil Albreht kot mogočen vladar uže po vsem Nemškem znan, izvolili so ga nemški knezi izborniki v 18. dan marca 1438. leta jednoglasno za rimsko-nemškega cesarja. Na Češkem niso hoteli Albrehta za kralja pri- poznati. Dve stranki, katoliška in husitska, stali sta si nasproti. Ali Albreht je premagal Husite ter si tako ohranil češko krono. Tako je prišla Ogerska prvič, a Češka drugič pod habsburško žezlo. Predno se je mogel Albreht utrditi, v svojih novih deželah, umrl je v 27. dan oktobra 1439. leta. Štiri mesece po njegovej smrti porodil se mu je sin Ladislav Posmrtni k. Bili so zelo resnobni in viharni časi, v katerih je bil Ladislav vojvoda avstrijski, kralj češki in ogerski. Na Avstrijskem je vladal zanj Friderik V., vojvoda štirski, ki je bil pozneje nemški cesar in je skrbel tudi za izrejo mlademu Ladislavu. Leta 1452. so Ogri zahtevali mladega kralja in krono od nemš- 13 kega cesarja nazaj, ali Friderik se ni hotel odpove¬ dati oskrbništvu. Primorali so ga naposled avstrijski stanovi s silo, da jim je izročil mladega kralja, kateri je takoj nastopil vladarstvo. Ali sreča mu ni bila ugodna. Umrl je 17 let star v 23. dan nov. 1457. leta v Pragi, kamor se je bil podal, da bi bil ob¬ hajal svojo poroko z Margarito, kraljičino francosko. Ž njim je izumrla avstrijsko-albertinska vrsta in avstrijske dežele so pripale k štirsko - leopoldinskej vrsti. Kronovini Ogerska in Češka ste zopet odpadli od Avstrije. Čehi so si izvolili Jurija Podebrada, a Ogri Matijaža Korvina za svojega kralja. Cesar Friderik III. in Albreht IV. Zaradi avstrijskih dežel Ladislava Posmrtnika se je vnel hud prepir med Friderikom in njegovim bratom Albrehtom VI. Ta prepir je nakopal veliko nesreče Avstriji. Nepokojni Albreht, ki je napravil vstajo zoper svojega brata, umrl je nagle smrti dne 2. dec. 1463. 1. in Avstrijo je dobil Friderik. Ali to ni moglo takb ostati. Matijaž Korvin se je sprl s cesarjem Friderikom, osvojil si je Dunaj in malo ne vse avstrijske dežele, ter je bilo videti, da bode od sih dob Ogerska središče velike monarhije. Ali po smrti Matijaža Korvina (1490. 1.) posrečilo se je Maksimilijanu, cesarjevemu sinu, novič si pridobiti avstrijske dežele. Spomina vredno je to, da so pod vladarstvom Friderika Turki v devetkrat prilomastili v naše lepe slovenske dežele (Štirsko, Kranjsko in Ko¬ roško) požigajoč in ropajoč, ter so na tisoče naših očetov pomorili ali pa v sužnjest odpeljali. Vkljub vsem tem nezgodam se je vender oblast habsburške rodovine pod Friderikom III. zeld razširila. 14 Maksimilijan I. Masimilijan je bil jeden najbolj priljubljenih avstrijskih vladarjev ter se je živo obranil v spominu naroda. Bil je pravičen, vesel, uljuden in radodaren, Maksimilijan I. podvzeten in hraber. Še ne dvajset let star, poročil se je z Marijo, dedičinjo Burgundsko, jedino hčerjo Karla Drznega, naj bogatejšega vladarja one dobe. Tak6 je prišlo bogato Nizozemsko pod habsburško 15 žezlo. Njegov sin Filip seje poročil z Jovano, špansko kraljičino, ter je takč pridobil svojej rodovini ob¬ širne španske dežele. Vsled dedinskih pogodeb pri- pala je po smrti poslednjega Goriškega grofa (1500. 1.) irrofovina Goriška z Bistriško dolino na Tirolskem k Avstriji. Ker je njegov sin Filip uže 1506. 1. umrl, Ferdinand I. podedoval je njegov vnuk Karl (V.) burgundske in španske dežele. Njegov drugi vnuk, Ferdinand (I.), poročil se je s princesinjo Ano, hčerjo Vladislava, kralja češkega in ogerskega, ter jp tako zagotovil habsburškej rodovini Ogersko in Češko. Po smrti 16 cesarja Maksimilijana v 12. dan januvarja 1519. 1. bil je njegov vnuk Karl V. izvoljen za nemškega cesarja, in ta je odstopil svojemu bratu Ferdinandu I. avstrijske dedne dežele. Tako se je ločila habsburška rodovina zopet v dve vrsti, v avstrijsko in špansko. D6ba za Ferdinandovega vladarstva je bila silno viharna. Komaj je uničil ustajo na dolenje Avstrijskem, uže so pridrli krvoločni Turki eaako hudemu viharju. V boji pri Mohaču je padel ogrski kralj Ljudevit in Turki so prilomastili prvič do Du¬ naja 1529. 1. Pod vodstvom hrabrega grofa Nikolaja Salmskega bili so turški naskoki srečno odbiti in Turki primorani domov se vrniti. Leta 1526, je bil Ferdinand izvoljen za češkega kralja, in ko se je Karl V. 1556. 1. odpovedal nemškej kroni, zasedel je tudi nemški cesarski prestol. Za rimskega kralja je bil uže 1531. 1. izvoljen. Ferdinand I., ustanovitelj avstrijske države, umrl je v 25. dan julija 1564. 1., zapustivši tri sinove, med katere je bil razdelil av¬ strijske dežele. Maksimilijanu. Maksimilijan II. je vladal Avstrijo, Češko in Ogersko, ter je nasledoval svojega očeta tudi na nemškem prestolu. V Avstriji si je prizadeval, da bi ohranil notranji mir, ter bi zadušil razprtije in verske prepire, ki so bili nastali v tej jako žalostnej d6bi. Ali zaman! luteranstvo se je naglo razširjalo po njegovih deželah in tudi notranjih razprtij ni bilo konec in tak6 se je razvilo pod njegovo vlado ono hudo nasprotje, ki je državi prineslo veliko ne- 17 sreče. Pod njegovim vladarstvom se je turška vojska ponovila. Umrl je v 12. dan oktobra 1576. 1. zapu- stivši petero sinov. Najstarejši med njimi Rudolf II. nasledoval je svojega očeta na Avstrijskem, Ogerskem in Češkem, kakor tudi na nemškem prestolu. Uže iz početka Rudolfovega vladarstva razdrle so razne razprtije med brati dosedanjo lepo slogo v habsburš- kej rodovini. Turške vojske so se vedno ponavljale, dokler se ni bilo sklenilo dvajsetletno primirje. Cesar Rudolf je bil velik prijatelj znanstvu in umeteljnostim; po cele dni se je mudil v svojem la¬ boratoriji, skrbno je zbiral slike, starine in drago¬ cenosti ter se mnogo pečal z zvezdoslovjem. To je bilo krivo, da je zanemarjal više dolžnosti in vla¬ darska opravila. Ker se je Rudolf za politične do¬ godke jako malo brigal, postavili so habsburški nad¬ vojvode najstarejšega brata Matijo za poglavarja habsburškej hiši. Tudi Čehi, ž njim nezadovoljni, poklicali so Matijo, kateri pridere v z močno vojsko in primora cesarja, da mu tudi Češko, Lužice in Šlezko odstopi. Tako je Rudolf vse dčdne dežele izgubil, in sreča je bila zanj, da ga je rešila smrt še drugih, novih poniževanj. Umrl je v 12. dan ja- nuvarja 1612. leta. Matija. Težki, hudourni oblaki viseli so čez Avstrijsko in Nemško. Matija na nemškem cesarskem prestolu ni bil nič srečnejši od svojega brata. Res je, da so se Čehi pri Matijevem dohodu veselili, ali to veselje ni bilo odkritosrčno. Ker je bil Matija uže prileten in 18 brez otrok, posinil je nadvojvodo Ferdinanda iz štirske vrste ter ga odločil za svojega naslednika, katerega so Čehi dne 8. junija 1617. leta in Ogri dne 16. maja 1618. 1. za svojega kralja venčali. Ker mu prote¬ stantje niso dosti upali, nastala je splošna nezado¬ voljnost, iz katere se je porodila ona pogubljiva vojska, ki je trajala celih 30 let in malo ne vsej Evropi naklonila neizmerno nesrečo. Cesar Matija je umrl v 20. dan marca 1619. leta, zapustivši državo na kraju strašnega propada. Ferdinand II. Ko je Ferdinand II. nastopil viadarstvo, bil je v silnej zadregi. Povsod je bila vojska, povsod vstaje in upori. Avstrijska država je bila na propadu. Da, Ferdinand je bil v velikej nevarnosti in zadregi, češka vojska je stala uže pred Dunajem, a Ferdinand vender ni obupal. V najnevarnejšem trenotku pri¬ jezdi polk njegovih zvestih kirasirjev in ga reši iz velike pogube. Češka vojska je morala oblego Du¬ naja opustiti in zopet je bil odprt pot na Nemško. Ferdinand hiti v Frankobrod, kjer ga volilni knezi za nemškega cesarja izvolijo (1619. 1.) Skoraj ob istem času izvolijo si Čehi Friderika, kneza pala- tinskega in načelnika protestantovske zaveze, za svo¬ jega kralja, ki pa ni imel nobene sreče. Vsled krvave bitke na Belej gori (8. nov. 1620. 1.) morala se je vsa Češka Ferdinandu zopet podvreči. Strogo je zdaj cesar kaznoval odpadnike in začetnike češke vstaje. Veličanstveno pismo je z lastno roko raztrgal, pro¬ testantom vse pravice odvzel ter Češko zopet v dedno državo izpremenil. Tudi na Ogerskem je napravil mir. Na Nemškem je še trajala vojska. Švedski 19 kralj Gustav Adolf se je oborožil zoper cesarja, a po njegovej smrti (1632. 1.) se je obrnila bojna sreča h katoliškej strani. Cesarska vojskovodja sta bila Tilly in Wallenstein. Ferdinand II. je umrl v 15. dan februvarja 1637. 1., ko je nekoliko tednov poprej svojemu sinu Ferdinandu III. bil zagotovil nasledstvo. Ferdinand III. Jedenajst let je moral Ferdinand III. še vojsko nadaljevati. V letih 1645 in 1646 pridrli so Švedi celč do reke Dunava. Komaj so sovražniki zapustili avstrijska tla, začela se je kuga, katera je posebno na Dunaji grozovito razsajala. Konec tej velikej in dolgotrajnej vojski je napravil vestfalski mir 1648. leta. — Ferdinand III. je živel potem še devet let ter si je v tem času mnogo prizadeval, da bi iz¬ trebil nasledke te pogubljive vojske. Umrl je v 2. dan aprila 1657. leta. Njemu je nasledoval njegov drugi sin Leopold I. Čez leto dan po smrti svojega očeta je bil Leo¬ pold izvoljen za nemšega cesarja. Leta 1679. se je prikazala na Dunaji zopet kuga, ki je pomorila 123.000 ljudi. Uboštvo po deželi se je še bolj pomnožilo, ko je nastala nova turška vojska. Turki so prihruli 1683. leta pod vodstvom Kare Mustafe drugič nad Dunaj. Cesar je bežal v Line, izročivši brambo ce¬ sarskega stolnega mesta pogumnemu grofu Starem- bergu. Pomoč je prišla še o pravem času. Poljski kralj Ivan Sobieski in vojvoda Karl Lotarinški pri- peljata veliko vojsko, s katero prepodita prestrašene Turke ter rešita mesto in ž njim vso državo. Princ 20 Evgenij Savoiski ie oozneie skorai oooolnoma uničil Turke pri Senti 1697, 1. Leta 1700. je izumrla sta¬ rejša vrsta Habsburžanov na Španskem in s tem se je začela zaradi nasledstva španska vojska med Francijo in Avstrijo. Za vlade Leopolda je Tirolsko Leopold I. prišlo zopet k Avstriji, in Ogersko se je 1687. 1, izpremenilo v dedno državo možkega zardda avstrij¬ skih Habsburžanov. Tudi Turki so sklenili s cesarjem mir v Karlovici 1699. 1. ter mu odstopili vso Ogersko 21 (izvzemši Banat) z Hrvatskim, Slavonijo in Erdeljskim. Leopold je umrl v 5. dan maja 1705. leta. Naslednik mu je bil njegov sin Jožef L Jožef je bil vladar, kakeršen je bil Avstriji uže dolgo potreben. Bil je vsestransko izomikan, v držav¬ nih zadevah moder, pogumen in odločilen; zatoiej so ga vsi njegovi podložniki ljubili, pa tudi sovraž¬ niki so ga spoštovali. Jožef je bil uže 24. dne janu- varja 1690. 1. za rimskega kralja izvoljen. Za svojim očetom je podedoval špansko vojsko, katero je po svojem izvrstnem vojskovodji Evgeniji tudi srečno nadaljeval. Jožef je umrl za kozami (17. aprila 1711. 1.) v 33. letu svoje dobe. Ker ni nobenih možkih dedičev zapustil, nasledoval mu je njegov mlajši brat Karl VI. Karl je napravil konec španskej vojski s tem, da se je odpovedal Španiji, a zato je dobil Nizo¬ zemsko, Milan, Mantovo, Neapolj in Sardinijo, katero je pozneje zamenjal za Sicilijo. Vojska s Turki je bila kratka in za Avstrijo srečna. Turki so sklenili Požarevski mir (1718. 1.), v katerem so odstopili Avstriji Banat, Temišvar, vso Serbijo z glavnim me¬ stom Beligradom, Valahijo do Alute, in jeden delež Slavonije in Bosne do reke Save. — V dunajskem miru (1735. 1.) je cesar odstopil Neapolj in Sicilijo španskemu infantu Don Karlu, in je dobil zato Parmo in Piacenco. Nova turška vojska se je slabo končala. Cesar je moral skleniti mir v Belemgradu (1739. 1.), 22 v katerem je izgubil vse poprej pridobljene dežele razven Banata. Ker Karl VI. ni imel sina in je za Avstrijo ve¬ ljala postava, da morajo le možki Habsburžani biti deležni prestola, izdal je 19. aprila 1713. 1. novo hišno postavo, tako imenovano pragmatično sank¬ cijo, katera je določila, da se avstrijske dedne de¬ žele nikdar ne smejo razdeliti, in če bi izumrl možki zarod vladarske rodovine, nasleduje ženski po prvenstvu v istem redu, kakor možki. Karl VI. je umrl v 20. dan oktobra 1740. leta in ž njim je izumrl ves možki zarod habsburške hiše v Avstriji. 23 Marija Terezija. Ko je s Karlom VI. izumrl možki zarod habs¬ burške rodovine, prevzela je njegova najstarejša hči Marija Terezija vsled pragmatične sankcije vladarstvo avstrijskih dežel. Bila je takrat stara 23 let in omo- žena s toskanskim velikim vojvodom Francem Lota- rinškim. A komaj je nastopila vlado, uže so jo pri¬ pravile tedanje evropske države v največje zadrege in nevarnosti. Najbolj jo je iznenadil napad iz Prusije, katerega se je najmanj nadejala. Pruski kralj Fri¬ derik II. je zasedel dolenjo Slezijo in premagal ce¬ sarsko vojsko pri Molvici (1741. 1.) in takd je bila Slezija izgubljena. Te izgube slavna cesarica ni mogla preboleti in začeli so se novi viharji. Prusija, Fran¬ cosko, Bavarsko in Španija so se zavezale zoper Avstrijo. Po dolgotrajnih in krvavih bojih sklenil se je naposled mir v 15. dan februvarja 1763. 1. v Hubertsbergu na Saksonskem. Slezija je ostala Pru¬ siji. V 27. dan marca 1764. 1. je bil nadvojvoda Jožef izvoljen za rimskega kralja. Marija Terezija je umrla po 401etnem modrem vladanji v 29. dan novembra 1780. 1. zapustivši urejeno, razširjeno in utrjeno državo svojemu sinu Jožefu II. Spomin te velike in modre cesarice časti vsak domoljubni Av- strijanec. Jožef II. Jožef II. je bil jako izomikan in prijazen vladar. Vse njegovo prizadevanje je šlo na to, da bi po¬ vzdignil gmotni in duševni blagor svojih narodov. A imel je to napako, da se je s svojimi vsestranskimi prenaredbami prenaglil ter si takč napravil nepre¬ magljivi ovire. Najpred je izdal razglas verske 24 potrpnosti, po katerem so protestantje in neze- dinjeni pravoslavni zadobili versko svobodo in več državljanskih pravic. Robstvo kmetskega stanu, katero je bila uže njegova mati polajšala, odpravil je Jo¬ žef II. popolnem v svojih deželah. Povzdignil je meš- Jožef II. čanstvo, preustrojil sodništvo in pravdstvo ter vpeljal splošen, bolj jednakomerno porazdeljen zemljiški davek. Povzdignil je tudi pomorsko kupčijo na ja¬ dranskem morji. A glavno njegovo nameravanje je bilo po vseh avstrijskih deželah vpeljati jednako ustavo in upravo, brez ozira na različne predpravice in posebnosti posameznih kronovin. Te drzne prena- 25 redbe so naredile velike razprtije med narodi, in ravno takrat, ko je cesar bolan ležal na Dunaji, pretila je avstrijskej državi vsled njegovih naredb neizmerno velika nevarnost. Umrl je v 20. dan fe- bruvarja 1790. leta. Leopold II. Ker Jožef II. lastnih dedičev ni zapustil, na- sledoval mu je njegov brat Leopold II., kateremu je bila prva skrb, da bi dal zopet mir in pokoj svojej državi. Politične razmere so bile jako neugodne. S Turki je sklenil mir v Sistovi (1791. 1.) Ogerskej deželi je obnovil staro ustavo, pomiril je Češko in vse druge dežele svoje države. Premagal je uporne Nizozemce 1790. leta, in si podvrgel vso deželo. Naj¬ več skrbi mu je delala „francozka revolucija", ki je pretila razdreti ves mir v Evropi. Njegova sestra, Marija Antonijeta, in njen soprog Ljudevit XVI., bila sta vjetnika francoske revolucije. Ravno, ko bi se bila imela pričeti vojska z Francozi, umrl je nena¬ doma Leopold II. v 1. dan marca 1792. 1. zapustivš' - državo svojemu 241etnemu sinu Francu. Franc II. (I). Za vlade cesarja Franca II. se je v Avstriji mnogo izpremeuilo. Začela se je evropska vojska, ali vojska z Napoleonom I. Na Francoskem so se godila strašna umorstva, katera še celo življenju kralja in kraljice niso prizanesla. Vojska se je širila po vsej Evropi a najbolj je zadela Avstrijo. Skozi 23 let se je vlekel krvavi boj, ki je zahteval velikanskih žrtev. Ko se je sklenil mir v Campoformiji (1797. L), mo¬ rala je Avstrija Nizozemsko odstopiti Franciji in se 26 odpovedati tudi Lombardiji, zato je pa dobila Be- nedke z okolico, jeden del Istrije in Dalmacijo. Leta 1795. je dobila Avstrija v tretjej porazdelitvi Poljsko zapadno Galicijo in glavno mesto Krakovo z okolico. Leta 1801., ko se je sklenil mir v Lunevillu, odsto- Franc II. (I.) pila je Avstrija svoja poslednja švicarska posestva Franciji. Še slabeje je bilo za Avstrijo, ko se je sklenil Požunski mir 1805.1., ki je bil jako nesrečen za našo državo. Cesar Franc je izgubil Beneško in Dalma¬ cijo, Tirolsko in vsa posestva na Švabskem; za vse to je 27 dobil le vojvodino Solnogradsko. Leta 1809., v 14. ok¬ tobra, bil je Dunajski mir sklenen; tu je morala Avstrija odstopiti Solnogradsko Bavariji, zapadno Galicijo velikej vojvodini Varšavskej in jeden del vzhodne Galicije Rusiji. Napoleon si je vzel kresijo Beljaško, deželo Kranjsko, Goriško, Istrijo s Trstom, Hrvatsko in jeden del Vojaške krajine tja do Save. Velike izpremembe na Francoskem — Napoleon se je dal za dednega cesarja francoskega venčati — napotile so cesarja Franca, da je ustanovil cesarsko dosto¬ janstvo avstrijsko ter se postavil za dednega cesarja avstrijske monarhije kot Franc I. (11. avgusta 1804. 1.) V odločilnej tridnevnej bitki pri Lipskem (16., 17. in 18. oktobra 1813. 1.) je bil Napoleon pre¬ magan in na Francosko pognan. Avstrija, stopivši iz tega boja, dobila je zopet vsa poprej izgubljena posestva nazaj, izvzemši jednega dela zapadne Ga¬ licije, Nizozemskega in okolice Krakovskega mesta. Pridobila si je pa tudi Istro, otoke in primorje Dal¬ matinsko in vojvodino Solnogradsko. Iz laških dežel je ustanovil cesar Franc kraljevino Lombarško- Beneško in iz ilirskih kraljevino Ilirsko. Cesar Franc je umrl v 2. dan marca 1835. leta ter je vreden, da ga ima v vednem spominu vsak Avstrijanec, ker on je rešil našo občno domovino od vesoljne monar¬ hije Napoleonove. Naslednik mu je bil sin Ferdinand I. Ferdinand I., s pridevkom „ Dobrotljivi”, je bil uže 1830. 1. venčan za ogerskega kralja. Leta 1837. je dobil v Pragi češko in 1839. 1. v Milanu lom¬ bardsko kr,ono. Leta 1846. je bilo mesto Krakovsko s privoljenjem Rusije in Prusije pridruženo Avstriji. s pomočjo Rusije. Najhujši uporniki so biliv glavnem mestu našega cesarstva, na Dunaji, in miroljubni 28 Leto 1848. je bilo osodepolno za naše cesarstvo. V tem letu so se ljudstva uprla in tirjala večje svobode in novih pravic. Na Ogerskem se je vstaja zadušila 29 cesar Ferdinand se je moral preseliti v Olomuc na Moravskem. Te jako neugodne okolnosti so bile po¬ vod, da seje bolehni cesar Ferdinand prostovoljno od¬ povedal cesarskemu prestolu. Po obstoječej postavi, ker cesar Ferdinand ni imel otrok, moral bi mu biti naslednik njegov brat nadvojvoda Franc Karl. Ker pa tudi ta ni hotel cesarske krone, prepustil jo je svojemu prvorojencu Francu Jožefu, kateri je bil v 2. dan decembra 1848. 1. z veliko svečanostjo proglašen za cesarja. Ferdinand je umrl v 29. dan junija 1875. leta. Franc Jožef I. Kmalu potem, ko je Franc Jožef nastopil ce¬ sarski prestol, vnela se je vojska na Laškem, ki se je pa končala srečno za naše cesarstvo. Leta 1859. je sardinski kralj Viktor Emanuel II. zopet napovedal vojsko Avstriji in leto potem je bil sklenen mir v Ziirihu, vsled katerega je morala Avstrija odstopiti Lombardijo Napoleonu III. Leta 1864. se je vnela vojska z Danci, katere se je tudi Avstrija udeležila. Prusi so hoteli naposled imeti deželi Šlezvik in Hol- štajn, in tako je prišlo dve leti pozneje do vojske s Prusi in Avstrijo. Avstrija, katero so bili na jugu Lahi, a na severu Prusi napadli, dobila je sicer pri Kustoci sijajno zmago, ali v boji pri Kraljevem gradci na Češkem so jo Prusi popolnem premagali. Da bi se dalje kri ne prelivala, sklenil je naš cesar mir z Lahi, pustivši jim kronovino Benečansko, in s pražkim mirom (v 23. dan avgusta 1866. 1.) ločil se je od nemške zaveze, odstopivši svoje soposestvo do Šlezvik-Holštanja Prusiji. — Ako si ogledamo dbbo za vladarstva našega presvitlega cesarja Franca Cesarjevič Rudolf nastolnik. dobri in milostivi cesar svojim predpravicam, samd Jožefa I., priznati moramo, da je dobila Avstrija vso drugačno, novo podobo. Rad se je odpovedal naš r 31 da bi bila ljudstva srečna in zadovoljna. V 20 dan oktobra 1860.1. je izdal tako imenovano oktobersko diplomo, katera proglasuje, da se od sih dob le s sodelovanjem državnega zbora in deželnih zborov delajo in izdajejo postave. Ogerska je dobila svojo lastno vlado, to je svoje ministerstvo in svoj državni zbor. Državne osnovne postave od 21. decembra 1867. 1. preustrojile so Avstrijo v najsvobodnejšo državo. Ljudska šola, najvažnejši podloga vsakej državi, se je prenovila z novo šolsko postavo od 1869. 1. Vrhu vsega tega oziral se je naš cesar tudi na umeteljnost in znanstva. V Kološvaru, Zagrebu in Černovicah so se ustanovila vseučelišča. Kmetijstvo se vedno bolj povzdiguje, kupčija in obrt se pospešuje po novih železnicah in cestah, In povsod, kamor koli se ozremo, vidimo, da je napredek. Naj bi tedaj mnogojezični narodi avstrijski, spominajoč se lepega gesla našega svitlega cesarja: „Z združenimi močmi!“ delali na to, da postane naše cesarstvo veliko in mogočno ter nepremagljiva trdnjava, bodi si kateremu koli so¬ vražniku od zunaj.