Novičar iz domačih in tujih dežel.
Z Dunaja. — Da je političen položaj veliko resnejši, kakor se je sploh sodilo, kaže dogodba, katera je po vsem nova v diplomatični zgodovini* Nemška in Avstrija objavile ste mi u ul i p ete k večermed-sobno pogodbo za ohranenje miru in skupno bram bo.
Kaj je dalo povod temu koraku, je lahko uganiti, ako se ozira na dogodbe zadnjih dveh mesecev in enako se da tudi ugibati, kaj sta s tem razglašenjem tajne pogodbe nameravala Bismars iu Kalnouy. Obstanek pogodbe bil je uže zdavnej znan, besede njene pa so bile tajnost za veliko občinstvo. Nikakor tudi ni dvomiti, da je knez Bismark minulo jesen ruskemu caru naznanil vsebino pogodbe. In opazovati je bilo, da od one dobe car sam ni kazal tolike bojevitosti kot mnogokrat prej. Rusko časništvo   pa  se  nikakor  ni  kazalo  mimojše in
vedno se je podtikalo Nemški in Avstrijski, da one ho-četi vojsko. Sedaj bode to vsikakor odpadlo, ali se bo pa dosegel glavni namen tega koraka, da bode Ruska nehala svojo V3Jno pomikati proti avstrijski meji, to je danes še negotovo.
Od tega pa je ravno odvisno, ali se nam ohrani mir ali pa pride vojna. — V obče se ne sme prezreti čas, v katerem se je razglasila nemško-avstriiska pogodba. Ne bilo bi izključeno, da namerava Bismark, ako Ruska ne umakne od meje svoje vojne, na spomlad, toraj čez 2 ali 3 mesece Rusko z združenima vojnama prisiliti, da to stori ali pa, da se poskusijo — v krvavi vojski. Znaao je namreč, da bi bil letos čas za tako vojsko ugodnejši, kakor pa kasneje enkrat, ko bode Ruska uže dodelala svoje železnice, trdnjave in druge priprave in pa v času, ko bi uže tudi Francoska bolj okrevala od svojih notranjih zmešnjav. — Se ve da tudi ni izključen drugači izid sedanje krize. — Sedaj namreč nemško-avstrijsko zvezo tudi dejansko podpira Laška, in namene njene podpira tudi Angleška. Ko Di pa umrl nemški cesar ali Bismark, potem pa se lahko vse pre-suče; ta položaj naganja Bismarka k vedno večjim vojnim pripravam, in to z nedvomljivim Lamenom, porabiti jih v najugodnejšem trenutku.
Nemško-AvstriJ8ka pogodba za ohranenje mirii in pa za skupno brambo glasi se po oficijozni „Wiener Abendpost" z dne 3. februarija št. 27. t. 1. z uvodom tega lista vred, tako:
Vladi avstro-ogerske monarhije in pa Nemške spoznali ste za primemo razglasitev svoje dne 7. oktobra 1879 skleujene zveze, da bi se konec storil dvombam, katere se na različnih straueh goje in v različne namene porabljajo glede njenih izključno obrambenskih (defenzivnih) namenov. — Obe zavezni vladi vodi pred njuni politiki prizadevanje, mir ohraniti in njega motenje po moči zabraniti; prepričani ste, da bode objavljenje vsebine njune zavezue pogodbo vsako dvombo o tem izključilo in ste zato sklenili, objaviti jo.
Pogodba se glasi:
„Glede na to, da morata Njihova veličanstva cesar avstrijski, kralj ogerski in nemški cesar, kralj pruski, smatrati za svojo neizogibno vladarsko dolžnost, pri vseh okolnostih skrbeti za varnost svojih držav in za mir svojih narodov ;
glede na to, da bode obema vladarjema podobno one prej obstali zavezni razmeri po trdnem skupnem ravnanji obeh držav mogoče, to dolžnost ložje in vspešneje spolnovati;
glede konečno na to, da tesno skupno postopanje Avstro-Ogerske in Nemške ne more biti nikomur pre-tilno, temveč je pripravno, vtrditi po berolinski pogodbi ustanovljen evropejski mir, sta Njihova veličanstva cesar avstrijski, kralj ogerski in cesar nemški drug drugemu slovesno obetajoča, da svojemu čisto obrambenemu dogovoru napadljiv (agresiven) namen na nobeno stran in nikdar nočeta pridevati, sklenila, storiti zvezo miru in vzajemne obrambe.
46
47
V  ta namen sta Najvišje ona za svoja pooblaščenca imenovala: Njegovo veličanstvo cesar avstrijski, kralj ogerski Najvišje svojega pravega tajnega svetovalca, ministra cesarske hiše in vuanjih zadev, feldmaršal-lieute-nanta Julija grofa Andrassv-a iz Csik-Szent-Kiraly in Kraszna Horka itd., — Njegovo veličanstvo nemški cesar, Najvišjega svojega izvanreduega in pooblaščenega poslanika, general- lieutenanta princa Henrika Vil. Reuss itd., katera sta se danes na Dunaji združila ter se po zamembi svojih, za dobre in zadostne spoznanih pooblastil, dogovorila, kakor sledi:
Člen I. Aro bi se proti pričakovanji iu proti odkritosrčni želji obeh visokih pogodnikov ena obeh držav od strani Rusije napadla, tedaj sta oba pogodnika vezana, drug druzega podpirati z vesoljno vojno močjo svojih držav in dosledno samo skupno in soglasno sklepati mir.
Člen II. Ako bi bil eden pogodnikov napaden po drugi vlasti, se s tem zavezuje drug visoki pogodnik, napadniku proti svojemu visokemu zavezniku ne le ne pomagati, temveč najmanj držati se proti pogodniku dobrohotno nepristransko (neutralno).
Ako bi pa v takem slučaju vlast, ki je napadla od strani Rusije, dobila podporo bodisi v obliki dejanskega sodelovanja, bodisi po vojnih naredbah, ki prete napadenemu, tedaj nastopi v členu I. te pogodbe dogovorjena dolžnost vzajemne pomoči z vso vojno silo tudi v tem slučaju takoj v veljavo in vojskovanje obeh visokih pogodnikov tudi tedaj postane skupno do skupnega sklepa miru.
Člen III. Ta pogodbo imata v smislu njenega mirovnega značaja in pa, da se izključi vsako napačno tolmačenje, oba visoka pogodnika imeti tajno, ter se sme tretji vlasti razodeti samo s poraz umljanjem obeh pogodnikov in pa v smislu posebnega dogovora.
Oba visoka pogodnika imata po mišljenji cesarja Aleksandra izraženem, pri dotiki v Aleksandrovem nado, da se oboroževanje Ruske dejansko ne bode skazalo njima nevarno in zato sedaj nimata povoda, kaj naznanjati, ako bi se pa proti pričakovanji ta nada skazala kot napačna, tedaj bi visoka pogodnika smatrala kot dolžnost svoje (lojalitete) odkritosti, to vsaj zaupno cesarju Aleksandru naznaniti, da bi morala napad na enega kot zoper oba obrnjenega smatrati.
V  dokaz tega sta pooblaščenca to pogodbo lastnoročno podpisala in zraven svoje grbe odtisnila.
Storjeno na Dunaji dne 7. oktobra 1879. (M. P.) Andrassv.         (M. P.) Henrik VIL Reuss.
Nemška. — V ponedeljek od 1. do skoraj tretje ure govoril je knez Bis mar k v nemškem državnem zboru govor, katerega s pozornostjo spremlja vsa Evropa, ker vsakdo čuti, da je vendar-le v prvi vrsti od namenov Bismarkovih odvisno, kaj nam prinese bližnja prihodnost. Novi predlogi, o katerih se je razpravljalo, seobgajo 2 pomenljivi reči: a) pomnožitev nemške, sedaj uže velikanske vojne za 750.000 mož, tako,   da lahko postavi na francosko mejo 1 milijon vo-
jakov, en milijon na rusko mejo in jih doma še tudi lahko ima na razpolaganje ravno toliko, da jih odpošlje kamor koli treba; b) za najem posojila 280 milijonov mark.
Bismark, ki je precej težko govoril iu med govorom spil 10 kozarcev vode, omenjal je sam začetkom govora, da mu ni treba zagovarjati nobenega predloga, temveč hoče govoriti samo o položaju sploh. V obče, pravi, je položaj tak, kot leta 1879, pa nekoliko boljši kot lansko leto, ker sedaj Francoska ne preti z vojsko. Glede Francoske rekel je BismarA: Smemo se zanašati, da bode politiko miru, katere zastopnika je veljal predsednik Grevv, nadaljeval predsednik Caruot, pa tudi pre-membe v francoskem ministerstvu so take, da pomenjajo večjo pomirljivost kot premembe v predseduištvu; — iz vsega tega sklepa, da je pogled na francosko stran veliko pomirljivejši, kot vlansko leto.
Glede Ruske pravi, da je več strahu prizadevala letos Ruska, pa to bil je bolj prepir časništva; jaz pa mislim, da tudi na Ruskem položaj letos ni drugače kot vlani. — Mi ne pričakujemo od Ruske nikakor ne napada in ne sovražne politike.
Strahu je dajalo povod rusko časništvo in pa nastavljanje ruske vojne. — O časuištvu sodi Bismark, da ima na Francoskem vpliv na politiko vlade, na Ruskem pa ne; na Ruskem izražuje časništvo namene bolj ali manj veljavnih višjih uraduikov, pa ta veljava je lahka kot pero memo veljave njeeo-vega veličanstva cara ruskega. — Prepričal sem se pa zopet, da car ruski nima ni kakor š-nih vojski nih uamenov zoper nas, da nima namena, napadati nas in sploh ue napadoma vojskovali se. Ruskemu časništvu ne verjamem, besedam ruskega cara pa verjamem in jim zaupam po vsem.
O nakopičavanji ruske vojne pravi: Prav lahko bi bilo videti, da ima to namen, eno sosednih držav nenadoma napasti, pa tega ne verujem, ker to bi bilo v nasprotji s značajem ruskega cara ter bi bilo v nasprotji z njegovimi izjavami, dalje pa bi bil namen prav težko razumljiv, mislim, da ima Ruska obilno poljskih podiož-nikov, kolikor jih želi. Tega ne verjamem celo za slučaj ne, ko bi po kakovi razstrelivui prikazni, katere ne more nihče proračuniti, nastala nemško-francoska vojska; jaz mislim, da bi tej ne sledila neposredno tudi ruska vojska, sploh da bi taka posledica ne bila neizogibna. Nasprcti pa se mi zdi za slučaj rusko-nemške vojske neizogibna tudi nemško-fraucoska vojska, ker bi take ne mogla zadržavati nobena sila.
Nakopičavanje ruske vojne na naših i a avstrijskih mejah je drago in zato sodim, da more Russa s tem samo eno nameravati, da bi njen glas glede izhodne krize imel večjo veljavo.
O izhodnem vprašanji pravi Bismark:
Po kratkem pregledu izhodnih kriz omenja Bismark, da so bile nemško-ruske razmere vedno dobre tudi leta 1866.   Ruska ni motila naših vspehov, 1.  1877 pa nismo
storili, kar je zahtevala Ruska in tudi pri Avstriji prizadevala si je brezv8pešno, kaj doseči. — V berolinski mirovni pogodbi prizadeval sem si vstreči vsem željam Ruske. Mislil sem res, da sem si zaslužil pravico priznanja od strani Ruske, toda nisem mogel in ne hotel odptujiti se A v stro-Oger ski. Ako bi bil to storil, potem bi bili postali v Evropi osamljeni ter bi bili postali brezpogojno odvisni od Ruske. — Nagnenje Francoske in Rus*e k vojski selijo nas k obrambi. „Šuke Francoske in Ruske silile so nas postati karpi."
Glede Bolga rs ke rekel je: Tu in tam prizadevali smo si, želje Ruske spolnovati po zaupnih migljajih, pa doživeli smo, da so nekateri Ruski ravno te naše korake imenovali Ruski najbolj sovražne.
V prihodnje bodem toraj, ako se Ruska uradno obrne do Nemške zato, da pripomore v Bolgarski uvesti strogo postavno stanje in po pogodbi določen vpliv Ruske, rad svetoval ujegovemu veličanstvu cesarju, da se to zgodi.
Sklepal je Bismark tako:
Izrekel bi izrekoma notranjskim časnikom, tako pretenje opustiti. To ne pelje nikamor. Pretenje, katero nam izreka — ne vlada, ampak časništvo — je prav za prav neverjetna neumnost, ako se pomisli, da se hoče veliko in ponosno vlast, ka-koršna je nemška država, v strah spraviti po gotovi preteči obliki tiskovnega črnila, po uvrstenji besedi. To bi se moralo opustiti, potem bi se nam polajšalo, našima obema sosedoma tudi prijaznejše se bližati.
Ljubezen in dobrohotnost nas lahko podkupi, morebiti še prelahko; s pretenjem pa prav gotovo ne. (Dobro!) Mi Nemci bojimo se Boga, sicer pa nikogar ne na vsem svetu, m bogaboječnost sama nam že nalaga mir ljubiti in gojiti. Kdor ga pa vendarle krha, ta se bode prepričal; da je bojavesela domovinska ljubezen, katera je leta 1813 vse prebivalstva takrat slabe, male in izsesane Pruske klicala k zastavam, dandanes postala lastnina vsega nemškega naroda, in da oni, kateri nemški narod kakorkoli napade, njega najde enotno oboroženega in vsakega brambovca s trdnim prepri-čenjem v srcu: „Bog bodi z nami!" (Živahna trajna pohvala.)
Po govoru Bismarkovem pritrdili so s prav malimi besedami vodje večjih strank in predlog brambovski sprejel se je soglasno.
Ako bi se hotelo soditi o vspehu govora Bismar-kovega in razglašenja nemško-avstrijske pogodbe, priznati je, da iznemirjenje ni postalo toliko, kakor bi se bilo smelo sploh bati. — Časništvo sicer sodi o teh izjavah različno vsak z svojega političnega stališča. Laški, angleški, nemški in avstrijski časniki prepoznavajo resnost položaja, toda vsi sodijo, da se s tem korakom nismo približali bolj nevarnosti vojske. Zelo hladno sodijo tudi časniki ruski. Francoski časniki pa sodijo, da potem   pretenji Ruska ne more odjenjati od
svojih dosedanjih korakov, da je ruskofrancoska-an-gleška zveza postala neizogibna. — Borza pa je na vse to odgovorila s kursi, ki so za l°/0 do 2% nižje memo prejšnjih.
Bolgarska. — Videti je, da ima bolgarska vlada na vse kola posla prezati na to, da se zaroti zoper njo in kneza, ki se donašajo iz bližnjih pokrajin zaslede in zaduše. — Tudi neposrednjo pa je segla Ruska v bolgarske razmere, ker je Turški zažugala, da njen poslanik pri Turški zapusti Carigrad, ako bi ta Kiazim bej-a poslala v Sofijo in s tem neposredno pripoznala postavnost sedanje Bolgarske vlade in njenega kneza.
Srbska. —Minulo nedeljo imela je „liberalna" stranka povodom predstoječih volitev za „Skupščino*4 shod stranke. Ristič razlagal je program stranke z leta 1883 z 4 glavnimi točkami: Balkanska konfederacija, politiška in državljanska prostost z državno neodvisnostjo, cerkvena avtonomija in štedlivost v drža vnem gospodarstvu.
Francoska. Pariz 7. febr. — VTečina časnikov izraža se, da je govor Bismarkov na videz mirneji nego v resnici. V političnih krogih se povprašuje, ali Bis-marck res služi mirovni stvari, proglašajoč nemško vojaško hegemonijo in to v izrazih, ki morajo žaliti samoljubje drugih vlastij ter opravičujejo ruska oboroževanja.
48