Mala dobrotnika
okler ima Clovek v obilosti vsega, česar potrebuje, lahko in ugodno mu je življenje. Takemu človeku ni treba misliti, kaj bode jedel jutri in kako se bode oblekel, on le seže v omaro ali skrinjo, vzame si denarja in si naroči, česar mu je treba.
A vse drugače je to pri siromaku, ki nima, česar mu je najpotrebnejše za življenje, to je: hrane. Vi, ljubljenci raoji, ki čitate te moje vrstice, gotovo še niste okusili takega uboštva, ali v šoli ste vže imeli gotovo take ubožčeke okolo sebe, ki so ob hudi zimi zaradi uboštva ostajali v šoli čez kosilo. Ko ste vi opoludne veselo prihiteli domov ter našli vže pogrneno mizo, sedeli so oni siromaški otroci v šolskih klopeh in so bili veseli, ako so našli kak košček suhega kruha v svoji torbici, a še bolj so bili veseli, da so smeli ostati v gorki šolski sobi, ker doma niti gorke sobe niso imeli.
Kaj ne, otroci, to je pač ubožno življenje? Jelite, da so to sirote, katerim je treba pomagati v taki bedi?
:5                         *      .
V bližnji okolici raesta Radinovca je razsajala pred nekoliko leti huda lakota. Ljudem, ki so bili drugače pridni in delovni, nestalo je hrane ia denarja. Bila je zelo slaba letina; Ijndje so komaj toliko pridelali, da bi se bili skromno preživeli iez zimo. In še od tega malega, kar so pridelali, prodati je bilo treba nekaj, a nekaj pridržati za živež. Xastopila je zima, huda zima, — ljudje niso imeli hrane, ne obleke, ne drv pri hiši. Še celo sena jim je nestalo, da niso itiogli živine na-krmiti. Kravice, ki so poprej dajale po nekoliko litrov mleka na dan, dajale so ga zdaj komaj po pol litra, največ po liter; a kaj je pol litra, kaj liter mleka za obilo
družino, če ni ne soli, ne moke, ne drv, ne drugih najpotrebnejših stvarij pri hiši. V taki bodi so morali ubožni ljudje prodati zadnjo živinee iz hleva, da so si kupili potrebne hrane. Zivina, zaradi pomanjkanja krme suha in slaba, raorala se je pro-dati skoraj pod nie. — V mesto Radinovee se je raznesla žalostna vest, da po bližnjih vaseh ni več nobenega živinčeta pri hiši, vse so morali ljudje prodati, da si podaljšajo življenje vsaj za nekaj dni. Vrhu tega je nastala ostra zima, sneg je zapadel na meter visoko; Ijudje niso mogli iz vasij, niti drugi k njim v vas — bil je to velik križ in nadloga.
V raestu Eadinovcu, kamor so dohajali vsak dan žalostni glasovi iz okolice, bilo je vse vznemirjeno, ko se je slišalo, da po nekaterih vaseh tudi Ijudje vže umirajo od gladi. Domači gospod župnik je v nedeljo z lece opisoval prežalostno stanje bližnjih sosedov ter prosil v imenu Božjem in Zveličarjevem, da naj vsak, kdor le količkaj preraore, pomaga siromakom, ki so v največji sili in potrebi. Zbralo se je tudi nekoliko dobrosrčnih meščanov, ki so osnovali poseben odbor za nabiranje dobrovoljnih doneskov, bodi-si v denarjih ali živežu za stradajoče oko-ličane. Vsak najmanjši dar se je vzprejel z hvaležnostjo in oddal na dotično mesto.
Tudi iz Eadinovskft šole so prihiteli nekega dne otroci domov in rekli: da ( bode gospod učitelj nabiral darove za stradajoče siromake v okolici. Dobri in usrai-ljeni otroci so prosili stariše, naj bi pomagali siromakora. In res, ni ga bilo otroka, ki bi ne bil vsaj nekaj prinesel, da se odpomore v najhujši sili. Nabral je gospod učitelj v nekoliko dneh precejšno število obnošene obleke, gorkih klobukov, sukenj in črevljev; vrhu tega tudi moke, masti, drv in denarja. Vse to se je takoj od-poslalo v one kraje, kjer bila je beda najve?ja, da se razdeli mej nbožce. Oh, ko bi bili slišali, otroci, kako so ti bodniki blagoslavljali svoje dobrotnike, ter molili in prosiii Boga, da bi jim vsak, še tako majhen dar povrnil stotero!
* *                *
Neko nedeljo zvečer so priredili prebivalci raesta Radinovca večerno zabavo s tombolo na korist stradajočim v okolici. Za to zabavo so nabirali nekoliko dni poprej različne stvari, da bi jih imeli pri tomboli za dobitke. In v kratkem se je bilo nabralo lepo število mnogovrstnih stvarij v vrednosti nekoliko sto goldinarjev. Vse te lepe stvari so darovali seveda prebivalci mesta Eadinovca in zvečer so ku-povali tablice s števili, kakor je to pri vsaki tomboli običajno. Kdor je dobil kak dobitek, odnesel si ga je domov za spomin, a denarji, ki so se izkupili za prodane tablice, obrnil se je za stradajoče v okolici.
Mej oaimi, ki so podarili kako stvar kot dobitek za tombolo, bila sta tudi Novakova Vida in njen bratec Janko. Oba sta hodila v domačo mestno šolo, in od tistih mal, ko jim je gospod učitelj v šoli pripovedoval o veliki in neznosni bedi bližnjih okoličanov, nista imela mini, vedno sta premišljevala, kako bi tudi ona dva kaj pripomogla v korist ubogim stradajoeim. Zaman sta ju oče in mati opozarjala, da se je v ta blagi namen vže toliko nabralo, da se bode siromakom v okolici zdatno pomagalo, da se je tudi iz mestne blagajnice dovolila precejšna vsota denarja v podporo ubogim, da so precejšne vsote darovali tudi vlada, škof in drugi mestni odličnjaki, vse zamin — Vida in Janko nista bila s tem za-dovoljna.
2*
Nekega dne popoludne stopita oba pred očeta in mater ter ju s povzdignje-nima rokama prosita, da bi jima dovolila storiti za siromake to, kar sta se na-menila.
BNii, in to bi bilo?" vprašata radovedno oče in mati.
BNe, ne, povedati nočeva" — odgovorita brat in sestrica, poprej nam rao-rate obljubiti, da smeva storiti, kar sva se naraenila.
,,Nu, pa vama bodi v imenu božjem," rečeta oče in mati.
BJaz sem se namenila vse svoje igraee podariti za tombolo v korist strada-jočim siroraakom," reče odločno in veselo brdka deklica Vida.
Jn jaz podarira svojo prirodopisno knjigo s slikami, katero mi je podaril krstni kum," reče Janko.
Gorki poljubki očeta in matere so bili odgovor tem lepim besedam, ki so potekle iz tako nežnega in dobrega srca njiju otrok. Zna se, da sta oče in mati tej plemeniti prošnji rada ustregla. Jokala sta se od veselja, a otroka sta odhitela v sobo, da pripravita vsak svoje darove. Vida je pobrala vse svoje igrače iz omare a .Tanko je vzel svojo Bprirodopisno knjigo s slikami," da jo še jedenkrat vidi, predno jo podari v dobrodelni namen.
*
*                *
Po končani večerni zabavi, pri kateri se je precejšna vsota denarja nabrala pripovedoval je neki gospod zbranim gostom o lepem dejanji Novakove Vide in njenega bratca Jankota.
Slučajno se je zgodilo, da je Vidine igrače dobila pri tomboli neka zelo imovita gospa, a Jankotov Bprirodopis" mestni nacelnik. Od velikega veselja, da sta ravno ona dva dobila te dragocene, iz otroških src podarjene darove, položila sta vsak po 100 goldinarjev v korist stradajočin siromakom.
*                *
Drugi dan je dobila Vida sledeči lastnoročno pisan list od zgoraj omenjene imovite gospe:
MPreljuba moja Vida! Tvoje lepe igrače so zdaj moje in jaz jih smem podariti, komur koli hočem. Nu,1 jaz mislim, da tega raojega darii najvrednejša si ti, ker imaš tako plemenito srce. Eada, prav rada ti jih podarim in želim, da bi tvoje usmiljenje, katero si te dni pokazala do ubogih sirot, nikoli ne ugasnilo V tvojem srci.                .                                        Marija pl. Jelodvorska, graščakinja.
In Janko je prejel list, katerega je lastnoročno pisal mestni načelnik. List sl<3ve:                                                                                                                              '
BDragi moj Janko! Dobitek pri večerni tomboli, ki mi je napravil toliko veselja, darujem tebi. Ees, lepa knjiga je ta ,,prirodopis," iz katerega se učimo spoznavati modrost, vsemogočnost in neskončno Ijubezen božjo, katero čuti vsaka, tudi najmanjša živalca na zemlji. In če ljubezen božja ne zapusti niti uajinanjšega črvička na zemlji, kako naj bi zapustila človeka, ali še celo tako pleraenitega otroka, kakor si ti, Janko moj Ijubi! Bog naj te blagoslovi in vodi po vseh potih tvojega Življenja .                                                                        Anton Trnovec mestni načelnik.
Tii završujem svojo povest ter mislim, da mi ni treba opisovati onega velikega veselja, katero sta naredila ta dva lista. Majhni, neznatni darovi naše Vide in nje-nega bratea Jankota so se izpremenili z blagoslovom božjim v največje in najzdat-nejše darove, katere so poklonili mestni prebivalci svojim stradajočim okoličanom.
Lj. T