Kdaj gre tesarski in mizarski les sekati?
Po Harresovi tesarski soli „Schule des Zimmermanns^.
Sploh se sliši terditi, da tesarski in mizarski les iu les zidarski sploh se ima o zimskih mescih, in sicer od vseh Svetih do konca svečana, podirati; al malo kdo pomisli, da od vseh Svetih do konca svečana so štirje mesci in da ne more vse eno biti: ali se ravno tisto drevo poseka kmali po vseh Svetih ali ob novem letu ali o sveč-nici ali še štiri tedne pozneje. Tesarski mojstri pred več eto leti so les za mnogoverstne stavbe, ktere so še danes terdne, po naslednjem pregovora poderali:
Če les podiraš o božiču,
Ti bo terpel desetkrat delj;
Ko Fabijao pride in Boštjan,
Se po njem že sok razliva. Po skušnjah teh starih mojstrov je tedaj zadnji krajic mesca grudna (decembra) najboljši les podirati. In da imajo v ti reči prav, nam spričujejo njih zidanja, ki so se do današnjega dne ohranile. Kako skerbni so bili že v starih časih naši spredniki, da so o pravem času tesarski les podirali, se iz tega vidi, da so jih zastran tega najimenitniši pisatelji v misel jemali.
Plini pravi, les se mora takrat sekati, kadar se skorja ali ljub je od beline ne loči; pozneji pisatelj Vegeci Renat pa na ravnost terdi, da se mora od 14. do 23. grudna podirati; Konstanci Kolamela pa priporoča les sekati mesca grudna.
Da je to resnica, ki se na skušnje opira, se da tudi po rasti dreves spričati, kar se je tudi po novih skušnjah zvedilo, da les ni nikakor enako terden in tudi enako dolgo ne terpi, čeravno je enega plemena in je na ravno tistem kraji rastel, ako je bil pa v različnih dobah sploh za drevosek poterjenega časa posekan.
Na t ura loči drevesno rast v dve poglavitni dobi: od zimskega do poletnega sončnega obračila, to je, od b o-žiča do kresa.
Ko se perva doba od zimskega proti poletnemu sončnemu obračilu prične, se začne življenje v drevesu veselo gibati, popki se jamejo razraševati, drevo se na vse kraje Tazširjuje, dobi nov les in novo ljubje.
V drugi dobi, od poletnega proti zimskemu sončnemu obračilu, se drevo zraša in zori, da bo moglo v naslednji dobi veselo in z vso močjo rasti. Sok ali mezga, ki se je v pervi dobi po sočuatih cevicah pretekal in omenjene cevi popolnoma napolni, se v drugi dobi močno spreoberne, zgosti in ostane, potem kakoršne sorte je drevo, kakor smola ob krajih sočnatih cevk. Če se tedaj drevo proti koncu druge dobe, preden se še novo življenje v njem prične, poseče, okiesti, oljapi in sušiti dene, tako namreč, da ga suhi zrak dobro prepihuje in les močno skupej stiskuje, se na deblu še smolnata mezga v svojih sočuatih cevkah popolnoma sterdi in zagerne druge lesne dele tako, da ji zrak nobene krivice prizadjati ne more. Od znotraj takemu lesu ne žuga zdaj nobena škoda več; le od zunaj utegne kakošna uima čez-nj priti.
Vse drugači je pri tistem drevesu, ki je bilo takrat posekano, ko se začne po njem že sok pretakati, mezga kar je je v sočnatih cevkah, svoje dela opravljati, in nove reči, ki se žlahtajo, na-se potegovati in vedno bolj zmeh-čevati. Te razmehčane reči, kterih življenje preneha, berž, ko se drevo poseka, začno vreti, kakor vsi drugi rastlinski šoki, iz vinskega vrenja pridejo v jesihovo vrenje ali kisanje, iz tega pa v gnjilo vrenje in tako dobijo sčasoma tako ojstrost, da žilice, v kterih se sok pretaka, napade in razdene tako, da se drevo sčasoma posuši in v prah zdrobi. Tak les se posebno po dežji in vročini, tolikanj leže pokvari, kolikor bolj udarja od znotraj več ali menj ojstrosti na sok, ki je gnjiti pričel. Ta ojstrina se najbolj množi, če je bilo drevo ta čas posekano, ko se je smolnata mezga v sočnatih žilicah zmehčala, in drevo še ni ozelenelo, da bi po perji moglo dihati, — in to je mesca prosenca in svečana.
Ce se drevo poseka pozneje, namreč mesca suš ca ali mali travna, in nekoliko dni z vejami vred ležati pusti, se veliko v sočnatih žilicah zaderžane tekočine po perji izhlapi, preden sok vreti začne. Čeravno je potem manj škode za les, nastopijo vendar le, če se drevesa pozneje sečejo, nove neugodnosti. Les zgubi po odteku svojega soka največji del svoje prožljivosti in terdnosti, in postane tako puhel, da ni v stanu vode deržati.
Iz nekterih skušinj se to vse bolj natanko zve.
Štiri smreke enake starosti, ki so vse blizo skupej in v ravno tisti zemlji rastle, so bile v štirih zimskih mescih posekane, ena konec grudna, druga konec prosenca, tretja konec svečana in četerta pa konec sušca, in v enako močne in enako dolge kerclje (bruna) prežagane in enako posušene, potem so bile na ravno listi oder položene in na sredi z enako težo obložene. In lejte! tista smreka, ki je bila konec grudna posekana, in pri enakim vpognjenji ali šibenji je bila nosi v nos t pri koncu prosenca posekani smreki 12stikrat manja, pri uni konec svečana posekani pa 20krat manja, pri tisti pa, ki je bila konec sušca poderta, celo 38tikrat manja, kakor nosivnost . perve, ki je bila konec grudna posekana bila.
Iz rečenega je očividno, kdaj je najboljši čas, tesarski les sekati, da dolgo terpi.
Lesene rante so bile konec grudna in konec svečana sekane; une so bile čez 16 let še vedno krepke in terdne, te so se pa koj po 3. do 4. leta že prelomile. Dve močne smreki enake lastnosti in dobrote, od kterih je bila ena konec grudna, druga pa konec svečana posekana, ste bile na štiri robove otesane in obedve v vlažno zemljo zakopane; una je bila čez 16 let še terdna, ta pa je že čez 8 let popolnoma sognjila. Od ravno teh smrek so se konjske stanišča napravile, in tramiči so se mogli od tiste smreke, ki je bila konec mesca svečana posekana, iz hleva pometati, od une pa, ki je bila konec grudna sekana, so celih 6 let terdni ostali. ,
Ker se tesarskemu in mizarskemu mojstru najbolj to šteje v čast,   da to,  kar naredi,   d o i g o t e r p i, naj tedaj
232
gleda skerbno na to, da kupuje le tak les, ki je bil zadnji mesec leta, to je, mesca grudna ali decembra posekan. Gruden naj pogrudi še le drevo v gojzdu!