Stey. 19. Y Mariboru 7. maja 1891. Tečaj XXV. List ljudstvu -v poduk. Uhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Maribora g pošiljanjem na dom ca celo leto 3 gld„ za pof leta 1 gld. 60 kr , ca četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja aprarništrn v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice. hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo Hat brez posebne naročnine. Posamezni listi dob6 se v tiskarni in pri g. Novak-a na velikem triju po 5 kr. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstico, če se natisne enkrat S kr. dvakrat kr., trikrat 16 kr. Klub konservativcev. Izmed vseh klubov, kar se jih šteje v drž. zboru, ima za nas „klub konservativcev" največ pomena. Zato govorimo dnes o njem v posebnem članku in želimo, da ga naši bralci izpoznajo do dobrega, s tem pa tudi pripoznajo, da gre našim poslancem zato le hvala, ker se drže tega kluba. Kakor stojimo sedaj, pač ne kaže drugače in komur ni to po volji, tak ne pozna sedanjih razmer, ali pa išče le svojih ko risti, ne pa slov. ljudstva. Na srečo pa ni tacega v vrsti naših poslancev in so vsi v „klubu konservativcev." V prejšnjih dobah drž. zbora ni bilo tega kluba in zato sodimo, da bode prav če, našim bralcem razložimo ime kluba, kajti v imenu leži že skorej ves pomen njegov. „Klub konservativcev", kaj to ime hoče? — Konservativec je beseda privzeta iz latinščine in pomeni moža, ki hrani, varuje ali se drži tega, kar je dobro ali kar vsaj sodi za to, da je dobro. V tem, ko* hrani staro, dobro reč, ne brani se on nove, kedar se prepriča, da je dobra, bolja od stare. Dokler pa nima tega prepričanja, drži se stare reči, dobre ali vsaj ne preslabe. V tem si misli: staro poznam, kaj pa vem, če ne bode nova reč slabša od staiJ*? Tako dela pač vsakdo v svojem vsakdanjem šivljenji in redko ga vkani, če tako ravna. Ali še bolje ti kaže tako ravnanje na političnem polji, v tacih rečeh, pri katerih lehko mala, pa nesrečna prenaredba'požre milijone denarja in v nesrečo pahne miljone ljudi. Pri teh je torej biti človeku še le prav konservatiynemu in gorje ljudstvu, ki nima tacih mož do volje med seboj! Ljudi, ki hlepijo po novotarijah, ne manjka nikjer nikoli in če dobijo taki oblast v roke, tedaj bode kmalu vse na robe in tudi to, kar bi bilo sicer dobro, prevrže se rado v tacih rokah na slabo. Lehko se torej sedaj pozname iz tega, kaj da je in kaj hoče „klub konservativcev" v drž. zboru. V njem, v „klubu konservativcev" so le taki poslanci, katerim ni za novotarije, pač pa za naredbe, ki vzboljšajo to, kar doslej v državi ni dobro, v ostalem pa naj velja staro, ne zato, ker je staro, ampak zato, ker je dobro. To je podlaga, na kateri stoji „klub konservativcev" in možje, ki so v tem klubu, so torej v resnici za napredek, za vzboljševanje pri vseh rečeh, kjer je vzboljšanje mogoče ali jim ga jo celo treba. Da je klub, ki ima tako podlago, vreden vse hvale, to je jasno, vsled tega se ne čudimo, če vidimo v njem poslance iz vseh strani cesarstva. V njem so poslanci nemški iz obeh Avstrij, iz Solnograške, iz Tirolske, Štajarske; slovenski iz Kranjske, Štajarske, Primorske; hrvaški z Istri in iz Dalmacije ter veleposestniški iz Ceske kraljevine. Udov šteje se v tem klubu že blizo 80 in ž njim se strinja še nekaj poslancev, ki niso udje kluba, ali to le iz razmer, ki niso v zvezi s klubom. • Na čelu „kluba konservativcev" je grof Hohenwart; poleg njega pa sta še predsednika gg. dr. Rapp in dr. Klaie in v odboru so še gg. dr. Ebenhoch, Klun, Lupul in Papstmann, potem grof Albert Coronini, baron Morsey, prelat Karlon, knez Schwarzenberg, prof. Suklje in Styrecea. Vidi se že iz teh imen, da je v tem klubu pravica doma in da se gleda na vse strani, naj dobi vsaka dežela in vsako ljudstvo svoje može v odbor in torej tudi moč do tega, kar se v njem sklepa. * Sodba, ki se sliši o klubu konservativcev, je torej resnična, da je v njem doma avstrijsko cesarstvo, vse dežele, ki imajo dobro voljo za to, da ostane celo cesarstvo vkup, v obrambo koristi raznih ljudstev in v obče resničnih potreb cesarstva. Vsakdo pa tudi lehko vidi, da so te potrebe različne in v drugih deželah, pri drugih ljudstvih druge. Vsled tega pa so tudi gg, poslanci iz raznih dežel in za razna "ljudstva še naznanili svoje želje, predno so v "ta klub stopili in še le, ko je bilo gotovo, da se hoče v klubu delati na to, da se vresničijo te njih želje, vstopili so v klub ter je zdaj na njem, da jim pomaga, če je v tem kaj mogoče, doseči njih želje. Med drugim so slov. in hrv. poslanci, predno so vstopili v klub, naznanili to-le izjavo: „Zastopniki slov. in hrv. ljudstva v drž. zboru pridržijo si med seboj ožjo zvezo in naznanijo, da vstopijo v „klub konservativcev" in se nadjajo, da podpira klub njih prizadevanje za to, da se doseže enakopravnost tudi za slov. in hrv. ljudstvo. Ob enem pa se pričakuje od njih, da se ozira klub yselej tudi na slov. in hrv. poslance, kedar hodi za to, da se določijo udje v razne odseke, ki jih voli drž. zbor. Imena teh udov pa določimo mi, slov. in hrv. poslanci, v tistem številu, kakor ga določi klub, kedar se sporazume z drugimi klubi v drž. zboru". Doslej se je to tudi vselej iz-godilo in mislimo, da so naši poslanci veseli, da so v „klubu konservativcev". Ako se more od njih kaj v drž. zboru doseči, mogoče je to le v tem klubu. Nam še pač ni treba, naj dostavimo še to, da poročamo na drobno o teh uspehih naših poslancev: več jih bode, večje bode tudi veselje naše in slov. ljudstva. Gospodarske stvari. Nekaj o kislem želji. Slavno znani župnik v Worishofu na Bavarskem, g. Seb. Kneipp imajo navado, da svojim mnogoštevilnim bolnikom prilično razlagajo, kako bi se ljudje najležje bolezni varovali ali se jih pa brez zdravnika in brez dragih zdravil iznebavljali. Kakor Grraški „F. A." poroča, govorili so zadnjič o kislem želji baje takole : Da je zelje, (kapus, ohrovt ali ohrat) dobra jed, to vsak ve; da je pa zelje tudi žlahtno zdravilo, to pa le malokdo verjame. Ako te glava boli, ti bo kmalo odleglo, ako le sveže zeljno listje položiš na bolečino. Vse večjo zdravilno moč pa ima kislo zelje. Ce ti zdravnik prepove kislih jedi, se ti kislega zelja nikakor ni treba varovati, ker to le pomaga oslabelemu želodcu druge jedi preku-havati. Kislo zelje odpravlja iz želodca popačene soke in iz tvojih črev nadležne vetrove. Ono celi ulese (tvore) v ranjenem želodcu. Kislo zelje prav upljiya na živce, čisti kri ter ble-skavemu človeku pripomore k lepo rdečim licem. Da bi kislo zelje napravljalo napčne kisline v želodcu, pač ni res. Samo črez mero ga človek ne sme vživati, potem pa, kar je glavna reč, naj posebno pri jedi ali med jedjo le malo pije. Župnik Kneipp priporočujejo materam, da naj le dajejo svojim ljudem, bolnim, kakor zdra- A t V vim, kislega zelja vživati, posebno pa otrokom bode ono prav dobro teknilo. Kislo zelje je pa tudi izvrstno domače zdravilo v mnogih nesrečah. Na pr.: Ako se vrežeš, opečeš ali vdariš, izmij rano z zeljnico (t. j. z vodo, ki se iz kislega zelja izceja), potem jo ob veži s platneno rutico, namočeno v zeljnici. Ko se rutica posuši, jo zopet v zelj-nici namoči in rana ti bo prav hitro zacelila. Še stare rane po zeljnici rade celijo. Ravno tako nasvetujejo ta g. župnik bolniku, kateremu se je v prsih ali v trebuhu kaj vnelo, da naj pije zeljnico ter devlje oklade (rute), v zeljnico namočene, na boleče mesto ali vneto stran. Tako moč pravijo, ima pa le zeljnica od dobrega kislega zelja. Zato opominjajo vse gospodinje, da naj zelje vselej dobro vsolijo, ko ga spravljajo v kadi, naj mu dodajo nekoliko kumine (kimelja) in pa brinovih jagod, nikdar ga pa naj z vodo ne polivljejo. Kakor naše slov. gospodinje dobro vedo, je treba zelje vsaki tjeden (v hudi vročini še po dvakrat na tjeden) osnažiti ali vrniti, da ti ne začne gnjiti. e. Sadjarstvo. Kakor je iz vabil znano, bode cesarjevič Rudolfovo sadjarsko društvo v Št. Juriju na binkoštni ponedeljek zborovalo; pred zborovanjem pa se bodo zbrali zastopniki sadjarskih društev ter bodo reševali jako važno vprašanje: Kako naj bi društva skupuo delovala, da se prej vpelje po naših toliko ugodnih krajih umno sadjarstvo. Veselo znamenje je, da se zanimajo ne le posamezni sadjarji za povzdigo sadjarstva po Južno-štajarskej, temuč tudi društva se živahno gibljejo ter naznanjajo svojo udeležbo in sodelovanje. Kolikor nam znano, je med drugimi že tudi najmlajše sadjarsko društvo za Soštanjski okraj oglasilo svoje zastopnike in sicer načelnika vlč. g. dr. Lipolda in blagajnika, g. Jož. Skaza. Tako je vrlo, le živo na delo! I)ojba ali molžnja. V krajih, kjer ima mleko veliko cene, delajo vsakojake skušnje za to, da dobijo več mleka od krave. To se jim v časih posreči, v časih pa ne. Krava ima pač tudi svojo natoro in zato ne stori pri vsaki edno in tisto vselej dobro. Pogostem se opravi s kako rečjo pri eni kravi dobro, pri drugi pa se izkazi. Kar pa hvalijo vsi, je to, da se potegne vselej vse mleko iz vimena ter se ga ne pusti nikoli nič v njem. Kar ga ostane v vimenu po dojbi, to je na kvar drugi dojbi, kajti manj ga da krava iz sebe. Da se pa vselej pomolze do čista, v to služi dojba na vskrižje. Prime se namreč z eno roko prvi prednji sesek, z drugo pa zadnji, tisti, ki je prvemu ravno nasproti. Cez nekaj časa pa potem drugi prednji in strti zadnji in tako še par kratov naprej, dokler še pride kaj mleka iz njih. Taka molžnja pač ni teška in ker jo potrjuje skušnja za dobro, zato jo priporočamo tudi mi našim gospodinjam. Škode jim se ni bati pri tem nobene, koristi pa je gotovo nekaj. Sejmovi. Dne 7 maja v Jarenini. Dne 7. maja v Arnoži, na Ptujski gori in v Tržiščah pri Slatini. Dne 11. maja v Brežicah, pri sv. Lovrenci na kor. žel., v Poličanak, v Središči, v Reichenburgu, v Sopotah, v Trbovljah in v Velenji. Dne 12. maja pri sv. Janži blizo Arveža, na Planini in v Slov. Gradci. Dne 18. maja v Imenem (za svinje). Dopisi. Iz Slatine. (Trmost.) Okrajni šolski svet v Rogatcu je z dopisom od dne 24. marcija 1891 štv. 102 k sv. Križu všolanim občinam naznanil, da si lahko posebni odbor izvolijo, kateri bo račun kraj nega šolskega sveta sv. Križ od sedajnega predsednika Janeza Ogrizeka prevzel in ga nadaljeval. G. Ogrizek je namreč objavil v zapisniku dne 5. februvarija 1891, da ne zmore več računa voditi. Toraj so bile deset občin, oziroma njih predstojniki z vabilom, Brestovec dne 13. aprila 1891 štv. 164, k seji na nedeljo dne 19. aprila t. 1. poklicane. Tudi občina Slatina, devet obč. predstojnikov je razumelo slovensko vabilo, oziroma njegoy dnevni red in so svoj prihod s pečatom in lastnoročnim podpisom naznanili, le Slatinski ni pečata pritisnil in svoje ime je nekako egiptovskim hijeroglifom podobno, podčrčkal in opazko napravil: „Die Tagesordnung der Einladung vohle deitsch übersetct werden". Vprašam toraj Slatinskega „pürgermeistra", ki je v Toka-čovem, v leseni hišici, od slovenskih starišev rojen, bi se li moralo devet predstojnikov zavoljo enega možička „deitsch" učiti? To pa že ne! pravijo naši pošteni slovenski predstojniki. Dobro bi bilo, ko bi (Jeljska vahterca podučila tega možiceljna, da mora kot predstojnik slov. in nemške vloge vsprejemati, oziroma reševati, tudi ga naj poduči, kakšna je pravilna nemška pisava, kajti grdo je za človeka, kateri zmiraj v nemško-pruski rog trobi, če nemške pravilne pisave ne razume. V kratkem o knjigovodstvu kraj. šolskega sveta več. Župan. Od Male nedelje. (Domače zadeve.) V bližnjih dveh nemškutarskih trdnjavah, namreč v Ljutomeru in Ormoži, so glavna podpora nemškutarije takšni ljudje, ki imajo svoj zaslužek od nas slovenskih posestnikov. To pa še jim ni zadosti. Nemškutarji bi nas radi pregnali z naših posestev. Zato so si napravili v Ljutomeru društvo „Südmark". Naše zadolžene kmetije bodo kupovali z denarjem, katerega jim mi nosimo in ki ga dobivajo iz Prajzovskega. Naseljevali bodo med nas Bog vč, od kod pri-tepene nemškutarje in mi bomo kot berači stali pred svojim lastnim pragom. Tako bo se nam zgodilo, ako ne pridemo k pameti. Vsi okoli-ličanje, ali smo od blizu ali od daleč, moramo priti do spoznanja, da delamo sebi na kvar in na nesrečo, ako podpiramo nemškutarje. Prvi nam mora pač biti naš brat, ki z nami dela in trpi za srečo in korist naroda, potem še le pride ljudski človek. Hvala Bogu, da imamo v Ljutomeru slovenske štacunarje in krčmarje, ki imajo pošteno blago ter ne gledajo na ciganski dobiček. Ako smo torej primorani v Ljutomeru to ali ono reč kupiti, idemo lehko in z dobro vestjo k njim po blago, ali česar nam je treba. S tem najlepše pokažemo, da smo res pravi slovenski narodnjaki in da ne nosimo narodnosti samo na jeziku. Tako bode za nas najbolje. Iz Trbovelj. (Nesreča.) Pretekli ponedeljek, dne 6. aprila t. 1. je peljal posestnik, Janez Kmet, p. d. Selevšek voz suhe krme od svojega prejšnjega stanovanja na Gaberskem na svoj sedanji dom na Ojstrem. Cesta je gladka in precej ravna. Kdo bi si mislil, da blizo lepe ceste bela žena s srpom stoji, da prereže človeku nit življenja! Gospodar in hlapec gresta za vozom, misleč, da sta varna vsake nezgode. Pa glej! Voli, prej navajeni v potoku pri cesti vodo piti, krenejo na stran in voz s prvimi kolesi v potok zavlečejo. Na vozu je bilo okoli pet centov suhe krme. Ko gospodar volje požene, da izpelja iz potoka voz, hoče hlapec, star 65 let, voz obdržati. Pa nesreča hoče, da se voz na hlapca zvrne, ga v plitvo vodo potisne in najbrž ga lojtre na sence zadenejo. Izgovorivši zadnje besede „Jezus in Marija", izdihne hlapec svojo dušo. Kako hitro v časih zadnja ura priteče! Včeraj vesel in zdrav in danes y mrtvašnici na mrtvaškem odru! Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure, ne dneva, kadar pride Gospod! Od sv. Križa pri Slatini. (Iz preteklih dni.) Premnogokrat sem že slišal kakšnega razuzdanega nemourja svoj mili materni jezik ogovarjati, rekoč: Kam pa pridem s slovenskim jezikom, še v domačem kraju se ne morem dobro soditi ž njim, toliko manj pa drugod in posebno še pa pri vojakih. Ali ravno nemčur, ki mi je to pravil, ni pri vojakih te težave nikoli poskušal, kajti on še vojak nikoli ni bil. Ko bi v resnici tudi drugi tako sovražili mili slovenski jezik, kakor se to godi od zagrizenih nemčurjev, bilo bi že resnično njih žlobudranje, ali to še vendar ni tako. Ker nemčurji ravno pri vojakih slovenski jezik najbolj zametujejo, hočem Ti, predragi bralec, tukaj naznaniti, kako ga pa pri vojakih še vendar veikiat sjoitujfjo Tudi jaz sem bil vojak, a že pivi čas kot no- vinec prikupil sem se častnikom in še celo stotniku najbolj s tem, ker sem svojim tovarišem v razumljivi slovenski besedi njihove dolžnosti razkladal jih podučeval in osrčeval. Ponosno moram reči, ravno slovenska beseda je meni pripomogla, da sem že prvo leto dospel do desetnika. Kakor pa Slovenci napredujejo v novejšem času sploh povsod pri c. kr. uradih, tako tudi v vojaških razmerah so začeli napredovati od leta do leta. Hvala Bogu imamo že nekaj let sem tudi slovenske vojaške knjige, katere nam je podaril slovenski rodoljub plemeniti Andrej-Komel Sočebran c. in kr. major v pokoju, da si slovenski vojaki iz njih v razumljivi slovenski besedi nabirajo potrebnih naukov ter se navadijo slovenskih besed in izrazov. (Konec prih.) Iz Sterntala na dr. polji. (Zahvala.) Kdor bi tajil, da nima svet dandanes blagih duš, naj sam blagovoli izvedeti nasleduje: Dne 29. malega travnja t. 1. je bila pokopana v Sentlovrenci na dr. polji mati vdove zelezni škega čuvarja. Pri tej priliki se je dokazalo, kaj so blage duše. Velečastiti gospod župnik pri Sentlovrenci na dr. polji niso samo zastonj opravili mrtvaških obredov, marveč so še po vrhu platili iz svojega žepa pokopača. Isto tako je občinski predstojnik g. Jaka Jurič svoje poljsko delo ostavil in hitel z vozom po mrliča na Sterntal, da ga prepelja, kamor sliši. Jaz vodja železniške postaje v Sterntalu zahvaljujem se v imenn zapuščene vdove in nje otrok omenjenima gospodoma najsrčnejše za njuno blago veledušnost. K. Lang. Iz Središča. (Ovaduštvo.) Naš častiti gospod kaplan so dalje časa dajali našim ljudem zdravila, če so jih prosili, ali pa so jim svetovali, kar bi po njih sodbi bilo za bolnika dobro. Siromašno ljudstvo naše fare in okolice je v slučajih bolezni rado pri njih pomoči iskalo in je je tudi našlo. Radi so vsakemu pomogli, obiskovali so semtertje tudi bolnike in se za njih zdravje zelo trudili. Pa glej, na enkrat se sproži nekemu nemirnežu — saj ga vsi dobro poznamo — „dobra misel" in naznani našega čast. gospoda kaplana zaradi njihovega dobrotnega delovanja c. kr. glavarstvu. Zandarji so na to kaj pridno „flašice", v katerih je zdravilo bilo, pregledovali in ljudstvo izpraševali. C. kr. okr. sodnija, ki je potem to stvar obravnavala, poklicala je okoli 80 prič. Kakor so le te priče vedele, tako so tudi pred sodnijo govorile. Drugače tudi niso mogle, toda ovaduhu bode pač sedaj težko pri srci, kajti c. kr. sodnija je častitega g. kaplana popolnoma oprostila in ljudje so jim za storjene dobrote sedaj še tembolj zahvalni in kličemo jim iz srca: Bog naj nam jih še dolgo let ohrani! Politični ogled. Avstrijske dežele. V petek je bila javna seja v drž. zboru na Dunaji, toda gg. poslancem ni bilo veliko za njo, kajti vreme je bilo lepo, a v razpravi sami ni bilo nič zanimivih reči. Naroči se po nasveta dr. Trojana vladi, naj preiskuje škodo vsled lanske po-vodnji na Češkem, potem pa se vzprejme predlog vlade, da se podaljša trgovinska zveza z Italijo na eno leto. Nadaljevalo se je potem še posvetovanje o spremembi volilnega reda in če obvelja ta sprememba, ki se nasvetuje, potem se potegne število drž. poslancev od 353 na 416. Včeraj, dne 6. maja je bila enako javna seja v zboru, druge dni pa je bilo posvetovanje v raznih odsekih, ki pripravljajo tiste nasvete, ki pridejo za tem v drž. zbor. Ti odseki imajo veliko dela, ker imajo veliko predlogov in so si udje v njih sami večkrat nasproti. — V Gradci bode v začetku junija posvečevanje nove cerkve Srca Jezusovega in pravi se, da pride tudi Nj. veličanstvo v istem času v glavno mesto štajarske dežele. — Drž. poslanec, prof. Suklje se je pritožil v justičnem odseku drž. zbora zavoljo višje sodnije za Šta-jarsko, Kranjsko in Koroško. Pri njej ni tacih svetovalcev, ki bi znali slovenski in vendar imajo posla s slov. ljudstvom. V tem bi bilo pač res potreba, da pokliče pravosodnji minister tudi slov. sodnikov v to nadsodnijo. — Na Koroškem se godi slov. otrokom še slej, ko prej sila, ker jih tiščijo v nemške šole ali jim pa dajo nemške učitelje: kaj se more pač otrok od njih naučiti? — Po gorenjskih krajih na Kranjskem klatijo se cigani in kar je huje, sliši se že tudi, da radi vlomijo v hiše ali v prodajalnice trgovcev. Ti so ondi pa tem bolj nevarni, ker so hiše in vasi raztresene, daleč druga od druge. — Na Primorji imajo sedaj že več c. kr. okr. glavarjev, ki znajo slovenski in imajo le-ti vsled tega veliko več zaupanja pri ljudstvu, kakor so ga drugi, laški ali nemški imeli. — V dolini pri Trstu so slavili tamošnjega g. dekana J. Jana 25 letnico in se je slovesnosti vdeležilo veliko gospode iz Trsta in obližja. — Slov. okoličani tržaški so poslali spomenico Nj. veličanstvu ter prosijo v njej, naj se ne vpelje dac tudi za okolico, ker bi to bilo za njo pretežko breme. — Ces. namestnik v Dalmaciji fml. David je bil te dni na Dunaji: najbrž je hodilo mu za to, da ostane c. kr. gimnazija v Zadru, kakor je doslej, laška, ne pa hrvaška. — Na Ogerskem je bil prvi maj krvav, na srečo pa samo v mestu Oroschaza. Tu so delalci napadli hišo kr. sodnika in na to so jih vojaki s silo razgnali; se ve, da je bilo veliko ranjenih. V Pešti pa je 1400 dclalcev izgubilo službo, ker so zoper voljo gospodarjev praznovali. — V Galiciji so imeli v nedeljo po vseh mestih velik praznik, v spomin 100-letnice njih politične ustave. Nemirov pa neki v tem ni bilo ; iz kraja je bila vlada zoper slovesno praznovanje. Vunanje države. Iz Rima se poroča, da izdajo papež Leon XIII. te dni veliko okrožnico, v kateri razpravljajo razmere delalcev. Po njih razsodbi pripade državi določiti čas dela pa tudi najnižje plačilo, do katerega ima vsak de-lalec pravico. — Sedanja vlada v Italiji ni posebno prijazna Nem iji in vse kaže, da bi se ona rajši sprijaznila s francosko republiko. — Prvi maj je tudi v Rimu tekla kri ter je bilo več delalcev pa tudi vojakov ranjenih. — V Parizu vrši se od dne 28. aprila velik katoliški shod in se ga vdeležuje veliko škofov. — Francoska vlada sili na to, da dobijo vse ljudske šole posvetne učitelje, ali ljudstvo se ji v tem zoperstavlja; najbolj za to, ker se boji plačila, v tem pa še šole zato ne bode boljše, brž le slabše. — Po vsej Belgiji imajo delal-ske strike, toda ti so ondi že po polnem v navadi in je le škoda za delalce, da se dajo zapeljati od hujskačev, ki živijo od hujskanja, na stroške delalcev samih. — Knez Bismarck je voljen v nemški drž. zbor in svet se vpraša, kaj še hoče mož na stare dni v zboru? — Cena živeža je neki na večih krajih nemške države visoka in to ljudem po mestih ni po volji; ljubi Bog, odkod pa naj kmet dobi denarja, če ga ne dobi za svoje pridelke? — V večjih ruskih mestih ne trpi vlada več judov ter se ne sme nobeden več v njih stalno naseliti. Ta prepoved je pač ostra, toda je že je pač treba, kajti v ravno tacih mestih so judje prave pijavke za ljudi. — Mladi srbski kralj Aleksander je obiskal v nedeljo svojo mater, kraljico Natalijo in pravi se, da je imel mater pregovoriti, naj se izseli na Rusko, Ne vemo še, je-li to kralj storil in če je storil, kaj da je dosegel. — Grška kraljičinja Sofija, sestra nemškega cesarja, je prestopila v grško ali pravoslavno cerkev. — Kako dela laška vlada v Afriki, v Masavi, katero si je prisvojila, vidi se iz tega, da so nekateri uradniki kradli ali celo morili bogate trgovce ter jim pobrali potem vse gotovo denarje. Se le po dolgem času so jih djali v preiskavo, če ravno so se že dalje časa ljudje pritoževali zoper nje. — Predsednik republike „zveznih držav" v severni Ameriki misli, da se Ameriki sicer ni treba bati vojske, toda za vse slučaje bode ji treba več novih bojnih ladij. — V mestu Paduki, v državi Kentuky, razsajal je v ponedeljek hud vihar ter je več sto hiš odkril ali pa do cela raz-djal. Leseno cerkev Metodistov pa je vihar vzdignil kvišku, ter je jo zdrobil do cela, tudi je več ljudi potolkel. Bog nas ga varuj! Za poduk in kratek čas. Turki v Podravji leta 1532. Napisal J. Sattler. (Dalje.) Sulejman ni hotel iti iskat nemškega ce sarja. Hrabri Jurišič mu je popolnoma vzel veselje do tega. Turkom se je sedaj domov mudilo. Morda je sultana tudi plašila velika vojska, ki je bila zbrana daa Dunaju. Vrh tega ni imel obležnih topov. Ako ni mogel užugati majhne in slabe trdnjavice, kako pa bi jako utrjeni Dunaj! Pri obleganji Ki seka je izgubil sila mnogo vojakov; janičarji so godrnjali; jesen se je tudi že bližala. Gotovo je vse to nagnilo Sulejmana, da ni šel nad Dunajsko mesto, temveč hitel domov. Toda ni se vračal skozi Ogersko, nego divji Turki so se vsuli na Štajarsko; najbrž zategadel, ker je Ogerska bila že preveč opustošena in izmolzena. Dne 4. septembra je turška vojska prestopila štajarsko mejo na severo-vzhodnej strani. Deževalo je neprestano; poti so bili sila slabi. Vojska se je torej le počasi pomikala proti nemškemu Gradcu. Pred njo in za njo ni bilo drugega, nego razdevanje, požiganje, smrt in pogin. Ljudje so bežali v tabore, v lesove in v gore. Kdor pa ni mogel uteči, tega so divjaki posekali, ali pa gnali v sužnost. V taborih so se kmetje branili vkupno, dokler jih ni besni sovražniki premagali. Usoda bila jim je potem grozna; Turki so pobili moške, ženske, starce in otroke, cerkev ali tabor pa zažgali. Oudno je to, da niso užugali skoro nobenega utrjenega gi ada; tem več pa je trpel ubogi kmet. Dne 11. septembra je stal Sulejman pred Gradcem; toda odrinil je že drugi dan, ne da bi resno poskusil bil to jako utrjeno mesto si osvojiti. Najbrž se je ustrašil vojske, s katero se je naglo bližal Slovenec Kaeijanar. Ta vojskovodja je namreč hotel prehiteti sultana in pomnožiti Graško posadko, ker je vedel, da ima mesto dovolj topov, a le malo izurjenih vojakov. Sulejman pa ga ni čakal, temveč umaknil se je že dne 12. proti jugu. Ko torej Kaeijanar dospe drugo jutro ob 5., ni bilo sovražnika nikjer; preplaval je že Muro niže Gradca in pri tej priliki izgubil mnogo ljudi in prtljage. Kaeijanar ni mogel takoj za neverniki, ker so bili njegovi vojaki preveč utrujeni. Da bi si odpočili, ostal je tri dni v mestu; potem pa je zopet hitel na Avstrijsko, kjer je še bilo vse polno Turkov. Le Pavel Bakič je dotekel zadnje čete, poklal in ujel nekoliko Turkov in jim vzel jedno zastavo. Dne 13. septembra je turška vojska šato-rila pri Lipnici. Po starej svojej navadi so Turki zažgali ta trg in mnogo ljudi pobili. Tu sta se od glavne vojske ločili dve četi; jedna je po Murskem polji divjala proti Radgoni, Ljutomeru, Središču in Ormožu; druga pa je ropala, palila in morila čez Radel proti Maren-bergu, kjer je že dne 13. šatorila in naskako-vala tamošnji tabor, ali brezuspešno. Po tem se je obrnila proti Muti, zažgala samostan Avguštincev in hotela ondu čez Dravo; toda ubranili so jej tu Vuzeničani, katerim je došlo več ko 60 Slovengradčanov na pomoč. Zbok tega so se Turki objnili na Drave levem bregu proti vzodu, hoteč prodreti do Maribora. Grozovito so tu razsajali, posebno v Brezju. Ož-balska soteska jim je zastavila pot. Ta klanec so že utrdili na povelje cesarja Friderika. Se dandanešnji se vidijo ostanki tega taborišča. Zdaj so ga pa kmetje pregradili z zasekami, za katerimi so se tako krepko branili, da se je Turek moral umakniti čez Remšnik in Kaplo, kjer je obedve cerkvi opustošil in razdejal. (Dalje prih.) Smešnica 19. Mestna dekleta si stavijo, posebno če so še le stresla šolski prah s svojih nožic, rada zlate gradove v oblakih in ponavljajo pesmi, ki so jim posebno ljube. „Oj", pravi tako neko jutro 1'rotnikova Julče, „oj, ko bi ptica bila, ..." — «tedaj bi najbrž goska bila", zasliši se izza mize, pri kateri se je nje starejši brat pripravljal za šolo. Razne stvari. (M i 1. k n e z o š k o f) so se vrnili iz Rima in so v torek večer srečno dospeli v svojo škofijo. Dnes pa imajo slovesno sv. opravilo v stolni cerkvi v Mariboru. (Volilni shod.) Svoje volilce vabim k shodu, ki bode v nedeljo, dne 10. maja popol dan ob 4. uri v gostilni g. Vaupotiča v Ljutomeru, da jim dajem račun glede svojega delovanja v deželnem zboru. Dr. D ečko, dež. poslanec. (Iz Ljutomera) se nam piše: Ustanovitev „bralnega društva" v Cezanjevcih se ne bode vršila v nedeljo, dne 10. maja, temuč poz-nej enkrat. Dotični dan se bode naznanil v „Slov. Gospodarju". (Svarilo.) Nek pohišni bukvovez, doma v Savinjski dolini, vzprejemlje pri kmetih bukve, izlasti družbe sv. Mohorja, z namenom, da jim jih lepo zveže. Iz Doliea pa se nam piše, da temu bukvovezu ni zaupati, ker ne izpolnjuje tega, kar obljubi. (Sadjereja.) Stajarska c. kr. kmetijska družba je priznala gg. Fr. Vabiču, učitelju na Runči in Jožefu Cizeljnu, učitelju v Lembahu, darilo 20 gld. za nju prizadevanje, da se povzdigne sadjereja in gospodarstvo v obče na kmetih. (Častni občan.) Č. g. o. Škender Sovič, župnik pri sv. Trojici v Halozah, je obhajal v nedeljo, dne 3. maja svojo 701etnico in so ga zato vse občine njegove župnije imenovale za svojega častnega občana. (Naučni minister) je odredil, da se ne praznuje za naprej na srednjih šolah prvi maj; na mestu tega pa dobijo učenci v torek po binkoštih še prosto. (Stri k e.) V nemških listih se je razglasilo, da so rudokopi v Trbovljah, v Hrastniku in na Ojstrem ustavili delo. Kakor pa slišimo, ni to resnica. (Odpust delalcev.) Prvi maj je spravil letos 361 delalcev južne železnice v Mariboru ob zaslužek. Vodstvo jim ni bilo dovolilo praznovati tega dneva, toda blizo 361 delalcev se je dalo veniar-le zapeljati ter niso prišli na delo. Zato pa jih je drugi dan izplačalo vodstvo ter jih je odpustilo. Med njimi je veliko oženjenih in le te je zadela še ta kazen huje, kakor druge. (V Ormož i) so si tamošnji Nemci (?) osnovali „moško pevsko društvo" in so že dne 26. aprila obhajali „otvorenje" tega društva. Kakor poroča „Mbg. Ztg.", je bilo „vse izvrstno, nepričakovano in „Nemška pesem" je kar za to, da človeka očara". (Zaprli) so v Mariboru necega Karola Paulirja, ki pravi, da je krojač iz Grušove blizo Maribora. Dobili so ga v slov. cerkvi pod klopjo v uri, ko je bil skrajni čas za to, da se cerkev zapre. Moliti pač ni hotel celo noč v cerkvi! (Hrošči) Na Kranjskem imajo sedaj že veliko nevoljo z rjavimi hrošči ter jih visi vse polno na drevji. Treba jih bode jim hitro nabirati in vkončati, sicer jim vjedo drevje, samice pa položijo neznano število jajčic, iz katerih dobimo po štirih letih novih hroščev. (Pobil) se je dne 15. aprila na cesti iz Planine v Št. Jurij Jurij Zdovc, pa dom. Pere, star 70 let. Mož je večkrat padel in si še razbil glavo, da mu je izteklo veliko krvi. Denar pa so našli ves pri njem, kolikor ga je še rešil iz oštarije na Planini. (Samomor.) V Nemiljah v Selški dolini na Kranjskem so našli v onem tednu c. kr. žendarja obešenega na nizki brezi. Visel je na slabi brezovi trti in zato se misli, da se ni sam obesil, ampak da mu je kdo drugi pomagal v večnost. Po tem, kakor so ga našli, mora se soditi prej na kako hudobijo, kakor pa na to, da bi si bil sam hotel življenje vzeti. (Jetništvo.) V ječi c. kr. okr. sodnije v Marenbergu ni bilo od dne 26. aprila več dni nobenega jetnika in zato je vihrala veselo bela zastava na poslopji. (Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg.: Mešiček 70 H. (ustn. in letn. dopl.), Stanjko 51 gld. (ustn dpi.), Bezenšek 20 gld. (ustn. in letn. dpi.). Cepin 30 gld , Grušovnik 11 gld., Kelemina 3 gld., Cerjak 2 gld., Gaberc Simon 1 gld., Urek 1 gld. (Duhovniške spremembe.) Č. o. Kle-ment Šalamun, župnik pri sy. Vidu v Halozah, je izvoljen za guardijana oo. minoritov na Ptuji in župnika pri sv. Petru in Pavlu na Ptuji. Dosedanji mnogoletni guardijan vlč. o. Benko Hrtič pa prevzame župnijo sv. Vida v Halozah. Loterijne številke: Trst 2. maja 1891 79, 89, 74, 15, 28 Line „ „ 32, 61, 72. 52, 10 Zahiala. Povodom moje sedemdesetletnice sem prejel od blizu in daleč toliko čestitk in izjav prijateljske ljubezni, da se ne morem na vsako posebej zahvaliti, zato naj tem potom sprejmejo vsi, ki so se mene pri tej priliki spominjali, mojo najsrčnejšo zahvalo. Pri sv. Trojici v Halozah, dne 4 maja 1891. O. Škender Sovič, župnik. Oljnate firnis-barve, s katerimi lehko vsak sam barva, vsakovrstne suhe barve, firnis, kopalni loš, loš za tla z barvo in brez nje, linoleump email, voščeni loš za tla, vosek za trda tla, vsakovrstne čopiče, krtače, kakor vse v to stroko spadajoče reči priporoča po najnižjih cenah IV. Itillerbeck, 14 zaloga barv, gosposke ulice v Mariboru. 14 HIRli^Al J" kokoši in enega pete-lina, enoletnega, brez repa takozvane putrove kokoši, .Josip Kobič, 2-2 pei-ntniniir v Mariboru. Orgljavec in mežnar, 3 3 kateri že skozi sedem let pri cerkvi majhne fare službuje, želi službo v večji fari. On je je -30 let star, samičen in spreten v orgljanju. On zamore tudi Cecilijansko petje gojiti, oziroma vpeljati, ako se želi. Dotične ponudbe se blagovoljno pošljejo v upravništvo tega lista. Karol Soss, „k kmetu", v Graškein predmestji štv. 9 v Mariboru, priporoča za letno dobo svojo veliko zalogo po najnižjih cenah. 3 4 Franc Kager, pasar in bronovinar v Mariboru, Viktringhofove ulice štv. 13. priporoča se za izdelovanje vsakovrstnih cerkvenih reči iz srebra, pakfona in bronza, po vsakem narisku. PozlaČenje in posrebranje, kakor tudi vsi v to stroko spadajoči popravki izvršujejo se po ceni, točno in solidno. 2-3 vinogTftduike! Priporočam svoje dobro izdelane bakrene, znotraj pokositrene z zaklopko. Komad 14 II. Ako kdo vzame G komadov, dobi 7 °/0 popusta. D^r- Vunanja naročila proti povzetju ali gotovini. -2M S spoštovanjem 7 Albert Fiefofger, liotlur, Maribor, koroške ulice. Znamenit zaslužek, 6"15 ki vedno narašča in dolga leta traja, dobodo izurjene in zanesljive osebe (njihovo dosedanje življenje mora biti neomadeževano), katere pridejo z ljudmi pogostoma v dotiko. Dosluženi žendarji in podčastniki imajo prednost. Pisma pod naslovom: G. S. 1891 Graz poste restante. Janez Erhart, 3 3 c. in h. dvorni puškar v Mariboru oi Dr. g grajske ulice 6 (| priporoča svojo veliko zalogo jm lovskih pušk, ki se zadej nabijajo od \A 16 gld., in revolverjev od 3 gld. |J Vsa popravila izvršijo sc solidno in točno, 1'rotiu. revisas». trganje po udih, izpadanje lasov, ohromenje, bolezni v želodci in živcih se ne odstranijo s skrivnostnimi zdravili, temveč z mojim iz močnega, planinskega vina destiliranim konjakom, kateri seje poskusil kot najboljše duha in telo okrepčajoče in čudno delujoče zdravilo. Steklenica I fl. 20 kr. 4 steklenice se franko razpošiljajo. Se dobijo le naiavnost pri 9 Kene«liktii Ilcrtl, graščaku v Goliču pri Konjicah. Oznanilo. Na štajarski deželni kmetijski šoli v Grottenhofu pri Gradci se odda z začetkom šolskega leta 1891/92 to je od 15. septembra 1891 10 deželnih brezplačnih mest. Namen te šole je daljna odgoja sinov Šta-jarskih gospodarjev na podlagi v ljudski šoli zadobljenih znanosti. Vsak učenec mora 2 leti, ako pa nima potrebne znanosti, 3 leta na zavodu ostati, dobi tam stanovanje, navadno hrano in se mora udeležiti poduka in gospodarstvenega dela. Za obleko in obutalo mora vsak sam skrbeti. Učenci morajo biti ob času vstopa v zavod najmanj 16 let stari, krepkega in zdravega telesa, nravni in morajo dopričati, da so izpuščeni iz ljudske šole in da zastopijo navadna kmetijska dela. Prošnjiki za ta mesta naj svoje prošnje s krstnim, domovinskim listom, s spričevalom o zdravji, cepljenji koz, nravi in s šolskim spričevalom, z dokazom o premoženji potrjenim od župana, ravnatelju dež. kmetijske šole vsaj do 15. julija 1891 osebno izročijo. Gradec, dne 2U. aprila 1891. Ofl štajarsKega deželnega odbora. StMZffla* V Olilllji blizo hrvaške meje, se bodo vsako leto za naprej, v ponedeljek pred Binkošti, 22. dan majnika in dan po sv. Petru in Pavlu živinski in kramarski sejmi vršili. Trgovci z blagom in živino se vljudno vabijo. Občinski urad Sobote, dne 2. maja 1891. Mihael Vrečko, obč predstojnik. Obstoji o