SLOVENSKA BCILA.
Leposloven t e d 11 i k. risi O 6.	V četvertek 5. februarja 1852. III. tecflj.
Ajdovska deklica.
r 1
\Xrad stoji na sinji skali, Kviško sega med oblake; Je zidovje grada terdno, Toda cerno kakor saje, Obletavajo ga vjede, Orli, jastrobi in vrane, Ino druge nočne tiče; Vjere, čuki, sove strašne, Vofotajo okrog njega, Pesine krožijo neznane, Da razlega se po gori, In odmeva na poljane. V gradu pa ni žive duše Razun deklice paganke. Je poznana po deželi, fiazupita na vse kraje, Kamor vidijo le koli Se visoke stene grad ne. — Že je štirsto let minulo, Kar podpore vse so padle Slepe vere dedov naših, In vasi in mesta vdale So se osrečivni veri, Ktera ima križ za znamnje; Cela je dežela verna, Vse so duše Kristu vdane, Sama grajska gospodična Se še šteje med pagane. Grada slehern se ogiblje, Blizo priti vsak se varje, Bog ne daj, če bi jo vgledal, To je kar nesrečno znamnje; Bog ne daj, da bi jo srečal ! To je še bolj hudo znamnje ; Ce bi ga ogovorila, To je pa naj hujše znamnje. — Grad stoji na sinji skali, Kviško sega med oblake, Živa duša tje ne pride, Živa duša tje ne zajde.
II.
Deklica je zmiraj sama Ni ji biti tako dalje, Kadar noč predolga mine, Ino zajtro den zazna se, Stopi dekle v grajske line Ino tožbe zdiha take: Zora, žarki zore zlati ! Vi povejte vesti znane, Al bo kdej al pa nikoli Rešnji dän napočil za-me, Ali sim za vedno vkleta
V	sainsko tako prebivanje. — Gre dol z lin, al kadar solnce Po gorah na poldan kaže, Vstopi spet se v grajske line Ino tožbe zdiha take: Solnce, žarki solnca zlati!
Vi povejte vesti znane, Bote li al pa nikoli Rešnje posijali name, Ali sim za vedno vkleta
V	tako samsko prebivanje. — Gre dol z lin, al kadar luna Se izza gora prikaže, Vstopi spet se v grajske line, Ino tožbe zdiha take: Luna, mili žarki lune!
Vi povejte vesti znane, Bote nehali svetiti Kdej li na samico name? In ve zvezdice, al böte Vedno samki mi sijale? Ali sim za vedno vkleta Vsamsko tako prebivanje? Je jokala dan za dnevom, Njene tožbe poslušale Sterme krog in krog goré so In čerovja gole skale, Ki odmevale nazaj so Njeno žalostno plakanje.
(Dalje sledi.)
Otroci in cvétlice *).
Ali vidiš tam otroke na trati, s mnogobarvnimi cvetlicami kakor per-sovska praproga prepletenej, ktere je vigred, dež in zemlja utkala in solnce pobojarilo (.pobarvalo)? Tam pod lesom je jih troje, dva fantiča in jedna deklica. — Jeden fanlinov jezdi na lesenem konjiču, imä leseno sabljico na strani, zaferlen klobuk na glavi, slamnati prepas in lesene ostroge. — Deklička derži čečo (pužo) v rokah, okinčano s cvetjem in vencami, ki so dvakrat veči od nje ravno kakor osoda, ktera ljudem včasi večo srečo daje, kakor so sami.—Drugi fantič gleda proti nebu in cvelli-čico v rokah derži.
»Kaj premišluješ o tej cvetličici?" se oglasi deklica, „daj jo rajše mojej Madlenki, da jo ž njo razveseliš."
„O nikar ne!" odgovori fantič, zmiraj kronico polsknega zvončka (campanula arvensis) ogledovaje, „ne, ne — škoda le cvetlice. Ravno sim mislil, da morde ni za to dorasla in razcvetela, da potem v naših rokah povene," Glej, moja Maričica, kako v lepo suknjico je jo Bog oblekel — u suknjico safirovo, kakor metuljeve perutničice lèpo. Ta suknjiča safirova, ktero ti je tvoja mamica oskerbela, je veliko menj lena! Glej! — meni se zdi, da mora cvelličica živeti in tudi svoje seslrice in bratice cvellice ljubiti. — Mi pa jim živlenje vzememo, kader jih po-tergamo." —
„Cvetlice ne žive« — pravi deklica — oné so kakor moja čeča, Gustav !"
„Prosim za odpuščanje!" reče fantič, „tvojo čečo so ljudi naredili ; vendar cvetlica je sama iz zemlje pognala, pod solncem razcvetela, roso pila, zemljo sesala in svoje sestrice cvetlice ljubila."
Pri teh besedah priteče drugi fantin, s svojo sabljico mahaje in na svojem potu cvetlicam glavčice odsekovaje.
„Sram te bodi Francek !" — pravi Gustav — „toliko cvetličic po-mandrati; da bi si bil rajše iz njih vénec (kitico) spletel, kakor Marička!"
„I, zakaj so mi na polu?" je odgovoril drugi fantič
»In kdo ti je vkazal, sem prihiteli?"
»Kdo mi more to prepovedali?" — odgovori ponosno Francek — to je moja trata in moje cvetlice.«
»Trata in cvétlice niso tvoje."
Vendar fanlič tega ni več slišal, in se v begu naprej spustil. Gustav ostane sam in glavico k cvetlicam prikloni
Ali je vam znana tisla doba (čas), ko v dušo otroško slopi z nebes perva misel ino vetje zapopadanja, bledo ko mesečni svit, ki še spijočo glavico obvija? To je prebudenje duše. Gledati je, kakor bi se vse razjasnilo pred druzimi očmi, pred očmi dulia, kakor bi nek znot-rajni glas k duši govoril, kakor bi se dolgo černo spanje u jasno sanjarijo premenilo. — Tako je čutil Gustav pri pogledu cvetlice, ktera mu je perve misli v dušo ucèpila. — Ogledovaje nje lepo oblačilo, se je jel kakor skoz megle domišljevati, da je jo nekdo stvariti in rediti moral,
*) INismo se mogli zderžati, predragim bravcem taj mičui uve d k prekrasne] poljskej povesti; «Poeta i swiat" od Kraszevski-ga tu poslovenjen podali.
A. J,
da je nekdo te cvetlice po (rati razsejal, jim rasti, oveteti in poveneti v kazal; — in Gustav je povzdignul oči k nebesoin.
In na nebu je solnca zahod. Na rumenej posteljci, od oblakov obdano, je počasoma umiralo, bledelo, njegov svit čedalje menj jasen, okrog zniiraj manjše postajal, dokler se ni celo zakrilo. Vendar poslednji žark solnca je Gustavu ravno to povedal kakor cvetlica. Sedaj je zapo-padel Boga in svet toliko, kolikor jih je v teh lèti h zapopasti mogoče; in njegovo malo serčice se je vstreslo strahii in nezapopadljivega čuvstva veselja, radosli in občudenja.
»Ali vidiš solnce, Francek?« popraša Gustav.
»„Vidim ga, ravno zahaja;"" je odpovèdal Francek.
„Ali ti nič ne pove?"
»»Ono? ali solnce govori? Morebiti v basnih.""
»Ali si nič ne misliš, ko solnce zahajati vidiš?"
„„Mislim, da bomo skorej večerjo dobili—in potem ležat pojdemo.5'»
»In ta cvellica?"
»„Saj vèš, da cvetlice samo v basnih govorijo.""
„Ali si kej mislil, Francek, ko si cvetlico pogledal? Nekdo jo je moral vstvariti in njej cveteli kakor solncu svetiti vkazati. Tega si nisi mislil?«
»„Ne! — odpove Francek — na Boga samo v kapeli mislil, če mi ni merzlo, in v molilivi, če me spanec ne grudi."*
„Ali On je povsod — .pravi Gustav — v cvetlici, v solncu in okoli in okoli. Francek! pomoliva k njemu, li za očeta in mamico, in jes za svoje, če so ravno že zamerli."
„„Jaz bom zvečer molil! in hio, hop! je pobegnul na konjiču in za njim Maričica s čečjco, na kterej je venček ferllal, iz kteroga je med potjo cvetličice zgubljala, kakor človek na potu živlenja svoje upe in nade.
Ne razumljen od svojih tovaršev, misli Gustav za nekaj časa, da so vse njegove misli le čuden sanj bile. Treba mu je bilo se prepričati, da je prav imel; zakaj njegovo serce mu je to povedalo; treba mu je bilo se komu razodeti, kteri bi ga tudi razumih Zatorej se vzdigne k ■svojej Jeti.
„Prosim, teta! — ko v jispo stopi — ali ni res, da je Bog vse cvetlice tako lèpo okinčal ?"
„„Tako je, moje dele!""
Pa vendar so cvetlice tudi zato — seže Francek v besedo — da jih otroci tergati moremo?
»Ni res, ne — pravi spet Gustav — vsaka cvetlica ljubi cvetlice, kakor človek človeka.
„„Cvetlica, moje ljubo déle — povzame gospa Verner besedo — ne ljubi, ker nima ne duše ne misli, cvetlica služi le človeku v hrano, veselje in zdravilo.""
»Ah, moja teta! — zavpije Gustav — ali je Bog vse to zavolj človeka vslvaril? In kaj stori človek Bogu za to?"
„»On je dolžen, za to pobožen, pokoren, dober biti, vsib ljudi rad imeti, nikogar ne sovražiti in Boga čez vse ljubiti.""
»Pa moja teta, moja teta! — povzame Gustav spet besedo — ali je to mogoče, da se cvèllica vseje, kal poganja, živi, zemljo sesa, roso pije in se proli solncu razcveti samo za človeka del? — In v puščavnh kjer ljudi ni, so pa vendar tudi cvetlice?"
Gospa Verner, po tem vprašanju malo zmočena, spet odgovori, da bi se fantiča znebila: »»Ni jih tam, moje dete, ni.««
Gustav se malo zamisli. »I, kako pa vejo to ljudi, ako jih tam ni.«
»»Od časa do časa tje zajdejo — odgovori teta.««
»In cvetlice, ali berž tam izrasejo, kamor ljudi pridejo?«
»»Gotovo; če se vsejejo.««
»Vendar same od sebe se ne najdejo?"
»»Ne, ne.««
»To se meni zdi, teta! da je moral Bog oče cvetlice zavolj njih vstvariti in da so si ljudi samo takó povedali, ker jim nikdo ne brani jih potergati.	(Konec sledi.)
Naroden običaj.
Med lanskimi popisi narodnih običajev pogrešam med druzimi tudi v Poročah blizo Velkovca navadne pustne veselice. Zatorej se ponaghm, jih tukaj dragim rojakom naznaniti.
Na pustni torek popoldne se zberejo kmeti tistih krajev v kakej hiši, in se jamejo k igri pripravljati. Najprej zvolijo ednega za pusta, in mu dajo tudi ženo. Zvežejo ga potem v kako plahufo, da le samo glava, roke in noge vun molijo. V medočje ga černo namažejo, in mu velike roge na glavo postavijo. Ravno tako napravijo tudi ženo. Sedaj se tudi drugi oblečejo. Dvanajst se jih napravi kakor nogači, da voz obdajo, na kterem se pust in njegova žena peljeta. Ravno toliko se tudi jezdcev naščma. Eden se obleče za duhovnika in dobi tudi dva fanta za strežeta. Ko je tako že vse pripravljeno, posadé pusta in babo na voz, v klerega se štirji konji vprežejo. Na to začnejo trobili, da je kaj in se naravnost v bližnjo kerčmo peljejo, kjer jih že mnogo ljudstva pričakuje. Tam pusta h kakemu stebru na dvorišču pritvežejo in ga s stražo obdajo. Sedaj se postavi duhovnik, ki je doslej pri pustu na vozu sedel, na kako višje mesto, in začne ljudstvu na dolgo in široko govoriti. Ko svojo besedo dokonča, vzeme ponovco vode, ter jo po poslušavcih razlije. Potem se spet k pustu podä, in ga začne spovédati in k bližnjej smerti pripra -Ijati. Ko je to opravljeno, posadijo pusta drugič na voz, in ga peljejo pa polje, kjer so že vislice za njega postavljene. Tam ga začne duhovnik spet podučevati. Ko je to že storil, ga popade rabelj in mu konopec k vratu priveže. Posadijo ga na lestvico (Iojlro) in ga začno na viš potegovati. U tem hipu zagleda njegova žena, ktera se po tleh valja in joka, ednega jezdeca zmiraj bližaj pridirjati in z belo ruto (haderco) mahljati. Začne vpiti: »pardon! pardon! — in rabelj spusti svojo žertvo, da na tla pade. Na to začnejo vsi juckati, in niličir ni bolj vesel, kakor pu-stova žena. Sedaj gredó vsi spet nazaj v kerčmo, kjer jih godci že težko pričakujejo. Tam se berž spreoblečejo, in rešen pust stopi pervi s svojo ženo na plesišče in zapoje
Juhe, juheja!	Lan1 sem bil krapov sit,
Pustna nedela	Letaš pa zela!
S tim začnejo plesati in vsaki je vesel, da je pust rešen bil.
J. V e d e n i k.
H u d i è k o v g o j z d.
(Narodna pripovedka.)
A isoko na Zaplati v sredi zelenih travnikov in pašnikov je majhen šti-rovoglast gojzd, ki se prav lepo iz ravnine vidi. Imenujejo ga hudickov gojzd. Zakaj ga tako imenujejo in kako je tu gori prišel, sledeča pripovedka uči.
Hudičkov gojzd nekdaj ni bil na gori, temuč je stal na prijetnem kraju blizo Loke in je bil dobro zaraščen. I)va kmeta sla se jela zanj pravdati. Pa pravda malokdaj kaj dobrega stori. Tako tudi zdaj. Eden kmetov se zaroti: »Ce gojzd ni moj, naj ga hudič vzame in na verh Grintovca nese." Ker gojzd res ni njegov bil, ga je hudič o polnoči zgrabil in, desiravno je bil precej težek, hotel na verh gore nesti. Pa preden je bil do verha prisopel, je pri svetem Jakobu dan zazvonilo. Ko zvon zapoje, hudič vso moč zgubi, in moral je gojzd tam pustili, kjer še dan današnji sloji.
Pozna se neki še jama, kjer je gojzd popred stal, in od kodar ga je bil hudič odlergal.	B. S.
I. bukve iz Iliade.
(Dalje.;
Ko reči mu takove blode po misli in duhu, Ko potegne iz nožne že meč, se prikaže Atena 195. Pridša dol iz neba, beloroka poslala jo Hero, Ljubijoča enako oba i zanju skerbeča ; Vstopila se za herbei Pelejona za kodre rujave Prime, vidljiva le njemu, nihče pa je vidil ni drugih. Zdajci osupne Ahilej ter obernil se spoznade 200. Palas-Ateno; — strašno zablisknete se ji očesi — Nagovoreč jo, lahko perutne izusti besede: Šulčarja Cena otrok, kaj sem te prinese, da prideš'? Vidila mar da napuh Agamemna bi Atrejeviča, Pa povem ti v resnici in menim, da bo se spolnilo: 205. Zavolj ošabnosti dati enkrat še utegnil bi dušo. — Mu zapored govori sovo-oka boginja Atena : »Vstaviti serd sim prišla ti, ako bi hotel slušati. Iz neba beloroka poslala me Hero boginja, ^ Ljubijoča enako obà i za vaju skerbeča. 210. Cuj tedaj i pusti prepir, ne potegaj ne meča,
Ampak psovaj ga, zmirjaje z besedo, kakòr ti le pride, Kajti povem ti takó in dopolnjena bode beseda, Da dobil boš enkrat trikrat lak draga darila Zavolj napuha tega, zatoràj se premagaj i slušaj!" — 215. Nji zapored govori tako berzonogi Ahilej:
Gre vsikdar nam boginja, vaše povelje spolnili,
Ako nam serce tud jeze kipi, ker bolje je tako, Kdor posluša bogé, tud njega poslušajo oni. — Reče i roko težko zaderži na roču srebernem, 220. Ter porine nazaj meč v nožnico, tak poslušaje Govor Atene; ta pa v Olimp se je dvignila zopet Gor kjer sulčarja Cena je dom, t je k drugim bogovom. — Pelejevič pa nagovori iz nova slovesi Hudimi Atrejeviča i ni mu preneha v togoti: 225. Vinožeriih, psooki, z jelenovim sercem u njedru, Z ljudstvom vred nikdar opasati oklepa za bitvo, Ali na zalezovanje iti s pervaki Ahajcov Upal si nisi serenò, to smert po mnjenju je tvojem, Bolj se prileže, je res, po širokem tabru Ahajskem, 230. Jemati temu dari, ki tebi nasprot bi govoril, Ljudožeroči kralj ! ker zapoveduješ zaničem, Pač bi sicer, Atrejevič, zadnjikrat zdajci zabavljal; Tode povem ti v resnici in sveto prisego poterdim, Zezlu pri tem, ki nikdar na vek več vej ino perja 235. Gnalo ne bode, od kar se ločilo od debla u gozdu,
Tudi ne v cvetje več šlo, ker okrog mu ostergalo jeklo Perje in skorjo je stran, zdaj pa sinov ga Ahajskih Nosijo v pravi, ki govorijo sodbe, ki postave Jim izročil je Cen. — To naj ti bo grozna prisega! 240. Zelja obšla bo enkrat po Ahiiu sinove Ahajcev,
Vse brez izločka in ti jim ak žalovajoč prav ne bodeš Mogel pomoči, zdaj Hektor bo možeinorivni veliko V smert jih poderi ; takrat si boš zali! serce in se serdil, I)a nikakor častil Ahajcev naj boljšega nisi.
(Dalje sledi.)
Književni pregled.
* v*ramatik der bulgarischen Sprache, von A. und Kyriak Cankof. — Pod tiin naslovom je izšla pred nedavnim pri Fr. Leo-nu na Dunaju nova slovnica bulgarskega jezika, ktera je skoz in skoz prav praktično sostavljena in gotovo zasluži, da si jo tudi naši slovenski jezikoslovci omislijo. Da bi se zapadni Slovani s taisto ložej sprijaznili, je mesto cirilice s našo latinico natisnjena. JVa koncu je jej tudi potreben slovar pridjan. Cela knjiga obseže 218 strani. Tudi natis in papirje prav ličen. Veljä I zl. 48 kr sr.
* Perve knjige, ktere bo družtvo sv. Mohora izdalo, so kolikor je dose-daj znano tele: Bogomir (Bealushöhle), prav lèpa povest iz nemškega; Povestnica goriške nadškofije; živlenje svetnikov večidel poleg Vogelna prestavljeno in pomnoženo; preslavni Gofin, kteri v nobe-nej hiši pomanjkati ne vsme; Dobro roko delstvo-z lata ruda (Meister Jordan) poleg Cokeja itd. Večidel so že za nalis pripravljene; nektere se pa ravno prestavljajo. — Cvetje slov. naroda se ravno tiska, in se bo kolikor je mogoče hitro razposlalo. — Drobtince za leto 1852 so dokončane. Drugič več o njih.
* Preslavni češki spisatel Celakovsky je ravno v Praze izdal drugi gvezek svojega vseslovanskega berila, u kterim se ruska čitanka najde. Pervi svezek zapopade poljsko in tretji bode s taro slovensko čitanko obsegel. Vesel dokaz, da se različna slovanska plemena čedalje bolj prizadevajo, slavjansko vzajemnost tudi v djanju izpeljati.
Zmes.
Gallicin in Repnin.
Že delj časa je Peter Veliki leta 1720 tverdnjavo Schlüsselburg oblegal, brez da bi bil kaj opraviti mogel Zatorej pokliče kneza Galli-cina, glavarja telesne straže, s izbrano vojsko na pomoč. Komej je s ladjami priplaval, je bil od obležencev tako po nekristjansko s topovi pozdravljen, da je že Peter sam vse upanje zgubil, tverdnjavo kedaj pre-dobiti. Zatorej vkaže tudi že svojim Rusom se k odhodu pripraviti. Vendar Gallicin mu odgovori: »Izročim se v božjo pomoč". S tim se ober-ne k vojšakom in jih s besedami in v djanju k napadu spodbuja in podžiga. Kakor dereče valovje vderó na tverdnjavo — in jo tudi predobijo. Začudjen nad tim junaštvom se Peter k Gallicinu oberne: »Tirjaj, kar hočeš, le samo Moskve in moje Katarine ne«. Velikodušno je prosil sedaj za svojega protivnika Repnina, kteri je pri Petru v nemilost padel, in nekdaj maršal, sedaj pa kot prosti vojšak v armadi služil.
*	O pogrebu prestavnega pesnika: Slavy dcere in navdušenega proroka s la v j an sk e vzajemnosti: Jana K oliar a, kteri je 24. januarja t. I. o pol šestih zjutraj v svojem 60. letu mirno v Bogu zaspal, povzamemo iz »slov. Novin" sledeče: Dans 26. januarja smo spremljali njegove zemaljske ostanke k večnemu pokoju. Velika množica dunajskih Slavjanov iz vsili stanov in narečij se je zbrala, mu poslednjo čest skazati V stanovališču rajncega je deržal ev. farar Porubsky kratko besedo. Zapela se je tudi češka pesmica. Potem je bilo naloženo mertvo truplo na voz in peljano proli pokopališču sv. Marka za linio blizo ceste, ki v Požun derži. Na tem pokopališču počivajo tudi še drugemu slavj. kolenu svete kosti, namreč našega rajncega Kopitarja. Ko se je na odločeno mèsto prišlo, se je že niračilo. Sopet so povzdignuli češki pevci kraiko pèsem. Ko se je prežalostna vdova in 16 letna hčerica rajncega odstranila, je vergei vsakdo pričujočih kepico persti na rakev (truglo). Tudi sinovec rajncega je prišel iz Požuna (Presburga) k pogrebu svojega slavnega strica. — S njim je potonula jedna z najsvitlejših zvezd Slovanstva, vendar le telesno ; zakaj duh njegov neprestane se vznašati nad plemenom slovanskim od morja do morja in njegov spomin bode živel od po-kolenja do pokolenja. Naj inu sveti večna luč!
*	Iz Gorice. Nije davno, odkar so nad dozdajne taljanske napise naših ulic tudi nemške napisali, samo slovenski so še izoslali, čeravno bi tudi ti zlo potrebni bili, ker je znano, da v Gorici mnogo Slo vencov prebiva in da je okolica čisto slovenska. Ce se ravno naše želje niso izpolnile, nanrvendar važna tolažba ostane. Staro ime prostornega in lepega terga v sredi mesta „Travnik" so mogli po vsi sili kakor v it al-
janskim lako tudi v nemškim jeziku napisati, ni bilo mogoče ga prestaviti ali prekerslili. Ostal je travnik in pripisane besede »piazza« in »Platz« dosedaj ne Slovenca ne Taljanca ne Nemca niso še prisilile jih pristaviti, vsi ga le zovejo »travnik« v spomin prijaznega in zelenega pod tisto gorico ležečega travnika, na kteri so naši slovenski očaki grad in mesto sozidali in Gorico zvali Tudi imena predmest Slaragora in Prestov bodo prihodnič še skazale, da Goriško mesto od nekdaj na slovenski zemlji stoji. Scer smo pa tudi skor v vsaki vesi goriškega okrajnega poglavarstva tablico z slovenskim in nemškim napisom in imenom sela, glavarstva, okr. sodnije in srenje najšli in brali — in ravno zavolj tega se nam čudno zdi, kako so u mestu Slovenske napise pozabili.
S ni é s n i c a.
Ko se je tudi po Slovenskim veliko govorilo, da se imajo šole od cerkve ločiti, so kmeti neke fare na Kranjskim tale glas-od sebe dali: »tega pa že ne; kam se bomo pa gret hodili, če ne bo šole pri cerkvi.«
Drnitvo sv. Moli ora v Celovcu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 13. g. Miki. Aleš, fajm. v slov. Bleibergu; 14. g. Greg. Mačnik, učitel v slov. Bleibergu; 15. g. Tom. Skodlar, rudar v slov. Bleibergu; 16. g. Mark. Ogriz, rudar v slov. Bleibergu; 17. g. Vikt.Puher, kapi. v St. IIu pri slov. Gradcu; 18. g. Bošlj. Radičnik, provizor v Ljubelu; 19. g. Ciringer Jernej, kapi. v Ja-renini, 20. g. Fr. Dreisiebner, fajm. pri novej cerkvi; 21. g. Blaž Štrman, kapi. u Cinreku; 22. g. Jož. Slavič, kapi. v Čmreku; 23. Fr. RuedI, fajm. v Cmreku; 24. g. Dr. Jož. Muršec, učitel verozakona v Gradcu; 25. g. Anton Ferenc, fajm. pri sv. Ani; 26. g. Rečicky Yékosl. podvodja semenišča v Celovcu; 27. g. Lovre Aleš, bogosl. 4. 1. v Celovcu; 28. g. Fr. Janežič, bogsl. 3. I. v Celovcu; 29. g. Lenart Jerala, bogsl. 3. I. v Celovcu; 30 g. Mart. Kragel, bogsl. 3. I. v Celovcu. (Dalje sledi.)
Darila za dijaško slov. knjižnico v Celovcu.
Slav ria èeska matica v Prave je podarila n sila imenitnih Čeških knjig; Tomiéka deje augi, zemè; Mudroslovi od Čelakovskega; Ztraccny räj ; Klacela Dobi ovèda ; Romeo a Julie; Virgilia od Winarickega; Hlasové o jednote; To-mička doba pr. Člov ; spisy basnické Čelakovskega; Norovo Putowani; Jungmanna historie lit Českc.
Blagorodna p. n. gg. Hanka in Sumavsky v Praze sta darovala: pravopis rusko-česki; Pravopis češki od Hanka; Mišlenke o Tseslov. jav.iku od Šumavskega; Počatki rusk. jazika od Hanka; Kralodvorski rukopis v izvirnem, nemškem, ilirskem, poljskem in ruskem jeziku ; Pfetded literatury éeskè od Hanka ; Život Jana Augusty ; Zprava od sjeidu slov in še nekaj drugih. _ Cast. g. prof. Metelko v Ljubljani je sopet podaril 5 gld. sr. in 5 verozakonskih bukev. — G. Sevnik v Doberlejvesi — a tečaja Novic. — Čast. g S. Rudmaš, šolski svetovavec, — 4 Češke knjige ; — g. A. Praprotnik , upitel v 5k Loki _ ^ slov. bukve. — G. Razlag — i izlis Zore in g. Sorgo , dijak v Celovcu — 3 slov. bukve.
S tim Šteje knjižnica sedaj 3io svezkov.
Seréna zahvala gg. podpornikom od slov. dijakov v Celovcu. __A. Janežič
Odgovorni izdatel in tiskar; Ferd. ŽI. Kleinmajr v Celovcu.