Olga Sterle
K JUBILEJU SLOVENSKE „MODERNE"
Blagorodni gospod urednik!
Oprostite, da sem tako predrzen, in Vas nadlegujem s pismom. O, kdo drug fci še prej in še drugače pisal, a jaz sem se precej trudil predno sem vzel pero v roko.
Naj Vam povem najprvo, da me sili pesmi zlagati, a ne morem več. Težko si mislite, kakšen je človek v mojih razmerah. Ko bi bil v Parizu, bil bi vzgleden ud tamošnje »Boheme.« —
Živega človeka nimam na svetu, komur bi lahko pisal, ker se vsa-cega bojim nadlegovati, a nazadnje sem pisal Vam. Ali če Vam ne ugaja, tedaj, prosim, mislite si, da pisma niste prejeli.
Ali k stvari.
Lepo Vas prosim, recite g. dr. Tavčarju, naj se me o n usmili, o n , kot dr. Tavčar. Spomnite ga, prosim Vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo; in potem se morebiti domisli, da me je svoje čase podpiral.
A resno Vam rečem, da je hudo, lačen z zobmi šklepetati, čeravno je to navada pesnikov, posebno slabih.
Toda vse bi mi bilo malo mar — ko bi le bil saj na videz malo bolje oblečen, ker najbolj me peče, da me mora biti med sošolci sram. Vi ne veste, kako je to žalostno.
Prosite dr. Tavčarja, naj mi, če le kako mogoče, pomore do kake suknje in čevljev. Moj oče je krojač, brez dela, in tako bi mi lahko precej kaj napravil, ko bi imel blaga. —
Tako sem se, hvala Bogu, iznebil vsega, kar me stiska. Ce kaj dobim ali né — lažje mi je vendar: Ustmeno Vam nisem mogel sporočiti ničesar, ker bi se rajši pogreznil do srede zemlje, kot Vam to ustmeno povedal. Poleg tega sem ravno zdaj hripav.
Prosim Vas še enkrat lepo, nikar mi ne zamerite. Če komu ostane samo jeden izhod — je ta dober. Ako Vam ni prav, tedaj si mislite, da pisma nisem pisal. Obiskati Vas prej nikar ne morem, dokler ne dobim odgovora.
Z odličnim spoštovanjem
Ivan Cankar.
PS. V kratkem Vam pošljem ironično črtico v prozi »Morala« in balado »Sihem in Dina«.
Naslov moj: Ivan Cankar, VI. razred ljublj. višje realke.
V literarni zapuščini prof. Antona Funtka je ohranjeno to pismo, ki ga je pisal šestošolec Ivan Cankar uredniku Ljubljanskega Zvona, prof. Antonu Funtku. Pismo ni datirano in pisemski ovitek ni ohranjen.
V šestem razredu ljubljanske realke je bU Cankar v šol. letu 1893/94. Iz vsebine lahko sklepamo, da je büo pismo napisano v zimskih mesecih tega
225
šolskega leta, torej konec leta 1893 ali v začetku leta 1894. Pismo bi torej bilo drugo najstarejše ohranjeno Cankarjevo pismo in ga tu prvič objavljamo. (Prvo ohranjeno pismo je pismo materi z dne 21. januarja 1893, Pisma Ivana Cankarja I, 9.)
Blagorodni gospod urednik: Med 1. 1891—1895 se je sicer podpisoval kot urednik Ljubljanskega Zvona Ivan Tavčar, vendar je bil dejanski urednik prof. Anton Funtek. Z njim se je verjetno seznanil Cankar,, ko je 1. 1893 postal Zvonov sodelavec.
Morala: Ta črtica je izšla šele v novembrski številki Ljubljanskega Zvona 1. 1894, ko je bil Cankar že sedmošolec, pod psevdonimom Trošan.
Sihem in Dina: To »pripovedko v verzih« je objavil iz »zadružnega« arhiva dr. France Koblar v članku »Delo Ivana Cankarja v Zadrugi« (Slovenski jezik IV, 1941, 64—69).