Miličnik rešil otroka
Prometne nesreče so vsakda-nja reč in že kar površno preleti-mo vesti o njih v časopisju. Tudi prometna nesreča, ki se je pripe-tiia 16. novembra na Samovi uli-ci, bi šla mimo, ne da bi o njej kdo karkoli spregovoril, razen prizadetih. Tega dne je miličnik Tone Kopše s postaje milice Be-žigrad rešil življenje šolarju na prehodu za pešce.
»Tistega dne sem bil razpore-jen za prometnika na Samovi uli-ci, točneje na prehod za pešce, ki ga uporabljajo šolarji. To je ena naših običajnih nalog - varovati otroke ko prečkajo cesto,« začne odmotavati klobčič svoje zgodbe tovariš Kopše, pri tem pa ne kaže niti najmanjšega navdušenja, da bi se o tem pisalo.
»Stal sem pri Vektorju in ko se je zbrala večja gruča malčkov sem dvignil roko, zaprl pot vozni-kom in otroke popeljal čez cesto. To se je ponavljalo vsakih nekaj minut.
V eni takih skupin sta bila dva fantiča bolj živa kot drugi in sta hotela prekoračiti cesto še pred menoj. Izgledalo je, da ni nevar-nosti, saj so se vozniki, ki so pri-peljali iz Šiške ustavili, ravno ta-ko pa tudi voznik, ki je pripeljal od Titove ceste. A ko smo bili že na cestišču sem s končkom oče-ta ujel avto, ki se je izredno hitro bližal prehodu. Refleksno sem stegnil roko in potegnil enegaod fantičev k sebi. Še ko sem ga držal v zraku je počilo in stoenka ga je udarila v koleno. Voznica je uspela ustaviti vozilo šele po dve-sto metrih zaviranja, kar je zgo-voren dokaz o hitrosti in njenih vozniških sposobnostih. Mimo-grede povedano: vozila je brez vozniškega dovoljenja. To je vse. Napisal sem prijavo sodniku za prekrške, oče fantiča pa nam je na postaji povedal, da bi lahko bolj pazili na otroke, saj ti niso varni niti ob prisotnosti milični-ka,« zaključi pripoved o dogodku
miličnik Kopše.
Nič posebnega, bi rekel on. Je pač tak. Svoj poklic jemlje nadv-se resno in vestno opravlja svoje dolžnosti.
»Doma sem iz Žetal pri Ptuju. Miličniki so bili le redkokdaj v naši vasi in zdeli so se mi nadvse imenitni, zato sem se odločil, da bom tudi sam nekoč postal milič-nik,« pove z zadrego, ko ga vpra-šamo kako je postal miličnik in zakaj.
Pet fantov iz njegove vasi se je prijavilo na razpis sekretariata, sprejet je bil le on. V kadetski šoli v Tacnu je bil najboljši v svoji generaciji - odličnjak skoz in skoz. Povrh vsega pa je še šport-nik - mojster juda (ima prvi dan) in je tudi republiški prvak v tej disciplini med miličniki, med mladinci pa je bil na republiškem prvenstvu dvakrat drugi. Od tod tudi bliskoviti refleksi in moč. da je otroka rešii izpred avtomobila.
A moč uporabi tudi še za kaj
Tone Kopše: »To spada k ntoje-mu dalu, sa/ miličniki n/smo /e za okras.«
drugega. Lani je sam zgrabil dva vlomilca na Glinškovi ploščadi, ki sta se pripravljala, da vdreta v kiosk. Komaj da se je spomnil tega, saj se mu zdi vse to samou-mevno, zato si je pač izbral po-klic miličnika.
A. D.