Ošabno drevo in skalovje
Basen-
Na robu mogočnega skalovja je stalo orjaško drevo in je prezir-Ijivo zrlo na vse, kar je bilo v njegovi bližini. Svoj vitki vrh je vzpe-njalo kolikor mogoce visoko proti nebu; velike veje so zakrivale, kolikor so le mogle, drugo rastje blagodcjnim solncnim žarkom; v zemlji pa je oblastno širilo in debclilo svoje mnogoštevilne korenine in razrivalo skalovje, ki se je potrpežljivo umikalo.
Toda to še ni bilo zadosti!
Ko je lo ošabno drevo dobilo dovolj moči, jelo je zaničevati tudi skalovje, ki ga je mirno držalo na robu prepada. Siloma je razrivalo po njem in ga hotelo sčasoma pahniti v prepad.
To je sicer zapazilo skalovje, a bilo je prepozno. Zato je že samo lczlo na rob in se izpodmikalo drevesu.
Nekcga dne je kljubovalo ošabno drevo viharju. Ta trenutek je porabilo skalovje in se je spustilo z zmagoslavnim hruščem v — prepad. Tedaj pa je omahnilo tudi mogocno drcvo, ki ni imelo več krepke pod-lage in je toliko zaupalo na svojo moč; vihar pa ga je z divjo jezo porinil v globočino.
Sedaj je zaklicalo skalovje: »Prevzetno drevo, zakaj si mi bilo nehvaležno za dobroto in si mc hotelo pahniti v prepad? Jaz sem se spustilo rajši samo semkaj; toda tebi je zmanjkalo podlage in si padlo za menoj, kjer bodeš sprhnelo in segnilo!
Prevzetnost se povsod spotiče, sramota se za njo pomiče.
Zvonimir Maste
47