NAČRT PROGRAMOV SLOVENSKE ZVEZE ZA L. 2006 STR. 3 GDA SAM BILA MALA STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 19. januarja 2006 Leto XVI, št. 3, cena: 50 Ft DVAJSET LET VRTCA V ŠTEVANOVCIH »Za razvoj otroka ni pomembno leto, da čuti, da ga imajo radi, temveč da čuti, da ga imajo radi takega, kakršen je.« To načelo naj bi vodilo vzgojiteljice in ostalo osebje vrtca v Števanovcih, katerega 20. obletnice so se v okviru proslave spomnili 13. januarja 2006 Vrtec v Števanovcih se je odprl natanko pred dvajsetimi leti, 13. januarja 1986. leta. Za' odprtje vrtca si je takrat največ prizadeval vaški svet na čelu s takratnim predsednikom Vendelom Konkoličem. Pri adaptiranju stavbe so veliko pomagali vaščanih prostovoljnim delom, kakor tildi pri pripravi otroških igral na dvorišču vrtca. Največ seveda mladi starši, da bi svojim otrokom pripravili primerne pogoje za bivanje v vzgojno-varstveni inštituciji. Otroški vrtec v Števanovcih je v dvajsetih letih vzgajal kakih dvesto malčkov it šte- vanovcev, Verice-Ritkarovcev in Andovcev, ki so v njegovih igralnicah večinoma prebili po tri leta. Začetki niso bili lahki, kajti vrtec ni imel pri- mernega strokovnega kadra. Trenutno delata v vrtcu dve vzgojiteljici in dve varuški s polovičnim delovnim časom. V t. i. mešani skupini imajo 20 Otrok. Omenjene podatke je posredovala vzgojiteljica Agica Holec, vodja vrtca, ki je povedala, da posvečajo posebno pozornost narodnostni materinščini. Za strokovno pomoč na tem področju se je zahvalila Vrtcu Murska Sobota ter vzgojiteljici Fridi Cör, ki vsak drugi teden prihaja k števanovskim malčkom. Če ne več, vsaj zahvalno besedo bi si pa zaslužil tudi Zavod za šolstvo, OE Murska Sobota, kajti brez njegovega posredovanja ne bi prišlo do strokovne pomoči, ki jo nudijo vzgojiteljice iz Murske Sobote porabskim vrtcem. Prav tako višja svetovalka za porabsko narodnostno šolstvo Valerija Perger, ki, med drugim, veliko dela na tem, da bi priskrbela vrtcem primerne otroške knjige ter druge učne pripomočke. Vrtec že nekaj let dela po t. i. programu ohranjanja ljudskih običajev ter ljudske obrti. Nekaj izdelkov tega programa so si lahko obiskovalci ogledali na priložnostni razstavi, ki so jo pripravile vzgojiteljice skupaj z malčki. Tri leta pa v vrtec zahaja tudi duhovnik, kaplan Szabolcs Fekete, ki ima verouk v igrivi obliki. Ob dvajseti obletnici pa je blagoslovil prostore vrtca. V kulturnem programu so nastopili malčki iz Šalovcev, sodelovanje med dvema vrtcema traja že tretje leto, otroška folklorna skupina osnovne šole Števanovcih malčki domačega vrtca. Marijana Sukič V števanovskem vrtcu trenutno imajo 20 malčkov, ki so ob obletnici nastopili s skratnim kulturnim programom V vrtcu je bila na ogled razstava otroških risbic in drugih izdelkov 2 Slovenski koledar 2006 ZGODILO SE JE V PORABJU Urednica koledarja Marijana Sukič se v uvodniku dotika nekaterih bolečih tem v življenju Slovencev na Madžarskem. Za 2005 zapiše, da je »Leto naše slabe vole...«. Avtorico motijo zapleti, povezani s sejo mešane manjšinske komisije. Seja ni bila v Porabju, kjer bi lahko njeni člani videli, kje se učijo otroci, denimo v Števanovcih; v kakšnih razmerah delajo kulturne skupine in mediji, potem bi stopili čez mejo v Prekmurje in videli, kako je poskrbela Slovenija za prekmurske Madžare. Potlej bi mnogo lažje razpravljali in sprejemali ustrezne zaključke kot na seji v Budimpešti. Zelo verjetno tedaj seje ne bi prekinili, kajti razlike med Porabjem in Prekmurjem so tako velike, da na nekaterih izjemno pomembnih področjih (skoraj) niso primerljive. Nekaj, kar je opazil tudi lani izvoljeni tretji predsednik Madžarske dr. Laszlo Solyom, ko je pred pogovorom v Lendavi s slovenskim predsednikom dr. Janezom Drnovškom obiskal Monošter in Gornji Senik. Dobro bo, če bo držal besedo o malih porabskih narodnostnih šolah, ki morajo biti deležne drugačne obravnave kot večje šole ali šole v enojezičnih okoljih. Da gre za eno temeljnih prvin v narodnostni politiki - za ohranjanje jezika in kulture, ni potrebno poudarjati posebej. Na uvodnik se navezuje razmišljanje slovenskega generalnega konzula v Monoštru Marka Sotlarja. Tekst se začenja z vzpodbudno oceno, da »lahko brez kakršnih koli zadržkov zapišemo, da je prav slovenska manjšina na Madžarskem v zadnjih letih dosegla največji napredek v svojem razvoju od vseh slovenskih manjšin v zamejstvu.« Avtor se potem osredotoči na pomen in uresničevanje leta 1992 sprejetega meddržavnega sporazuma o posebnih pravicah slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji: »naj mi bo odpuščeno, če se stotič ponovim. daje to eden najpopolnejših meddržavnih sporazumov, ki jih je Sloveniji uspelo skleniti s katerokoli od sosednjih držav na področju manjšinske zaščite.« Sporazum je odličen, njegovo uresničevanje prepočasno: »Ne moremo biti zadovoljni s stanjem narodnostnega šolstva, prav tako ne s položajem jezika, ki ga manjšina govori, kajti ne samo da se vedno manj uporablja v vsakdanjem življenju, predvsem pri mladih, pač pa tudi, ko gre za dvojezičnost v vsakdanjem življenju, kot je uporaba jezika v vrtcih, šolah, pred upravnimi organi, pri poimenovanju ulic in drugih topografskih napisih, uradnih dokumentih je tega premalo ali nič.« Tako se, denimo, v Sombotelu ne spomnijo, da bi se v Železni županiji v sodnem postopku sodilo v slovenskem jeziku. Tudi v nadaljevanju prispevka se generalni konzul zelo analitično loteva drugih, perečih problemov med manjšino, zadreg, ki bi jih bilo mogoče razrešiti z nekaj več, tudi politične dobre volje in pripravljenosti Budimpešte. Geza Bačič - »stari prijatelj« Porabskih Slovencev, je avtor prispevka Druge možnosti ni - o slovesnosti ob 20. obletnici gornjeseniške folklorne skupine in o izkušnjah z zasedanj sej mešane manjšinske komisije o uresničevanju omenjenega dvostranskega sporazuma. »Bil sem namreč kar deset let sekretar te madžarsko -slovenske mešane komisije. Vedno so bila to trda, občutljiva in zahtevna pogajanja za uresničevanje v Sporazumu zagotovovljenih pravic madžarski narodnosti v Sloveniji in slovenski skupnosti na Madžarskem.« Avtor bralcem postreže z vrsto drugih, zanimivih informacij, kar ni nič nenavadnega, saj obiskuje Porabje od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. »15- Z besedo: petnajst« pa je razmišljanje ob jubileju Zveze Slovencev na Madžarskem. Avtor- ju se zdi pomembno, »koliko in kako bo znala izkoristiti politične spremembe in razmere; kako jasno bo hotela (in upala) nastopati do Budimpešte in Ljubljane, kajti niti domača niti slovenska politika Slovencem na Madžarskem nista pripravljeni podariti ničesar, za vse, za skoraj vse se bo potrebno potruditi včasih tudi s trdo in (bolj) odločno besedo kot do zdaj. « Irena Pavlič predstavlja Slovensko društvo v Budimpešti, ki je lani s prijetno slovesnostjo počastilo petnajst let dela. V tem času se je v glavnem mestu zvrstilo zavidanja vredno število prireditev, na katerih so pogosto sodelovale kulturne skupine ali posamezniki iz Slovenije. Člani društva radi obiskujejo prireditve doma in se večkrat odpravijo na potovanje v Slovenijo. Irena Pavlič napiše tudi žalostno resnico: »Žau, samo je prva generacija slovenska, tu in lamje kakšna držim, gde mladi to znajo slovenski. Budimpešta je velemesto. Tu se človek hitro zgibi, samo številka je.« »Sprehod po razstavni hiši«, je tekst dr. Katarine Munda Hirnök: Avtorica predstavlja konec leta 2004 odprto razstavno hišo Slovenskega etnografskega muzeja. »Odprtje razstavne hiše je dobilo pozitiven odmev v vseh slovenskih medijih in tudi v medijih sosednjih držav. Mediji predvsem poudarjajo dinamično zasnovo razstavnih prostorov in nevsakdanjost dodatne ponudbe (delavnice, trgovina, kavama), kar ni ravno značilnost muzejev.« Valerija Perger razpravlja na temo »Vprašanjejezika - Porabski kontekst - materinščina staršev.«Vprašanje rabe termina materinščina v pomenu jezik, ki se ga otrok nauči od svoje matere, postaja aktualno in predmet razprav tudi pri vseh treh zamejskih Skupnostih, pri Slovencih v -Italiji, Avstriji in na Madžarskem. »Razmere, v katerih je izvorni jezik v za- postavljenem položaju, silijo zamejske Slovence v prevzemanje drugačnih govornih navad. To je najbolj izrazito ob prehodu iz generacije v generacijo. Govorimo lahko o opuščanju izvorne slovenske materinščine v prid večinskega, na vseh področjih jezikovne rabe dominantnega jezika.« Še kako aktualno tudi za Porabje, kajti »Podatki šol že vrsto let (malo več kot dve desetlelji) kažejo drastično upadanje števila otrok iz slovenskih ali mešanih madžarsko-slovenskih družin z znanjem slovenskega jezika, torej slovenske materinščine Kronološko prvi, po podatkih za šolsko leto 2004/05 tudi edini jezik ki ga slovenski otroci obvladajo ob vstopu v šolo (nad 90% otrok iz slovenskih in mešanih družin), je madžarščina. V vrtcih pridobijo skromen slovenski besedni zaklad in nekaj osnovnih komunikacijskih vzorcev, medtem ko je v družinah slovensko skoraj v celoti nadomestilo madžarsko sporazumevanje. « »Pozdrav osemdesetletnemu Sandorju Vargi,« je jubilejni zapis, ki ga je o znanem prekmurskem Madžaru objavil Andras Bertalan Szekely; Nikoletta Vajda pa piše o vplivu medijev: »Mediji danes ne le ponujajo, temveč že vsiljujejo ljudem razne informacije, razen tega posredujejo ideološka sporočila in sporočila o vrednotah.(...) Seveda ponujajo mediji tudi pozitivne stvari, vendar bodite vseeno pozorni in kritični do različnih medijskih vsebin.« Pred poglavjem Inda in gnes - Nekoč in danes predstavlja Ferenc Kranjec delovanje Javnega sklada za narodne in etnične manjšine v letu 2005. (Čeprav sklad ni ravno »rado- daren«, bi brez njega ne mogli prebirati tega članka. Op. avtorja). Z Inda in gnes - Nekoč in danes se začenjajo prispevki, ki ne posegajo neposredno v aktualno manjšinsko politiko. Tako Franc Kuzmič predstavlja kulturno, duhovno in narodnostno poslanstvo Jožefa Sakoviča, znanega tudi Porabskimi Slovencem med dvema svetovnima vojnama. O pokojnem Aleksandru Vlaju - Šanjiju piše Jože Vild (ki se mu je življenjska pot nenadoma prekinila prav v Monoštru). Pokojni Jože Vild je imel Porabje in Porabske Slovence iskreno rad; v Porabje ni hodil več desetletij iz preračunljivosti, ampak zaradi prijateljstev, ki jih je ustvaril med ljudmi. Potrditev temu je Pesem Porabju, objavljena v koledar ju Klara Fodor obširno predstavlja življenjsko in ustvarjalno pot Irene Barber z Dolnjega Senika in piše o gornjeseniški Slovenki v Kanadi. Miki Roš pa opisuje svoje poti prejko granice. Zvrstijo se teksti Irene Barber Motorbiciklin; Vere Gašpar Plesna šola pri tetici Iloni in Vse menje je vretin in curkov; Eme Sukič: Moška glava, konjska glava; Erike Glanz Zgodbe, stere piše življenje; Jolanke Mečen V lesej delati, po balaj plesati; Rozalije Ropoš - Rozsnyai Moja prva prauška v Vasvar; Aleksandra Krpiča Eni so rojeni, ka delajo, dobra dela; Marte Sever Mladi gazda in Mariška; Jožeta Vilda Naš maček Marko in Agneš Hanžek Moje letošnje poletje V poglavju Langanje po svejti - Potovanja, so vtisi s poti, ki so jih napisali Žuža Sulič, Toni Kozar, Silva Eöry, Lidija Kosi, Marija Kozar in Lado Klar. Sledi razdelek, najbolj primeren za sedanji čas - Za duge zimske večere - Za dolge zimske večere in pred Kroniko dogodkov v letu 2005 (pripravili Klara Fodor in Gyongyi Bajzek) še Nika za küjarce - Za kuharice. Zelo primerno dopolnilo koledarju je prav Kronika, ki predvsem s fotografijami zabeleži in ohrani večino pomembnih dogodkov v Porabju. Slovenski koledar je v 1000 izvodih izdala Zveza Slovencev, publikacijo so dobili naročniki Porabja na Madžarskem, kar lepo število bralcev ima tudi v Sloveniji. Ernest Ružič Porabje, 19. januarja 2006 3 NAČRT PROGRAMOV SLOVENSKE ZVEZE ZA LETO 2006 januar Začetni in nadaljevalni tečaj slovenskega jezika ter novinarski tečaj do konca februarja oziroma marca. od 4. do 8. februarja Zimska mednarodna likovna kolonija v Slovenskem kulturnem in informativnem centru. 12. februar (od 14. do 18. ure) Tradicionalna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku v gledališču v Monoštru. Predstavitev romana Črnošolec (Garaboncijaš) avtorja Franceka Mukiča in premiera igre Male vojne avtorja in režiserja Mikija Roša v izvedbi porabske gledališke družine Nindrik-indrik. S porabskimi pesmimi nastopa glasbena šola. Zveze Slovencev OŠ Gornji Senik. 3. marec Gostovanje KID Janez Urbas iz občine Selnica ob Dravi. Otvoritev razstave in gledališka predstava Alfa Teatra v Slovenskem domu v Monoštru. 5. marec Slavnost ob dnevu žena v Slovenskem domu v Monoštru. Predstavitev igre Karte špilarge avtorice Irene Barber in režiserja Lacija Kovača v izvedbi gledališke skupine Veseli pajdaši Zveze Slovencev Števanovci. 8. marec 1. seja predsedstva Zveze. 2. april Predstavitev dejavnosti porabskih amaterskih kulturnih skupin osnovnošolcev in dijakov, ki delujejo v okviru Zveze. Premiera igre Prvi dan v šoli avtorja in režiserja Mikija Roša v izvedbi Mladega porabskega gledališča. 6. in 7. april Priprava velikonočnih okraskov v otroških delavnicah za malčke v vrtcih in učence nižjih razredov OŠ Gornji Senik in Šte- vanovci, ki jo bodo vodile mentorice društva Čep-Čepinci. 10. in 12. april Gostovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana z dvema kratkima igrama v porabskih vrtcih. 21. april V okviru 100. obletnice smrti Simona Gregorčiča projekcija in kulturni program za višje razrede OŠ in dijake gimnazije v Slovenskem domu v Monoštru v izvedbi KUD Simon Gregorčič Kobarid. 23. april V soorganizaciji Zveze Slovencev in Društva za lepšo ves v Števanovcih premiera nove komedije gledališke skupine Veseli pajdaši z naslovom Karte špilarge. Avtorica igre je Irena Barber, režiser Laci Kovač. Na premieri nastopa tudi Mlado gledališče s predstavo Prvi dan v šoli. 10. maj 2. seja predsedstva Zveze. 28. maj 13. porabski dnevi z družinskimi programi v soorganizaciji Lokalne in manjšinske samouprave v Andovcih. junij Enodnevni izlet gornjeseniških amaterskih kulturnih skupin. O cilju in terminu izleta se bodo odločili člani MePZ, FS in ljudski pevci do 31. januarja 2006. od 25. junija do 1. julija 3. tabor „Za materinščino” v Monoštru, katerega se bo lahko udeležilo 30 učencev porabskih osnovnih šol, gimnazije v Monoštru in OŠ Murska Sobota. avgust 5. mednarodna likovna kolonija v Slovenskem domu v Monoštru v soorganizaciji Zveze Slovencev in Galerije iz Lendave. 3. september 1. športno srečanje mladih v Slovenski vasi iz vseh naselij Porabja in sosednjih naselij Prekmurja. 13. september 3. seja predsedstva Zveze. 11. oktober 4. seja predsedstva Zveze. 14. oktober 3. srečanje slovenskih pevskih zborov v gledališču v Monoštru. Na koncertu bo sodelovalo 6 zborov, MePZ Slovenskega društva Triglav iz Subotice, MePZ Avgust Pavel Zveze Slovencev z Gornjega Senika, ŽePZ iz Kroga iz Prekmurja, ŽePZ Kresnice iz Maribora, MoPZ Maj iz Kranja in Mladinski zbor iz Vač iz občine Litija. od 6. novembra do 10. decembra Začetni, nadaljevalni in spopolnjevalni tečaji slovenskega jezika v Slovenskem domu. 18. november Občni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem. 24. november Gostovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana v gledališču v Monoštru. Predstavi bosta namenjeni vsem malčkom porabskih vrtcev in osnovnošolcem. 29. november 5. seja oziroma 1. seja novega predsedstva Zveze Slovencev. 6. in 1. december Priprava božičnih okraskov v vrtcih Slovenska ves, Saka-lovci, Dolnji Senik in Monošter pod vodstvom mentoric društva Čep-Čepinci. 17 december (ob 17.30 uri) Božični koncert v baročni cerkvi v Monoštru. Na koncertu bosta sodelovala MePZ Avgust Pavel ZS in MePZ Društva Pannon Kapu v Monoštru. Predsedstvo Slovenske zveze se je na lanjskom zadnjom djilejši strinjalo z delovnim planom, steroga smo vkiiper postavili delavci Zveze za letošnjo leto. Iz njega želimo dati na znanje samo prireditve, programe. Naš cilj je, naj vsakšoj generaciji mamo ka poniditi, naj majo zakoj pridti na programe pa naj se vsi dobro leko poznajo, čutijo. Vala baugi, v Porabji pa ranč tak pri indar živeči Slovencaj na Vogrskom je dosta organizacij, stere se brigajo za svoje domanje lidi, njim pripravlajo bogate programe. Ranč tak cerkev, stera zvojn redni meš bogate cerkvene programe pripravla na svojij faraj. Vsi župniki, plebanoši so nam že lani leko taprajli vse datume letošnji cerkveni obredov, ka smo fejs poštojvali pri vkup postavlanji naši programov. Slovenska zveza nejma svoje vesi, etak vekše programe pripravla za vse Porabje, najvekše pa kak so povejmo, Porabski dnevi za vse Slovence na Vogrskom. Največ menši programov pa ma v Varaši, steri so najbola namenjeni ranč Varašancom pa Slovenčarom. Programe, steri so za male mlajše ali šaulare, pa organiziramo tak, naj za vse leko valajo. S strani Slovenske zveze se želim ob tej priliki tu lepau zavaliti vsejm lidam, steri pridejo na naše programe, posaba pa eške mali mlajšom pa šaularom. Tau tu leko povejmo, ka smo fejs zadovoljni z lidami, ka furt zavole, v lejpom števili pridejo vküper. Ranč tau nam da znauva pa znauva energijo, mauč, naj z veseljom leko opravlamo svojo delo. Zatau pa, ka mamo možnost, mamo pejnaze za te razne programe, se pa moram zavaliti Uradi RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvi za kulturo pa Javnomi skladi v Ljubljani, Kulturnomi ministrstvi pa Javnomi skladi za narodne in etnične manjšine na Vogrskom. S tejm, ka svoje programe, za stere že vejmo naprej, damo v novine, želimo pomagati pri tejm, ka vsakši, koga briga, leko ma informacije naprej za cejlo leto. Pa vejndar kaj pomoramo pri tejm tü, ka do drüge organizacije ležej leko planirale datume svoji programov. Klara Podor sekretarka Porabje, 19. januarja 2006 4 Drnovšek za pomoč Darfurju Slovenski predsednik Janez Drnovšek je generalnemu sekretarju ZN Kofiju Annanu poslal pismo s pozivom, naj se svetovna organizacija »prebudi« v zvezi s humanitarno katastrofo v sudanskem Darfurju. Drnovšek je v zvezi s krizo-pisal tudi nekaterim znanim politikom, književnikom in slavnim osebnostim iz sveta športa, glasbe in filma, ki jih je pozval, naj človeštvo opozorijo na katastrofo v Darfurju in se pridružijo slovenski akciji za pomoč pokrajini. Drnovšek v pismu poziva Annana, naj Združeni narodi izkoristijo svoj mandat za ukrepanje v Darfurju na zahodu Sudana, skličejo izredno zasedanje Varnostnega sveta in predlagajo takojšnjo humanitarno intervencijo. Predlaga tudi, naj se v reševanje krize v Darfurju vključi tudi zveza NATO in z velikimi transportnimi kapacitetami podpre humanitarno pomoč, z vojaškimi pa »zdaj daleč prešibke« šile Afriške unije. Slovenija razširila ribolovno območje Slovenska vladaje v začetku leta sprejela uredbo o določitvi slovenskega ribolovnega območja na morju, ki med drugim zajema ves Piranski zaliv. Uredba je odgovor na hrvaški pravilnik o ribolovnem območju, s katerim je Zagreb decembra hrvaško ribolovno morje razširil do sredine Piranskega zaliva. Slovenska uredba definira slovensko ribolovno morje v treh conah. Po besedah zunanjega ministra Dimitrija Rupla želijo z uredbo vzpodbuditi in pospešiti proces dogovarjanja med Hrvaško in EU o izvedbenih pravilih za ribiški del sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško. Hrvaška vlada je uredbo označila za »nesprejemljivo, pravno neutemeljeno in nično« ter za »poskus poseganja po hrvaškem državnem območju«. Zagreb še meni, da slovenska uredba potrjuje politično upravičenost in pravno utemeljenost hrvaškega predloga za rešitev meje na morji z arbitražo. Feri Lainšček PÜŠPEK IZ ČRNE KRONIKE Čüto je, ka vsi v vesi gledajo mimo njega. Ranč od vrejmena so si z njim nej ščeli gučati, pa kakoli ka je bilou tou v navadi. Tak je vövidlo, kak ka bilou, ka si on misli, nej nikoga več brigalo pa bi nej melo nikše cene. Pa bar tou bi leko prepoznali ka je vrejmen vsigdar znau napovedati. Gda ga je bolejla glava, se je gvüšno mejšalo, gda pa ga je trgalo v kolenaj, te pa je znau, ka de dež. Samo, ka me je tou pomagalo. Tüj pa tam se je najšo kakši, ka ga je zafrkavo, ovak pa so lidgé rajši poglednoli kraj. Šče najbole ga je svadilo, gda ga je štoj pito, če je že bijo pri Brdajci, ka bi me najšla par. Ta stara čaralica je okouli gučala, ka de sé leko Püšpek oženo samo te, če de Si najšo Djarico. Püšpek je bijo, geli bar, on, Djarice pa je v vesi nej bilou. Nišče me je naj znou pojasniti, gde bi go leko najšo. Samo, ženske so pravile: »Ka me tak gledaš, ka misliš, ka sam Djarica?« Če je pa kakša bole gizdava bila, te so pa njej pravili: »Samo pazi, če sé boš tak držala, te te bomo oženili s Püšpekom!« On pa si je nikak nej vüpo iti k Brdajci, ka bi jo proso, naj ma lepou raztomači, ka je tou vküper scomprala. Baba je bila čaralica, tou je bijo gvüšen. Decé je nej mejla, moža je že davnok pokopala, lücka deca pa so se je bojala. Gda je prišo malo bliže k iži, te je tüdi vido, ka je ogračeka nej okapala, liki je brala divdjo travo pa jo sišila. Küjala si je tej, drugoga je nej nücala. Eni so pravili, ka joj gesti jo črne ženske, štere so k njej odile, ka jim je v graj gledala. Zatau pa je tüdi leko bila debela, tak ka je vövidlo, ka de se razpoučila. Samo, tüdik tou je zaman čako. Brdajca je bila vö z vraga. Samo gnouk go je v živlenji od poulek vido, pa te ga je pitala: »Ka je, Püšpek, nej si si šče najšo Djanice?« »Vej jo pa iščem, samo ka ne vejm, kak vövidi,« je te pravo strajoma. Ona pa se je smejala pa je pravili »Vsakši si najde takšo Djarico, kak si zaslüži.« Sam toga je, geli bar, tüdik nej razmo. Baba je tak gučala, kak bi z nikšoga drugoga orsaga bila. Tak ka je te šče itak gledo za vsejmi ženskami, mladimi pa starimi, pa požejro sline, štere so se ma vleti šče bole cedile. Zatou ka vleti so seženska ame od modrčkov vidle, pa takše kratke kikle so nosile, štere so nej kolena pokrivale. Samo, ka me je tou pomagalo, če je füčko za njimi, pa jim načmigavo, dobro so one znale, ka je njemi sojena samo Djarica. Zatou ka je tou Brdajca tak scomprala, štera je gvüšno neka fejst proti njemi mejla. Samo zavolo njej se je te en večer v krčmej tüdi fejst napiu, pa je bole batriven grato, pa si je naglas pravo: »Gnes pa nedem domou, liki idem k Bardajci, ka se gnauk za vsigdar zgučiva! Ali de mi pravla, gde je ta Djarica ali pa de vidla svojoga vraga...« No, gda so žensko drugi den mrtvo najšli, so zavolo toga včasik znali, ka ma je nej ščela vöovaditi, ka ga je v žitki najbole zanimajo. Tak je bogi Püšpek na konci brez Djarice osto, pa šče v vouzo so ga djali. Zima Etognauk sam v novinaj štejla, ka je letos zima bola »divja« kak Zadnja lejta. Vekši je mraz, Snega je pa telko, ka več ne vidimo vö z njega Vse Zaman je gnes že vse pri roukaj, traktorje, velki autonge šteri velke plüge majo za snejg ta tiskati, buma tüj pa tam po potaj ne moreš ojdti, nej je snejg doj odmetani. Pa te mi je napamet prišlo nika Tak 50-60 lejt nazaj mašinov eške nin nej bilau. Snega je pa bilau zavole. Istina, ka autonov tü nej bilau, šteri bi nücali paut, depa poti je tistoga ipa tü trbelo čistiti. Kak? Tau je tak šlau, ka je v vesi župan vodau ukaz, ka sje od vsakše hiše nakak te pa te mora zglasili, lopato s seov prinesti. Te gda so lüdje vküp prišli, hajde, vsi so z lopatami ta odmetavali snejg s pauti skauz vesi. Lepau je bilau gledati, kak ta »kompanija« dela, za njimi je pa paut čista gratala. Koražni so bili, ženske so tak delate kak moški, pau dneva, pa je nistarni kilometrov pauti spucano grata- lo. Pomagaj si, vej te ti Baug tü pomore, pravi eden pregovor. Naj bi Zdaj, gnes stoj tau zapovedo, ka naj po veškoj pauti snejg ta lüčamo, mislim, ka bi tak prajli, ka je te človek nej normalen. Gnesden lüdje tau čakajo, ka naj vse drugi napravijo, vej pa porcije plačüjemo. Etognauk sam gor na tau od ednoga mladoga človeka takšo tü čüla, ka zatok tau je že dosta. Nika etak je gučo: Strašno, ka župan pa tisti, ka tam v irodaj delajo, nedejo vö paut pucat. Tam samo sedijo, si riti segrevajo, mi pa po jardi po snegej moremo ojdti. No, samo naj pridejo volitve. Vej mo ze že vedli, ka mo delali. Po mojem je pa tau prejk mere. NA teltja nej prevideti tau, ka tisti, steri samo tam »sedijo«, tisti velko odgovornost nosijo na svoji plečaj. Ne vejm, ka bi te pravo te človek, cejii njemi brž kaj trbelo ta naredti, povejmo, ženo bi sé. Pa bi te matičar tak pravo, ka on zdaj za tau nejma cejta, mora snejg odmetavati. Jarde pa etak pa tak mora tisti spucati, pred štero iža mimo dejo. Veške poti pa čistijo - če je - firme, štere so se za tau vzele. Zdaj v zimi zatok bole cajt geste, pa mi sami si tü leko pomoremo, sploj pa te, če je etakša velka zima. Če nepredstanoma snejg de, pa ga ne zandolejo ta pucati. Leko ka do Zdaj nistarni čemerni name. Depa z menov vred. dosti pas je, šteri nejmamo hiše pri pauti. Pa te tak 60-70 mejtrov na dugi trbej nam snejg razmetavati, če neškemo, ka bi se nut zakopali, pa bi nej mogli na glavno paut priti. Malo več vküpdržanje, mala vsakši naj svojo vcuj deja, ka je mogauče, pa te do lepše nase jarde, te da čistejše našo okolje, te mo vse stvari bola poštüvali zatok, ka je tau naš trüd tü bijo. Irena Barber Porabje, 19. januarja 2006 5 MOJA RAZMIŠLJANJA O SLOVENSKEM PORABJU Zimski popoldnevi so, kot vsi dobro vemo, zelo primerni za razmišljanje o tem in onem. Ponavadi v takih trenutkih razmišljamo o stvareh, s katerimi se, v tistem obdobju svojega življenja tudi ukvarjamo. Velikokrat tudi sanjamo, delamo načrte za prihodnost in podobno. Trenutno v mojem življenju, v tem mojem življenskem obdobju ne mine dan, da nebi vsaj za nekaj minut pomislila na Slovensko Porabje. Zakaj? Ker se že nekaj let ukvarjam BT vprašanjem nacionalne pripadnosti Porabskih Slovencev in sem na to temo tudi napisala svoje diplomsko delo. Sedaj čakam le še na zagovor in potem lahko stopim še eno stopničko višje, pripeljem svojo nalogo do konca. Čeprav to še zdaleč ni konec. Upam, da je nov začetek in rojstvo nečesa novega. Spet si lahko, poiščem novo snov za popoldanska razmišljanja, Naj že takoj v začetku odgovorim na vprašanje, ki sem si ga zastavila v začetku mojih razmišljanj in ki sprašuje o tem, ali lahko državna meja vpliva na vsakdanji način življenja ljudi in v kolikšni meri. Slovensko Porabje tipičen primer, kjer je vidno, da lahko državna meja pusti na ljudeh neizbrisen pečat, še' posebej, če prebivalce loči od sorodnikov, prijateljev,... in jih na nek način pusti v izolaciji. Porabski Slovenci so bili desetletja ločeni od svoje matične domovine in so pravzaprav živeli brez kakršnih koli stikov z domovino matičnega naroda. Zato je pravi čudež; da se je je tukaj slovenstvo ohranilo sploh v tolikšni meri, kot se je. Državna meja je prav gotovo pustila nekakšno psihično mejo v glavah ljudi, predvsem starejših, ki S doživljali te trenutke, medtem ko je za mlado generacijo meja še vedno le črta na zemljevidu. Menim, da zato starejša generacija tudi toliko bolj eeiifsvoje korenine in jih skuša obdržati in obvarovati pred nevihto in izumrtjem. Ker manjšinsko skupino, kot ^Porabski Slovenci sestavljajo .ljudje, ki si delijo enake kulturne značilnosti, upam, da bo tudi ta skupnost še naprej sposobna in zmožna ohraniti svojo etnološko dediščino, ponos in identiteto in da se ne bo prepustila asimilaciji, ker sem mnenja, da se je tukaj delna asimilacija že, začela, saj je manjšina začela opuščati svoje kulturne vrednote, predvsem jezik, in počasi sprejema kulturne značilnosti dominantne Skupnost. Bojim se, da bi lahko na ta način prišlo mdi do popolne asimilacije porabske slovenske manjšine med madžarsko prebivalstvo. Večina mladih se s starši, sosedi, sorodniki, s prijatelji, z učitelji, žal ne pogovarja v slovenskem Jeziku, temveč v madžarščini. Porabščino govo- rijo večinoma le še stari starši s svojimi vnuki, v upanju, da bodo na ta način posredovali in ohranili materni jezik. Ker je družina zelo pomemben faktor pri ohranjanju narodne identitete, lahko iz takega stanja na žalost sklepamo le to, da bo slovenski jezik med mladimi počasi pozabljen. Kot vsi vemo, pa je tako, da »na mladih svet stoji«. Družina bi morala biti tista, ki bi bila temelj za ohranjanje jezikovne in kulturne identitete. Tudi šolstvo je steber ohranjevanja Vrednot slovenstva Vendar je šolstvo v Porabju pereč problem. Kljub temu da je vedno 'znova govora o dvojezičnem šolstvu, Porabski Slovenci dvojezičnega šolstva nikoli niso bili deležni. Upajmo, da bo v prihodnosti drugače. Zagotoviti bi bilo treba možnost delovanja manjšine V javnosti in na ravni javnih ustanov, kot so šole, mediji, cerkev... in v središče pozornosti spet postaviti družino in njeno okolico in skušati v pozftivnenfduhu do jezika manjšine razvijati taka stališča, ki bodo pospeševala znanje in uporabo narečja, ki mu grozi izumrtje. Spodbujati je treba prisotnost zamejstva v medijih, šolskih programih, športnih srečanjih, omogočiti raznorazna gostovanja, gledaliških, glasbenih, filmskih skupin, izmenjavo knjig, kaset, časopisov, videov...skratka še povečati sodelovanje in ga narediti dinamičnejšega. Nadoknaditi je treba zamujeno in na to misliti vsak dan. Morda bodo procesi evropskih integracij omogočili Porabskim Slovencem še večjo in tesnejšo povezanost z matično domovino Slovenijo in s tem pripomogli k ohranitvi njihove kulture in jezika. Upajmo, da bosta slovenski jezik in kultura Porabskih Slovencev nekoč postala prednost in ne več problem. Bodimo ponosni nase in na to, kar smo. Nekdo je nekoč nekje zapisal: »Čim večji je svet, v katerem se premikamo, tem manjši smo mi. Zato bomo v globalnem svetu vsi po svoje manjšina, mdi če imamo lastno državo.« Jasmina Papič Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota KOULICE z BRÜSOM Leta 1976 je Muzej Murska Sobota doj küpo te koulice z brüsom. Starejši Sobočanci eške poumnijo, kak so Romi odli po Varaši s takšimi koulicami. Na njij je biu brüs, s sterim so brüsili nožice pa škarice tö. V kufri niže brüsa, ka so ga poganjali z nogou, so kouli vozili eške drugo škerino. Največ kaj takšoga, s sterim so popravlati držence. S tejmi koulicami, ka je leko vidimo v sobočkom muzeji, je kouli odo brüsit Silvester Kakaš. Kelko kilomejtrov so obrnouli tej potači, kelko noužicov pa eške kaj drugoga je zbrüso brüs pa kelko pejnez je prislüžo, to vejo povedati samo koulice. PripoVejsti o takšnom brüsi na potačaj pa se leko tü pa tam najdejo v knigaj ali na filmi tö. Edne takše koulice so pred več kak desetimi lejtami gore stoupile v filmi Halgato. V njem še je leko vídlo, kakše vse pripovejsti se leko skladejo nut v takše koulice. Miki Roš Madžarski zunanji minister v Zagrebu Madžarski zunanji minister Ferenc Somogyije 10. januarja obiskal Zagreb. V središču njegovih pogovorov so bile priprave na skupno sejo dveh vlad, ki jo državi načrtujeta za 26. januar v Budimpešti. Ferenca Somogyija je sprejel predsednik države Stipe Mešič, pogovarjal še je s hrvaškim premieram ‘ Ivom Sanaderjem in zunanjo ministrico Kolindo Grabar Kitarovič. Sogovorniki so se Ferencu Somogyiju zahvalili za podporo Madžarske pri hrvaških prizadevanjih za članstvo v Evropski uniji ter evroadantskih integrarijah. Madžarska mora pripraviti nov konvergenčni program Evropska komisija je ocenila, da je konvergenčni program madžarske vlade, ki ga je vložila lani decembra, nezadosten, zato je Madžarski predlagala predelavo in dopolnitev le-tega. Komisija se je strinjala s splošnimi cilji programa, mora le-ta pa vsebovati več konretnih ukrepov, ki bodo zmanjšali proračunski pomanjkljaj oziroma deficit javnih financ. Evropska komisija se je ozirala tudi na bližajoče se madžarske parlamentarne volitve, zato je za rok vložitve novega konvergenčnega programa določila 1. september 2006. Dve največji stranki Lansko leto je prineslo precej ogorčen boj za volivce med dvema največjima strankama, med vladnimi socialisti in opozicijskim FIDESZom. Če pogledamo celoletni politbarometer, lahko leto razdelimo na dve obdobji. V prvi polovici leta je vodil FIDESZ, julija je imel 8-odstotno prednost pred socialisti, kar je pomenilo, da simpatizira s stranko mladih demokratov kakih 600 tisoč volilcev več kot z njihovimi nasprotniki. V drugi polovici leta so socialisti postopoma dohiteli FIDESZ, stranki Sta še v mesecu decembru popolnoma izenačili. Ostali dve parlamentarni stranki (Madžarski demokratski forum, Svobodni demokrati) sta celo leto dosegali rezultate med dvema in tremi odstotkov, se pravi manj, kot je parlamentarni prag na Madžarskem. Porabje, 19. januarja 2006 6 Porabske ženske (2) V ŽIVLENJI SAM GO SAMO TRIKRAT VIDLA Druga sestra po vrsti se je narodila augustuša 1918. leta v Merki v Chicagoni. 1921. leta so stariške tak zvolili, ka do nazaj šli v stari kraj. Ona je te tri lejta stara bila. Zatoga volo so mogli domau titi, ka so Oča betežni gratali z želaudcom. Dosta pejnez so k doktorom znosili pa so njim nej mogli pomagati. Nej so lagvi beteg meli, njini želaudec je puno šlajma biu, zatok so nikšoga apatita nej meli, nika so nej mogli pogesti, ka so te velko bolezen meli. Tak so že žunti bili kak edna zrejla bubrika. Dostikrat so mi pripovejdali, če bi nji te beteg nej zaodo, oni bi se nigdar več nej v starom kraji tepli. So trno dobra delo meli v fabriki, gde so čokolade redli. 30 lidi je pod njinov ra kauv delalo. Tü v starom kraji je tistoga ipa tö trno lagvo šlau, samo tri lejta so minila po prvoj bojni. Telko sreče so meli, ka so tü najšli ednoga ze- lišničara (természetgyógyász), steri je njini beteg zavračo. Oni so vüpanje meli, ka do tanazaj v Merko šli, dapa usoda je nej stejla. 1922. leta se je narodilo ešče edno dejte, 1925. leta pa štrta sestra. S štirimi deteti so več nej mogli samo tak po svejti titi. No pa tü so bili ešče očina mati, steri so je tö prosili, naj nikan nedejo, ka so oni že tö dugo sami. Mogli so se pomiriti s svojim žitkom. 1930. leta je najstarejša (h)či tanazaj išla v Meriko, ešče tisto leto so zgübili štrto dejte. Samo 6 lejt je stara bila, gda je zavolo difterije mogla mrejti. 1936. leta je druga sestra, stera se je ešče tö v Meriki rodila, nazaj išla v Meriko. Te je 18 lejt stara bila. Tü doma je mejla ednoga pojba, dapa stariške so nej dopisti ka bi se ženite, ka sta nej mela mesta. Ona je svoj nauvi Žitek v Merki ranč tam začnila, gde najstarejša sestra. Par lejt je slüžila pri ednomi mesari, on je Vogrin biu iz Nádasda, ženo je pa emo iz Sakalauvec. Mejla sta tri siné pa edno (h)čer. Najprvi sin je fotiv biu, njegvo mater je te človek nej za ženo vzeu. Gda se je z žensko iz Sakalauvec Sto oženiti, je nej privolila, dokeč sta tauga nezakonskoga sina nej k sebi vzela, zato ka ga je mati povrgla, notra ga je dala v mlašeči dom. Kakšno leto dni je star bijo, gda so ga za svojoga vzeli. Ženska ma je trno dobra mati bila, gda je že svojo deco mejla, nigdar ga je nej laučila. Moje obadvej sestre sta pri toj familiji slüžili obadvej sta lejpe bile. Mladenca, sina te familiji sta tö fejst bila, tak so se pa te polübili pa oženila Starejši je vzejo mlajšo sestro, mlajši pa starejšo. Potistim so si vküp zgunčali pa so v Michigen šli. Tam so si rame naredli, ednoma drugoma so si pomagali. Druga sestra po vrsti je nej delat ojdla, zatok ka je nej znala avto voziti. Avtobusi so pa po tistoj Uniji nej voziU. Najprvi Varaš od nji je kakšni 90 kilomejtrov daleč bijo. Deca go je posipala, pet mlajšov je prišlo eden za drugim. Njej je ranč dojšlo deco raniti. Pri rami je mejla edno velko njivo, tam je vse pripauvali, ka je zraslo. Sprauto je vse notra sküjala pa v glaže sklala. V držini je bilau sedem lidi, gda so si vsi k stauli sedli, je trbelo redno sküjati pa nalečti. Ram je tö trbelo vredi meti. Gda sva z možaum 1986. leta bila pri njij, sam samo gledala, kak je vse čisto pa redno mejla. Mlajši so zrasli pa so kraj od rama Prišli, samo najmenkša (h)či je doma ostala. Ona je kesno dejte bila, gda je sestra 42 lejt stara bila, go je rodila. Mater pa očo je nej stejla same njati na stare dni. Sestra je s svojim možaum lejpi Žitek mejla. Mauž je visike lejta zadaubo. 88 lejt je star bijo, gda je mrau. Sestra je nej mogla obdelati v sebi, ka ga je zgibila, trno je betežna gratala, vse je pozabila, mlajše svoje več nej spoznala. Nej so go mogli samau doma njati, ka so delat ojdli, zatok so go dali v katoliški daum, gde so apatice (nune) opravlam betežnike. 1999. leta sam išla v Meriko pa sam go poglednila. Samo me je gledala, nej mogla več Sama gesti, nej gunčati. Tak go je trbelo opravlati kak malo dejte, stero se narodi. Gda sam go zaglednili, sam go od skunz nej vidla. Strašno, na koj eden človek pride! Ona je vsigdar Boga boječa bila. Baug prej tiste kaštiga, stere rad ma. 2002. leta je mrla. (H)či go je Sama zravnala pa počesala. Zdavanjsko alo ji je oblekla. Na tjejpi, steroga so mi poslali, je tak tiüma v škrinji kak angeu. Tau sestro sam v živlenji samo trikrat srečala. Ema Sukič GDA SAM BILA MALA Vsejm tö nej trbej znati, kelko lejt sam že stara, samo tou naj vejo, ka je tou, gda sam bila mala, bilou že dugo-dugo. Če ranč je od toga cajta že dosta vode doj po Müri odteklo, se ga rada spominali Moja mladost je bila preci ovakšna, kak mladost gnešnje mladine ali mlajšov. Bila sam najmlajša v našoj držini, poulek ene sestre pa dvej bratov. Ništerni so pravli, ka sam prej srečna, ka me znan vsi cartajo. Pa - fígo! Eno velko - fígo! Vsi so me samo bili, komandirali, postršüvali pa norca delali. Ges sam njim pa kontra davala s tem, ka sam bila lagva pa kak so prajü, bila sam »živi mali vražiček«. Vsikši božji den sam čüla od moje anjuke: »Nézd, hogy ma megint nem fogsz elszökni a Hasajighoz! Csak próbáld! Majd adok én neked!« (moja anjuka je bila Madžarka pa se je cejli Žitek nej navčila slovenski.) No, kak sam za sebov zaprla vrata, sam že fiknola po najkrajšoj pouti ta, kama nej bi smejla, če glij ka sam znala, ka gda pridem domou, mo palik bita. Tou sam itak bila vsikši den. Sestra, od mé deset lejt starejša, pa sé je že drla, gda me je vidla vüjdavati: »Anju, anju, »žuta mravla« že beži doj po poštiji prouti Hašajovin!« »Vej že dobi, gda pride domou,« se je veselijo brat. »Dober den, Hašaj néni,« sam lepou pozdravila. »Je vaša Mariška doma?« Če glij sam znala, ka indri ne more biti, vej je siroutika mejla ditečo paralizo pa je bila skouz priklenjena na kaulico. Žmetno je tüdi gučala. Razmejla jo je edino njena mati pa ges. Tou mojo Mariško sam mejla preveč, preveč rada, ona pa mene. Te sam mejla vendar občütek, ka me na cejlom svejti ma samo ona rada - vej so me doma samo bili pa špotali. »Ba-ba-bauka, si prišla, ve-ve-ve sé špi-špi-la-le za baute.« Me je pozdravila moja Mariška. Babuka so mi po domače vsi pravilii pa ešče gnes mi tak pravijo. Najlepše mi je bilou, gda sam leko mojo Mariško vozila po našoj, te še prašnatoj cesti, vö prouti mezevom, gde me moji nejso mogli videti. Kre poštije sam njoj vtrgnola kakšo roužico ali z grma doj potrla kakšo vejko pa njoj dala v roke, ona pa je bila srečna, ka se leko vsega dotekne, če glij je toga nej mogla držati. Gda sve se vrnile domou, nama je Hašaj néni namazali čaren krü z mastjouv pa malo posolila. Tou je bio najboukši krü na svejti, šteroga sam dostakrat zamenjala za moj bejli krü z legvarom namazani. Pri mojoj Mariški sam ostala vsigdar dvej do tri vöre, te pa skrivaj pri zadnji vrataj šla domou. Ali vsigdar so me zgrabila »Že pa si bila pri tej Hašajovoj? Vej ti ges že dam!« Pa puf, puf, po meni s šibov. Tou so mi zatou tak branili, ka so Hašajovi meli doma takši »pinteš«, kak so tou te pravli. Meli so stalne pijovce, šteri so odli vsikši den ta na pijačo. Gvüšno, ka je tou nej bilou za takšo deco - samo tou sam ges te nej razmejla. Meni je bila glavna moja Mariška, pa tüdi njena mama je bila trnok dobra ženska pa še rada me je mejla. Tüdi gda sam že začnila oditi v šoulo, sam dostakrat ostala tak dugo pri Mariški, ka sam nej napisala domače naloge. Pá sam bila bita. Kak sam odraščala pa dobila določene obveznosti pa tüdi malo več pameti, je moje odhajanje k Mariški bilou če duže redkejše. Tak ka sam sé celou toga včakala, ka me je tü pa tam moja anjuka spoumniš »Hát ezt a szegény Mariskát egy kicsit nem látogatod meg?« Tou je bilou te, gda sam že študirala v Zagrebi. V tom časi njoj je mrla mama pa je dobila mačijo, štera jo je zapajala, tak ka je Sirauta pri devetnajsti lejtaj mrla. Mama mi je v Zagreb med drügimi novicami napisala tüdi tou: »Sajnos a te Mariskádat ezen a héten fehér koporsóban eltemettük. Ne sírjál, úgysem volt neki ezen a világon semmi öröme.« Tak, vidte, Zdaj me gvüšno moja Mariška gleda doj z nebes pa vidi, ka sam tüdi s tej pisanjom na njou nej pozabila. Vüpam, ka sé tam gori srečave, če Boug da. Sé zna! Če ga kaj na etom püklavom svejti nemo kaj biksala pa potem toga s toga nika nede. Marija Rituper Porabje, 19. januarja 2006 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mije Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj DEN ZA ZNORETI Dragi moj Dnevnik, tou je več nej mogouče! Kakoli moja padaškinja Bobika guči, kak je vredi, ka me moj Benči ranč ne pogledne. S tejm prej guči, kak je zalübleni v mene! Vej pa meni dojde takšne lübezni! Kakša je tou sploj lübezen? Naj že gnauk vöovadi, če me rajsan rad ma, kak mam ge njega! - Bobika, več te nemo poslüšala, ka norijo gučiš, - sam njoj prajla gnes. Ranč mi je začala tumačiti, kak je vredi, ka sva se dva dneva nej vidla. Tak de eške bole trepeto za meuv. - Rejsan, dojde Bobika! Ti norije gučiš! Zato sam se spoumniš na svojoga dejdeka. Un vsigdar šegou ma prajti, kak mora človek na sebe računati pa na nikoga drugoga nej. - Gda nevoula že od blüzik vonja, gledaj sebe pa svojga konja, - pravi moj Pa sam tak naprajla. Med velkim odmorom za güžino sam si vzela pred sebe papir. njega sam Benčini napisala pismo. Vej je pa boukše lübezen vövlejati na papir. Vej pa papir vse prenese. Tak sam napisala. Dragi moj! Moram ti vöovaditi, ka se m že trno dugo vidiš. Gda deš mimo mene ali pa te samo pogled nem, se z meuv godijo čüdne reči. Srce mi mlati kak zmejšam, dobim vcejlak meka kolena, gratajo mi mokre roke, v glavej pa mi šumače kak kakši divdji potok. Bole, kak sam se spitavala, ka mije gé, bole sam vejdla. Rejsan, tak pomalek sam gor prišla, ka sam se zalübila v tebe. Moja sestra Zana mi guči, ka sam zmejšana. Takšna mlada se eške ne smej zalübiti, mi guči Moj brat Andipa sse mi samo naraji smedje pa se norca redi iz mene. Ge pa sam zato eške najbole gvüšna v tou, ka te mam rada. Škela bi se dobiti s teuv gnes v petoj vöri pred našim kinojom. Leko se ge tebi tö vidim? Leko, ka va gratala pojep pa deklina? Prosim te, pridi! Prosim te, nej se me postrašiti! Te lübi Janina! Tou pisanje sam vküper spakirala pa njemi pistila nut v taško. Bar tak sam si brodila. Zato, ka... Zato, ka sam kuman čakala na peto vöro. Že sam bila pou vöre prva pred kinojom. Z biciklinom sam se vozila gor pa doj. Nagnouk se je ta pripelo Peter, od peka sin. V rokaj je držo moje pisanje pa se mi na šurko smedjau z rejdkimi zobami. Smedjau se je kak pečena mačka! Boug moj, ka pa je zdaj tou. - Ti se meni tö vidiš pa bi rejsan leko bila pojep pa deklina, - me je tak brž škeu küšniti, ka sam se njemi kuman meknila. - Mi vsi pa smo si brodili, ka se tebi vidi Benči, tak kak se ti njemi vidiš. Dapa zdaj mo ge tvoj pojep, - me je eške gnouk škeu küšniti. -Nej, ti nikak ne boš moj pojep, - sam njemi potegnila pismo pa se čemerila. Ka pa sam ge vedla, ka je taška nej bila od Benčina! Če pa so si skur gnake té moderne taške ali ka so že gé! Brž sam bila doma. Eške gnouk sam tapreštejla pismo. Ge noura koza! Vej sam pa napisala samo drügi moj! Kak bi naj Peter vedo, ka je pismo nej zanga, liki za Benčina? Rejsan sam si zaküjala nouri den! Tak sam pismo napisala eške gnouk. Gda pa sam ranč pred minuto ali dvema nika premetavala po mojoj Šolskoj taški, sam nut najšla nikšo pismo. Boug moj, leko je od Benčina! Držin go v rokaj, pa go ne Vüpam gor oprejti. Gejla trepečem. Ka, če mi piše, kak me rad ma? Ka pa, če piše, kak me nema rad? Vej pa takšne si lidge ne pišejo. Lidge si pišejo od lübezni nej pa od toga, ka sé ne lübijo, nej? Boug moj, ka naj naredim? Naj go tapreštem? Nej, nemo go gnes Stejla. Pistim go za zranja. Leko mi vcejlak lejpi den napravi. Eške lepši od najbole zalüblenoga dneva. Dragi moj Dnevnik, ne vejm, če mo leko gnes sploj kaj spala. Zimske počitnice Prazniki so tisti lepi dnevi, ko praznujemo in ne hodimo v šolo. Najbolj se veselimo praznikov, kot so miklavževo, božič in novo leto. V decembru najprej pride Miklavž in obdari pridne otroke. Na sveti večer pride Božiček, ki nam pod božičnim drevesom pusti darila. Čez nekaj dni je novo leto, ko odtrgamo zadnje liste s starih koledarjev. 1. januarja obesimo nove koledarje, začne se novo leto. V božičnem času so mize obložene z najboljšimi jedmi in pijačami. Tudi peciva na manjka. Obiščejo nas sorodniki, pišemo voščilnice in voščimo drug drugemu vesele božične praznike in srečno novo leto. Božične praznike praznujemo na različne načine. »Betlehe-meške« je znana šega v Porabju. Trije fantje hodijo od hiše do hiše, nosijo jaslice in dobijo denar. Na vasi ljudje v tem času zakoljejo prašiča. Imajo koline. To je vesel domači praznik. Na novo leto hodijo fantje »friškat«. Uidi oni dobijo denar. Šolarji imamo tudi božične počitnice. Jaz sem veliko počival, spal, gledal filme in sem se igral na računalniku. Zapadel je velik sneg, bilo je mrzlo. Ceste so bile bele in spolzke. Pomagal sem očetu kidati sneg. Z očetom sva naredila tudi krmilnico za ptice. Vsak dan sem trosil pticam zrnje. Priletele so sinice, vrabci, kosi in druge ptice. Praznike sem preživel lepo. Družina je bila skupaj, obiskali so nas sorodniki, počutili smo se zelo dobro. Deneš Pint Gimnazija Monošter Med počitnicami smo imeli dva praznika. Za božične praznike sem bila doma z družino. Dobila sem veliko daril. Bili smo tudi pri sorodnikih, kjer sem tudi dobila darila. Po božiču sem imela veliko prijetnih opravkov. Srečala sem se s prijateljico, gledali sva filme, šli sva v kino in sva se vsak dan sankali. Za Silvestrovo sem bila s svojimi prijatelji. Zelo dobro smo preživeli večer. Veliko smo se pogovarjali in smejali. Počitnice so bile zelo dobre, veliko smo se igrali, toda hitro so se končale. Zadnji dan smo se že morali učiti. Žal, v torek smo že morali iti v šolo, zato se nisem spočila po novem letu. Sofija Hirnök Gimnazija Monošter Od 21. decembra do 3. januarja smo imeli zimske počitnice. Prvi dan, ko nismo šli v šolo, je bil četrtek. Cel dan smo doma pomagali pri pospravljanju. Pripravljali smo se na božič. V petek smo pekli pecivo. 24., v soboto popoldne, smo okraševali božično drevo. Zvečer smo dali darila drug drugemu. Jaz sem dobila obleko, koledar, knjigo, CD predvajalnik in nogavice. Potem smo jedli večerjo, ribe in krompir. Naslednji dan smo šli v cerkev, potem pa k sorodnikom. Med počitnicami sem počivala, se igrala, se sankala. Žal, zimske počitnice so hitro minile. Sofija Bedič Gimnazija Monošter Porabje, 19. januarja 2006 Kejpi iz porabskoga živlenja NA VERIČKOJ PAUTI V taum velkom snejgi, če se človek po vasnicaj vozi z autonom, sploj skrb mora meti, zato ka so vauzke poštije. Dva autona se komaj mekneta, če eden drügomi prauti pelata. Dapa skrb trbej meti ešče te tö, če se s človekom Srečamo, sploj pa te, če dé več lidi po pauti. Kak se proto Ritkarovcam pelam, zaglednam dva človeka, šteriva se na pauti tak na šurki šetata, ka je z autonom ne morem vöokraužiti. Audalič sam je nej spozno, gda skrajej pridem, te sta mi že spoznaniva bila tejva dva dobriva »ftiča«, Runci Toni pa Fülöp. • Kama deta tak na šurki, ka vas ešče vöokrauziti ne more? je pitam. »Iz otroškoga vrtca deva,« pravita, dja pa gledam samo tak z bejlim. Ona se pa začneta smejati. »V krčmej sva bila pa sva pri »oltar!« malo molila. Velki snejg je, pa si človek tašoga reda bole vzeme čas zatau.« • Bilau je lüstvo v krčmej? »Bili so, zato ka je v vesi tau tašo mesto, gde se léko malo Srečamo pa se malo leko pogučavamo. Dapa tak mislim, ka je tau vsepovsedik tak, nej samo tü na Verici.« • Ešče dobro, ka mate tau priliko, nej? »Tau je pravo moj dejdek tö: Če bi nej bila, krčma, kama bi te lüstvo ojdlo.« • K sausedi bi šli »Zdaj težko, zato ka nega capaša po snegej med kučami. Moj najbližni saused v Ritkarovci, šteri je doma, je vejn eden kilometer od mene vkraj. Tak ka tau tö nej tak naletja,« pravi Fülöp. • Toni, ti se pa ešče v taum velkom snegej z biciklinom vöziš? Ne bojiš se, ka spadneš? »Telko sam ešče zato nej pijo, ka bi spadno.« »Nej je ešče večer, ka tašo praviš,« se smeje Fülöp. »Kokauši tö samo te preštejo, gda večer gora na sedalo dejo.« • Vejn zato biciklin vlačiš, ka'š se gnes ešče tavö v Slovenijo pelo. »Gnes nemo üšo tavö, tau je gvüšno. Če mo üšo, te tö z au- tonom pa nej z biciklinom.« S tejm si se že zato dostakrat vöpelo, zato ka so guminge vse taponücani. »Tau je istina, gda je dobra vrejmen se dosta vozim taprejk z biciklinom. Ovak je pa te biciklin nej vogrski, liki slovenski.« • Leko ka domotožje ma, zato te vsigar tavö pela. »Tau leto sam ešče nej bijo v Sloveniji. Istino, ka dja že od devetdestoga leta odim tavö. Nej bilau tašga kedna, ka bi nej odo v Čöpance.« • Gvüšno kakšne ženske odiš gledat prejk. »Ah, vraga. Mam svoje piijatelje pa tiste odim gledat« • Kama deta zdaj potejm? »Miva vsigdar samo naprej.« • Če proto Ritkarovcam deta, te je tau slejpa ulica, nej? »Tau nej slejpa ulica, zato ka me žena že doma čaka z ednim velkim botom,« pravi Fülöp pa se začne smejati; Gledam za njima, kak staplata vsigdar bola dale kraj od mine proto Ritkarovcam, dapa obadva na srejdi pauti. Dočas ka lejva ne prideta domau, auto gvüšno nede mogo v Ritkarovec pridti. K. Holec Pomladitev starih dreves in ohranitev krajine Zdaj je čas, če še nismo, da pristopimo k obrezovanju predvsem starih izrojenih dreves. Travniški sadovnjaki, po domače »ogradi«, so skozi stolet- no zgodovino oblikovali našo krajino. Našim krajem dajejo ti nasadi ali posamezna drevesa izgled in prepoznavnost. V novejšem času, ko so na pohodu intenzivni nasadi, so bili travniški sadovnjaki zanemarjeni. Drevesa so začela propadatiali so bila uničena na drug način, mladih dreves pa je bilo posajenih premalo. Tam, kjer jih že dolgo nismo obrezovali, so nekatera drevesa močno napadena od bele omele. To je nevaren parazit, ker nam lahko drevo večkrat uniči. Pridelek iz teh sadovnjakov ali posameznih dreves nam daje še vedno dragoceno surovino za različne namene: kis, sadna vina, sokove, suho sadje, marmelade, žganja. V novejšem času se ekološka zavest veča in s tem se spreminja tudi odnos do starejših dreves, ki pa s svojo starostjo in preteklostjo predstavljajo del kulturne dediščine ter še posebej ohranjajo biološko ravnotežje v naravi. Mnoge ptice so se obdržale prav zaradi lukenj v starejših deblih, vemo pa, da ptice poleg lepega petja naredijo tudi veliko koristi, ker se hranijo s škodljivci sadnega drevaja. Zato imamo veliko razlogov, da starejša drevesa pomladimo, pognojimo, jim damo novih moči za daljše življenje. Vsak človek se lahko zamisli nad slehernim ostarelim drevesom. Posadil ga je oče, dedek ali celo pradedek in kakšna moč narave v tem drevesu, v primerjavi s človekom. Drevo raste, ne zna govoriti, ne zna povedati, kaj potrebuje - zato človek, postoj pred njim in se pogovori Ni treba dolgo premišljevati, hitro se lahko pogovoriš v obojestransko zadovoljstvo. Naš dober strokovnjak ing. Lambergar je med predavanji večkrat rekel: »Če bi se ljudje lahko, pomlajevali tako kot drevesa, bi bili vedno mladi« in »Če naši bregovi ne bodo zasajeni z drevesi, bodo izgledali kot oskubljene kokoši.« Za ohranitev travniških nasadov moramo narediti veliko več. če hočemo poleg ekonomske koristi ohraniti tudi kulturno krajino. Vsak turist poleg lepih cest in hiš zagotovo še najhitreje opazi urejenost okolja. Pozivam osnovne šole z vrtci, da si naredijo (če še nimajo) sadne vrtove okrog ustanov, kjer se bodo učenci poleg uživanja sadja učili, kak morajo ravnati z drevesom vse od po- saditve do rodnosti. Vlado Smodiš, kmet. ing. Materni tanači Rožika je tognauk k doktori üšla, tak je čütila, ka je pri njej nika nej vreda. Gda go je doktor zvižgalivo, ji etak pravo: »Guspa, več nede dugo pa mati gratate.« Rožika pa: »Rejsan, gospaud doktor?« Doktora: »Tak je. Pa nagnauk dva maliva leko čakata.« Rožika pa: »Dvojčki baudejo, rejsan?« Doktor pa: »Tak je, dvojčke te meli-« Rožika pa: »Jaj, sirauta moja mati, vsigdar mi je tanačivala, ka naj nagnauk vsigdar samo z ednim pojbom odim.« Itak se tauži Vendel se e etognauk na pauti srečo z Ivanom, šteri je tak škrklavi, ka je tau nej za povedati. Zdaj ga Vendel pozdravi pa kak je že šega, ga pita, kak je kaj. Ivan pa: »Jaj, ranč me nika ne pitaj. Strašno.« Vendel pa: »Samo takšo ne guči. Tak vejm, ka si sploj dosta erbo po tvojom strici, šteri je pred tremi kedni mrau.« Ivan pravi, ka je tak nej je malo, ka je erbo. Vendel pa tadala guči: »Pa kak sam čüjo, preminauči keden je tvoja tetica mrla pa si tü samo ti zagrabo.« »Tak je.« pravi Ivan. »Pa te se ti taužiš?« ga pita Vendel. »Vej pa preminauči keden pa eden keden pred tistim si eden za drügim velke gazdije erbo.« Ivan pa zdaj etak: »No ja, dapa te keden sam eške nikanej erbo, pa je gnes že petek.« RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vdre, v nedelo od 12. do 14. vdre. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. i. p.p.77, ,tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. I.B.