NAJSTAREJŠA SLOVENSKA REVIJA, KI ŠE IZHAJA PinninsKi ^ U E S T n I K I 2019 • • T I IZ PLANINSKE ZALOZBE - AKCIJ ,A GIANTS OF THE HIMALAYAS, Viki Grošelj V angleškem prevodu knjige Velikani Himalaje je avtor predstavil vseh štirinajst svetovnih osemtisočakov in orisal zgodovino vzponov nanje s posebnim poudarkom na delovanju slovenskih alpinistov, ki so se z izjemnimi dosežki v Himalaji povzpeli na sam svetovni vrh. Zbrani so vsi podatki o udejstvovanju slovenskih alpinistov, slovenskih bodisi v tujih odpravah. Vsebina je predstavljena v živem in zanimivem slogu, značilnem za Vikija Grošlja. Knjiga je bogato opremljena s številnimi fotografijami ter primerna za vaše poslovne partnerje in goste iz tujine. Format: 200 x 255 mm, 248 strani, italijanska vezava CENA: V času od 15. 4. 2019 do 15. 5. 2019 lahko knjigo kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 7,45 €* (redna cena: 14,90 €*). 7,45 €* *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. ISKI TRGOVINI PRAVLJICA O GAMSKU VILIJU IN GORSKIH ROŽICAH, Stanka Klakočer Police Planinske trgovine je obogatila nova knjižica za otroke In odrasle Pravljica o gamsku Viiiju in gorskih rožicah. Obogatena je z Ilustracijami Sare DI Sante, naslovnico pa je prispeval Jernej Kovač Mylnt. Naj razložimo, kdo je naš VIII In kje živi. Nekaj je gotovo: nI podoben žabi niti lisici, še manj pa kokoši. No, pa še marsikateri živali nI niti malo podoben. Gamskl, kakršen je VIII, živijo v gorah, v strmih skalnih robovih. Spretno skačejo In tečejo ... Format: 165 x 240 mm, 32 stani, šivano 2 x z žico Cena: 9,90 €** **DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. Zakon o enotni ceni knjige veleva, da v času šestih mesecev od izdaje knjižnega dela kakršnokoli zniževanje cene ni dovoljeno. Pravljica gorskih rožicah S ¿x \ v -.-I, Sara Dj 5 1 4 mr* INFORMACIJE-NAKUP •NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30-11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si PinninsKi U E S T n I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 119. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJA SODELAVCA: Andrej Mašera, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4500 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si|ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. , MODRA ŠTEVILKA Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. ^ST Fundacija za šport U FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Jutro pod Ogradi, Fužinske planine Foto: Oton Naglost Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Komu koristijo slouenska imena gora Nespodobno in zelo izzivalno je to vprašanje. Odgovor pozna vsak otrok: nam, seveda! Toda, vedno večkrat se vprašam, ali je to res tudi v vsakdanjem življenju, ne le takrat, kadar nas kdo vpraša Družbena omrežja pokajo od selfijev in čudovitih razgledov, pozimi tudi idealnih vijug turnih smučarjev, da se človeku kar pocedijo sline zavisti od prelesti narave. A v naslovih so tuje gore, za katere se sicer izkaže, da imajo slovenska imena. Še slabše je s planinskimi izhodišči, za katera se še toliko bolj uveljavjajo tuja imena, ne glede na to, da ležijo nekaj kilometrov izven naših državnih meja in so vedno veljala za slovenska. Žal pri tem početju niso udeležena le družbena omrežja, tuja imena gora in krajev se pritepejo tudi v tiskane medije, v planinske vodnike in niti Planinski vestnik nanje ni imun, čeprav se trudimo. Navedel bom resničen pripetljaj, ki sem se ga spomnil ob tem razmišljanju. Pred dobrimi dvajsetimi leti je na oddelek mednarodne pošte, kjer sem zaposlen, prišel študent, za katerega je bilo vsem jasno, da je zajubljen v gore in zemljepis. Ni bilo jasno, v koga bolj in kje je imelo pri vsem tem prostor še njegovo dekle, če se malce pošalim. Nekega dne sem ga uvajal v izpolnjevanje poštnih dokumentov za Avstrijo. Bil sem presenečen, ker je vse koroške pošte napisal z nemškimi imeni, čeprav smo po pravilu kraje, kot sta recimo Celovec in Beljak, dosledno pa manjše kraje Borovlje, Globasnico ali Sele, vedno naslavljali po naše. Ne nazadnje sploh ni šlo za dokumente za mednarodno izmenjavo, le za arhiv. Verjetno je fant mislil, da ga bom pohvalil, ker je celo za najmanjše vasi na pamet natresel nemška imena. Namesto pohvale sva imela krajši pogovor na štiri oči. »Čemu vendar siliš nemška imena krajem, v katerih pred stoletjem ob popisu prebivalstva ni bilo morda niti enega opredeljenega Nemca? Misliš, da bodo Avstrijci ohranili slovenska imena, če jih ne bomo mi? Nihče drug na svetu jih ne bo namesto nas." Študent je malce kislo pokimal in mi dal prav. Dvajset let pozneje je nekdanji študent še vedno zajubljen v gore in zemljepis, postal je priznan pisec planinskih vodnikov, ki je na rabo slovenskih imen izredno pozoren. Žal pa to ne veja za vse pisce planinskih vodnikov, pri čemer je pomemben del krivde tudi pri urednikih in založbah, ki planinsko literaturo izdajajo. Fran Tominšek je v svojih spominih opisal, kako je bilo v letih ob koncu devetnajstega stoletja, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD). Nemci oziroma domači nemškutarji so se tedaj šli umazano igro. Ker so imeli zveze in ker se je to skladalo s tedanjo velikonemško politiko, ki je gradila most do Jadrana, jim je uspelo pri kartografih spraviti na zemljevide nemške prevode slovenskih imen gora. Monarhija je po prvi svetovni vojni razpadla in SPD je ostala zmagovalka brez nasprotnika. Škoda pa je bila že storjena. Čeprav so bila pred koncem > devetnajstega stoletja na vseh habsburških zemjevidih na naši I ašnji severni meji in na Koroškem zap isana le slovenska imena gora (ker nemških sploh ni bilo), so se nemški prevodi pozneje ob ponatisih prenašali in se počasi umestili v prostor. Danes so ti nemški prevodi slovenskih imen zap isani na vseh naših planinskih zemljevidih. Enako se je ponovilo na zahodni meji. V času rapalske razmejitve so gore dobile italijanska imena, a po vrnitvi Primorske na mejnih gorah tudi obstala za vse čase. Drugače je bilo s Triglavom, ki se je uspešno obranil nemškega Berg Terglou in kasneje še italijanskega Monte Tricorno. Žal še zdaleč ni samoumevno, da bo tako tudi ostalo. Skozi zgodovino smo že nekajkrat dokazali, da se znamo ubraniti pred drugimi, nikogar pa ni, ki bi nas obvaroval pred seboj. Če spremjate družbena omrežja, recimo Facebook, ste zagotovo že opazili kakšno planinsko objavo, ki je imela dodano lokacijo izleta. Glasila se je Mount Triglav, morda ste občudovali turni smuk z gore Vertatscha (Vrtača) ali pa popoldanski skok iz prestolnice na Mount Saint Mary (ne boste verjeli, gre za Šmarno goro). Seveda, omrežje predlaga lokacijo, in če smo malomarni, kliknemo tujko, ki z množičnostjo klikanja postaja prva ponujena možnost. Morda s svojo pasivnostjo hodimo po tanjšem ledu, kakor se zdi. Si kdo upa staviti, da bodo gore v notranjosti Slovenije čez sto let še nosila slovenska imena? Mene osebno skrbi. Dušan Škodič 14 17 22 26 31 UUODniK Komu koristijo slovenska imena gora Dušan Škodič TEmn mesecn Hvaležnost, srečanje s seboj Igor Gruber TEmn mEsEon Štiri izkušnje_ Igor Gruber TEmn mEsEon Spoznavanje Alp v enem kosu Igor Gruber Temn meseon Pohodniški raj med morjem in nebom 34 Pia Peršič REsničnosTrn šov v alpah Dolga alpska transverzala Marta Krejan Čokl FURLnnSKI DOLOmiTI najlepši zvonik_ MatijaTurk inTERVJU Hansjörg Auer Mire Steinbuch mLADI mladina in gore že trideset let Manca Čujež z nnmi nn pot Svet nad Kropo Mira Hladnik 4 8 11 PLnninčKOu kotiček 43 Frfotavi gospod netopir Frfotir se preseli_ Kristina Menih UZGOJA 46 nujno zlo ali vesolje v malem?_ Jurij Ravnik DOŽIVETJA 51 List iz mojega dnevnika Tatjana Cvetko TURno smučnnjE 52 Turna lepotica par excellence Peter Pehani KOLESARSKA PREIZKUŠnJA 56 Z gorskim kolesom čez Skalno gorovje_ Marjan Moderc OKROGLA miZA 60 Klin ali svedrovec?_ Mire Steinbuch usebine useh planinskih UESTniKOU OD LETA 1895 DALJE nA WWW.PUKAZALO.Si. ik Hi unRSTUo nnRnuE 66 Bomo občudouali le še plastične cvetove? Zdenka Mihelič ZDRAVJE 68 Športna očala z dioptrijo Dejan Aljančič 70 nOUiCE iZ UERTiKALE 72 ŠPORTnOPLEZALnE NOUiCE 74 LiTERnTURn 75 PLAninSKA ORGAniZACiJA 79 nOUiCE 80 SLOUEnSKi PLAninSKi mUZEJ 80 u SPomin POŠLJITE SPOROČILO SMS S KLJUČNO BESEDO GRS5 NA ŠTEVILKO 1919 IN PRISPEVALI BOSTE 5 € ZA GRADNJO NOVIH PROSTOROV DGRS KAMNIK. TEIMA mESECfl Igor Gruber Hoja je nedvomno ena najosnovnejših človekovih dejavnosti vse od njegovih začetkov. Človeku je omogočala pridobivanje potrebnih virov za preživetje in s hojo je človek zavzel svet. Kasneje si je omislil različna potovalna sredstva, ki so jih na začetku poganjale živali, danes pa najrazličnejši drugi viri energije. A vrnimo se k hoji. Kako je s hojo na velike razdalje? Verjamem, da je tudi ta prav toliko stara kot človek sam. Tudi živali ob letnih selitvah premagujejo velike razdalje in človek je bil kot nomad nenehno na poti. V zgodovini ga je za razliko od danes v to silila potreba: raziskovanje, odkrivanje, lov, podnebne spremembe, trgovina, vojaške potrebe, osvajanje ozemlja ipd. V preteklosti imamo veliko zapisov o množičnih potovanjih: Izraelci skozi puščavo, Hanibal čez Alpe, Aleksander Veliki in njegova vojska ... Čeprav danes v razvitem svetu skoraj ni potrebe po dolgih pohodih - še do najbližje trgovine uporabimo avto, kolo ali skiro - so tudi danes ljudje, ki ostanejo brez vsega, za dosego boljšega življenja pripravljeni premagati velike razdalje. Kaj pa hoja na velike razdalje kar tako oziroma brez na videz smiselnega razloga? Je to potreba po dokazovanju ali neka globlja, osnovnejša potreba, ki smo jo podedovali od naših prednikov in je zapisana v naših genih? Sprašujem. Nič ne trdim. Nobene raziskave na to temo še nisem zasledil, edino, na kar se opiram, so moje lastne izkušnje, želje in hrepenenja ter razmah sodobnega pohodništva po daljinskih poteh v ZDA, Evropi in tudi drugod po svetu. Pomislite, gotovo je vsaj eden od vaših znancev ali prijateljev že hodil po poti Camino ali kod drugod ali pa ste vsaj v medijih zasledili kakšnega pohodnika (tudi na straneh te revije). In večina teh pohodnikov najbrž ne zna povsem pojasniti, kaj je bil tisti zares najgloblji vzgib, ki jih je dvignil s kavča, iztrgal iz cone udobja in na videz varnega okolja ter jih pognal na pot v neznano, v odrekanje udobju in higienskim pričakovanjem modernega človeka, in na kateri so s težkim nahrbtnikom in marsikdaj v žuljih premagali kilometre in kilometre do svojega cilja. In to mnogokrat ljudje, ki prej niso zmogli peš niti do trgovine. Vem pa, da jih večina zna zelo dobro pojasniti, kaj jim je pot dala v zameno. Res je, da se poti razlikujejo ter glede na odmaknjenost in infrastrukturo ponujajo različno zahtevne izzive in preizkušnje, ki so postavljeni pred pohodnika. Od naštetega je odvisna oprema in posledično tudi teža nahrbtnika oziroma vozička, ki ga potiskate ali vlečete za seboj. Če vsako noč prenočujete v civilizaciji (kamor štejem tudi planinske koče in druge otočke kulturnega bivanja, kjer se lahko okrepčate ali osvežite svoje zaloge hrane), lahko tudi na večdnevnih pohodih potujete s sorazmerno lahkim nahrbtnikom. Še posebej, če morebiti agencija poskrbi, da vas na dnevnem cilju vsak dan pričaka prtljaga. Na drugi strani pa so poti, na katerih si lahko več tednov odrezan od sveta in je vse, na kar se lahko zaneseš, na tvojih ramah. Najrazličnejših poti v Evropi in po svetu je ogromno. Nekaj najbližjih, najlepših in najzanimivejših v svetovnem merilu je navedenih na seznamu ob koncu prispevka. Tudi načinov in možnosti, kako se lotiti kakšnega podobnega pohoda, je ogromno. Na svetovnem spletu in družbenih omrežjih boste našli veliko informacij, povezanih s pohodništvom na dolge proge v angleščini in drugih jezikih. Da bi zbrali pomembne informacije v slovenskem jeziku na enem mestu, smo sestavili skupino ljudi, ki imajo pohodništvo v krvi, in osnovali portal v slovenskem jeziku, na katerem bo mogoče na enem mestu najti marsikatero koristno informacijo za vse tiste, ki se spogledujete s takšnim pohodništvom (http://pohodnistvo.naeks.site). Seveda smo vse najprej preizkusili v praksi. Portal bomo širili tudi na druge daljinske dejavnosti: kolesarjenje, tek, ježo in še kaj. Izraz ""na eks" izvorno opisuje način opravljanja izpitov na univerzi, pri nas pa se je bolj prijel v povezavi z neko drugo znano dejavnostjo. Raznovrstnost poti, Švica: Col de Susanfe, nad jezerom Lac de Salanfe Arhiv Igorja Gruberja £ H GO W > £ a m jih dobimo v zameno za opravljeno pot: hvaležnost, cilj, srečanje s seboj, odklop. Hvaležnost je skupni imenovalec vseh pričevanj po-hodnikov, ki so se podali po takšni poti ali doživeli preživetveni izziv v naravi. V individualiziranem in potrošniškem svetu, kjer si na videz lahko vse zaslužimo ali kupimo, izgubljamo hvaležnost. Marsičesa ne doživljamo več kot dar in jemljemo stvari za samoumevne. Ko doživimo majhnost in nebogljenost svojega bivanja sredi mogočnih sil narave in smo dnevno izpostavljeni nepredvidljivim okoliščinam, ki jih nikakor ne moremo imeti pod nadzorom, se občutek hvaležnosti za vse preživete trenutke in vse, kar prejemamo v vsakdanjem življenju, povrne. Človek ima potrebo, da si postavlja cilje, ki jih potem s svojim trudom in voljo tudi doseže. Cilji ne smejo biti prelahki, saj sta sreča in zadovoljstvo ob dosegi cilja premo sorazmerna z vloženim trudom in naporom ter prestanimi preizkušnjami. Obogati in osreči pa nas ne doseženi cilj, temveč pot do njega. Srečanje s samim seboj in svojim življenjem se na daljših poteh neobhodno zgodi. Hoja že sama po sebi deluje meditativno. Umik v tišino in samoto, brez množice potrebnih in nepotrebnih informacij, ki jih v vsakdanjem življenju dnevno trpamo vase in s tem tako obremenjujemo našo podzavest, da komaj sproti shranjuje in pospravlja vso navlako, našemu nezavednemu omogoči nekoliko temeljitejše pospravljanje Vsaka pot se začne s prvim korakom. Arhiv Pie Peršič Poimenovanje takšnih poti Za večdnevno pohodništvo obstaja v angleškem jeziku več izrazov. V Kanadi in Združenih državah se za premagovanje daljših razdalj v naravi uporablja izraz hiking in tudi backpacking, če je pohodništvo povezano s kampiranjem. Na Novi Zelandiji se uporablja tramping, avstralski izraz je bushwhacking, marsikje pa se je prijel tudi izraz trekking, ki ga poznamo tudi pri nas. V Sloveniji se poleg pohodništva najbolj uporabljajo izrazi, ki so povezani s hribi: planinarje-nje, gorništvo in hribolazenje. Žal pa še nismo našli izraza, ki bi na kratko in v polnem pomenu opisal dejavnost, ki se ji posvečamo v tem prispevku. Angleški izraz thru-hiking ali through-hiking zelo na kratko povzame bistvo: prehoditi daljinsko pot v enem koledarskem letu (sezoni) v celoti od njenega začetka do konca z nizom neprekinjenih korakov. Pot je seveda mogoče zaradi različnih okoliščin prekiniti in nadaljevati na mestu prekinitve. Prekinitev naj bi bilo čim manj in tudi čas prekinitve naj bi bil čim krajši. Pohodništvo na eks se mi tako zdi zanimiva rešitev. Razlogi za uprašanje, zakaj na pot Naj se vrnem k razlogom, zakaj se je vredno podati na večtedenski ali večmesečni pohod po izbrani poti od njenega začetka do konca. Seveda si lahko sami začrtate svojo pot in cilje ter se podate po njej, organizacijsko pa je laže, če si izberete eno od ustaljenih ali uveljavljenih poti, kjer je vzpostavljena ustrezna infrastruktura. Najmočnejši razlogi so ravno tisti darovi, ki in spomladansko čiščenje. Začne se po navadi tam, kjer smo najbolj prizadeti, ranjeni, kjer čutimo občutek krivde, a smo se temu izognili, pometli stvari pod preprogo in se nismo soočili z njimi. In prihajajo kot po tekočem traku, druga za drugo, da si jih priznamo, sprejmemo in jih izpustimo ob poti. Tam daleč od našega vsakdanjega življenja, ko nismo ujetniki vsakdanjih odnosov, laže vidimo vso resnico naših odnosov, ker lahko laže pogledamo od strani, in tako vidimo tudi sebe in našo vlogo v konfliktih. Padejo tudi vsakdanje maske in titule, za katerimi se morda skrivamo. Ko opravimo s težjimi stvarmi, se odpre čudovit svet lepih spominov in kar naenkrat namesto vsakdanjih kamenčkov zagledamo čudoviti mozaik našega življenja. Če imate stresno službo, je daljši pohod eno najboljših sredstev za temeljit odklop in povrnitev življenjske energije, navdušenja nad življenjem in novega elana za opravljanje vašega dela. Čeprav imajo institut sobotnega leta zapisan le akademiki in duhovniki, je prav, da si tudi vi vsaj vsakih sedem let vzamete daljši dopust. Ne čakajte na to, da boste zboleli in ugotovili, da se hitro najde zamenjava za vaš nepogrešljivi ego. V tujini poznajo tako imenovani career break, ki ga velikokrat izkoristijo ravno za tovrstni pohod. Nekaj mesecev na poti vam lahko povsem preoblikuje telo, če je treba izgubiti nekaj ali tudi kaj več kilogramov, ne da bi se pri tem preveč odrekali hrani. Še vedno niste prepričani, da je takšen podvig, takšna pot tudi za vas? Preberite kakšno knjigo s pričevanji tistih, ki so izkusili pot na lastni koži. Nekaj naslovov: Cheryl Strayed: Divja. Mladinska knjiga, 2014. Igor Gruber: 107dni Alp. Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, K. Gruber, 2016. Robyn Davidson: Pot. Umco, 2017. Petra Škarja: Camino - Od suženjstva do svobode. 5KA Izobraževanja, 2017. Graeme C. Simsion in Anne Buist: Dva koraka naprej. Miš založba, 2018. Brendan McManus: Odrešilna pot. Založba Dravlje, 2018. Samo Rugelj: Triglavske poti. Umco, 2018. Jakob J. Kenda: Apalaška pot. ISPO, 2018. Pa srečno pot. O Podpora domačih in prijateljev je neprecenljiva; v Premudi. Arhiv Igorja Gruberja Lepota narave spodbudi lepoto v nas. Pogled na Pogačnikov dom na Kriških podih Arhiv Igorja Gruberja TEMA MESECA Igor Gruber Štiri izkušnje Slovenska planinska pot Prav je, da se najprej ustavimo pri poti z našega dvorišča - najstarejši vezni ali daljinski poti v Evropi, Slovenski planinski poti (SPP). Prehodili so jo že mnogi. Manj je tistih, ki so jo prehodili od samega začetka do konca v enem pohodu, še manj tistih, ki so to pot pretekli. Predstavljamo vam štiri izkušnje, štiri različna doživetja. Vsem štirim smo zastavili vprašanja: Kako ste se pripravljali na pot? V kakšnem spominu vam ostaja pot glede na ostale izzive? Kaj vam je dala pot za življenje? Veličina narave med Golaki in Čavnom Arhiv Pie Peršič Pia Peršič: 2012, hoja 30 dni Zahtevnosti SPP takrat nisem poznala, zato sem se gotovo premalo pripravila za tako dolgo pot. V neki meri mi je pomagalo dolgo kolesarjenje na Škotskem. Sem se pa resno posvetila proučevanju vodnika in izboru ustrezne opreme. SPP je moja prva daljša pot v solo izvedbi, zato pravim, da sem začela kot samouk. Prvič sem se srečala s samoto, strahom in samomo-tivacijo. Bili so težki trenutki, ko sem se borila včasih celo - z vsemi tremi skupaj. V takšnih, posebnih razmerah človek spoznava sebe, svoje meje in reakcije. Ta pot mi je na neki način spremenila percepci-jo doživljanja prostora, me spoznala z avtentičnostjo krajine, kulinarike, narave, kulturne dediščine ... SPP ostaja še vedno najlepša pot. Zame so poti neprimerljive, vsaka hoja je posebna, zato jih ne morem spraviti na skupni imenovalec. Ta pot mi je dobesedno dala krila. Odvezala me je strahu pred samoto in mi dala zaupanje, da zmorem. Karkoli že. To veliko pomeni ob prvih korakih. In še nekaj bi želela povedati. Mislim, da je SPP navdihnila tudi mnoge ljudi, ki so s kavča spremljali moj blog Hodim, torej sem. Velikokrat mi povedo, da so ob branju mojih doživetij dobili motivacijo, da tudi sami napravijo prvi korak. To mi veliko pomeni in včasih si mislim, da je to pravzaprav moje poslanstvo. Igor Gruber: 2008, hoja 24 dni Že v rani mladosti, ko sem začel zbirati žige v knjižici SPP, se je v meni zbujala ideja, da bi nekoč šel na pohod po celotni poti. Verjetno si nisem znal predstavljati, kako in kaj. Ideja je očitno morala dozoreti in po dvajsetih letih sem se odločil in jo udejanjil. Za pohod sem se odločil v obdobju, ko za hribe že dalj časa nisem našel časa ali sem jih obiskal zgolj občasno. Prenoviti sem moral celotno opremo z novimi, lažjimi in primernejšimi materiali. Na računalniku in zemljevidih sem temeljito proučil pot in si naklikal GPS sledi, ker takrat še niso bile dostopne, in si pripravil dnevne načrte. Čeprav se jih potem na poti večkrat ne moreš držati, so iz psiholoških razlogov zelo pomembni, ker vidiš, da je zadeva izvedljiva. Gre le za več dnevnih pohodov, dan za dnem. Pomembne so bile tudi telesne priprave, ki so me vsak konec tedna, če je bilo le mogoče, vodile na bližnje vrhove in vrhove po Sloveniji. Marsikateri del poti sem v preteklosti že prehodil, a vendar je odkrivanje poti iz dneva v dan v najrazličnejših vremenskih razmerah posebno doživetje. Ku-linarika je bila na trenutke enolična, a lačen nisem bil. Ričet od koče do koče skuhajo na drugačen način. SPP za razliko od podobnih poti obere vse pomembnejše vrhove v Sloveniji in se ne ogiba težjih zavarovanih poti, zato si gotovo zasluži mesto med najtežjimi potmi. Posebna doživetja so bila tudi srečanja z ženo, ki me je napovedano in nenapovedano obiskovala na poti ter mi pomagala pri oskrbovanju. Brez takšne podpore bi bilo teže, veliko teže. Kakšnih večjih preizkušenj na poti nisem imel. En dan sem moral prisilno počivati na planini Razor zaradi nevihte in nevarnosti strele ter zadnji dan, ko sem moral premagati pot iz Divače do cilja, pri tem pa se mi je naredil še ogromen žulj na peti. Glavna pridobitev je bil povratek v svet planinstva in gorništva. Priprave na pot so me izstrelile v zimsko obiskovanje gora in na turno smuko ter posledično tudi na marsikateri evropski štiritisočak. SPP je moja prva ljubezen in odskočna deska za vse moje naslednje pohodniško-gorniške podvige. Je tudi tista orientacijska točka v mojem življenju, ki mi pove, kdaj je spet čas, da vzamem nahrbtnik in se za nekaj tednov podam na pot. Izredne razmere pomenijo tudi intenzivne odnose z najbližjimi, kar je osvežujoče. Anja Klančnik: 2018, tek 11 dni, 23 ur, 49 minut Med družinskim oddihom na morju sem nenadoma začutila, da bi rada pretekla Slovensko planinsko pot. To sem povedala družini in takoj dobila spodbudo: "Super, kdaj greš?" Tako sem se odpravila na svojo pot, po svoja doživetja in trenutke v gorah. Zastavila sem si izziv preteči pot v štirinajstih dneh in bila pripravljena reševati vse probleme. Inspiracija mi je bila tudi Ruth (Podgornik Reš, op. ur.) in njena ljubezen do gora in življenja. Moja pripravljenost je bila dobra, fokus neverjeten, vreme odlično, je pa še veliko rezerv ostalo v predhodnem načrtovanju ekipe. Uživam v pravi ultraški akciji in za povrh imam pravo primorsko trmo. Prav to potrebujem na ultra tekih (100 km ali 100 milj), gorskih tekih in večdnevnih hri-bolazenjih, ko preseneti vreme, ko telo odklanja hrano ali ko gredo misli svojo pot. Moji otroci (Ema 13 let, Neja 11 let, Rok 8 let in Tinkara 6 let) so moj vir energije, predvsem njihova zagnanost na dolgih pohodih od Vipave do Trsta, čez Pohorje, čez Kozjak, od Vipave do Triglava, od Vipave do Sv. Gore in vseh poletnih in zimskih dneh v gorah. V mesecu pred SPP sem tedensko pretekla sto kilometrov in deset tisoč višinskih metrov in tako sem vedela, da mi lahko uspe. Tek je moja ljubezen, hribi so moja strast in prav podpora družine in pomoč ekipe Ultra Trail Vipava Valley (UTVV) mi je omogočila takratni rekord in nepozabne trenutke v enajstih dneh, triindvajsetih urah in devetinštiridesetih minutah. SPP je moja prva ljubezen In odskočna deska za vse moje naslednje pohodnlško-gornlške podvige. Arhiv Igorja Gruberja Tek je moja ljubezen, hribi so moja strast... Arhiv Anje Klančnik Marjan Zupančič Dinamika dogajanja na SPP je zame še vedno nera-Arhiv Marjana zumljiva gesta čutenj in vesolja ter sovpada z mojo Zupančiča odprtostjo in zaupanjem v življenje. Postopno izoblikovanje spremljevalne ekipe, v kateri so bili tekači/ planinci, ki jih prej nisem poznala. Na polovici poti, v Vratih, je bilo moje telo že kritično. In prav takrat je pobudo prevzela ekipa. Čez Julijske Alpe sta me prišla spremljat dva alpinista in tekačica. In ko sem povedala, da imam težave z mišico, je Tea rekla, da je tudi maserka. Enostavno neverjetno in tako življenjsko! Ko misliš, da boš odnehal, dobiš nov zagon! Ožbej Marc (vodja ekipe UTVV): "Začelo se je tako na dušek, z Anjino inspiracijo. Vedoč, da Anja zmore, smo se organizirali in prispevali vsak svoj delček v to fantastično zgodbo."" Povezale so nas predvsem gore, gibanje v naravi, prvič osvojeni vrhovi, iskanje poti z zemljevidom, lazenje po robidi, ferate, nočni tek, načrtovanje in urejanje spanja, planinske koče, kjer smo z užitkom pojedli največji kmečki krožnik, pretežki nahrbtniki, spremljanje nevihtnih ciklonov, dež in žulji. Na poti sem se le trikrat stuširala, uporabila sem dva para tekaških čevljev, Tea me je v drugem delu poti štirikrat zmasirala, dvakrat preoblekla, poln nahrbtnik (z opremo, oblačili, rjuhami, knjigo SPP) sem sama nosila sedem dni, potem pa še dva dni malo lažjega. Vsi smo takrat dosegli svoje rekorde! 2 Najbolj aktivni v ekipi Ožbej Marc, Tomi Klančnik, Anej Kodele, Tea Bajc in Boštjan Mikuž ter spremljevalci Simon Hrvatini, Marko Puc, Mihaela Tušar, Andrej Zaman, Stojan Kodele, Roman Novak in Venče-slav Japelj. Hvala vsem! Hvala možu in otrokom, da sem lahko taka, kot sem! Hvala Sloveniji, ki ima tako lepo pot! Marjan Zupančič: 2013 in 2015, tek 7 dni, 8 ur, 10 min Pot sem pretekel dvakrat. Odločitev za vnovični tek je bila nenačrtovana - po uspehu Klemna Trilerja. Časovna stiska j e bila velika, v enem tednu sem moral poskrbeti za skoraj vso logistiko. Še posebno motivacijo pa mi je dala neizmerna pripravljenost sodelovanja prijateljev pri projektu, brez katerih ne bi mogel niti pomisliti na začetek. Tu je bila potem še loterija z vremenom in dopustom v službi. Imel sem veliko srečo. V tem letu sem imel res veliko tekem, praktično sem na vseh zmagal. Sam menim, da je tekma najboljši trening, mogoče bi res kakšno izpustil, če bi planiral SPP, a je bila odločitev, da vnovič poskusim, spontana in v zadnjem trenutku. Vreme mi je bilo tokrat naklonjeno, bilo je le malo prevroče, ampak bolje tako kot slabo vreme, zaradi katerega sem prvič na planini Razor obtičal za dvanajst ur. Glede žuljev: prve tri dni nisem imel niti enega, potem pa se je začelo predvsem na levi nogi. Na poti sem imel težave z želodcem in vnašanjem hrane, kar je lahko katastrofa. Najbolj zahteven je nedvomno del čez Triglav, Razor, Prisojnik in Jalovec. Tu so tehnično zahtevni deli, kjer ni popravnega izpita in je treba še posebej paziti. Kljub temu da se hiti, tempo ni tako hud, da lahko opazuješ vse lepote gorskega sveta in se te tudi dotaknejo, čeprav si utrujen. Res pa si ne moreš privoščiti poležavanja v travi. Brez spremljevalcev in družine ni rezultata. Oni so zaslužni za uspeh, skrbijo, da imam ves čas pijačo, hrano, se po telefonu uskladijo, kdaj in kje se dobimo z naslednjimi spremljevalci, nosijo nahrbtnik, v katerem je najnujnejša oprema za visokogorje, ko je težko, skrbijo za motivacijo ... V večini sem se z njimi vnaprej dogovoril v tednu pred startom, veliko pa se jih je pridružilo tudi naključno ali pozneje. Seveda ne gre brez podpore družine. Žena Katarina je skrbela, da je vsa organizacija potekala brezhibno, na vseh točkah me je počakala, poskrbela za hrano in pijačo, oskrbela žulje, poskrbela za osebno higieno, kolikor je to mogoče, napolnila baterije za ure, telefone, GPS, zamenjala vsebino v nahrbtniku, pripravila oblačila in obutev ter nudila prevoz spremljevalcem. V trenutkih slabosti, ko sem omenjal odstop, je vztrajala, da gremo do konca. Dosežen je bil rekord, a to je predvsem velika pustolovščina, ki poveže vse sodelujoče. Skupaj smo pokazali, da smo gorski tekači ena sama velika družina, ki nas takšni projekti med seboj vselej še trdneje povežejo. Rekordi so minljivi, zgodbe, ki smo jih v teh dneh doživeli, in prijateljstva, ki smo jih stkali, pa so neminljiva. O TEMA MESECA Spoznavanje Alp v enem kosu Igor Gruber Alpska pot/Via Alpina Po prehojeni Slovenski planinski poti (SPP) sem ostal bolj povezan z gorami, še posebej v zimskem času. Obdobje, ki je sledilo, je bilo v službi zelo stresno in naporno. Čeprav sem se večkrat umaknil za en teden v gore, je bil po osmih letih čas za daljši odklop, dopolnjenih štirideset let pa je bila dodatna spodbuda, da sem se odločil za nov pohod. Rdeča pot Uia Alpina: 2.640 km, 107 dni Odločil sem se za najdaljšo pot čez Alpe, ki je po dolžini primerljiva s priljubljenimi ameriškimi potmi. To pot sem delno spoznal že pri pohodu po SPP, ker se zadnji del trase nekoliko pokriva, potegnila pa me je tudi ideja, ki izhaja iz Alpske konvencije. Pri izbiri cilja sem moral najprej temeljito opraviti s predstavami in mejami v svoji glavi. Več kot štirikrat daljša pot od SPP mi je bila ob zaključku SPP nepredstavljiva, a v osmih letih je cilj dozorel. Po temeljiti analizi s pomočjo programa Google Zemlja in pripravi dnevnih načrtov sem vedel oziroma sem bil prepričan, da je stvar izvedljiva, in to je bilo ključnega pomena ter glavna priprava. Druga pomembna stvar, ki je pripomogla k uspehu, je bila, da sem pot in čas na njej doživljal z veliko hvaležnostjo, kot izreden dar vseh, ki so mi pomagali pri uresničitvi. Žena Katja, prijatelji, sorodniki, sodelavci, tako sem vsak dan pričakoval z navdušenjem. Na cilju v Miljah mi je bilo v bistvu žal, da je že konec. Če bi šlo, bi takoj podaljšal za en mesec. Fizične priprave mi niso uspele po načrtu, a za tako dolgo pot nisi nikoli do konca pripravljen in se priprave zgodijo na poti. Pomembno je samo, da na začetku ne pretiravaš in daš telesu čas, da se prilagodi novemu režimu dneva, potem pa gas. Od visokih gora... Spust s Passo del Muretto v Chiareggio, Italija Arhiv Igorja Gruberja ... do morja. La Turbie v Monaku Arhiv Igorja Gruberja Oprema je bila spet glavni del priprav, saj je bilo treba skoraj vse zamenjati za ultra lahko, a na koncu se je kljub temu nabrala lepa skupna teža nahrbtnika (štirinajst kilogramov brez vode in hrane). Rdeča pot Via Alpina pohodniku omogoči, da spozna celotne Alpe. Pot je speljana čez sedla, pri čemer so najvišja visoka več kot dva tisoč devetsto metrov, in se izogiba ledenikom ter tehnično težjim potem, da je primerna za večino pohodnikov. Včasih se mi je bilo zelo težko odpovedati vrhovom ob poti, na katere je vodila pot, a je pot sama po sebi dovolj dolga, da je bila tudi brez vrhov velik izziv v tej časovnici. Če se podaš na celotno pot, sta sneg v zgodnjem poletju na visokih prelazih in nato prvi sneg jeseni del tvoje poti. Druga značilnost je premagovanje višinske razlike. Z izjemo Karnijske visoke poti se pot dnevno vzpenja na sedla in na drugi strani spušča v dolino, pri čemer je višinska razlika v večini primerov čez tisoč metrov, lahko pa tudi do dva tisoč šeststo metrov. Pot me je utrdila v prepričanju, da so vsi cilji dosegljivi, če jim namenimo dovolj časa in požrtvovalnega dela. Poleg potovanja po Alpah je bilo to predvsem potovanje po lastnem srcu, preteklem življenju in odnosih, ki jih vsakodnevno živim. Marsikaj se je zložilo na pravo mesto in od marsikaterih spominov, bolečin in lepih trenutkov sem se odvezal ter jih prepustil preteklosti. Na poti sem po mesecu in pol dosegel mir in povsem drugačno duševno ter duhovno stanje zavesti. Nisem bil več zapičen v težave in malenkosti vsakdana, temveč sem vse doživljal celostno in celovito. Kot bi na svoje življenje pogledal od zgoraj, in potem videl smisel vseh dotedanjih preizkušenj in korakov. Brez ženine podpore, ki me je vsaka dva do tri tedne obiskovala in oskrbovala, ne bi šlo. Pot je poglobila in utrdila tudi najin odnos. Rumena pot Uia Alpina: 800 km, 44 dni "Pot vas bo notranje spremenila, a prihod na cilj ni trenutek, ko bi zastali, temveč je začetek novega pohoda, nove borbe: kako zadržati spoznanja, jih uveljaviti in čim dlje plavati v svoji smeri, ne da bi vas odnesel tok življenja. Ko postane tok vsakdanjih navad premočan, pa na pohod. Saj niste mislili, da ste opravili s pohodništvom?" Tako sem zapisal v knjigi, in čeprav sem med mnogimi predstavitvami Rdeče poti ostajal v stiku z doživetim, sem si spet želel tistega globokega miru, ki me je prevzel med pohodom in ki mi ga je uspelo ohranjati še precej časa po njem. Ob novi poti se mi je postavljalo kar nekaj vprašanj in dvomov. Težko je bilo namreč prekositi prejšnji dosežek po dolžini in globini izkušnje. Že sama priprava na pohod mi ni uspela po načrtih. Začetek moje enomesečne odsotnosti se je namreč pokrival z zaključkom projekta v službi, zato so bili zadnji meseci pred odhodom zelo stresni. Rumena pot mi je tokrat postavljala mnoge preizkušnje. Vročina in žulj na začetku poti. Služba in z njo povezane skrbi. Izredna enotedenska prekinitev zaradi službe, ki je moj pohod razbila na tri dele. Legije klopov, ki so me preganjale po travnikih in gozdovih Julijskih in Karnijskih Alp. Bližnjice, ki so mi vzele precej več časa kot običajne poti. Gneča na Dolomitski in Meranski visoki poti ter E5. In ne nazadnje tudi muhasto vreme. A kljub vsem nadlogam je Rumena pot v večini zelo privlačna in pohodniško zelo razgibana, postreže tudi s težjimi potmi. Pot je večkrat polna skrajnosti. En dan spiš v vrhunskem apartmaju, naslednji dan v gozdu. En dan v izobilju okušaš vrhunsko kulinariko, naslednji dan imaš prisilni post. En dan te peče sonce, naslednji dan lije kot iz škafa. En dan ne vidiš ves dan nikogar, naslednji dan pozdravljaš do onemoglosti. In ravno ta raznovrstnost omogoča, da si pohodnik na novo nastavi občutek za hvaležnost. Sestop iz udobja vsakdanjega življenja omogoča pravilno dojemanje življenja in njegovih darov. Prej samoumevne stvari postanejo dragoceni darovi. Žal je tako, da smo nagnjeni k temu, da se na lepoto, privilegije in ugodje navadimo. In kmalu izgubimo čudenje in hvaležnost za to, kar imamo. Postanemo otopeli. Ni popolnih dni. Če se ukvarjamo s tem, kar gre narobe, bomo zamudili to, kar dan ponuja, bomo zamudili njegove darove. Pričakovanja in načrti nas omejijo in zaslepijo, da smo pozorni na tiste stvari, ki se ne skladajo z našimi pričakovanji. In v času, ko se ukvarjamo z njimi, gredo lahko zanimive stvari mimo nas, ne da bi jih opazili. Na zadnjih kilometrih poti sem doživljal pravo vznesenost čustev. Bilo je opravljeno. Hvaležen za vse preizkušnje in vse lepo, ki sem ga bil deležen na poti. Z nekaj nove tehnike, in sicer kamero s kotom 360° in mini akcijsko kamero, ter z obstoječim fotoaparatom sem zajel marsikateri zanimiv pogled in izkušnjo na poti, ki je predstavljena v knjigi in popotniško-doku-mentarnem filmu Rumena na obroke. Ponesla vas bosta na Rumeno pot skozi moje oči, skozi perspektivo pohodnika, in vas, upam, navdušila, da se boste želeli tudi sami podati na pot. O Bližina koče pomeni bližino ljudi. Pogled na Passo di Giau in goro Ra Gusela na Forcelli de Col Piombin v Italiji Arhiv Igorja Gruberja Ves dan si sam. Kreuzjoch, Giogo della Croce, Italija Arhiv Igorja Gruberja Počitek s pogledom Pohodniški raj Srednjem Velebitu med morjem in nebom Uia ndriatica Trail Via Adriatica Trail je najdaljša planinsko-turistična pot na Hrvaškem. Poteka od rta Kamenjak na jugu Istre, po grebenu Učke, čez Grobničke Alpe, Risnjak, Snježnik, Tuhobič, čez Novovinodolsko zaledje in Velebit. Nadaljuje se po kanjonu Zrmanje in Krupe do Knina, kjer je polovica poti. Od Knina naprej se vije proti zahodu, v zaledje - do meje z Bosno, ki jo v dolgem grebenu razmejuje Dina ra, z najvišjim vrhom Sinjal, 1830 m. Od Dinare se čez Sinjsko zaledje pot obrne nazaj k morju. Čez greben Malačke nad Splitom, Poljičke planine in Omiške Dinare se spusti do Brele pri Makarski, nato pa se strmo dvigne na greben prostranega Biokovega in se zaključi z vrhom sv. Ilija nad Pločami. Sledi sanjsko potovanje s trajektom - na Pelješac - in še dolgih sto kilometrov do Malega Stona. V zadnjem delu južne Dalmacije mimo Dubrovnika in najjužnejšega vrha - Snježnica - se tisoč sto kilometrov dolga pešpot zaključi na rtu Prevlaka, ob meji s Črno goro. O tej dolgi, epski poti sem že dolgo razmišljala, vendar sva morala z Andrejem počakati, da so snovalci poti zaključili trasiranje. Pot še vedno ni v celoti označena, saj gre za povezavo obstoječih planinskih poti, zato sva si pomagala z navigacijo GPS na telefonu. Kot je znano, je planinsko-turistična infrastruktura na Hrvaškem precej skromna; na celotni trasi tisoč sto kilometrov dolge poti je zgolj dvanajst planinskih koč ali domov, od katerih so stalno odprti le trije. Na Hrvaškem se planinci vse bolj posvečajo gradnji in uporabi zavetišč oz. bivakov, predvsem na Velebitu in Dinari, kjer so jih v zadnjih nekaj letih postavili kar devet. Osnovni problem na tako dolgi poti predstavljata hrana in voda. Za dodatek je bilo treba poskrbeti še za štirinožnega prijatelja, torej za hrano in opremo za psa. Osrednja priprava tako dolge poti se je začela štirinajst dni pred začetkom, ko sva vzdolž celotne poti razvozila bokse s hrano, vodo, briketi, toaletnim papirjem, soljo, kavo ... Dnevne zaloge, skrite na trasi poti v grmovju, za skalami, pri domačinih, v kolibah, so naju čakale na šestintridesetih mestih. V vsakem paketu je bil listek s pojasnilom morebitnemu najditelju, da ne bi pojedel naše dnevne oskrbe. Načrtovanje in priprava sta najpomembnejši del robinzonskega potovanja. Za Via Adriatico pa je treba dobro izbrati tudi letni čas, upoštevati snežno odejo, predvideti vročino. Dolgotrajni pohodi terjajo lahko opremo, saj moraš nositi s seboj celo razkošje doma, kot so spalnica, kuhinja, omara, kopalnica in še kaj. Svet popotnikov je racionalen in enostaven, zato se je najina oprema lahko spravila v dvainštirideset- oziroma tridesetlitrska velika nahrbtnika. Na pot sva krenila konec aprila 2018, takoj zatem, ko je na Zavižanu sneg skopnel pod petdeset centimetrov. Začela sva hoditi z rta Kamenjak s nekaj dnevi sonca na ramenih, nato pa je trajalo deževno obdobje čez ves Velebit. Četudi sem celo Škotsko prekolesari-la v dežju, se nanj nikoli zares ne morem navaditi. Da prispeš na svoj dnevni cilj premočen - je razumljivo. Povsem nesprejemljivo pa je, da zaspiš v vlagi in da zjutraj vlečeš nase mokra oblačila. Velikokrat sva se veselila baznih taborov zaradi paketov presenečenja. Menim, da j e bila misel iz filma Forrest Gump "Življ e-nje je kot bonboniera, nikoli ne veš, kaj dobiš,"" izrečena prav za nas. Vsak dan sva imela številne rituale. Kuhanje obrokov, postavljanje šotora, načrtovanje naslednjega dne, spanje. In zjutraj zopet: priprava hrane, pospravljanje, odhod. Učko, Risnjak in Velebit sva z Andrejem dobro poznala s prejšnjih pohodniških potepanj. Pot ponuja neskončne razglede na gorsko verigo. Navdušenje je bilo tolikšno, da sva včasih vriskala od veselja. Na eni strani morje, na drugi prostrani gozdovi, divjina, žive duše - nikjer. V dvajsetih dneh sva srečala le nekaj ljudi, v večini le na slikoviti Premužičevi stezi na Velebitu. Dnevno sva hodila od pet do osem ur oziroma med petindvajset in petintrideset kilometri. Brez težav, tudi z motivacijo ne. Prvih šeststo kilometrov je bilo življenje vezano le na darove v paketih, zato precej skromno - tri gostilne na poti in ena trgovina. Kot blogerka sem večino poti dnevno beležila na svoji strani Facebooka, Hodim, torej sem. O dveh norih Slovencih so pisali dnevni časopisi na Hrvaškem, spremljalo naju je na stotine ljudi. Od Knina naprej sva imela vsak dan družbo hrvaških planincev. Sprejeli so naju v svoje domove, pripravljali hrano, pekli torte ... Zdelo se je, da vsak dan praznujemo življenje, kajti hrvaško planinsko gostoljubje je tolikšno, da si želim vse te ljudi še obiskati in se jim zahvaliti. Bili so dnevi, ko je bilo treba samo hoditi. In hoditi. Za vse je bilo poskrbljeno. Tudi za psa, ki mu je zmanjkovalo moči, so poskrbeli prijatelji iz Sinja. Iz Dinare proti Splitu je postajala tudi vročina bolj pasja, dvignila se je nad trideset stopinj. Dnevi so prinašali vsakodnevne nevihte in nalive s točo in do takrat nisem vedela, kako toča boli, ko seka po glavi. Uelebit - srce hruaškega planinskega sueta Vročina je spremenila lagodno potepuško življenje brez reda. Treba je bilo spremeniti strategijo in narediti časovni okvir hoje. Od pete ure zjutraj do opoldne se je še dalo premikati. Sledil je počitek do večera, ko sva lahko zopet nadaljevala, velikokrat z naglavnima svetilkama - pozno v noč. Via Adriatica nima povsod sveže raziskanih poti. V nekaterih delih so se snovalci poti držali bodisi starih podatkov, pastirskih poti ali nečesa vmes. Veliko poti je prerasel zob časa in predeli, kjer se je bilo treba premikati skozi trnje in bodičasto rastje, so puščali krvave sledi. Dinara nosi svojo zgodbo, zgodbo osamosvojitvene vojne Oluje. S tem so bili povezani tudi najini koraki. Obilje divjega in prostranega prostora so omejevale a £ H GO W > go £ £ Šotor je dovolj velik za vse tri? Nad Plominom proti Učki, Istra Arhiv Pie Peršič Veličastnost spreminjajoče se pokrajine nama je jemala dih. Kanjon Krupe Arhiv Pie Peršič Med morjem in nebom. Biokovo; sestop s pogledom na polotok Peješac Foto: Srečko Vukov opozorilne table. Mine. Dvometrski koridor in zopet - mine. Potne srage strahu, naporov, izčrpanosti. Moja potovanja v tej ali oni obliki redko vlečejo vzporednice z drugimi potmi. Vsaka pot mi širi okvire izkustva, poznavanja, kulture. Pa vendar, naj poskusim izpostaviti nekaj krajev, ki so me očarali: Poljička planina, Omiška Dinara in Grobničke Alpe. Prav te so me spominjale na prerijo v Škotskem višavju. Biokovo je surovo in nepredvidljivo, veličastno in divje. Podobam naše hribovite pokrajine pa se najbolj približa Gorski Kotar z Risnjakom in Snježnikom. Seveda ne morem izpustiti kanjona Krupe in Zrmanje. Veličastnost spreminjajoče se pokrajine nama je jemala dih. V zadnjem delu poti po južni Dalmaciji so se nama od vročine "kisali" možgani. Poznate hojo na pamet? V takšnem duhu sva namreč hodila zadnji del poti po razbeljeni južni Dalmaciji v okolici Dubrovnika. Naveličana vsega sva videla samo cilj. Poti skorajda nisva zaznala. In še kako soglašam z Zaplotnikovo mislijo "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot ..." Zadnji del je bil pač takšen. Junij je žgal v vsej svoji razsežnosti, ko sva po štiriinštiridesetih dnevih prišla do najinega cilja, do zaliva Boke Kotor-ske in najjužnejše točke na Hrvaškem, do rta Prevlake. namesto konca Hrvaško sem vedno povezovala z morjem. Prečudovite obale, tisoči otokov, rtov. Takšno, epsko potepanje po hrvaškem gorovju mi je spremenilo optiko dojemanja širin. Hrvaška je namreč veliko več kot Jadransko morje; so neprecenljivi stiski rok, gostoljubje, tišina, divjina. In ko boste - kjerkoli ob hrvaškem morju ležali na plaži ali srebali pivo, poglejte tja gor, na levo in desno - in še malo bolj: vse to je Via Adria-tica Trail. In vse to sva z Andrejem prehodila. Vse to. In kot veste, to ni ravna črta na horizontu. Seštevek višinskih razlik je ravno tolikšen kot na Slovenski planinski poti. Petinštirideset tisoč metrov. Ljubim razdalje in dolge poti. Vsako pot dojemam kot element v svoji sliki puzlov. In ga sestavljam: sonce, brezpotja, spanje pod zvezdami, veter, strah, listi, mine, ljudje, divji konji. Ej, Hrvaška, od kod lepote tvoje? O RESNIČNOSTNI ŠOV V ALPAH Dolga alpska transverzala Pogouor z Žiuo Taučar Marta Krejan Čokl 620 kilometrov, 30.000 višinskih metrov. Od Ženevskega jezera do obale Sredozemskega morja. Peš. To je t. i. Dolga alpska transverzala. Junija 2017 se je nanjo podala skupina desetih ljudi različnih narodnosti in različnih značajev. Šlo je za projekt "La Grande Traversée des Alpes" (GTA), za pohod po najlepšem delu poti GR5, alpskega dela poti od Ženevskega jezera do Mediteranskega morja.1 A ta pohod ni bil običajen pohod, ampak je združil skupino različnih ljudi z različnimi značaji in starostjo. Vse je posnela filmska ekipa in nastal je film Dolga alpska transverzala, ki je bil produkt sodelovanja švicarske, francoske in slovenske televizije. Živa Tavčar je bila edina Slovenka med desetimi izbranci, ki so sodelovali pri projektu kot "glavni igralci". Živa že dvanajst let živi v Švici, kamor jo je zvabil študij, predvsem pa način življenja, povezan z gorami, snegom in športom v naravi ... Skupina je skupaj s snemalno ekipo pot prehodila v štirih tednih, v enem kosu, vsak dan so bili na nogah od štiri do štirinajst ur. Projekt GTA je bil ideja novinarja Benoita Aymona in filmskega režiserja Pierra-Antoineja Hiroza. Leta 2016 sta se sama s kamerami odpravila od Ženevskega jezera do Mentona in posnela dokumentarec za švicarsko televizijo. Lepote pokrajine, čustva, ki se porajajo na dolgi poti, in svojo izkušnjo sta želela deliti z ljudmi, zato se odločila za projekt, pri katerem je sodelovala tudi Živa. Živa, Alpska transverzala v enem kosu je za človeško telo izjemno zahteven projekt. Ste bili ves čas popolnoma prepričani, da boste zmogli celotno pot? Zame prečenje ni bilo velik fizični izziv, ker sem vajena večjih podvigov. Od dvanajstega leta sem dejavna v vzdržljivostnih športih - od teka na smučeh, trobo-ja, jamarstva do alpinizma itd. Zakaj ste se odločili za ta izziv? V življenju se nam včasih zgodi, da se nam uresničijo sanje. Velikokrat sem načrtovala, kako bi prečila Alpe. Sama in v enem kosu. In potem se je ponudila priložnost . Je bila konkurenca na izboru za sodelovanje pri projektu velika? Za projekt je bilo veliko zanimanja. Prijavilo se je približno štiristo Švicarjev in tristo Francozov, torej skupno sedemsto oseb. Končno so švicarska, francoska in slovenska televizija izbrale deset oseb različnih profilov. S pomočjo koprodukcijskih televizijskih hiš Francije in Slovenije so najprej izvedli kasting, na katerega se je prijavilo sedemsto oseb. Na podlagi tega so izbrali sto najzanimivejših ljudi ter se po dveh mesecih intervjujev z njimi oz. nami odločili za deset oseb v starostnem razponu od devetindvajset do tri-inosemdeset let. Na podlagi česa so izbrali sodelujoče? Ne poznam meril, so pa izbrali ljudi iz različnih držav. Na pot smo šli štirje Švicarji, trije Francozi, katalonska Francozinja, Belgijka in Slovenka. 1 Označena pešpot GR5 poteka od Severnega (Nizozemska) do Sredozemskega morja. Dolga alpska transverzala je del te poti med Ženevskim jezerom in Sredozemskim morjem. Nastala je leta 1971. Živa Tavčar na Dolgi alpski transverzali Arhiv Žive Tavčar Kako bi predstavili skupino, ki se je odpravila na pot? Šlo je za skupino desetih oseb, ki se je približno v tretjem ali četrtem tednu oblikovala v nekakšno homogeno ekipo, saj smo imeli skupen cilj in nalogo, da hodimo vsak dan ter se podpiramo do končnega cilja, točneje do Mentona ob jugozahodni francoski obali. Res smo bili zelo različni med sabo, tudi poklicno, saj smo se skupaj znašli radijski novinar, ur-gentna zdravnica, dva arhitekta, od tega en upokojen, en upokojenec, za katerega ne vem, kaj je počel pred tem, klovnesa in učiteljica joge, baletna plesalka, osnovnošolska učiteljica, mizar in jaz (projektna menedžerka, op. ur.). Tri osebe smo imele izkušnje s hribi, drugi pa so bili prvič na taki poti. Čeprav smo imeli vsak svoje muhe, smo se kar znašli. Če bi v grobem povzela značilnosti posameznih tednov, bi rekla, da je bilo takole: prvi teden - ogrevanje in spoznavanje; drugi teden - bolečine in utrujenost, tretji teden - prilagojenost na psihofizični napor; četrti teden - easy going.1 Udeleženci so bili stari od devetindvajset do triinosemdeset let. Arhiv Žive Tavčar Je mogoče, da je bilo eno od meril pri izboru ravno to, da ste zelo različni med sabo? Vsekakor. Vse skupaj so spremljale kamere. Ali lahko rečemo, da je šlo za nekakšen resničnostni šov? Ni šlo za resničnostni šov, temveč za življenje, kakršno 1 Sproščeno. je. Kamere so posnele, kar so pač ujele, ni jim uspelo zabeležiti vsega. Za vsako kamero, bilo je od šest do deset ljudi, ki so nas spremljali, se je skrivala oseba, ki je bivala s skupino od jutra do večera. Kamere so bile ves čas prisotne, vendar jim kljub trudu, da ujamejo emocionalno težje trenutke, le ni uspelo vsega posneti. Ste zaradi kamer občutili kašen pritisk, je bila njihova prisotnost v kakem pogledu slabost ali prednost? Prednosti ali slabosti, ki bi jih zaznala zaradi kamer, ni bilo, saj so postale del vsakdanjika. So bile pač z nami in so beležile, kar je uspelo ujeti spretnim snemalcem. 620 kilometrov dolga pot je tudi časovno zahtevna. V tako dolgem času (in glede na različnost med vami) je verjetno prišlo tudi do sporov ... V svoj em vsakdanjiku doživljamo trenja, ki so nekako le pot do boljšega razumevanja samega sebe. S konflikti se učimo in rastemo. Priti do te faze pa seveda ni dano vsakemu. Bistvo ni v gradnji konfliktov, temveč v razumevanju sočloveka in njegovega položaja, ki pripelje do konflikta. V človeškem odnosu imamo tri možnosti: sprejeti položaj, kot je, in ga vzeti kot novo izkušnjo, ki nam pomaga udejanjati nove podvige; sprejeti, kar nam je dano in se zanimati, zakaj je prišlo do konfliktne situacije ter kako lahko pomagamo sočloveku; ostati v konfliktu. Kaj ste o poti vedeli pred začetkom? Le datum odhoda in kakšno opremo potrebujemo. Kaj je bilo za vas med potjo največji izziv? Biti v skupini, kjer polovica udeležencev nima pojma o hribih, kondicijski pripravi, gibanju ... Vodnik na primer ni vedel ničesar o rastlinstvu, živalstvu in topografiji območij, kjer smo hodili. Vodnik je bil zraven, ker se skupina ne more voditi sama, čeprav v resnici ni opravil svojega dela in je bil le naš "okrasek". Naša skupina se je sama organizirala in je vse spore in drugo reševala sama. Ali lahko svojo izkušnjo primerjate s katerim koli drugim vzdržljivostnim tekmovanjem? Ne. Ker nismo tekmovali. Čas ni obstajal, smo pač imeli možnost vse to prepustiti organizaciji. Ko je bilo treba iti, smo šli. Ko se je bilo treba ustaviti, smo se ustavili . Kakšno hrano ste imeli na voljo med potjo? Kar smo dobili v kočah in kar smo kupili na poti. V kočah v Franciji in Švici se kosi ob točno določeni uri in vsi gostje jedo, če je le možno, ob istem času. Okušali smo različne sire in standardno hrano, ponekod tudi lokalne specialitete. Je imel kdo kakršne koli zdravstvene težave? Seveda, vsi. Na posnetkih na spletu lahko vidite, da smo bili prav vsi kriplji vsaj enkrat v štirih tednih. Imeli smo vse - od sončnih opeklin, bronhitisa, vnetja sinusov, zaprtja, slabega počutja, bolečin v kolenih, zvinov gležnjev do alergij na pršice ... Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Kopanje v super mrazljivem jezeru in hieroglifi v Vallée des Merveilles.2 Ste kdaj med potjo razmišljali, da vam tega ni treba in pomislili na odstop? Ne (smeh). Ste sodelujoči pri projektu GTA ostali v stiku? Seveda. Kaj bi povedali oziroma svetovali nekomu, ki se odloča, ali bi se prijavil na ta projekt? Projekt je zaključen. Lahko se sam odpravi na pot ali organizira svoj projekt z več osebami. Just do it!3 Kaj bi sami naredili drugače, če bi se prijavili še enkrat? Nič. Ker je izkušnja mimo in drugič doživetje ne bi bilo enako. Samo prva izkušnja je pristna! Boste še kdaj poskusili kaj podobnega? Življenje samo je avantura. Vsak dan jo okušam in doživljam. Fizični napor pa je povezan z dolgoletnim treningom ... Ko je telo navajeno na napor v vsakdanjiku oz. mu postane nekaj običajnega, se hitro navadi na večji, intenzivnejši napor. Hoja je osnovna človekova dejavnost in telo je bolj prilagojeno na to kot pa na sedenje! Poglejte, koliko časa presedite v enem dnevu in koliko korakov naredite! Človek je evolucijsko narejen tako, da se giba, hodi in nabira, išče hrano ... Hoja ni enaka dejavnost kot tek. Pri dolgi hoji v konstantnem tempu sta ravnotežje in aktivacija globokih mišičnih tkiv veliko bolj stimulirana, kar pripomore k boljši notranji in zunanji mišični koordinaciji. Pri teku pritiska na sklepe večja sila in bomo bolj stimulirali večje, zunanje mišične skupine. Torej ima 2 Vallée des Merveilles je visoka dolina v narodnem parku Mercantour v francoskih Primorskih Alpah. 3 Naredi! vsaka gibalna dejavnost drugačen vpliv na naš organizem, najslabše pa je, da se ne gibljemo dovolj in da preveč sedimo. Če že sedite, vsakih 45 minut menjajte položaj, vstanite, se pretegnite . Vaš srčno-žilni sistem bo tega izredno vesel. Je bila vrnitev v vsakdanjost težka? Vsakdanje življenje je drugačno kot štiritedenska pot po Alpah, ko se prepustiš toku, se "odklopiš" od vsakdanjika in se pustiš voditi; ko lahko uživaš v lepoti narave, ljudi, humanizmu, ko si stran od potrošništva in današnje ideje o digitalizaciji, socialnih portalov. Še lepše je, ko imaš možnost vso organizacijo prepustiti drugim in je vse, kar moraš početi, to, da podnevi hodiš in ješ, ponoči pa spiš in se regeneriraš. Človek je od začetka svojega obstoja povezan z naravo, izhaja iz narave, živi z njo in je odvisen od nje. Civilizacija je izmišljena struktura, ki pomaga kontrolirati naš obstoj. Dejansko pa je narava tista, ki bo jutri zaprla svoje vire življenja, skrila lepote in usahnila, če ne bomo poskrbeli za njen obstoj. Da, žalostno je biti v resničnosti vsakdana in opazovati, kako pomembno je iti v nedeljo v trgovino, ne v naravo. Kaj vam je prinesla ta močna izkušnja? Potrditev, da smo Slovenci izredno napredni. Da smo lahko ponosni, da od malega vzgajamo otroke, ki se naučijo spoštovati naravo in živeti z njo. Kljub močnim in finančno pomembnim narodom so naša skromnost, avtentičnost in povezanost z naravo velika prednost in moč. Ves mesec preživeti s Švicarji, Francozi in Belgijko, ki so veliko manj povezani z naravo kot Slovenci, je velik izziv. Občutiti hendikepiranost, ker nisi t. i. frankofon, je izziv; izziv se je integrirati iz ene kulturo v drugo itd. Le poglejte migrante, kako se prebijajo iz dneva v dan ... Tako močna izkušnja je neizbrisna. Če imate možnost organizirati podoben projekt, vam svetujem, da ne odlašate! O Prekrasna pokrajina Arhiv Žive Tavčar « £ H GO W > « £ O (N Œ Grebenska pot z minimalnimi višinskimi razlikami. https://www.karnischer-hoehenweg.com/ lahka vreme, strele 6- -9 GO £ Čudovita pot čez celotne Alpe s pomočjo katere spoznate večino alpskih pokrajin. http://www.via-alpina.org srednje težka vreme, snežišča 6- -9 £ < Pot, ki vam odkrije severovzhodni del Alp. http://www.via-alpina.org srednje težka vreme 6- 9 Oi Pot Jadrana: čez Zahodne Julijske Alpe, Dolomite in centralnega grebena Alp do nemških ravnic. http://www.via-alpina.org srednje težka vreme, nekateri prelazi 6- 9 Pot, ki vas popelje čez centralne švicarske Alpe. http://www.via-alpina.org srednje težka vreme, snežišča 6- 9 Pot, ki vam odkrije jugovzhodni del Alp. http://www.via-alpina.org srednje težka vreme, snežišča 6- 9 Od Velikega Kleka, skozi najlepšo koroško gorsko in jezersko pokrajino in brez velikih ovinkov in velikih višinskih razlik mimo stičišča treh dežel Avstrije, Slovenije in Italije naprej do Jadranske obale. https://alpe-adria-trail.com/sl/ lahka do srednje težka 5- 9 Evropske pešpoti povezujejo evropske države po lokalnih -državnih poteh, tudi po Sloveniji. https://www.era-ewv-ferp.org/e-paths/ http://eupoti.com/evropske. pespoti.htm Romarska pot sv. Jakoba je velika mreža poti z dolgo zgodovino, ki se srečajo pri grobnici sv. Jakoba v Santiago de Compostela. Najbolj popularna je francoska pot. http://santiago-compostela.net/ lahka do srednje težka stenice, vročina v poletnih mesecih 5- 9 Pohodniška različica poti po Alpah, ki je predvsem zaslovela po svoji turnosmučarski sestri (Chamonix-Zermat). Pot vodi čez 11 prelazov. https://www.hauteroutehiking. com/ težka vreme, snežišča 6- 9 Ena najlepših in najpopularnejših poti na svetu. http://www.autourdumontblanc. com/en/ težka gneča, rezervacija prenočišč v naprej 6- 9 Ena najlepših in najpopularnejših poti na svetu. http://www.altavia1dolomiti.com lahka gneča, rezervacija prenočišč v naprej 6- 9 Druga možnost slikovitega potovanja po Dolomitih. http://www.altavia2dolomiti.com srednje težka vreme, gneča, rezervacija prenočišč v naprej 6- 9 Ena najtežjih poti v Evropi. http://www.le-gr20.fr/en/ zelo težka vreme, izpostavljeni odseki 6- -9 Slikovita pot alpskega loka od Ženevskega jezera (ali Severnega morja) do Sredozemskega morja. http://www.grfive.com/general/ Gr5_description.htm srednje težka vreme 6- 9 Pot po slikoviti, vulkanski, isladski pokrajini. Koče rezervirajte v naprej, nesite svojo hrano. https://www.fi.is/en/hiking-trails/ lahka stalni veter, hitre spremembe vremena 6- 9 4 Obstaja 10 različnih možnosti. 5 Obstaja še več dolomitskih poti, tukaj so navedene samo najpopularnejše. 6 Popularna varianta poti GR5 od Ženevskega jezera do Nice. Celotna GR5 je dolga 1.500 km in se začne v Hoek van Holland. Pokriva se tudi z E2. FURLANSKI DOLOMITI MatijaTurk Najlepši zvonik Campanile di Val Montanaia V Furlanskih Dolomitih stoji stolp, ki se povsem ločen od okoliških vrhov dviguje tristo metrov visoko nad dolino Val Montanaia. Kot velikanski kapnik, ki je sredi ničesar zrastel iz tal, straži vhod v zeleno krnico, obdano z vrhovi skupine Spalti di Toro. pj pj Dolga tisočletja so erozija in ledeniki oblikovali njegovo postavo, za katero bi težko trdili, da je posebno elegantna. Gore Furlanskih Dolomitov so drugačne kot gore "klasičnih" Dolomitov desno od reke Piave, polne so nenavadnih skalnih oblik, stolpov in nazobčanih grebenov. Tako je tudi omenjeni stolp, ne samo po svoji osamljeni legi, temveč tudi po videzu, nekaj posebnega. Spodnji dve tretjini stolpa sta širši in nepravilnih oblik. Vrh druge tretjine, kjer poteka izrazita krožna polica, se stolp razširi. Od daleč je ta razširitev videti kot ploščad, na katero je postavljen ožji in poševen vršni stolpič. Ta nenavadna gora je Campanile di Val Montanaia, 2175 m, ali enostavno Campanile, okamnelo čudo narave in simbol Furlanskih Dolomitov. Tako kot je poseben sam stolp, je posebna tudi zgodba o prvem vzponu nanj. Še danes pogosto zakroži med lokalnimi alpinisti, zbranimi ob bokalu opojne pijače, nemalokrat začinjena s pridihom jeze in razočaranja. Še posebej rad jo pripoveduje Mauro Corona, alpinist in posebnež iz Erta. Campanile je njegova najljubša gora, nanj je splezal več kot dvestokrat in v njegovih stenah preplezal več težkih prvenstvenih smeri. Zgodba o prvem vzponu na Campanile je zgodba o dveh navezah, italijanski in avstrijski, ki sta se po naključju srečali v Cimolaisu. Cimolais leži na vhodu v dolino Val Cimoliana, ki vodi naravnost v osrčje Furlanskih Dolomitov. V te, še danes odročne kraje, ki ležijo daleč od prometnih poti in turističnih središč, so konec 19. stoletja zašli le redki popotniki. Tisti, ki so pot nadaljevali po dolini Val Montanaia, so v svet ponesli prva poročila in podobe stolpa, ki mu v celotnih Dolomitih ni enakega. Dve navezi z istim ciljem in usodno srečanje V Trstu, obmorskem mestu, ki gleda na gore, se je v začetku preteklega stoletja okoli tržaškega planinskega združenja Societa Alpina delle Giulie, zbral krog plezalcev, ki so v gore zahajali sami, brez gorskih vodnikov. Med njimi sta izstopala Napoleone Cozzi in Alberto Zanutti, dva iz skupine najdrznejših tržaških plezalcev, znane po imenu Squadra volante.1 Alpinistične kronike se ju spominjajo po prvenstvenem 1 Leteči odred. vzponu na Torre Venezia in Torre Trieste v skupini Civette, še bolj pa po njunem plezanju na Campanile, ki pa se ni izteklo tako, kot sta si želela. V isti državi, vendar v nemškem narodnostnem okolju, je nastala plezalna skupina, ki se je poimenovala Gilde zum grossen Kletterschuh2 Njena vidnejša člana sta bila Viktor Wolf von Glanwell in Günther von Saar, ki sta bila tedaj v samem vrhu avstrijskega alpinizma. Nacionalistične zdrahe in rivalstvo z alpinisti drugih narodnosti ju niso zanimale, zato pa toliko bolj raziskovanje še zadnjih neznanih kotičkov gorskega sveta in utiranje novih smeri na vrhove, ki 2 Dobesedno: Ceh plezalnega čevlja. niso izstopali po višini, temveč po svoji težavnosti. Vsako leto pred začetkom plezalne sezone so se člani te plezalne skupine zbrali na občnem zboru v hotelu v Wildbad Neuprags/Bagni di Braies Nuova v Braji-ških Dolomitih, kjer so kovali načrte za nove plezalne vzpone. Tako je leta 1902, ko je na srečanju zakrožila slika nekega vsem neznanega stolpa čudnega videza, padla odločitev o plezanju nanj. V začetku septembra 1902 so Glanwell, njegova žena Mary in Saar iz Longarona pripešačili v Cimo-lais. V Furlanskih Dolomitih so nameravali ostati dalj časa, saj so bile te gore tedaj v večji meri še povsem neraziskane in nedotaknjene. Po nočitvi v gostišču 'Alla Rosa" so se naslednji dan po dolini Cimoliana odpravili do planine Casera Meluzzo. Tam jih je dohitel Karel Domenigg, še ena, tudi nam Slovencem dobro znana alpinistična osebnost iz skupine Gilde zum grossen Kletterschuh. Po neprespani noči v družbi bolh so nadaljevali pot po dolini Montanaia, da bi si ogledali stolp in preučili možnost vzpona na Campanile, za katerega so bili prepričani, da nanj še ni stopila človeška noga. Med vzpenjanjem po širokih, od hudourniških voda razbrazdanih meliščih, se je pred njimi, sramežljivo ovita v jutranje meglice, iznenada prikazala podoba želenega stolpa. Preplavilo jih je veselo navdušenje, ki je zamrlo v trenutku, ko so na rami pod veliko krožno polico, na mestu, kjer južna stena preide v zahodno, zagledali kamnitega možica. Ali to pomeni, da niso prvi? Potemtakem bi moral možic stati tudi na vrhu! Da bi se prepričali o tem, so se povzpeli na Cimo Toro, 2355 m, medtem ko jih je Mary počakala v travnati krnici na severni strani stolpa, kjer danes stoji bivak Perugini, in se posvetila slikanju Campanila. S Cime Toro je bil vrh videti še nedotaknjen, na njem ni bilo možica. Navpično steno nad ramo, kjer je bil postavljen možic, so natančno pregledali z daljnogledom. Ker v njej niso opazili nobene šibke točke, so sklepali, da možic označuje najvišje mesto, ki so ga dosegli neznani plezalci. Še naprej so si ogledovali steno in nad ramo opazili ozko poličko, ki je vodila v zahodno steno. Od tam bi, tako se je zdelo, bilo mogoče izplezati na veliko polico pod vršnim stolpom. Obogateni s pomembnim spoznanjem so se vrnili nazaj na planino, kjer se je moral Domenigg zaradi obveznosti posloviti. Z njim je v Cimolais odšla tudi Mary, ki ji je bila ena noč med planinskimi bolhami več kot dovolj. Glanwell in Saar sta naslednji dan kot za uvod v bodoče pustolovščine opravila prvenstveni vzpon na Campanile Gambet, 2025 m, in na Cresto Brico, 2186 m.3 Zvečer, bilo je 9. septembra, sta 3 Za njima sta se kot druga na Cresto Brico šele 27 let kasneje povzpela Mira Marko Debelak in Edo Deržaj po novi smeri čez severno steno. Kot je v opisu njunega vzpona v Planinskem vestniku(1929/12) zapisala Debela-kova, sta na vrhu v mali piramidi našla nečitljiva podpisa dveh Nemcev. Campanile di Val Montanaia in bivak Perugini Foto: Vladimir Habjan « £ H co W > « £ O (N m pj Cozzi s podpisom označuje najvišje doseženo mesto. Akvarel: Napoleone Cozzi, vir Wikipedia. « £ O (N PJ Hansjorg Auer med prostim solo vzponom v Heiligkreuzkoflu, 2907 m, skupina Fanes, Dolomiti Foto: Matteo Mocellin o m Ni dobro spreminjati alpinizma v tekmovanje, poleg tega ni lahko primerjati vzponov. Če hočeš dognati, kdo je najboljši alpinist, moraš prirediti tekmovanje. Najboljši alpinist je tisti, ki zmaga. Je vaša odklonitev povezana z vašim bratom Mat-thiasom, ker je žirija želela videti seznam njegovih prejšnjih vzponov? Hja, mogoče tudi ... Pokojni Uelli Steck je bil tam z Anapurno, izrednim dosežkom. Če mu žirija ni verjela, ker ni bilo dokazov, ga ne bi smeli povabiti. Ni prav, da ga povabiš, nato pa rečeš, da morda ni upravičen, ker ni dokazov. Ko so ga povabili, bi lahko izjavili, da mora zmagati. Bilo je čudno. Klicali so me in nam želeli podeliti zlati cepin naknadno,2 a sem zavrnil, bilo bi nesmiselno. Pred tremi leti so me povabili v žirijo, odklonil sem. Ne vem, kakšen je zdaj zlati cepin, ker ga ne spremljam. Med izjemnimi vzponi in dobrimi vzponi so razlike. Bolje bi bilo organizirati festival brez nagrad. V dobri sezoni bi morda povabili deset odprav, v neki drugi samo dve, odvisno od dosežkov. Veliko mladim alpinistom ni mar za zlati cepin. Marko Prezelj ga je leta 2007 odklonil, toda pozneje ga je vzel za neki drug vzpon. Mogoče so se razmere spremenile. Kaj menite o zamenjavi klinov s svedrovci v nekaterih klasičnih smereh, če bi avtorji to dovolili? 2 Po končani podelitvi sta se člana žirije George Lowe in Catherine Destivell opravičila Hansjörgu Auerju, ker mu žirija ni podelila zlatega cepina. Splošno gledano, rabimo oboje, navrtane smeri in klasične smeri. Odvisno od območja oziroma stene. V Angliji je v peščenjaku samo trad plezanje. Če bi tam vrtali, bi pokvarili vso zgodovino. Če bi šel v Dolomite in prevrtal Comicija v Treh Cinah, bi uničil zgodovinsko smer. Če bi šel v Arco, kjer je stotine smeri, in bi prevrtal smer iz devetdesetih, ne bi bilo škode, ker tam ni zgodovine tradicionalnega plezanja. V Triglavu je treba ohraniti zgodovino tradicionalnega plezanja. Mislim, da ni splošnega odgovora, pazljivo je treba pretehtati vsako območje. Sam odpiram nove smeri tako s svedrovci kot brez njih. Včasih je bolj smiselno uporabiti svedrovce. Boljši je en svedrovec kot sedem slabo zabitih klinov. Dejstvo je, da s svedrovci in vrtalnikom lahko plezaš kjerkoli. Velika razlika je med čim manj svedrovci v smeri in galerijo svedrovcev. Danes je premalo ročnega vrtanja. Gotovo so gore za vse, vsakdo lahko dela, kar misli, da je najbolje. Najpomembnejše je, da je pošten. V plezanju poštenje ne pomeni samo, da poveš, kar novinarji vprašajo, povedati moraš tudi, kaj si naredil. Ko smo plezali na Baffinovem otoku, sem doma povedal, da smo luknje za svedrovce vrtali ročno, čeprav me novinar tega ni vprašal, ker ni poznal razlike. Vendar je velika razlika. Dokler poveš vse, kar je pomembnega za določanje avanture, je v redu. Če ponoviš težko smer v Marmo-ladi, ki si jo prej naštudiral na vrvi z vrha, prav. Jaz nisem sodnik, ampak to moraš povedati. O miñDi mladina in gore že trideset let Planinsko tekmouanje kot učenje za žiuljenje Manca Čujež Mladina in gore (MIG), tekmovanje iz znanja in hkrati športno tekmovanje - saj planinstvo obe prvini enakovredno združuje - že tri desetletja mlade planince pripravlja na varnejši in samostojen obisk gora. Eno najpomembnejših tekmovanj za popularizacijo planinstva in spoštljivega odnosa do narave je tudi priložnost za druženje planinskega podmladka iz vse Slovenije. Na jubilejnem tridesetem državnem tekmovanju Mladina in gore v Podnanosu so bile najuspešnejše ekipe PD Idrija. "Mladina in gore nikoli ni bilo zgolj tekmovanje, ampak sta v ospredju druženje in pridobivanje planinskega znanja za življenje. Izkazovanje znanja in s tem zdrava mera tekmovalnosti mlade dodatno motivira, da se poglobijo tudi v teme, pomembne za širše razumevanje planinstva," poudarja podpredsednik Planinske zveze Slovenije Roman Ponebšek in razloži planinsko prepletenost sodelujočih: ""Zmagovalne ekipe prihajajo iz društev, ki načrtno in kakovostno delajo z mladimi. Pisci testov so izkušeni gorniki, neprecenljivo vlogo pri delu z mladimi imajo mentorji in vodniki PZS. Prenos izkušenj ter razumevanje in uporaba pridobljenega znanja so porok za nadaljnji razvoj planinstva."" Slovenci smo planinski narod, kar potrjujejo podatki o vedno večjem obisku gora, raste pa tudi udeležba na tekmovanju. ""Že mladi se zavedajo, da je varnost vedno na prvem mestu in da se učimo vse življenje. Zato se tekmovanja Mladina in gore vsako leto udeleži več ekip. Mladi tekmovalci na MIG pokažejo ogromno planinskega znanja, ki ga bodo lahko s pridom uporabili za varnejše potepanje po gorah, planinstvo pa jim bo tako pozneje postalo način življenja,"" razlaga koordinatorica tekmovanja Brigita Čeh. Planinsko tekmovanje je namenjeno osnovnošolcem od 6. do 9. razreda, letos je bilo četrtič izvedeno tudi za srednješolce. Nad vprašanji in nalogami zanje že nekaj let bdi vodnik PZS in nekdanji načelnik Finale 30. državnega tekmovanja Mladina in gore v Podnanosu Foto: Manca Čujež Mladinske komisije PZS Uroš Kuzman: "Z vprašanji se trudimo zajeti tako praktične kot tudi bolj teoretične in družbene plati planinstva, posebno pozornost pa posvečamo temu, da imajo prednost ekipe z več gorniškimi izkušnjami. Želimo si, da priznanja ne bi ostala zgolj 'na papirju', ampak da bi tekmovalci znali pridobljeno znanje izkoristiti za samostojno in čim varnejše gibanje v gorah."" Osnovno gradivo za tekmovalce je učbenik Planinska šola, na državni ravni tudi dodatno gradivo, objavljeno 30. Osnovnošolsko državno tekmovanje Mladina in gore (24 ekip) 1. Prfarski štruklevci (PD Idrija, OŠ Spodnja Idrija) 2. Košutarski gaunarji (PD Tržič, OŠ Tržič) 3. Litijski orli (PD Litija, OŠ Litija) 4. Moč iz Hoč (PD Fram, OŠ Dušana Flisa Fram) 5. Preluknjane čutare (PD Postojna, OŠ Miroslava Vilharja Postojna) 6. Zobl, zobl pa luk (PD Ljutomer, OŠ Ivana Cankarja Ljutomer). 4. Srednješolsko državno tekmovanje Mladina in gore (16 ekip) 1. Dva strašna majstra (PD Idrija) 2. Beli ženi (PD Idrija) 3. Gorske zjale (PD Idrija) 4. Planinec Barbapapa (PD Bled) 5. Diagonalista (PD Idrija) 6. Nanoške zmagovalke (PD Podnanos) 7. Glupi duo Lama (PD Litija) Preverjanje praktičnega znanja iz prve pomoči - položaj za nezavestnega -v finalnem delu tekmovanja Foto: Manca Čujež v Planinskem vestniku, letos sta to mednarodna organiziranost planinstva in športno plezanje na olimpijskih igrah, ter zgodovinsko-domišljijski potep po obronkih Nanoške planote. Jubilejno 30. tekmovanje MIG je 26. januarja 2019 gostil Podnanos, kjer je občudovanja vredno planinsko znanje pokazalo 24 štiričlanskih osnovnošolskih in 16 dvočlanskih srednješolskih ekip. Planinsko mladež je navdušila tudi skrita gostja - športna plezalka Vita Lukan, ki je poudarila, da za njenimi uspehi stojijo talent, vztrajnost in trdo delo. Planinsko mladež je navdušila skrita gostja, športna plezalka Vita Lukan. Foto: Manca Čujež Ponosni osnovnošolski državni prvaki Ajda Štucin, Zala Lapajne, Matic Rupnik in Aljaž Brus, ki so si nadeli ime Prfarski štruklevci, na tekmovanju MIG sodelujejo šele drugo leto, pa so že posegli po najvišji lovoriki. "Talenti pač!" so se pošalili in resneje razložili: "Skupaj z učiteljico Lali in mentorjem Nacetom smo vložili veliko truda v pripravo na tekmovanje. Največji izziv nam je bila prva pomoč - a če imaš voljo, se vsega naučiš! Hodimo tudi na planinske izlete, tabore in zimovanja, tisto znanje nam pride prav tudi na tekmovanju, po zmagi pa imamo zdaj še več veselja do planinstva." Dva strašna majstra, srednješolska zmagovalca Andrej Erjavec in Jošt Rovtar, sta stara znanca MIG, letos pa prvič povsem na vrhu; Andrej je bil pred leti že v ekipi osnovnošolskih državnih prvakov. "Škoda bi bilo, da ne bi izkoristila vsega z leti pridobljenega znanja, zato na tekmovanje prihajava tudi kot srednješolca. Vesela sva zmage! Idrijske ekipe sicer tekmujemo med sabo, a to ni pravo tekmovanje, pomembneje nam je, da smo prijatelji in kot skupina dosežemo dober rezultat. Udeležujeva se tako tekmovanja kot taborov in zimovanj, kjer lahko uporabiva praktično znanje. Izkušnje so največ vredne in stvari si laže zapomniš, če jih vidiš in doživiš," sta bila enotna idrijska mladeniča. Idrijske ekipe se pod vodstvom predanega mentorja Naceta Breitenbergerja, tudi predsednika PD Idrija, tekmovanja Mladina in gore udeležujejo že petnajst let, z velikimi ekipnimi uspehi pa iz leta v leto dokazujejo, kako pomembni so sodelovanje, znanje in izkušnje: "Ključno je stalno in dolgoletno delo z mladimi planinci, saj so vsi v planinskih vrstah že več let, tako v planinskem krožku kot s svojimi družinami. Zame je najpomembnejši ekipni duh, ki ga tekmovanje Mladina in gore spodbuja, saj po dobri stari planinski navadi otroci sodelujejo - se v dvojici ali četverici trudijo za isti cilj, kar je naložba za vse življenje," poudarja najzaslužnejši slovenski prostovoljec leta 2018, že skoraj pol stoletja mentor mladih planincev. O Na jubilejnem tekmovanju Mladina in gore so bile najuspešnejše ekipe PD Idrija. Foto: Manca Čujež Sprehodi in pohodi po naravi s knjigami zalozbe UMco Nan Shepherd ŽIVA GORA r Hvalnic» tiúji in ßfy-potepanj« na vrh SJovmije } i : Izpostavljeno v knjigarnah Mladinske knjige do konca maja 2019 Henry David Thoreau: HOJA Avtor knjige Walden: Življenje v gozdu Nan Shepherd: ŽIVA GORA Spremna beseda: Robert Macfarlane Samo Rugelj: TRIGLAVSKE POTI Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije Robert Louis Stevenson: POPOTOVANJE Z OSLICO ČEZSEVENE Potopisna klasika ca s i— o S ^ O cc o CL cc a. je Slovenija v letu 2004 pridružila Evropski uniji, so si Kroparji dali natisniti majice z napisom Skozi Kropo v Evropo. Ta slogan bi lahko razumeli kot obliko evroskepticizma, saj se v kroparskem kotlu vse ravne poti le končujejo in se je treba po serpentinah dvigniti na Jamnik, da se človeku svet spet odpre. Še bolj kruta šala kroži o tem, kako kmet v Kropi obrne voz ... Če že ni odskočišče za Evropo, ' je pa Kropa nedvomno dobro izhodišče za Vodiško ■ ^ planino, saj se večina poti do Vodic začne prav v V ^ tem starem trškem naselju. Eden najlepših pogledov na Storžič, v ospredju cerkev sv. Primoža in Felicijana Foto: Miran Hladnik V Kropi je kovaštvo doma. Foto: Miran Hladnik Oznaka za Vodice v globokem snegu Foto: Miran Hladnik Kropa se je začela širiti v 14. stoletju zaradi razmaha železarstva, ki so ga omogočila bogata nahajališča železove rude bobrovca na Jelovici. V Kropi, pa tudi v bližnjih Železniških in Kamni Gorici, so izdelovali žeblje in jih prodajali tudi na tuje, predvsem v Trst in Benetke. O bednem življenju žebljarjev je spregovoril celo Oton Župančič v pesmi Žebljarska: /./ nad nakli smo sključeni; vsi, fantje, možje in dekleta in žene, od štirih do ene že vsi smo izmučeni: voda nam kolesa, mehove nam žene. Za predelavo rude so potrebovali velike količine oglja, za kar so poskrbeli oglarji, ki so kope kurili v je-lovških gozdovih; 1826. leta se je naenkrat kurilo več kot 800 kop. S to dejavnostjo so povezana nekatera le-dinska imena, npr. Komaričkova kopišča. Na te čase spominjajo talilnica železove rude Slovenska peč, edina ohranjena kovačnica vigenjc Vice (sredi 19. stoletja jih je bilo 19), nekaj hiš premožnih fu-žinarjev (npr. Mazzolijeva, Potočnikova, Jurmanova, Klinarjeva hiša). Več o kroparski zgodovini izvemo v Kovaškem muzeju. V tovarnici Uko še vedno kujejo okrasne predmete iz železa. Veliko tovarno Plamen je nadomestil manjši Novi plamen, sedaj v nemški lasti, kjer izdelujejo kovinske dele za avtomobile in pohištvo. Ime kraja so v svet ponesli številni talentirani domačini: pesnica Kristina Šuler (1866-1959), umetnostni kovač Joža Bertoncelj (1901-1976), operni pevec Anton Dermota (1901-1989), smučarski skakalec Rudi Finžgar (1920-1995), doktor fizike in znanosti, Eden od robato-hudomušnih napisov jelovških vikendašev Foto: Miran Hladnik sodelavec Nase Dušan Petrač, skladatelj Egi Gašper-šič, sopranistka Zlata Ognjanovič, rojena Gašperšič, evropski komisar Janez Potočnik ... Jelovica... ... je zakrasela nenaseljena predalpska planota, ki se razteza nad Kropo in Lipniško dolino ter sega od Dražgoške gore do Bohinja (najvišji je Partizanski vrh, 1411 m). Poraščena je z obširnimi mešanimi gozdovi, ki jih prekinjajo številne planine. Teren je poln apnenčastih balvanov, brezen, jam, vrtač, opuščenih rudniških rovov, ima pa tudi dve visoki barji Ledine in Za Blatom. Zadnja leta se smrekovi gozdovi zaradi žledoloma in lubadarja močno redčijo. Smreke so bile posajene namesto nekdanjega bukovja, katerega so v veliki meri porabili oglarji. Planota je prepredena z gozdnimi cestami in vlakami, orientacija po njej je brez zemljevidov in navigacijskih naprav težka. Favna Jelovice poleg redkih vrst ptic (sova kozača, mali skovik, črna žolna, ruševec, sokol selec, planinski orel), lisic, veveric, srnjadi in divjih prašičev vključuje tudi rjavega medveda, ki se še posebno močno razmnoži v pogovorih domačinov, ko začnejo poganjati gobe. Uodiška planina ... ... je ena izmed aktivnih jelovških planin, poleti se na njej pase vsaj kakšna čreda govedi ali konj. Partizanski dom na Vodiški planini je odprt vse dni v letu. Številne pešpoti do njega so dobro vzdrževane, za kar sta zaslužna pohodnika prostovoljca Vinko Šolar in Franci Rogač. Na hribčku kakih 40 metrov nad kočo je klopca z razgledom na osrednji del Karavank. Pred kočo kraljuje ogromna lipa iz davnega 1473. leta. V domu nas vedno dobrovoljna oskrbnica Hajdi -Hedvika Kardoš postreže z bogračem, joto, golažem, ričetom, najbolj znani so njeni štruklji z raznimi nadevi in vrstami testa. Dobrodošle so zaključene skupine, toda prenočišča (50 ležišč) trenutno zaradi obnove vodovodne in električne napeljave niso na voljo. Wi-fi in mobi omrežja delujejo, žal z občasnimi motnjami. Koča, katere večinski lastnik je ZZB za vrednote NOB Radovljica, je bila zgrajena 1961. leta na mestu, kjer je prej stala planšarska koča. V njej je spominska soba s fotografijami in slikami narodnoosvobodilnega boja, motive iz tega časa predstavlja tudi mozaik akademskega slikarja Iveta Planšarija na Vodiški planini pred drugo svetovno vojno Foto: Janko Balantič Šubičev mozaik na vodiški koči Foto: Miran Hladnik Šubica na zunanjem zahodnem zidu. Oskrbnica namerava v spominski sobi predstaviti še druge dejavnosti z območja Jelovice: rudarstvo, oglarstvo, lov, čipkarstvo. Koča je ena od postaj na Poti kurirjev in vezistov Slovenije, planina z okolico pa spada v varstveno območje Nature 2000. Ob poteh je polno pomnikov iz druge svetovne vojne, saj so bili ti kraji zatočišče partizanskih enot. Pohodne poti, ki vodijo tudi od spomenika do spomenika, so prikazane na dveh informacijskih tablah; ena Informacije Kako do Krope: Z gorenjske avtoceste zapeljemo na izvozu za Naklo in nadaljujemo proti severu skozi Bistrico, v Podbrezju zavijemo levo proti Podnartu, kjer zapeljemo čez Savo in nadaljujemo ob potoku Lipnica do odcepa za Brezovico. Tu zavijemo na jug proti Kropi. Kako do Vodiške planine: S Spodnje Lipnice (odcep nasproti gostišča Krona) pelje mimo dveh vabljivih planin, Taleža in Goške Ravni, do Vodiške planine solidna makadamska cesta (15 km), ki je prevozna kmalu tudi po novozapadlem snegu. Dostopov po pešpoteh je več: iz Krope, Lipnice, Kamne Gorice, Jamnika, Draž-goš, iz bohinjskega konca. Izbrali smo nekaj najbolj uhojenih. Zemljevidi: Gorenjska, izletniška karta, 1 : 50.000. Radovljica 070, Državna topografska karta, Geodetska uprava Slovenije, 1 : 25.000. Gorenjska - turistična karta (s kratkim vodnikom tudi v angleščini), Kartografija d. o. o., 1 : 40.000. 00 m Dom na Vodiški planini Foto: Mira Hladnik stoji v Kropi ob Slovenski peči, druga je na zunanji steni vodiškega doma. Na Vodiški planini se na kul-turno-družabni prireditvi ob občinskem prazniku Občine Radovljica na obletnico ustanovitve Cankarjevega bataljona vsako leto zberejo obiskovalci od blizu in daleč. Z obiskom Vodiške planine bodo prišli na svoj račun ljubitelji gorskega ali turnega kolesarjenja, sprehodov, gobarjenja, v zasneženih zimah pa še turni smučarji. Redni obiskovalci so tudi jamarji, ki nenehno odkrivajo nove podzemske prostore, doslej že okoli 300. Na primer jama Brezno pri Leški planini, globoka 536 m, je bila odkrita leta 1978. Lovci iz Lovskega društva Kropa imajo nedaleč od doma svojo majhno postojanko. V knjigi O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, ki je dostopna tudi na spletu, je Rok Gašperšič popisal njihovo zgodovino. Makadamsko cesto Spodnja Lipnica-Vodiška planina premerjajo kolesarji, ki tako kot pohodniki tekmujejo, kdo bo preko leta nabral največ obiskov. Med pohodniki se nekateri vpišejo v knjigo celo 800-krat na leto. V maju poteka 8-urni maraton Vodiški izziv; zmagovalec v tem času opravi celo 9 vzponov. Naj-zvestejši obiskovalci se v januarju udeležijo podelitve medalj, priznanj in večerje z živo glasbo. Novo, ročno izdelano vpisno knjigo je oskrbnici podaril David Sousa, v Sloveniji živeči Brazilec, ki je eden od rednih gostov koče. O vsem, kar se dogaja na Vodicah, lahko izvemo na Facebook-u pod imenom Vodiška planina fajn klub. O Vodiška planina, ms m, od Slovenske peči oziroma Žage Julijske Alpe, Jelovica Iz treh strani zaprte Krope nas strma pobočja vabijo navzgor proti Jelovici. Za planinski izlet izberemo najbližji cilj - Vodiško planino, kjer smo vedno dobrodošli in, če želimo, dobro postreženi. Kljub napeti hoji je izlet primeren tudi za družine z otroki. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema, pohodne palice, pozimi so nujne dereze. Višinska razlika: 587 m Izhodišče: Kropa (Slovenska peč, zadnja stavba v Kropi), za prvo serpentino proti Jamniku, 531 m. Z gorenjske avtoceste zapeljemo na izvozu za Naklo in nadaljujemo proti severu skozi Bistrico, v Podbrezju zavijemo levo proti Podnartu, kjer zapeljemo čez Savo in nadaljujemo ob potoku Lipni-ci do križišča nekaj deset metrov po odcepu za Brezovico. Tu zavijemo na jug proti Kropi. Pri kažipotu za Vodice oz. Vodiško planino je prostora le za nekaj avtomobilov. Večje parkirišče je 50 metrov niže med cesto in potokom Kroparica. WGS84: N 46,171147°; E 14,115068° Koča: Partizanski dom na Vodiški planini, 1118 m, telefon 070 719 508, e-na-slov heidi.kardos@gmail.com. £ H GO W > GO £ Izhodišče pri Slovenski peči v Kropi Foto: Miran Hladnik Vodiška planina, ms m, po poti na Osla Julijske Alpe, Jelovica Če želimo že med vzponom na Vodiško planino imeti nekaj razgleda na Kropo in Bariglo, to je pobočje, ki kotlino zapira z leve strani, se odločimo za možnost na Osla. Kdor pa se rad obeša po jeklenicah, naj vdane pot na Mev, kjer ga čaka vsaj za vzorec tovrstne vaje. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 610 m Izhodišče: Cerkev sv. Lenarta v Kropi, 512 m. Z gorenjske avtoceste zapeljemo na izvozu za Naklo in nadaljujemo proti severu skozi Bistrico, v Podbrez-ju zavijemo levo proti Podnartu, kjer zapeljemo čez Savo in nadaljujemo ob potoku Lipnica do križišča nekaj deset metrov po odcepu za Brezovico. Tu zavijemo na jug proti Kropi. WGS84: 46,172607°, E 14,12692° Koča: Partizanski dom na Vodiški planini, 1118 m, telefon 070 719 508, e-na-slov heidi.kardos@gmail.com. Časi: Izhodišče-Vodiška planina 1.30 h Sestop 0.50 h Skupaj 2.20 h Sezona: Vsi letni časi Zemljevidi: Gorenjska, izletniška karta, 1 : 50.000; Radovjica 070, Državna topografska karta, Geodetska uprava o (N Kropa s cerkvijo sv. Lenarta (desno) Foto: Miran Hladnik Uodiška planina, 1118 m, od Slouenske peči oziroma Žage Julijske Alpe, Jelovica z Časi: Izhodišče-Vodiška planina 1 h Sestop 40 min Skupaj 1.40 h Sezona: Vsi letni časi Zemljevidi: Gorenjska, izletniška karta, 1 : 50.000; Radovljica 070, Državna topografska karta, Geodetska uprava Slovenije, 1 : 25.000; Gorenjska - turistična karta, Kartografija d. o. o., 1 : 40.000. Vzpon: Od Slovenske peči sledimo markacijam mimo osamljene lesene domačije čez most, ki prečka kaskade potoka Kroparice; malo više ob potoku je vodno zajetje za Kropo in okolico. Vse od mostička do sredine hriba se pot napeto vzpenja. Pri Marijinem znamenju na mestu, imenovanem Vreteno, kjer se z desne pridruži pot na Mev (ta se začne pri cerkvi sv. Lenarta in je na izpostavljenem mestu opremljena z jeklenicami), si na klopci naberemo moči za drugi del vzpona. Od tod je nekaj vzporednih poti, ki se kmalu združijo. (Pozimi ob novozapa-dlem snegu se z desnega brega redno plazi, zato previdnost ni odveč.) Pred markantnim možicem se dobro vidna, a neoznačena varianta odcepi strmo desno in mimo klopce (odtod razgled na jamniško cerkvico) ter mimo osamele Šmitkove bajte prav tako privede do cilja. Mi se držimo markacij, nadaljujemo naravnost mimo studenčka (ob suši ne računajte nanj), tik pred izravnavo na vrhu je treba paziti zaradi strmih, drsečih skal. Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali pa se odločimo za krožno pot mimo Šmitkove bajte. (Precej daljša možnost sestopa je po markirani poti čez Kroparsko goro. Najprej se moramo vzpeti 190 metrov na Črni vrh, 1307 m, od koder se mimo razgledne točke na Zidani skali in Jamnika spustimo do izhodišča.1) Mira Hladnik 1 To pot je v obratni smeri že opisala Maja Kramberger v Planinskem vestniku2011/4, str. 39. Treba je povedati, da kroparski že-bljarji svojih izdelkov niso tovorili od Slovenske peči na Vodiško planino, kot je zapisano v tem članku, ampak čez greben Barigla mimo Jamnika in dalje na Primorsko. Uodiška planina, 1118 m, po poti na Osla Slovenije, 1 : 25.000; Gorenjska - turistična karta, Kartografija d. o. o., 1 : 40.000. Vzpon: Takoj nad parkiriščem za cerkvijo imamo dve možnosti. Po levi označeni stezi na Mev zagrizemo strmo v breg, gremo mimo neugledne staje za drobnico, preskočimo potoček ali dva, se ob skalah nad potokom oprimemo nekaj jeklenic ter se na rami Vreteno pridružimo potki od Žage oz. Slovenske peči. Druga možnost vzpona na Osla se obrne desno. Po 10 minutah, le par metrov zatem, ko se nam z desne strmine pridruži potka s Stočja (na Geo-pediji in na nekaterih zemljevidih je ta del Krope zapisan napačno - Stročje!), zapustimo enakomerno vzpenjajoči se kolovoz in sledimo kažipotu Vodice/ Vodiška planina levo navzgor. Pot naravnost pa pelje v Čutov laz (20 minut), od koder se po daljšnici tudi prispe na Vodice. Lezemo v precej hud breg in ga v šestih okljukah premagamo. Ko se pot prevali čez rob, se z desne najprej Julijske Alpe, Jelovica pridruži varianta s Stočja, malo više pa še pot iz Kamne Gorice, ki ima svoj začetek pri kmetiji Miklavžovc v Lipnici. Na tem križišču se splača stopiti kakih sto metrov stran na rob, do razgle-dišča s klopco (980 m). Čez četrt ure zmernega vzpona se pohodniku odpre planjava Vodiške planine. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. (Možnosti za krožne poti je dovolj, npr. proti Žagi, čez Kroparsko goro, na Mi-klavžovca, od koder si moramo vzeti čas še za manj zabaven del poti - eno-urno pešačenje po asfaltu do avta pri Slovenski peči v Kotlu.) Mira Hladnik Vodiška planina, ms m, od kmetije Miklavžovc v Lipnici Julijske Alpe, Jelovica ' Če se želimo povzpeti do Vodiške planine s čim manj napora, se odločimo za začetek pri kmetiji Miklavžovc v Lipnici. Razgledov žal ni, celoten vzpon poteka po gozdu, spremlja nas oglašanje ptic in, na srečo zelo redkokdaj, neprijeten zvok miniranja iz bližnjega kamnoloma. Če nas v kamnolomu Kamna Gorica (Gorenjsko gradbeno podjetje d. o. o.) spustijo skozi, se lahko z avtom pripeljemo vse do parkirišča nad Raco, približno do sre- ^ dine vzpona. Cesta naprej ni več primer- R na za navadne avtomobile, povrhu pa je nad območjem kamnoloma prepovedano vsakršno zadrževanje. Pri koči na Vodiški planini Foto: Miran Hladnik Vodiška planina, ms m, čez Kroparsko goro Pot iz Krope do Vodiške planine čez Kro-parsko goro je najdaljša, a tudi najlepša. Na robu nad skalnimi prepadi se nam odpirajo pogledi daleč čez Kropo do vrhov Karavank. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot, del Kropa-Jamnik je neoznačen, a brez problemov. Oprema: Običajna planinska oprema, pohodne palice, pozimi nujne dereze. Višinska razlika: 776 m vzpona, 190 m spusta do Vodiške planine Izhodišče: Kropa (Slovenska peč, zadnja stavba v Kropi), za prvo serpentino proti Jamniku, 531 m. Z gorenjske avtoceste zapeljemo na izvozu za Naklo in nadaljujemo proti severu skozi Bistrico, v Podbrezju zavijemo levo proti Podnartu, kjer zapeljemo čez Savo in nadaljujemo ob potoku Lipni-ca do križišča nekaj deset metrov po odcepu za Brezovico. Tu zavijemo na jug proti Kropi. Pri kažipotu za Vodice oz. Vodiško planino je prostora le za nekaj avtomobilov. Večje parkirišče je Julijske Alpe, Jelovica Pogled na jamniško cerkev sv. Primoža in Felicijana s poti proti Kroparski gori oto: Miran Hladnik ^ 50 metrov niže med cesto in potokom Kroparica. WGS84: N 46,171147°; E 14,115068° Koča: Partizanski dom na Vodiški planini, 1118 m, telefon 070 719 508, e-na-slov heidi.kardos@gmail.com. Časi: Kropa-Jamnik 1 h Jamnik-Črni vrh 1.30 h Črni vrh-Vodiška planina 0.30 h Vodiška planina-Kropa, Slovenska peč 0.40 h Skupaj 3.40 h Sezona: Vsi letni časi Zemljevidi: Gorenjska, izletniška karta, 1 : 50.000; Radovljica 070, Državna topografska karta, Geodetska uprava Slovenije, 1 : 25.000; Gorenjska - turistična karta, Kartografija d. o. o., 1 : 40.000. Vzpon: Na izhodišču pri smerokazu Vodiška planina, ma m, od kmetije Miklavžovc v Lipnici z Zahtevnost: Nezahtevna označena pot Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 660 m Izhodišče: Lipnica, 485 m. Z gorenjske avtoceste zapeljemo na izvozu za Naklo in nadaljujemo proti severu skozi Bistrico, v Podbrezju zavijemo levo proti Podnartu, kjer zapeljemo čez Savo in nadaljujemo ob potoku Lipnica do Lipnice. Parkirišče za nekaj avtomobilov v Lipnici pri kažipotu kozolčku za Zgornjo Dobravo je tik ob potoku Lipnica. Pri kmetiji ne parkiramo. WGS84: N 46,183215°, E 14,121554° Koča: Partizanski dom na Vodiški planini, 1118 m, telefon 070 719 508, e-na-slov heidi.kardos@gmail.com. Časi: Izhodišče-Miklavžovc-Vodiška planina 1.40 h Sestop 1.20 h Skupaj 3 h Sezona: Vsi letni časi Zemljevidi: Gorenjska, izletniška karta, 1 : 50.000; Radovljica 070, Državna topografska karta, Geodetska uprava Slovenije, 1 : 25.000; Julijske Alpe, Jelovica Gorenjska - turistična karta, Kartografija d. o. o., 1 : 40.000. Vzpon: Mimo Miklavžovčeve domačije nas markacije v pol ure pripeljejo do gozdne ceste, a se takoj za ovinkom pot zažene v strmo in za zdrs nevarno bližnjico čez skalo, imenovano Raca. Lahko pa gremo seveda kar po cesti, na vrhu Race, 830 m, krajšamo ovinek in po par minutah nas na obračališču smerokaz obrne levo v breg. Po zmernem vzpenjanju se na rami z leve pridruži pot na Osla, tista, ki se začne pri cerkvi sv. Lenarta v Kropi. Od tu do koče je še 20 minut lagodne hoje. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Mira Hladnik Vodiška planina, 111a m, čez Kroparsko goro z pj -j Vodice 1 h se obrnemo v smer Vodiške planine in po nekaj metrih zavijemo po stezi levo. Gre za bližnjico, kakršne so vse naslednje, ki prečijo cestne serpentine. Kakih 50 metrov pred jaso, to je pred zadnjim ovinkom, sledimo markacijam (Knafeljčevim se pridružijo še zeleni trikotniki z belo piko na sredi, ki označujejo mejo med kranjskim in kroparskim lovskim revirjem) na drugi strani ceste desno od jase in se začenjamo strmo v ključih vzpenjati v smer Kroparske gore. Z roba se nam med vejami prikazuje znana cerkev sv. Primoža in Felicijana. Potem ko pustimo za sabo s kamnitim zidom zaščiteno razpelo, se nam z leve malo nad ovinkom gozdne ceste (ki povezuje Dražgoško goro in Jamnik) pridruži pot s Kolombarta, to je prvih dveh jamni-ških hiš. Ko strmina pojenja, nas odcep levo vabi na ogled rudne jame, kjer je bila med vojno tiskarna Tehnika Meta (10 minut). Mimo spomenika dvema padlima borcema polagoma nadaljujemo po lepo označenem kolovozu. Pri Julijske Alpe, Jelovica velikem možicu in kažipotu zavijemo desno na stezo, ki nas pripelje do raz-gledišča s klopmi na Zidani skali. Tu se nam odpre pogled po osrednji Gorenjski s karavanškimi vrhovi v ozadju. Do najvišje točke - Črnega vrha, 1307 m, je samo še nekaj minut. Od tod se spustimo proti Vodicam. Kadar je mokro ali ledeno, moramo biti še bolj pazljivi, saj se gibljemo nad prepadnim robom. (Lahko pa Zidano skalo ter Črni vrh izpustimo in se odločimo za levo, polo-žnejšo, a daljšo makadamsko varianto, ki pelje mimo lesenjače Micenau (prevod iz gorenjščine: Mice ne bo) ter se precej oddalji od roba Zidane skale. Pri spomeniku NOB na zaraščeni Po-grošarjevi planini, kjer je bil 5. avgusta 1941. leta ustanovljen Cankarjev bataljon, se krožna pot spet združi s tisto s Črnega vrha. Čaka nas samo še 10-mi-nutni spust do doma na Vodicah.) Sestop: Sestopimo po strmi, drseči poti k Žagi in po približno 40 minutah smo pri avtomobilu. Mira Hladnik Kristina Menih ^ V Frfotavi gospod netopir Frfotir se preseli o m % m C »Zdi se mi, da se Zemlja hitreje vrti. Že spet je pomlad, pa smo komaj dobro nazdravili novemu B letu,« je tuhtala gospodična med pometanjem dvorišča svoje hišice v zadnji dolini pod Triglavom. Opoldansko sonce je prav prijetno žgečkalo njene gole noge in ogrevalo bližnje skale, hkrati pa je ven zvabilo tudi mnoge pohodnike. »Mami, glej kužka, ki spi na soncu pred hiško,« je zaklicala deklica sredi poti in za rokav povlekla mamo. »Aha, vidim, ga, ja. Kar pusti ga, naj počiva!« Mama je v tistem zagledala gospodično, za katero je kazalo, da čaka prav njiju tam pred vrati hišice ob cesti. »Dobro jutro, kam pa kam?« ju je ogovorila neznanka. »Proti Luknji jo mahava, proti Luknji,« sta se oglasili obe v en glas. »Imenitno! Vreme je kot nalašč za tak podvig. Le uživajta!« jima je privoščila gospodična. Planinki sta ji pomahali v pozdrav in hiteli naprej, ona pa je obstala na pragu in oprezala za prišleki, saj ji je postajalo dolgčas. Vedno je prijazno odzdravila vsakomur, ki jo je pozdravil, in vsaj pokimala tistim, za katere se je zdelo, da so jezik pozabili doma. Kajti v planinah je pozdravljanje stara, posnemanja vredna navada. Tu in tam je pozdrav prerasel v krajši pomenek. Prav tistega jutra je gospodična izvedela, da se Bruno in Orlando, zamejca iz Benečije, odpravljata proti Prehodavcem, očka z malo Špelo in Šmonom pa le do konca doline, ker so v avtu pozabili malico ... Slednjič se je gospodična vendarle naveličala ogledovanja za pohodniki in se napotila naravnost v razmetano kamro. S tako vnemo se je lotila pospravljanja in čiščenja, da je celo omaro odmaknila od stene. Takrat ga je zagledala. Majhen črn cmok, viseč v najtemnejšem kotu pod stropom. »Le kaj je to?« je pomislila. V tistem pa je tisti črni le-kaj-je-to lagodno razprl svoje opnaste peruti, zacvrlikal in brezglavo poletel po prostoru. »Cviii, cviii, cviii,« je glasno cvrlikal črnuh, ampak gospodičnino uho ni zaznalo ničesar. So pa tisti visoki toni prebudili Dixie pred hiško, da je brž pritekla k odprtemu oknu, se povzpela na prednji taci in pogledala v kamro. »Hej, ti le-kaj-je-to, nehaj se dreti po moji sobi, si slišal? Vau, vau,« se je repenčila psica, ker ji je tisti visoki glas dražil občutljiv pasji sluh. Ampak vse je kazalo, da je glasnež gluh, saj se na njeno hudovanje sploh ni odzval in je še naprej predirljivo cvrlikal. Dixie se je razhudila. Divje je zalajala, ko je neznanec zakrožil nad njeno glavo in se ustavil tik pred njenim smrčkom, preden je z visokim glaskom spregovoril: »Cviii, cviii, zakaj pa si tako glasna? Slep sem res, slep, gluh pa ne! In tudi noben le-kaj-je-to nisem, ampak čisto pravi netopir, da veš! Moje ime je Frfotir. Sem spoštovani gospod Frfotir Tretji Kaninski, iz slovite netopirske družine Chiroptera. »Netopir?! Ja, zakaj pa si v moji sobi? Saj netopirji vendar živite na prostem?« se je začudila psička. Nepovabljeni gost ji je potrpežljivo razložil, da je v sobi, ki si jo, vsaj kolikor je njemu znano, kuža deli z gospodično, pristal po čistem naključju, potem pa v njej prespal vso zimo. In bi najbrž še malo podremal, če ga ne bi lastnica zbudila s svojim pospravljanjem. Frfotir je poslušalki pojasnil, kako je nekega m -J -J -J jesenskega večera, slep kot je, namesto mimo hiše pomotoma poletel naravnost vanjo, saj so bila vrata na stežaj odprta. Gospodična je v kamro spuščala še zadnje jesenske žarke nizkega sonca. Dremala je pod mogočno smreko na dvorišču in še sanjalo se ji ni, da je v hišo priletel netopir. Pitbulka in gospod Frfotir bi se najbrž še dolgo pomenkovala, če ne bi medtem prišla gospodična. Ko ga je zagledala, se ni prav nič razburila, temveč je brž pokukala v svoj pametni telefon, poguglala in se poučila, da so netopirji slepi in edini sesalci z letalno mreno. Ta jim s svojevrstnimi krili, imenovanimi prhuti, omogoča letenje. Ker večina oddaja ultrazvočne signale, ki se odbijajo od predmetov v okolici, vsak sliši svoj odmev, zato se mu ni težko izogniti oviri. In tudi plen zlahka ujame ... Poletni večeri Netopir Frfotir se je sčasoma kar ustalil v zadnji dolini pod Triglavom. Na veliko gospodičnino in Dixiejino veselje se je naselil v bližnji drvarnici, kjer je prespal vse dneve. Ob prvem mraku pa se je lakotno pognal iz domovanja na zračni lov za neprevidnimi mušicami in žuželkami. Psička in njena človeška prijateljica sta ob tistem času po navadi posedali na klopi pred hiško. Odganjali sta zoprne mušone in tudi komarje, ki so se v dolini naselili skupaj s turisti. Gospodična je občudovala jasno nebo, žareče gore in prve zvezde na nebesnem svodu, pitbulka pa je netopirčka tu in tam z laježem opozorila na kakšno še posebno tečno muho. Sicer pa gospod Frfotir ni bil ravno strasten krvoses, zato je s svojim dolgim jezikom s slastjo polizal tudi cvetni nektar. Če ga je le uspel najti! Kajti Frfotir je bil precej frfotav in se je pogosto prenaglil v svojih odločitvah, zato je namesto na cvet večkrat priletel na kakšno neužitno travno bilko. No, lakote tam pod Triglavom kljub temu res nikoli ni občutil, saj je bilo hrane v izobilju. Glas o gospodu Frfotirju Tretjem Kaninskem, ki bivakira v gospodičnini drvarnici, se je kmalu razširil med domačini in planinci. Mnogi so si neprijavljenega gosta želeli ogledati na lastne oči in gospodična jim je rade volje ustregla. Pokazala jim je režo med deskami, da so skoznjo po mili volji opazovali malega zaspanca, visečega s stropa na kot nit tankih udih. Ženska je neutrudno širila dober glas o njem in njegovih sorodnikih. »Nikar se ne bojte netopirjev! Nič hudega vam ne bodo storili. Nobeden se še ni zapletel v lase, saj s svojimi čutili zaznajo nit, tanjšo od najtanjšega lasu. Raje se spoprijateljite z njimi, saj vam bodo uničili mnoge neprijetne žuželke brenčel-ke, ki vas nadlegujejo ponoči. Sploh pa so netopirji zaščiteni, saj so ena najbolj ogroženih živalskih vrst,« je kot nenehno vrteča se gramofonska plošča vedno znova ponavljala gospodična. Slednjič se je vsega skupaj naveličala in na drvarnico pritrdila svojevrsten plakat. Poleg osnovnih podatkov, povezanih z netopirji, je na njem kraljeval Frfotirjev portret. Z razprtim gobčkom, iz katerega so kukali ostri zob-ki, se je zdel veliko bolj junaški, kot je bil sicer, je razmišljala Dixie, ki je prav zaradi tistega portreta in nenehnega nakladanja o Frfotirjevih dobrih lastnostih postajala ljubosumna. Neprijetna čustva so se stopnjevala iz večera v večer in nekoč ni veliko manjkalo, da ga ni prijela za vrat. Ampak njegovo življenje takrat še ni viselo na nitki, zato ji ga ni uspelo ujeti, za povrh pa je sčasoma doumela, da je gospodičnine naklonjenosti za vse več kot dovolj. Jesen se poslavlja Postarana veverica je hitela z nabiranjem žira pod bukvijo. Starčico je že tri noči trgalo v mišicah. To pa je lahko pomenilo le eno: v Pravlji-čarijo očitno spet prihajata zima in mraz. Tudi vrtni palček je že komaj čakal, da se izza ovinka pripelje avto z gospodično, saj je v prvih hladnih nočeh poletna vročina povsem minila. Slednjič je gospodična le privijugala pred hiško in poleg solarnih svetilk na toplo preselila tudi premraženega palčka. »A te zebe, da si tako posivel?« ga je vprašala. On se je le namrgodil. Izustil pa ni ne bev ne mev. »Uf, res je že pošteno mraz. Komaj je minilo poletje, pa je že zima tu pod gorami,« je rekla gospodična in se podvizala v drvarnico po drva. Kot običajno je pogledala gor pod strop, kjer je navadno spal gospod Frfotir. Ampak tokrat razen praznega stropa tam ni bilo nikogar. Stopila Netopir Frfotir se je sčasoma kar ustalil v zadnji dolini pod Triglavom. Na veliko gospodičnino in Dixieino veselje se je naselil v bližnji drvarnici. Risba: Jernej Kovač Myint je globlje v temno drvarnico. Malce je počakala, da so se njene oči privadile na temo, potem pa je začela iskati netopirjeve sledi. Dolgo je iskala in slednjič našla. Med poleni je ležal črn kupček, ki je v obrisih spominjal na netopirja. »Oh, ti revček, ti! Saj si zmrznil,« se je razžalostila. Skromne ostanke je nežno položila v papirnato vrečko in jo zakopala na travniku. Čez grobek je položila kamen v obliki srca, se razjokala, po-smrknila in se odpravila v hiško. Dixie, ki je ždela pred toplo pečjo, je globoko zazehala in se radovedno zazrla v skrbničine rdeče oči. »Moja malomarnost je botrovala Frfotirjevi smrti. Če bi prišla pred mrazom, se to ne bi zgodilo, saj bi zimo spet lahko preživel v hiši. Tako pa ...« se je žalostno pridušala in zahlipala. Psica pa se je tiho ulegla in glasno zasmrčala. Nova pomlad Mimo hišice so spet hiteli planinci, saj so jih vse daljši dnevi in spomladansko obarvane gore brez snega zvabili na plano. Tudi gospodična in Dixie sta uživali na prostem vse do mraka. Preden sta se tistega večera odpravili večerjat, pa je pred hiško zacvrlikalo: »Cviii, cviii ...« »Hov, hov, glej ga glej! A si se končno le vrnil? Gospodična je potočila za polno skodelo solz, ti zanikrni gospod Frfotir. Bolj kot sem ji skušala dopovedati, da nisi umrl, manj me je razumela. Na koncu me je celo obtožila brezčutnosti, vau, vau! Brž se ji zaleti v čelo, da te prepozna!« Frfotir se je res nemudoma zaletel v gospodič-nino čelo. Takoj ga je prepoznala in se ga neznansko razveselila. Potem je netopir na dolgo in široko razlagal svojo zimsko pustolovščino. Gospodična seveda ni nič razumela, zato pa toliko pozorneje poslušala Dixie. Tako je razlagal, da je tistega dne, ko razen palčka ni bilo nikogar doma, netopirski pismonoša prinesel telegram, naslovljen na Frfotirja osebno. V njem je pisalo: »Ljubi naš sorodnik Frfotir Tretji Kaninski. Slišali smo, da si se preselil v zadnjo dolino pod Triglavom. Ker se že dolgo nismo srečali, te pred zimsko hibernacijo vabimo, da se nam pridružiš na meganetopirski veselici v domači jami Srnica. Netopirski pozdrav, vsi tvoji.« Premraženemu in lačnemu ni bilo treba dveh povabil. Takoj se je podvizal na srečanje, kjer so ga z navdušenjem sprejeli. Veselica je trajala več dni in noči. Pili so, peli, jedli in se veselili prihajajoče zime, ko bodo v zavetju tople jame ubežali mrazu. Res so počasi vsi po vrsti otrpnili in zakinkali v trden sen. Telesna temperatura se jim je spustila na samo deset stopinj Celzija, srce je bilo čisto počasi in tudi vdihovali so le na vsakih devet minut ... Frfotir se je iz zimske odrevenelosti prebudil šele, ko je postalo že pošteno toplo in so ga mušice kar same od sebe začele drezati pod smrčkom. Pretegnil je svoje ude, raztegnil prhuti, se poslovil od svojih sorodnikov in odfrlel Pravljičariji naproti. O £ H co W > £ O (N m -J VZGOJA Jurij Ravnik Nujno zlo ali vesolje v malem? Trening 10 -J Ste rekreativni plezalec? Nedeljski ljubitelj vertikale? Ste stari in betežni, s službo in otroki? Menite, da so nižje ocene vaš limit in da vaše krhko telo ne bi preneslo napornih treningov profesionalcev, ki jih lahko samo od daleč občudujete z odprtimi usti? Najbrž imate prav - pa vendar. Razbijte iluzijo Nihče ne pravi, da morate plezati 9a in narediti vzgib na eni roki. Še manj velja mit, da gre za dva različna svetova, ki sta v tako različnih galaksijah, da se lahko le nemo opazujeta. Ogromno osnovnih pojmov lahko prav vsak rekreativni plezalec potegne prav iz treningov najboljših - in še kako mu bodo koristili. Naj gre za dvig ocene s 6b na 7a ali pa tudi več. Zamisli za učinkovit trening so univerzalne, le količina in intenzivnost sta okoliščinam ustrezno prilagojena. Se vam ne zdi, da je že čas, da se nehate izgovarjati na to in ono, se potegnete iz cone udobja in vsaj malo potisnete svoje telo, iztisnete iz njega še tistih nekaj odstotkov več? Verjemite, treningi bodo zabavnejši in presenečeni boste nad tem, koliko energije in rezerv še imate. Ocene in boljše plezanje bodo tu le »kolate-ralna škoda«. Mens sana in corpore sano1 Začnimo na začetku: veliko rekreativcev, ki si želi vsaj nekoliko posnemati tiste najboljše, to začne na povsem napačnem področju, s stiskanjem nemogočih oprimkov ali, bog ne daj, z vajami na kampusu.2 Prvi zgled, ki nam bi ga morali postaviti profesionalci, je poudarjanje preprečevanja poškodb. Le zdravo telo lahko dobro deluje. Preventiva je širok pojem -od tega, da pazimo na kožo, do samoumevnega ogrevanja in naprednejših vaj za antagoniste, trup ali raztezanje. Sem seveda sodi tudi pogosto opevani »šesti čut« ali posluh za lastno telo. Redko ali nikoli poškodovani plezalci velikokrat niso nezlomljivi superju-naki, ampak imajo preprosto zelo dober občutek za to, kdaj z določeno vajo prenehati, koliko se spočiti in kdaj zamenjati način vadbe. Pogosto se tega niti sami povsem ne zavedajo. To nas pripelje do naslednje točke - regeneracije. Pa še niti začeli nismo trenirati. Da lahko razumemo regeneracijo, moramo razumeti proces superkompenzacije. 1 Zdrav duh v zdravem telesu. 2 Napreden sistem letvic za trening prstov. Kakovosten trening namreč utrudi in celo nekoliko poškoduje mišice. Nato traja nekaj časa, da se te obnovijo in spočijejo. Ker smo s treningom telesu sporočili, da so prešibke, jih to zgradi nazaj za drobec močnejše, kot so bile prej. Če jih spet dovolj obremenimo, se bo cikel ponovil in sčasoma bodo rezultati vidni. A pozor - če imamo naslednji trening prekmalu, preden se je proces superkompenzacije zaključil, se mišice še niso uspele obnoviti niti na začetno stanje. Tako ne samo da ne bomo boljši, ampak celo izgubljamo in tvegamo poškodbo. Dober občutek za to, koliko se spočiti, je ravno tako ključen kot poznavanje svojega telesa. Tukaj igra veliko vlogo že to, koliko je pripravljeno in usposobljeno, pa tudi starost in tip treninga. Ker ste rekreativci, si po lažjem treningu vzdržljivosti vzemite vsaj dan počitka, medtem ko bo trening za moč terjal dva do tri dni regeneracije. Z dobrim načrtovanjem lahko v en teden stisnete več treningov, a trije treningi za moč vas bodo prej ali slej zlomili. Ni vse samo v oprimkih Naslednja zelo preprosta rutina, ki jo velja posnemati od najboljših, so dopolnilne vaje. Te imajo različne funkcije, prav vse pa bodo močno vplivale na kakovost vašega plezanja in vas varovale pred poškodbami. Delimo jih na več sklopov. Pogosto zanemarjene, a zelo pomembne so mišice antagonisti. Vsaka mišica deluje najmanj v paru z drugo - ena sklep krči, druga Ne posnemajte najboljših s stiskanjem nemogočih oprimkov že na začetku. Foto: Jurij Ravnik ga pa izteguje. Plezanje v večini obremenjuje le eno od obeh, zato je pomembno, da drugi mišici namenimo nekaj pozornosti z vajami. Bolečine v prstih, komolcih in ramenih so očiten znak, da te vaje zanemarjate. Med klasične sodijo dviganje zapestja navzgor, držanje uteži ali ozkega kamna s prsti (t. i. pinč), obračanje komolca vstran ali vaje na TRX3 in krogih za ramenski obroč ter hrbet, kjer izolirano krepimo troglavo, trapezasto in romboidno mišico. Večino vaj lahko izvajate za ogrevanje in glavna investicija zanje bo elastični trak. Drugi sklop so raztezne vaje in vaje za gibljivost. Tudi te lahko izvajate za ogrevanje ali na koncu treninga. Za gibljivost zgornjega dela je najbolj priporočljiv penasti valjček ali teniška žogica za masažo posameznih mišic. Seveda pa tudi brez pripomočkov lahko izvajate blago raztegovanje rok, od prstov do zapestja, komolcev in ramen. Tudi za noge obstaja veliko različnih vaj, ki bi jim lahko rekli kar preprosta joga. Te bodo vplivale tudi na vašo gibljivost, za katero je celo Adam Ondra dejal, da se mu zdi ključna za njegove najtežje smeri. Tretji sklop vaj je nekoliko naprednejši, a če radi kdaj zatavate v previs, toliko bolj ključen. Ta naslavlja moč vašega telesa, predvsem prsnih in trebušnih mišic, ki jim rečemo tudi jedro (core). Te mišice so zelo pomembni stabilizatorji in držijo naše telo v položaju, ki ga želimo. Razbremenijo roke in nogam omogočijo, da razvijejo dovolj sile v želeni smeri. Osnovne vaje so klasične: vzgibi - ki jih lahko delamo na več načinov, boljši tudi z utežmi -, trebušnjaki - za naprednejše viseči z dvigovanjem nog - ter planki4 - na eni roki ali nogi in stranski. Pomembno je, da vse te vaje delamo kakovostno, s pravilno izvedbo in manjšim poudarkom na količini. Sicer je učinek hitro nasproten od želenega. Z glavo na trening Preden se spravimo na trening, pa še nekaj splošnih priporočil, ki jih lahko skopiramo od profesionalcev. Naj bo trening specializiran in namenski. Vedite, kaj v danem trenutku počnete in kakšen je vaš cilj. Seveda naj začetnik bistveno več časa posveti plezanju in šele ko napreduje, naj približno tretjino časa vloži v dodatne vaje. Trening mora biti prilagojen vam, do neke mere individualen, tudi če vadite v skupini. Zavedajte se svojih ciljev in delajte tako, da odpravljate šibke člene v svojem plezanju. Majhen napredek na tem področju bo temeljiteje izboljšal vaše plezanje kot velik napredek nekje, kjer ste že tako ali tako dobri. Prijemajte različne oblike in tipe oprimkov, menjavajte hitro in počasno, statično in dinamično plezanje. Vadite natančno stopanje ter tudi dihanje in tempo. Trening dobro izkoristite - učinkovitost ne velja le za vzpone v skali. Osredotočenost in zavzetost bosta čas na steni naredili kvečjemu bolj zabaven in zanimiv. Zakaj ne bi tudi ogrevalne smeri poskusili preplezati natančno in hitro? Ob dejstvu, da težke gibe in rutino delate dovolj ogreti, a ne preveč utrujeni, je pomembno, da na treningu potiskate svoje meje navzgor. Poizkusite težke gibe - prav na treningu si lahko 3 Viseči trakovi za izvajanje vaj, ki krepijo tudi mišice stabilizatorje. 4 Pozicija, pri kateri na rokah in prstih nog v ravni liniji čim dlje držimo telo v izbranem položaju. -J o (N £ H GO W > GO £ £ 00 -J privoščite največ padcev. Vedno dajte od sebe maksimum in potem dodajte še štiri odstotke. Naučite se kaj novega in poiščite zabavo in motivacijo v tem, da si postavljate izzive. Kljub vsemu napisanemu je trening namenjen zgolj vaši osnovni rekreativni dejavnosti, plezanju, najverjetneje v skali. Dober trening vam zagotavlja siste-matičnost, osredotočenost na odpravljanje napak in predvsem rednost - zaradi pomanjkanja časa ali slabega vremena. Lahko je odlična aktivnost tudi sam po sebi, a vsekakor težko nadomesti »tisto pravo«. Zato poskusite ves čas vendarle čim več plezati tudi v skali. Če je treba, trening prilagodite temu, in ne obratno. A ko pride obdobje urejene rutine na umetni steni, je odlično orodje t. i. periodizacija ali ciklizacija. To pomeni, da ne treniramo na slepo in kakor nam nek posamezen dan ustreza, ampak da si pripravimo načrt in treninge razporedimo v cikle, ki naj bodo čim optimalnejši. Z njimi lahko ciljamo točno določeno obdobje v letu ali pa zgolj zgradimo in vzdržujemo želeno formo. Tako v vsakem ciklu, ki traja nekaj tednov, glavno pozornost usmerimo v en sklop vadbe. Seveda vsak cikel vključuje tudi ostale elemente, a Začnimo na začetku: veliko rekreativcev, ki si želi vsaj nekoliko posnemati tiste najboljše, to začne na povsem napačnem področju, s stiskanjem nemogočih oprimkov ali, bog ne daj, z vajami na kampusu. zgolj kot dopolnilo osnovi. Primer cikla je na primer 4-3-2-1, ki traja dva meseca in pol. V njem najprej štiri tedne delamo temeljne vaje za vzdržljivost, ki jim sledijo trije tedni za moč, tem dva tedna za vzdržljivost v moči in en teden počitka oziroma obdobje manjše intenzivnosti. Če je vaša pripravljenost že nekoliko višja, lahko preklopite na cikel 3-2-1 in obdobje vzdržljivosti izpustite. Konec koncev je plezanje v skali zelo pogosto odličen »nadomestek« za ta tip treninga, če le ne plezamo balvanov. Različni tipi treningov Sicer pa je vzdržljivost fizična kvaliteta, ki jo najhitreje pridobimo in tudi najhitreje izgubimo. Splošna ali kardiovaskularna vzdržljivost bo imela relativno malo vpliva - obremenitve pri plezanju so nizke, razen če resnično nistefit. V tem primeru vam morda aerobni trening, kot je tek ali kolo - nekaj, kar vam pospeši srčni utrip -, ne bo škodil. Sicer pa delamo predvsem za lokalno vzdržljivost - v naših rokah, ki po navadi odpovejo prve. Treningi so preprosti in lahkotni. Poudarek ni na intenzivnosti, ampak na količini. Nabrati morate čim več plezalnih kilometrov, narediti karseda veliko gibov. S tem se veča mreža kapilar v mišicah vaših rok, te pa dovajaj o kisik, da lahko roke delajo. Plezate lahko daljše smeri, na bolder steni na primer kroge po petnajst minut, na visoki steni pa več smeri gor in dol ter drugo za drugo. Lahko ste tudi bolj matematični in si strogo določite čas na steni ter počitek - recimo izmenjaje štiri minute plezanja in štiri minute počitka, ki ga pozneje skrajšujete. Plezajte brez ustavljanja, a tudi brez težkih gibov. To zna biti nekoliko dolgočasno, a bo za vašo splošno bazo zelo pomembno. Za zabavo lahko dodate vaje, kot so »tiho stopanje« ali »lepljive noge ali roke«, pri katerih okončin, ko jih enkrat postavite, ne smete več popravljati. Seveda za vsak trening velja, da vanj čim več vključujete tudi trening tehnike, a to še najlaže naredite ravno v tej fazi. Bodite pozorni na ravnotežje, kinestetiko, dinamiko, nasprotne sile in različno prijemanje oprimkov. Seveda ni potrebno izgubljati besed, kako koristen je lahko pri vsem tem trener, ki vas lahko opazuje in popravlja od daleč ter vam sestavlja kakovostne smeri. Trening za vzdržljivostno moč je nekaj povsem drugega. Gre za ključno komponento športnega plezanja, ne glede na to, kaj in kako plezate. Celo balvan-ski plezalci bodo zaradi njega lahko naredili precej več poskusov v svojem problemu. Ta trening skrbi, da mišice ostanejo močne tudi, ko vas navija. Posebej ko smeri okrog sedmic postanejo nekoliko težje, je vzdržljivost v moči ključna za učinkovito plezanje preko delov, kjer ni dobrih možnosti za počivanje. Obenem je neposredno povezana z močjo (medtem ko se s treningom vzdržljivosti celo nekoliko izključuje!) -treniranje obeh se pogosto prepleta. Ta trening pomeni sladko trpljenje - bolelo vas bo in naviti boste kot še nikoli prej in svoje telo boste prignali do skrajnosti. A vsaj vedeli boste, da ste živi, in za nagrado bo vaše plezanje postalo lahkotno, učinkovito in skoraj poetično. Osnovna smer pri takem treningu je težka, stalno na meji, a ne toliko, da ne bi mogli brez večjih težav narediti posameznega giba - gre za skupni seštevek, za to, da plezate naviti in da v smeri ni kakšnih izrazitih počitkov. Smeri so dolge od petnajst do trideset gibov in najbolje, da si jo sestavite tako, da jo na začetku preplezate v dveh do treh delih z vmesnim desetsekundnim počitkom. Druga vrsta treninga za vzdržljivostno moč je, da drugega za drugim plezate serijo nekoliko lažjih bolderjev,5 kot je vaja 4 x 4, kjer štiri različne bolderje preplezate po štirikrat. Odličen je tudi trening po le eni nogi ali bolj napredna varianta z le eno roko, ali pa da smer plezate le po določenih stopih. Tukaj pridejo v poštev tudi različni drugi pripomočki, ki so odlično dopolnilo med treningom, po njem ali namesto njega, posebej ker si jih lahko namestite kar doma. Eden takih je deska za trening alifingerboard. Za vzdržljivost v moči na njej vadite z majhno intenzivnostjo in veliko ponovitvami. Če so vam vaje pretežke, lahko težo razbremenite z elastiko. Poskusite izbrati nekoliko boljšo poličko in na njej visite na 5 Balvanskih problemov. iztegnjenih rokah trideset sekund, nato pa trideset sekund počivajte. Ponovite štirikrat za eno serijo in naredite tri serije na trening. Ko že napredujete, se lahko spravite tudi na kampus, še posebej če vam omogoča, da postavite noge - sicer pa uporabite stol. Tu sta dve osnovni vaji, ki jih lahko delajo tudi rekreativci: napredovanje z eno roko, pri čemer podaljšujete gibe z isto roko po eno letvico naprej, ali pa lestvica, pri kateri izmenično premikate obe roki navzgor. Z vsako roko naredite deset do petnajst gibov in počivajte deset minut. Naredite tri serije in zmagali ste. In ne nazadnje je tu moč, ki je ni nikoli dovolj. In kot da že sama besedica moč ni dovolj mitska in zastrašujoča, se ta deli na moč rok in prstov, na statično ali maksimalno ter kontaktno ali dinamično. Vse so pomembne in vsako naslavljamo drugače. Kot začetnik boste pri tem treningu najbolj omejeni, zato imejte v mislih staro rečenico Počasi se daleč pride. Kakršnokoli pretiravanje bo za vas pomenilo le eno - poškodbe. Za razliko od vzdržljivosti moč pridobivate počasi, a tudi traja dolgo časa, da jo izgubite. Po eni strani vam je niti večmesečni počitek ne bo bistveno zmanjšal, po drugi pa boste rezultate treningov občutili šele po dveh ali več mesecih vadbe. Treninge za moč izvajajte največ dvakrat na teden in precej bolj previdno kot druge vaje. Začetniki naj se lotijo lažjih bol-derjev in osnovnih vaj na deski za trening ter naj šele kasneje »maturirajo« na sistemski steni in kampusu. No, osnovno moč rok lahko resda trenirate kadarkoli, s kratkimi vajami na drogu ali ravni polici - morda imate dovolj širok podboj vrat. Za to vajo je bil vedno priljubljen desetminutni trening, pri čemer je vaš cilj v eni minuti narediti pet vzgibov. Kar vam preostane časa do konca minute, lahko počivate. To ponavljate deset minut in v tem času boste naredili petdeset vzgibov, kar sploh ni slabo. Kasneje lahko vajo postopno dvignete na deset vzgibov na serijo, ko boste počasi že močni kot žival. Vaje za prste so bolj specifične. Za maksimalno moč velja pravilo, da mora biti intenzivnost na najvišjem nivoju. To pomeni karseda težke gibe. Plezanje težkih bolderjev je odlično zato, ker obenem vadite tudi napredne tehnike, kot so zatikanje pet, skoki in blokade, ter večate medmišično koordinacijo. Važno je, da je plezanje ves čas na meji. Enako velja za desko za trening, kjer si izberete poličko, na kateri lahko visite največ deset sekund. Nato delate ponovitve: visenje, tri minute premora, visenje. To ponovite petkrat in ob tem uporabljate odprti krimp prijem, pri katerem ne zaprete prstov čisto do konca. Vajo lahko zasolite tako, da delate tudi serije po pet sekund visenja in pet sekund počitka. Drugi odličen pripomoček je sistemska stena, kjer med vajami postavite noge na stope in preprijemate enake vrste oprimkov, ki so zrcalno razporejeni po steni, navzgor in navzdol. To so lahko poličke, krimpi, zaobljene bule, podprijemi ali pin-či. Vadite lahko tudi različne vrste gibov, od kratkih do dolgih, statičnih in dinamičnih. V tem procesu sodelujejo tudi ostale mišice, za razliko od kampusa, ki pomeni bolj izolirano vadbo za kontaktno moč. Vaje so podobne kot za vzdržljivostno moč - napredovanje z eno roko ali lestvica, le da jih delamo z nogami v zraku. Dodamo jim lahko tudi naprednejše, npr. menjavanje rok gor-dol ali skoke, vsem pa je skupni imenovalec, da so primerne za naprednejše plezalce. Nekateri priporočajo za dvig moči tudi hipertrofične vaje za povečanje mišične mase, ki se jih izvaja z utež-mi - predstavljajte si malo zahtevnejši fitnes. Verjetno so za večino, če le niso čisto grintavi, nepotrebne. Use je u glaui ... Noben trening pa sam po sebi ne bo zadostil še enega zelo pomembnega sklopa plezanja, ki do izraza pride predvsem v skali: mentalne priprave in bolj ezoterič-nih elementov, kot sta užitek in motivacija. Za prvega vam lahko svetujemo dobro družbo, za drugo pa je odlično orodje, če si postavite kratko- in dolgoročne cilje, a to so že področja, ki si zaslužijo samostojne članke, če ne kar knjig. Vsekakor lahko nekaj psiholoških elementov prenesete tudi na trening, še posebej če trenirate na visoki steni: sem sodijo najmanj primerno dihanje, vizualizacija, odpravljanje strahu in treniranje padcev, pa brušenje tempa, hitrosti plezanja in drugih taktik med vzponom. Odvisno od vaših Tudi z vajami na kampusu ni priporočljivo začeti. Foto: Jurij Ravnik Motivacijo za trening si lahko dvigamo s postavljanjem novih izzivov. Arhiv Jurija Ravnika o m ciljev in sloga plezanja se boste morali vsake smeri lotevati drugače: projekti terjajo nekaj potrpežljivosti, iznajdljivosti in iskanje mikro popravkov na kritičnih mestih; plezanje na pogled pa od vas zahteva odločnost, zbranost, dobro branje smeri in hitro plezanje. Vsekakor vam v primeru daljše skalne kariere priporočamo, da spremljate tudi svojo piramido smeri, kjer v vsako vrstico »zložite« preplezane smeri iste težavnosti. Optimalno naj bi končni rezultat imel obliko piramide, torej če ste preplezali eno 7b+, morajo biti pod njo dve do tri 7b in pod njimi pet od sedem 7a+. ... a na koncu preprosto plezate Ne glede na vse zapisano pa je pomembno le to, da v plezanju karseda uživate. Lahko pa mi verjamete, da je užitek neločljivo povezan tudi s tem, kako dobri ste, če le ne postanete preveč obsedeni z uspehom in ocenami ter pozabite na to, da ste v dobri družbi, v lepem okolju in športno aktivni, kar je že samo po sebi več, kot lahko reče marsikdo. Če vam je prispevek vsaj malo razjasnil skrivnostni svet elitnih plezalcev in njihovih pristopov ter vam pri tem pomagal odpraviti največje pomanjkljivosti v vašem plezanju, je bil njegov namen v celoti dosežen. Hote nisem pretiraval s specifičnimi vajami, številom ponovitev in podrobnimi opisi, saj bi s tem le za opis nekaj vaj porabil celoten članek. Konec koncev lahko veliko informacij najdete tudi na medmrežju - še posebej o primerni izvedbi vaj, gotovo pa poznate tudi kakšnega trenerja ali inštruktorja, ki vam bo z veseljem svetoval. Posebej za rekreativce je dobro, da s treningi nekoliko eksperimentirajo in se sproti učijo ter drug drugemu pomagajo najti rešitve. Idealnega treninga ni, najslabši pa je tisti, ki ga zaradi lenobe izpustite. Investicija v znanje, občutek za telo, nekaj malega načrtovanja, osredotočenost na dobro izvedbo, delo s pomembnimi, čeprav včasih napornimi ali nekoliko dolgočasnimi elementi - vse to vam zgradi trdno in zdravo osnovo za vaše plezanje, iz katere nato črpajo vaša strast, energija, želja in motivacija - konec koncev tudi ljubezen do plezanja. Brez teh ste samo robot z malo drugačno vrsto fitnesa. Ko boste enkrat v smeri začutili flow, ko se stanje duha in telesa zlije v eno, ko se kot jin in jang zmešata osredotočenost in sproščenost, ko na videz nemogočo smer preplezate kot v nekakšnem transu, na pol avtomatsko, a vedno z vso bitjo prisotni v trenutku, ko se strah prelevi v odločnost in utrujenost postane zabavna, boste zares pomočili prste v vse, kar vam plezanje na meji lahko ponudi. Smer ni le njena ocena, dolžina in slog. Je tudi njena linija, pa tisti posebni gib, ki je lasten samo njej. Je njena zgodovina in je vaša osebna zgodba z njo. Je njena umeščenost v okolje in je tudi zaradi spremenljivih pogojev vsakič nekaj drugega. V tem smislu je tudi trening, čeprav pomemben, le košček v mozaiku. Pomagal vam bo, da napredujete in rastete, ne zaradi cilja, ne zaradi 8a, ampak zaradi poti, ki vas vodi tja. To je tisto, kar vas dela velike, in včasih je tudi rekrea-tivčev odnos do plezanja lahko zgled marsikateremu tekmovalcu. Na koncu ste vendarle dobri toliko, kolikor se trudite, ne glede na to, kakšna ocena je pripeta vaši smeri. O Parkiram le malo iz vasi na udobnem parkirišču. Hvala Bogu, saj bi se sicer dan kasneje ne prebila iz doline Krme nazaj v civilizacijo. Popoldne zaradi toplote led popusti, kolesa zaplavajo v vodi in na sredi poti nastane hribček, ki drsa po podvozju. Ne vem, kdaj sem se zaljubila v zasneženega očaka. Morda še leta 1998, ko naju je sredi junija z mojo najmlajšo čez noč zametlo na Kredarici. Od takrat naprej se vračam na vrh pogosto, najraje pozimi. V bolj ali manj nemogočih razmerah sem se vzpenjala nanj s prijatelji: Danico, Pretepačem, župnikom Urbanijo, s Francko in zdaj že pokojnimi Jožetom, Igorjem ... Po turi smo vedno modrovali v sobici vremenarjev ali pa je Urbani-ja opravil mašo v kapeli Marije Snežne in obhajal tudi nas grešnike, ločence. Obe z Niko sva bili razpoloženi in Vili, njen kokeršpanjel, je veselo tekal sem ter tja. Ne zaveda se, kaj ga čaka. Ura je sedem in sončni žarki barvajo vrhove nad dolino. Vse je tiho, nekam spokojno. Le najini koraki škripajo po ledeni podlagi. Hodiva vštric in klepetava. Nikina vedrina me vedno omehča, pogovori so zanimivi, pozabim na razliko v letih in pozabim na včasih težak vsakdan. Hitro sva pri Kovinarski koči in malo kasneje "pri garažah". O razmerah na poti pošljem sporočilo Mariji. Startali bodo šele popoldne, informacija o prevoznosti ceste bo zanje dobrodošla. Z Niko se vzpenjava v počasnem, a enakomernem tempu. Obveščam jo o tem, kaj naju čaka na poti, koliko je še klanca do počitka, koliko do pastirske koče, koliko do počivališča pod Kalvarijo ... To je njena prva zimska tura na Kredarico. Narava je božanska. Pobočja pokrita s snežno belo odejo, sonce žari visoko in greje od hoje segreta telesa. Ampak veter, ja, veter piha in hladi, da najini lokomotivi ne zakuhata. Jutri Triglav? V zbornici smo se pogovarjali o hribih. Povem, da imam rada Triglav pozimi. Da sem ga obiskovala vsako zimo, najraje okrog božiča, pogosto sama na vrhu. Zgodilo se je, da sem na Malem Triglavu obrnila, ker se nisem dobro počutila. A letos, kot da si ne upam več. Ne sama. Toliko je vsega, kar v dolini rada doživljam, toliko je ljudi, ki jih imam rada. Ne bi rada padla. Marija samo reče: "Greva, v ponedeljek sem prosta. Sama pojdi do koče, zjutraj pa bova šli skupaj na vrh." Tako z Niko grizeva v zadnjo vzpetino. Veter je tako močan, da vrtenje vetrnic spreminja v hrup helikopterja. Koča naju sprejme v zavetje. Vroč čaj in kasneje večerja. Vmes se sprehajava okrog koče in kapele, zreva v dolino Vrat in proti Staničevi koči. Vse je tako samotno, blizu in daleč hkrati. Čeprav sva visoko, se zavedava svoje majhnosti. Marija pride z mrakom, Andrej z nočjo. Ležemo v hladne postelje, z Niko naju zebe kot psa. Kje je dobra stara kmečka peč v skupnem prostoru, ki bi naju grela tudi ponoči?! Zjutraj lovimo sončni vzhod. Brez besed strmimo v daljavo, nebo se zlati, rdeči, zažari. Vsakič znova me pogled na rojevanje dneva preseneti in očara. Veter zavija okrog vogalov, izgovorjene stavke odnaša v daljavo. Spontano naredimo krog in v nebo odplava pesem: 'Vse najboljše za te ..." Ja, moj rojstni dan je danes. Še zajtrk in z Marijo sva kmalu pripravljeni, navezani in strmina naju posrka. Klasičen zimski vzpon, ki mu je veter dodal zvrhano mero adrenalina. Sunki vetra so dosegali 100 do 110 km/uro, na grebenu se je bilo treba nekajkrat skloniti v počep, pasti na kolena in se zavarovati s cepinom. Na nekaj mestih čakava, da sunki pojenjajo, potem pa v nizki drži pohitiva naprej. Besede so odveč, veter preglasi vse, midve pa vpijava razglede na vse strani neba. Vrh. Objem, sreča. Pol sreče, saj je treba še navzdol. Nekaj fotografij, vsaka pogrizlja suho figo in že sestopava. Ni težav. Veter je še močan, a ni sunkovit. S kotičkom očesa vidim za seboj Marijo: sama stopam po levi strani grebena, ona po desni. Moj padec v globino na levi bi pomenil najbrž njen skok v globino na desni. Taka je teorija. V redkih zavetrnih predelih postaneva in narediva nekaj posnetkov. Tam je toplo, sonce pomladno greje. In že sva spodaj. Ostaneva navezani, Nika pride nasproti. Vse tri smo srečne, da smo tukaj, skupaj, visoko, na soncu. V koči na mizi me počaka Ni-kina "torta" z eno svečko, saj če bi prižgali toliko svečk, kot imam let, bi bil na Kredarici en lep požar. Ura je enajst in pripravimo se za dolino. Marija na smučkah hitro izgine v globino, midve z Niko počasi oddrsa-va po že odjuženih pobočjih. Tu in tam se zapeljeva po zadnji plati, smejiva se kot dva razposajena otroka. Pri garažah počakava in malicava. En sam avto je parkiran tam. Počakava lastnika in prisedeva. Skrajša nama pot do Kurje vasi in čofotanje po odjuženi poti. Ko se presedava v malo pando, se ne ozreva več nazaj. Vse videno in doživeto nosiva v sebi. Še za jutri in pojutrišnjem in še za dolgo v pomlad. Biti na najvišjem v družbi največjih je res sreča in privilegij. Hvala, draga Marija. O Besede so odveč, veter preglasi vse, midve pa vpijava razglede na vse strani neba. Foto: Tatjana Cvetko £ H GO W > GO £ £ O (N Mg sTSS» iani i. > S •j _ Turna lepotica par excellen Na Kanjavec iz doline Zadnjice v S turnimi smučmi se je na Kanjavec mogoče povzpeti po več različicah, še več se jih ponuja pri spustu - vsaka od njih pa je prvovrsten celodnevni visokogorski podvig, ki se odvija v najlepšem koncu Julijcev. Zato lahko brez kančka pretiravanja zapišemo: za turnega smučarja je tura na Kanjavec praznik! Običajni pristop vodi čez planini Blato in Laz ter nato po dolini za Debelim vrhom. Izjemna različica pa je, vsaj zame, iz doline Zadnjice. Ta tura vsebuje vse, zaradi česar je turna smuka tako privlačna: romantiko, strmino, prostranost, dolžino in slikovitost. m Najprej gremo po romantični dolini Zadnjice, čez spoštovanja vredne strmine pod Prehodavci (pri spustu so pravi užitek), čez zgornje obronke veličastne Doline Triglavskih jezer, skozi prostranost osrednjih Julijcev in se ustavimo na najvišjem vrhu v Sloveniji, ki še ponuja običajno, to je nealpinistično smuko. Tura je torej zelo raznovrstna, ponekod strma in ponekod prostrana, s svojimi skoraj dva tisoč višinskimi metri vzpona tudi neverjetno dolga ter predvsem nadvse slikovita. Na ta način združuje mnogo prvin, ki so že vsaka posebej zanimive, združene pa pomenijo enkraten presežek. Je sploh mogoče še kaj več od tega? Pri vzponu se tako rekoč vsako uro - in teh se nabere kar nekaj - orientacija pobočja popolnoma spremeni. Tako se nam okoliški hribi na turi pokažej o v novih in novih perspektivah. Po dolini Zadnjice - običajno jo občudujemo šele ob vrnitvi, saj vzpon začnemo v temi - korakamo proti vzhodu, z vseh strani obdani z vršaci, prednjačita Kanjavec pred nami in Jalovec daleč za nami. Vzpon skozi Zadnjiški dol - takrat se običajno že dani - poteka ob vznožju Kanjavčevega oste-nja v smeri jugozahod, zadaj nemo motrita Pihavec in Triglav, vmes pa zija divja razpoka, prelaz Luknja, ki straši z na videz navpičnimi ostanki snega. Na sedlu Čez dol se prvič zazremo proti Špičju in Trenti. Strm prehod nad sedlom, ki j e ključno tehnično mesto ture (zna biti že kopno), premagamo proti jugovzhodu. Med uživaškim prečenjem pragov pod Malim Špi-čjem proti severovzhodu se nam polagoma odstira koničasti vrh Razorja, ki je s te strani še posebej zašiljen, ob turnih obratih pa lahko opazujemo, kako se nam vedno bolj razkazujejo lokalni kralji Bavški Grintavec, Trentski Pelc in Jalovec, čisto blizu pa Zadnjiški Ozebnik. Na zadnji strmini pod Prehodavci, kjer se vzpenjamo proti vzhodu, se lepo odpre pogled na kompaktno zahodno steno Vršaca, z budnim očesom očaka v ozadju. Ko se čez rob prevalimo v Dolino Triglavskih jezer, nas tam očara markantna špica Velika Zelnarica, pred nami pa zraste zid v podobi Kanjavčevega predvrha Po-provca in Vršakov. Vzpon proti Hribaricam poteka proti severovzhodu, in ko se polagoma dvigamo, se daljša razgled nazaj proti jugu vse do Krna. Vršni vzpon iznad Hribaric - ta gre na severozahod - je pravi veliki finale te mogočne ture. Večina hribov se je že zelo zmanjšala, počasi ostane le še en sam. Na vrhu se iz oči v oči srečamo z očakom, ki je na dosegu roke, pogled pa prosto zaplava na vse strani neba. Razgled je prvovrsten. Trije pogoji za izvedbo ture Idealen čas za Kanjavec iz Zadnjice je takrat, ko so izpolnjeni trije, v svojem bistvu nasprotujoči si pogoji: da je snega veliko, da so snežne razmere stabilne in da je cesta na Vršič prevozna. Sliši se nemogoče, a Skoraj vse kraljestvo je že nižje od nas. Foto: Peter Pehani « % H GO W > Z O (N m m Strmo proti Hribaricam, z Zelnaricama, Krnom ter Špičjem v ozadju Foto: Peter Pehani -j m se zgodi; najverjetneje v aprilu. Veliko snega pomeni, da je prehod nad sedlom Čez dol zalit. Pomeni pa tudi to, da je smuka mogoča do Zadnjice. Ker vzpon in spust potekata po različno orientiranih pobočjih in nadmorskih višinah, tura nudi prave užitke zgolj v res stabilnih snežnih razmerah. Te običajno nastanejo spomladi v obdobjih, ko dolgo ni padavin in se sneg čez dan že dobro predeluje. Za nas, ki ne živimo na Primorskem, je več kot dobrodošlo, da je cesta čez Vršič prevozna. Če ni, se že tako dolga vožnja v vsako smer podaljša še za dvajset minut. Da ne pozabim zapisati: tura ima - žal - tudi dodatek, ki "krasi" mnogo turnih smukov po Sloveniji: kratek spust sredi vzpona. S Prehodavcev se je treba namreč v blagem smuku spustiti proti Rjavemu jezeru več deset višinskih metrov. To pa seveda pomeni, da je treba to višinsko razliko potem nadomestiti. Tura iz Zadnjice zahteva od "naskakovalca" precejšnjo telesno pripravljenost, tudi nekaj tehnične podkovanosti (strmini nad sedlom Čez dol ter pod Prehodav-ci v trdem snegu premagamo s cepinom in derezami) ter ne nazadnje tudi pripravljenost in energijo za večkratno menjavanje tehnike napredovanja peš-smu-či. Preden prvič zaprežemo pse, začnemo običajno s smučmi na nahrbtniku; za prehod skoka nad sedlom Čez dol smuči spet romajo na nahrbtnik pa spet nazaj z njega; enako se lahko ponovi tudi na strmini pod Prehodavci; pri spustu nas čakata tisti manjši vzpon in seveda zaključno pešačenje po Zadnjici. Aprilski naskok Ko so bili v drugi polovici aprila 2018 vsi trije zapisani pogoji izpolnjeni, smo s sestro Špelo in prijateljem Boštjanom neki petek sredi noči odbrzeli v Zadnjico. Obe zapornici v Zadnjici sta bili v skladu z zimskim režimom odprti, zato smo se pripeljali relativno globoko proti zatrepu Zadnjice in si za slabo uro skrajšali tako vzpon kot - še bolj dobrodošlo - nadležno zaključno pešačenje. Odpravili smo se ob 4.50, še v popolni temi, termometer je kazal 5 °C. Ko smo zavili v Zadnjiški dol, smo kmalu nad tisoč metrov naleteli na sneg, in to takoj bogato in na debelo! To je tu kar pogost pojav, saj sneg v ogromnih količinah prileti z ostenij Kanjavca in Vršaca ter ostane kot zbita pla-zovina pozno v pomlad. Lučke smo ugasnili po nekaj več kot polurni hoji. Na sedlu Čez dol smo uzrli prve sončne žarke, ki so božali vrhove Špičja. Skok nad sedlom je bil res lepo zalit, ravno prav se je udiralo, niti cepina nismo potrebovali. Med nadaljevanjem nas je na tisoč osemsto metrih presenetil pomrznjen sneg, čeprav je bila noč topla (na Kredarici so bile ob 2. uri 3 °C). Na strmini pod Prehodavci smo nekoliko predolgo vztrajali na psih, in ko se je svet postavil preveč pokonci, smo vsak po svoji presoji preskočili na sre-nače oziroma dereze. Pred zimsko sobo na Prehodav-cih je bilo videti nekaj ljudi, ki so šele dobro vstali, za nami pa že skoraj cel šiht! Kopajoč se v toplih sončnih žarkih in ob vedno intenzivnejših razgledih smo v enakomernem ritmu napredovali proti vrhu. Srce je pelo od buhteče lepote. Ta del nad Prehodavci vsakič znova očara kot prvič. Nad Hribaricami se je začel zadnji strm vzpon, kot običajno zelo vroč - sonce se tam upira neposredno v vršna pobočja Kanjavca. Izmed obeh Kanjavčevih vrhov - še zdaj ne vem, kateri je višji - smo izbrali desnega, saj je deloval manj pregreto. Špela je prišla na MM k Prvi, strmi zavoji Foto: Peter Pehani vrh kar petnajst minut pred nama z Boštjanom. Pozneje je razlagala, da je za to razliko krivo najino nenehno fotografiranje. A tisti, ki jo poznamo, že vemo, kako je s tem. Z vrha smo odpeljali ob 10.50. Še idealneje bi bilo pol ure prej. Smučanje po prostranih pobočjih, zalitih z večmetrsko snežno odejo, je bilo en sam užitek. Poezija v srencu je trajala vse do Prehodavcev. Prehodi tam zgoraj so res veličastni! Intenzivnost doživetja se najbolj zgosti v strmem prehodu proti Dolini Triglavskih jezer. Sledil je tisti kratki vzpon sredi spusta, ki tokrat ni bil niti zahteven niti zelo moteč. Psov ni bilo treba natikati. Dovolj položen prehod je bil že toliko odpuščen, da smuči med vzponom niso zdrsavale. Strmina pod Prehodavci je postregla s stotimi višinskimi metri prvovrstne smuke v strmem srencu. Potem pa se je začelo območje ""trentarskega gnilca", v katerem smo se borili za vsak zavoj - opoldanska pripeka je namreč že naredila svoje. Na prehodu nad sedlom Čez dol smo preprosto abručali (bočno drseli, op. ur.). Zaključni del ture - dolina Zadnjiški dol - pa je bil presenetljivo zelo ""užiten"". Očitno je bil tam sneg že toliko predelan, da je ostal stabilnejši. Pripeljali smo se na približno tisoč petdeset metrov nadmorske višine, kar je za poznoaprilsko turo res lep dosežek! Čakala nas je še dvajsetminutna tlaka do avtomobila, ki nas je pričakal v poletnih 25 °C. Ni kaj, ujeli smo pravi dan za pravo lepotico. Za turno lepotico iz Zadnjice! O Prvovrstni srenec na strmini pod Prehodavci Foto: Peter Pehani KOLESARSKA PREIZKUŠNJA Marjan Moderc Z gorskim kolesom čez Skalno gorouje Turno kolesarjenje po Koloradski poti Ko sva z dekletom razmišljala, kako ljubezen do pohodništva, gorskega kolesarjenja, taborjenja, potovanj in izzivov zmešati v pustolovščino, vredno celoletne zaloge odmerjenega dopusta, sva postala pozorna na domnevno najlepšo dolgometražno gorsko kolesarsko (pre)izkušnjo - Koloradsko pot. Oprema, s katero sva preživela en mesec potovanja. Foto: Marjan Moderc Ta osemsto petdeset kilometrov dolga poho-dniška pot se na povprečni višini več kot tri tisoč metrov vije pod najvišjimi vrhovi celinskega dela ZDA med Denverjem in Durangom. Od slavnejših in daljših severnoameriških odisejad (na primer Pot kontinentalnega razvodja, Pot Pacifiškega grebena in Apalaška pot) se razlikuje v pomembni podrobnosti - skoraj v celoti je odprta tudi za kolesarje. Še več. Zaradi presenetljivo nizkega povprečnega naklona in vzornega vzdrževanja je pot za pripravljene kolesarje vozna v okoli devetdesetih odstotkih, najino pozornost pa si je prislužila predvsem z za gorske kolesarje zelo pomembno značilnostjo - več kot polovico celotne poti predstavljajo steze enoslednice, kar znese ... khm, čakajte malo skoraj petsto kilometrovsingelc! Uau, kdaj greva? Omnia mea mecum porto1 Kljub manjšim ekonomsko-ekološkim pomislekom, češ zakaj v Ameriko, saj je že v Alpah za nekaj življenj podobne snovi, so naju premamili želja po neznanem in spletni hvalospevi v čast tej poti. Čeprav se nisva 1 Vse, kar imam, nosim s sabo. (Latinski pregovor.) *———. b^k^B . - m k Li- prvič podajala na večdnevno kolesarjenje, je bila priprava na premierno turnokolesarsko izvedbo svojevrsten izziv. Svoji polno vzmeteni kolesi je bilo treba pripraviti za samozadostno, a kljub temu zabavno kolesarjenje po tehnično zahtevnem svetu, zavedajoč se številnih kilometrov porivanja koles čez neprevozne prelaze. Iskanje najboljšega razmerja med varnostjo in količino opreme je oteževalo odkrivanje vedno novih nevarnih situacij, v katerih so se znašli najini predhodniki na poti: ozko časovno okno za izvedbo poti, pogoste popoldanske nevihte, zastrupitev z vodo, nenadni spusti meje sneženja, padci na ostrih skalah, redka zdravstvena mreža, smešno nizka pokritost s telefonskim in električnim omrežjem ... Za nekaj dodatnega adrenalina je poskrbel tudi majski incident v zvezni državi Washington, kjer je puma ranila oziroma ubila dva - ironično - potovalna kolesarja. Septembrska izvedba se nama je zdel najboljši kompromis med poletnimi nevihtami, zgodnjim jesenskim snegom, poletno gnečo v bližini letovišč in dolžino dneva, svoje pa so naredile tudi fotografije značilnega trepetlikovega gozda (angl. aspen), ki se na jesen sprehodi skozi vse odtenke barv na semaforju. Kolorado izza balance Ker sva si za Koloradsko pot odmerila le polovico najinega enomesečnega potovanja po ZDA, sva preskočila začetnih sto osemdeset kilometrov, ki potekajo v večini po manj zanimivih gozdnih cestah. Svojo pot sva kljub klavrni vremenski napovedi začela v mestecu Silverthorne, nekako na nadmorski višini našega Triglava. Za dobrodošlico naju je že prvi dan čakal prelaz Kokomo pass na višini tri tisoč sedemsto metrov. Še vsa bolna od menjave časovnih in višinskih pasov sva pekoče noge med strmim vzpenjanjem le za silo zalagala z vedno redkejšim kisikom. Vmes sva preklinjala svoj hrčkasti nagon, zaradi katerega sva se že prvi dan oskrbela z nepotrebno velikimi zalogami hrane. Ves dan sva srečno slalomirala med okoliškimi nevihtami, kar se je na izpostavljenih gorskih grebenih brez zavetja izkazalo za več sreče kot pameti. Neskončna prečenja skozi značilni trepetlikov gozd Foto: Marjan Moderc Tekoča stezica naju je nato nekaj dni vodila skozi tre-petlikin in borov gozd ob vznožju verige Collegiate Peaks, gorstva z največjo gostotofourteenerjev - gora, ki presegajo tamkajšnjo magično mejo štirinajst tisoč čevljev oziroma slabih štiri tisoč tristo metrov. Ko sva z upočasnjenim tempom nekako čakala na prehod fronte, ki bi nama omogočil lepše in varnejše doživetje prihajajočega gorskega odseka, se nama je porodila bistra zamisel, da bi čas izkoristila za kolesarski napad na Mount Antero, 4350 m. A sta zelo ohlapna ameriška definicija makadamske ceste in nepredvidena jutranja snežna nevihta poskrbeli, da sva obrnila tik pod vrhom in se v divjem spustu na Koloradsko pot vrnila brez trofeje, a z dragoceno izkušnjo malce surovejšega obraza Skalnega gorovja. Za slovo od Collegiate Peaks je pot postregla s slavnim grebenom Monarch Crest, kjer sva hitro razumela, zakaj se uvršča na sezname najlepših kolesarskih poti v ZDA. Evforični izkušnji pa so sledili štirje psihološko naporni dnevi skozi Nacionalni gozd Gunnison. Pot je najprej utrujajoče dosledno sledila Kontinentalni razvodnici, kar je pomenilo petdeset kilometrov žagastega profila po neizrazitem, od motorjev raz-ritem, poraščenem grebenu brez pravega razgleda. Nato pa sva prav nasprotno izkušnjo Kolorada doživela na stokilometrskem makadamskem obvozu pod neskončno Koloradsko planoto, saj sva morala obvo-ziti čudovito, a kolesarjem prepovedano gorsko skupino La Garita. Na najino osnovno pot sva se vrnila nad mestecem Lake City, kjer naju je po osvežitvi zalog čakal najtežji in najlepši odsek poti - petdeset kilometrov sanjske visokogorske grebenske enoslednice na povprečni višini tri tisoč sedemsto metrov! Ta naju je pripeljala v rudarsko mestece Silverton, kot izrezano iz vesternov; zaradi svoje razvejane mreže nekdanjih Odsek poti po slavnem Monarch Crest Trailu Foto: Urša Lotrič Številni neprevozni odseki - nabralo se jih je za 70 kilometrov - so zahtevali precej trme. Foto: Marjan Moderc Gorski del potovanja po ZDA sva zaključila z vzponom na 4315 metrov visoki Mount Sneffels. Foto: Marjan Moderc Zemljevid poti r t ''JBft rudarskih gorskih cest je postalo pravi center za priljubljen ameriški šport, preganjanje s štirikolesniki. Skupine terencev, štirikolesnikov in motokrosistov so nama z vidika privzgojene ničelne tolerance do bencinskih športov v divjini predstavljale kar velik šok sredi te idilične pokrajine. Zadnji odsek poti je potekal po gorstvu San Juan. Še zadnjič sva se povzpela v območje plitvega dihanja, vedno bolj puščavska podlaga in rastje pa sta že nakazovala konec najine dvotedenske gorske avanture. Življenje na kolesu Dnevi na poti so nama tekli v preprostem ritmu: jutranja kavica, ostanki včerajšnje porcije testenin, natovarjanje koles, nato pa na sedež. Po približno devetih urah izmeničnega sopihanja navzgor in vriskanja v ■i . " ■ 1TMs-s : -5? ' .J ' _____JJS pssssn»^ i jr . ''a/V % PIT» 8 spustih so noge ukazale konec izmene. V vedno bolj utečenem večernem obredu sva postavila šotor, skuhala že nešteto različico testenin s sirom ter načrtovala naslednji dan. Včasih se je na istem mestu utaboril še kdo izmed pohodnikov, s katerim smo nato ob tabornem ognju rešili kakšnega od svetovnih problemov. Šotorjenje pod smrekami je pomenilo zagotovilo za budnico s pomočjo veveric, ki so že ob zori mrzlično metale storže z dreves nad nama. Septembrsko razmerje med dolžino dneva in noči se je izkazalo kot ravno pravšnje za povečane potrebe po spanju. Zaradi količine opreme, težavnosti terena in velike višine sva napredovala nekoliko počasneje od predvidenega, kar je v praksi pomenilo, da sva zahtevnejše etape "prekolesarila" praktično enako hitro kot pohodniki. Na poti z vodooskrbo v večini nisva imela večjih težav, saj je pot pogosto prečkala gorske potoke, ki jih je večina popotnikov preventivno filtrirala. Potoki so sicer opravljali tudi vlogo umivalnika, tuša in pralnega stroja. Večjo skrb je zahtevala preskrba z živežem, saj se je pot na najinem odseku večjim naseljem približala le na treh vmesnih točkah. A za nenadejanega asa iz rokava so se izkazali že pregovorno prijazni Američani, ki očitno vedo, da je štopanje do trgovin sistemska rešitev pohodnikov pri reševanju logističnih težav na tovrstnih poteh. Tako se je tudi štop s polno naloženimi kolesi izkazal za čisto uresničljivo zamisel, spet drugič pa nama je neki mladi par kar sam ponudil oskrbovalni obvoz do petindvajset kilometrov oddaljene trgovine. Ustrežljivost in pozornost domačinov je bila pravzaprav eden večjih kulturnih šokov v ZDA, obenem pa razlog, da sva se skozi celotno pot, kljub divjini, počutila precej varno. Živali so se, nasprotno s predpotovalno "pumafobijo", izkazale za dobrodošle spremljevalke na poti. Poleg vseprisotnih severnoameriških veveric si bova zapomnila veličastne lose, ki so brodili po gorskih močvirjih in se v svojih nočnih paritvenih igrah preganjali že prav strašljivo blizu najinega šotora. Dovolj prostora za vse! Potovanje je v marsičem preseglo že tako visoka pričakovanja: pot je bila napornejša, lepša in zabavnejša, kot sva si predstavljala. Prava primerjava bo sicer možna šele po izkušnji kakšne izmed evropskih različic take poti, a zdi se, da so ZDA s svojo mešanico naravnih lepot, dobro razvite mreže poti, servisne infrastrukture in socialne sprejeto-sti gorskega kolesarjenja prava obljubljena dežela za ta šport. Na področju rekreativne rabe prostora sva v večini zaznala številne primere dobrih praks, ki bi bile morda zanimive tudi za Slovenijo, kjer se na račun prostorskega umeščanja gorskega kolesarjenja preliva precej črnila: - Vsaka pot je smiselno kategorizirana tako, da dovoljuje varno in trajnostno rabo čim več skupinam uporabnikov, pri čemer pomembno vlogo igrajo vrsta podlage, naklon poti in število uporabnikov. - Mnoge poti so vzdrževane po sistemu posvojitve segmentov, s čimer je zagotovljena osebna odgovornost vzdrževalcev. - Veliko vlagajo v ozaveščanje o trajnostnem ravnanju s potmi ter strpnem sobivanju z drugimi uporabniki poti. - Vzpostavljeno imajo jasno hierarhijo prepuščanja prednosti pri srečanju različnih vrst uporabnikov. - Ker so omejitve razumljive in legitimne, se jih ljudje v večini držijo, sploh ker ima vsak uporabnik dovolj legalne izbire. - Popularna izhodišča imajo kakovostna stranišča na štrbunk, po potrebi tudi pitno vodo. - Najbolj občutljiva območja so zaščitena kot območja divjine, kjer je dovoljena samo hoja (pohodništvo). S kolesarske avanture po Koloradu sva tako poleg nepozabnih spominov in razjahanih koles prinesla tudi konkretno izkušnjo, da je mogoče s strpnim in odgovornim odnosom naravo uživati še kako drugače kot v gojzarjih. Na svetu je dovolj lepote za vse! O m o (N £ H GO W > £ Sončni del visokogorske vremenske loterije v Skalnem gorovju Foto: Marjan Moderc OKROGLA miZñ Mire Steinbuch Klin ali suedrouec? Okroglo mizo je organizirala Komisija za alpinizem (KA) pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) skupaj s Festivalom gorniškega filma. Moderator je bil Miha Habjan, gostje pa Aleksander Bjelčevič, načelnik KA Peter Bajec, Andrej Štremfelj in Andrej Grmovšek. Habjan je povedal, da je komisija prejela veliko pobud, da bi navrtali ne samo nekatere klasike, ampak cela ostenja. KA je zaznala problem in začela objavljati kolumne (https://ka.pzs.si/kolumne.php), sestala se je z načelniki Alpinističnih odsekov po regijah, okrogla miza je naslednji logični korak. Etični kodeks alpinistov (https://ka.pzs.si/besedilo.php?pid=5) določa pravila, kako se obnašati v stenah slovenskih gora. Izkazalo se je, da ni dovolj natančen in ga bo treba dopolniti. Omizje. Z leve moderator Miha Habjan, Aleksander Bjelčevič, Peter Bajec, Andrej Štremfelj, Andrej Grmovšek Foto: Igor Kuster o UD Preden preidemo na odlomke iz zanimive in dolge razprave, kratek prolog. Vrtanje ni problematično samo pri nas. Že od prvega klina dalje se pregrevajo glave skoraj povsod, kjer plezajo. Le žarišče se je premaknilo od prvotne dileme s klinom ali brez do s klinom ali svedrovcem. Kugy je nekje zapisal, navajam po spominu, ko je bilo treba zabiti klin, me je tura nehala zanimati. Si predstavljate, koliko bi danes preplezali, če bi ostalo po njegovem? Trojke bi bile kot led, na podplate bi lepili šmirgel papir. Kolega se je obregnil ob železje na poti na Triglav - če bi bili dosledni, bi ga zmetali ven, ker ga ni namestila srčna četverica. S tem bi se znebili tudi velike gneče. Moderator je prvo vprašanje namenil Alešu Bjelče-viču. Habjan: Aleš, kako si zamišljaš saniranje klasičnih smeri? Bjelčevič: Ne gre samo za alpinizem, ampak tudi za športno plezanje večraztežajnih smeri in sanacijo pogosto plezanih klasičnih smeri. KA in Komisija za športno plezanje (KŠP) bi morali začeti dva projekta: nekatere klasike bi sanirali, nekatere druge bi prevrtali v (pol)športne in brezkladivske smeri (izraz sposojen od Slovakov). Oboje zadeva zelo majhen odstotek smeri v naših hribih, v katerih je krepko čez tri tisoč smeri; navrtali bi jih le od dvajset do štirideset. Pri tem bi sledili določenim etičnim in tehničnim načelom. Oba projekta zadevata najbolj priljubljene nižje stene z ugodnim pristopom in sestopom (Vežica, Vršiči, Kogel, južna stena Planjave itd.). Pri sanaciji bi v velikih stenah stare kline zamenjali z novimi, stare svedrovce z novimi in nič drugega. Sanirali bi stare klasike z zgodovinskim ugledom, npr. Zupanovo v Koglu ali Steber Dedca; navrtali bi manj ugledne, npr. Akademsko v Vežici. Vse bi bilo stvar dogovora. Sanacija se mi zdi nujna, veliko smeri ni več v stanju, v kakršnem so bile pred petdesetimi leti, ko so bili v njih novi klini, že v osemdesetih so bile v žalostnem stanju. Dovrtali bi tiste smeri, ki bi jih avtorji dovolili, in nekatere pokojnih avtorjev. Stvar dogovora je, katere navrtati (pol)športno in katere ostanejo brezkladi-vske - turistične, prevrtane kot npr. pakleniški Klin. Svedrovci in klini morajo biti najvišje kakovosti po UIAA ali podobnih standardih, sanacija mora biti narejena profesionalno, pri obeh projektih morata KA in KŠP voditi evidenco. Habjan: Ključni vprašanji sta, kako izbrati klasike za navrtanje in kakšni so argumenti? Bjelčevič: Prvi argument je statistika, želja večine. Če govorimo o etiki/je etično čim več ljudem storiti dobro, ne da bi drugim delali krivico. Mislim, da je delež tistih, ki želijo plezati klasično Lahovo v Vežici precej manjši od tistih, ki si jo želijo navrtano. Na www.plezanje.net je vseh ponovitev klasičnih smeri v Vežici deset. Vsota vzponov v smereh GG, Petek, 13 in Tik pred dvanajsto je sedeminšestdeset. Govorim o vpisanih vzponih na enem portalu. Recimo, da razmerje 67 : 10 kaže, da bi bilo dobro navrtati vsaj nekaj klasik, ostalih se ne dotikamo. Naslednji argument je večji repertoar lepih smeri. Ne zdi se mi pošteno mlade pošiljati v neugledne podstavke na Vršič, v Grebenec itd., da bo lahko nekaj sivolasih starcev vsake dve leti želelo preplezati eno klasično smer. Ni pošteno mlade siliti v smeri, ki so bile v osemdesetih letih še kolikor toliko varne, danes pa niso več. Nenavrtanih smeri v Julijcih in Kamniških je nekaj tisoč. Kdor si želi klasičnih smeri, jih lahko vedno najde. Tisti, ki bi radi plezali v lepih stenah in lepem gorskem okolju, te možnosti nimajo. Žalosten sem, ko vidim, da so naše stene prazne. Habjan: Misliš, da bi večje število navrtanih smeri privabilo mladino v gore? Bjelčevič: Dejstvo je, da obstaja dosti ljudi, ki bi radi v hribih plezali navrtane smeri in jih klasični alpinizem ne zanima. Denimo, da razmerje 67 : 10 približno odslikava, koliko več ljudi bi privabili v hribe. 1 Etika je bila do Friedricha Nietzscheja absolutno podrejena ideologiji. Etično, moralno je bilo tisto, kar je v skladu z ustaljenimi družbenimi oz. političnimi pravili. To, kaj se sme in česa ne, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro ali slabo, je bila le družbena domena, navadno pod vplivom velikih institucij, družbe in družine. V alpinizmu je nedvomno še vedno tako, da se etiko meša z ideologijo. Značilnost le-te je dejstvo, da hoče pokazati svoje prepričanje kot absolutno, edino pravilno, resnično, naravno in nujno. Habjan: Peter, bo več navrtanih smeri spodbudilo mlade za alpinizem ali le tiste, ki jih v hribih zanimajo nasvedrane večraztežajne smeri? Bajec: Mislim, da so predvsem všečki na Faceboo-ku tisti, ki poganjajo udejstvovanje mladine v plezanju nasploh in tudi v alpinizmu. Ne delim mnenja z Alešem. Večje število svedrovcev ne bi privabilo mladih v stene. Habjan: V svoji kolumni si zelo jasno napisal in navedel Messnerjev by fair means, da svedrovci zavračajo bistvo alpinizma. Kje naj bodo svedrovci v hribih? Bajec: Moje mnenje o svedrovcih je odklonilno. Vzgojen sem v klasični obliki alpinizma, v katerem se je točno vedelo, kaj se sme in česa ne, kako se v hribih varuje, in tako plezam še danes. Nikoli mi ni bilo žal, če sem moral v neki smeri obrniti, ker je nisem zmogel preplezati s sredstvi, ki sem jih imel. Alpinizem je plemenita dejavnost tudi zaradi nevarnosti, avanture, premagovanja samega sebe, ne samo fizičnih meja, temveč tudi drugih. Če bi ocenjevali alpinistični vzpon samo po težavnosti, bi ga zelo osiromašili. Zato nisem naklonjen vrtanju, prevrtavanju, niti dodajanju svedrovcev v klasičnih smereh, niti preopre-mljanju. Gre za zgodovino, dediščino, avtorsko delo in sporočilo prihodnjim generacijam. Včasih me žalosti, da se instantizem, ki smo mu priča danes v družbi, počasi in vztrajno vriva v alpinizem. Dvomim, da je to prava smer. Habjan: Ko so se pojavila premična varovala, metulji in zatiči, se je zmanjšala uporaba klinov. Veliko klasik je nabito z res starimi nevarnimi klini. Zelo redki zamenjajo star slab klin z novim. Bi bilo to v določeni smeri na določenem mestu lahko argument za zamenjavo s svedrovcem? Bajec: V alpinistični šoli se me učili - in mi to učimo naprej, če je klin slab, ga zamenjaj. Ne vem, kdaj smo to lekcijo pozabili. Če lahko klin z roko potegnem ven, ga ne bom porinil nazaj in se delal, da je vse v redu. Ga pač zamenjam. Moje življenje je več vredno kot nekaj evrov. Bjelčevič: Idealno bi bilo, če bi bilo tako, ampak ni. Ljudje ne menjamo starih klinov. Preveril sem, v kakšnem stanju je danes Lahova. V enakem, kot je bila v osemdesetih letih. Zdi se mi, da bi bil lahko projekt PZS sanacija takih smeri. Habjan: Vili Guček je v svoji kolumni izpostavil novo panogo, in sicer alpsko športno plezanje. Andrej, tudi ti si na strani KA spregovoril o svedrovcih. Prosim za kratek povzetek dela svedrovec proti klinu, zlasti v klasikah. Grmovšek: Vzgojen sem kot alpinist in tudi kot športni plezalec. Obeh dejavnosti ne ločujem tako natančno kot nekateri. Na avtorske smeri gledam s stališča avtorja, ker sem preplezal določeno število novih smeri. Vsaka smer avtorju nekaj pomeni. Čeprav si težko lastiš del stene ali svojo smer, ostaneš £ H GO W > £ O (N a S S w J * u( iftlH t. f, V P JI ' Lj0, t/ M w Svedrovci ali ...Foto: Marta Krejan Čokl njen avtor. Prvi, ki odloča, kaj se bo dogajalo z njegovim delom, naj bo avtor. Vse smeri so ustvarjale zgodovino, zato moramo nanje gledati tudi s tega vidika. Sem alpinist, zaradi mene ni treba nobene klasike sanirati ali prevrtati. Z egoističnega stališča sem absolutno proti vrtanju v klasikah, ker so bile preplezane na drugačen način. Res pa je, da tu trčimo ob nekaj argumentov: tudi klasične smeri se spreminjajo, z dodajanjem klinov niso več take, kot so jih pustili prvi plezalci. Če bi jih hoteli ohranjati v prvotnem stanju, bi morali izbiti kup klinov. Drugi argument, širše gledano, je dejstvo, da hribi niso samo avtorski, za alpiniste, temveč so last vseh. Če jih želi nekdo uporabljati za kaj drugega, bi ga pri tem težko omejili. Življenje gre naprej, da se odražajo spremembe tudi v stenah, j e normalno. Konzervativno zamrzniti stanje, kakršno je bilo pred sto ali tridesetimi leti, je nemogoče. Če se bomo neskončno trudili s kodeksom in še čim, nas bo čas povozil. Razumem argumente, da se kaj spremeni v klasičnih smereh. Naj zdaj natančneje odgovorim na dilemo klin ali svedrovec. Plezanje se je v zadnjih tridesetih, štiridesetih letih, odkar obstaja premično varovanje, bistveno spremenilo. Danes je marsikomu, tudi meni, klin podoben svedrovcu. Rad vstavljam premična varovala. V steni te čaka fiksno varovalo, ki ima psihičen pomen. Veš, da v steni nekaj je, čeprav različne kakovosti; stara gurtna ni enaka svedrovcu. Zame med klinom in svedrovcem ni take razlike, kot jo včasih želijo prikazati. Habjan: Andrej, ti si začel plezati še pred premičnimi varovali. Ali alpinistična srenja lahko "žrtvuje" neko število klasičnih smeri za novodobni vidik, da se nekatere smeri navrta? Štremfelj: Če nekaj žrtvujemo, moramo vedeti, zakaj to žrtvujemo. Mene zanimajo razlogi, zakaj naj bi to delali. Z nekaterimi Aleševimi se ne morem stri-£o njati. Mene ne žalosti prazna triglavska stena, ampak kini Foto: Marinka Dretnik se mi, in še marsikomu drugemu, zdi fino, da v njej ni veliko ljudi. Če nekje ni svedrovcev, nikomur nič ne preprečujemo, samo zahtevamo, da se izuri v dejavnosti. Morda se mu ne da, morda se s tem ne ukvarja dovolj, da bi se počutil varno. Za take so zavarovane poti, kjer vpenjaš gurtno in hodiš po njih gor in dol. Opažam, da ima veliko klasik bistveno manj klinov kot takrat, ko sem jih jaz plezal. Razmišljal sem, zakaj. Verjetno se marsikateri izpuli, ko kdo pade, in ga nadomestimo z zatičem ali s frendom. V naši miselnosti je klin nekaj običajnega, v nasprotju s Škotsko, kjer dobijo ošpice, ko zaslišijo besedo klin ali vidijo, da si ga zabil. Saniranje smeri je po eni strani dobro, ker smo po naravi leni in zlepa ne zamenjamo slabega klina z novim. A če hočeš večjo varnost, moraš to narediti. Šrauf ni nobenega klina vpel, ne da bi ga prej s kladivom preskusil. Pri večini mladih je največji problem orientacija v steni. S svedrovci jih ne bomo naučili orientacije. Aleš, govoril si o užitku. Vsakdo lahko v hribih uživa do tam, do koder seže njegova zmožnost. Kdor ni spodoben preplezati neke smeri, naj uživa v lažji ali pa na stezi. Za užitek v telovadnem, športnem smislu so plezališča. Še posebej sporno se mi zdi opremljanje stojišč, ki dajejo lažen občutek varnosti. Habjan: Ko omenjaš stojišča, kaj pa spusti po vrvi? V nekaterih stenah se spušča po vrvi, v Rušici in Veži so sidrišča že navrtana, marsikje niso. Kako gledaš na to? Štremfelj: Če gledam s strani svojega udobja, mi pri-ja, da so navrtana, vendar se mi ne zdi prav. Kot alpinist moraš biti sposoben nekje priti dol, čeprav po lažji smeri, sicer tega ne greš plezat, ali si vzameš dan več. Habjan: Bjelčevič in Grmovšek sta omenila, da se družba in razmere spreminjajo, alpinistične šole tudi, alpinistični inštruktorji imajo manj časa. Današnje generacije niso več pripravljene vlagati toliko v alpinistični razvoj od pripravnika do alpinista. Mogoče se zaradi tega pojavlja težnja, da si določeno število ljudi želi navrtanih smeri. Štremfelj: Civilizacija nas je scrkljala. Nekdo si strašno želi užiti zračnost Čopove prečke, ampak na varen način. Oprosti, tako je ne bo doživel. Neznansko si želim doživeti občutek, ko voziš z 220 km/h s formulo ena v ovinek, a žal nisem usposobljen za to, zato tega ne bom nikoli naredil, in s tem sem se sprijaznil. Habjan: Aleš, bi kaj dodal? Bjelčevič: Prepričan sem, da so Petrovi in Andrejevi argumenti zelo elitistični. Lahko jih povzamem kot, kdor ne zmore, naj gre na ferato ali markirano stezo. Ni opravičljivo, da bi ljudi, ki bi radi plezali v lepi skali, v lepi steni - ne govorim o Čopu, Aschenbrenerju in tisočih drugih smeri - izganjali iz naših hribov. Kdo sem jaz, da bom rekel, poslušaj, stari, če ne moreš preplezati, pojdi v Turnc. Štremfelj: Elitističen je alpinizem v svojem bistvu od nekdaj bil in upam, da še bo. Bjelčevič: Večkrat je bilo rečeno, spoštujmo tradicijo in zgodovinski spomin. V dveh odsekih sem vprašal, koliko smeri v Vežici poznajo. Štiri, v nobenem zgodovinskem spominu ni preostalih šestindvajset. Smer dobi zgodovinski spomin samo takrat, ko smo jo preplezali. Če je nismo, ne moremo govoriti o ohranjanju dediščine. Grmovšek: Spravili smo se na klasike, ki jih alpinisti skušamo elitistično obdržati zase. Poznam stanje in vem, da imamo v hribih zelo malo športnoplezalnih smeri. Od maloštevilnih navrtanih smeri pri nas jih je vsaj deset odstotkov z zastarelo opremo in bi jih bilo treba sanirati, vendar še niti za eno nisem slišal, da je obnovljena. Pogovarjamo se o bi, bi, bi - a ni osebe ali skupine, ki bi zares kaj naredila. m UD O (N £ H GO W > GO £ £ Pogled na oder in v skoraj prazno dvorano Foto: Igor Kuster Habjan: Andrej, ti si se razpisal tudi o delanju novih smeri. Verjetno so nove smeri legitimne tam, kjer ni obstoječih smeri? Grmovšek: Moja teza je, da svedrovec ni ubil alpinizma niti nemogočega, kot se rado govori, ampak je postal del alpinizma. Če kdo misli, da ni tako, mu lahko povem, da so svedrovci v vseh težjih Frančkovih smereh odraz generacije izpred dvajsetih, tridesetih let, ki je premikala meje. Svedrovci že dolgo niso tabu. S preudarnostjo in pravili, ki bi se jih držali med plezanjem prvenstvene smeri, bi kljub svedrovcem še vedno ohranjali bistvo alpinizma. Po drugi strani predvsem v tujini, a tudi pri nas, vrtajo nove smeri, ki nimajo dosti skupnega z alpinizmom, razen tega, da so v hribih. Pri novih alpinističnih smereh s svedrovci bi morali upoštevati plezanje od spodaj navzgor, ne zlorabljati svedrovcev za napredovanje, zavrtali naj bi jih čim manj. Svedrovec na določenih mestih omogoča vzpon, brez njega bi bila smer za današnje generacije in morda tudi za prihodnje nepreplezljiva. Habjan: Še kratko vprašanje, preden bomo vključili v razpravo publiko. Napisal si tudi, da bo treba v kodeksu vsaj pri težkih modernih smereh napisati, kakšne so smernice. Grmovšek: Kodeks bo gotovo treba dopolniti. Njegova slabost je celo to, da v okviru splošnega dogovora dopušča prevrtavanje klasičnih smeri, nikjer pa ne piše, kakšen je ta dogovor. Ko sem delal analizo za pripravo vodnika športnoplezalnih smeri v naših hribih, sem ugotovil, da je najmanj dvajset klasičnih smeri že navrtanih, pa se še nihče ni obregnil ob to. Nekatere stvari se kar dogajajo, a nihče ne reagira. Svedrovec ni ubil alpinizma niti nemogočega, kot se rado govori, ampak je postal del alpinizma. Bjelčevič: Obstaja en siten argument, nekateri se z njim strinjajo. Vrtanju klasik ne moremo nasprotovati tisti, ki smo kdaj preplezali prevrtano klasiko npr. v Paklenici ali Arcu. Če je vrtanje klasik neetično, je plezanje navrtanih klasik sodelovanje pri neetiki. Habjan: Predlagam, da omogočimo občinstvu povedati svoje mišljenje. Prosim, da se vsakdo predstavi in poskuša biti kratek. Andrej Pečjak: Vrnil bi se na stojišča, po katerih se veliko abzajla. Ti štanti so v Sloveniji svinjak. Z enim ali dvema svedrovcema bi bili čisto drugačni. Kaj meni omizje o tej situaciji? Bajec: Ko prideš na stojišče z množico olesenelih prusikov - mene so učili, da se jih zamenja. Stare po-režeš, odneseš v dolino in vstaviš nove. Ali smo kot skupnost dovolj etični, da se bomo držali pravil, ali smo že podlegli instantizmu in je pomemben samo moj uspeh, moji všečki in moje herojstvo. To je velik problem, ki se ga bo treba lotiti v bližnji prihodnosti. Albin Simonič: V hribih sem naredil kar nekaj športnoplezalnih smeri. Zelo se strinjam, da ločnica med alpinizmom in športnim plezanjem ni zelo široka. Zelo podoben je bil Franček Knez, bil sem z njim. On je s svedrovci prinesel napredek. Sveder ali klin, to je sredstvo za varovanje. Naši hribi so odlični za to, da bi vsi sobivali v njih. Če grejo fantje danes ponavljat smeri, v katerih so petdeset let stari klini, so junaki. Franček je delal smeri tako, da se je počutil varno. Aleš ima zelo dober načrt. Če bi se ga držali, bi bilo zelo dobro. Za nekatere je plezanje daljših smeri v alpskem okolju, v katerih se ne treseš, najlepša stvar. Če bo v hribih delal vsak po svoje, nas bo prej povozil čas, kot če bi se združili. Aleš Pirc: KŠP približno dvajset let sistematično skrbi za slovenska plezališča. S projektom OSP (Opremimo slovenska plezališča) zbiramo sredstva za zamenjavo starih varoval. PZS bi morala ustanoviti organ, ki bi izobraževal opremljevalce. Tudi za večraztežajne smeri in ostalo alpinistično infrastrukturo - plezalne smeri, ferate in zavarovane poti - bi morala organizirano skrbeti PZS. Ne zdi se mi prav, da bi vrtal vsakdo, ki ima voljo. Biti mora pooblaščen, z licenco, dobiti opremo in ne nazadnje tudi povrnjene stroške ali plačilo za svoje delo. Tu gre za obrtniško delo. Maja Šuštar: Sem športna plezalka in alpinistična pripravnica. Obožujem plezanje neopremljenih smeri in zabijam kline, rada pa v hribih plezam tudi na-vrtano smer, v kateri uživam in se nafilam z energijo. Za klasiko moram biti pripravljena, v športno grem samo uživat. Poznam starejše kolege z odseka, ki imajo že otroke, a ne plezajo več v hribih, ker jih je v kla-sikah enostavno strah, bi pa šli uživat v navrtane hribovske smeri. Kot je rekel Bjelčevič, avtorja smeri bi vprašali, ali dovoli, da bi navrtali njegove klasike. Če da, le zakaj ne? Prostora v hribih je dovolj za dolge športne smeri in za klasike. Vsi lahko v tej dejavnosti v hribih enako uživamo. Štremfelj: Spoštujem, da uživate v hribih, ker tudi jaz, a se z zadnjim mnenjem res ne morem strinjati. Navedel bi samo nekaj primerov. Svedrovec na ključnem mestu, kot je rekel Andrej Pečjak, pokvari, spremeni karakter smeri. Če pomislimo, koliko je moral vložiti Peter Ščetinin, da je brez klinov prosto preplezal tisto ploščo, potem pa je nekdo v njej izklesal grif in vse pokvaril. Vse. Se pa strinjam, na to me je spomnil Aleš, da so v Hel-bi, v plošči nad prečko stari svedrovci, ki so res nevarni. Človek pričakuje svedrovce prvih plezalcev, naleti pa na klinčke. Te svedrovce bi zamenjal in stare Frančkove tudi. Bjelčevič: Nekaj deset tradicionalistov izganja stotine tistih, ki bi radi plezali v naših hribih, v Paklenico in drugam. Za nas, tradicionaliste, je brez pretiravanja pet tisoč smeri. Tistim stotinam, ki bi radi plezali lepe smeri v naših hribih, ne dovolimo navrtati dvajset klasičnih smeri. Danes nisem slišal niti enega pravega argumenta, zakaj ne, čeprav sem jih slišal veliko. Prišel je tehnik Cankarjevega doma in povedal, da se je čas iztekel. O oSPR% Pohodnišk nahrbtniki NAJLAŽJI S NA SI/ETU UARSTUO nflRAUE Zdenka Mihelič Bomo občudovali le še plastične cuetoue? Ogrožena uelikonočnica in encijan Leto dni zatem, ko je Franc Jožef 28. maja 1898 podpisal zakon o zaščiti planike in Blagajevega volčina, je Janez Rekar iz Mojstrane "radi ruvanja planik" šest ur preživel v zaporu, o čemer je pisal tudi Planinski vestnik (november 1899). Sto dvajset let pozneje pa sta dve skoraj simbolni slovenski zavarovani cvetici, uvrščeni na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst - velikonočnica na Boču in v Boletini pri Ponikvi ter Clusijev svišč ali encijan na Lovrencu pri Lisci - pred izginotjem. Velikonočnico na Boču danes najbolj ogrožajo obiskovalci s fotoaparati na pametnih telefonih in psi, ki pomendrajo cvetove in jih tudi jedo. Foto: Ivan Borovnik io UD Tako j e ob razcvetanju velikonočnice ter v pričakovanju cvetenja encijana in drugih zavarovanih rastlinskih vrst Planinska zveza Slovenije (PZS) v začetku marca pripravila novinarsko konferenco, na kateri so o zaskrbljujočem stanju in morebitnih ukrepih spregovorili Jože Rovan, predsednik PZS, Dušan Kle-novšek, strokovni svetovalec Komisije za varstvo gorske narave (KVGN) PZS in gorski stražar Planinskega društva (PD) Lisca Sevnica, Ivan Borovnik, načelnik odseka za varstvo gorske narave pri PD Poljčane, Zlatko Zevnik, predsednik Turistično olepševalnega društva (TOD) Ponikva, in mag. Uršula Belaj, višja kriminalistična inšpektorica specialistka z Uprave kriminalistične policije GPU. Da so slovenske gore raj za plenilce gorskega cvetja, je odmevalo ob primeru Angleža Toma Mitchella leta 2013, podjetnega lovca na rastline.1 Oktobra leta 2017 pa so na Lovrencu opazili neverjetnih šestdeset izkopanih mest plenjenja encijana, kar kaže na organizirano ropanje te zavarovane rastline, kar je kaznivo dejanje, policija pa storilcev (še) ni našla. Veliko-nočnica v Boletini in na Boču je cvetela marca, sicer jo je najti le še na štirih rastiščih v Sloveniji, Clusijev svišč na Lovrencu cveti aprila. PZS skupaj z društvi želi pri ohranjanju narave, tudi velikonočnice in Clu-sijevega svišča, delovati predvsem preventivno - z vzgojo, usposabljanjem in ozaveščanjem. Slovensko planinsko društvo je bilo pobudnik za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka, leta 1954 je bila na pobudo dr. Angele Piskernik ustanovljena gorska straža, v obdobju 1998-2001 je PZS varstvo gorske narave nadgradila s programom varuh gorske narave in tako pridobila status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Več kot tristo varuhov gorske narave, več kot sedemsto gorskih stražarjev in drugi naravovarstveno angažirani planinci so povezani v KVGN PZS, njeno poslanstvo pa je skrb za varstvo gorske narave s pomočjo vzgoje, usposabljanja in ozaveščanja tako v planinski organizaciji kot širše, zlasti med drugimi obiskovalci gorskega sveta. "Problematika varstva narave se je z leti spreminjala, skrb za gorsko cvetje pa je stalnica v naših prizadevanjih. Gorsko cvetje je sestavni del gorske narave, pomemben del njegove biotske pestrosti in raznovrstnosti, zato ga moramo ohranjati. Raste v izjemno zahtevnih pogojih naših gora, zato je redko in ogroženo. V planinski zvezi želimo delovati predvsem preventivno, torej z vzgojo, usposabljanjem in ozave-ščanjem, kar edino rodi rezultate na dolgi rok. Žal to včasih ni dovolj, tedaj je potrebna pomoč inšpekcije in policije,"" poudarja Jože Rovan, predsednik PZS. 1 Klenovšek, D. Ropanje gorskih zakladov. Planinski vestnik. 2014, št. 3, str. 65. Velikonočnico z gosto dlakavim, zvončastim cvetom vijolične barve so domačini občudovali v Boletini pri Ponikvi, ki je s slabima dvema hektarjema največje od štirih danes znanih rastišč te cvetice v Sloveniji, že pred zaščito sredi devetdesetih let, a takratni lastniki zemljišča niso imeli veliko posluha za njeno zaščito. "To se je začelo celovito urejati leta 2006, ko je občina odkupila celotno zemljišče rastišča in prek razpisa oddala koncesijo urejanja, vzdrževanja in informiranja TOD Ponikva. Število velikonočnic se giblje med osemsto in tisoč sedemsto primerki. Prostovoljci v času cvetenja postavimo zaščitno vrvično ograjo in informacijski kiosk za dežurstvo ter vodimo, informiramo in pazimo na dogajanje na rastišču ob sobotah in nedeljah, ob najavi pa vodimo skupine obiskovalcev tudi med tednom," razloži Zlatko Zevnik, predsednik TOD Ponikva. Člani društva poleti in jeseni zemljišče uredijo, da ob robovih ne prihaja do zaraščanja travne površine. "Na Boču se velikonočnica pojavlja na treh, od leta 1991 zaščitenih rastiščih. Nekdaj je bilo videti okrog tisoč cvetov, v zadnjem desetletju pa jih je na vseh treh rastiščih le okrog tristo," omeni Ivan Borovnik iz PD Poljčane. Že desetletja si prizadevajo za ohranitev te zavarovane rastline in že trideset let postavljajo lesene ograje, oglasne in opozorilne table, izmenjujejo se pri varovanju, kjer sodeluje štirideset prostovoljcev - gorskih stražarjev, varuhov gorske narave in planincev tamkajšnjih planinskih društev. Že pred dvajsetimi leti so opazili izkopane cele rastline, skupaj s koreniko in zemljo, z rastišč so plenili celo semena, kar je danes redko, so pa še druge težave. Na zmanjšano število cvetic vplivajo tudi klimatske spremembe, neustrezna kislost tal, zaraščanje z resjem in mahom. Rastlini škodijo mile zime z manj snega, znižalo se je število opraševalcev. Pri umetnem zasajanju so ugotovili, da je uspešno le v desetih odstotkih. "Današnji problem na rastišču pa so obiskovalci, ne planinci. Zadnja leta obišče Boč in rastišče v času cvetenja do tri tisoč obiskovalcev. Zaradi pametnih telefonov z zmogljivimi fotoaparati vstopajo na rastišče in pohodijo ali odlomijo majhne popke cvetov. Drugi problem pa so psi, ki brez nadzora prosto vstopajo in celo jedo cvetove velikonočnic," pravi Borovnik. Cvet veli-konočnice, ki je brez vonja in grenkega okusa, pa vsebuje strup anemonin, ki hromi osrednje živčevje. V visokogorju je Clusijev svišč ali ljudsko encijan skupaj s planiko, avrikljem in slečem ena njegovih simbolnih rastlin. Avseniki so se mu poklonili v pesmi Tam kjer murke cveto. Na Lovrencu (711 m) pri Lisci in sosednjem Velikem Kozju (993 m) pa uspeva na nižji nadmorski višini. "Izkopavanje, predvsem pa opuščanje košnje, gnojenje in paša na travnikih so razlogi, da se je ohranil le na nekaj lokacijah. Za ohranitev na najbolj znani lokaciji okoli cerkve sv. Lovrenca so zaslužni predvsem planinci," pravi Dušan Klenov-šek, varuh gorske narave PD Lisca Sevnica. Rastišče Clusijevega svišča na Lovrencu je botanični naravni spomenik, planinci so postavili informativne table in leseno ograjo, nato pa so v času cvetenja uvedli še fizično varovanje in leta 2017 razstavo o naravi tega območja. Vse aktivnosti poleg prostovoljnih gorskih stražarjev in varuhov gorske narave izvajajo še zaposleni v Javnem zavodu Kozjanski park. A kot opažajo, ne pomagajo ne zakonodaja, ograja in medijsko opozarjanje ne ozaveščanje, saj encijan še vedno izginja. Obiskovalci plenijo encijanovo koreniko za pripravo alkoholne pijače (čeprav naj bi se jo pripravilo iz korenike rumenega svišča oz. košutnika), čedalje večkrat plenijo kar celotne cvetlice, da bi jih zasadili v domačih skalnjakih in na grobovih. Tudi presajanje se ne obnese - Clusijev svišč v letu dni žalostno propade. Kot pravi Klenovšek je vsako leto po cvetenju opaziti izkopane luknje. Kljub vsem prizadevanjem, da bi en-cijan na Lovrencu ohranili, ga je čedalje manj. "Bliža se stoletnica (leta 2022) zakonsko urejenega varovanja Clusijevega svišča. Bomo morali ob tem za zadovoljne poglede obiskovalcev na kraljevsko modrino predhodno 'posaditi' plastične cvetove? Navzven se deklariramo kot zelena dežela, z visokim odstotkom naravovarstveno ozaveščenih ljudi. Žal samo na deklarativni ravni, v praksi smo daleč od tega," je kritičen Klenovšek, strokovni svetovalec KVGN. Policija v zvezi z zavarovanimi vrstami rastlin obravnava kaznivo dejanje Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami; če gre za poškodovanje ali uničenje območja, ki je razglašeno za zavarovano območje ali habitat določene zavarovane vrste rastlin, pa kaznivo dejanje Poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote. Storilcem takih dejanj grozi kazen do treh, petih ali celo osmih let zapora. Primere policija največkrat začne na podlagi prijav posameznikov in društev ter jih obravnava skladno z zakonodajo, zato poziva posameznike in društva, naj v primeru prijav policijskim enotam posredujejo konkretne podatke. "Policija bo podatke preverila in v nadaljevanju ukrepala na podlagi zakonskih določil in stroke," poziva višja kriminalistična inšpektorica specialistka Belajeva. O S Clusijev svišč Foto: Dušan Klenovšek Clusijev svišč je simbol Komisije za varstvo gorske narave PZS. £ H GO W > £ a ZDRHUJE Dean H Športna očala z dioptrijo Dober vid je pomemben pri športih v naravi, saj veliko pripomore k varnosti rekreativnih športnikov ter uspešnosti pri tekmovalcih. Športnikom je na voljo veliko dobrih športnih očal, ki popolnoma zaščitijo oči. Vsak drugi človek potrebuje korekcijo vida, po petinštiridesetem letu pa zaradi presbiopije (starostne daljnovidnosti) prav vsak. Kakšna rešitev je primerna za njih? V preteklosti so težave z vidom reševali s hkratno uporabo korekcijskih in sončnih očal, pa tudi z dioptrijskimi vstavki za športna očala. Te rešitve niso vedno optimalne, saj lahko povzročijo poškodbe oči in obraza, stekla se rosijo, vstavljanje dioptrijskih insertov pa ni preprosto. 00 10 Rešitev so športna očala z dioptrijo. Takšna očala zaradi svoje ukrivljenosti omogočajo odličen vid v vseh smereh gledanja, kar je koristno tudi pri dinamičnih športih, kot so alpinizem, plezanje, smučanje, kolesarjenje, pa tudi pri vožnji avtomobila na poti do hribov. Najnovejša tehnologija Freeform omogoča vgradnjo dioptrijskih stekel v praktično vsa sončna očala, tudi v močno ukrivljena športna očala, ki povsem zaščitijo oči pred mehanskimi vplivi ter vidno in UV svetlobo. Nekateri okvirji omogočajo vgradnjo stekel tudi z večjimi dioptrijami. Zaradi direktne vgradnje stekel v očala dioptrijski vstavki niso potrebni. V steklih je možno izdelati odprtine za zračenje. materiali stekel Dioptrijska stekla so izdelana izključno iz lahkih organskih materialov in zagotavljajo popolno UV-A in UV-B zaščito ter zaščito v vidnem in infrardečim delu spektra. Količina UV in vidne svetlobe se z višino znatno povečuje. Na snegu in v visokogorju je svetloba, ki jo sprejemajo oči, tudi več kot desetkrat večja od običajne. Posledica je snežna slepota, ki se pojavi šele po nekaj urah, ko je za ukrepanje že prepozno. V takih pogojih je priporočljiva četrta kategorija zaščite. Ker oblaki prepuščajo UV svetlobo, je priporočljivo nositi očala preko celega dne, ne glede na vreme. Otroške oči so še posebej občutljive na močno svetlobo, zato poskrbite tudi za njih - že od prvih dni na soncu! Zaradi možnih poškodb oči, na primer pri padajočem kamenju, se vedno vgrajujejo stekla iz nelomljivih materialov. Fotokromatski material Transitions omogoča prilagajanje različnim svetlobnim pogojem, npr. pri odhodu v hribe zjutraj, hoji čez dan v močnem soncu in snegu ter pri povratku zvečer. Stekla, izdelana iz tega materiala, samodejno potemnijo na močnem soncu in posvetlijo ob zmanjšani količini svetlobe. Za preprečevanje neželenih odbojev svetlobe se uporabljajo polarizacijska stekla. Koristna so na snegu ter pri vodnih športih, poleg tega pa povečujejo kontrast. Tipi stekel Za uporabnike do petinštiridesetega leta starosti se vgrajujejo enožariščna stekla, ki imajo po celi površini isto dioptrijo; za starejše uporabnike, ki imajo različne dioptrije za različne razdalje gledanja, pa progresivna stekla. Ta stekla imajo v zgornjem delu dioptrijo za daleč, v spodnjem za blizu, vmes pa za srednje razdalje. Očala z dioptrijskimi stekli se po videzu ne razlikujejo od običajnih brez dioptrije. nanosi stekel Vsa dioptrijska stekla se izdelajo s trdim slojem za povečano odpornost proti obrabi. Na vsa zatemnjena stekla se lahko nanese refleksni sloj ogledalo (mirror v raznih barvah). Poleg privlačnejšega videza očal ta nanos zmanjša količino svetlobe, ki preide skozi steklo, kar je koristno v visokogorju. Stekla naj imajo na notranji površini antirefleksni sloj za manj bleščanja, boljši vid, manj rosenja in lažje čiščenje. Antirefleksni in refleksni nanosi vsebujejo tudi hidrofobno (vodoodbojno) ter oleofobno (oljeodbojno) plast za manj rosenja in lažje čiščenje. Dioptrijska stekla so na voljo v veliko barvah (siva, rjava, zelena, kontrastni oranžna in bakrena). Odsvetujemo pa stekla, ki so zgoraj temnejša in spodaj svetlejša. Razlog je v svetlobi, ki se odbije od snega in skal ter bi tako prihajala v oči od spodaj. Izbor očal Vsaka športna dioptrijska očala so izdelana individualno, zato optik zanje določi individualne parametre (medzenična razdalja, višina optičnih centrov, naklon okvirja ...). Tako bodo stekla izdelana in vgrajena optimalno, kar zagotavlja odličen vid v vseh smereh gledanja. Glede možnosti vgradnje dioptrijskih stekel se z optikom posvetujte pred nakupom. Očala naj omogočajo natančno nastavitev nosnika in ročk za popolno prileganje obrazu, brez neželenega zdrsavanja. Velikost in ukrivljenost okvirja naj dobro ščitita pred vetrom. Preverite udobnost očal tudi pri uporabi čelade ali kape. Možnost namestitve traku še poveča varnost in udobnost, predvsem pri dinamičnih športih. Uzdržeuanje očal 1. Očala vedno snemajte z obraza z obema rokama. 2. Hranite jih v etuiju ali pa jih odlagajte s stekli navzgor. Tako ne bo prišlo do odrgnin na steklih. 3. Ne izpostavljajte jih temperaturam, višjim od 40 °C (avtomobil, savna, sušilec za lase, grelni elementi, žar). 4. Očistite jih v mlačni vodi z nevtralnim čistilom za posodo, potem jih sperite s tekočo vodo. 5. Ne izpostavljajte očal agresivnim snovem in topilom. 6. Na poti očala čistite s krpico in čistilnim sprejem. Krpica naj bo iz mikrovlaken in vedno čista, zato jo shranjujte v priloženem etuiju. Kategorije zatemnitue Kategorija in namen Prepustnost Absorpcija uporabe svetlobe svetlobe Vremenski pogoji 0 v prostoru, oblačno vreme, nočna vožnja 100-81 % 0-19 % ™ a 1 šibka svetloba 80-44 % 20-56 % 2 srednje močna svetloba 43-19 % 57-81 % rt 3 močna svetloba -morje, gore 18-9 % 82-91 % 4 ekstremno močna svetloba, vožnja ni dovoljena niti podnevi 8-3 % 92-97 % & 7. Mikrovlakenske krpice se lahko perejo in ponovno uporabljajo, pranje do 40 °C brez mehčalca. Športi, ki zahteuajo dober uid: alpinizem in plezanje - pri iskanju oprimkov, svedrovcev in ostalih detajlov v steni, planinarjenje - da poiščemo markacije, slabo vidne poti, smučanje - kjer moramo v kratkem času oceniti snežni teren pred seboj, kolesarstvo - da se izognemo oviram in hitro zaznamo druge udeležence v prometu, pri vseh športih, kjer potrebujemo dober vid tudi na blizu - na primer za branje zemljevidov in uporabo elektronskih naprav. ALCOM Slovenski proizvajalec stekel z dioptrijo Viki Grošelj uporablja progresivna stekla Magic Sport in očala uvex sportstyle RX -ALCOM SPORT uvex Ukrivljena športna očala in stekla z dioptrijo dobite pri svojem optiku. NOVICE IZ VERTIKALE Izjemno topla prva polovica februarja je dobro načela zimsko podobo gora. Videz prisojnih pobočij in sten je postajal iz dneva v dan bolj pomladanski. V drugi polovici februarja je zima zopet pokazala nekaj moči in nekoliko ohladila ozračje. Prišlo je obdobje odličnih plezalnih razmer. Prve ponovitve in tudi prvenstvene smeri niso bile redkost. Plezanje v dolgih snežno-lednih in kombiniranih smereh je trajalo še dolgo v marec. Medtem je bilo ves čas mogoče smučati v lažjih klasičnih linijah v različno orientiranih stenah. Izbor smeri zaradi tanke snežne odeje ni bil velik. naše stene V Julijcih je znanih kar nekaj dobrih vzponov. Tanja Metličar, Hana Hu-tar, Andraž Avbelj (vsi Črnuški AO) in Saša Podlipec (AO Ljubljana Matica) so preplezali Zeleni žleb (IV/3+, M, 1100 m) v Rombonu. Smer ima Jure Leban v Črtici Foto: Aleksij Kraljič že več zimskih ponovitev - verjetno največ v SV-stenah nad Možni-co. Kljub temu ne spada med tiste smeri, ki dobijo obisk vsako leto. Letos je bila zimi primerno smer precej suha, zato je bilo treba nekaj več plezati po travah in skali. V zgornjem delu je četverica preplezala novo krajšo varianto. V SZ-steni Krna je bila preplezana smer Korito (45-55°, M, 800 m), ki nudi dolg in ne prezahteven vzpon. V manj snežnih zimah nas na začetku smeri čaka strm skok, ki včasih zahteva nekaj praskanja po skali in varovanje. Tudi letos je bilo tako. Više pa se nad razmerami ni bilo treba pritoževati, prav tako ne Ključni raztežaj Črtice Foto: Aleksij Kraljič nad gnečo, saj je tod ni bilo. Večkrat sta bila obiskana Travniški rob in Kuk, ki stojita na JZ skupine Špičja. Njune relativno položne in zelene stene je najbolje obiskati pozimi, ko travnate in krušljive prehode prekrije sneg. Večkrat je bila preplezana Grapa v Kuku (45-55°, 600 m). V letošnjih razmerah je naklonina najstrmejše-ga dela znašala več, kot je ocenjeno v vodniku. Vredno je bilo pogledati tudi v sosednje stene, kjer so se skrivale nepreplezane linije. To sta storili dve navezi in tako sta v Travniškem robu nastali dve prvenstveni smeri. Prvo sta 24. februarja preplezala Luka Plut in Nastja Vidic (oba AO Kranj). Namenila sta se preplezati Centralno smer, vendar ju je suh kamin preusmeril levo od želene smeri. Tam sta našla lepo zalito zajedo, ki jima je omogočila strm, a varen prehod v zgornji del stene. V zajedi sta našla dober sneg in dobre možnosti varovanja. Više jima je pri varovanju pomagalo ruševje. Rob stene sta dosegla po štirih urah plezanja. Novo smer sta poimenovala Alpska psihadelija (III/3+, 300 m). 2. marca sta že v drugo prišla pod steno Travniškega roba Aleks Kraljič (AO Nova Gorica) in Jure Leban (Soški AO). Prvič sta pod njo stala teden dni prej, le dan pred vzponom Luke in Nastje. Tedaj je zima z močnim vetrom pokazala zobe in sta raje zavila v Grapo v Kuku. Opažena linija jima nato ni dala miru, tako da sta se vrnila in preplezala novo smer med Centralno in Alpsko psihadelijo. Peturni vzpon sta tik pod vrhom zaključila po Psihadeliji. Svojo smer sta poimenovala Črtica (IV, 90/55-70°, 300 m). Omenjeni navezi, pa tudi vsi pona-vljavci Grape v Kuku, so z vrha sestopili proti Planini Za skalo. Enega izmed redkih zimskih obiskov je februarja dobila SZ-stena Kanjav-ca. 23. in 24. februarja so jo po kombinaciji Ceklinove smeri in Smeri Debelakove (III-IV, 1500 m) preplezali Miha Močnik (AO Železničar), Nejc Turnšek (AK Vertikala) in Borut Demšar (Akademski AO). Prvotno so nameravali preplezati celotno Cekli-novo smer, ki še čaka na prvo zimsko ponovitev. Vzpon so sicer začeli po njej in nadaljevali do stika s Smerjo Debelakove, na mestu, kjer se smeri spet razideta, pa so se zaradi razmer odločili za nadaljevanje po Smeri De-belakove. Ta je bila do zdaj pozimi preplezana le v zgornjem delu. Miha Močnik je 2. marca s soplezalci preplezal še eno veliko steno. V Razor-ju so v dobrih razmerah preplezali Zimsko smer z izstopom po varianti Kalteneggerjeve smeri (40-80°, IV/III, 800 m). Obe smeri imata dolgo brado. Zimska smer velja za prvi zabeleženi zimski vzpon v steni. Že leta 1937 jo je preplezal Janez Brojan sam, varianto Kalteneggerjeve smeri pa so leta 1924 preplezali Klement Jug, Janez Kveder in Albin Torel-li. Nemški smeri so tedaj dodali nov vstop in izstop, ki vodi direktno na vrh Razorja. Tega so izbrali tudi Miha in soplezalci. Skala je bila tod krušljiva, a zaradi nizke ocene težavnosti ni predstavljala velike ovire. Sestopili so v dolino Mlinarice. Na Vršiču se je veliko plezalo v grapah v Grebencu. V Nad Šitom glavi je bila večkrat preplezana Uroševa grapa. 3. marca so Denis Tepeš, Peter Kolar in Kaja Ku-naver (AO Ljubljana Matica) ponovili smer Vita (IV/II-III, 100 m) v Nad Šitom glavi. Tanka plast prhkega snega je bila za plezanje neuporabna. V Mali Mojstrovki je bil preplezan V SZ-steni Kanjavca Foto: Miha Močnik Plezanje visoko nad Krnico. Zimska z varianto Kalteneggerjeve v Razorju Foto: Miha Močnik Severni raz. Ahac Istenič (Črnuški AO) in Krištof Fortuna (AO Ljubljana Matica) sta ga preplezala 5. marca in poročala o oteženem plezanju zaradi novega snega. V Veliki Mojstrovki so 27. februarja Blaž Karner, Marko Ani-čin in Aleksander Kranjc (vsi AO Lju-bljana-Matica) preplezali Kovinarsko smer (V/IV, 300 m). V strmih delih so plezali v poletnem slogu, položni deli pa so zadrževali moker sneg. Ta je povzročal nelagodje že med dostopom. V JV-steni Rjavine so 24. februarja Rok Potočnik, Luka Kramarič in Nejc Štebe preplezali velikopotezno smer Spomin (IV+/4, 80°, 1500 m). Predhodna ohladitev je trojici pripravila dobre razmere. Več ledu in snega so si želeli le na dveh mestih. V spodnji polovici stene so jim vzpon popestrili pršni plazovi in padajoči kosi ledu. V Kamniško-Savinjskih Alpah je z dobrimi razmerami vabila mogočna severna stena Planjave. Tam je bila večkrat ponovljena Bela grapa (V/4, M, 1000 m). Odlične razmere so omogočale tekoče plezanje. V Dolgem hrbtu so bile še do sredine marca podobno dobre razmere v Zajeda v Mejaški Teranovi. V isti steni je bila večkrat Foto: Gregor Klančar preplezana Nemška smer (IV/3, M, 450 m). V Grapi med Štruco in Skuto so se naveze obračale zaradi kopnih skokov v zgornjem delu smeri. V Mrzli gori je Leon Ramšak (AO Grmada Celje) 23. februarja preplezal Centralno smer (80°/40-60°, 500 m), v Koroški Rinki sta pa 24. februarja Leon Ramšak in Maja Dobro-tinšek (AO Grmada Celje) preplezala Samotno smer. Začetni del smeri sta ocenila z 90°/60-75°, nadaljevanje pa s 40°. V Kranjski Rinki so tisti dan plezali Tadej in Luka Kračun ter Saša Podpečan (vsi AO Grmada Celje). Preplezali so kombinacijo Vzhodne smeri in Petelinjega raza (III/30-40°, 400 m). Blaž Karner in Marko Aničin (AO Ljubljana Matica) sta pogledala, kako je z razmerami v Direktni smeri (VI/V, 600 m) v Štajerski Rinki. Stena je bila bolj bela od pričakovanj, a že takoj na vstopu sta ugotovila, da jima sneg ne bo povzročal težav. Snežne zaplate so škripale, višje v steni pa so cepine nadomestile roke, konice derez pa gumijasti podplati gojzarjev in plezalk. Zadnja dva raztežaja sta preplezala v soju čelnih svetilk. Opravila sta verjetno edino zimsko ponovitev te smeri letos. V severni steni Kro-^ fičke je šestčlanska ekipa AO Rašica opravila redko ponovitev smeri Tatovi svobode (IV+, WI4, 680 m). Po štirih raztežajih plezanja so namesto levo po originalni smeri nadaljevali po ledu, ki je vabil naravnost nad njimi. Led v tem raztežaju je bil dober, vendar tanek in le stežka se je dalo namestiti varovanje. V celotnem 40-metrskem raztežaju so za varovanje uporabili en ledni vijak in zanko okoli skalnega roglja. Težavnost so ocenili z WI4-5, 85/80°, R. Više so bile težave manjše, zaradi nepoznavanja terena pa sta jim preostanek vzpona in predvsem sestop priskrbela veliko nepozabnih ur. V Karavankah je bilo najbolj pestro v lažjih smereh Begunjščice. Tudi te so bile manj zalite kot običajno. Manj obiskana je bila Košuta. Tam sta 22. februarja v Velikem vrhu Matic Štrancar (AO Ajdovščina) in Blaž Karner (AO Ljubljana Matica) preplezala Mošeniško smer (III/3, 60-70°, 350 m). Dan je zaznamoval močan veter. Sestop na Hajnževo sedlo je od njiju zahteval več energije kot vzpon. V soseščini sta zanimiv vzpon opravila Miha Zupan (AO Tržič) in Gregor Klančar (AO Novo Mesto). 27. februarja sta preplezala Mejaško smer. To je šele prva ponovitev smeri. Prva sta jo leta 1994 preplezala Aljaž An-derle in Blaž Belhar ter jo ocenila s V+, 50-70°, 350 m. Miha in Gregor sta jo našla v drugačnem stanju in ocenila s III+, 4, M, WI4, 85°. V previsni zajedi sta naletela na ledene gobe in na izstopu iz nje na svečo, ki je precej olajšala vzpon čez ključni odsek. Na vrhu sta stala po štirih urah plezanja. Miha Zupan se je sredi marca še enkrat vrnil v Košuto. Z Jernejem Kuharjem (tudi AO Tržič) sta v Velikem Kladivu opravila drugo ponovitev Direktne smeri (IV, 4, M5, WI4,90°/60-80°, 550 m). Zapisana ocena velja za prvi vzpon. V letošnjih razmerah se je Mihi, ki je med drugim avtor Direktne, plezanje zdelo težje. V vstopni zajedi sta ju najprej razveselila odličen trd sneg in led, tako da sta jo preplezala nena-vezana. Idealnemu začetku je sledil prvi strm skok, kjer sta namesto ledu našla moker sneg in krušljivo skalo. Ta jima je nakazal značilnosti letošnje različice smeri. Više sta plezala v vseh mogočih razmerah in naredila nekaj manjših obvozov. Vrh stene sta dosegla po devetih urah plezanja. Alpinistični spusti Največ obiska je bilo v Velikem vrhu v Begunjščici. Poleg oblegane Centralne se je smučalo še v grapi Y. V Begunjski vrtači je bila večkrat presmučana Zahodna grapa. V Stolu je bila presmučana Osrednja grapa, v Vrtači Desna in Osrednja grapa ter JV-greben. V Storžiču je bilo v odličnem stanju Peto žrelo. V Toscu je bila obiskana Vzhodna grapa. Pogosto dobro narejena Zimska smer z Italijansko varianto v Mangartu je letos zahtevala nekaj več smučarskih spretnosti. Ozki prehodi so ravno še dovoljevali smučanje. V Zahodnih Julijcih je bila večkrat obiskana vzhodna stena Špika nad Špranjo. Z grebena Trbiške Kr-niške špice je lepo smuko omogočala Trbiška rampa. Smer je nudila več manevrskega prostora kot Trbi-ška škrbina. Redek spust je doživela severna stena Viša. SV-deber so 15. marca presmučali Matej Mejov-šek, Andraž Šparovec, Simon Erjavec in Klemen Šafar. Spust so začeli tik pod kopnim vrhom. Snežna podlaga je bila v zgornjem delu smeri odlična, nekoliko težji sneg so imeli le v spodnjem delu stene. Pričakovano so se čez strm skalni skok sredi smeri spustili po vrvi. Slednji najverjetneje še nikoli ni bil presmučan. Popravek V prejšnjih novicah sta bili napačno napisani ime in višina prvenstvene smeri v JV-steni Mahavščka avtorja Marka Lebana (AO Cerkno). Zapisano je bilo Smer za Julijo, pravo ime pa je Smer za Lucijo (85°/40-70°). Višina smeri je 600 m in ne 700 m. Za napako se opravičujemo. Novice je pripravil Mitja Filipič. šPORTnoPLEzmnE nouiCE Pregled športnoplezalnih novic kot po navadi začnimo pri tujih vzponih, kjer znani obrazi v začetku leta nadaljujejo z lepimi dosežki. Adam Ondra je svoji impresivni zbirki najtežjih smeri dodal Neanderthal 9b v španski Santa Linyji. Smer je prvi splezal Chris Sharma že leta 2009, nato pa je dolgo ostala neponovlje-na, do lanskega vzpona Jakoba Sc-huberta. V nam bližnjem Arcu pa je Stefano Ghisolfi uspel preplezati svoj dolgotrajni projekt Queen Line 9b, smer, ki jo je prvi splezal prav Ondra. Zanimive novice prihajajo tudi iz daljne Kitajske, kjer je v najmogočnejši, kapnikov polni strehi v Getuju Edu Marin preplezal Odyn's crack 9a+. To sicer ne bi bilo nič posebnega, če ne bi šlo za zadnji nepreplezani raztežaj v smeri Valhalla, ki je dolga 14 razte-žajev in poleg omenjenega vključuje še dva 8c+ ter še osem drugih osmic. Če in ko bo smer enkrat preplezana v celoti, bo preprosto najbolj epska in težka večraztežajka na svetu. Baluani Veliko se dogaja tudi v svetu balvani-ranja. Lokalni "čudak" iz Fontaineble-auja, Charles Albert, ki pleza bosonog, je v začetku leta preplezal svoj projekt No Kpote Only in ga ocenil z 9A, kar bi problem označilo kot enega najtežjih dveh na svetu. Veselje ni trajalo dolgo, saj se je v francoski bal-vanski meki kmalu pojavil relativno neznani Japonec Ryohei Kameyama in smer v kratkem času ponovil ter predlagal nekoliko nižjo oceno. V le štirih dnevih je nato mladi Japonec ponovil še La Revolutionnaire 8C+. Še ena vzhajajoča zvezda pa prihaja iz Švice - Giuliano Cameroni, ki je v kratkem času v Brioneju in Cresci-anu preplezal kar dve 8C+, Poison the Well in REM. Izmed predstavnikov stare garde je mišice napel Nalle Hukkataival in ponovil Sleepwalkerja 8C+ ter potrdil oceno, ki očitno ni več tako nemogoča kot pred leti. Trenutno na svetu obstaja 14 takšnih problemov, od tega pet v ZDA (delo Daniela Woodsa), večina ostalih pa je še nepotrjenih, vključno z najbrž najtežjim, Burden of Dreams 9A, ki na Finskem čaka prve ponavljalce. U primorskih stenah Neverjetno dobre razmere za plezanje so bile to zimo tudi pri nas, kar seveda pomeni kopico lepih vzponov na Primorskem. Precej oblegan je bil Sanjski par, 9a, v Mišji peči, ki sta ga preplezala 17-letni Nico Ferlitsch in lokalni mišičnjak Gabriele Goro-bey, ki je nato v kratkem času ponovil še Halupco 1979 v bližnjem Ospu. Tudi slovenski rekreativci so očitno v odlični formi, saj smeri z oceno 8c kar dežujejo. Kar dva projekta je zaključil močni Miha Hribar, in sicer Talk is Cheap, 8c ter Strelovod, 8c, vsako na svoji strani Mišje peči. Talk is Cheap je preplezal tudi mladi Jaka Šprah, ki je smeri dodal še Red queen 8A bolder v bližnjih Črnotičah. 18-le-tni Klemen Novak po lanski vrhunski sezoni nadaljuje v stilu: v Mišji je uspel vpeti vponko na vrhu smeri Kaj ti je deklica?, 8b+, Luka Šorli nadaljuje zbiranje klasik z Vizijo, 8c, Janez Miklavčič pa je preplezal Osapske-ga pajka, 8c. Formo za bližnje tekme brusi tudi Jernej Kruder, ki je obiskal Brione in tam preplezal Casavino, 8B+ ter še dva 8B problema. Pri dekletih v skali vse bolj izstopata mladi Lucija Tarkuš, ki ima med kopico odličnih vzponov tudi Katakombe, 8b+ in La la land, 8b na Štajerskem ter Mrtvaški ples, 8b v Mišji peči, ter Ema Seliškar, ki je v Kotečniku preplezala Agresijo II, 8b+ in 100% BIO, 8b+ ter La la land, 8b v Čreti. Zdaj pa le na prvo 8c, punci! Free solo Pomlad je zaznamovala tudi medijska manija ob filmu Free solo, ki je med drugim pobral prestižni nagradi na festivalu gorniškega filma ter na podelitvi oskarjev. Kot smo že vajeni, so plezanja nevajeni mediji po vsem svetu med superlative mešali (večinoma zabavne) nesmisle, nam pa m o (N £ H co W > CO £ £ Kako lepo je tam gor u družbi ueselih, prijaznih ljudi, ki radi u dolini pustimo skrbi. DOBRODOŠLI V DOBRI DRUŽBI! Vzpetina, kucelj, grič, hrib, planina, gora... vseeno, kje se sprehajate in kaj vse še imate v načrtu: imejte ob tem tudi dober občutek in varnejši korak! Včlanite se v eno od več kot 280 društev, povezanih v najbolj množično zvezo društev v Sloveniji, humanitarno organizacijo, ki deluje v javnem interesu in ki že več kot stoletje druži nas, ki radi hodimo tja gor. Slovenci smo planinski narod: kot člani planinskih društev imejte tudi vi popust pri prenočevanju v planinskih kočah doma in na tujem s 24 urno asistenco, nezgodno ter druga zavarovanja doma in na tujem, možnost izobraževanja, usposabljanja in druženja ter kopico drugih ugodnosti in popustov. Samota ali družba prijaznih ljudi -vseeno, kaj iščete v Planinah. V neprijaznih časih, ko se vse bolj odtujujemo drug od drugega, člani Planinske zveze Slovenije v neokrnjenem gorskem okolju na svežem zraku zagotovo dobimo tisto, po kar smo prišli. In če bi se kaj zgodilo, je občutek boljši, ko veš, da s PZS v gorah nikoli nisi sam. Zato dobrodošli med članicami in člani PZS, med vrstniki in somišljeniki, ki gremo radi v naravo in radi naredimo kaj _ zanjo in predvsem zase! www.pzs.si -gfZ-f -■ - se bolj odpira vprašanje poveličevanja vzpona relativno lahke smeri na način, ki se ga večina ostalih športnih plezalcev ne loteva zaradi zdrave pameti in želje po preživetju, alpinisti pa se vendarle srečujejo s precej večjim faktorjem tveganja. Zanimiv in nenavaden dosežek - vsekakor. "Vzpon desetletja najboljšega plezalca na svetu"? Presodite sami. Novice je pripravil Jurij Ravnik. Rado Kočevar in Mojca Volkar Trobevšek: Tista lepa leta, Spomini Rada Kočevarja. PZS, Ljubljana, 2018. 163 str., 29,40 EUR. Komaj sem odložil urejanje Dnevnika himalajskega zdravnika (Kangba-čen 1965) Jožeta Andlovica, že sem vzel v roke delo drugega predstavnika prve povojne generacije naših alpinistov, knjigo "mešane naveze" Rada Kočevarja in Mojce Volkar Trobevšek Tista lepa leta. Tudi ta nam približuje prizadevanja naših alpinistov v letih, polnih odrekanja na ruševinah komaj minule človeške blaznosti. Kdor je, tako kot Kočevar, živel v okupirani Ljubljani, je lahko pogledoval v gore le preko bodeče žice. Po vojni so si takratni mladeniči in mladenke polepšali svojo mladost s srčnostjo, tovarištvom in neomajnim mladostnim žarom. Trdo in sistematično delo se je končno zlilo v največje dosežke povojne generacije. Da sežeš po zvezdah, moraš najprej skozi trnje! Glavnina knjige so Kočevarjevi spomini, razvrščeni po posameznih gorskih skupinah, pri nas v Julijcih in Kamniških, v takratni širši domovini pa v Čvrsnici, Prenju in Prokleti-jah. Ko so se začele meje bolj odpirati, so bili prvi obiski tujih gora, preizkus domačih izkušenj v letnem in zimskem plezanju, namenjeni ponovitvam v Wilder Kaiserju, Watz-mannu in Wettersteinu ter v gorah v okolici Chamonixa. Kočevar je kljub temu da ga je vodstvo tečaja za alpinistične inštruktorje leta 1947 opomnilo, češ, da preskakuje razvojne stopnje do potrebne varnosti v steni, sistematično dograjeval in nadgrajeval samega sebe; sprva predvsem s ponovitvami (pogosto prvimi) klasičnih smeri, kasneje s prvenstvenimi in zimskimi vzponi ter turnim smučanjem. Žal mu ni bilo dano, tako kot nekaterim drugim iz njegove generacije, da bi se preizkusil v daljni Himalaji, je pa s prvo ponovitvijo Aschenbrennerja, ki je čakal nanj in soplezalca Freliha kar 14 let, s prvenstvenim Centralnim stebrom z oceno 6+ v Lučkem Dedcu (Debeljak, Kočevar), z nekaterimi prvimi zimskimi ponovitvami in drugimi dosežki premaknil meje možnega krepko navzgor. Ko sta s Cirilom Debelja-kom - Cicem opravila tretjo ponovitev Čopa v vsega osmih urah, sta se branila pred očitki, da sta "dirkača in lovca na rekorde", a so kasnejše ponovitve, ob vsem spoštovanju posebnih okoliščin v času plezanja Čopa in Jesihove, dokazale, da je tak čas povsem realen. Njegovi sodobniki vedo povedati, da je bil prvi po telesni pripravljenosti, številu vzponov in jasni usmeritvi k ambicioznim ciljem. Knjiga je pričevanje o dobi, ki je že davno za nami, o časih rabe togih konopljinih vrvi in okovanih čevljev, plezalnikov s podplatom iz filca, pomanjkanja klinov in vponk, težkih oblačil iz klasičnih materialov, bivakov z vrečami in bencinskimi gorilniki iz nedavne vojaške zapuščine. Preko Planinske zveze so lahko laže prišli do nekaterih kosov dragocene opreme in do možnosti plezati tudi v tujini. Vznožja gora so si približali z vlakom, kolesi ali kar peš, kar daje njihovim dosežkom še večjo vrednost. Kdor danes misli, da se je začel razvoj alpinizma z njim, bi moral Kočevarjeve spomine, dopolnjene z odlomki soplezalcev, sprejeti kot dragoceno pričevanje o tem, kam pravzaprav segajo korenine današnjih dosežkov. Na koncu legendarni povojni plezalec, še vedno čil devetdesetletnik, v pogovoru z urednico povzame svojo življenjsko pot: od rojstne Srem-ske Kamenice, kraja očetovega službovanja, ustaške zasedbe njegovega doma v začetku vojne in selitve v Ljubljano, kjer je na realki srečal prve hribovske in plezalske prijatelje. Sledijo študijska leta z nizom vse težjih plezalnih vzponov in poklicno obdobje učitelja geografije. Seznam sto treh soplezalcev na koncu knjige je poklon tovarištvu in številnim velikim imenom povojnega alpinizma. Planinska založba s to knjigo, opremljeno s fotografijami, pretežno iz Kočevarjevega arhiva, ponovno daje prostor dragocenim sporočilom iz naše polpreteklosti. Rado Kočevar je lani skupaj s Francetom Zupanom prejel visoko priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Žarko Rovšček James Rushforth: Via Ferratas of the Italian Dolomites: Vol 1. Cicerone, Kendal, 2018. 313 str., 17,95 GBP. Graham Fletcher and John Smith: Via Ferratas of the Italian Dolomites: Vol 2. Cicerone, Kendal, 2015. 317 str., 17,95 GBP. Britanska založba Cicerone je izdala vodnik po dolomitskih fera-tah v dveh knjigah. V vsaki je 75 železnih poti, umeščenih v deset območij. Kaže, da Angleži z uporabo besede ferata nimajo težav. V kolo-fonu piše, da so podatki o spremembah na poteh dosegljivi na naslovu www.cicerone.co.uk/846/updates. Če se kupec registrira na strani www. cicerone.uk.com, bo na svoj elektronski naslov brezplačno prejemal novosti o vseh, v vodniku opisanih poteh, vključno z GPX datotekami. V knjigi žepnega formata je za kazalom vsebine legenda simbolov, uporabljenih na zemljevidih. Sledi pregledna karta v knjigi zajetih območij. Na naslednji strani je preglednica fe-rat, zbranih po gorskih skupinah, z osnovnimi podatki: zaporedna številka, ime, gorska skupina, izhodišče, dolžina, skupni čas, ocena, dolžina jeklenice in številka strani. Angleži imajo dvojni sistem ocenjevanja zahtevnosti, s številko in črko. Nu-merično je ocenjena tehnična težavnost, črka pomeni resnost ture. Številčni del ima razpon od 1 do 6, abecedni od A do C. Številke približno ustrezajo avstrijski črkovni lestvici, črke pa označujejo resnost. A je lahka, B težka, C je najtežja; slednje pomeni, da pristop ni vedno logistično enostaven, delno lahko poteka po izpostavljenem terenu, na ferati so odseki brez jeklenic z lažjim plezanjem, možnost umika s ferate je redka. Prva knjiga zajema severne, osrednje in vzhodne Dolomite; v drugi, ki je oblikovno zrcalna slika prve (le z nekaj spremembami), so južni Dolomiti, Brenta in Gardsko jezero. Večina ferat je klasičnih, nekaj je tudi modernih oz. športnih. V uvodu je razložena razlika med ferato in sen-tiero attrezzato (opremljena pot). Pri opremi se dotaknejo tudi faktorja padca. Če je le-ta pri padcu na vrvi redko 2, na ferati lahko hitro doseže dvomestno število. Zaradi tega je izredno pomembno, da uporabljamo pravo opremo za samovarovanje. Opisan je tudi bonton, ki ga je na fe-ratah treba spoštovati. Še kratka zgodovina pokrajine in I. svetovne vojne v tem pogorju, nekaj o geologiji, rastlinstvu, živalstvu in že smo pri opisih ferat. Najprej so v okvirju osnovni podatki: začetek/konec, dolžina, višinska razlika, ocena, skupni čas, dolžina jeklenice, priporočeni zemljevid in parkirišče z GPS koordinatama. Vsebina naslednjega okvirčka, tj. značilnosti poti, priporočena smer gibanja glede na strani neba, razna opozorila, se je v 2. knjigi preselila ob levi in desni rob besedila. K dovolj podrobnemu opisu spadata tudi pregledni zemljevid s traso poti ter fotografija z vrisano ferato in morebitnim umikom z nje v primeru nevihte ali druge nuje. Prvi del zaključujejo razni dodatki: koristni naslovi in telefonske številke. Morda bo kdo pogrešal podatke o kočah, trojezični slovarček uporabnih besed in priporočeno nadaljnje branje. Med dodatki v 2. knjigi je seznam fe-rat, rastoče sortiranih po težavnosti. Zaradi majhnega formata fotografije večinoma ne pridejo do izraza, razen tiste na str. 23 in mojstrskih dvostranskih slik. Na 55. strani v 2. delu bi se podnapis pod fotografijo pravilno glasil Cimon della Pala. Kadar je smiselno, so ferate nanizane tako, da se lahko povežejo s sosednjo, kar omogoča podaljšanje izleta oz. potovanje po feratah. Simpatičen, vsebinsko bogat in uporaben vodnik. Priporočam. Za konec še koščica za pravoverne: večina feratarjev na fotografijah ne nosi rokavic! Mire Steinbuch Andrej Rezar: Vonj zatona. Boj proti zlatorogovi bratovščini. Samozaložba, Medvode, 2018. 246 str., 14 EUR. uporabljajo energijo, ki jo mora človek prepoznati v sebi in se jo s pomočjo učitelja naučiti uporabljati -odvisno, na kateri strani je - v dobre ali slabe namene. Večinoma spremljamo pozitivne like, medtem ko negativce le občasno, kadar se ti odločijo odstraniti koga, ki jim je v napoto. Skupinica prijateljev, svetlih oseb, ki so zbrane okoli glavnega junaka, živi življenje, polno zabav, uživanja alkohola, opojnih substanc in seksa, vmes pa glavni junak Dorian in njegov najboljši prijatelj Gaber plezata v Dolomitih in se povzpneta na tritisočak v avstrijskih Alpah. Zanimivo, vsi so razsvetljeni z zdravo prehrano, najraje jedo lokalno pridelano organsko hrano, doma pečen kruh, uživajo vrhunske znamke vina, čaja, sirov, a tudi kokakolo in pivo. Knjiga se bere tekoče, napetost je spretno dozirana, da ne utrudi bralca tako kot kriminalke Dana Browna, v katerih med zapleti in rešitvami ni premora niti za polovičko čik pavze. Poanta zgodbe je v tem, da se človek od pamtiveka v svojem bistvu ni spremenil. V njem sta vedno prisotna dobro in zlo, svetla in temna sila, ki tvorita energijske tokove okoli njega in omogočata komuniciranje na daljavo. Kritika delovanja nekaterih sistemov v današnji slovenski družbi. Bralec se nehote sprašuje, v kolikšni meri se je Rezar naslonil na lastne izkušnje. Na zadnji strani avtor napove nadaljevanje zgodbe v naslednji knjigi. Mire Steinbuch m o (N £ H GO W > GO £ £ PLANINSKA ORGANIZACIJA Alpinista in gorskega reševalca Andreja Rezarja je najdba okoli pet tisoč let stare mumije v Otztalskih Alpah tako navdihnila, da je o tem napisal knjigo. Treba je imeti veliko domišljije in znanja o strukturiranju fabule, ki se začne kot fantazijski roman, po približno tretjini zgodbe življenja v bronasti dobi v Alpah dogajanje nenadoma preskoči v današnji čas in se prelevi v triler, v katerem gre za velik kapital. Rdeča nit, ki se vleče od Otzija, umrlega zaradi v boju dobljenih ran, je spopad med skrivnostno bratovščino negativnih ljudi, ki jih obvladujejo temne sile (celo kozorogi delajo za njih), in glavnimi liki, ki uporabljajo svoje svetle sile. Oboji Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Upavni odbor (UO) PZS se je 7. marca na sedežu PZS v Ljubljani sestal na zadnji seji pred letno skupščino PZS, ki bo potekala 13. aprila v Mariboru. Na seji so predstavili in sprejemali dokumente za obravnavo na skupščini, med drugim vsebinsko in finančno poročilo PZS, poročilo nadzornega odbora in vsebinski okvirni in finančni načrt dela za leto 2020. Člani UO so UD potrdili Pravilnik o izvajanju kontrole alkoholiziranosti na delovnem mestu in dela pod vplivom drog ali psihoak-tivnih snovi in predlog prenosa dela zemljišča ob Domu na Šmohorju na Občino Laško. PZS je namreč 10-od-stotna lastnica zemljišča, po kateri poteka cesta za dostop do doma. Enako so potrdili tudi Pravilnik o izvajanju kontrole alkoholiziranosti na delovnem mestu in dela pod vplivom drog ali psihoaktivnih snovi. Sledila je daljša razprava o razmerah v PD TAM, kjer je zaradi nesoglasij nekaj članov zapustilo to društvo in ustanovilo novo društvo Kozorog, ki je bilo po glasovanju sprejeto med nove člane PZS. PZS je pozvala planinska društva in klube, člane PZS, da se pridružijo največji raziskavi o turizmu v Sloveniji, ki poteka v okviru projekta TURIZEM 4.0. Odbor planinstvo za invalide/OPP je opozoril na razpisane termine usposabljanj, ki bodo potekali v Planinskem domu na Uštah - Žerenku, v nadaljevanju leta bodo še 17. do 19. maja (rok prijav: 3. maj) in 27. do 29. septembra (rok prijav: 17. september). Predstavljene bodo različne kategorije invalidnosti, invalid kot bio-psi-ho-socialno oseba, prilagoditev programa in vodenja pohodov. V okviru dneva za spremembe bo 5. aprila potekal inkluzijski pohod na Planino nad Vrhniko. Na sedežu PZS v Ljubljani je imel Izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez 21. februarja svojo 2. sejo. Na njej so podpisali sporazum z Društvom športnih novinarjev Slovenije ter se posvetili letošnjemu predlogu proračuna za šport. Mladinska komisija je marca študente povabila na izlet na Hleviško planino, društva in organizacije pa h koriščenju kapacitet v Planinskem učnem središču Bavšica. Mladi, ki želijo cenovno ugodno potovati z vlakom, odkrivati alpski svet in razpravljati o izzivih trajnostnega razvoja, so se lahko do 7. aprila prijavili k nakupu cenejših kart v okviru projekta Youth Alpine Interrail, ki ga izvajata Mladinski svet CIPRA in CIPRA International. Gospodarska komisija (GK). Več planinskih društev je razpisalo delovna mesta za opravljanje oskrbniških in drugih del v svojih planinskih kočah. PD Bled je objavilo razpis za celoletno delo oskrbnika Blejske koče na Lipanci z nastopom dela 1. novembra letos, PD Radovljica za delo oskrbnika Roblekovega doma na Be-gunjščici za čas poletne planinske sezone, PD Jesenice pa za delo natakarja in kvalificiranega kuharja v Ti-čarjevem domu na Vršiču. PD Tržič za oskrbovanje Planinskega doma na Zelenici išče zanesljiv in proaktiven oskrbniški par (rok za oddajo vloge je 19. 4.), najemnika Koče na Gozdu pa iščeta sodelavce v strežbi in v kuhinji za čas poletne sezone. GK je v sodelovanju z izvajalcem Višjo strokovno šolo za gostinstvo, vel-nes in turizem Bled v Šolskem hotelu Astoria Bled organizirala seminar za oskrbnike planinskih koč. Slušatelji (oskrbniki, najemniki in ostalo osebje, ki dela v kočah ali opravlja dela, ki so pomembna za delovanje planinskih koč) so se 27. in 28. marca seznanili s specifikami kuharstva v planinskih kočah s praktičnimi vajami, z vodenjem in obvladovanjem konfliktov, s statusom koč, hišnim redom, z obveznostmi in nalogami oskrbnika in osebja ter z informacijsko podporo poslovanju v planinskih kočah. Pomembne so bile tudi teme o gostoljubnosti, prvi pomoči in požarni varnosti v planinskih kočah. PZS je pozvala planinska društva s planinskimi kočami k oddaji vlog za podelitev certifikatov Okolju prijazna planinska koča in Družinam prijazna planinska koča; rok je 30. maj. Planinskim društvom je namenjena tudi pomoč svetovalne pisarne PZS za planinske koče, ki jo je PZS ustanovila leta 2012 in ki je namenjena svetovanju planinskim društvom pri čiščenju odpadne vode iz planinskih koč, oskrbi koče s pitno vodo in uvedbi notranjega nadzora nad pitno vodo, ravnanju z odpadki na koči, ravnanju z živili, nasvetom glede obnovljivih virov energije za koče ter energetske prenove koč in zmanjšanja porabe energije. Komisija za planinske poti (KPP) je imela 22. marca redni zbor markaci-stov, na katerem so potrjevali poročila in sprejemali načrte za naprej. Markacisti Meddruštvenega odbora planinskih društev (MDO PD) Dolenjske in Bele krajine so na srečanju pregledali bogato opravljeno delo in poročali o uspešnih meddruštvenih akcijah. PD Logatec obvešča, da je pot med Hotedršico in domačijo Grižar (Lome) ponovno odprta. Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) je 6. marca pripravila novinarsko konferenco z naslovom Veliko-nočnica in encijan - bomo občudovali le še plastične cvetove?; več o tem v tej številki Planinskega vestnika. Zbor odsekov za varstvo gorske narave je bil 16. marca v Nazarjih, pred-tem pa so tam izvedli še izpopolnjevanje za varuhe gorske narave. Odbor za varstvo gorske narave pri MDO PD Dolenjske in Bele krajine je uspešno izvedel usposabljanje za gorske stražarje, ki se ga je udeležilo kar 28 planincev iz devetih planinskih društev tega MDO PD. Komisija za alpinizem (KA) je objavila razpis izpitov za alpiniste v letu 2019, ki bodo potekali maja, v času med julijem in septembrom pa bodo opravljali še izpitno turo. Na Hrvaškem so 14. marca pripravili spominski večer ob 40-letnici odprave Everest 1979. Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca je med 1. in 10. marcem gostila gruzijske in bosanske alpiniste; preplezali so številne smeri v Ka-mniško-Savinjskih in Julijskih Alpah, v dry-toolišču v Hrastniku in v Ospu. Komisija za športno plezanje (KŠP) je v aprilu izvedla seminar za pridobitev naziva sodnik športnega plezanja, plezalce je obvestila o odlomlje-ni skali v sektorju Nos v plezališču Kotečnik in objavila povzetek sprememb s področja usposabljanj športnih plezalcev glede na novi Zakon o športu. 14. redne letne skupščine Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC), ki je bila med 14. in 16. marcem v Tokiu na Japonskem, se je je udeležil Jure Golob, član izvršnega odbora KŠP. Na dnevnem redu so med drugim obravnavali najnovejše informacije o olimpijskih igrah Tokio 2020, enakost spolov in razvoj paraplezanja. KŠP je razpisala licenčni seminar za strokovne kadre na področju športnega plezanja. Ob novi tekmovalni sezoni državnega prvenstva v športnem plezanju je KŠP začela z izdajanjem tekmovalnih licenc za letošnje leto. Na balvanskem tekmovanju Studio Bloc Masters2019 sta pred začetkom svetovnega pokala Janja Garnbret in Anže Peharc 24. marca v nemškem Pfungstadtu stopila na najvišjo stopničko; skupno se je pomerilo 475 športnih plezalk in plezalcev. Organizacijski odbor olimpijskih iger (01) v Parizu 2024 je potrdil predlog štirih dodatnih športov na 01 2024, med katerimi je tudi športno plezanje. Do poletnih olimpijskih iger Tokio 2020, ki bodo potekale med 24. julijem in 9. avgustom, pa je le še 467 dni. V Tokiu bo premiera na olimpijskih igrah doživelo športno plezanje. Komisija za gorske športe (KGŠ). 3. marca so se v mestu Oulu na severu Finske na sklepni tekmi evropskega pokala v lednem plezanju pomerili ledni plezalci; slovenske vrste so zastopali Jaka Hrast (AO PD Domžale), Miha Habjan (Akademski AO) in Maja Šuštar (AO PD Domžale). Šuštarjeva in Hrast sta zasedla tretje mesto v skupni razvrstitvi evropskega pokala v lednem plezanju. Na državnem prvenstvu med posamezniki Zelenica Ski Raidstd 3. marca državna prvaka postala Luka Ko-vačič med člani in Karmen Klančnik Pobežin med članicami, Nejc Kuhar pa je s tekmo na Zelenici uradno zaključil svojo tekmovalno kariero. Luka Kovačič je na svetovnem prvenstvu v turnem smučanju v Villar-su v Švici v vzponu dosegel odlično 14. mesto, na posamični tekmi je bil 21. Društvo GRZS Celje je 24. marca organiziralo tradicionalno turnosmu-čarsko tekmovanje - Memorial celjskih reševalcev 2019 v Logarski dolini, zaključno tekmo slovenskega pokala v tekmovalnem turnem smučanju. 26. gorski tek pod Kriško goro bo na velikonočni ponedeljek, 22. aprila; štel bo za tržiški pokal v rekreativnih tekih za leto 2019 in memorial Janka Likarja Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je pozvala vodnike k naročilu turnokolesarskih majic. Vse, ki si želijo pridobiti in izboljšati znanje osnov turnega kolesarstva, pa je povabila v šolo turnega kolesarstva v Maribor. Planinska založba PZS že pripravlja nov planinski koledar za leto 2020; tako je objavila razpis za odkup digitalnih fotografij, ki bodo prihodnje leto krasile koledar. Izšel je dopolnjen in prenovljen špor-tnoplezalni vodnik Kraški rob, ki obsega 432 strani in pokriva dvajset plezališč z več kot 2600 smermi. Vodnik je v celoti dvojezičen, v slovenščini in angleščini, s kratkimi prevodi v nemščino, italijanščino, hrvaščino in francoščino. Z nakupom športnople-zalnega vodnika Kraški rob podprete Projekt OSP (Opremimo slovenska plezališča). Zdenka Mihelič Podeljene letošnje diplome dr. Angele Piskernik Komisija za varstvo gorske narave (KVGN) PZS je 16. marca v Nazar-jih pripravila letni zbor odsekov za varstvo gorske narave. Na zboru so predstavili delo, poročila in načrte pa potrdili in sprejeli soglasno. Pred zborom je KVGN izvedla licenčno r-- o fN « IZ H GO W > Iz C 00 izpopolnjevanje za varuhe gorske narave (VGN) s tematskim pohodom iz Nazarij do Zavodic in nazaj. V lanskem letu je imelo odsek za varstvo gorske narave le 105 planinskih društev od skupno 285 planinskih društev, klubov in postaj GRS, članov PZS. V Sloveniji je 308 varuhov gorske narave, od tega jih je 110 z licenco. KVGN, katere načelništvo je na lanskem zboru prevzel Marijan Denša iz PD Nazarje, je v letu 2018 delo usmerjala predvsem v sprotno in kritično spremljanje stanja in posegov v gorsko okolje in naravo ter informiranje organov PZS in javnosti o nedovoljenih posegih in aktivnostih; v pripravo strokovnih stališč do načrtovanja različnih dejavnosti in prostorskih posegov v gorsko naravo in okolje nasploh; v konsolidacijo organiziranosti in delovanja varstva gorske narave v PZS ter v promocijo varstva gorske narave med planinsko in širšo javnostjo. Tako so na primer v sodelovanju s podjetjem Spar pripravili brošuro Gorska pustolovščina, izdali angleško različico zloženke V naravi smo samo gostje in ponatisnili slovensko izdajo, izvedli akcijo Vaš korak je pomemben za ozaveščanje hoje po markiranih poteh, in ne izven njih, ter uspešno organizirali naravovarstveni planinski tabor v Mlačci pri Mojstrani. Načrti za delo v letošnjem letu so smeli, veliko pozornosti pa bo namenjene ozaveščanju, kritičnemu spremljanju stanja in posegov v gorsko naravo, nujnemu odzivanju, mednarodnemu sodelovanju in delu z mladimi na področju varstva gorske narave. Na zboru so se najzaslužnejšim članom na področju varstva gorske narave za življenjsko delo zahvalili s podelitvijo diplom dr. Angele Piskernik in jih spodbudili k nadaljnjemu sodelovanju in aktivnostim. Diploma dr. Angele Piskernik je najvišje priznanje KVGN, podeljuje se gorskim stražarjem, varuhom gorske narave in drugim zaslužnim posameznikom za njihovo življenjsko delo na področju varstva in ohranjanja gorske narave, lahko pa tudi organizacijam za njihove izjemne dosežke na tem področju. Letošnji prejemniki diplom so Jožica Jegrišnik (PD Polzela), Zdenko Letošnji prejemniki diplome dr. Angele Piskernik Foto: Sonja Modlic Kupčič (PD Dravograd), Stanka Ogo-revc (PD Brežice), Danica Padjan (PD Vrelec Rogaška), Maksimiljan Seni-ca (PD »Bricnik« Muta) in Miro Stro-sar (PD Nova Gorica). Vsi so dolgoletni delavci v planinstvu na različnih področjih, še posebej pa pri varstvu gorske narave. Jožica Jegršnik je posebej zaslužna za pripravo in izvedbo tradicionalnega naravovarstvenega planinskega pohoda Po nagelj na Goro Oljko, ki poteka od leta 2016. Zdenko Kupčič je aktivno sodeloval pri obnovi Planinskega doma Ko-šenjak in postavitvi čistilne naprave, skrbi za vzdrževalna dela in urejeno okolico doma, obiskovalce pa opozarja na pravilen odnos do narave. Zdenko je veliko pripomogel tudi k podelitvi certifikata Okolju prijazna planinska koča, ki ga je v lanskem letu prejel Planinski dom Ko-šenjak. Po zaslugi Stanke Ogorevc je delo celotnega planinskega društva prežeto z naravovarstveno vsebino, naravovarstveni izleti pa so dobro obiskani. Danica Padjan pripravlja naravovarstvene aktivnosti, pomaga pri varovanju in ohranjanju rastišča velikonočnice na Boču, sodeluje pri občinskih čistilnih akcijah in na vsakoletnih naravovarstvenih pohodih, za planinstvo navdušuje starejše generacije, jih spodbuja k rekreaciji, hkrati pa s svojim zgledom pri vseh generacijah vpliva na odgovoren odnos do narave. Maksimi-ljan Senica je sodeloval pri postavitvi naravovarstvenih tabel na krožni poti planinskega društva »Bricnik« Muta, skupaj z markacisti skrbi za ustrezno urejanje in vzdrževanje planinskih poti, svoje znanje pa prenaša na ostale na planinskih taborih, naravoslovnih delavnicah in planinskih pohodih. Po zaslugi Mira Strosarja potočni rak v reki Idriji ni bil popolnoma iztrebljen, posebej se je zavzel za izvedbo naravovarstvenih taborov za otroke, sodeloval je pri ustanovitvi Odseka za varstvo gorske narave PD Nova Gorica, pomagal pa je tudi pri tem, da je PD Valentin Stanič pridobilo in usposobilo Dom pod Ježo. Zdenka Mihelič 45 let PD Gorenja vas Planinsko društvo Gorenja vas je na svojem 45. občnem zboru ugotavljalo, da je društvo aktivno in sledi svojemu poslanstvu. Članstvo društva je stabilno, aktivno in pripravljeno vložiti veliko prostovoljnega dela v delovanje društva. Zato smo ob tej priložnosti osemnajstim zaslužnim članom podelili častne znake PZS in pohvale PZS. Vodniki PZS so organizirali bolj ali manj zahtevne ture v hribe in visokogorje. V domačem okolju vsako leto izpeljemo vsaj en pohod, za svoje člane pa tudi daljši izlet v tujino. Lani smo pridobili dve vodnici PZS in enega markacista z licenco A. Letos se bodo na tečaj za markaciste odpravila še tri dekleta. Na obeh osnovnih šolah imamo planinske skupine, v katere je vključeno več kot devetdeset učencev, mentorice pa organizirajo zanimive izlete, ki se jih učenci zelo radi udeležujejo. Že drugo leto zapored smo v zimskem času člane in prebivalce Gorenje vasi in Poljanske doline razveseljevali z mesečnimi predavanji in potopisi. Od začetka novembra do začetka maja pa je naša glavna naloga skrb Uabilo planinskim društuom Vabimo planinska društva, ki izdajajo društvena glasila in zbornike, da nam jih pošljejo in jih bomo predstavili v Planinskem vestniku. Uredništvo Na občnem zboru smo zaslužnim članom podelili tudi bronaste častne znake PZS. Arhiv PD Gorenja vas za Zavetišče GS na Jelencih, odprto ob sobotah, nedeljah in praznikih, v katerem prostovoljno dežurajo naši člani. Uresničujemo idejo akcije Prijatelji Jelenc, kjer število pohodnikov raste iz leta v leto. V naslednjih letih nas na Jelencih čaka kar velik zalogaj, in sicer ureditev komunalnih odplak. 12. maja bomo pripravili že 43. spominsko-rekreativni pohod na Blegoš, naše zatočišče, našo goro in priložnost za krepitev telesa in duha. Nanj se lahko povzpnete iz Javorij, Leskovice, Hotavelj in iz Davče prek Črnega vrha ali prek vasi Potok. Rafael Krvina Rekordni fotonatečaj PD Gorenja uas "Vremenski razgledi z vaših hribov" je bil naslov nagradnega fotografskega natečaja PD Gorenja vas, ki se je zaključil 27. januarja. Na že osmem natečaju, ki ga je društvo letos prvič organiziralo skupaj s Foto klubom Anton Ažbe iz Škofje Loke, je sodelovalo 36 fotografov iz Škofje Loke, Nove Gorice, Ljubljane, Železnikov, Poljanske doline, z Iga, Oreš-ja in s Ptuja s skupno 302 fotografijama. Tričlanska komisija je fotografije ocenila po svojih strokovnih in estetskih merilih. Diplomo za peto mesto je za fotografijo Skozi meglo prejel Roman Zupanc, Nevihta bo je Milanu Mihaliču prinesla četrto mesto, tretjeuvrščena je bila fotografija Triglavski smuk Marka Šubica, drugo mesto je zasedla fotografija Kot Simona Primožiča, najbolj pa se je razpisani temi približal Aleš Frelih, ki je v objektiv ujel Triglav. Strokovna komisija je podelila še posebno priznanje, ki ga je za fotografijo Naelektreno nebo prejel Matej Steger. "Vesel sem, da je tokratni natečaj presegel lanskoletnega, tako po številu kot tudi po kakovosti poslanih del. Nagrajeni avtorji so na natečaj poslali vsak po deset fotografij in v finale se je z lahkoto uvrstila večina njihovih del," je dejal vodja natečaja Darko Miklavčič. Najboljše fotografije so trenutno na ogled v OŠ Ivana Tavčarja, razstavljene pa bodo še v gostišču Blegoš v Ja-vorjah, v Koči na Blegošu, galeriji OŠ v Poljanah in v Foto klubu Anton Ažbe. Naslov naslednjega nagradnega natečaja bo "Vaš gorski selfie portret", za katerega bomo fotografije zbirali od začetka decembra 2019 do konca januarja 2020. Lidija Razložnik Balkan Riuer defence -ohraniteu balkanskih rek Treba je ohraniti zadnje divje reke v Evropi, ki še nezajezene tečejo in ohranjajo bogat ekosistem v sebi in okoli sebe. Hidroelektrarne z jezovi so invaziven poseg v občutljiv prostor, ki zaradi nekaj promi-lov pridobljene električne energije povzročijo veliko in nepovratno okoljsko škodo. Aktivisti, ki z veslanjem opozarjajo na neprecenljivo vrednost rek in na to, da obstajajo drugačne možnosti, vabijo na 4. Balkan Rivers Tour. Potekal bo v treh državah: - Romunija: 15.-20. april 2019 - Slovenija: 7.-13. julij 2019 - Bolgarija: 24.-29. september 2019 Vse podatke dobite na njihovi spletni strani: https://balkanriverdefen-ce.org/brt4/. Tina Leskošek o (N £ H GO W > £ Zmagovalna fotografija Triglav Foto: Aleš Frelih SLOVENSKI PLANINSKI IMUZEJ muzejsko-planinska transverzala po Gorenjski Neverjetne gore je skupni projekt muzejev na Gorenjskem, ki predstavlja gorske zgodbe - del naše skupne preteklosti; ne nazadnje je po gorah poimenovana tudi naša pokrajina, Gorenjska. V projektu smo vzpostavili muzej-sko-planinsko transverzalo, ki nas čez hribe vodi od muzeja do muzeja. Z gora vabimo v muzeje, kjer dediščino hranimo in jo predstavljamo, obenem pa se iz muzejev obračamo h goram. GORENJSKA PLANINSKO MUZEJSKA POT vabimo na novo gorenjsko muzej-sko-planinsko transverzalo od Dov-ške Babe na zahodu, čez vrhove Karavank in Kamniško Savinjskih Alp do Velike planine na vzhodu. Za (geo) lovce na zaklade bo vzpostavljena nova igra iskanja zakladov (GeoCa-ching). Neverjetne gore bomo obiskovali v šestih muzejih, kjer bomo spoznali več kot trideset predmetov in dvaindvajset gorskih vrhov. Med njimi je šest poudarjenih z vidika naravne in kulturne dediščine. V skupnem vo-dničku bodo opisi muzejev, predmetov in vrhov, zbiramo pa tudi žige in nagrade. V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije bomo nagradili tiste, ki bodo v enem letu prehodili gorenjsko mu-zejsko-planinsko transverzalo, kakor tudi tiste, ki bodo obiskali vseh šest muzejev. Pojdimo skupaj na #neverjetnegore. Irena Lačen Benedičič niarija Lah Uild o 00 Gorenjska muzejsko-planinska tran-sverzala ponudi planincu, da spozna naravno in kulturno dediščino v najširšem pomenu besede. Naše aktivnosti začnemo ob mednarodnem dnevu muzejev, v maju 2019. V Loškem muzeju v Škofji Loki bodo predstavljeni Lubnik in predmeti bakrene dobe, v Kamniku bo na gradu Zaprice prikazano planšarstvo - življenje na Veliki planini. V Tržiškem muzeju bodo predstavili smučarsko tekmo na Zelenici, v Čebelarskem muzeju v Radovljici plemenilne postaje v visokogorju, v Gorenjskem muzeju v Kranju se bodo spomnili 40. obletnice slovenskega vzpona na Everest, v Slovenskem planinskem muzeju pa boste izvedeli, kako #gre-movhribe danes. Planince, gornike, ljubitelje naravne in kulturne dediščine ter narave V letošnjem marcu je minilo dvajset let od smrti Marije Lah Vild iz Murske Sobote. Marija je pri širjenju planinstva v Pomurju opravila pionirsko delo. Spodbudila je ustanovitev Planinskega društva Mura, bila je njegova dolgoletna predsednica in vseskozi duhovna vodja. V času razmaha tekstilnega in konfekcijskega podjetja Mura, v katerem je vodila kadrovsko socialno službo, je cvetelo tudi Murino planinstvo. Predvsem zaradi njene požrtvovalnosti in navdušenja nad gorami, ki ga je prenašala na sodelavce. Mnogi rojaki so ob njenem vodenju odkrili lepote skalnih velikanov. Zastavljala si je visoke cilje, jih dosegala s pogumom in izjemno življenjsko energijo. Vsak osvojeni vrh je rodil želje po novih, zahtevnejših turah. Pri petdesetih je v navezi z Avgustom Delavcem preplezala Slovensko smer v Triglavski steni, se dogovorila za vzpon na Mont Blanc in leta 1985 z vodniki iz Mojstrane tja popeljala prijatelje. V kasnejših letih so se Gorenjci in Prekmurci skupaj povzpeli na mnoge evropske vrhove. Razvilo se je prijateljstvo, ki je pripeljalo do pobratenja PD Mojstrana, PD Matica in PD Mura iz Murske Sobote. Člani društev še vedno snujejo skupne akcije, se srečujejo na pohodih in slovesnostih ob jubilejih. Planinski muzej Mojstrana je ob stoletnici rojstva legendarnega prvega ravnatelja muzeja Avgusta Delavca pripravil razstavo o njegovem življenju, zaslugah za uveljavitev muzeja in postavitvi nove muzejske stavbe. Del razstave, ki je opisno in s fotografijami prikazal povezanost gorenjskih in prekmurskih planincev, je bil predstavljen tudi v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Fotografije so oživile spomine na skupne pohode pod vodstvom karizmatičnih planinskih vodnikov -Avgusta in Marije. Marija je do svoje prezgodnje smrti ostala zvesta goram, svojemu društvu in podjetju Mura. Vodila je pohode, skrbela za vodniški kader, markirala poti in aktivno delovala v organih Planinske zveze Slovenije. Po upokojitvi je tri poletja zapored brez plačila delala kot oskrbnica Staničeve koče in Aljaževega doma v Vratih. V zgodovino pomurskega planinstva je zarisala sijoče, neizbrisne žarke. Dvajsetletnica njene smrti žal sovpada s prenehanjem delovanja PD Mura. Še prej je ugasnil nekdanji konfekcijski velikan Mura, kjer je delala do upokojitve. Marsikaj je drugače kot nekoč. Kljub slabšim prometnim zvezam in nižjemu standardu smo v gorah prebili veliko časa. Mariji gre zahvala za zlato dobo našega planinstva in tovarištva, za polnost življenj, ko so ta bila v zenitu. Ivanka Klopčič J 'A >L \ U prihodnjih številkah Planinskega uestnika boste lahko prebrali ... TEmn mESECA 40 let Zahodnega grebena Eueresta, soteskanje, gore in energetika inTERUJU Ludouic Rauanel, Hervé Barmasse z nnmi nA pot U Uisokih Turah gorenjska televizija www.gtv.si 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. jrimor$ki Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. __ ^ftvtn vsak petek ob 17,05 h ^B HpL -j':i Tçt. g Op®! na Radiu Ognjišče l^^^T flHPjflhfijj^P7 ,> V RADIO ST. 1 OD KOLPE DO BARJA radijska oddaja ČEZ HRIBE IN DOLINE vsak 3. četrtek v mesecu, ob 17. uri SESLISIMO! ore RADIO 99.5 MHz 106.fi MHz 107.9 MHz Rožna ulica 39 1330 Kočevje T: 01/893 99 10 F: 01 /833 99 24 E: info@univox.si mi '• r^tiirfiV- ALPINIZEM Ž TABORJENJE 'PLEZANJE Več artiklov na IGLU SPORT UGODNO od 1.4. do 28.7.2019 oziroma do razprodaje zalog POHODNIŠTVO - GORNIŠTVO - ALPINIZEM Ž LD FITZ ROY 2.5LII JKT Redna cena: 149,99 € Nova cena: 39,99 € LA SPORTIVA STREAM GTX SURROUNDW'S Redna cena: 189,99 € - 40 % Nova cena: 142,49 € LA SPORTIVA STREAM GTX SURROUND Redna cena: 189,99 € - 25 % Nova cena: 142,49 € Ljubljana - Vič Tržaška cesta 88, T: 01/ 422 8100 Ljubljana - center Petkovškovo nabrežje 31, T: 01/ 439 2285 Ljubljana - BTC Hala 10 Šmartinska cesta 152, T: 01/ 585 1517 Ljubljana PCL Pesarska 10, T: 08/ 205 6348 Koper Ljubljanska cesta 3 (vhod Ferrarska), T: 059/ 039 400 Tolmin Trg 1. maja 1, T: 05/ 381 0338 Celje Ulica mesta Grewenbroich 9, T: 03/ 492 9300 Kranj Ulica Mirka Vadnova 19, T: 04/ 234 2478 Lesce Železniška cesta 5, T: 04/ 530 2810 _info@iglusport.si_ Maribor Jadranska cesta 27, T: 02/ 320 4700 Solkan (Nova Gorica) Trg Jožeta Srebrniča 4, T: 05/ 300 6144 Bovec Ledina 3, T: 05/ 388 6555 Idrija Ulica svete Barbare 3, 05/ 373 4044 Velenje Rudarska cesta 2b, 041 660 963 GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABORJENJE <0 PLEZANJE WWW.IGLUSPORT.SI POHODNIŠTVO ^ GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABOR.