58 Glasnik SED 60|2 2020 * Teja Turk, univ. dipl. muzikologinja in sociologinja kulture, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; teja.turk@zrc-sazu.si. Razglabljanja Teja Turk* Uvod Inštrumentalna ljudska glasba, ki je bila največkrat name- njena razvedrilu poslušalcev in spremljavi plesa ter izvaja- na na temu namenjenih dogodkih, je bila prav zaradi raz- vedrilne in komercialne narave pogosto vrednotena slabše od ljudske vokalne glasbe, ki je bila, nasprotno, razumlje- na kot izraz človekove prvobitne ustvarjalnosti in kot taka še posebej v času razvijajočih se nacionalnih teženj v 19. in prvi polovici 20. stoletja zanimiva za zapisovalce. 1 Za inštrumentalne ljudskoglasbene prakse so se raziskovalci začeli zanimati pozneje. Med raziskavami inštrumentalne ljudske glasbe je temelj- no delo opravila Zmaga Kumer v knjigi Ljudska glasbi- la in godci na Slovenskem (1983, glej tudi Kumer 1957a, 1957b), ki je doslej edino pregledno, enciklopedično za- stavljeno delo o glasbilih, ki so bila pisno, slikovno ali zvočno dokumentirana za slovenski prostor. Z inštrumen- talno ljudsko glasbo so se z različnih stališč ukvarjali Dra- go Hasl (žvegla, 1977), Mira Omerzel Terlep (oprekelj, 1980), Julijan Strajnar (rezijanska violina, cítira, 1988), Igor Cvetko (otroška glasbila in zvočne igrače, 1991), Maša Komavec (diatonična harmonika, 2002), Emil Zon- ta (tržaška diatonična harmonika, triestina, 2004), Dario Marušić (istrska glasbila, 2005), Mojca Kovačič (pritrka- 1 O zanimanju zapisovalcev in raziskovalcev za vokalno v primerjavi z inštrumentalno ljudsko glasbo glej Pettan 1995 in Bejtullahu 2016; o vrednostnem statusu godcev v družbi je pisala Zmaga Kumer (1983). vanje, 2012, diatonična harmonika, 2015), Drago Kunej (trstenke, 2016) idr. Povod za pričujoči prispevek je doktorska raziskava, kate- re predmet so inštrumentalne ljudskoglasbene prakse prve polovice 20. stoletja in kulturne identifikacije Slovencev, povezane z nekaterimi glasbenimi praksami. Del raziskave zato zajema analiza tistih segmentov zvočnega arhiva Glas- benonarodopisnega inštituta ZRC SAZU (v nadaljevanju GNI), ki vsebujejo zvočne primere inštrumentalne ljudske glasbe, pri čemer so za ta časovni okvir relevantni predvsem posnetki na magnetofonskih trakovih. Ker so raziskovalci na terenu navadno iskali starejše informatorje, od katerih so lahko dobili podatke o preteklosti in ki so pogosto predsta- vili glasbeni repertoar iz svoje mladosti, so uporabni za razi- skave prve polovice 20. stoletja, čeprav so nastali pozneje. Za raziskovanje glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so nastopale v domeni ljudske glasbe pred nastankom zvoč- nega gradiva GNI, imamo na voljo nekatere posredne vire, kot so likovne upodobitve na freskah in panjskih konč- nicah, pri čemer naj bi bile slednje bolj zanesljiv odraz praks ruralnega okolja (Kumer 1983: 134), fotografije in omembe v historičnih virih ter ljudskem pesemskem iz- ročilu. Dobre zvočne vire, ki raziskovalcu omogočajo po- drobnejšo etnomuzikološko analizo ne le glasbil in z njimi povezanih stališč, pač pa tudi repertoarja, ki so ga na ta glasbila igrali, imamo na razpolago od leta 1955, ko se je na GNI začelo sistematično zvočno dokumentiranje ljud- skoglasbenih praks na terenu. Magnetofon, ki je bil prva Izvleček: Inštrumentalni ljudski glasbi je bil v dosedanjih etno- muzikoloških raziskavah na Slovenskem v primerjavi z vokalno ljudsko glasbo prostor skromneje odmerjen. Predstavljeni so vzroki za skromnejše zanimanje raziskovalcev za inštrumen- talno ljudsko glasbo v preteklosti in zvočno dokumentiranje ljudskoglasbenih praks na magnetofonske trakove, ki so del zvočnega arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Prispevek ob analizi nabora glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so bile zvočno dokumentirane na teh magnetofonskih trakovih, razkriva, kaj nam terenski posnetki inštrumentalne glasbe lahko povedo o preteklih konceptih glasbene folkloristike. Ključne besede: inštrumentalna ljudska glasba, glasbila, inštrumentalne zasedbe, etnomuzikologija, zvočni arhiv Glasbe- nonarodopisnega inštituta ZRC SAZU Abstract: Instrumental traditional music has not received as much attention as vocal traditional music in the past Slovenian ethnomusicological studies. The article presents reasons for scholars’ modest interests in instrumental traditional music and documenting it on tape recordings that are now part of the sound archive at the ZRC SAZU Institute of ethnomusicology. The article analyses which musical instruments and ensembles were documented on these recordings and reveals what field recordings of instrumental music can reveal about past con- cepts of music folkloristics. Keywords: instrumental traditional music, musical instru- ments, musical ensembles, ethnomusicology, the sound archive of the ZRC SAZU Institute of ethnomusicology ODSEV ETNOMUZIKOLOŠKIH USMERITEV V POSNETKIH INŠTRUMENTALNE LJUDSKE GLASBE NA MAGNETOFONSKIH TRAKOVIH Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 1 1. 2. 2020 Glasnik SED 60|2 2020 59 Razglabljanja Teja Turk naprava, uporabljena za snemanje zvoka na terenskih sne- manjih sodelavcev GNI, je bil v redni uporabi do zgodnjih 90. let, kar pomeni, da lahko na magnetofonskih trakovih spremljamo skoraj štiri desetletja obsegajoč razvoj inštru- mentalne ljudske glasbe. Slednja, tj. zvočno dokumentira- na pretekla dediščina inštrumentalne glasbe v slovenskem prostoru, 2 v raziskavah (še) ni dobila pravega mesta, zato je pregled glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so bile na teh zvočnih nosilcih dokumentirane, prvi korak k temu. Prispevek odgovarja na naslednja raziskovalna vprašanja: koliko enot inštrumentalne glasbe se nahaja v zvočnem arhivu GNI, katera glasbila in inštrumentalne zasedbe so bile dokumentirane na terenskih snemanjih, kolikšna je njihova številčna zastopanost in kaj lahko s posnetkov na magnetofonskih trakovih razberemo o zvočni sliki in- štrumentalne ljudske glasbe v 20. stoletju. Primerjava in analiza teh podatkov, pridobljenih iz zvočnih posnetkov in metapodatkov iz spremne dokumentacije, razkriva, katera glasbila in inštrumentalne zasedbe so bile del vsakdanjih in katera redkih glasbenih praks. Na podlagi posnetkov in- štrumentalne glasbe v zvočnem arhivu GNI želim ob upo- števanju preteklih raziskav inštrumentalnih ljudskoglasbe- nih praks prikazati pomen, ki ga je inštrumentalna ljudska glasba imela za raziskovalce v primerjavi z vokalno ter vpliv nekaterih raziskovalskih usmeritev, ki so bile pove- zane tudi z zunanjimi (npr. narodnoistovetvenimi) motivi, na interpretacije zbranega in dokumentiranega gradiva. Uporabljeni izrazi V besedilu uporabljam izraza »glasbilo« in »inštrumental- na zasedba« ne glede na to, ali gre za namenska, tovarni- ško oziroma obrtniško izdelana ali priložnostna glasbila domače izdelave. Pri tem predvidevam, da (z nekaj izje- mami) vsa obravnavana glasbila in inštrumentalne zased- be nastopajo v domeni ljudske glasbe, torej se navezujejo na »zbir tradicionalnih glasbenih«, v tem primeru inštru- mentalnih »praks preteklosti pretežno ruralnega prebival- stva« (Šivic 2014: 45). Na terenu so bila poleg glasbil, ki so jih raziskovalci razumeli v domeni ljudske glasbe, posneta tudi glasbila, ki v dosedanjo temeljno slovensko literaturo o ljudskih glasbilih niso bila uvrščena (saksofon, evfonij, tamburin, klavir). Ker marsikatero glasbilo (npr. violina, klarinet, trobenta) nastopa tako v okviru ljudske, umetnostne in popularne glasbe, je v času, ko je nastalo 2 V prispevku pri opredeljevanju t. i. slovenskega prostora izhajam z območij, kjer so sodelavci GNI opravili terenska snemanja ljud- skoglasbenih praks, tj. za območje današnje Republike Slovenije in nekatere zamejske pokrajine, kjer so se prebivalci identificirali kot pripadniki slovenskega naroda ali pa so jih kot take razumeli raziskovalci. Posamezna snemanja slovenskih manjšin po svetu so bila opravljena v Franciji, Združenih državah Amerike in Kanadi. Na magnetofonske trakove je posneta glasba izseljencev v nekaterih krajin v Franciji, pri čemer so vsi posnetki vokalni, enako velja za posnetke dr. Franceta Cigana (glej Kralj 2020). obravnavano zvočno gradivo, veljala naslednja definicija ljudskega glasbila: Ljudsko glasbilo lahko postane vsako glasbilo, na katerega igrajo ljudski godci melodije iz ljudskega izročila ob priložnostih, ki sodijo v njegov okvir, in pa predmeti, ki jim ljudska raba daje veljavo glas- bila (npr. otroške zvočne igrače, bič o pustu, raglje, klopotci itd.). (Kumer 1983: 8) Za poimenovanje glasbil uporabljam splošno uveljavljene izraze, razen v primerih, ko je narečno ime uveljavljeno do te mere, da jasno opredeljuje območje uporabe in zna- čilnosti glasbila (npr. cítira za violino v Reziji, triestina za diatonično harmoniko tržaške izdelave). Za inštrumen- talne zasedbe, katerih sestava je do neke mere določena, uporabljam ustaljene izraze (npr. tamburaški zbor, pihalna godba, narodnozabavni ansambel). Za poimenovanje iz- vajalca inštrumentalne glasbe bi bil kot nevtralna oznaka brez zgodovinske in glasbeno-zvrstne opredelitve ustrezen izraz inštrumentalist, ker pa sta bila v časovnem okviru obravnavanega zvočnega gradiva ustaljena izraza »godec« oziroma »ljudski godec«, ju uporabljam tudi sama. Magnetofonski trakovi kot vir za raziskave preteklih inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks Za raziskavo, ki obravnava obdobje prve polovice 20. sto- letja, so posnetki na magnetofonskih trakovih iz zvočnega arhiva GNI pomemben vir za analizo preteklih glasbenih praks, saj, čeprav so nastajali od leta 1955, odstirajo podo- bo inštrumentalne glasbe še nekaj desetletij v preteklost, kolikor je segel spomin sogovornikov. Terenski posnetki so pogojeni s trenutnimi možnostmi in okoliščinami. Pogosto so snemanja na terenu potekala v no- tranjih prostorih (običajno na domu sogovornikov oz. god- cev), kjer so bile sicer boljše razmere za snemanje (tišina, prostor za snemalne naprave ipd.), a je bila prav zato glasba izolirana od funkcij spremljave plesa in zabave ter izvzeta iz svojega primarnega okolja izvajanja. 3 Redke izjeme so posnetki dogodkov, kot npr. svatba, pustovanje ali jurjeva- nje; na teh je posneta glasba v kontekstu, a so ti posnetki običajno slabše kakovosti, spremni zapisi v terenskih zvez- kih pa manj natančni in sistematični. V praksi so glasbeniki nastopali v različnih okoliščinah; v hrupu, pogosto pa tudi na prostem, med ljudmi, kjer so bili poleg glasbe navzoči še drugi zvoki (vriskanje, ploskanje, udarjanje z nogo ob tla), ki so jih ustvarjali bodisi glasbeniki bodisi plesalci. To na 3 Ker so plesne melodije na snemanju vzete iz konteksta, torej v od- sotnosti plesalcev, »skoraj nikoli niso zaigrane v pravem tempu prav zaradi tega, ker godec ni igral za ples. […] Godci so ob snemanju večkrat poudarili, da jih odsotnost plesalcev moti« (Ramovš 1991: 100). Vzrok, da se na snemanju ni plesalo, je lahko bil tudi, da »so bili godci v času snemanja že starejši in niso več igrali na plesnih zabavah ali pa udeleženci plesnih zabav od njih niso več zahtevali teh plesnih melodij« (R. Kunej 2014: 127–128). Glasnik SED 60|2 2020 60 Razglabljanja Teja Turk večini drugih terenskih posnetkov ni dokumentirano, lah- ko pa so v pogovoru med raziskovalcem in informatorjem omenjeni kot del ljudskoglasbenih praks. Sodelavci GNI so ljudskoglasbene prakse na terenu na magnetofonske trakove dokumentirali od začetka teren- skih snemanj leta 1955 do leta 1993, ko so magnetofone zamenjale novejše (digitalne) snemalne naprave. Količina posnetega gradiva na traku je odvisna od snemalne naprave in načina snemanja, zato je na različnih trakovih število po- snetkov (enot) različno. Razlikuje se tudi razmerje med vo- kalno in inštrumentalno glasbo, kjer se slednja nahaja; lahko so vsi posnetki na traku inštrumentalni, v več primerih pa sta na traku posneti tako inštrumentalna kot vokalna glasba. V omenjenem obdobju je bila inštrumentalna glasba (po doslej zbranih podatkih) posneta na približno 400 od skup- no okoli 1.500 trakov. Pri tem je treba opozoriti, da vsi posnetki niso nujno terenski dokumenti ljudskoglasbenih praks; nekateri posnetki so nastali na folklornih priredit- vah in festivalih, tekmovanjih glasbenikov (največkrat harmonikarjev) in šolskih prireditvah. Na nekaterih trako- vih, ki jih hrani GNI, je vsebina, ki je niso posneli sodelav- ci GNI, npr. trakovi Franceta Cigana, trakovi študenta iz Italije, 4 plošča Ta Rozajanska dülyna in zvočni dokumenti, ki so nastali v sodelovanju GNI z radijskimi hišami. Pridobljeni podatki o glasbilih in inštrumentalnih za- sedbah na magnetofonskih trakovih v zvočnem arhivu GNI niso popolnoma zanesljivi in dokončni. Okoli 300 magnetofonskih trakov (od tega je verjetno inštrumentalna glasba dokumentirana na približno 40) še ni restavriranih in digitaliziranih, zato posnetkov na njih ni mogoče poslu- šati. V teh primerih sem o posneti vsebini na trakovih skle- pala iz pripadajoče spremne dokumentacije, tj. terenskih zvezkov in zapisnikov, vendar pa so tudi ti zapisi včasih nepopolni in skopi s podatki. Zgodovina zanimanja raziskovalcev za inštrumentalno ljudsko glasbo Raziskave inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks Sistematične raziskave ljudske glasbene in plesne tradicije so se začele leta 1934, ko je bil ustanovljen Folklorni inšti- tut – današnji Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, za katerega je raziskovalne smernice utemeljil France Marolt. Kljub navedbi Zmage Kumer, da se je GNI vse od ustano- vitve »stalno zanimal za glasbila in godce na vseh teren- skih raziskovanjih« (Kumer 1983: 11), pa glede na količi- no zvočnega gradiva in preteklih raziskav inštrumentalna ljudska glasba ni (bila) postavljena ob bok ljudski vokalni glasbi kot enakovredno dokumentirana in raziskana zvrst. 4 Trakove GNI T 1619–GNI T 1626 je posnel študent Ivo Tull iz Italije za potrebe diplomske naloge, katere mentor je bil Julijan Strajnar. Glasbeni folkloristi 5 so »iskali primere 'izvirne', 'avtohto- ne' glasbe« in želeli »zbrati čim več primerov starinske, v glavnem podeželske vokalne glasbe, najbolj pogosto v raziskovalčevem lastnem državnem ali etničnem prostoru, in sicer zaradi določanja enega ali več nacionalnih stilov« (Pettan 1995: 315). Ker so bile ljudske pesmi povezane z »rabo jezika, ki je pomenil za vso slovensko kulturo po letu 1848 bistvo identifikacije« (Cigoj Krstulović 2014: 214), so imele med raziskovalci prednost pred inštrumen- talno glasbo in so s pomočjo objav v zbirkah postale tudi nacionalno pomembne (Pisk 2018: 45). Tudi v prvi obsež- nejši zbiralni akciji glasbenega izročila Narodna pesem v Avstriji, ki je med letoma 1906 in 1913 potekala tudi v slo- venskem prostoru, je bila pozornost zapisovalcev usmer- jena v zbiranje pétih pesmi. Tudi v poznejših raziskavah so se etnomuzikologi prav tako v večji meri ukvarjali z vokalno kot inštrumentalno ljudsko glasbo. Ljudska vokalna glasba je predstavljala reprezen- tativno obliko glasbe naroda. Glasbeni folklorizem tega dela Evrope [postkomunističnih držav] je razvil koncept, ki je navzoč še danes, in sicer postavljanje ruralnega petja v ospredje zanimanja zaradi ideolo- škega pojma »čistosti ljudskega izročila« (Antoni 1975: 119–143). Ta raziskovalna paradigma je deset- letja sooblikovala tudi izvajalske repertoarje nacio- nalnih kulturnih društev in hkrati glasbenih in plesnih (t. i. folklornih) ansamblov. (Bejtullahu 2016: 168) Zaradi omenjenih usmeritev so bile zapostavljene raziska- ve glasbe, ki ni sodila v te okvire, in sicer inštrumentalne ljudske glasbe in glasbe urbanih okolij (Bejtullahu 2016: 167). Dejstva, da so bili na področje inštrumentalne glas- be, še posebej preprostejših glasbil »celo raziskovalci naše ljudske kulture premalo pozorni in je poglavje o glasbilih eno najmanj obdelanih« (Kumer 1957: 24), so se zavedeli tudi sodelavci GNI in se odločili ukrepati, preden bi se ve- denje o preteklih inštrumentalnih ljudskoglasbenih prak- sah izgubilo. [D]a popravimo zamujeno, je Glasbenonarodopisni inštitut sklenil začeti s sistematičnim raziskovanjem ljudskih zvočil in glasbil. […] terenska raziskovanja zadnjega časa pa so pokazala, da so med ljudstvom v rabi ali v spominu instrumenti, za katere doslej nismo imeli podatkov (Glasnik SED 1959: 5), so leta 1959 zapisali v Glasniku Slovenskega etnološkega društva. V omenjeni reviji so zato še istega leta ter v letih 5 Po Pettanu se glasbeni folkloristi ukvarjajo »večinoma [z] evropsko ljudsko glasbo, moderni etnomuzikologi […] pa imajo za predmet študija glasbo nasploh in jo pojmujejo kot univerzalni fenomen« (Pettan 1995: 315). V slovenskem prostoru je bila etnomuzikologija razumljena kot sinonim za glasbeno folkloristiko, kljub temu da je bila raziskovalna dejavnost do nedavnega osredotočena predvsem na glasbo, ki je sodila v koncept ljudskega in je bila vezana na slovenski prostor (Kovačič 2014: 12). Glasnik SED 60|2 2020 61 Razglabljanja Teja Turk 1960 in 1961 objavili vprašalnice o glasbilih in godčevstvu. Predvsem odziv na prvo vprašalnico o preprostih in otroških glasbilih je bil uspešen, na vprašalnico o godčevstvu se je odzvalo manj ljudi, kljub temu pa so bili odgovori v pomoč raziskovalcem pri iskanju godcev, ki so jih na podlagi novo pridobljenih podatkov pozneje obiskali in posneli. Prva snemanja ljudskoglasbenih praks na Slovenskem Najzgodnejše posnetke ljudske glasbe na Slovenskem so ustvarili tuji raziskovalci. Domnevno leta 1898 je Madžar Vikár Béla v prekmurskem kraju Tišina s fonografom 6 posnel med drugim gradivom tudi nekaj ljudskih pesmi, ki veljajo za prve posnetke ljudskega izročila na Sloven- skem, v letih 1912 in 1913 pa je ruska folkloristka Jevge- nija Eduardovna Linjova v okolici Bleda posnela fantov- sko večglasno petje (Kunej 1998: 176). Med slovenskimi raziskovalci je ljudsko izročilo s fonografom prvi snemal Juro Adlešič. Na pobudo Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi, ki je deloval v okviru zbiralne akcije Na- rodna pesem v Avstriji, je leta 1914 v Adlešičih in Preloki v Beli krajini posnel slovensko ljudsko pesemsko izročilo na voščene valje (več o tem Kunej 2008: 111). Čeprav so omenjeni zvočni posnetki dragoceni dokumenti ljudsko- glasbenega izročila, pa so zaradi usmeritve v vokalno izro- čilo na vseh posnete pesmi. Prvi terenski posnetki inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks 7 so nastali leta 1955. S tem letom, v katerem so so- delavci GNI na snemanju prvič uporabili magnetofon, so se začele redne terenske raziskave tako vokalnih kot in- štrumentalnih ljudskoglasbenih praks v slovenskem pros- toru. Prvo terensko snemanje je bilo izvedeno med 27. in 31. januarjem 1955 v Preloki in Tribučah v Beli krajini, takrat pa so nastali poleg posnetkov vokalne tudi prvi po- snetki inštrumentalne ljudske glasbe. Na tem snemanju je bilo posnetih skupno 18 primerov inštrumentalne glasbe: 16 posnetkov tamburaškega zbora ter po en posnetek dvoj- nic in piščali, vendar pa je na vseh ob glasbilih navzoče petje, večinoma večglasno. Prvi posnetek inštrumentalne glasbe brez navzočnosti petja je nastal v Bogojini v Prek- murju decembra istega leta; 16. decembra so raziskovalci posneli deset plesnih melodij na harmoniko. 8 6 Več o napravi in snemanjih s fonografom Kunej 2008. 7 Kot relevanten vir za raziskavo ljudskoglasbenih praks prve polovice 20. stoletja lahko upoštevamo tudi gramofonske plošče z 78 o/min, čeprav so nastale iz komercialnih in ne dokumentarnih vzgibov. Po- snetki na njih, od katerih so mnogi povezani s slovenskim izročilom, so nastali več desetletij pred terenskimi posnetki GNI in omogočajo vpogled v zvočno sliko in glasbeni okus določenega obdobja (glej D. Kunej 2014). 8 Več o prvih magnetofonskih snemanjih za zvočni arhiv GNI Kunej 1999. Glasbila in inštrumentalne zasedbe, posnete na magnetofonskih trakovih v zvočnem arhivu GNI Zastopanost pokrajin 9 glede na število posnetkov inštru- mentalne glasbe je precej neenakomerna: največ, 113 tra- kov, je bilo posnetih na Štajerskem, medtem ko npr. po- snetke iz Notranjske – teh je najmanj – najdemo le na 14 trakovih. Od zamejskih pokrajin so zastopane Rezija, av- strijska Koroška, Porabje in Beneška Slovenija. 10 Glasbila in inštrumentalne zasedbe, ki jih omenjam v nadaljevanju, so le drobci celotne zvočne slike, ki so jih sodelavci GNI posneli in so se ohranili v obliki zvočnih dokumentov. Glasbila Glasbila, ki so bila posneta samostojno in ne kot del in- štrumentalne zasedbe, sem razdelila po vzoru klasifikacije glasbil Curta Sachsa in Erica Hornbostla – glede na izvor zvoka, ki ga proizvajajo: na idiofone (samozvočila), aero- fone (zrakovna glasbila), kordofone (strunska glasbila) in membranofone (glasbila z opno). Glasbila so razvrščena glede na številčno zastopanost njihovih posnetkov v zvoč- nem arhivu GNI, od največkrat dokumentiranih glasbil do glasbil, katerih posnetkov je manj. Pri tem je treba imeti v mislih, da so bila nekatera glasbila posneta predvsem kot del inštrumentalnih zasedb, redkeje pa samostojno (npr. violina, klarinet), kar verjetno ustreza dejanskim ljudsko- glasbenim praksam, v katerih so razen harmonike solistič- ni nastopi drugih glasbil redkejši. Med posnetimi glasbili prevladujejo glasbila, namensko izdelana za glasbeno (po)ustvarjanje, 11 priložnostna (kot npr. list, glavnik, metla) pa le redko. Po številu različnih glasbil, pa tudi po številu trakov, na katerih so posneti, prevladujejo glasbila iz skupine aerofonov. 9 Sodelavci GNI so krajem snemanj dodajali oznako pokrajine, ki je bila namenjena prostorski orientaciji, za posledico pa je večkrat ime- la tudi opredeljevanje kulturnih meja. V sodobnosti se želimo po- stavljanju kulturnih meja izogniti, oznaka pokrajine ob posnetkih pa je ohranjena zaradi lažje orientacije, kje navedeni kraji ležijo in jo na nekaterih mestih – kjer menim, da je navedba pokrajine bolj povedna kot ime kraja – navajam s tem namenom. Težko se je popolnoma izogniti konceptu delitve na pokrajinske enote, saj to deloma – ne pa vedno – razkriva, na katerih območjih so bile določene prakse pogostejše, pa tudi, kakšni so bili pretekli folkloristični koncepti in na katera območja so bila usmerjena zanimanja raziskovalcev. 10 Nekateri trakovi so bili posneti v tujini in prikazujejo tamkajšnje glasbene prakse, npr. na seminarju v Makedoniji, kjer so bile pred- stavljene tamkajšnje ljudskoglasbene prakse, in v hrvaškem delu Istre, pri čemer so bile nekatere tam dokumentirane inštrumentalne zasedbe prisotne tudi v slovenskem prostoru, nekatere pa ne. 11 Za glasbila, ki so bila izdelana z namenom ustvarjati glasbo, ni ustal- jenega izraza. Zmaga Kumer (1983) tako za ta kot za priložnostna uporablja skupni izraz glasbila, Igor Cvetko (1991) pa sočasno upo- rablja izraza glasbilo in zvočilo. Glasnik SED 60|2 2020 62 Razglabljanja Teja Turk 1. Aerofoni Ob pregledu posnetkov inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks v zvočnem arhivu GNI ugotavljam, da ne le med aerofoni, pač pa med vsemi dokumentiranimi glasbili, številčno močno izstopa (diatonična) harmonika, ki se je hitro uveljavila in postala vsesplošno razširjeno glasbilo tudi v polju ljudske glasbe pri nas. Na terenskih posnetkih GNI je diatonična harmonika do leta 1990 kot samostoj- no glasbilo posneta v 130 krajih na okoli 200 trakovih oz. približno 2.000 posnetkih, 12 obenem pa je tudi sestavni del večine inštrumentalnih zasedb, kar kaže na njeno priljub- ljenost med godci. V spremni dokumentaciji je le izjemo- ma navedeno, katera vrsta harmonike (klavirska, diatonič- na) je dokumentirana na posnetku. Zaradi priljubljenosti diatonične harmonike med harmonikarji tako sklepam, da gre v večini primerov za ta tip harmonike, kadar to ni raz- poznavno s posnetka. Harmonika se v slovenskem pros- toru ni povsod uveljavila sočasno; medtem ko so npr. v Prekmurju nanjo začeli igrati šele v drugi polovici 20. sto- letja, kar je časovno sovpadalo z elektrifikacijo Prekmurja in posledično pojavom radia (Bakan 2007: 29), so bili v Ribniški dolini harmonikarji »domači godci ›od pamti- veka‹ (tj. nekako od začetka tega [20.] stoletja)« (Kumer 1983: 140). Z izjemo Rezije je bilo igranje na harmoniko zvočno dokumentirano v vseh pokrajinah. Ustna harmonika po številu trakov, na katerih je dokumen- tirana, sledi diatonični harmoniki. Dokumentirana je na 29 posnetkih, največ jih je nastalo na Gorenjskem (Studor, Kri- že pri Tržiču, Gozd nad Kamnikom). Čeprav je bila ustna harmonika poznana predvsem kot otroško glasbilo – še posebej priljubljena je bila kot birmansko darilo – so nanjo igrali tudi odrasli (Kumer 1983: 89). Sorodnost z diatonično harmoniko izkazuje posneti repertoar, ki se na večini po- snetkov ne razlikuje od repertoarja, ki so ga posneti godci igrali na diatonično harmoniko in je bil plesnega značaja. Na trstenke so sodelavci GNI postali pozorni na podlagi vprašalnice o ljudskih glasbilih, na katero so se odzvali ljudje, ki so glasbilo poznali. Raziskovalce so na obstoj te- ga glasbila opozorili iz krajev Moškanjci, Podlehnik, Stu- denice pri Poljčanah, Renče pri Gorici, Kotlje, Prevalje, Zdole pri Vidmu in Cerklje ob Krki. Trstenke so bile doku- mentirane v Petrovčah, Oplotnici, Gorci in Podlehniku v Halozah na skupno 27 posnetkih, največ (22) jih je nastalo na zadnjem snemanju v Podlehniku. Na tem območju se je igranje na trstenke tudi najdlje ohranilo (Kunej 2016). 12 Ta številka ustreza približno polovici vseh trakov, na katerih je pos- neta inštrumentalna glasba. Harmonika še posebej prevladuje na po- snetkih po letu 1960. Zaradi velikega števila posnetkov harmonike in številčnosti krajev, v katerih so posnetki nastali, ne navajam njihovih imen. Ker vsebina vseh trakov še ni popisana, tudi ne navajam toč- nega števila posnetkov s to vsebino, na podlagi znanih podatkov pa sklepam, da jih je okoli 2.000. Posnetki žvegle so nastali na Ptuju, v Gorci in Halozah. V zvočnem arhivu GNI se nahaja 26 posnetkov tega glasbila, od tega jih je šest posnel Drago Hasl, ki je t. i. haloško žveglo prvi dokumentiral in raziskoval (glej Hasl 1977). Piščali dvojnice so bile dokumentirane v Tribučah (en pos- netek) in Ziljah (pet posnetkov) v Beli krajini. Na vseh po- snetkih je dokumentirano koledovanje, pri katerem dvoj- nice spremljajo petje kolednic, zato so tudi vsi posnetki vokalno-inštrumentalni. Trobenta, ki je na posnetkih večkrat del pihalne godbe ali narodnozabavnih ansamblov, se samostojno pojavlja red- keje. Posneta je bila v Kostanjevici, kjer so bile trobente del pustnega sprevoda. Klarinet 13 je razmeroma pogosto glasbilo v polju ljudske glasbe, vendar prav tako predvsem kot del inštrumental- ne zasedbe, v kateri ima vlogo melodičnega glasbila. V inštrumentalni zasedbi se največkrat nahaja tudi na pos- netkih v zvočnem arhivu GNI, medtem ko je bil samostoj- 13 V spremni dokumentaciji pogosto ni natančneje navedeno, za katero uglasitev klarineta gre. Zmaga Kumer navaja, da sta bila med najpo- gosteje uporabljenimi Es in B klarinet, redkeje tudi C in A klarinet (Kumer 1983: 116). Harmonikar (Blato, 1953, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Glasnik SED 60|2 2020 63 Razglabljanja Teja Turk no dokumentiran le v kraju Obirsko/Ebriach na avstrij- skem Koroškem (pet posnetkov). Med aerofoni 14 je največ priložnostnih in doma izdelanih glasbil, kot so »piščal iz trave«, list, »trompeta«, »tulan- ca«, »flavta«, bič, lončena piščalka – konjiček, »žvrgolc« in glasbila iz lubja, kot so »prda«, »trobenta iz vrbe« in »lubnati rog«. 15 Omenjena glasbila imajo omejen ambitus in posledično niso primerna za igranje kompleksnejših plesnih melodij, ki so bile pri snemanju inštrumentalne glasbe pomembne za raziskovalce. Verjetno so bila zato dokumentirana redkeje, nekateri posnetki pa nimajo niti dodeljenih kataloških številk. 2. Kordofoni Skupini aerofonov po številu posnetkov sledi skupina kor- dofonov, med katerimi so bile največkrat posnete citre (20 posnetkov). Te so bile razširjene predvsem v času pred pr- vo svetovno vojno – t. i. akordične ali koncertne citre zlas- ti v meščanskem okolju – po drugi svetovni vojni pa so po- stale priljubljene v polju narodnozabavne glasbe (Kumer 1983: 65). Posnetki violinskih citer – različice citer, na katere se igra z lokom – so nastali v Zagorici (osem pos- netkov) in Dobrem polju na Dolenjskem (šest posnetkov). Oprekelj je bil dokumentiran na dveh terenskih snemanjih v Hotedršici, na katerih je nastalo 19 posnetkov. Opreklje- vec Leopold Pivk, ki so ga sodelavci GNI posneli, naj bi bil v tem času (snemanji sta potekali v letih 1958 in 1969) edini, ki je pri nas še igral na to glasbilo. Violina je bila predvsem do uveljavitve diatonične harmo- nike pogosto glasbilo v polju ljudske glasbe. V inštrumen- talnih zasedbah je bila pogosto glavno melodično glasbilo, lahko pa tudi spremljevalno melodično glasbilo, če je bilo teh več. Samostojno je bila dokumentirana v Žagi pri Bov- cu in Šalovcih, obakrat na enem posnetku. Med kordofoni, ki so bili dokumentirani na magnetofon- ske trakove v zvočnem arhivu GNI, je tudi nekaj takih, ki jih povojna generacija raziskovalcev ni uvrstila med ljudska glasbila. To so klavir (14 posnetkov, od tega je 13 posnetkov klavirja skupaj s petjem posnel France Cigan, en pa je iz Predgrada), mandolina (Kuželj, en posnetek) in kitara (Mežiška dolina, dva posnetka). Med omenjenimi glasbili se le kitara v zvočnem arhivu GNI pojavlja še kot del inštrumentalnih zasedb. 14 Med aerofone spada tudi sopela, ki v slovenskem prostoru ni značilno glasbilo. Tudi noben od dveh trakov v zvočnem arhivu GNI, na katera je bilo igranje na sopelo dokumentirano, ni bil posnet v slovenskem prostoru, pač pa v hrvaškem delu Istre (na Reki in v Brestu). 15 Imena glasbil so povzeta po spremnih zapisih v terenskih zvezkih. 3. Idiofoni Skupini idiofonov pripadajo zvonci kurentov, ki so bili posneti na pustovanjih v Markovcih, Kostanjevici in na Ptuju, ter drumlica, posneta na desetih enotah v Luši v Sel- ški dolini. Nobenemu izmed posnetkov teh dveh glasbil ni bila dodeljena kataloška številka. Številčnejši so posnetki pritrkavanja zvonov, nahajajo se na 95 trakovih, ki so bili posneti na terenskih snemanjih, osredotočenih na to glas- beno prakso (več o pritrkavanju Kovačič 2012). 4. Membranofoni Skupino membranofonov med samostojno posnetimi glas- bili v zvočnem arhivu GNI zastopa lončeni bas, ki je bil v Zgornjem kotu pri Dvoru na Dolenjskem dokumentiran le na enem posnetku. V posebno (pod)skupino membra- nofonov – mirlitone – se uvršča glavnik, ki je bil na dveh posnetkih dokumentiran v Brestu v hrvaški Istri. Inštrumentalne zasedbe Inštrumentalne zasedbe so glede na pogostost pojavljanja v zvočnem arhivu GNI in v literaturi (Cvetko 2007; Ku- mer 1983) ločene na ustaljene in priložnostne, ki so na- dalje razvrščene glede na število vanje vključenih glasbil. 1. Ustaljene inštrumentalne zasedbe V zvočnem arhivu GNI med vsemi inštrumentalnimi za- sedbami izstopa nekaj razmeroma stalnih kombinacij glas- bil, ki so bile dokumentirane večkrat in katerih posnetki so razmeroma zgoščeni na določenem območju, kjer so bile zasedbe tudi prepoznane kot značilne. Prva inštrumentalna zasedba, ki so jo sodelavci GNI pos- neli na magnetofonski trak, je bil tamburaški zbor. Čeprav je današnja podoba tamburaškega zbora kot inštrumental- ne zasedbe, značilne za ljudskoglasbene prakse območja Bele krajine, so bili tamburaški zbori tudi drugod (npr. Tamburaški zbor (Bilčovs/Ludmannsdorf na avstrijskem Koroškem, med obema vojnama, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Glasnik SED 60|2 2020 64 Razglabljanja Teja Turk na Koroškem, Primorskem, Dolenjskem in Štajerskem). Večina posnetega terenskega gradiva – 11 od 14 magne- tofonskih trakov – pa je bila posneta prav v Beli krajini. Preostali posnetki, skupno jih je osem, so bili posneti v krajih Gradišče v Slovenskih Goricah, Tomaž pri Ormožu in Zreče, pri čemer so le posnetki z Gradišča v Slovenskih Goricah nastali na terenu, medtem ko sta druga dva nastala na folklorni prireditvi, kjer so poleg tamburaškega zbora nastopile tudi druge inštrumentalne zasedbe in pevci. Tudi v Beli krajini je večina posnetkov nastala na jurjevanju, ki je bilo zasnovano kot folklorna prireditev in na katerem so nastopile folklorne skupine. Poleg razhajanja v količini posnetega gradiva je opazna razlika v repertoarju, ki so ga zaigrali belokranjski in štajerski tamburaški zbori. Slednji, ki je štel tri člane (igrali so na brač, bugarijo in berdo), je zaigral eno polko in en valček, ti zvrsti pa prevladujeta tudi med zaigranim programom na tamkajšnjih folklornih prireditvah. V Beli krajini med plesnimi tipi na reperto- arju prevladuje kolo, med drugimi plesnimi tipi so posneti še zibenšrit, šotiš, valček idr. Na večini posnetkov iz Bele krajine (v krajih Preloka, Tribuče, Adlešiči, Metlika, Sta- ri trg ob Kolpi, Vinica, Dragatuš in Predgrad) tamburaški zbor igra ob večglasnem petju, na nekaterih posnetkih tudi ob plesu. 16 Med zgodnjimi terenskimi posnetki so tudi decembra 1955 nastali posnetki t. i. prekmurske bande; ta je v osnovi sestavljena iz violine, viole, klarineta, cimbal in kontra- basa v različnih kombinacijah. Vsi posnetki, shranjeni v zvočnem arhivu GNI, so iz Beltincev; leta 1955 posneta Kociprova banda je igrala v zasedbi prve in druge violi- ne, viole, C klarineta in kontrabasa (15 posnetkov). 15 let pozneje, leta 1970, so raziskovalci posneli isti tip zasedbe, in sicer združeni bandi Kociper in Baranja v zasedbi prve in druge violine, dveh viol, C in B klarineta, kontrabasa in cimbal (cingul) (14 posnetkov). Posnetki pihalnih godb, 17 ki se nahajajo v zvočnem arhivu GNI, so najpogostejši v krajih na Štajerskem in Koroškem, čeprav so bile v 20. stoletju precej razširjene tudi drugod, v obdobju med obema vojnama posebej na Primorskem (Ramovš 1991: 95). Največ, 26 posnetkov pihalnih godb, je bilo posnetih na Ptuju in v bližnji okolici, večinoma gre za posnetke pustnih sprevodov. Na Koroškem, kjer je pihalna godba veljala za cenjeno obliko inštrumental- ne zasedbe (Kumer 1983: 142), je bila posneta v Blačah/ V orderberg (deset posnetkov), Selah pri Borovljah/Zell na avstrijskem Koroškem (devet posnetkov) in Šentanelu (šest 16 Inštrumentalna zasedba, ki je spremljala plesalce kola pred pojavom tamburaških zborov (podatek je iz okolice Vinice), je bila sestavljena iz ustne harmonike in lončenega basa (Kumer 1983: 139; Cvetko 2007: 24) in je bila na enem posnetku dokumentirana v Dragatušu leta 1966. 17 V spremni dokumentaciji je izraz »godba« uporabljen bodisi kot oznaka za pihalno godbo bodisi za inštrumentalno zasedbo nasploh. posnetkov). 18 V Prekmurju, kjer je bila pihalna godba na 18 posnetkih dokumentirana v Odrancih, so »[z]unaj […] igrali na razna pihala in trobila, znotraj pa so navedene in- štrumente zamenjali z goslimi, flavto in kontrabasom«, sle- dnje so imenovali tudi »veseli les« (Bakan 2007: 29). Zadnja po časovnem sosledju, a med inštrumentalnimi zasedbami izstopajoča po številu posnetkov v zvočnem arhivu GNI, je zasedba, dokumentirana v Reziji, ki jo sestavljata zasedba violine in violončela oziroma malega basa, cítira in bunkula. Zasedbo najdemo na okoli 400 po- snetkih, največ jih je nastalo v 60. in 70. letih 20. stoletja. Razlog tiči v posebnem zanimanju, ki so ga raziskovalci v tem obdobju namenili rezijanski ljudski glasbi, in v tem, da naj bi bila zasedba cítire in bunkule »edina ljudska in- štrumentalna glasba, ki jo […] Rezijani poznajo« (Straj- nar 1988: 21) in »[z]anesljivo lahko trdimo, da je inštru- mentalni sestav: cítira-bunkula, od srede prejšnjega [19.] stoletja značilna rezijanska godčevska zasedba« (Strajnar 1988: 131–132). To trditev posnetki v zvočnem arhivu GNI večinoma potrjujejo. 19 2. Priložnostne zasedbe Med priložnostne inštrumentalne zasedbe štejem vse, ki so v večji ali manjši meri naključno sestavljene iz najmanj dveh glasbil in ki jih, tudi če se katera od zasedb pojavi večkrat, ne bi mogli šteti za ustaljene inštrumentalne za- sedbe. Veliko dokumentiranih zasedb je tudi sicer igralo v 18 V Šentanelu je bila posneta glasba, ki je igrala na svatbi. Ob pihal- ni godbi, ki je igrala predvsem svatbeni repertoar (svatbeni štajeriš, štajeriš za nevesto in ženina, štajeriš za kuharice), so svatje tudi peli. 19 Kljub temu da naj Rezijani drugih glasbil ne bi poznali, se je med gradivom, posnetim leta 1963 v Učji/Uccea, »znašel« posnetek ustne harmonike. V Osojanah/Oseacco je je bila posneta fidula (tj. današnji violini podobno glasbilo, na katero so igrali v srednjem veku), ven- dar je iz pripadajočega terenskega zapisa razvidno, da je nanjo igral Karl Frank iz Švice, ki je na snemanju spremljal Valensa V oduška (GNI TZ 32: 147) in je zato ne štejem med primere dokumentiranih ljudskoglasbenih praks na Slovenskem. Bakanova banda (Gančani, 1933, ZRC SAZU, Arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta). Glasnik SED 60|2 2020 65 Razglabljanja Teja Turk takšni sestavi, medtem ko so nekateri godci povedali, da so se združili posebej za snemanje, sicer pa niso igrali sku- paj. Inštrumentalne zasedbe sem glede na število sodelu- jočih glasbil razdelila na dvočlanske, tričlanske in zasedbe z več kot tremi glasbili. Večina dokumentiranih inštrumen- talnih zasedb vključuje skupni element – to je harmonika. Harmonika, ki je bila del večine zvočno dokumentiranih inštrumentalnih zasedb, sestavljenih iz dveh glasbil, pogo- sto nosi funkcijo ritmično-harmonskega glasbila, ki spre- mlja drugo melodično glasbilo. Dokumentirane so bile naslednje kombinacije dveh glas- bil: 20 • harmonika-klarinet (Srednja Kanomlja, Markovci, Brezovica v Tuhinjski dolini, Videm ob Ščavnici, Resevna, Svetli dol pri Štorah, Vuhred; skupno 48 posnetkov) • harmonika-kitara (Idrijske Krnice, Kostanjevica, Zgodnje Gorje, Kisovec pri Zagorju; skupno 17 po- snetkov), • harmonika-violina (Gančani, Beltinci, Križevska vas, Kočevje, Sakalovci/Szakonyfalu v Porabju na Madžarskem; skupno 35 posnetkov) • harmonika-trobenta (Paka; dva posnetka) • harmonika-ustna harmonika (Spodnji Hrib nad Kamnikom; en posnetek) • harmonika-bariton (Mali Log v Loškem Potoku; osem posnetkov) • harmonika-kontrabas (Zgornje Gorje; en posnetek) • harmonika-boben (Komelj/Kömmel na avstrijskem Koroškem; pet posnetkov) • ustna harmonika-glavnik (Malne na Dolenjskem; dva posnetka) • ustna harmonika-lončeni bas (Dragatuš; en posne- tek) • trstenke-žvegla (Gorca v Halozah; deset posnetkov) • violina-bas (Ščulci, hrvaška Istra; 19 posnetkov) Inštrumentalna zasedba, sestavljena iz treh glasbil – melo- dijskega, harmonskega in ritmičnega, med katerimi je Igor Cvetko kot primer, ki najbolje predstavlja »tipično sloven- sko zvočnost« (Cvetko 2007: 18) izpostavil [Es]-klarinet, harmoniko in bariton – naj bi v pevskem smislu ustreza- la triglasnemu petju. Ta inštrumentalna zasedba je bila na skupno 73 posnetkih dokumentirana v naslednjih krajih: Mežiška dolina, Nemilje, Luša v Selški dolini, Vinski vrh pri Ormožu, Brezen pri Vitanju in Zgornja Korena. Nekateri posnetki so nastali na prireditvah; inštrumentalna zasedba, posneta v Breznu pri Vitanju, se je slogovno približala na- 20 Na seminarju v Makedoniji je bil posnet prikaz igranja na zurlo in tapan, kar ni dokument ljudskoglasbenih praks slovenskega prostora; v Hotedršici je bila posneta zasedba violine in opreklja, v kateri pa je na violino igral raziskovalec Julijan Strajnar, sodelavec GNI, in ne t. i. ljudski godec. Zasedba je bila torej zgolj naključna in ne odraz ljudskoglasbenih praks. rodnozabavni glasbi, iz Zgornje Korene na Štajerskem pa je posnetek folklorne skupine, ki je igrala na ta glasbila, izbra- na za prikaz preteklih ljudskoglasbenih praks. Tudi preostale tričlanske inštrumentalne zasedbe so bile zgrajene na način, ki upošteva melodijsko, harmonsko in ritmično komponento. Harmonika je pri tem lahko prevzela vlogo bodisi melodijskega bodisi harmonskega glasbila. Dokumentirane so bile naslednje inštrumentalne zasedbe treh glasbil: • harmonika-kitara-kontrabas (Zgornje Gorje, Lon- jer, Gabrje, Javornik; skupno 27 posnetkov) • harmonika-boben-činele (Komelj/Kömmel na avstrijskem Koroškem; en posnetek) • ustna harmonika-harmonika-harmonij (Gozd nad Kamnikom; trije posnetki) • pozavna-harmonika-bariton (Gorenje na Štajer- skem; šest posnetkov) • violina-cimbale-kontrabas (Nemčavci; en posnetek) • trstenke-žvegla-bršljanov list (Haloze; en posnetek) • violina-cimbale-harmonika (Beltinci; šest pos- netkov) • Es klarinet-violina-kontrabas (Ščulci, hrvaška Istra; 15 posnetkov) V številčnejših priložnostnih inštrumentalnih zasedbah, tj. zasedbah z več kot tremi glasbili, imata lahko enako funkcijo po dve glasbili ali več, pri čemer se lahko glasbila tudi podvajajo. Melodično funkcijo sta v dokumentiranih inštrumentalnih zasedbah največkrat prevzela violina in klarinet, harmonsko harmonika in kitara, basovsko glasbi- lo pa je bilo v večini dokumentiranih zasedb le eno, bodisi kontrabas, basovska tuba ali berda. Pri sestavi inštrumen- talnih zasedb nisem opazila določenih pravil, večinoma so se držale le tega, da so zastopane tako melodijska, har- monska kot ritmična raven. Dokumentirane so bile nasle- dnje inštrumentalne zasedbe štirih ali več glasbil: • violina-dve harmoniki-kitara-bariton (Žaga pri Bovcu; 10 posnetkov) • violina-klarinet-harmonika-cimbale-kontrabas (Ža- ga pri Bovcu; pet posnetkov) • violina-harmonika-bugarija-berda (Travnik v Lo- škem Potoku; trije posnetki) • klarinet-harmonika-trobenta-basovska tuba (Pod- koren na Gorenjskem; štirje posnetki) • violina-harmonika-saksofon-violončelo (Podkoren na Gorenjskem; en posnetek) • violina-klarinet-harmonika-basovska tuba (Podko- ren na Gorenjskem; en posnetek) • dve violini-harmonika-dve kitari-berda (Solčava v Zgornji Savinjski dolini; osem posnetkov) • harmonika-škatla-zvončki-boben-činele-tamburin (Čušperk pri Grosuplju; 22 posnetkov) Glasnik SED 60|2 2020 66 Razglabljanja Teja Turk • harmonika-boben-»pihalnik« 21 -činele (Komelj/ Kömmel na avstrijskem Koroškem; pet posnetkov) • harmonika in priložnostna glasbila 22 (Vinski Vrh pri Ormožu; en posnetek) • violina-klarinet-harmonika-kitara (Dolenja Trebu- ša, Tolminska; pet posnetkov) • mandola-mandolina-kitara-berda (Gornji Zemon v Brkinih; 14 posnetkov) Zadnja med omenjenimi zasedbami je edina, ki ni vključe- vala harmonike, pač pa so jo sestavljala izključno strunska glasbila. Nekatere dokumentirane inštrumentalne zasedbe so nastopale v funkciji poustvarjanja pretekle tradicije na prireditvah: nekaj posnetkov je nastalo na folklornih pri- reditvah, kjer so bile inštrumentalne zasedbe izbrane z namenom prikaza preteklih ljudskoglasbenih praks, po- snet pa je bil tudi šolski orkester, sestavljen iz harmoni- ke, zvončkov, tamburina in bobna, ki je nastopil na šolski prireditvi na Gornjem Seniku/Felsőszölnök v Porabju na Madžarskem. Posnetki inštrumentalne glasbe, vpeti v okvire etnomuzikoloških usmeritev Pregled glasbil in inštrumentalnih zasedb, ki so ga sode- lavci GNI dokumentirali na magnetofonske trakove, je nakazal smernice, po katerih so delovali glasbeni folklo- risti določenega obdobja. Podobno kot pesmi, zapisane v zbiralnih akcijah, »ne prinašajo le sporočil o ljudeh, ki so ustvarjali in peli, temveč tudi o zapisovalcih in usmerje- valcih zbiranja« (Klobčar 2016: 76), to velja tudi za po- dročje inštrumentalne glasbe. Že pogled na podatke o šte- vilu posnetih enot – inštrumentalna glasba se nahaja na manj kot tretjini vseh trakov, pa tudi v njenem okviru so glasbila nesorazmerno zastopana – narekuje razmislek, kaj dobljeni podatki sporočajo o takratnih konceptih glasbene folkloristike. Poudarjanje vokalne glasbe je nadaljevanje vzorcev iz časa porajajočih se idej o slovenski nacional- ni in kulturni identiteti. »Narodna identifikacija na osnovi elementov ljudske glasbe je izpostavila ljudsko pesem« (Pisk 2018: 43) kot reprezentativno zvrst narodove kulture in to vodilo je pomembno vplivalo na zanimanje zapiso- valcev in poznejših raziskovalcev, ki so snemali ljudsko- glasbene prakse na terenu. Poleg poudarjenih identifika- cijskih elementov vokalne glasbe so bile inštrumentalne ljudskoglasbene prakse kot pridobitna dejavnost, pogosto namenjena kolektivnemu razvedrilu v javnem (npr. vese- lice) ali zasebnem (npr. svatbe) prostoru, postavljene nižje na vrednostni lestvici kot ljudsko petje. Glasbila, ki so bila navzoča v ritualnih praksah (npr. dvojnice, ki so spremlja- 21 V terenskem zvezku (GNI TZ MT 3: 88) sta zapisana izraza »pihal- nik« in »pihalo«, ni pa podrobneje opisano, na kakšno glasbilo je godec igral. Sodeč po posnetku gre za tip mirlitona. 22 Vrata, kozarci, bršljanov list, glavnik, kuhalnice. le petje kresnic), so bila pogosto preprosta glasbila, ki v raziskavah plesne glasbe niso imela pomembne vloge. Vse našteto je vplivalo na sorazmerno majhno število posnet- kov inštrumentalne glasbe. Neenakomerna je tudi porazdelitev posnetkov inštrumen- talne glasbe v slovenskem prostoru. Razlogov za to je lahko več, npr. pripravljenost ljudi, ki so pogosto vabili sodelavce inštituta na teren, angažiranost nekaterih posre- dnikov, predstave o zanimivosti izročila na določenem ob- močju in dostopnost določenih območij (to velja še pose- bej za obmejne oziroma zamejske pokrajine, kot sta Rezija in Porabje, kjer so bile težave politične narave) (Klobčar 2020). Nenazadnje so tudi pokrajine različno velike in je razumljivo, da je v večjih regijah (npr. na Štajerskem) nastalo večje število posnetkov. Zato, in ker pokrajinska delitev lahko privede do opredeljevanja kulturnih meja in s tem povezanih napačnih sklepov, npr. o glasbenih zna- čilnostih posamezne pokrajine, ta delitev ni ustrezna za primerjalno analizo glasbenih praks. Kljub temu da so zvočni in avdiovizualni posnetki, nastali neposredno na terenu, sicer dobri viri za raziskovanje ljud- skoglasbenih praks, je treba upoštevati, da je dosegljivo gradivo že rezultat selekcije, tako s strani raziskovalca, ki je vodil snemanje s ciljno usmerjenim zanimanjem in pa- radigmatskim razumevanjem, kot tudi s strani glasbenika, ki je iz svojega repertoarja napravil izbor glasbe, ki jo je predstavil raziskovalcem na terenu, saj so bila snemanja največkrat vnaprej dogovorjena. Zanimanje raziskoval- cev vsakokratno seveda vpliva na vsebino terenskih po- snetkov. Poleg tega, da so izbrali območje raziskovanja in sogovornike, so tudi vodili pogovore z njimi in tako spod- bujali tok snemanja v določeno smer. Tako med glasbili kot med inštrumentalnimi zasedbami so opazna izstopanja določenih posnetkov. Med glasbi- li na terenskih posnetkih močno prevladuje diatonična harmonika. Razlogi za takšno dominantnost harmoni- ke niso enoznačni. To glasbilo je v času, ko so sodelavci GNI snemali na terenu, postopno prevladalo tudi v ljud- skoglasbenih praksah, saj je začelo nadomeščati nekatera druga, jakostno šibkejša glasbila (npr. violino, oprekelj) ter nekatere inštrumentalne zasedbe v celoti (npr. opre- kelj-klarinet-violina, violina-klarinet-bas). Nemalokrat so k temu prispevali ekonomski razlogi: harmonika je lahko nadomestila inštrumentalno zasedbo, saj je jakostno do- volj zmogljiva in je nanjo mogoče igrati hkrati melodijo in harmonijo, en godec pa je bil cenovno ugodnejši kot večja zasedba za npr. igranje na svatbi, ki je bila pomem- ben prostor inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks. Poleg tega, da je harmonika tudi v praksi največkrat med vsemi glasbili igrala posamično, je možen vzrok za izstopajoče število posnetkov tudi, da je bila pozornost raziskovalcev bolj kot v raznolikost glasbil usmerjena v plesne melodije in je bila harmonika večkrat najbolj priročna. Glasnik SED 60|2 2020 67 Razglabljanja Teja Turk Med inštrumentalnimi zasedbami je bila največkrat do- kumentirana zasedba cítire in bunkule v Reziji, a vzrok za to ni porast priljubljenosti zasedbe med tamkajšnjimi glasbeniki. Šlo je za povečano zanimanje raziskovalcev za to območje – lahko bi rekli celo »odkritje« zanje eksotič- nega območja – v 60. letih, v katerih je nastala tudi večina posnetkov omenjene inštrumentalne zasedbe. Rezijo so ra- ziskovalci povezovali z domnevnim arhaičnim kulturnim izročilom, kar je bilo za folkloriste, tudi glasbene, ključno za fascinacijo s tem območjem. Povedni pa so tudi podatki o tem, kar je bilo redko po- sneto. Ti nas vodijo k spoznanju, kako so raziskoval - ci razumeli polje ljudske glasbe in glasbil ter kaj se jim je v teh okvirih zdelo pomembno dokumentirati. Če je veljalo, da ljudsko glasbilo opredeljuje (ljudska) raba glasbila (Kumer 1983: 8), je Julijan Strajnar temu dodal, da glasbilo opredeljuje godca, saj »za ljudskega godca ne velja tudi tisti, ki igra na kako preprosto glasbilo« (Strajnar 1986: 6–7). V raziskovalnih okvirih so bila tako hierarhično najprej postavljena glasbila, na katera so godci igrali plesni repertoar in ta so bila tudi največkrat posneta. Redkeje so bila posneta preprosta, pogosto doma narejena glasbila, na katera je mogoče igrati le majhen nabor tonov ali celo en sam ton (zvok). Zaradi omejenega ambitusa na ta glasbila niso izvajali plesnih melodij, zato so bili za raziska- ve plesne inštrumentalne glasbe ti posnetki manj relevantni in jim večinoma tudi niso bile dodeljene kataloške številke. Polje, ki so ga raziskovalci povojne generacije 23 razumeli kot odmik od ljudske glasbe in irelevantno za raziskave, je bila narodnozabavna glasba. Ta se je razvijala in postala priljubljena med ljudmi ravno v času, ko so potekala teren- ska snemanja, vendar pri raziskovalcih ni vzbudila zanima- nja za dokumentiranje, saj je bila razumljena kot vrednostni protipol ljudski glasbi. Posledično tudi nekatera glasbila, ki so se v tistem času pojavila v narodnozabavnih ansamblih (npr. kitara, trobenta), niso bila pogosto dokumentirana niti posamično, kadar je šlo za zasebne ljubiteljske inštrumen- talne prakse. Posnetki zasedb, ki spominjajo na narodno- zabavne, so prav tako redki (Podkoren na Gorenjskem, Brezen pri Vitanju, Zreče na Štajerskem). Čeprav je bila narodnozabavna glasba med ljudmi vse bolj priljubljena v vsakdanjem življenju, je za raziskovalce pomenila glasbo, ki ne sodi v polje ljudske glasbe, enako pa je veljalo za glasbila, katerih priljubljenost je zrasla s tem žanrom. 23 Etnomuzikologi nove generacije so »prepad« med ljudsko in na- rodnozabavno glasbo premostili in v raziskave vključili tudi sled- njo (glej Komavec 2002; Kovačič 2015). Narodnozabavna, pa tudi druga popularna glasba je vplivala na ljudskoglasbene prakse tako z vidika inštrumentalnih zasedb, repertoarja, načina igranja in družbe- nega konteksta (Kovačič 2014: 12), popularnoglasbeni žanri pa so prevzeli marsikatere elemente ljudskih praks. Sklep Pregled zvočnih dokumentov na magnetofonskih trakovih v zvočnem arhivu GNI in zapisov v pripadajoči spremni dokumentaciji je pokazal količinski razkorak med vokal- no in inštrumentalno ljudsko glasbo, ki je bila med letoma 1955 in 1993 zvočno dokumentirana na terenskih snema- njih. Inštrumentalna glasba je namreč dokumentirana na manj kot tretjini magnetofonskih trakov, kar je posledica fokusa raziskav, ki so bile pogosteje usmerjene v vokalno kot v inštrumentalno izročilo. Na posnetkih inštrumental- ne glasbe je še posebej po letu 1960 diatonična harmoni- ka močno prevladovala nad preostalimi dokumentiranimi glasbili, navzoča pa je bila tudi v skoraj vseh priložnostno nastalih inštrumentalnih zasedbah. Izjema so ustaljene in- štrumentalne zasedbe, kot so pihalna godba, tamburaški zbor, prekmurska banda ipd., katerih sestava že vnaprej predvideva določena glasbila. Po številu izstopajoči posnetki določenih inštrumentalnih zasedb ali krajev so bili največkrat rezultat vnaprej načrto- vanih terenskih raziskav z določenim fokusom zanimanja. Medtem ko so iz zbranih odgovorov na vprašalnice in s fo- tografij, ki datirajo v prva desetletja 20. stoletja, razvidne še razmeroma raznolike inštrumentalne zasedbe, v katerih harmonika še ni bila stalnica, so na magnetofonskih tra- kovih v zvočnem arhivu GNI dokumentirana glasbila in inštrumentalne zasedbe odraz povojnega časa in takratne estetike v ljudski glasbi. Podatki, navedeni v prispevku, so seveda le rezultat posnetega gradiva v zvočnem arhivu GNI in obenem odražajo, kaj so raziskovalci uokvirili v pojem inštrumentalne ljudske glasbe. Ti koncepti imajo še danes pomemben vpliv na predstave ljudi o ljudski glasbi in konstrukt dediščine. Posnetki torej razkrivajo le majhen del širokega polja inštrumentalnih ljudskoglasbenih praks, dajejo pa vpogled v ljudskoglasbene prakse, kolikor daleč v preteklost je segel spomin sogovornikov, kar je bil tudi prednostni namen raziskovalcev. Zahvala Prispevek je nastal v okviru usposabljanja za mlade razisko- valce (50580) ter raziskovalnega programa Folkloristične in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture (P6-0111), ki ju sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Literatura in viri BAKAN, Jože: Razstava ob 36. Folklornem festivalu v Beltin- cih. Folklornik 3, 2007, 29–31. BEJTULLAHU, Alma: Glasba in ples narodnih manjšin v Slo- veniji: Nacionalna identiteta, eksotika, past stroke. Traditiones 45/2, 2016, 159–176. CIGOJ KRSTULOVIĆ, Nataša: Prizadevanja Glasbene matice za ohranitev in oživitev ljudske glasbene dediščine ter ustano- vitev Instituta za raziskavanje slovenske glasbene folklore leta 1934. Traditiones 43/2, 2014, 213–236. Glasnik SED 60|2 2020 68 Razglabljanja Teja Turk CVETKO, Igor: Otroška glasbila in zvočne igrače kot del glas- bene (zvočne) tradicije otrok na Slovenskem. V: Igor Cvetko (ur.): Med godci in glasbili: Razgledi. Ljubljana: Slovenski etno- grafski muzej: ZRC SAZU, ISN, Sekcija za glasbeno narodo- pisje, 1991. CVETKO, Igor: Zvoki Slovenije: Od ljudskih godcev do avseni- kov: Razstava, 22. november 2007–september 2008. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2007. GNI TZ 1–34 – Terenski zvezki 1–34. Glasbenonarodopisni in- štitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ MR 1–7 – Terenski zvezki Mirka Ramovša 1–7. Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ ZK 1–7 – Terenski zvezki Zmage Kumer 1–7. Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ IC 1–3 – Terenski zvezki Igorja Cvetka 1–3. Glasbeno- narodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ JS 1–5 – Terenski zvezki Julijana Strajnarja 1–5. Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ MT 1–7 – Terenski zvezki Marka Terseglava 1–7. Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. GNI TZ VV 4–6 – Terenski zvezki Valensa V oduška 4–6. Glas- benonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih zvezkov. HASL, Drago: Haloška žvegla. Traditiones 4, 1977 [1975], 89–116. KLOBČAR, Marija: ‚Morebiti bi se še dal kje kak tak napev vloviti‘: Zapisovalske usmeritve na Slovenskem v kontekstu slo- vanskih povezav. Traditiones 45/2, 2016, 53–81. KLOBČAR, Marija: Korespondenca z avtorico po e-pošti, 28. 4. 2020. KOMA VEC, Maša: ‚Ti igraš za lepoto glasbe, ti ne igraš zati, ki igraš, ti moraš nardit lepe zvoke‘: O harmoniki v severni Istri. V: Naila Ceribašić in Ines Greblo (ur.): Istarski muzikološki susreti / Istrska etnomuzikološka srečanja / Incontri etnomusicologici istriani 2000.–2001. Roč: KUD »Istarski željezničar«, 2002, 17–20. KOV AČIČ, Mojca: Pa se sliš … Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2012. KOV AČIČ, Mojca: ‚Kje so ljudski godci?‘: Refleksija preteklih konceptov in možnosti novih opredelitev ljudskega godčevstva. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 54/3, 2014, 12–20. KOV AČIČ, Mojca: V deželi harmonike – nacionalizacija har- monike v slovenskem kontekstu. V: Jernej Mlekuž (ur.): Venček domačih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015, 87–116. KRALJ, Tadej: Ljudska pesem Prekmurja kot dejavnik ohra- njanja slovenščine v Torontu: Kaj lahko razberemo iz zapuščine dr. Franceta Cigana? Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 68–77. KUMER, Zmaga: Paberki o slovenskih ljudskih glasbilih. Gla- snik Slovenskega etnološkega društva I/4, 1957a, 24. KUMER, Zmaga: Godčevski in plesni motivi na panjskih konč- nicah. Slovenski etnograf 10, 1957b, 157–166. KUMER, Zmaga: Slovenska ljudska glasbila in godci. Ljublja- na: Slovenska matica, 1983. KUNEJ, Drago: Nastajanje zvočnega arhiva Glasbenonarodopi- snega inštituta. Traditiones 27, 1998, 175–185. KUNEJ, Drago: Prva magnetofonska snemanja zvočnega gra- diva Glasbenonarodopisnega inštituta. Traditiones 28/2, 1999, 217–232. KUNEJ, Drago: Problematika zaščite magnetofonskih zvočnih zbirk v raziskovalnih zvočnih arhivih. Traditiones 33/2, 2006, 217–228. KUNEJ, Drago: Fonograf je dospel. Prvi zvočni zapisi slovenske ljudske glasbe. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2008. KUNEJ, Drago: Uvodna beseda. Traditiones 43/2, 2014, 5. KUNEJ, Drago: ‚Jaz nisem muzikant, jaz sem ljudski godec.‘ Vloga Franca Laporška pri revitalizaciji trstenk. Traditiones 45/2, 2016, 81–99. KUNEJ, Rebeka: Stare gramofonske plošče kot etnokoreološko gradivo. Traditiones 43/2, 2014, 119–136. MARUŠIĆ, Dario: Istrsko glasbeno izročilo in ljudska glasbila. V: Vlasta Beltram (ur.): Godci god‘jo prav na glas. Koper: Po- krajinski muzej Koper, 2005, 13–19. OMERZEL-TERLEP, Mira: Oprekelj na Slovenskem. Muzikolo- ški zbornik 16, 1980, 93–107. PETTAN, Svanibor: K drugi godbi Roberta Leydija (Spremna beseda). V: Roberto Leydi, Druga godba: Etnomuzikologija. Ljubljana: ŠKUC in Filozofska fakulteta, 1995, 312–320. PISK, Marjeta: Vi čuvarji ste obmejni: Pesemska ustvarjalnost Goriških brd v procesih nacionalizacije kulture. Ljubljana: Za- ložba ZRC SAZU, 2018. RAMOVŠ, Mirko: Ljudska glasba in ples. V: Igor Cvetko (ur.): Med godci in glasbili: Razgledi. Ljubljana: Slovenski etnograf- ski muzej: ZRC SAZU, ISN, Sekcija za glasbeno narodopisje, 1991, 91–102. STRAJNAR, Julijan: Godci in godčevstvo na Slovenskem. Fol- klorist 9/1–2, 1986, 4–10. STRAJNAR, Julijan: Citira. La musica strumentale in Val di Resia/Citira. Inštrumentalna glasba v Reziji. Videm: Edizioni Pizzicato; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1988. ŠIVIC, Urša: Glasba kot integralni del sodobnih koledniških šeg. Etnolog 24, 2014, 43–58. VIDEČNIK, Aleksander: Iz roda v rod: Domači godci v Gornji Savinjski dolini. Nazarje: Epsi, 1992. ZONTA, Emil: Triestina. Asolo: Soraimar, Associazione cul- turale internazionale per la promozione, conoscenza e diffusione delle culture locali; Koper: Samoupravna skupnost italijanske narodnosti, 2004. Zvočni arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, Zbirka magnetofonskih trakov. Glasnik SED 60|2 2020 69 Razglabljanja Teja Turk Reflection of Ethnomusicological Orientations in Tape Recordings of Instrumental Traditional Music The article discusses instrumental traditional musical practices that were recorded on magnetic tapes and are now a part of the sound archive of the ZRC SAZU Institute of Ethnomusicology. Instrumental traditional music has not received as much attention as traditional vocal music in the past Slovenian ethnomusicological studies. Scholars have understood the latter as an ancient and indigenous – and therefore representative – musical practice of the nation, which led to a modest interest in instrumental music compared to vocal music. The number of recordings of instrumental music in the sound archive is also much smaller than the number of recordings of vocal music; instrumental music was recorded on about 400 out of a total of 1,500 magnetic tapes. The article focuses on musical instruments and instrumental ensembles documented on the aforementioned tape recordings. The instruments are sorted according to the Sachs-Hornbostel system; most of them belong to the category of aerophones (e.g. accordion, panpipes (trstenke), flute (žvegla), etc.), followed by chordophones (e.g. zither, dulcimer). The recordings of idiophones and membranophones are few and far between. Musical instruments are strongly dominated by the (diatonic) accordion, which is recorded as a solo instrument in half of all instrumental music tape recordings and is a part of most instru- mental ensembles. Some established instrumental ensembles can be noticed on recordings. To some extent these have a certain set and combina- tion of musical instruments and are often related to the cultural identifications of a particular area where they were documented (the tamburitza ensemble in Bela krajina/White Carniola, violin (cítira) and three-stringed bass or violoncello (bunkula) in Resia Valley (Italy), Prekmurska banda in Prekmurje Region). Other instrumental ensembles are more or less occasionally assembled, depending on how many musicians got together and which instruments they played. Tape recordings in the sound archive of the Institute of Ethnomusicology are a result of a selection made by scholars, who had their own interests and paradigmatic understanding, and by musicians, who selected the repertoire they played. The aforemen- tioned musical instruments are thus a reflection of the recorded material and do not reveal a complete picture of instrumental traditional music in the Slovenian territory. However, the recordings not only provide an insight in traditional instrumental practices from the first half of 20th century but also help one understand how the researchers understood this particular field.