429
Pesmi
Branko Hofman
PESNIKOVA LJUBEZEN
Vzemi me, hranilka človeških sanj,
na palubo, pokrito z valovi.
Sol na tvojih prsih naj me razje,
z zaničevanjem izdolbi mojo samoto,
nasuj žerjavico v usta —
hočem te.
Tvoji milini in smehu se odrekam,
slutnji, ki raste v cvet,
tudi s temne strani neba, če me zavržeš,
se bom vračal v lužno svetlobo,
ki muči slepce.
430                                                                                                                     Branko Hofman
Naj bo grenak dan z nožem v srcu plačilo,
naj bo življenje polno žalosti:
vredno je.
Ni je cene, ki bi bila prevelika zate,
Pesem.
Ta, ki v sebi lovi odseve sveta,
ta, ki ga vse odvzeto bogati,
ta, ki odpira vrata mučilnic
in kaže barve nepojmljivega časa,
ta ima pravico do glasu;
še najbolj takrat,
ko strah slepi oči,
ko liturgija reže jezike,
ko dokončno zgoreva v minljivost
in nas tudi topla ležišča v krstah
ne obvarujejo zla.
Ker ga ne more zatajiti,
ne da bi se sam ugonobil,
mora stopiti iz vrste
in zapeti tistim, ki so oglušeli od hrupa.
PESNIKOV    Temna slutnja pase njegovo nespečnost: VEČER     papiga v kletki vrešči,
riba faronika vesla iz akvarija v ocean,
čas spreminja smer, spomini svetlobo,
metuljček v prsih zapira oči,
mrak, ki prihaja, za zmeraj in vekomaj,
pometa zadnje domine z mize.
Pred vrati pa stara tolažba
z magistrom literature pod roko:
udomil se bo ob njegovih verigah,
mu zmeril utrip in ga potlej odplaknil
po odtočnem kanalu tja,
kjer se ne ve, kdo je katera žrtev.
Stisnjen v tihost postaja večeren.
PRAVICA DO GLASU
431                                                                                                                                       Pesmi
BESEDA     zemlja za pesnikov plug: ko jo preorje, vzame njegovo življenje, njegovo smrt.