14               Kazimir Radie: Titan.  — A. Gradnik: Prišel bo čas...
Titan.
tojim ria gori sam.
Nad mano, pod menoj besni viharna noč.
Ognjeno se nebo odpira
in grom bobni, kakor neba
bi rušil se obok.
Ne veka čuk in volk ne tuli,
po duplih, jamah se je vse poskrilo:
Ta bojazljivi svet!
Ne vidim žive duše,
zaprlo v tesne hrame se je vse;
nad mano, pod menoj besni viharna noč.
Nebo, nebo za eden hip očem
posodi mojim blisk ognjeni,
le edenkrat bi strahovito,
grozeče se ozrl po svetu rad,
le edenkrat pogledal bojazljivcem
v oči poniglave in plašne,
da strepetali bi kot črvi!
Nebo, nebo, le za trenotek grlu
posodi mojemu bobneči grom —
le edenkrat zarjul bi rad,
da čuje celi svet:
Sovražim te, zalega
človeška, iz srca! . . .
Kazimir Radič.
Prišel bo čas . . .
J   rišel bo čas, in pota naju se bodeta ločila, in v daljnem tam in tujem kraju me boš ti pozabila.
Jaz pa bom šel sam dalje . . . dalje,
brez ciljev, brez pomoči. Ah, cilje moje vse končal je
dih tvoje duše žgoči!
A. Gradnik.