Arheo i i Arheološka obvestila/Glasilo Slovenskega arheološkega društva Arheološka obvestila. Glasilo arheološkega društva, zanj odgovarja Darja Pirkmajer, predsednik. Uredništvo: Peter Turk, Irena Mimik Prezelj, Predrag Novakovič (glavni urednik), Zoran Stančič, Ranko Novak (grafična zasnova), Milojka Zalik Huzjan (tehnična ureditev in realizacija preloma).Izdajateljski svet: Janez Dular, Jože Kastelic, Peter Kos, Marijan Slabe. Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, p.p. 580, 61001 Ljubljana, (061) 262-782. Arheo izhaja dvakrat letno, naklada šestnajste številke 350 izvodov. Tekoči račun 50100-678-60382. Tisk Tiskarna Pleško. Fotografije in risbe po želji vračamo. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Zaključek redakcije šestnajste številke 13. 2. 1995. ARHEO šteje med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifni številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, štev. 4/92). Tiskano s podporo Ministrstva za kulturo in Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. 3 Die deutsche Tradition der Vor- und Frühgeschichte: Gedanken zu intellektuellen, strukturellen und historischen Bedingungen Heinrich Harke 11 The Nature of Geography within Pattern Analysis Andrej Čeme 24 Theoretical Archaeology Group (Durham, 13.-16. december 1993) Irena Mimik Prezelj 29 Filozofijska arheologija Mario Kopie 31 Kataster arheoloških najdišč Slovenije (Arkas) (II. del) Zvezda Modrijan 37 Magnetna susceptibilnost kot kvantitativni kriterij za razvrščanje arheoloških materialov Branko Mušič, Franc Dime 44 Kreativna uporaba predispozicij pri terenskem pregledu R. Bradley, T. Durden and N. Spencer 48 Uporaba satelitskih posnetkov v arheoloških prostorskih raziskavah Vincent Gafjhey, Zoran Stančič in Ana Tretjak 53 Možnosti za nastanek in obstoj arheološkega muzeja na prostem v Posavski regiji Uroš Bovec 58 Paying for Archaeology: The Move from State Funding to Commercial Contract Simon Buteux and Vincent Gaffney 65 Palagruža, arheološko srce Jadrana Timothy Kaiser, Branko Kirigin 72 Kamnita sekira z žlebom iz Narodnega muzeja v Ljubljani Tatjana Greif 74 Nova datiranja debelakov in čolnov Miran Erič 78 Pogovor v Babilonu Umberto Eco 79 An Englishman in Bosnia Richard Carlton 82 Jaroslav Sasel: Opera Selecta Verena Vidrih Perko 3 Die deutsche Tradition der Vor- und Frühgeschichte: Gedanken zu intellektuellen, strukturellen und historischen Bedingungen1 Heinrich Härke Die deutsche Vor- und Frühgeschichte bietet dem auswärtigen Beobachter ein Bild voll eigenartiger Gegensätze. Auf der einen Seite sieht er einen hochentwickelten Stand grundlegender und konventioneller Arbeitsverfahren: Quellenkritik, Chronologie, Dokumentation und Grabungstechniken bieten keinerlei Anlaß zu Kritik und stehen deutlich über dem Standard vieler Nachbarländer. Auf der anderen Seite wird der Beobachter bei seinen deutschen Kollegen sehr oft das kritische Reflektieren über theoretische Grundlagen und sozialen Hintergrund des Faches vermissen. Davon hat es in der Nachkriegszeit sehr wenig gegeben, zumal im Vergleich mit dem englischsprachigen Ausland (Härke 1991). In Deutschland wird dies häufig gar nicht als Mangel empfunden, da die Notwendigkeit archäologischer Theorie nicht allgemein anerkannt wird. »Alle theoretischen Methoden der prähistorischen Archäologie ... wurden schon im vorigen Jahrhundert begründet«(Fischer 1987,181), und »Man kann sagen, daß die Methodenlehre unseres Faches im theoretischen Teil abgeschlossen ist. Im praktischen Teil, besonders bei den naturwissenschaftlichen und statistischen Hilfen, ist noch Zuwachs zu erwarten« (ebda., 194). Fischers Meinung steht durchaus nicht allein da. Die westdeutsche Vor- und Frühgeschichte hat sich seit dem Ende des Zweiten Weltkrieges schwer getan, mit der Entwicklung des Faches außerhalb Deutschlands und den theoretischen Debatten des Auslandes Schritt zu halten. Symptomatisch dafür ist die Tatsache, daß ein vor dem Durchbruch naturwissenschaftlicher Datierungs- und Analyseverfahren geschriebenes Büchlein (Eggers 1959) immer noch in unveränderter Form als grundlegende Einführung für alle Fachstudenten verwendet wird. Die ostdeutsche Vor- und Frühgeschichte hatte im historischen Materialismus zwar einen theoretischen Rahmen, aber die politischen Umstände ließen keine wirklich offene Diskussion zu. Was an theoretischmethodischer Debatte lief, war oft künstlich und steril, während die Mehrzahl der ostdeutschen Kollegen sich der Theorie enthielten und »wie emsige Bienen« dem Material-und Datensammeln widmeten (Reinecke 1990, 165). Woran liegt es, daß die deutsche Fachtradition theoretische Ansätze und Perspektiven in einem Maße vernachlässigt hat, das sogar von Traditionalisten beklagt wird (z.B. Kossack 1992, 85)? Wie konnte es dazu kommen, daß viele ausländische Beobachter heute einen Gegensatz zwischen hohem technischem Standard und geringem intellektuellem Aufwand in Deutschland sehen? Oder haben diejenigen Recht, die sagen, die deutsche Vor- und Frühgeschichte stelle eine be- ständige Tradition in einem von theoretischen Modeströmungen geplagten Fach dar? Diese Fragen können hier natürlich nicht eingehend beantwortet werden. Im folgenden soll lediglich versucht werden, auf drei Schlüsselfaktoren einzugehen, welche die deutsche Fachtradition geprägt haben: intellektuelle, strukturelle und historische Faktoren (die natürlich alle miteinander verzahnt sind). Der Schwerpunkt liegt hier auf der Vor- und Frühgeschichte, d.h. der Archäologie der prähistorischen und frühen historischen Perioden. Wo im folgenden das Wort 'Archäologie' ohne weitere Zusätze verwendet wird, bezieht es sich nicht (wie im deutschen akademischen Sprachgebrauch üblich) auf Klassische Archäologie, sondern (gemäß internationalem Sprachgebrauch) auf alle archäologischen Fächer. Intellektuelle Tradition Bei aller Gefahr einer schematischen Verallgemeinerung liegt man kaum falsch, wenn man die deutsche Wissenschaft als eher pragmatisch und anwendungsorientiert bezeichnet (vgl. bereits Armstrong, Einleitung zu von Ranke 1909, xiv). Unter Anwendung ist hier die Anwendung methodischer Regeln in der Forschung gemeint, eine Vorgehensweise, die der deutschen Wissenschaft eigener ist als das Nachdenken über die theoretischen Grundlagen der Regeln selber. Das Wort 'Theorie' klingt nach deutschen Verständnis abgehoben, wie Spekulation ohne Beweise, und es steht im Gegensatz zum Begriff des 'Praktischen', dem intuitiv ein höherer Stellenwert beigemessen wird. Die Bezeichnungen 'Theoretiker' oder 'bloße Theorie' haben fast stets einen negativen Unterton und werden auch im allgemeinen Sprachgebrauch so benutzt. Es ist daher sicher auch kein Zufall, daß deutsche Wissenschaftler (mit Ausnahme der Naturwissenschaften) das Wort 'Theorie' weitgehend vermeiden und es allenfalls unter dem überbegriff'Methodik' benutzen (vgl. z.B. Ziegert 1986,105). 'Methodik' hat nach deutschem Sprachverständnis ganz andere Untertöne als 'Theorie': 'Methodik' klingt praktisch, 1 Dieser Aufsatz ist die gekürzte deutsche Fassung eines englischsprachigen Konferenzvortrages (gehalten auf der Theo-retical Archaeology Group Conference 1992 in Southampton, Großbritannien). Aus Zeitgründen war eine Überarbeitung nicht im wünschenswerten Umfange möglich, und auch die Literaturnachweise konnten nicht voll an die Erfordernisse der deutschen Fassung angeglichen werden. Trotz der Übersetzung ins Deutsche wendet sich dieser Beitrag weiterhin an Archäologen außerhalb Deutschlands; für ein deutsches Publikum müßten die Schwerpunkte sicher anders gesetzt werden. 4 systematisch, zielbewußt. In Übereinstimmung mit dieser Tradition der Anwendungsbezogenheit liegt der Schwerpunkt der deutschen archäologischen Fächer eher auf den handwerklichen als den intellektuellen Aspekten der Arbeit. Ein weiterer Faktor der deutschen Wissenschaftstradition findet sich in dem Bestreben nach Kontinuität und Konsens. Der junge Gelehrte erwirbt sich seinen Ruf, indem er in die Fußstapfen seines Lehrers tritt. Zwar liegt ein Grund dafür in den Universitätsstrukturen (siehe unten), aber darüberhinaus wirken sich hier deutsche Vorstellungen von wissenschaftlicher Arbeit und akademischem Umgangsstil aus (zumindest im Bereich der Geisteswissenschaften, zu denen sich die archäologischen Fächer überwiegend zählen). Diese Vorstellungen zeigen sich weiterhin in der Zurückhaltung vor kontroverser Debatte, in der Ablehnung von Polemik, im Mißtrauen gegenüber intellektuellen Modeströmungen und im Unverständnis des anglo-amerikanischen Phänomens des 'publish or perish'. Dahinter steht bei vielen deutschen Wissenschaftlern die Überzeugung, daß »in den Kulturwissenschaften die Paradigmen nicht exklusiv, wie in den Naturwissenschaften, sondern kumulativ verfaßt« seien (Fischer 1987, 193). Alle diese Vorstellungen haben wesentlich zur Ablehnung der 'New Archaeology' in Deutschland beigetragen: sie wurde als kurzlebige Mode angesehen, ihr Stil war den deutschen Kollegen zu aggressiv, und ihre Anhänger schenkten der Forschungsgeschichte viel zu wenig Beachtung. Ein dritter wesentlicher Faktor liegt in der starken positivistischen Tradition der deutschen Geisteswissenschaften. Sie verfolgen das Ideal der unparteilichen und objektiven Forschung, wie es vom Historiker Leopold von Ranke formuliert worden ist: darzustellen, »wie es eigentlich gewesen« (von Ranke 1874, vii). Auch wenn diese Feststellung oft zu eng ausgelegt worden ist, so ist doch unbezweifelbar, daß Ranke seine eigene Rolle als beschreibender Beobachter 'sine ira et studio', nicht aber als bewertender Analytiker sah (Vierhaus 1974). In diesem Sinne einer weitgehend interpretationsfreien Forschung ist Rankes Einfluß bis heute in den deutschen Geschichtswissenschaften spürbar, obwohl die Notwendigkeit theoretischer Perspektiven seit dem Ende des Zweiten Weltkrieges stärker empfunden wird (vgl. Schieder and Gräubig 1977). Das archäologische Pendant zu Rankes empirischen Ansatz stellt die antiquarische Betrachtungsweise dar. Sie wurde i.w. von Gero von Merhart begründet, der den ersten deutschen Lehrstuhl für Vorgeschichte (Marburg, seit 1928) hielt und von dort eine ganze Generation deutscher Vor- und Frühgeschichtler gelehrt oder doch zumindest nachhaltig beeinflußt hat. Die treibende Kraft bei der Gründung seines Lehrstuhls war übrigens der Klassische Archäologe Paul Jacobsthal, womit einer der Einflüsse auf die Marburger antiquarische Schule identifiziert ist. Ein zweiter bestimmender Einfluß dürfte in Merharts Studium der Geologie gelegen haben. Die deutschen Naturwissenschaften wurden zu jener Zeit beherrscht von der Autorität von Max Planck, der die Physik und verwandte Forschungszweige als. vorwiegend induktive Wissenschaften ansah (Planck 1915, 3). Im Forschungsablauf standen für ihn die Messungen an erster Stelle; Ideen sollten aus den Messungen abgeleitet werden, und alle anthropomorphen Elemente sollten so weit wie möglich eliminiert werden, um so Objektivität zu erreichen (ibid., 6-7; 1950,13). Das induktive Vorgehen der Naturwissenschaften, die vergleichende Typologie der Klassischen Archäologie und die Quellenkritik der deutschen Historie bestimmten die Grundlagen von Merharts antiquarischer Schule. Andere Schulen (z.B. die von Gustaf Kossinna in Berlin und Max Ebert in Königsberg) spielten in der Anfangszeit der deutschen Vorgeschichtsforschung eine weit geringere Rolle. Als Folge dieser intellektuellen Einflüsse entstand in Deutschland eine eigene Tradition der vor- und frühgeschichtlichen Archäologie. Sie wird u.a. charakterisiert durch systematisches Vorgehen im Umgang mit dem Fundmaterial und durch detaillierte Beschreibung und Dokumentation des Materials2. Der Interpretation wird weit weniger Gewicht gegeben, da sie als subjektiv und von kurzzeitigem Wert gilt, wohingegen das Material seinen Wert nie verliert (»die In- 2 Wie ausländische Beobachter die deutschen Forschertugenden sehen, läßt sich am Beispiel des Nachrufs auf den gerade verstorbenen Ägyptologen Bernard Bothmer (New York Univer-sity) aufzeigen: ».. he remained a German in his bearing, and in his general way of life, especially in his discipline in matters scholarly... He abhorred casual behaviour, lack of commitment, charlatanism and illiberal attitudes - intolerance should be re-served for matters of real importance like an incorrectly taken photograph.« (Times, 3. Dezember 1993, Seite 23). Diese Kombination von Würdigung deutscher Tugenden mit vorsichtiger Kritik an übermäßiger Detailfreude ist auch von herausragenden deutschen Forschern und in schärferer Form geäußert worden: »... diese Gefahr des Zurückfallens in einen rohen Empirismus existiert .. so lange, als man aus einzelnen Detail-Untersuchungen willkürlich allgemeine Schlüsse zieht. Dies ist ein Fehler, welchen der 'systematische Geist der Deutschen' oft genug begangen hat;...«(Rudolf Virchow, Archiv für pathologische Anatomie und Physiologie und für klinische Medicin 1, 1847; zitiert nach Vasold 1988, 55). 5 terpretation schwankt, die Tatsachen bleiben«). Die ver-gleichend-typologische Methode führt zu einer Betonung der Funde, ihrer Klassifizierung und relativen Chronologie. Viele deutsche Veröffentlichungen präsentieren die typologische und chronologische Ordnung des Materials als 'Ergebnisse' und gehen kaum darüber hinaus. Eine der wichtigsten und auch aus ausländischer Sicht interessantesten Methoden der deutschen Vorgeschichtstradition stellt die Quellenkritik dar, die von Hans-Jürgen Eggers auf systematische Grundlagen gestellt wurde (Eggers 1951; 1959). Sie nahm die anglo-amerikanische Beschäftigung mit der Taphonomie um Jahrzehnte voraus, und sie impliziert eine methodische Parallelität von historischem Text und archäologischem Fundmaterial, was einem Kerngedanken der späteren 'post-processual archaeology' entspricht. Der weitreichende Einfluß der deutschen Vor- und Frühgeschichte in Europa hat seit dem Zweiten Weltkrieg nachgelassen. Dafür gibt es sowohl historische als auch sprachliche Gründe, nämlich die Verdrängung der deutschen Sprache als lingua franca Mittel- und Osteuropas sowie Skandinaviens. Schließlich mag auch eine Rolle gespielt haben, daß die deutsche Vorgeschichtsforschung ihre eigenen methodischen Perspektiven seit den 1950er Jahren kaum weiterentwickelt hat und daß sie auf die intellektuelle Herausforderung durch die 'New Archaeology' in den 60er und 70er Jahren nicht reagiert hat. Strukturelle Bedingungen Das deutsche Universitätssystem wurde in seiner jetzigen Form im frühen 19. Jahrhundert im Zuge der Reform des von Napoleon besiegten preußischen Staates geschaffen. Trotz einiger kleiner Umgestaltungen, besonders in den 1970er Jahren, ist jedenfalls der Kern unverändert geblieben: die Freiheit von Forschung und Lehre der Professoren. Der Grundgedanke dieses Systems war, daß die Professoren über ihre gerade laufenden Forschungen lehren sollten. Dieses Ideal ist mittlerweile von der Realität der Massenuniversität weitgehend überholt worden, doch die Betonung des Hochschulsystems liegt weiterhin ganz auf der Forschung. Zu den Folgeerscheinungen gehören u.a. unklare und wenig zusammenhängende Studiengänge sowie vielfach eine unbefriedigende Qualität der Lehre3. Andererseits hat die drastische Zunahme der Studentenzahlen in allen Fächern es schwer gemacht, den akademischen Standard zu halten. Die weitestgehend unabhängige Stellung der Professoren im Universitätssystem hat Konsequenzen für Lehrinhalte, Laufbahnen und die Form akademischer Debatten. Nur die Professoren (und ihnen gleichgestellte Hochschullehrer mit Habilitation) sind befugt, Vorlesungen zu halten, Abschlußarbeiten und Doktorarbeiten zu betreuen und Prüfungen abzuhalten. Professoren prüfen in der Regel diejenigen Kandidaten, deren Arbeiten sie vorher betreut haben - eine Regelung, die in den meisten ausländischen Universitätssystemen undenkbar wäre. Die persönliche Abhängigkeit eines Studenten von seinem Professor ist noch ausgeprägter in einem kleinen Fach wie der Vor- und Frühgeschichte, in dem es wenige Professoren gibt und die Promotion (Abschluß zum Dr.phil.) noch die Regel ist. Wer an der Universität bleibt, um Hochschullehrer zu werden, verbleibt im Zustand der Abhängigkeit, bis er selbst Professor geworden ist: nach dem ersten Abschluß und der Promotion muß er noch die Habilitation abschließen, im wesentlichen eine höhere Forschungsarbeit, welche die Befähigung zur Lehre nachweisen soll. Das typisch deutsche Phänomen der 'Schulen', kleinen Gruppen von Studenten, Doktoranden und Habilitanden um jeweils einen einzelnen Professor, ist eine direkte Konsequenz dieser persönlichen Abhängigkeiten. Letztere zwingen junge Nachwuchsforscher auch zu einer Gratwanderung zwischen Originalität (welche die älteren Professoren vor den Kopf stoßen könnte) und Konformität (die alleine noch keinen Lehrstuhl garantiert). In den Worten von Plessner (1956,31 -33): wer im deutschen Hochschulsystem Erfolg haben will, braucht Disziplin, Flexibilität und ein Bewußtsein der Grenzen der eigenen Möglichkeiten. Dies sind die soziologischen Faktoren hinter der Kontinuität, die oben als wesentlicher Faktor der deutschen Tradition identifiziert wurde. Diese Bedingungen setzen sehr klare Grenzen für Debatten, und dies ist einer der Gründe, warum deutsche Fachdiskussionen sich i.w. um Fragen des Materials drehen (Sommer 1991). Zwei andere strukturelle Faktoren bedürfen der Erwähnung. Die weitaus überwiegende Mehrzahl der deutschen Archäologen an Universitäten, in der Bodendenkmalpflege und an den meisten Museen sind Beamte. Sie sind damit in eine hierarchische Organisationsform eingespannt, deren Charakter und Strukturen nicht gerade zur Förderung von Originaliät und offener Debatte beitragen. Der zweite Faktor ist das 3 Dieses Problem ist in Deutschland schon seit einiger Zeit erkannt worden. Professor Grottian (Freie Universität Berlin) hat kürzlich gefordert, ein Fünftel aller deutschen Hochschulprofessoren wegen mangelhafter Lehre zu entlassen (Times Higher Educa-tion Supplement, 4. Dezember 1992). 6 Publikationswesen, das sehr stark von Zuschüssen aus staatlichen Mitteln und Forschungsfonds abhängig ist. Auf der einen Seite bedeutet dies einen Mangel an unternehmerischen Ideen und Risikobereitschaft; auf der anderen Seite kann ein dermaßen subventioniertes Publikationswesen die Veröffentlichung von Katalogen und Grabungsberichten bewerkstelligen, die im rein kommerziellen System (wie z.B. in den USA oder Großbritannien) keinen Verleger fänden. Allerdings ist das deutsche akademische Publikationswesen mit den zahlreichen Doktorarbeiten belastet, die den Prüfungsordnungen gemäß innerhalb von zwei Jahren vollständig gedruckt werden müssen. In Ostdeutschland sahen die Rahmenbedingungen von 1945 bis 1990 etwas anders aus (Behrens 1984). Vor- und Frühgeschichtler wurden nur an zwei Universitäten ausgebildet, und ihre Zahlen wurden genau dem Bedarf des Staates, der Arbeitgeber aller Archäologen war, angepaßt. Eine Auswahl der Kollegen gelangte in das Zentralinstitut für Archäologie und Alte Geschichte (ZIAGA) der Akademie der Wissenschaften in Berlin, wo sie bevorzugten Zugang zu Forschungsmitteln, Publikations- und Reisemöglichkeiten hatten. Die Privilegien dieser Elite schufen viel Verstimmung unter den anderen Archäologen, aber sie wurden erkauft um den Preis der politischen Konformität. Auch außerhalb der Akademie hing die Beförderung zu höheren Posten, besonders Museumsdirektoraten und Professuren, in der Regel von der Mitgliedschaft in der SED (der deutschen Variante der Kommunistischen Partei) ab. Für das 'Fußvolk' bedurften jegliche Forschung, Publikation und Auslandskontakte der Genehmigung durch die Vorgestzten. Diese repressiven Bedingungen ließen eine lebhafte Fachatmosphäre gar nicht zu, und nur wenigen Kollegen gelang es, sich dem Druck zur Anpassung zu entziehen (vgl. Coblenz 1992). Seit der Wiedervereinigung ist die ostdeutsche Archäologie einer Umstrukturierung nach westdeutschem Muster unterzogen worden, was zwar die alten Repressionsstrukturen beseitigte, aber neue Probleme und Zwänge geschaffen hat (Gringmuth-DaJlmer 1993; siehe unten). Historische Faktoren Die deutsche Tradition der Vor- und Frühgeschichte ist von mehreren Fachrichtungen und intellektuellen Strömungen geformt und beeinflußt worden (Fischer 1987;Kerndl 1991, 19-35; Kossack 1992; Wahle 1964, 3-131). An erster Stelle muß hier wohl die Klassische Altertumskunde genannt werden, die u.a. in die Klassische Archäologie und die Römische Provinzialarchäologie mündete und zur deutschen Fachtradition den kunsthistorischen Ansatz (Winckelmann 1764) und Teile des antiquarischen Ansatzes (siehe oben) beisteuerte. Während diese Fachrichtung schon früh eine institutionelle Verankerung an den Universitäten fand, hatte die Archäologie des außermediterranen Raumes es schwerer, offizielle und akademische Anerkennung zu finden. Die wesentlichen Einflüsse auf diese Entwicklung im 19. und frühen 20. Jahrhundert kamen aus der Romantik und der Anthropologie. Die Romantik begründete bereits im 18. Jahrhundert ein Forschungsinteresse an Völkern und bemühte sich um ein Verständnis ihrer Wurzeln und Unterschiede (Johann Gottfried Herder). Diese Richtung führte direkt zur Etablierung von Völkerkunde und Volkskunde (Europäische Ethnologie), und sie förderte Fächer wie Germanische Philologie und Deutsche Geschichte. Auf diesem Hintergrund wuchs das Interesse an der Beschäftigung mit der einheimischen Vorgeschichte, die aber erst 1902 mit Gustaf Kossinnas Professur im Universitätssystem etabliert wurde. Der methodische Ansatz seiner nationalen Vorgeschichte, die sogenannte 'siedlungsarchäologische Methode', bestand in der ethnischen Deutung archäologischer Fundverbreitungen (Veit 1989). Der Aufschwung dieser Richtung erklärt sich auch auf dem politischen Hintergrund des 19. Jahrhunderts. Die Fürsten des 18. Jahrhunderts zeigten wenig Vorliebe für die deutsche Vergangenheit; Friedrich der Große hatte mehr Interesse an Spekulationen über Preußens römische Vergangenheit als an vorgeschichtlichen Funden aus seinem Königreich (Kerndl 1991, 21). Aber die Napoleonischen Kriege und der darauffolgende Versuch einer politisch-kulturellen Neuordnung warfen auch die Frage der deutschen Identität auf, und das 19. Jahrhundert stand ganz im Zeichen der Bemühungen um die nationale Einheit. Da letztere auf dem Umweg über innere und äußere Kriege erreicht wurde, führte die deutsche Reichsgründung 1871 zu weiteren Spannungen in Europa und schürte nationale Gefühle in Deutschland und bei seinen Nachbarn. Am Ende des 19. Jahrhunderts wurden deutsche Kultur und deutsches Erbe auch von Kaiser Wilhelm II. als so wichtig empfunden, daß er sagte, die Erziehung solle junge Deutsche hervorbringen, nicht junge Griechen oder Römer (Smolla 1984, 12). Die anthropologische Perspektive, die als dritte und letzte Richtung der deutschen Archäologie im 19. Jahrhundert entstand, erwuchs aus dem Rationalismus und den Natur- 7 Wissenschaften. Ihre herausragende Persönlichkeit war der berühmte Berliner Mediziner Rudolf Virchow, der sich in seiner Freizeit der Archäologie widmete und freundschaftliche Beziehungen zu Heinrich Schliemann unterhielt (Vasold 1988). Virchow stellte sich mit Nachdruck der romantischen Vergangenheitsschwärmerei und dem national inspirierten Rassismus entgegen und befürwortete enge Kontakte zwischen Anthropologie, Ethnologie und Vorgeschichtsforschung (Ottaway 1973). Nach seinem Tode im Jahre 1902 fehlte der anthropologischen Richtung jedoch die treibende Kraft, und sie verlor jeden Einfluß auf die weitere Gestaltung der Vor- und Frühgeschichte in Deutschland. Geradezu symbolisch mutet es an, daß im Jahre von Virchows Tod der Vorkämpfer der nationalen Vorgeschichte, Gustaf Kossinna, schließlich eine außerordentliche Professur in Berlin erhielt. Kossinna ist oft die Hauptschuld an jeglicher nationalistischen oder faschistischen Ausnutzung der Vorgeschichte gegeben worden. Aber wie der russische Forscher Leo Klejn schon 1974 und andere seither (Smolla 1980; 1984) festgestellt haben, müssen sowohl Kossinna selber als auch seine Methodik im politischen und intellektuellen Zusammenhang ihrer Zeit gesehen werden. Kossinnas Arbeiten unterschieden sich in Zielsetzung und Methodik kaum von dem, was polnische Vorgeschichtler zur gleichen Zeit taten und französische Archäologen vorher getan hatten. Montelius' 'retrospektive Methode' hatte Kossinnas 'Siedlungsarchäologie' vorweggenommen, und Childes Kulturkonzept stätzte sich auf Kossinnas Ansatz, auch wenn Definition und Interpretation nicht identisch waren (Sherratt 1989; Veit 1984). Kossinna war beileibe kein Unschuldsengel: chauvinistische Ansichten treten in seinen Publikationen deutlich genug hervor. Aber die heutige negative Beurteilung seiner Leistung und seiner Rolle in der Fachentwicklung ist natürlich zum großen Teil eine Folge des Mißbrauchs seiner Methodik im Dritten Reich, als nach seinem Tode (1932) sein nationaler Ansatz zum Dogma erhoben wurde und der Legitimation rassistischer und expansionistischer Politik diente (Arnold 1990; McCann 1987; 1990). Andererseits muß aber betont werden, daß der seinerzeitige Zustand der deutschen Vorgeschichtsforschung diesen Mißbrauch erst ermöglichte (Kossack 1992, 94): der herrschende Positivismus des antiquarischen Ansatzes bot keine methodische Grundlage für eine Kritik historisierender ethnischer Interpretationen, und nach dem Verkümmern des anthropologischen Ansatzes gab es keine intellektuelle Alternative mehr. Zudem scheint die massive Fürderung der Vor- und Frühgeschichte im Dritten Reich viele Archäologen dazu verführt zu haben, mit dem nationalsozialisten Regime zu kollaborieren oder sich zumindest den politischen Umständen anzupassen. Es darf aber auch nicht vergessen werden, daß durchaus nicht alle deutschen Archäologen ihren Mantel nach dem Wind hängten, und unabhängig von den politischen Ansichten leisteten die meisten Kollegen solide, 'handwerklich' einwandfreie Arbeit. Gleiches geschah unter anderem Vorzeichen nach dem Zweiten Weltkrieg in Ostdeutschland. Die Deutsche Demokratische Republik ließ der Vor- und Frühgeschichte großzügige Förderung zukommen, preßte sie aber in den Rahmen eines ideologischen Dogmas und nutzte sie politisch aus. Auch in diesem Falle ließen sich wiederum weitgehende Anpassung und Kollaboration der Archäologen beobachten, wobei es allerdings rühmliche Ausnahmen gab (cf. Coblenz 1992). Und auch hier erreichte die praktische Arbeit der Archäologen ein hohes Niveau, ob sie nun ein Lippenbekenntnis zur Ideologie ablegten oder nicht. Man mag bedauern, daß die ostdeutschen Archäologen die Gelegenheit versäumten, eine bewußte und glaubwürdige Gegenposition zur Theorieabstinenz ihrer westlichen Kollegen aufzubauen. Aber bei der durch politische Kontrolle bedingten Sterilität der ostdeutschen Theoriedebatte und der durch Valutamangel erzwungenen Isolation der östlichen Archäologen vom westlichen Ausland war dies vielleicht auch gar nicht anders zu erwarten. Angesichts der politischen Ausnutzung der Vorgeschichte in Ostdeutschland und nach den Erfahrungen im Dritten Reich zogen sich die westdeutschen Archäologen nach dem Krieg zunehmend in die Deskription zurück und begannen, fast jede über Typologie und Chronologie hinausgehende Auswertung des Fundmaterials abzulehnen (Narr 1966, 382). Die auf Kontinuität angelegten Strukturen (siehe oben) stellten sicher, daß diese Ablehnung von Interpretation und Theorie nicht nur eine vorübergehende Schockreaktion war, sondern in einer engen Definition von 'seriöser Forschung' festgeschrieben wurde: es entstand eine Ideologie der Ideologiefreiheit. Ein weiteres Paradox der Situation liegt darin, daß dieser Rückzug die deutsche Vor- und Frühgeschichte in eine theoretische Orientierungslosigkeit zurückgebracht hat, welche vorher die politisch-ideologische Ausnutzung des Faches überhaupt erst ermöglicht hatte. Daß dies auch heute noch nicht von allen deutschen Kollegen klar erkannt worden ist, liegt sicher daran, daß die nationalsozialistische Verstrickung der deutschen Vor- 8 und Frühgeschichte nie offen diskutiert worden ist, weder im Westen noch im Osten. Solche Fragen sind in Deutschland nur von Historikern behandelt worden (Bollmus 1970; Kater 1974), und dies hat seine Berechtigung insofern, als kein Forscher eine völlig emotionsfreie Zeitgeschichte seines eigenen Faches schreiben kann. Andererseits hat dieses Stillschweigen die deutschen Vor- und Frühgeschichtler der Gelegenheit beraubt, über ganz wesentliche Fragen ihrer Forschungsgeschichte und über den politisch-sozialen Kontext ihres Faches nachzudenken. Ausblick Eine erneute Gelegenheit für solche Reflektionen wurde 1990 durch die Einigung Deutschlands geschaffen. Der wesentliche Anstoß zum Nachdenken über Vergangenheit, Zustand und Zukunft des Faches kommt aber nicht von einer fruchtbaren intellektuellen Auseinandersetzung zwischen west- und ostdeutschen Perspektiven, sondern von der Art und Weise, wie die Vereinigung durchgeführt wurde, und von den Konsequenzen, die das einseitige übertragen westdeutscher Strukturen auf die ostdeutsche Archäologie gezeitigt hat (Gringmuth-Dallmer 1993). Aus dem politischen und organisatorischen Prozeß der Einheit haben sich zwei Trends ergeben, welche auch die Vor- und Frühgeschichte betreffen. Einer dieser Trends ist der Rückzug der ostdeutschen Geisteswissenschaften »ins Traditionelle«4. Wenn dieser Rückzug, der eindeutig auch die archäologischen Fächer erfaßt hat, sich fortsetzt, wird kaum eine Veränderung im intellektuellen status quo zu erwarten sein. Der andere Trend weist in die entgegengesetzte Richtung: die persönlichen und institutionellen Konsequenzen des Einigungsprozesses sind so tiefgreifend, daß eine offene Diskussion darüber fast unausweichlich wird und in eine allgemeine Debatte über den Zusammenhang von Archäologie, Politik und Gesellschaft münden könnte (Härke and Wolfram 1993). Welcher dieser gegenläufigen Trends am Ende überwiegen wird, ist noch nicht abzusehen. Was man jetzt vielleicht schon sagen kann, ist, daß Tradition und Strukturen dafür sorgen werden, daß eventuelle Veränderungen in der deutschen Vor- und Frühgeschichte als langsamer und gradueller Wandel ablaufen werden. 4 Den »Rückzug ins Traditionelle« hat der ostdeutsche Kirchenhistoriker Kurt Nowak, Universität Leipzig, konstatiert (Wirtschaft & Wissenschaft 3/93, Seite 5). Literatur ARNOLD, B. 1990. The past as propaganda: totalitarian archaeology in Nazi Germany, Antiquity 64, 464-478. BEHRENS, H. 1984. Die Ur- und Frühgeschichtswissenschaft in der DDR von 1945-1980, Frankfurt a.M. BOLLMUS, R. 1970. Das Amt Rosenberg und seine Gegner, Studien zur Zeitgeschichte, Stuttgart. COBLENZ, W. 1992. In memoriam Wilhelm Unverzagt, 21.5.1892-17.3.1971, Praehistorische Zeitschrift 67(1), 1-14. EGGERS, H.J. 1951. Der römische Import im freien Germanien, Atlas der Urgeschichte 1, Hamburg. EGGERS, H.J. 1959. Einführung in die Vorgeschichte, Sammlung Piper, München. FISCHER, U. 1987. Zur Ratio der prähistorischen Archäologie, Germania 65, 175-179. GRINGMUTH-DALLMER, E. 1993. Archaeology in the former German Democratic Republic since 1989, Antiquity 67, 135-142. HÄRKE, H. 1991. All quiet on the western front? Paradigms, methods and approaches in West German archaeology, In: Hodder, I. (Hrsg.), Archaeological theory in Europe: the last three decades, 187-222, London und New York. HÄRKE, H. und WOLFRAM, S. 1993. The power of the past, Current Anthropology 34(2), 182-184. KATER, H. 1974. Das Ahnenerbe der SS 1935-1945, Stuttgart. KERNDL, A. 1991. Berlin und Umgebung, Führer zu archäologischen Denkmälern in Deutschland 23, Stuttgart. KLEJN, L. S. 1974. Kossinna im Abstand von vierzig Jahren, Jahresschrift für mitteldeutsche Vorgeschichte 58, 7-55. KOSSACK, G. 1992. Prehistoric archaeology in Germany: its history and current situation, Norwegian Archaeological Review 25(2), 73-109. McCANN, B. 1987. The national socialist perversion of archaeology, World Archaeological Bulletin 2, 51-54. McCANN, B. 1990. 'Volk und Germanentum': the presentation of the past in Nazi Germany, In: Gathercole, P. und Lowenthal, D. (Hrsg.), The politics of the past, 74-88, One World Archaeology, London. 9 NARR, K.J. 1966. Archäologie und Vorgeschichte, In: Kernig, C.D. (Hrsg.), Sowjetsystem und demokratische Gesellschaft: Eine vergleichende Enzyklopädie, Bd. 1, 369-385, Freiburg, Basel und Wien. OTTAWAY, J.H. 1973. RudolfVirchow: an appreciation, ,4«-tiquity 47, 101-108. PLANCK, M. 1915. Eight lectures on theoretical physics delivered at Columbia University in 1909, Ernest Kempton Adams Fund for Pysical Research Publication no. 3, New York. PLANCK, M. 1950. Scientific autobiography and other papers, London. PLESSNER, H. (Hrsg.) 1956. Untersuchungen zur Lage der deutschen Hochschullehrer, Bd. I, Göttingen. VON RANKE, L. 1874. Sämmtliche Werke. Bd. 33: Geschichten der romanischen und germanischen Völker von 1494-1514, Leipzig. REINECKE, A. 1990. The chances and risks for East German archaeology, Archaeological Review from Cambridge 9(1), 163-166. SCHIEDER, T. und GRÄUBIG, K. 1977, Theorieprobleme der Geschichtswissenschaft, Wege der Forschung 378, Darmstadt. SHERRATT, A. 1989. V. Gordon Childe: archaeology and intellectual history, Past & Present 125, 151-185. SMOLLA, G. 1980. Das Kossina-Syndrom, Fundberichte aus Hessen 19/20, 1-9. SMOLLA, G. 1984. Kossinanach 50 Jahren: Kein Nachruf., Actapraehistorica et Archaeologica 16/17 (fur 1984/85), 9-14. SOMMER, U. 1991. Frontiers of discourse: the nature of theoretical discussion in German archaeology, Archaeological Review from Cambridge 10 (2), 202-216. VASOLD, M. 1988. Rudolf Virchhow: der grosse Arzt und Politiker, Stuttgart. VEIT, U. 1984. Gustaf Kossina und V. Gordon Childe: Ansätze zu einer theoretischen Grundlegung der Vorgeschichte, Saeculum 35, 326-364. VEIT, U. 1989. Ethnic concepts in German prehistory, a case study on the relationship between cultural identity and archaeological objectivity, In: Shennan, S. (Hrsg.), Archaeo- logical approaches to cultural identity, 35-56, One World Archaeology, London. VIERHAUS, R. 1974. Ranke und die Anfänge der deutschen Geschichtswissenschaft, In: Faulenbach, B. (Hrsg.), Geschichtswissenschaft in Deutschland: Traditionelle Positionen und gegenwärtige Aufgaben, 17-34, Beckische Schwarze Reihe 111, München. WAHLE, E. 1964. Tradition und Auftrag prähistorischer Forschung (hrsg. v. H. Kirchner), Berlin. WINCKELMANN, J.J. 1764. Geschichte der Kunst des Alterthums, Dresden, Nachdr. Weimar 1964 (hrsg. v. W. Senff). ZIEGERT, H. 1986. Wissenschaftliche Arbeitstechniken in den Kulturwissenschaften unter besonderer Berücksichtigung der archäologischen Disziplinen, Reihe Kulturwissenschaften 12, München. 10 The Nature of Geography within Pattern Analysis Andrej Černe The ways in which geographers frame research questions vary enormously. Some differences reflect ideologies and philosophies, others represent various methodological preferences. Yet whatever the details of the approach, in almost every case it can be classified into one of two ways of asking the research question: are there relationships between phenomena in various locations, and are places different in terms of the phenomena present there? Geographers are concerned with places as the locations of man-environment inter-relationships. Delimiting a »place« is often difficult, but if such definition is feasible, it is then possible to characterize each place in a great number of ways (Johnston 1980). A city for example can be identified by its area, the density of buildings in it, the percentage of its population, etc. The concept of the city is much more nebulous than it was in the historical past. The walls that guarded the medieval city defined the city so well because there was a compelling reason (security) for being inside the walls rather than outside them. Even in the nineteenth century the city was contained by a dominant central core and by the reliance on short-distance transport (foot, carriage, horse). Robson (1973) has argued that nineteenth-century cities are much better than modern cities for urban analysis (studies of the distribution of city sizes), because there are fewer doubts about what constitutes a city (Richardson 1979). Many definitions of an urban area emphasize the problem of determining the outer limits of the area. Defining a city in terms of spatially separate elements (»island in a sea«) increases the difficulties of administration. One possible definition of a city is in terms of the administrative boundaries of the political unit (the city government). The advantages are that many kinds of statistical data, especially fiscal data apply to the unit, and the administrative city has a unity to it derived from the fact that it is a policy and planning unit (an urban analog to the planning region. These minor advantages of politico-administrative boundaries are far outweighed by a critical disadvantage, that the economic and functional boundaries of urban areas spill over the narrower administrative boundaries. An interesting idea is the functional economic area that is based upon the concept of commuting fields, implicitly assuming that daily commuting flows are the most critical type of intra-metro-politan linkage. A great encyclopedia of information can be gathered together for every »place« we can define. Therefore, at any spatial scale, a major function of geography has always been the collection and dissemination of »relevant« facts about places, but collection alone is not the basis for scholarly discipline. Facts are required for a purpose, which defines their »relevance«. In geography the purpose is understanding man-environment inter-relationship, hence our first question. To understand something implies knowledge of its origins and operations; to understand a city is not only to know how many people live there, their occupations and their life styles, but also why they are there, and how their existence in that place influences the lives of others, who live elsewhere. We cannot understand anything by focusing on it alone: we need general concepts, laws, and languages, otherwise we cannot even describe, let alone explain. The cause of a particular phenomenon can only be discovered in terms of general understanding about the operation of events. No phenomenon which geographers study is likely to result from a single cause. Understanding involves knowledge of causes, which require careful collection and use of evidence. To be valid, an explanation must be phrased in terms of known general statements concerning processes and forms. To explain the unique we must comprehend the general, and for the later we must study many places. Hence geographical research aims to explain that places are alike, and how their characteristics are created, what requires study of relevant phenomena over a wide range of places. Understanding unique phenomena involves setting them in their general context, therefore, and relating them to general processes (Johnston 1980). The questions are places different in terms of the phenomena present there is perhaps the most basic to all geography. At the most fundamental level it could be considered a trivial question, for, since no two places can occupy the same place on the earth's surface, they must be different in the phenomenon of location. However, many argue that location is a relative and not a unique phenomenon, and in any case, location may not be a valid criterion on which to differentiate places; given that they are in different locations, do places vary in other ways? Do Slovenian cities have more people per hectare of residential land than Italian cities? The ultimate objective may be the description of a particular place, in terms of its unique characteristics, but this can be achieved from an understanding of what and where differences occur. Some geographers are concerned with the personality of places, for example, with nuances of the characteristics of locations and inhabitants, the description, interpretation and explanation of which is only possible using linguistic methods. Different places can only be described as different in terms of recognized criteria which involves their mapping 11 over a range of places; particular patterns and processes can only be understood in terms of general concepts of inner-relationships between variables, applied to the particular context. 1. The study of map pattern Geographers have used a number of techniques of analysis for the study of patterns. The map remains one of the geographer's predominant modes of communication. Map patterns are used in geography to represent phenomena at a variety of scales. For instance, points in two dimensions could use to represent individuals in a city park, or cities within the state. In many instances there is a belief that scale and process may be linked. This has prompted Harvey to suggest that we can turn this situation to our own benefit by using pattern analysis techniques (particularly quadrate analysis) to determine at what scale a process is operative. However, unfortunately, many of the existing probability models are geared to a particular scale of representation. This is especially apparent in models that are used to describe patterns of clusters of objects. It is very convenient to regard the world's population as distributed in a series of discrate and isolated clusters, we must recognize at the outset that this is a somewhat artificial concept. Our definition of a cluster depends largely upon how we draw our boundaries and how we define the term »isolated«. IGU defines an isolated unit of settlement as one that is at least 150 meters away from the next unit. Clearly we have to adopt some such artificial standard, but we must be prepared to modify this with larger settlements. The problem of the operational definition of »cities« is a complex one. Examination of the available information on large, city-size clusters suggests a remarkable regularity. The number of clusters is clearly directly proportional to size. There are relatively few large cities, many medium sized cities and a host of smaller cities. These models created merging assumptions describing the frequency of cluster sizes with other concerning the spatial location of the cluster. Since the models do not require assumptions concerning the location of individual objects within the clusters no statements can be made about this aspect of the pattern. Geographers examine maps for two major reasons: a) The descriptive approach involves identifying characteristics of the information conveyed by the map. This approach is employed for a number of reasons: chief among them is the need to summarize complex patterns; b) the anaytical approach aims at identifying the processes considered responsible for the particular form of the phenomena. The emphasis is shift away from the morphology of the pattern towards a concern for the variety of physical, economic, social and political forces whose spatial expression gives rise to the patterns of phenomena. Consequently, in such circumstances the pattern becomes a mean to an end, rather than an end in itself. Map patterns are examined in such diverse disciplines as archaeology, ecology, astronomy, metallurgy, etc. In many instances the approaches are similar to those employed by geographers. Archaeologists, for example have used patterns to widen the range of hypothesis that may be formulated to examine archaeological evidence which had not been previously understood (Hodder 1972, Hodder and Hassall 1971). Through cartography, objects are displayed as symbols, usually of three basic geometric forms: points, lines and areas, in two dimensional plane. We can recognize two types of information covered by a map: a) place data provide us with geometric information about the space (the density of points, the mean length of lines, the size distribution of areas etc.); b) content data provide information about the objects (populations of settlements represented by points, traffic flows along roads represented by lines, the political affiliations of territories represented by different shaded areas, etc.). Perhaps it is worth repeating that content data techniques take the location of the observed units as given and focus attention on the spatial variation of the variant values, while place data techniques focus on the geometric characteristics of the observation units themselves. Among the various techniques used in pattern analysis the most common are: - geostatistics (spatial statistics); - quadrate analysis; - nearest neighbour analysis; - entropy; - pattern indicators; - graph theory; - pattern recognition including classification, discrimination and regionalization; - polynomial regression (trend surface analysis); - harmonic regression; - spatial autocorrelation; - filter theory; - spectral analysis. 12 Probabilistic spatial sampling, for example may be conducted using: - points; - lines (traverses); - areas (quadrates). Within each form of spatial sampling, however, it is possible to devise numerous probabilistic designs. The problem then arises how to choose among these various potentials sampling designs. Berry and Baker (1968) point out that in the case of spatial sampling the »choice of sampling procedure for any phenomenon depends on how phenomenon is distributed. If the phenomenon being studied is randomly distributed then most sampling forms are appropriate and the choice therefore amounts to selecting that which is easiest. If there is a linear trend in the distribution, stratified sampling will be more efficient than systematic sampling, and systematic sampling in general more efficient than simple random sampling. If there is serial correlation (spatial auto-correlation) in the distribution of the phenomenon, then it is difficult to devise simple rules, for the »relative precision of the sampling procedures depends upon the shape of the serial-correlation function.« When this serial-correlation function is unknown, no optimal sampling design can be identified, so a stratified systematic unaligned sample would be suggested (Harvey 1979). Suppose we are examining settlement patterns in a region and we feel that these might well have been established at random. In this case a simple pattern model, a spatial Poisson process probability model, might be appropriate. There is an assumption implicit in the Poisson model that is not representative of the empirical circumstances: the process is defined for a countable infinite number of objects in the Euclidean plane (Miles 1970). Obviously, the pattern describes a finite number of objects in a bounded area of finite size. Therefore, the model reduces to one that only approximates to these settlement process. Medvedkov, for example, borrowing from the statistical theory of information, has applied the concept of entropy as a measure of uniformity and randomness in point patterns. He introduces the concept of entropy into settlement geography in 1966 as a new approach toward answering the question: are settlements spaced randomly, or is it possible to find an order in their distribution? Another technique utilizes the circular normal distribution to measure the directional component in point patterns. Types of spatial point sampling design: a: simple random sampling; b: aerial stratified random sampling; c:. systematic random sampling; d; systematic unaligned sampling; e andf two versions of nested random dampling. source: Harvey, 1979, p. 364. © © © • . r\ • ' i • i * . • • • • . * • • * * • • • • • • • • • • • • • • • • ••••• • • • • Typical regular (A), random (B), and clustered (C) distributions. Source: Hagget, 1977, p. 13 Dacey (1962) has analyzed the distribution of hamlets, villages and cities in an area of the United States settled under the citieship and range system. Dacey used the technique of nearest neighbor analysis to compare the observed pattern with three expected distributions: hexagonal distribution, random (Poisson) distribution and clustered distribution. An alternative approach to the evolution of settlement pattern is through the framework of Monte Carlo techniques. In this stochastic formulation, growth is simulated by random processes which are restricted by the operation of certain »rules« based on empirical observations of settlements behavior. 2. The spatial analysis The spatial analysis comprising the study of three interrelated themes: spatial arrangements, space-time processes and spatial forecasting. By spatial arrangement is meant the location pattern of the objects under study - the configuration of, for instance, settlements, cities, roads, manufacturing plants etc. Traditionally, spatial analysts have classified these objects into point, line and aerial phenomena thereby lying stress on the geometric or morphological properties of those objects. Carried to an extreme, this meant that geographers were required to »pay attention to the spatial arrangement of phenomena in an area and not so much to the phenomena themselves«. (Barke 1986) The settlement pattern treats settlements as point-like objects and ignores their size characteristics. Such treatment represents only the »centroid« or center of gravity of continuous population movement. Morphometric analysis is a special form of cognitive description where systematization and classification develop from a geometric, spatial, coordinate system. This makes it feasible to undertake network analyses and to study the shape and pattern of the location of cities. Morphometric analysis can lead to certain types of predictive and simulation models. With a knowledge of the geometrical laws of central place theory, the population density and the size and location of two given central places, it is possible to predict the rest of a central place system. Geometrical predictions of this short have had increasing significance in geography. In morphometric analysis the stress is on measurement, whereas studies of landscape morphology usually take the form of cognitive description (Holt-Jensen 1981). Spatial analysis is most closely identified with positivist explanation in geography, since it deals usually with formal models of spatial organization and assumes objective, certain knowledge of spatial arrangements and space-time processes. Largely as a reaction to this mode of explanation, humanistic perspectives have been forwarded, emphasizing instead less formal approaches to understanding the organization of human activity and the subjective, uncertain knowledge of such activity. In addition structuralist explanations urge us to abandon our concern with objective spatial structures as processes and to look instead at the »deeper structures« that underlie social activity and relationships. Both humanists and structuralists are dismissive of »geometrical configurations of human activity on the earth's surface. Humanists are dismissive because spatial analysis neglects man's »lived-world« of experience and the meaning of his environment to him. Further, if treats as »things«, the human beings who have unique experiences and relations to the world they inhabit. Structuralists are dismissive of spatial analysis because it describes only the apparent or »surface« structures rather than relations that are latent to society. The questions geographers ask about location, about movement, about place, are ultimately about events in primate, physical space. Point pattern analysis, spatial autocorrelation, and spatial diffusion is couched in terms of simple Euclidean geometry. Geographical explanation may involve geometric properties of geographical distributions, but will not rely exclusively on these. 3. The distribution of settlements in terms of their size and spacing characteristics The tracing of the complex patterns of actual settlement processes is a problem in historical detection that demands a wide range of evidence. Chisholm (1962) has suggested that the diffusion of new smaller settlements around older and larger settlements may be linked to four major changes: - socio-economic changes in the land holding system; - removal of the need for defensive agglomeration; - elimination of such factors as disease, which inhibited earlier land settlement; - technical improvements in water supply. Hudson (1969) has proposed a location theory for rural settlement assuming spatial processes similar to those found in plant ecology. The three components identified are: - colonization, associated with the dispersal of settlement into new territory; - spread, associated with increasing population density in situ 15 ing between settlements »of the same size« (Thomas 1961) showed a positive association between the logarithms of distance and population size. City size is associated with spacing, and this relationship holds in a hierarchical sense, since the sample cities are more closely associated with their larger neighbours. In monocentric city space will be used most intensively close to the centre and the density of use will tend to decline in all directions with increasing distance. Generalized cross-sections analysis of the distribution of population around cities suggests four general conclusions: — <> S 10,00 - 0,00 - povprečna regresijska premica 7.a tri meritve keramike 1603 dva vzorca heterogene keramike 4017 keramika 3056 Izračun po HO metodi iz: ■ meritvel a mcritvc20 « meritve2 ▼ mcritve3 A mcritve4 O mcritve5 1,00 2,00 3,00 4,00 5,00 Obratna vred nosi magnetne poljske jako sli l/H 10" "T" 6,00 m/A Slika 4: Meritev magnetne susceptibilnosti treh vrst keramike s Ptuja. vzorcih je bila precej nižja. Vzeli smo tri vzorce (SI. 5 in 6). Vzorec iz plasti, kjer naj bi bilo kurišče (vzorec 34) in dva primerjalna, kontrolna vzorca. Enega smo vzeli iz plasti (vzorec 37), kije po sestavi podobna plasti pod kuriščem, in drugega iz humusne plasti (vzorec 36). Predpostavka je bila, daje, če gre dejansko za kurišče, najbolj namagnetljiv vzorec 34. Vzorec 37, ki je iz podobnega, vendar temperaturno nespremenjenega materiala, bi moral biti šibkeje namagnetljiv. Najmanj namagnetljiv bi moral biti vzorec 36, ker vsebuje veliko organske primesi. Rezultati meritev na vzorcih z Ostrega vrha so prikazani na slikah 7 in 8. Vzorec iz kurišča (OV SE 34) ima skoraj enak k (SI. 7) kot vzorec tal iz neposredne bližine (OV SE 37), vendar značilno večji naklon A (SI. 8). To je zaradi izpostavljenosti visokim temperaturam in pretvorbe šibkomagnet- 42 Slika 6: Vzdolžni profil skozi arheološke kulturne plasti, iz katerih smo vzeli vzorce za meritve magnetne susceptibilnosti. nih oblik železovih mineralov v bolj magnetne oblike. Povsem se ujema tudi z rezultati meritev na vzorcih gline in keramike. Tretji vzorec OV SE 36 (humus) ima celo nižji 0,2 0,4 0,6 0,6 1,0 12 Jakost magnetnega po tja H 106 A/m Slika 7: Meritev magnetizacije prsti z Ostrega vrha. Izračun po HO metodi iz: ■ meritve21 • meritve22 A meritve23 1 2 3 Obratna vrednost magnetne poljske jakosti l/H 10~6 m/A Slika 8: Meritev magnetne susceptibilnosti prsti z Ostrega vrha. naklon premice A kot vzorec iz bližine kurišča (OV SE 37) (SI. 8), kar je prav tako v skladu z našimi pričakovanji. Zaključki: Na magnetno susceptibilnost vzorca najbolj vplivajo magnetne primesi. Majhna sprememba deleža primesi se na K močno pozna. Ker se nemagnetnemu ozadju nama-gnetljivost veliko manj spreminja, je bolje meriti Koo. Z natančnimi meritvami na občutljivem instrumentu je zato primerjava med različnimi materiali možna. Ponovljivost opravljenih meritev je dobra. Meritvi 1 in 2 sta opravljeni na istem vzorcu (SI. 4). Pri meritvi 1 je jakost zunanjega magnetnega polja naraščala, pri meritvi 2 pa upadala. Zaradi ozke histerezne zanke vzorca se rezultata praktično ne razlikujeta. Meritev 20 je opravljena na vzorcu istega materiala. Kaže dobro ponovljivost tudi v okviru več meritev na vzorcih istega materiala. Zaradi napake pri umerjanju, je prizadeta večinoma samo k , ne pa naklon A. Zato lahko rezultat v vseh primerih dovolj natančno podamo z zmnožkom nasičene masne magnetizacije magnetnih primesi (Js in gostote c teh primesi v vzorcu. Glina -Več zaporednih meritev na različnih vzorcih iste gline je dalo za glino iz Vaš enak k . Odstopanja so podobna opisanim v literaturi (Zupan et al. 1970), medtem ko rezultati za glino iz Vodic, verjetno zaradi napake pri umerjanju, nimajo zanesljive vrednosti in bi jih bilo potrebno ponoviti. - Različni glini imata različen povprečen k . Ugotovitev velja sicer za glini iz Vodic in Vaš. Kaže na možnost uporabe namagnetljivosti pri določanju izvornega področja gline, uporabljene za lončarsko maso. Zaenkrat nam še ni povsem jasno, kako bi lahko samo z namagnetljivostjo keramike in gline ugotavljali izvorna področja, nedvomno pa nam lahko posluži kot dodatni razločevalni kriterij že v tej fazi raziskav. Na tem področju načrtujemo še nekaj meritev, s katerimi bomo skušali izločiti dodatne parametre, ki bi pomenili prispevek v tej smeri. - Naklon premice (A) K (1 /H) je odvisen od temperature (SI. 1 in 2). Vzorcem gline iz Vaš naklon narašča (razen za vzorec na 600°C) (SI. 1) - vzrok je najbrž dehidratacija oz. tvorba manj susceptibilnih spojin. Meritev vzorcev gline iz Vodic kaže zelo dinamično odvisnost naklona A od temperature segrevanja (SI. 2). Ugotovitve so zelo pomembne 43 za proučevanje termalne zgodovine vzorcev (redukcijska/ oksidacijska atmosfera in temperatura žganja). Potrebni pogoj je, daje izvorno področje gline znano in so vzorci gline še vedno dostopni. Pri postopnem višanju temperature v določeni atmosferi (redukcijska - vodikova atmosfera ali oksidacijska - prost dostop zraka) merimo namagnetljivost vzorca pri različnih temperaturah in jakostih zunanjega magnetnega polja (SI. 1 in 2). Med različnimi nakloni premice (A) za različne temperature poiščemo premico s takšnim naklonom, ki se najbolj prilega premici, ki smo jo dobili z meritvami namagnetljivosti pri istih jakostih zunanjega magnetnega polja na vzorcih keramike. Keramika - Če je material homogen, dobimo pri različnih vzorcih enako sliko (SI. 3; meritvi 2 in 20). Na videz sicer zelo trivialna ugotovitev, ki pa je zelo pomembna, in smo jo morali zato posebej preveriti. Od tega je namreč odvisno vrednotenje vseh dobljenih rezultatov in uporabnost namagnetljivosti za razvrščanje keramike nasploh. - Če dajeta fragmenta različnih lončenih posod različne rezultate po metodi Honda-Owen, gre za drugačen šEMBED Equation dč ali naklon A ali oboje. Če različna drobca keramike kažeta enak šEMBED Equation dč, je zelo verjetno, da sta bili lončarski masi obeh lončenin enaki. -Če je material heterogen, dajeta različna vzorca enak ŠEMBED Equation dč, a različen naklon A (SI. 4; meritvi 4 in 5). Meritve namagnetljivosti na vzorcih keramike so dale zelo jasne rezultate in odpirajo velike možnosti za njeno razvrščanje tako glede na absolutno višino namagnetljivosti vzorcev (ŠEMBED Equation dc) (SI. 3), kot različen naklon premice (A) l/H in presečišče premice z ordinato (SI. 4). Zadnja ugotovitev je še posebno pomembna, ker pomeni merilo podobnosti lončarske mase za različne vzorce keramike. Skupno presečišče več premic (si. 4) npr. pomeni, da gre za keramiko s podobnimi paramagnetnimi lastnostmi - torej za enako ali zelo podobno sestavo šibkomagnetnih mineralov v lončarski masi. Tla Magnetizacija in susceptibilnost prsti z Ostrega vrha (si. 7 in 8) se skladata s pričakovanji, ki so temeljila na rezultatih arheoloških izkopavanj. Tlem neposredno pod površino, na kateri so bili odkriti sledovi uporabe ognja (drobci oglja in ožganih kosti), se je zaradi visoke temperature spremenila mineralna sestava. Iz šibkomagnetnih železovih oksidov in hidroksidov so nastali železovi minerali z ferimagnetnim tipom magnetizacije (maghemit?), kar ima za posledico višjo namagnetljivost prsti neposredno pod kuriščem. Na ta način razlagamo visoko namagnetljivost, ki je bila izmerjena na vzorcu OV SE 34 (SI. 7 in 8). Zmnožek Č^.c seje povečal, kot kaže prehod med naklonoma vzorcev O V SE 37 in O V SE 34. Vzorec OV SE 37 je šibkeje namagnetljiv od vzorca OV SE 34. Predvidoma vsebuje le šibkomagnetne (nespremenjene) oblike železovih mineralov, prisotnih v prsti. Humusni vzorec OV SE 36 z manjšim naklonom A naše predpostavke dodatno potrjuje. Zaradi večje količine organskih ostankov je bila izmerjena namagnetljivost najnižja. Na podoben način interpretiramo rezultate magnetne susceptibilnosti, kadar izvajamo meritve že na terenu. To pomeni, da nas zanimajo le relativni odnosi v namagnetljivosti tal (podobno kot pri prospekcijah s fosfatnimi analizami). Pomembno je, da so vzorci pobrani v pravilni mreži oz. v profilu. Z malo sreče lahko zamejimo tudi obseg arheološkega najdišča, kjer odpovedo vse ostale nedestruktivne prospekcijske metode. LITERATURA: CLARK, A. 1990 .Seeing beneath thesoil. Prospecting methods in archaeology, B. T. Batsford Ltd., London. COLLINSON, D. W. 1983. Methods in Palaeomagnetism and Rock Magnetism, Chapman and Hall. LE BORGNE, E. 1955. Susceptibilité magnetique anormale du sol superficiel, Annales de Geophysique 11, 399-419. LE BORGNE, E 1960. Influence du feu sur les propriétés magnetiques du sol et du granite, Annales de Geophysique 16, 159-195. LONGWORTH, G. in TITE, M. S. 1977. Mosbauer and magnetic susceptibility studies of iron oxides in soils from archaeological sites, Archaeometry 19/1, 3-14. MAHANEY, W. C. (ed.) 1984. Quaternary dating methods, Developments in palaeontology and stratigraphy 7, Elsevier, 431 s., Amsterdam. MULLINS, C. E. 1977. Magnetic susceptibility of the soil 44 Kreativna uporaba predispozicij pri terenskem pregledu R. Bradly, T. Durden, N. Spencer and its significance in soil science-a review, Journal of soil science 28, 223-246. PAPAMARINOPOULOS, S., READMAN, P. W., MAN I ATI S, Y. in SIMOPOULOS, A. 1987. Palaeomagnetic and mineral magnetic studies of sediments from Petralona cave, Greecq, Archaeometry 29/1, 50-59. TARLING, D. H. 1983. Palaeomagnetism. Principles and applications in geology, geophysics and archaeology, Chapman and Hall, London. TITE, M. S. 1972. The influence of geology on the magnetic susceptibility of soils on archaeological sites, Archaeometry 14/2, 229-236. TITE, M. S. in MULLINS, C. 1971. Enhancement of the magnetic susceptibility of soils on archaeological sites, Archaeometry 13 (2), 209-219. ZUPAN, J., KOMAC, M. in KOLAR, D. 1970. Magnetic susceptibility of boron nitride, Journal of applied physics 41, 13, 537-538. Uvod Christopher Chippindale je nedavno opisal občutek, najbrž znan mnogim arheologom. To je tisti izjemen trenutek »... ko že mislimo, da smo končno doumeli vzorec, logiko pokrajine in logiko arheologije v njej.« (1991, 442). Kot primer tovrstnega procesa je navedel način, po katerem so bile vrezane skalne risbe iz severovzhodne Anglije skoraj vedno odkrite na istih lokacijah. Najdemo jih na obrobju nizkega hribovja na izpostavljenih skalah vzdolž prelomov na pobočjih. Če to upoštevamo, skalnih risb ni težko odkriti.Njegova sodba vsekakor zaobseže vso razburljivost odkritja, vendar hkrati ponazarja tudi način, kako kaj kmalu lahko postanemo ujetniki lastnih pričakovanj. Če nam je znana vznemirljivost samega odkritja, se moramo zavedati tudi nevarnosti, ki nam ob tem pretijo. Posebna značilnost ekstenzivnega terenskega pregleda je ideja o »korektnosti« te metodologije, ki se skriva pod videzom »vzorčenja na osnovi predpostavk«. Takšne predispozicije so znane že dalj časa. Ve se, da posamezni izkopavalci najdejo različne vrste in količine artefaktov (Clarke 1987), in prav tako lahko terenski pregledi dajejo različne kategorije gradiva. Shennan je na primer pokazal, kako so posamezni člani njegove ekipe pobirali bodisi več kamnitih artefaktov ali pa keramike, vendar obeh vrst artefaktov niso odkrivali v njihovih dejanskih količinskih proporcih (Shennan 1985,40-44). Znano je tudi, da zbiralci odkrivajo keramiko iz enega obdobja na račun artefaktov drugih obdobij (Guy Sanders, oseb. kom.). Podobne predispozicije so lahko prisotne tudi v večjem merilu. Enega glavnih problemov v sredozemski arheologiji ilustrira Cherryjeva trditev, da z različnimi vrstami pregledov najdemo tudi zelo različne vrste najdišč (primerjaj npr. Cherry 1983 in McDonald in Hope-Simpson 1961). V arheologiji Novega sveta so obstajale celo trditve, da določene metode terenskih pregledov lahko pripomorejo h kreiranju točno tistih najdišč, ki jih proučujemo (Plog, Plog in Wait 1978, 414-415; O'Brien in Lewarch 1992, 271-275). V vsakem primeru je glavni problem v naši sposobnosti, da lahko vsilimo red v lastna opazovanja na način, daje vsak posameznik usmerjen v odkrivanje točno določenega razreda gradiva. Ni posebej težko prepoznati določene vrste pravilnosti {patterns) v gradivu na račun drugih, saj se zdi, daje to neizogibna značilnost človeške percepcije. Layton (1991,26-33) ta problem zelo dobro ponazarja s primerjavo različnih transkripcij paleolitske umetnosti. 45 Tovrstne predispozicije so v zadnjih letih vse bolj pritegovale pozornost arheologov. Eden načinov ublažitve njihovih učinkov je povečevanje intenzivnosti pregledovanja površine in uveljavljanje eksplicitno določenega načrta vzorčenja (Cherry 1983). Drugo možnost predstavlja opazovanje spreminjanja kvalitete opazovanj na terenu. To pa vključuje takšne dejavnosti kot so dokumentiranje rezultatov vsakega posameznega zbiralca oziroma dokumentiranje svetlobnih pogojev, v katerih izvajamo terenski pregled (Hodder in Malone 1984, 123-132). Načeloma nam to sicer omogoča, da ugotovimo in ovrednotimo vse napake, kijih sistematično ponavljamo, vendar je pri tem glavni problem, da nas tak pristop vse bolj oddaljuje od izhodišč, na katerih smo zasnovali terenski pregled. Enako kot pri arheoloških izkopavanjih, se tudi pri terenskih pregledih kaj hitro lahko zgodi, da postane v primeru, ko metodologija zasenči namen raziskave, dokumentacija cilj sam po sebi. Uporaba vzorcev na osnovi predispozicij Ker je zelo težko odpravljati predispozicije, ne da bi pri tem zoževali splošnega pogleda in ciljev, je mogoče bolj učinkovito, dajih skušamo izrabiti. Na primer: z več ekipami lahko pregledamo ista območja, pri čemer je vsaka ekipa zadolžena za zbiranje različnih kategorij najdb. Z usmerjanjem njihove pozornosti na samo en razred podatkov je možno izboljšati stopnjo odkritja in tako kompenzirati probleme, ki jih povzroča selektivno prepoznavanje najdb. Seveda, veliko je odvisno od dimenzije terenskega pregleda. Manjši kot je pregled, težje je izločiti subjektivne elemente. Zato bi bilo pri obsežnih terenskih pregledih nemara bolj koristno, če skušamo subjektivnim dejavnikom najti primerno mesto. Na primer: različne terenske ekipe lahko uporabimo za pregledovanje pokrajine glede na alternativne hipoteze. V mnogih primerih je glavni cilj hitrih terenskih pregledov odkriti logiko, ki se skriva za samo lokacijo najdišč. To je tudi primer, v katerem bi bilo vredno izrabiti predispozicije, ki so sicer neizogibne pri terenskem delu. Naš predlog je, da bi taka najdišča dejansko locirale različne terenske ekipe, ki vsaka zase preiskujejo isto območje na osnovi različnih hipotez. Takšen postopek bi zahteval eksplicitne teze o vsaki vrsti pregleda in bi povečal učinkovitost dela ekip s tem, da bi le-te omejil na posamezne specifične pristope. Kar je še bolj pomembno, na ta način bi lahko primerjali rezultate različnih pristopov. Ta postopek ima nekaj skupnih potez s simulacijo, toda v tem primeru so posledice različnih lokacijskih strategij ovrednotene že na terenu samem in lahko služijo za strukturiranje nadaljnih pregledov. Primer iz severovzhodne Anglije Kako bi tak projekt deloval v praksi? Na tej točki se bomo vrnili k Chippindaleovim komentarjem o odkrivanju skalne umetnosti v severni Angliji. Chippindale opisuje, da so bile skalne risbe odkrivane na točno določenih in značilnih krajih. Toda ali so to edini kraji, kjer se te pojavljajo? Ali ni možno, da nastopa ta vzorec tako prepričljivo, ker smo prav na takih mestih zgostili naše preglede? Da bi lahko odgovorili na ta vprašanja, bi bilo potrebno načrtovati terenske preglede nekoliko drugače. Ravno to smo tudi poskusili v naši analizi prazgodovinskih skalnih risb v Northumberlandu. Upoštevali smo tri različne hipoteze. Prva, ki izhaja iz Chippindaleove sodbe, pravi, da se skalna umetnost običajno nahaja na razglednih točkah. To idejo smo tudi zagovarjali v širši študiji omenjenega področja (Bradley 1991) in so jo prav tako v določeni meri podpirali rezultati predhodnih terenskih kampanj, ene v severni Angliji (Bradley, Harding, Mathews in Rippon, v tisku) in druge v jugozahodni Škotski (Bradley, Harding in Mathews, v tisku). Po teh interpretacijah skalne gravure »nadzirajo« obsežna območja prsti v nižinah in nekatere glavne poti, ki vodijo skozi pokrajino. Kot razgledne točke smo v našem terenskem delu označili tiste lokacije, ki so omogočale širen pogled na okoliško nižavje. Pri tem pred njimi ni smelo biti večjih skritih območij. Druga možna hipoteza izhaja iz misli, daje moč britansko skalno umetnost interpretirati kot serijo sporočil, ki združujejo religiozne in sekularne informacije, ki jih je ena skupina ljudi zapustila drugi skupini, ki je bila ob tej priložnosti odsotna (Bradley 1991; Bradley, Harding in Mathews, v tisku). Bistvena poteza takšnih sporočil, če namreč želijo biti učinkovita, je v tem, da bi morala biti na mestih, ki jih je lahko najti. Zaradi tega je mogoče pričakovati, da se bodo petroglifi pojavljali v pokrajini na posebej izstopajočih skalah. Spodnjo mejo takšne definicije smo na terenu definirali z dejstvom, da je možno opaziti takšne skale vsaj iz razdalje 100 m. Tretji pristop zanemarja poseben karakter teh risb in predpostavlja, da gre v njihovem primeru le za grafite, ki so jih ustvarjali pastirji in lovci, ko niso imeli drugega dela. V tem primeru ni nobenih razlogov, da bi se risbe koncentrirale 46 na najbolj izstopajočih skalah, temveč bi se enako verjetno pojavljale tudi na manj dostopnih krajih; na robu lokacij z naravno zaščito takoj pod glavnimi območji močvirij. Dejansko so bila prav na takih krajih v Northumberlandu odkrita skalna zaklonišča s sledovi prazgodovinske poselitve (Burgess 1972). Vse tri hipoteze o lokaciji skalnih gravur je bilo treba primerjati s kontrolnim vzorcem. Tega smo definirali z deset metrov širokim pasom, ki prečka proučevano območje med serijami kartiranih točk, izbranih na osnovi naključnega vzorčenja. Na enem kvadratnem kilometru je bilo petnajst takih točk, pas pa je potekal med vsako tako točko in njeno najbližjo sosedo. Izvedli smo sedem 'strukturiranih pregledov' na krajih, znanih po veliki gostoti skalne umetnosti. Ti so bili predvsem vzdolž 40 km dolge linije Fell Sandstone, med Cheviots in obalo Severnega morja (Beckensall 1991 in 1992). Načela in postopki Že na začetku smo postavili določena pravila. Natančno ista območja je pregledala vsaka izmed ekip, toda razen ekipe, ki je pregledovala naključni vzorec, ni imel nihče dostopa do kart z registriranimi kraji, kjer se pojavlja skalna umetnost. Prav tako ni nihče izmed udeleženih v terenskem pregledu predhodno obiskal tega območja. Da bi dosegli doslednost v intenzivnosti pregledovanja, je vsaka skupina delala približno enako dolgo. Dolžina dela je bilo določena s časom, kije bil potreben za pregled naključnega vzorca. Med projektom so posamezne skupine postajale vse bolj vešče v odkrivanju skalne umetnosti. Da bi zmanjšali učinke njihovih predhodnih izkušenj, so skupine vsakodnevno zamenjevale svoje naloge. Tako bi skupina, ki je postajala vse bolj spretna v odkrivanju razglednih točk na enem območju, na drugem pregledovala robna območja zaklonišč. Poudariti moramo, da je bil namen tega dela izmeriti učinkovitost različnih metod odkrivanja in ne povečati število posameznih najdišč. Katerokoli posamezno gravuro bi lahko odkrila več kot le ena sama skupina, če je zadovoljevala merilom svojega terenskega pregleda. Tako je prekrivanje dejansko znašalo 25%. Obenem pa je naključni vzorec omogočil oceno deleža najdišč, ki bi se jih odkrilo brez kakorkoli strukturirane hipoteze. Rezultati dela so bili izračunavani vsakodnevno in so predstavljeni v istem zaporedju, kot so bili zbrani. To nam je omogočilo, da smo se lahko okoristili z naraščajočo samozavestjo posameznih skupin pri odkrivanju skalne umetnosti, kajti glede na to, da so posamezne skupine spreminjale svoje zadolžitve od najdišča do najdišča, je bilo pričakovati, da bodo vse predispozicije oziroma napake enako razporejene po različnih terenskih pregledih. Če povzamemo, je bil rezultat 159 odkritih zapisov skalne umetnosti. Na Tabeli 1 so predstavljene ugotovljene količine po dnevih. Ta tabela predstavlja delež posameznih odkritij glede na različne metode terenskega pregleda. Delež za posamezno metodo je predstavljen v procentih glede na celoto vseh odkritih primerov skalne umetnosti. Poglavitna prednost takega načina prezentacije je, da kaže, koliko časa je potrebovala skupina za določeno vrsto terenskega pregleda, daje dosegla konsistentne rezultate. Razlike med rezultati iz prvih treh študij so precejšnje. Delno je to posledica različne stopnje sposobnosti učenja vsake skupine v prepoznavanju skalnih gravur, vendar so te razlike lahko tudi pretirane zaradi manjše velikosti vzorca v zgodnji fazi dela. Ko so bili dokončani prvi trije pregledi, so rezultati pokazali izjemno stopnjo konsistentnosti. Večino primerov skalne umetnosti (45%) smo odkrili pri pregledovanju območij z razglednimi točkami. Manj gravur (29%) je bilo najdenih pri pregledovanju najbolj izstopajočih skal. Zaščiteni kraji pa so prispevali zelo malo najdišč. Pri slednjih gre za enak delež kot pri naključnem vzorčenju (13%). Konsistentni rezultati iz kontrolnega vzorca dajejo določeno zanesljivost predstavljenim vrednostim. Predstavljene vrednosti so rezultat analize posledic serije preprostih hipotez in idej, ki so določale načrt raziskav od samega začetka terenskega dela. Načeloma bi enak rezultat dobili, ee bi obiskali vsa znana najdišča in jih klasificirali glede na znane spremenljivke (naključni vzorec ne bi bil več relevanten). Nato pa bi lahko količinsko analizirali, kolikšen je prispevek vsakega od teh dejavnikov pri lokaciji gravur (za primer glej Kwamme in Jochim 1989). Vendar bi bilo kljub temu treba presoditi, katere podatke je potrebno dokumentirati. Dejstvo je, da nobena izmed metod ne bi pokazala nepričakovanih pravilnosti (patterns). Končni rezultat take analize bi bil verjetno zelo podoben vzorcu na Tabeli 1, le proces dokumentiranja in analiziranja podatkov bi bil nekoliko bolj zapleten. Nasprotno pa so metode, opisane v tem prispevku, hitre, enostavne za izvedbo in vsebujejo vrsto notranjih kontrol in uravnav. Ne zahtevajo dodatnega časa ali statističnih ekspertiz, saj delujejo na podlagi primerjanja rezultatov več 47 TERENSK1 PREGLED1 Razgledne točke Robovi zaklonišč Izstopajoče skale Naključni vzorec Kumulativna vsota Cartington Moor 73% 7% 13% 7% 15 Old Bewick 62% 3% 14% 21% 29 Lordenshaw 53% 5% 26% 16% 61 Broomridge 44% 16% 24% 16% 77 Snook Bank 46% 14% 27% 13% 113 Chattopark Hill 46% 14% 27% 13% 129 Millstone Burn 45% 13% 29% 13% 159 TABELA 1: Povprečno število odkritih skalnih risb na sedmih raziskovalnih območjih v severnem Northumberlandu (Beckensall 1991, 6-8, 51-56, 60-62; Beckensall 1992, 12-19, 20-39, 48-51 in 41-47). Rezultati so za vsak posamezen terenski pregled predstavljeni v obliki kumulativnih deležev, izraženih v procentih. Tako p>va vrsta predstavlja delež odbitij v Cartington Mooru, izražen v %, druga vrsta predstavlja procente za Cartington Moor in Old Bewick, itd. Terenski pregledi so dokumentirani v istem zaporedju, kot so bili opravljeni (i.e. Cartington Moor prvi, Millstone Burn zadnji). različnih idej, in to na način, da poudarjajo izkušnje, pomembne pri opazovanju in nahajanju - tistih elemetov terenske arheologije, ki se jim ne da zmanjševati pomena. Zahvale Terensko delo, opisano v tem prispevku, sta finančno podprli Prehistoric Society in Society of Antiquarians. Posebej se zahvaljujemo Stanu Beckensallu za njegovo pomoč, vnemo in nesebično posredovanje svojega poznavanja skalne umetnosti severne Anglije. Prav tako se moramo zahvaliti Stevu Mithenu za njegove pripombe k predhodni verziji tega članka. Prevod: Tatjana Greif Predrag Novakovič LITERATURA BECKENSALL, S. 1991. Prehistoric rock art motifs of Northumberland, Volume 1, Hexham (samozaložba). BECKENSALL, S. 1992. Prehistoric rock motifs of Northumberland, Volume 2, Hexham (samozaložba). BRADLEY, R. 1991. Rock art and the perception of the landscape, Cambridge Archaeological Journal 1.1, 77-101. BRADLEY, R., HARDING, J., MATHEWS, M. in RIPPON, S. (v tisku), A field method for analysing the distribution of rock art, Oxford Journal of Archaeology 12.2. BRADLEY, R., HARDING, J., MATHEWS, M. in RIPPON, S. (v tisku), The sitting of prehistoric rock art in Galloway, south-west Scotland, Proceedings of the Prehistoric Society 59. BURGESS, C. 1972. Goatscrag: a Bronze Age rock shelter cemetery in north Northumberland, with notes on rock shelters and crag lines in the region, Archaeologia Aeliana 50, 15-69. CHERRY, J.F. 1983. Frogs around the pond: perspectives on current archaeological survey projects in the Mediterranean region, v: D. Keller in D. Rupp (eds.), Archaeological survey in the Mediterranean area'. 375-416, Oxford: British Archaeological reports, Int. ser. 155. CHIPPINDALE, C. 1991. Editorial, Antiquity 65, 439-446. CLARKE, D.V. 1978. Excavation and volunteers: a cautionary tale, World Archaeology 10, 63-70. I-IODDER, I. in MALONE, C. 1984. Intensive survey of prehistoric sites in the Stilo region, Calabria, Proceedings of the Prehistoric Society 50, 121-150. KWAMME, K. in JOCHIM, M. 1989. The environmental basis of Mesolithic settlement, v: C. Bonsall (ed.), The Mesolithic in Europe: 1-12, Edinburgh: John Donald. 48 O'BRIEN, M. in LEWARCH, D. 1992. Regional Analysis of the Zapotec Empire, Valley of Oaxaca, Mexico, World Archaeology 23.3, 264-282. LAYTON, R. 1991. Figure, motif and symbol in the hunter-gatherer art of Europe and Australia, v: P. Bahn in A. Rosenfeld (eds.). Rock art and prehistory: 23-38. Oxford: Oxbow Monograph 10. MCDONALD, W.A. in HOPE-SIMPSON, R. 1961. Prehistoric habitations in southwestern Peloponnese, American Journal of Archaeology 65, 221-260. PLOG, S„ PLOG, F. in WAIT, W. 1978. Decision making in modern surveys, v: M. Schiffer (ed.), Advances in archaeological method and theory, volume 1: 383-421, New York: Academic press. SHENNAN, S. 1985. Experiments in the collection and analysis of archaeological survey data, Sheffield University Department of Archaeology and Prehistory. Uporaba satelitskih posnetkov v arheoloških prostorskih raziskavah Vincent Gaffney, Zoran Stančič in Ana Tretjak 1. Uvod V okviru arheološkega projekta raziskav srednje Dalmacije, ki vključuje strokovnjake z Univerze v Birminghamu, Royal Ontario muzeja, Arheološkega muzeja v Splitu ter Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akedemije znanosti in umetnosti v Ljubljani, je bilo potrebno za celotno regijo zbrati podatke o naravnem okolju. Cilj projekta je raziskati spremembe poselitvenih vzorcev, spremembe v strategiji trgovanja in komunikacij v kontekstu opazovanja sprememb v interakcijah naravnega okolja in človeka od neolitika do zgodnjega srednjega veka. Prve raziskave, omejene na otok Hvar, so bile po delih že predstavljene (Stančič in Gaffney 1991). V drugem delu raziskav je naš namen na izbranem vzorčnem območju (presek čez srednji Jadran, ki bi se začel na celini in bi potekal čez bližnje otoke vse do Palagruže, SI. l)ugoto-viti in dokazati funkcijo posameznih otokov pri obvladovanju celotnega prostora ter spremembe gospodarskih strategij preteklih družb. SI. 1. Delovno območje - presek čez srednji Jadran. Namen prispevka je predstaviti izkušnje, pridobljene z učinkovitim zbiranjem podatkov o sodobnem naravnem okolju. Živimo v prostoru, kjer imamo na srečo bogato zgodovino kartiranih podatkov o naravnem okolju. Za lociranje točk v prostoru in kot vir informacij o naravnem okolju uporabljamo v arheologiji ponavadi topografske načrte v merilu 1:5000 oziroma topografske karte v merilih 1:25000 ____________49 in 1:50000. Zaradi izredno hitrih sprememb v okolju so karte velikokrat že močno zastarele, poleg tega pa nastopajo tudi problemi zaradi neučinkovitega prenosa grafičnih podatkov na sodobne računalniške sisteme za obdelavo prostorskih podatkov. Ker smo se želeli izogniti digitalizaciji oziroma skeniranju kartografskih prilog, smo se odločili, da poizkusimo s standardno alternativo - uporabo daljinskega zaznavanja. Za izbrano območje sicer obstaja vrsta kakovostnih letalskih posnetkov, od tistih iz petdesetih let do najsodobnejših, vendar nam posnetki za celotno območje niso bili na razpolago. Ker smo želeli zbrati podatke o naravnem okolju za celotno raziskovalno območje z natančnostjo lociranja nekaj deset metrov in bi letalski posnetki, ki omogočajo bistveno natančnejše lociranje v prostoru, ne predstavljali najbolj ustrezne rešitve, smo se odločili uporabiti satelitske posnetke. Zgodovina uporabe satelitskih posnetkov je že dokaj dolga. Leta 1972 so postali javno dostopni posnetki ameriškega satelita LANDSAT, čemur je takoj sledila njihova uporaba v številnih naravoslovnih znanostih. Bilo je tudi nekaj poskusov uporabe v arheologiji, ki pa so bili manj zanimivi za arheologe, saj so se osredotočali predvsem na dejstvo, daje mogoče s sateliti zaznavati nekatera arheološka najdišča tudi iz razdalje več sto kilometrov iz vesolja. Tipičen primer takšne raziskave je opazovanje piramid v Dolini kraljev (Quann in Bevan 1977), ki pa arheologov ni prepričala o uporabnosti te tehnologije. Problem pri prvih posnetkih je bil v relativno slabi natančnosti, saj je satelitski skener zbiral podatke po kvadrantih s približnimi dimenzijami stranic 60 x 80 m, kar je veliko preveč v primerjavi z velikostjo večine arheoloških najdišč. Toda kmalu so postali dostopni satelitski posnetki z večjo natančnostjo vzorčenja. Predvsem v ZDA so sledili številni poskusi uporabe natančnejših satelitskih posnetkov za ugotavljanje novih najdišč. Večina teh poskusov seje po pričakovanju izkazala za neuspešne (Limp 1987). Razočaranje je bilo še večje spričo dejstva, da metoda ni delovala niti v za njo idealnem okolju polpuščav ameriškega jugozahoda; le kako bi se sploh obnesla v mnogo kompleksnejših arheoloških situacijah in pri vegetacijskem pokrovu klimatsko zmerne Evrope in Sredozemlja? Vendar je sčasoma uporaba satelitskih posnetkov našla svoje mesto v arheoloških raziskavah prostora in pokrajine. Največkrat jih lahko učinkovito uporabimo kot vir podatkov o naravnem okolju (Lind in Ring 1986). Izjema so radarski satelitski posnetki, ki bi jih lahko uporabili tudi za odkrivanje novih najdišč, saj delno prodrejo v tla (celo v suhih sedimentih) in tako lahko odkrijemo na primer v pesku zakopane objekte (Olsen 1985). 2. Izbor posnetka Nad zemljo v različnih tirnicah kroži že veliko število satelitov, ki sistematično zajemajo podatke o zemljini površini. Če odmislimo številne meteorološke satelite, ki bi jih v arheologiji le stežka uporabili, in številne vojaške satelite, do katerih podatkov tako in tako ne moremo priti, so možnosti v glavnem omejene na ameriški LANDSAT, francoski SPOT ter nekaj ruskih, indijskih in japonskih satelitov, vendar pa je pri slednjih težava v tem, da zemljino površje snemajo s fotografskimi tehnikami. To pomeni, da je originalni nosilec informacij fotografski film, ki ga sicer v nekaterih primerih pozneje skenirajo v digitalno obliko, sicer z dokaj veliko natančnostjo (tudi do 5 x 5 metrov na terenu), vendar je največja pomanjkljivost tovrstnih posnetkov to, da so omejeni zgolj na vidni pas elektromagnetnega sevanja. Zato se ponavadi odločamo med posnetki satelita SPOT in LANDSAT. Na eni strani ima SPOT ločljivost 10 x 10 metrov na terenu za pankromatske posnetke (kar je ekvivalent črno bele fotografije vidnega spektra) oziroma 20 x 20 metrov za multispektralne posnetke. LANDSAT skener, imanovan The- Sl. 2. Satelitski posnetekStarigradskega polja z dobro vidno grobo parcelacijo. 50 e matic Mapper, pa ima ločljivost 30 x 30 metrov, in sicer za sedem delov elektromagnetnega spektra, od vidnega dela do bližnjega in srednjega infrardečega dela sevanja. Posamezni satelitski posnetek pokriva pri LANDSAT-u kvadrant približnih dimenzij 180 x 180 kilometrov, pri SPOT-u pa 60 x 60 kilometrov. Kakorkoli že, satelitski skenerji so bili zamišljeni kot kompromis med željo, da bi pokrili čim večje območje s čim večjo ločljivostjo oziroma čim manjšo velikostjo kvadrantov, ter dejanskimi možnostmi prenosa podatkov. Tako je sicer možno, da se močno zmanjša velikost pixla, tudi pod 1 meter, vendar je v tem primeru z današnjo tehnologijo prenosa elektronskih podatkov potrebno območje enega satelitskega posnetka primerno zmanjšati. Pri SPOT-u so se odločili, da naredijo nekoliko natančnejše posnetke, vendar so morali zato zmanjšati velikost enega posnetka na kvadrant dimenzij 60 x 60 kilometrov. Za naše raziskave smo se odločili za LANDSAT, ker smo predpostavili, da nam bo zadoščala velikost pixla 30 x 30 metrov in da nam bo večja spektralna ločljivost sedmih kanalov omogočala boljšo in lažjo klasifikacijo. 3. Predpriprava V naši raziskavi smo uporabili posnetke iz julija 1989, 1990 in 1993. Izbrali smo le tako imenovane četrtscene celotnih posnetkov, saj že ena četrtscena pokriva celotno območje naših raziskav z dimenzijami 90 x 90 kilometrov. Na srečo smo bili lahko pri zahtevah o popolnem nepokritju površine z oblaki zelo strogi, tako da smo imeli na voljo kar precejšnjo izbiro posnetkov brez oblakov. Osnovna strategija dela je bila dokaj enostavna. Na eni strani smo imeli izredno dobre tematske karte za otok Hvar: pedološke, geološke, mikro-klimatske in vegatecijske karte, ki so bile izdelane za potrebe razvojnega načrta otoka (Bognar 1990). Za druga delovna območja, predvsem za otoke Vis, Brač in Solto pa teh podatkov nismo imeli ali pa so bili bistveno manj natančni (Miloš 1984). Zato smo želeli najprej ovrednotiti otok Hvar in s primerjavo rezultatov klasificiranja satelitskih posnetkov ter kartografskih podatkov izbrati najučinkovitejšo metodologijo obdelave satelitskih podatkov. V drugi fazi bi izbrano in na Hvaru preizkušeno metodo neposredno uporabili za preostale otoke v okviru raziskav. Po prenosu surovih podatkov vseh treh četrtscen delovnega območja iz računalniških trakov smo se odločili, da celotno delovno območje razdelimo na manjša delovna podobmočja, ki bi zajemala posamezne otoke. Glavni razlog je v količini podatkov, saj ena sama četrtscena z vsemi sedmimi kanali zavzema približno 50 MB spomina. Nato je sledil postopek geokodiranja posnetkov. LANDSAT-ovi posnetki so namreč nekoliko zamaknjeni stran od severa v smeri urinega kazalca in jih je zato potrebno rotirati, hkrati pa je treba posnetek vpeti tudi v koordinatni sistem. Ker so prostorski arheološki podatki zbrani v Gauss-Kriigerjevem koordinatnem sistemu, smo se odločili, da isti koordinatni sistem uporabimo tudi v naših raziskavah. Postopek geokodiranja je načeloma enostaven. Izberemo več deset dobro definiranih točk, enakomerno razporejenih po delovnem območju, določimo njihove Gauss-Kriigerjeve koordinate iz topografskih kart, nato odčitamo slikovne koordinate teh točk na satelitskih posnetkih, po metodi najmanjših kvadratov izračunamo matriko transformacij, po potrebi izločimo nekaj točk z največjimi odstopanji zaradi pogreškov in nato izpeljemo transformacijo na celotnem delovnem podobmočju. Seveda mora biti natančnost te operacije pod natančnostjo samega zajemanja satelitskih podatkov, torej največ +/- 30 metrov. Vendar smo v praksi naleteli na vrsto težav. Prvič, odločili smo se za uporabo topografskih kart 1:50.000, saj smo pričakovali, da nam bo grafična natančnost odčitavanja koordinat +/-10 metrov zadoščala. Na žalost so bile karte starejšega datuma; večinoma so bile izdelane v petdesetih letih. Prav zato je bilo nemogoče izbrati točke znotraj otokov, kot so na primer križišča cest ali podobno, saj se je stanje v tridesetih letih spremenilo do nerazpoznavnosti. Omejeni smo bili na točke z obale. Kljub temu je bilo še vedno nekaj kart, ki so nam povzročale težave. Še najteže je bilo pri geokodiranju južne obale otoka Visa, kjer je pri tisku karte 1:50.000 prišlo do odstopanja, večjega od 1 mm med linijama obale in morja. Zato smo morali po večkratnih neuspelih poskusih delovno območje razširiti in poiskati kontrolne točke na bolj zanesljivo kartirani obali sosednjega otoka Biševa. 4. Obdelava in klasifikacija Po zaključenih pripravljalnih delih in geokodiranju posnetkov smo pričeli s klasifikacijo. To smo opravili po dveh metodah. Prva je metoda t. i. nenadzorovane klasifikacije, kjer lahko definiramo število razredov, v katere želimo razvrstiti posamezne kvadrante posnetka. Nato definiramo spektralne kanale, kijih bomo uporabili v klasifikaciji, saj se informacije iz prvih treh kanalov, ki predstavljajo vidni del elektro- 51 magnetnega spektra, v marsičem prekrivajo. Za potrebe klasifikacije rahlih nians v vegetacijskem pokrovu ali vlažnosti tal so zelo koristni četrti, peti in sedmi kanal, ki-pokrivajo bližnji infrardeči del sevanja. Sesti kanal je ponavadi relativno malo uporabljan, saj je omejen z bistveno manjšo natančnostjo vzorčenja, in sicer le 120 x 120 metrov, pokriva pa termični del elektromagnetnega valovanja. Izpeljali smo vrsto poskusov nenadzorovane klasifikacije z metodo klasterskih analiz. Vsakič smo rezultate primerjali s tematskimi kartami iz prostorsko-razvojnega načrta otoka Hvara, predvsem pa s kartami vegatecijskega pokrova in pedološko karto (Bognar 1990, Carter 1990, Poduje 1 §75), letalskimi posnetki Starigradskega polja ter topografsko karto v merilu 1:50.000. Zlahka smo identificirali sedem glavnih tipov izrabe tal: urbana območja, odprta območja, vinograde, mediteransko makijo, gozdove, travnike in druga območja intenzivnega poljedelstva. V marsičem so se prekrivala območja, klasificirana kot urbana in odprta, kar je bilo tudi pričakovati. Ker smo želeli klasificirati tudi bolj prefinjene nianse v izrabi tal, vključujoč nasade oljk, sadovnjake in podobno, smo se odločili za metodo t. i. nadzorovane klasifikacije. Metoda nadzorovane klasifikacije je taka, da se na podlagi podatkov o dejanskem stanju na terenu, ki ga lahko ugotovimo bodisi z zbiranjem podatkov na samem terenu ali pa z letalskimi posnetki, in natančnega opazovanja satelitskih posnetkov, izbere za vsak razred nekaj poligonov, ki obkrožajo homogena območja določenega tipa izrabe tal. Nato se izračunajo statistične karakteristike posamezne kategorije v satelitskih kanalih. Sledi primerjava vsakega klasificiranega piksla posnetka s »podpisom« testnega območja in izračun verjetnosti pripadanja določenemu razredu izrabe tal. Primerjava rezultatov nenadzorovane in nadzorovane klasifikacije je pokazala, daje s slednjo mogoče natančno določiti izrabo tal. Za potrebe kvantifikativne primerjave z obstoječimi statističnimi podatki (Bognar 1990, Poduje 1975), ki smo jih prenesli v GIS, smo kategorije izrabe tal združili v naslednje tipe površin: obdelovalne površine, pašnike, gozd in nerodovitne površine (Tabela 1). Lepo je razviden pričakovani trend v izrabi tal v Dalmaciji, ki se kaže predvsem v opuščanju poljedelstva. Razvidno je tudi opuščanje pašnikov, ki jih zarašča makija in sekundarni borov gozd. Primerjava s Podujevimi podatki (1975) je problematična, saj avtor podaja zelo subtilno analizo poljedelske prakse in sistema izrabe tal, na žalost pa so njegove raziskave slabo podprte s kvantifikativnimi podatki in so kompleksnejše primerjave bolj otežkočene. Podoben trend lahko opazimo tudi pri primerjavi z Bognerjevimi podatki (1990) in rezultati naših analiz (Tabela 2). Klasifikacije izrabe tal smo poskusili združiti v štiri osnovne razrede glede na potenciale izrabe tal v poljedelstvu. Podobne izpeljave Bognerjeve klasifikacije se premočno razlikujejo. Razlike so verjetno rezultat različnih metod klasifikacije tal ali celo terenskega dela pedologov. Po opravljenih raziskavah smo bili tudi presenečeni, da se nekatere arheološke strukture na posnetkih le vidijo. Seveda, gre le za grško parcelacijo Starigradskega polja, ki pokriva območje kakih dvajsetih kvadratnih kilometrov. Tabela 1 Primerjava izrabe tal Izraba tal na Hvaru (Poduje 1975): obd. površine pašniki gozd nerodovitno 4.491 ha 9.199 ha 22.630 ha 1.921 ha Podatki o izrabi tal, dobljeni iz satelitskih posnetkov LANDSAT: obd. površine pašniki makija gozd nerodovitno 4.928 ha 4.212 ha 10.232 ha 3.997 ha 7.954 ha Tabela 2 Primerjava kakovosti tal Kakovost tal na Hvaru (Bognar 1990): zelo dobra dobra slaba zelo slaba 6.568 ha 5.924 ha 9.655 ha 9.176 ha Podatki o kakovosti tal, dobljeni iz satelitskih posnetkov LANDSAT: zelo dobra dobra slaba zelo slaba 4.927 ha 4.212 ha 10.232 ha 11.951 ha 5. Zaključek Kljub temu, da gre šele za preliminarno poročilo o delih, ki še potekajo, je nekaj rezultatov že jasnih. Opisane težave pri klasifikaciji so rezultat izredno težavnega terena. Za poljedelstvo otoka je značilna ekstenzivna polikultura. Na eni sami parceli je pogosto veliko število različnih kultur, ki jih zakriva sadno drevje ali oljke. Hkrati je za otoke značilna 52 izredna razdrobljenost parcel. Skoraj 45 odstotkov parcel na Starigradskem polju je manjših od kvadrata 30 x 30 metrov (Fludder in Lister 1966), torej celo manj od natančnosti posnetka LANDSAT. Dodaten problem predstavljajo tudi kamnite groblje, kraški zidovi in terase. Ti stojijo bodisi ob zemljiških parcelah ali znotraj njih. Tako se redno dogaja, daje signal iz zemlje močno popačen zaradi izrednega odsevanja apnenčastega kamenja iz grobelj. Toda kljub težavam so preliminarni rezultati zelo vzpodbudni. Vsekakor satelitski posnetki predstavljajo najučinkovitejši vir kakovostnih podatkov o izrabi tal za arheološke prostorske analize. V relativno kratkem času se nam je posrečilo izdelati karto vegetacijskega pokrova, ki je neprimerno boljša od obstoječih. Z opisano metodo bomo lahko obdelali tudi celotno območje raziskav, kar nam z drugimi načini zajemanja podatkov zagotovo ne bi uspelo. Zahvala Projekt so podprli EOSAT, ki nam je, med drugim, dal na razpolago tri LANDSAT posnetke in Evropska komisija skozi program Kooperacija v znanosti in tehnologiji s srednje- in vzhodnoevropskimi državami. Programska oprema, ki smo jo uporabili: EASI - PACE (PCI). Zavodu Republike Slovenije za statistiko pa se zahvaljujemo za možnost uporabe njihove računalniške opreme. recources development and environmental management, Damen M.C.J., Sicco Smith G. in Verstappen H. (ur.), AA Balkema, 835-840. MILO, B. 1984. Bračka tla, Brački Zbornik 14 - Prirodne osnove otoka, 66-77. OLSEN, J.W. 1985. Application of space-born remote sensing in archaeology, University of Arizona Remote Sensing Newsletter, 85:1. QUANN, J. in BEVAN, B. 1977. The pyramids from 900 kilometers, MASCA Newsletter 13, 1/2, 12-14. © PODUJE, S. 1975. Poljoprivredna proizvodnja na Hvaru i integracioni procesi, Hvarski zborniki, 37-49. STANČIČ, Z. in GAFFNEY, V. 1991. Napovedovanje preteklosti - uporaba GIS v arheološki študiji otoka Hvara, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana. Literatura BOGNAR, A. 1990. Geomorfološke i inženjerisko geomorfološke osobine otoka Hvara i ekološko vrednovanje reljefa, Geografski glasnik 52, 49-65. CARTER, F.W. 1990. Development and the environment: a case study of Hvar island, Yugoslavia, Mediterranean Social Sciences Newsletter 4, 21-39. FLUDDER, C. in LISTER, R. 1966. Report on the Hvar expedition, September 1966. Joint School of Geography, London School of Economics, neobjavljeno poročilo. LIMP, W.F. 1987. The identification of archaeological site patterning through integration of remote sensing, geographic information systems and exploratory data analysis, Proceedings of 6'h Remote Sensing Symposium, November 2.-4., Galveston, Texas, 232-262. LIND, A. in RING, N. 1986. Abandoned settlements and cultural resources remote sensing, v: Remote sensing for 53 Možnosti za nastanek in obstoj arheološkega muzeja na prostem v Posavski regiji Uroš Bavec Začnimo z razlago temeljne klasifikacije spomenikov, po kateri sodi med spomeniška območja tudi arheološko območje z naslednjo razlago: arheološka območja so tiste prostorske enote, ki obsegajo večje arheološke komplekse ali skupine nepremičnih spomenikov.' Ta nekoliko suhoparna definicija kar sama ponuja možnost za novo, morda naivno vprašanje, na katerega bomo v nadaljevanju poskušali odgovoriti. Zanimalo nas bo, ali lahko takšno spomeniško območje že štejemo za muzej na prostem, in če, kakšne vrednote lahko tovrstni muzej ponudi javnosti? Muzej na prostem je morda najlepše definirala Susan Pearceova. Opredeljuje ga kot vez med arheologijo in javnostjo, ki ravno zato zasluži vso pozornost arheologov (Pearce 1990, 180). Že leta 1984 je to alternativno obliko muzeja analiziral Lipe (po Pearce 1990, 170). Z njegovo analizo bomo skušali odgovoriti na drugi del našega vprašanja, ki zadeva pomen muzeja na prostem. Lipe podaja hierarhijo pomenov in vrednot nekako takole: 1) estetska in artistična vrednost (kulturna dediščina nam nudi estetski užitek); 2) asociativna in simbolna vrednost (kulturna dediščina nastopa v funkciji simbola preteklosti z različnimi konotacijami: političnimi, tradicionalnimi, osebnimi itd.); 3) historična in informativna vrednost (kulturna dediščina je edistven vir znanja oz. informacij o življenju starodavnih družb; to lahko podoživimo v muzejih na prostem, ki služijo v izobraževalne in raziskovalne namene); 4) ekonomska in utilitarna vrednost (muzej na prostem je tudi marketinški prostor, ki ga lahko vnovčimo. Ta vrednota je odvisna od prvih treh; estetske, asociativne in historične. Ekonomska vrednost (marketing) se odvija v muzeju na prostem in ima mnogokrat malo ali skoraj nič skupnega z starodvnimi dejavnostmi na tem prostoru, pač pa s sodobno industrijsko in družbeno vrednoto). Zakaj se arheologi običajno odločamo za muzej na prostem ? Prvi razlog je zgolj reševanje najdišča, ki ga navadno ogrožajo različni razvojni in urbanistični prokekti, drugi razlog, ki je za javnost verjetno boljši, je ta, da muzej na prostem funkcionira v raziskovalne in izobraževalne namene. Za uspešno uresničevanje slednjega je odločilnega pomena vzpostavitev dobrih odnosov med arheologi in urbanisti. Arheologi so pri tem navadno kar kreativni in uspešno sodelujejo. Najdišče postane tako predmet skrbno zamišljenega in problemsko usmerjenega načrtovanja. Če postavimo muzej na prostem zato, da bi rešili najdišče, so njegove možnosti za preživetje slabše. Njegova sporočilnost je namreč za obiskovalce premalo atraktivna. Lep primer je stanje rimskega pristanišča v Neviodunumu (Drnovo pri Krškem), ki je bilo izkopano in konzervirano že v 60. letih (Petru S. in Petru P. 1978, 7). Vsa prizadevanja arheologov so zaradi različnih vzrokov žal obstala na doseženi stopnji, zato danes predstavlja velik finančni problem že postavitev novih informativnih panojev in osnovno vzdrževanje najdišča. Če se vrnemo h konceptualnim problemom, bomo priznali, daje najtežja presoja o opravičljivem in potrebnem obsegu izkopavanj a na najdišču, da bo pokraj ina ostala nedotaknj ena tudi za prihodnje generacije. Prav tako ni vedno nujno, da so območja, kjer so bila opravljena izkopavanja, javnosti bolj razumljiva. Včasih so sledovi starodavne poselitve v pokrajini dobro vidni, na primer gomile in prazgodovinska gradišča. Ob tem bi morda veljalo opozoriti še na priporočilo UNESCA v mednarodnih načelih za arheološka izkopavanja, sprejetih na konferenci vNewDelhiju leta 1956, ki pravi: »Navsakem od večjih najdišč, ki jih že izkopavajo, naj bi pustili točno zaznamovana zemljišča-»priče«-neizkopana, in sicer na več krajih, kar naj omogoči poznejše preverjanje stratigrajije in arheološkega sestava najdišča«, (za citat glej op. 1, str. 272). Imperativa konvencionalne odločitve za ustanavljanje muzeja na prostem sta torej jasna: ohranitev in popolno nevmešavanje v najdišče. Ponekod v svetu se kažejo težnje, ki pomenijo temeljito spreminjanje tega stališča. Spoznali so namreč, da so arheološki delovni programi sestavni del širše urbanistične politike, ki vključuje kreacijo pokrajine, obnovitev zaradi urbane pozidave uničenih področij in nastajanje zanimivih središč za obiskovalce. Upajo, da jih bodo ti načrti povezali s prihodnjimi generacijami bodisi neposredno (s pobiranjem vstopnine in prodajo spominkov) bodisi posredno (s vzpodbujanjem lokalne podjetnosti, na primer z različnimi oblikami trženja in vzdrževalnih del). Kot primer takšnega združenega posega navaja Pearceova pristaniško področje pri Exetru, katerega začetki segajo še v 1 Definicija je nastala kot odziv delavcev vseh zavodov in strokovnjakov SAZU in Univerze na UNESCO-vo »Priporočilo mednarodnih načel za arheološka izkopavanja«, sprejetih v New Delhiju 5. 12. 1956 in na podlagi »Priporočila zavarovanja kulturnih spomenikov, ki jih ogroža izvajanje javnih in zasebnih del«, sprejetega na zasedanju generalne konference OZN za prosveto, znanost in kulturo 20.11.1968 v Parizu, pri nas objavljenega v reviji Varstvo spomenikov, št. 13-14, 1970,281s. 54 rimsko obdobje. S posegi Mestnega muzeja (City Museum), Pomorskega muzeja (Maritime Museum), Mestnega zavoda za urbanizem in razvoj (City Planning Department) in lokalne gospodarske uprave so to območje, s katerega seje umaknilo morje, ostali pa so vodni kanali, spremenili v zabaviščni prostor, ki nudi veliko raznovrstnih aktivnosti, trgovin, stanovanjskih hiš itd. Ta shema je v mestih zelo popularna. V nadaljevanju nas Pearcova opozori še na dva velika ruralna varovana ekvivalenta, kot sta Stonehenge in Maiden Castle, o katerih je menda bilo veliko diskusije, vendar kaj več o njih ne zvemo (Pearce 1990, 172-173). Za nas so vsekakor bolj zanimivi manjši krajinski parki, ki funkcionirajo na nasipih oz. trdnjavskih okopih iz železne dobe. Navadno so ob njih predstavljene še razne podeželske dejavnosti, ki ustrezajo potrebam sodobnih družin (lončarstvo ipd.). V Sloveniji je precej je najdišč, ki bi že zaradi zanimive lege ustrezala zahtevam postavitve manjšega podeželskega parka. V bližini Brežic najdemo lep primer kontinuirane poselitve na najdišču Velike Malence z bližnjo okolico. Na območju 2-3 km2 so ohranjena arheološka najdišča, ki segajo od konca bronaste dobe do časa preseljevanja ljudstev. Vsa najdišča so sicer spomeniško zaščitena, vendar smo bili kljub temu spomladi 1994 prisiljeni izpeljati zaščitno izkopavanje dela rimske vile. Luksuzna podeželska vila z ostanki centralnega ogrevanja (morda celo term) je znana že dolgo časa in kolegi z Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta so nanjo opozarjali od srede osemdesetih let, ko so meritve upornosti tal dale prve obetavne rezultate. Prav tako je znano, da so bili manjši sondažni izkopi opravljeni tu že v šesdesetih in sedemdesetih letih (Petru P., Guštin M.). Neglede na vsa dosedanja dela ostaja del najdišča še vedno zelo ogrožen, tako da lahko v kratkem pričakujemo nove zaščitne posege, ki bodo dali veliko količino novega in atraktivnega gradiva. Omenjeno arheološko območje je strokovnjakom in širši javnosti morda bolj znano zaradi železnodobnega gradišča na istoimenskem hribu, kjer je še tisoč let kasneje (od Konstantinovega časa pa vse do šestega stoletja n. št.) stal poznorimski pentagonalni kastel z mogočnim obzidjem, ki je bil glede na površino enako velik kot rimska Emona. Za nas je zanimiv predvsem podatek, da naj bi obzidje pred drugo svetovno vojno v celoti izkopali (prim. Vuga 1993, 58-59), žal pa sledov teh izkopavanj danes na terenu ni več moč najti. Bilo bi krivično, če ne bi opozorili še na problem prazgodovinskih gomil v bližini Gradišča, ki so deloma že raziskane (prim. npr. Guštin 1990), deloma pa zaradi črne gradnje uničene. Nanje bi bilo potrebno opozoriti vsaj s korektno prezentacijo in situ. Razvojni projekti manjših arheoloških krajinskih parkov so običajno povezani z razpravo o vrednosti restavracije (angl. conservation) na eni, in konzervacije (angl.preservation) na drugi strani.2 Restavracija vključuje ustvarjanje novega pomena (vsebine) za spomenik, in zato ne funkcionira več zgolj kot spomenik-ruševina. Nekdanji samostan, kasneje privatna hiša, lahko z restavracijo postane kulturni dom. Konzervacijska oziroma ohranitvena (preserve) etika pa se naslanja na koncept ohraniti tako, kot je bilo najdeno. To v praksi pomeni osredotočiti se na točno določen izbran segment v zgodovini, seveda na račun drugega. Problem nastopi v trenutku, ko bi morali izbrati fazo, za katero lahko trdimo, daje bolj avtentična od drugih. Običajno je tako, daje na najdišču prisotnih več zelo pomembnih faz, na katerih je treba simultano delovati (lep primer so Velike Malence - Gradišče). Po drugi strani pa obiskovalci spomenik veliko bolj občudujejo, če sta njegova preteklost in vsebina jasno prikazani. S prezentacijo tlorisa je to moč doseči na precej preprost način. Informativni panoji ob stezi (npr. vila, prazgodovinsko gradišče in poznoantični kastel, gomile) bi najdišče precej približali ljudem. Če bi jim ga hoteli še bolj približati, tega ne bi mogli doseči brez določene rekonstrukcije, ki se mnogim zdi nesprejemljiva.3 Slutimo lahko, da bo odločitev za konzervatorski ali restavratorski poseg ob neki fazi raziskanega najdišča ena naših najtežjih nalog. Zanjo se bomo opredelili šele z razumevanjem najdišča v njegovi izvorni celoti (v mislih imam njegov kontekst in njegovo zgodovino). Najlaže bi to dosegli z interpretaci jsko strategijo, tj. da ocenimo vsako fazo z njenimi lastnimi merili - z argumenti za in proti. Vendar je to že tema, ki zasluži posebno obravanavo. Vrnimo se raje k razmišljanju Pearceove, ki pravi, da razvojne tendence arheoloških muzejev na prostem vse bolj krepijo 2 Poleg naštetih pojmov restavracije (conservation), konzervacije (preservation) in rekonstrukcije (reconstraction), ločijo še naslednje termine, za katere ni ustreznega slovenskega izraza: reconstitution in recreation. 3 Teh nevarnosti se precej dobro zavedajo tudi domači spomeniško-varstveni strokovnjaki, ko ugotavljajo, da ima vsak original mnogo pomenov, ki niti strokovnjaku niso takoj razumljivi, ob sami razlagi pa se šele čez leta zavemo, da smo na stranpoti, kjer je posledice nadomestil vzrok in pot cilj (prim. Curk 1993, 3). Dokaj groba je npr. Pearceova, ki citira komentar Johna Ruskina o rekonstrukciji v arheologiji: »Do not talk to me of reconstructions, the whole thing is a lie from the very beginning.« 55 vezi med dediščino (heritization) in sodobnim kapitalizmom; javnost si pač želi doživetij. V nadaljevanju potem ločuje med dediščino, ki je v tem smislu blago kot vsako drugo, in ki naj bi se ga prodajalo kupcem v taki obliki, v kakršni si ga želijo kupovati, in dediščino, ki implicira prenos tradicionalnih vrednot prihodnjim generacijam (Pearce 1990, 174). Očitno se bomo morali tudi arheologi navaditi na to, da kulturna dediščina ni pomembna le za to, da nas seznanja s preteklostjo; njena nova in bolj pomembna fukcija bo ta, da nam naredi življenje živahnejše. Morda bi našo pozornost zopet preusmerili na že omenjeno interpretacijsko strategijo najdišča (glej si. 1). Ob naraščajočem turizmu in industriji prostega časa se poraja veliko novih vprašanj, ki presegajo okvir tega prispevka. Končna ocena, kakšno obliko muzeja na prostem si želimo, je v veliki meri odvisna od nas samih. Navadno lahko izbiramo med načelom lonca medu, ki privablja veliko število obiskovalcev, in tisto obliko prezen-tacije, ki bistveno manj uničuje pokrajino. Interpretacijska strategija zaščitenih arheoloških najdišč je torej individualna in zato ni nikoli lahka. Običajno moramo upoštevati še strokovne, recimo temu arheološke zahteve na eni strani in politične pritiske, zahteve lokalnih skupnosti ipd. na drugi strani. Izbor bo seveda vsak utemeljeval po svoje. Zelo atraktivno področje, ki mora biti javno interpretirano, je tudi samo izkopavanje. Gre za samo naravo arheoloških metod izkopavanja, evidentiranja in rezultatov do katerih pridemo na podlagi izkopavanj. Problem bi bilo moč rešiti s kratkim videozapisom o poteku izkopavanj, ki bi ga obiskovalcem vrteli v razstavnem prostoru muzejske zbirke. Ali bi se to odvijalo v bližnjem muzeju ali v najetih prostorih ob samem najdišču je vprašanje, ki zasluži posebno obravnavo. Obiskovalcem morajo biti na razpolago še zgibanke z načrtom najdišča, kratkim in jedrnatim opisom zgodovine in pomena spomenika, seznamom lokacij in ilustracijami. Zgibanke bi lahko celo dopolnjevali, pač glede na finančne zmožnosti, potek in rezultate raziskav. Izplačalo bi se tudi razmišljati o arheološki delavnici za volonterje in ljubiteljske arheologe. Tem bi časovno omejene termine izkopavanj v počitniški sezoni lahko dopolnili z izleti in drugo turistično ponudbo (čolnarjenje in kopanje na bližnji reki, obisk muzeja in kulturnih spomenikov v bližnji okolici,). Ideja v slovenskem prostoru ni povsem nova; s pridom, čeprav v skromnem obsegu jo je uporabil Arheološki oddelek Filozofske fakultete v Ljubljani za svoja izkopavanja srednjeveškega gradu Stari grad nad Podbočjem. Vendar tu nastopi določen problem, nihče si namreč ne želi navdušenega tropa gorečnežev, ki v svoji evforiji dejansko uničujejo spomenik prve kategorije. Iz izkušenj vemo, da kljub prisotnosti arheologa, zaradi neizkušenosti ali prevelike vneme volonterjev, škode včasih ni mogoče preprečiti. Toda ravno na Gradišču v Velikih Malencah se ponuja zadovoljiva rešitev. Sledov starih predvojnih izkopavanj obzidja danes na terenu ni mogoče opaziti, vendar bi jih bilo mogoče na podlagi stare dokumentacije rekonstruirati in potrditi s ponovnimi izkopavanji. Pri kontinuiranih raziskavah na že začetem projektu Velike Malence bomo morali razmisliti o možnostih za nastanek pravega centra z informativnimi panoji, prostorom za piknik, možnostmi za prenočevanje in primernim razstavnim prostorom. Poseben problem predstavlja rekonstrukcija. Razmišljati o popolni rekonstrukciji obzidja tako kot je bilo pri nas v sicer manjšem obsegu opravljeno na Lanišču nad Kalcami pri Logatcu (prim. Vuga 1993,30-32), bi bilo zaradi orjaških razsežnosti Gradišča verjetno nerealno. Za takšno prezentacijo bi bil najbolj zanimiv eden od vhodov v Gradišče oz. poznoantično utrdbo. Tudi s tem ima anglosaški svet že določene izkušnje. Podobno razlago rimskih vojaških najdišč so uporabili v Luntu (upravlja ga Coventry City Museum), Hadrijanov zid pri Vindolandi in portal vojaške utrdbe South Shields (slednja dva upravlja Tyne and Wear Museum Service). Kljub znanstveni doslednosti je tudi tu vedno prisotno odstopanje od avtentičnosti. Že obraba rekonstruiranih stavb, postavljenih v dvajsetem stoletju, ni enaka tisti, ki bi se zgodila v njihovem času. Za noben problem, ki je vezan na prezentacijo zaščitenih arheoloških najdišč in njihove simulacije, ne bomo našli enostavne rešitve. Dobro pa seje zavedati, da ima javnost največ od muzejev na prostem, ki so opremljeni z jasnimi informativnimi panoji in rekonstruirano simulacijo. Poseben problem predstavlja postavitev stalne razstave in situ. Med tremi kategorijami razstav, ki jih poda Harrisova (Harris 1989, 33), nam najzanimivejše možnosti ponujajo razstave tretje kategorije. Gre za izobraževalne ali didaktične razstave. Ob njih se namreč vedno poraja vprašanje, ki je bistveno za vsakega arheologa, ki se mora spoprijeti z muzejsko postavitvijo, in sicer kako obiskovalcu jasno izraziti naše sporočilo? Drugo vprašanje, ki je bolj splošno, a zato nič manj pomembno, pa bi bilo: kaj naredi razstavo uspešno? Zopet lahko izhajamo iz definicije Susan Pearce, ki ima razstavo (v semantičnem smislu) za kompleksen jezikovni sistem, ki med sabo kombinira objekte vseh vrst: podnapise, grafikone in svetlobna telesa v neko specifično obliko. Kot teoretsko pomoč nam ponuja Saussureovo lingvistično teorijo 56 in predvsem strukturne dele tega, kar Saussure imenuje družbeni jezik. Tako kot je jezik razumljiv v kombinaciji besedila in slovnice, je tudi znanje dostopno v kombinaciji znanja, informacije in interpretacije (materialnakultura nam namreč ob primerni kombinaciji predmetov pove nekaj o njihovi uporabi). Povedano z drugimi besedami, arheološka razstava naj interpretira arheološki material, ali pa naj demonstrira, kako lahko ta material interpretiramo (prim. Pearce 1990, 146-148). Da v javnosti ne bi ustvarjali stereotipnih predstav o preteklosti, so se arheologi zadnjih petindvajset let ob vsaki arheološki muzejski postavitvi v glavnem opirali na troje izhodišč (Pearce 1990, 168): 1. Postavitve morajo biti usmerjene na lokalna območja, pri tem pa seje treba izogibati univerzalnim subjektom, kot je na primer izvor človeštva; material, ki se na to ne veže, naj se hrani v depoju. 2. Postavitev mora biti časovno dostopna. 3. Postavitev se mora posluževati različnih medijskih tehnik, ki omogočajo ljudem vpogled v eksponate. Potovanje skozi čas so postavljalci običajno reševali na dva načina. Prvi je statičen in se predvsem osredotoča na en sam segment preteklosti, brez upoštevanj a prihodnosti in notranjih vplivov. V našem primeru bi morali na primer paziti, da se ne bi spustili v rekonstrukcijo rimske vile (jedilnice, kuhinje itd.) s klasičnim didaktičnim pristopom. Ob takšnem statičnem pristopu nastanejo vrzeli, ki jih na razstavah navadno izpolnijo s stereotipi vrste - tako so Rimljani živeli ipd. Arheologi včasih zanikamo dinamičnost razvoja tudi z razstavljanjem ali predstavitvijo eksotičnega recentnega materiala (npr. avstralskih Aboriginov) ob prazgodovinskem orodju. To navadno počnemo zaradi didaktičnih razlogov, da bi razumeli eno v luči drugega. Takšne razstave so običajno primerne le za šolarje, saj imajo to veliko pomankljivost, da pojmujejo življenje statično. Obstaja še drugačen, dinamičen pristop, ki ima korenine v kantovsko-heglovski tradiciji. Ta pristop pojmuje zgodovino kot linearen proces, ki je po Gordonu Childu lahko precej pesimističen (stalno izkoriščanje in zatiranje večine človeštva). Nekoliko bolj optimističen je pristop v luči liberalne evolucijske tradicije, saj vidi v zgodovini razvoj in stalen napredek človeštva. Sodobne arheološke razstave so po svojem pristopu večinoma optimistično-dinamične. Dokaj pomembno je še to, kakšen učinek želimo z razstavo doseči. Z občutkom za pravilno postavitev v danih prostorskih možnostih lahko razstava učinkuje kot zemljevid že znanega terena, kjer so odnosi med deli in celoto razumljivi, znanje pa lahko prikaže tudi kot stimulus za niz odgovorov4. Pred leti sem si v angleškem mestu York ogledal takrat še dokaj novo a izjemno obiskovano postavitev Yorvik Viking Centra. Ogled se ob upoštevanju glavnih faz v kulturnem razvoju, prične v orijentacijski sobi (Orientation Hall), v kateri je pojasnjeno kdo in kaj so Vikingi v resnici bili in se nadaljuje s potovanjem skozi čas v posebnih vagončkih, podobnim tistim iz luna parkov. Vzvratna vožnja traja 13 minut in pelje obiskovalce skozi zgodnjeindustrijski in srednjeveški York do rekonstrukcije vikinškega Yorvika na najdišču York Coppergate iz 10. stoletja, ki je še dodatno opremljena z »avtentičnimi« zvoki in vonjem. Obisk nato nadaljujemo skozi rekonstrukcijo izkopavanj Coppergateav sedemdesetih letih, kjer je razstavljena množica restavriranega originalnega materiala (npr. originalen stavbni les), do razstavljene restavratorske delavnice, galerije z razstavljenimi najdbami (Skipper Gallery) in na koncu trgovine. Literatura, ki jo obiskovalec na koncu dobi in ves kontekst, ves čas prepričujeta, daje učenje zabava in ker ni na noben način ogrožena akademska integriteta, je celotna zgodba o arheoloških izkopavanjih in njenih posledicah prezentirana na tak način, da uporaba inovativne in visoko domišljijske interpretativne tehnike in tehnologije ljudi še dodatno pritegne. Kritike rekonstrukcije Coppergatea so bile različne: strokovni ugovori, feministična kritika poveličevanja moške družbe ipd. Vendar bi podobno kot pri dobrem filmu ali knjigi za uspešno arheološko razstavo lahko imeli tisto, ki gledalca pritegne toliko časa, dokler predstavitev ni končana. Kaj lahko iz tega zaključimo ? Če je razstava prebudila pri obiskovalcu interes in je ta odšel A Pri postavitvi arheološke razstave bo treba biti pozoren zlasti na problem globine (število oddelitev med razstavnimi prostori), na število t. i. »ringov« (kako postaviti razstavo, da se obiskovalcu ni potrebno vračati po isti poti nazaj) in t. i. »entropije« (ugodje, ki ga obiskovalec pričakuje in je povezano z uporabnostjo razstavnega načrta). Načrt razstave z majhno globino, manjšim ringom učinkuje na obiskovalca kot zemljevid že znanega terena, kjer so odnosi med deli in celoto razumljivi. Nasprotno pa razstava, ki ima visoko stopnjo ugodja {entropy), premišljeno globino in velik ring prezentira znanje kot stimulans za različne odmeve na razstavo (Pearce S., 1990, 150-151). 57 z nje z večjim znanjem in simpatijo, potem predstavitev ni bila zaman in lahko razstavo razumemo kot uspešno. Literatura CURK, I. 1993. V premislek ljubitelju in zbiralcu, Lucas, Revija za poznavalce in ljubitelje umetnin in starin, 3. let., 5/6, sept./dec., 3s. CIGLENEČKI, S. 1987. Hdhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jhm Ostaplenraum, Dela SAZU 31, raz. 1, Ljubljana. GUŠTIN, M. 1990. Velike Malence, Arheološka najdišča Dolenjske, Arheo (posebna številka), 69-70. HARRIS, S. H. 1989. Exhibits: Art Form or Educational Medium, Ecole internationale d'etude de museologie, Brno, 32-41. PEARCE, S. M. 1990. Archaelogical curatorship, London, New York, 143-180. PETRU, S. in PETRU, P. 1978. Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15. VUGA, D. 1993. Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji, Ljubljana. Obseg raziskovalnih možnosti, ki so še v skladu s politično voljo Javnost Možna socialna in izobrazbena struktura obiskovalcev; priložnostne potrebe, prometnost, vandalizem, katerakoli družbena shema politična odločitev o stopnji finančne pomoči Novi politični poudarki Splošne razvojne _ možnosti najdiščnega potenciala Management prezentacijske strategije - 1) jasen pristop k prezentaciji:- informativni panoji/zloženke, informacijski center na najdišču, stopnja rekonstrukcije oz. ohranjenosti, ponovna rekonstrukcija/simulacija 2) Ustrezna dodatna oprema: parkirni prostori, sanitarije, prostor za piknike, publikacije, osebje, razstava. Management prezentacijskega načrta detajlni načrt - Splošni etični in konceptualni problemi Arheološka stroka izkopavanja?, topografija - pregled zemljišča, zbiranje, zbiranje literature itd. ■ Diskusija z zainteresiranimi institucijami, ki so hkrati potencialni sponzorji Odnovni prispevek k načrtu, vsa potreb- na dovoljenja zainteresiranih institucij Razčlenitev načrta gradnja, posvetovanje, izdajateljska dejavnost Opazovanje prezentacijskega strategije- odziv obiskovalcev, spremembe v prezentaciji, vzdrževanje -Vzdrževanje stikov z zainteresiranimi strankami 58 Paying for Archaeology: The Move from State Funding to Commercial Contract Simon Buteux and Vincent Graffney Introduction The last fifteen years has seen a revolution in the way that archaeology in Britain is funded. During this time state funding for archaeology has declined relative to other sources from more than 70 % in 1979 to c. 30 % in 1991 (Spoerry 1992). This has resulted in a number of structural changes within the discipline, some of which are good, some of which may not be so desirable. It is probable that Britain has been in the vanguard of such change within Europe, and that the gradual withdrawal of the state from much archaeological funding may be a process which will occur elsewhere in Europe. If this is the case, it may be worthwhile to consider what impact the move away from state funding has had upon archaeological organisations and whether the British experience carries any lessons for archaeologists elsewhere in Europe. 1. Who pays for archaeology? Archaeology in Britain 1979-1990 In order to assess the nature of change within British archaeology it is necessary to know something about the history and development of archaeology in Britain. Prior to the 1960s, Britain had a very small professional archaeological community. It was entirely state funded and had its roots in structures set up in the late 19th or early 20th centuries. Very few of these organisations held a direct commitment to excavation. Organisations, including the Royal Commissions for Scotland, England and Wales and officials, including the Inspectors of Ancient Monuments, were primarily concerned with listing and recording monuments worthy of preservation (Hunter and Ralston 1993a). State funded excavation was rare until the Second World War when funding was released largely as a result of the increased level of destruction of monuments caused by military activity. Field-work, when funded, was largely carried out by state officials using paid, manual workers. Post excavation was rarely paid for. Not surprisingly, this period of archaeological history was marked by the rapid growth of a publication backlog. Elsewhere, professional fieldwork was carried out by university lecturers and museum staff. This work tended to be seasonal and was heavily oriented towards research. Much of the above would, we suspect, be relatively familiar to many European archaeologists. However, one aspect of British Archaeology that is not so evident elsewhere in Eu- rope is the extensive role of the amateur archaeologist (Hunter and Ralston 1993a). Amateur archaeology has always thrived within Britain, and amateurs have been a significant force in fieldwork and archaeological publication since the mid-nineteenth century. The Council for British Archaeology, an organisation originally founded to support amateur groups, was established in 1944 and today there are more than 150 local groups with an average of 50-200 members. The situation began to change from the 1960s onwards largely as a result of major economic growth and rapid development in Britain. The massive threat to cultural monuments that resulted from these events had two primary consequences. Local Government engaged archaeologists to manage local Sites and Monuments Records (SMRs). Equally significant was the decision of the Department of the Environment after 1973 to encourage and fund the creation of regional archaeological field units to carry out rescue work in advance of development. These units varied in their nature and origin. Some were local government based, some were located within universities, whilst some were independent charitable trusts. It is also significant that a number of these units developed from amateur groups. A total of c. 80 units were created and although these organisations did not provide a uniform nationwide cover they demonstrated the viability and value of permanent archaeological field teams. Ultimately these organisations were receiving c. 85 % of all monies granted as block grants (Hunter and Ralston 1993a, Thomas 1993). The situation where money was provided as a block grant led to a predicament where a lack of serious financial control was reflected in an increased backlog of unpublished sites and the increasing commitment of funds to backlog publication. The decline of available funding for new work also led to a lack of new initiatives and an archaeology that was becoming in many respects stagnant. Such a situation could not be maintained, and the context for change emerged in 1979 following the election of a Conservative government whose ethos emphasised value for money and the distancing of national government funding from non-essential services. In 1979 the Ancient Monuments and Archaeological Areas Act attempted to break from the past by establishing the principles of project-based funding. This move was significant for a number of reasons. Historically, the act provided the first legal framework for consistent state funding of archaeological fieldwork. The emphasis on the need for a formal research design for archaeological funding applications ensured the advancement of new ideas 59 and the provision of an academic base for new projects. The need to apply for monies on a project basis also meant that new organisations could receive government money. The converse of such a situation meant that there was a possibility that some organisations would not secure funding and might not survive the change to project funding if they could not provide projects which were of sufficient quality. This occured and several units were closed. Whilst this process developed, the government also moved to separate the archaeological and historical monument services from the civil service in England. These were reformed as the Historic Buildings and Monuments Commission (English Heritage) in 1983: a legal body known as a QUANGO (quasi-autonomous non-governmental organisation). A clear emphasis on a return to the central governmental role of monument care and curation, rather than direct rescue field-work, was illustrated during the 1980s by an increasing emphasis on SMR enhancement and refinement of selection procedures for monument preservation (English Heritage 1991a; Thomas 1993). These developments effectively cleared the way for the separation of the majority of field archaeology from state funding. By the late 1980s it was clear that state excavation funds would ultimately be restricted to sites which could be established as being of national importance on the basis of agreed scheduling criteria. Fieldwork on other sites would have to be paid for from non-governmental sources. If the political context for change emerged during the early 1980s, the practical context for change rapidly followed. The mid 1980s witnessed a massive development and property boom accompanied by significant threats to cultural resources. Alongside this process was an increased general awareness of the need for environmental protection reflected in new legal directives and agreements on cultural protection at the national and supra-national level (Cleere 1993; Ralston and Thomas 1993). Relevant directives include EC Directive 85/337 which allowed local authorities to demand environmental assessment in advance of major development, and the results of the International Committee on Archaeological Heritage Management, Laussane 1992. The apparent paradox of increasing environmental threats and demands for environmental damage mitigation accompanied by declining political will to fund such work from central funds was answered, in Britain, by the publication of the Department of the Environment's Planning Policy Guidance Note 16, 1990 (PPG 16). PPG16 confirmed the principle that "the pollutor pays". PPG 16 and its aftermath The results of the "guidance" note PPG 16 were significant. It caused an effective transfer of the financial burden of archaeological mitigation from the state to the developer. It also confirmed the local authority archaeologist in the role of the "curator" of the majority of the archaeological resource. More fundamentally, it resulted in the effective disintegration of many ofthe archaeological structures which had been maintained since the 1970s. This change involved two principal processes. The shift in financial burden to the private sector changed the relationship between developer and archaeologist. Archaeologists became contractors providing a service, and as such were treated very much as other service providers. Developers wished to choose who provided the services they bought, and as commercial concerns they also wished to ensure value for money. The result was a rapid move towards competitive tendering and the collapse of the regional structures of the 1970s as archaeological groups followed the money or became clients for companies operating across the country. New groups also sprang up to take advantage of the situation and financial opportunities that were presented. A related process has been the gradual disentanglement of the local authority archaeologists who act as curators of the archaeological resource from the local authority units who had previously acted as a direct labour force. Many companies and independent contractors were suspicious of close links between curators and contractors within the same authority, and there were clearly ethical difficulties in such situations. One result has been the creation of "Chinese walls" around the different archaeological divisions within local authorities or the gradual loss of field teams. Although the results of these changes are still evolving, by 1993 the essential trends within British archaeology were clear. Central governmental organisations were moving towards a pro-active managerial role and the position of national curator, whilst the greater part of archaeological activity outside this national core was being funded from non-governmental sources. The position was clearly outlined in an English Heritage policy statement in 1993 which stated that the aim of English Heritage was "to provide the strategic framework within which individual projects funded by 60 other agencies can be designed and executed and to provide a central source of advice, guidance and support nationally" (Thomas 1993, 147). The impact of changes in British Archaeology during the 1990s The changing pattern of funding within British archaeology is very clear from the published data. Although in absolute terms the funds available for archaeology grew throughout the 1980s, central funding had declined from c. 71 % of the total amount spent in archaeology in 1979 to less than 30 % by 1991 (Thomas 1993; Spoerry 1992). It has also been notable that the largest proportion of the English Heritage budget has been directed towards post-excavation and publication of backlog sites (English Heritage 1991a). This accounted for more than 70 % of the 6.95 million pounds rescue budget available in 1988/89. It is also a notable fact that urban sites have absorbed more than 60 % of post-excavation funds throughout the 1980s, and that the majority of these sites were actually excavated during the development boom of the late 1970s (English Heritage 1991a). There is a salutary lesson here regarding the on-going costs of urban excavations. If central funding is in a relative decline, what then of archaeology in general? The available figures make it clear that there is more money actually being spent on archaeology in Britain than ever before (Speorry 1992). There has been a rise from 5.7 million pounds in 1979 to 33 million pounds in 1991. However, more than 50 % of the total budget for archaeology is.now paid directly by developers. These figures find reflection in the fact that in 1991, at the height of a major economic recession, a survey carried out by Rescue suggested that there were nearly 2.000 professional archaeologists in Britain and that only 7.3 % of the total were employed by national heritage organisations (Spoerry 1992). The majority of these archaeologists were employed within field archaeological units. Although most of these organisations originated in the units of the 1970s, either as local authority divisions, university-based units or charitable trusts, a significant number were new organisations emerging to take advantage of the changed economic circumstances (Bell et al. 1993). The structure of these organisations also reflects the competitive market within which they work. Although there still remain a number of very large organisations, new organisations tend to be smaller and operate with a relatively small turnover and profit margins (Bell et al. 1993). Flexibility is the essence of most archaeological organisations and almost all operate using a system of short term contracts as the basis for employing archaeological staff (Bell et al. 1993). Whilst many may have regarded archaeology as a "job for life" during the 1970s, most archaeologists now survive on a string of short-term contracts which may last as little as one month at a time. In short, archaeology in Britain has become a service industry and is now development rather than research led. 2. MANAGING ARCHAEOLOGY It is clear from the recent history of British Archaeology that archaeological units will only prosper if they can adapt to the market. This means that they must successfully and satisfactorily complete projects for which there is funding. In most cases funding for these projects will be provided from the private sector and will be given following competitive tendering. Success in such situations will, hopefully, be given to those organisations who can provide competitive tenders whilst ensuring an acceptable standard of work. Efficient and cost effective project management is therefore essential. Of course there has always been management within archaeology, but as projects become more complex and funding for individual projects may involve hundreds of thousands of pounds, there is a need for an increasingly professional approach to management. There has been some argument that archaeology as a discipline is so varied and unpredictable that regulation and management in a true business sénse is difficult or impossible. However, this is not the case - indeed it cannot be the case. No serious funding body will entertain organisations which do not provide evidence for a good management structure and financial controls. If these are not available the result will be mis-management, an increasing lack of success and ultimately closure. Motorway construction, for instance, will not wait for the deliberations of incompetent archaeologists. Archaeological management is therefore devoted to the successful completion of archaeological projects. Projects are defined as a predetermined series of tasks, carried out in a specific order and leading to a goal. The ultimate goal in archaeological terms usually being a report or publication. The production of a final publication has frequently proved difficult for many archaeologists in the past; the aim is complicated further in commercial archaeology by the contrac- 61 tual necessity to carry out work within a specified time and for a specific sum. The detail of the work to be carried out by an archaeological group is usually presented in the form of a brief prior to tendering for work, and may then be detailed within a project specification (or project design). A number of organisations now provide sample specifications which can be consulted by interested groups, but it is usual that most specifications contain the following minimum information (ACAO 1993; IFA 1993): 1) Site location, map and description 2) Context of the project 3) Archaeological and historical background 4) General and specific aim of the fieldwork 5) Field methodology 6) Post-fieldwork methodologies 7) Report preparation, contents and distribution 8) Copyright 9) Archive deposition 10) Publication and dissemination proposals 11) Timetable 12) Staffing 13) Health and safety requirements 14) Any specific reference to appropriate legislation 15) Monitoring arrangements 16) Contingency arrangements (if appropriate) Having got a job, it is the responsibility of the archaeological organisation to ensure that the project is managed correctly and efficiently and that the project is completed as per the specification. These are managerial problems. Within British archaeology the move to contractual archaeology has resulted in a considerable amount of interest in the nature of management (Cooper 1993). English Heritage, as a pro-active manager whose role is to provide the framework within which individual projects can be designed and executed, has provided explicit guidance in a book entitled 'The Management of Archaeological Projects' and is often referred to as MAP2 (English Heritage 1991). This is rapidly becoming the standard framework within which most projects, including those in the private sphere, are managed. Whilst it would not be useful simply to repeat detail from this important publication here, it is worth summarising the key points. MAP2 emphasises the essential requirements for an efficiently managed archaeological project. These are: 1) Clearly defined objectives 2) Sound estimates of resources needed to achieve these objectives 3) A team manager capable of motivation and co-ordination 4) A team with appropriate skills (professional archaeologists, not manual workers) 5) Adequate lines of communication between team members and external specialists 6) A system of quality control 7) A system to monitor progress in accordance with contractual deadlines Because archaeology is an unpredictable pursuit, you rarely ever find exactly what you expect. Indeed, there would be no point in archaeological fieldwork if you did. On almost every occasion something surprising occurs which you have to react to. You may for instance find unexpected waterlogged remains or an early Christian cemetery when you thought you were digging an Iron Age settlement. It is essential, therefore, to identify phases within archaeological projects during which priorities and goals can be reconsidered and resources re-directed. These are known as thresholds for review. MAP2 defines 5 principal phases which act as thresholds for review, and into which virtually every archaeological project can be divided (see Figure 1). 1) Project planning 2) Fieldwork 3) Assessment for analysis 4) Analysis and report preparation 5) Dissemination These phases are further sub-divided into a cycle of repeated activities which are carried out within each phase (Figure 1): 1) Proposal (P) 2) Decision (D) 3) Data collection (DC) 4) Review (R) Within each phase MAP2 has much to contribute towards the detail of management. Again, whilst it is not useful to repeat this detail, several points of principle can be emphasised. The need to ensure that every member of a team is aware of the project's objectives, and understands its organisation and methodology is essential. The urge to collect data which is not required by the project design, or to carry out analyses which are of interest to the individual but not essential to the completion of a project, are also to be avoided scrupulously. There should be constant vigilance to ensure 62 PHASE STAGE PRODUCT ^ Key: P = Proposal 0 = Decision DC = Data-collection R = Review Fig. 1 that funds are being spent correctly, that no overspend is occurring, and that agreed timetables are adhered to. The need for constant review and forward planning to adapt to changing circumstances cannot be over-emphasised. There are a number of management techniques and technical tools available to archaeological managers to help them achieve these goals. Regular team meetings are essential and should be costed within the project. These meetings will ensure that lines of communication are maintained, involve team members in decision-making and allow monitoring of project progress. Each project should have an adequate work plan detailing the project timetable, tasks to be carried out, the order of tasks and the timescale for each task. These work plans should take account of any change in priorities and timetabling, and should be maintained and updated regularly. The use of management aids including software which can produce Gantt charts or carry out critical path analyses are very useful for these purposes and are easily acquired (Figure 2). Real-time resource accounting should be practised. The organisation should be able to cost resources, and know, at any point in a project's timetable, what expenditure has been incurred and what it has been spent on. It is no good finding out that a project has made a loss several months after the event. Contractually, you will probably have to finish the job whether you make a profit or loss, and consistent losses might close your organisation. If the basic principles outlined in MAP2 are followed, along with the detailed recommendations related to each project phase, projects will be well presented and justified, and characterised by consistent and professional standards. Work will be completed on time, to agreed standards, and sponsors will be satisfied. The archaeological organisation carrying out the work will also be competitive and successful. If not, projects will be characterised by incompetence and inefficiency. It should be emphasised that the net result of such a situation may not simply be a mild case of embarrassment: large organisations hiring archaeological contractors do not accept delay to projects with any degree of resignation. Behind every major company is a major legal department ready and willing to act on your mistakes. Failure to complete a contract may result in legal action, and it is not insignificant that a recent article recommended a minimum professional indemnity of 5,000,000 pounds for an archaeological contractor tendering for a major project (Colcutt 1993; Darvill and Atkins 1991). It might also be noted that one by-product of the growth of commercial archaeology in Britain is the emergence of archaeological consultants who advise clients on archaeological matters (Colcutt 1993). Consequently, failure to meet prescribed standards or the provision of inadequate archaeological advice by a contractor might result in legal action in which expert archaeological witnesses may be called to challenge archaeological decisions. There is big money in British archaeology, but there are big pitfalls for the unwary or inexperienced. THORNWELL FARM, Chepstow, Post-Excavation Cascade Diagram Week Beginning gssjffsssf 1 I 11 1 I I I I il I I I KEY BUFAU Staff LB - Lynne Bevan, MB - Mark Brecdon, SiB - Sieve Burrows, SiB • Simon Butcux, LD • Lucie Dingwall, ND • Nigel Dodds. JaE • Jane Evans, IF • Iain Bin-is. VG - Vines Gaffney, LH • Liz Hooper, CH • Gwilym Hughes. PL • Peter Leach. AR - Andrew Rulhcrford, AW • Ann Woodward Soccifliisu JyE • Jeremy Evans, SEC - Simon Esmondc Clcary. SC - SaJly Co nam, BD • Brenda Dickinson, JG • James Greig. SL • Susan Limbrey, DM • Don Mackrclh, LM • Lisa Moffei, SPB - Stephanie Pinter Bcllowj, SR • Stephanie Ralkai, FR • Fiona Roe, DS - David Smiih, DSi - David Siarlcy 64 Commercial Archaeology - A Panacea? There have been many major changes within British archaeology over the last 20 years. The move towards contract archaeology is undoubtedly one of the most important and it is still uncertain what the overall result of such a move may be. Personally, we would say that, taken overall, standards within British field archaeology are higher now than at any time. Units, or individuals who do not perform adequately or professionally will not receive contracts and will find it difficult to continue to operate. However, there are problems (Morris 1993). Despite the increase in the overall level of funding, it is apparent that wages for archaeologists have not improved proportionally. It is also true that the profession is characterised by a high degree of uncertainty. The market is a fickle mistress and displays considerable volatility. During 1991, when c. 2.000 archaeologists were employed in Britain, the continuing development recession also led to the loss of more than 300 jobs. The loss of experience and skills represented by such redundancies is a serious problem. There are also concerns relating to the nature of field archaeology as developed by the market. In an increasingly commercial environment there is a need for an independent arbiter of standards and an institution to act for the profession. Within Britain this role has largely been taken on by the Institute of Field Archaeologists, which was established in 1982. Other considerations include an anxiety about the general direction of field archaeology. There are clearly larger numbers of excavations being carried out now than at any previous time. However, these excavations reflect development, not research priorities, and there is a point when excavation may simply become stamp collecting, and the return in terms of extended knowledge is debatable. While the number of archaeological excavations may have increased, many are now on a very small scale, often 'evaluations' intended only to determine potential archaeological constraints on development and formulate mitigation strategies. The market may therefore pay for archaeology, but it does so largely on its own terms. It shows little concern for research, synthesis or conservation. Who monitors these? To some extent national government has devolved this responsibility to local government. However, local government is in crisis in Britain and across Europe. It is doubtful whether the resources or even skills to carry out such monitoring currently reside at this level of government. The market has therefore been a mixed blessing to British archaeology. It is clear that whilst extension of the funding base opens up many opportunities, the market brings its own discipline. There is, for instance, no place in the profession of the 1990s for the largely amateur attitudes that characterised pre-80s British archaeology. This prospect may be disturbing for archaeologists in other countries who are only now facing the prospect of commercialisation of archaeology, but it should not be. The creation of an archaeological market seems inevitable in most areas of Europe, especially as barriers to trade in services are eroded. Archaeologists should not be fearful of such a market, but they should be prepared for it. Selected bibliography ACA 1993. Model Briefs and Specifications for Archaeological Assessments and Field Evaluations (Association of County Archaeological Officers), London. BELL, M., DRUMMOND-MURRAY, J., NIXON, T. and SCHAAF, L. 1991. Review of Archaeology in Britain 1991, The Field Archaeologist 8, 356-362. CLEERE, H. 1993. British Archaeology in a wider context, In: J. HUNTER and I. RALSTON (Eds.), Archaeological Resource Management in the UK: an Introduction. Stroud, 115-124. COLLCUTT, S. 1993. The archaeologist as consultant, In: J. HUNTER and I. RALSTON (Eds.), Archaeological Resource Management in the UK: an Introduction. Stroud, 158-168. COOPER, M. 1993. Archaeology and management perspectives, The Field Archaeologist 8, 346-350. DARVILL, T., and ATKINS, M. 1991. Regulating Archaeological Work by Contract, Institute of Field Archaeologists Technical Paper Number 8. ENGLISH HERITAGE 1989. Management of Archaeological Projects, London. ENGLISH HERITAGE 1991a. Exploring Our Past: Strategies for the Archaeology of England, London. ENGLISH HERITAGE 1991b. Management of Archaeological Projects, London. HUNTER, J. and RALSTON, I. 1993. The structure of British Archaeology, in: J. HUNTER and I. RALSTON (Eds.), 65 Palagruža, arheološko srce Jadrana Timothy Kaiser in Branko Kirigin Archaeological Resource Management in the UK: an Introduction. Stroud, 30-43. IFA 1993. Standard and Guidance for Archaeological Field Evaluation, Institute of Field Archaeologists. IFA 1993. Standard and Guidance for Archaeological Desk-based Assessments, Institute of Field Archaeologists. IFA 1994. Standard Guidance for Archaeological Watching Briefs, Institute of Field Archaeologists. RALSTON, I. and THOMAS, R. 1993. Environmental assessment and archaeology: an introduction, in: I. RALSTON and R. THOMAS (Eds), Environmental Assessment and Archaeology, Institute of Field Archaeology Occasional Paper No. 5, Birmingham, 1-9. SPOERRY, P. 1992. The structure and Funding of British Archaeology: The RESCUE Questionnaire 1990-1991, Hertford. SWAIN, H. 1991. Competitive Tendering in Archaeology, RESCUE and SCAUM, Hertford. THOMAS, R. 1993. English Heritage funding policies and their impact on research strategy, in: J. HUNTER and I. RALSTON (Eds.), Archaeological Resource Management in the UK: an Introduction, Stroud, 136-148. Ako se želi upoznati Jadran i kako je on funkcionirao u prethistoriji, antici i ranom srednjem vijeku, onda bez Palagruže kontakti izmedu dviju Jadranski obala uopče ne bi bili moguči ili bi ih se teško moglo razumjeti. Ova tvrdnja moguča je zahvaljujuči istraživanjima koja su na Palagruži izvedena 1992. i 1993. godine a koja su izvršili stručnjaci okupljeni oko »Projekta Hvar - arheologija mediteranskog predjela«. Arheologija Hvara intenzivno je proučavana u periodu od 1982. do 1993. (Vujnovič 1989, Kirigin 1993, 186-189), no da bi se ona bolje razumjela osjetila se potreba da se ispitaju i drugi srednjodalmatinski otoci. Odlučeno je da se u 1992. najedan dan prvo posjeti najudaljeniji otok -Palagružu, što je i učinjeno 25. 8. 1992. godine. Smještena je skoro posred Jadrana izmedu Monte Gargana u Italiji i otoka Sušca, Lastova i Visa (SI. 1). Naime za uobičajene vidljivosti sa Palagruže se vidi talijanska obala i _ Šibenik 13 _ ^^—Split Svetac J Biševo ____ c^eljeäac Vs * Su5ac Lastovo - Palagruža - Pianosa * Tre miti ^______ y k GARGANO Km 10 20 30 40 50 ^Bari SI. 1 Karta srednjeg Jadrana sa položajem Palagruže 66 drugi spomenuti hrvatski otoci. Palagruža je jedino mjesto odakle se vide obje strane Jadrana što je bilo presudno za plovidbu s jedne na drugu obalu barem u razdoblju koje nas ovdje zanima. Palagružu čine dva otoka - Vela i Mala - i niz otočiča i hridi koji su ostaci starog kopna Jadrana. Velika Palagruža duga je oko 1300 m a prosječnoje široka oko 200 m. Južna strana joj je jako strma a na sjevernoj je blaža padina gdjeje bilo oko 7 ha plodne površine. Prirodnih izvora vode nema. Mala Palagruža udaljena oko 250 m JI od Vele, duga je oko 450, široka oko 200 m i visoka 41 m (SI. 2). U geološkom smislu one se donekle razlikuju: na Maloj smo 1993. uočili postajanje velikih naslaga kremena, što če se pokazati presudnim barem za prethistorijski period. No treba reči da Palagruža prije našeg boravka nije bila arheološki nepoznata. Prvi koji su pisali o arheološkim spomenicima, bili su Carlo de Marchesetti (1876) i Richard F. Burton (1879) koji suposjetili Palagružu 1876. prigodom puštanja u rad največeg svjetionka na Jadranu smještenog na vrhu Vele Palagruže, 90 m nad morem. Oni spominju kremene alatke i oružje iz prethistorijskog razdoblja. Marchesetti jezapisao da su kod kopanja graditelji svjetionika naišli na ljudski kostur u koji je bila zabodena strijela ali da ga nisu mogli uzeti jer su se komiški ribari pobunili tvrdeči da su to ostaci zaštitnika Palagruže i riba i da ga ne treba dirati. Bojali su se, ako ga se odnese u Trst da če nestat i srdele oko Palagruže (znali su godišnje uloviti i po 1.000.000 kg srdela). Burton pak aludirajuči na ovaj nalaz kaže kako je ovdje bilo bojno polje i groblje iz kamenog doba. Marchesetti bilježi i donosi skice dvaju rimskih natpisa (danas zagubljeni u trščanskom muzeju) gdje su na jednom fragmentarnom, u dva reda ispisana slova DM i TEM što se protumačilo kao TEMPLUM odnosno daje na otoku postojao PALAGRUŽA L 500 m (J) Locality //. Area of Underwater Reconnaisance / / O Lighthouse ^ Modern Quarry SI. 2 Arheološka nalazišta na Palagnài 67 hram. Marchesetti (1876, 289) nadalje navodi daje naden »...i/« bellissimo comicione, ollre a frammenti di colonne; oggeli ¿uiti difinissimo marmo di Carrara.« Uz to nadena je i staro krščanska svjetiljka te kameni reljef s prikazom križa, možda dio sarkofaga. Tek če stoljece nakon Marchesettija i Burtona jedan arheolog posjetiti Palagružu. Bio je to Nikša Petrič koji je obišao otok i uglavno ponavlja ono što su utvrdili spomenuta dva istraživača navodeci, kao i oni, kako je večina arheoloških nalaza otkrivena na sjevernoj padini u predjelu sv. Mihovila i u spiljama na istoj strani te daje litički materijal istovjetan onima kulture Scaloria nadenim na Tremitima (Petrič 1975, 172). On je s pravom nazvao Palagružu arheološkim mostom Jadrana. 0 hidroarheološkim nalazima oko Palagruže pisali su Marijan Orlic (1988) i Irena Radič (1988) koji spominju nalaze raznih amfora (medukojima i prvi poznati nalazamfore tipaDressel 1 c na obalama Jadrana), pitosa, tarionika, žrtvenika i olovnog sidra datiranih od klasičnog grčkog razdoblja pa do kasne antike. Jednodnevni posjet ekipe »Projeka Hvar« 25.8.1992. Palagruži urodio je nevjerojatnim plodom. Na sjevernoj padini ispod položaja gdje je nekoč stajala crkva sv. Mihovila (si. 2, 1), sagradjenaod Komižana (uz staru) vjerojatnou 19. stolječu, bombardirane u Prvom svjetskom ratu od strane austrijske mornarice, sistematski je pregledan teren veličine 50 x 60 m pomocu transekata veličine 5 x 50 m. Otkriveno zanimljiv kameni štitnik - brassar - sa ornamenom kakavjoš nije poznat na istočnoj obali Jadrana (SI. 3). Sakupljeno.je oko stotinjak ulomaka keramike s urezanim i punktiranim dekorom koji pripadaju eneolitskom (prema usmenom saopčenju N. Petriča i B. Marijanoviča) i brončanom dobu. Otkriveno je preko 20 ulomaka fine klasične grčke (kasno 6. i 5. st. pr. K.) i helenističke keramike (Gnathia i crnofirnirane), zatim ulomci grčko-italskih, rimskih republikanskih i kasnoantičkih afričkih i istočnih amfora. Posebno su zanimljivi nalazi okruglih cigala što indicira da su ovdje možda bile nekekve terme!? Nadene su i kockice od mozaika, ulomci pitosa, tegula, kasnoantička fina keramika (npr. Hayes forma6, 31, 50, 6IB, 82, 84, 87, 9IB, Phocean RS forma 1 i 3E/F) te kuhinjska keramika. Nalazi keramike otkriveni su i po putu od uvale Zalo na južnoj strani (gdje se pristaje kada puše bura) pa do sv. Mihovila (SI. 2,4), zatim zapadno od svjetionika gdje je nadeno manji SI. 3 Kremeni i kameni artefakti sa Palagruže SI. 4 Ulomak črno ili crveno figuralnog kratera sa Palagruža, kasno 6 - rano 5. st. pr. K. broj ranog rimskog materijala (SI. 2, 5), zatim oko kamenoloma i zapadnije od njega gdje je nadjeno kasnoantičke fine keramike (SI. 2, 3). Zapadnije odavde je uvala Stara Vlaka pogodna za pristajanje kada puše jugo. Ipak cijeli otok nije obiden što nije bilo ni moguče obzirom na kratkoču boravka i na zbunjujuču količinu nalaza kod sv. Mihovila. Tako velika koncentracija površinskih nalaza, otkriče grčke i helenističke keramike te nalazi, koje spominje Marchesetti, navele su nas da Palagružu trebamo temeljitije istražiti. Nametala su se pitanja zašto toliko velika količina kremena 68 na ovom malom bezvodnom otoku, odakle on potječe, što Ii če na Palagruži luksuzna grčka keramika i to krater (SI. 4) i oinohoe (je Ii u pitanju nekakav kult?), gdje su ostaci rimskog hrama i eventualnih termi, je li postojala starokrščanska crkva? U arhivu u Hvaru nadeni su srednjevjekovni dokumenti iz kojih se vidi da su ovdje Hvarani sijali žito (Kovačič 1987). Da li je tako bilo i u ranijim razdobljima? Kako to da nismo našli neolitske ulomke a ni lokalnu željeznodobnu keramiku, ni južnoitalsku geometrijsku koju sada nalazimo i na Visu, Hvaru i Trogiru a ne samo kod Liburna i Histra? Bilo je neophodno na Palagruži izvršiti dalj nji terenski pregled neobidenih djelova otoka i podmorja te izvršiti sondažna iskopavanja na predjelu sv. Mihovila ne bi li se dobili kakvi stratigrafski podaci ili pak neke situacije koje bi bolje objasnile ovaj materijah Prilika se ukazala koncem 5. i početkom 6. mjeseca 1993. kadaje zahvaljujuči sredstvima Royal Ontario Museuma iz Toronta omogučen desetodnevni boravak na ovom otoku. U akciji 1993. izvršena su slijedeča istraživanja: 1. Sistematska sondažna iskopavanja sjeverne padine kod položaja sv. Mihovila (SI. 2, 1) 2. Ekstenzivni i intenzivni pregled sa sondažnim iskopavanjim na krajnjem istočnom dijelu Palagruže (SI. 2,2). 3. Ekstenzivni pregled prostora antičke cisterne (SI. 2, 3) 4. Ekstenzivni pregled južne padine gdje je vijugavi put (SI. 2,4). 5. Obilazak Male Palagruže (SI. 2, 6) 6. Hidroarheološka rekognosciranja (SI. 2, šrafirani djelovi uz obalu) Lokalitet 1 Na središtem platou gdje je utvrdena največa koncentracija arheološkog materijala prvo je postavljena na samom platou jedna sonda veličine 2 x 1 m a potom njih devet u skoro pravilnim razmacima i u istoj liniji na sjevernoj padini (ukupno je iskopano 11,5 m2). Sonda na platou nije dala nikakve nalaze. U ostalima otkriven je ranobrončanodobni kremeni i keramički materijal pomješan sa grčko-rimskim u sloju humusa od 10-25 cm. Ispod ovog sloja nalazi se sterilni glinasti sloj od 30-50 cm koji leži na neravnom živcu. Nisu nadeni nikakvi tragovi arheološkog sloja a niti bilo kakvi čvrsti arheološki ostaci. Vidi se daje teren u odredeno doba bio terasiran, ali je izgleda prije toga erodirao. Na samom platou gdje su ruševine nekoliko cisterni, dvije kučice koje je sagradila talijanska vojska, veliki pločnik za skupljanje kiše, te dosta šuta i nejasnih zidova nemoguče je vršiti iskopavanja bez ogromnih sredstava. U spomenutim sondama otkriveno je 1507 keramičkih ulomaka koji pripadaju Ranom brončanom dobu karakterističnim za Jadran. Nailazimo na ornamentirane šalice, zdjele i pehare, mnoge sa istaknutim obodima. Posude su uglavnom dekorirane urezanim i punktiranim motivima omiljenim kod keramičara dalmatinske Cetinske kulture (Marovič-Čovič 1983) koju nalazimo i u Italiji (Nava 1990, 562). Otkriveno je 1273 komada litičkog materijala teškog 2,38 kg. Izgleda da ovdje imamo dokaze o specijaliziranoj litičkoj proizvodnji. Otkriveni su ulomci jezgra, odbitaka, alatki i preko 30-tak strijelica prepoznatljivih tehnika izrade ranog brončanog doba (SI. 3). Otkriven je i sličan broj malih lunetastih sječiva (SI. 3), a takodjer, i dva ulomaka opsidijana liparskog porijekla. Otkriveni litički materijal omogučava da se govori o specijaliziranoj radionici. To osnažuje i postojanje bogatog ležišta kremena na Maloj Palagruži (br. 6 na SI. 2), 0 čemu niže. Strateški položaj Palagruže omogučio je kontakte izmedu istočne i zapadne obale Jadrana što potvrduju nalazi Cetinske kulture na obje obale dok nalazi opsidijana ukazuju na kontakte sa još udaljenijim zajednicama. Na ovom lokalitetu otkriveno je i 430 ulomaka fine i grube keramike, tegula, amfora, žbuke i tessera koji pripadaju periodu od klasičnog grčkog razdoblja pa do kasne antike. Otkriven je i jedan rimski brončani novčič Konstantina II. Radi se dakle o položaju gdje se kontinuirano živi od ranog brončanog doba pa do kasne antike, te kroz srednji vijek do današnjih dana. Lokalitet 2 (Jankova njiva) Sa krajnjeg istočnog dijela Vele Palagruže jednog dana je Stašo Forembaher donio ulomak posude sa karakterističnim impresso cardium dekorom i vrh jednog kremenog noža (SI. 5). Radi se o malom platou plodne zemlje cca 20 x 20 m oivičen visokim liticama 40-tak m nad morem na kojemu je 1 nekoliko niskih suhozidina. Prvo je izvršen intenzivni pregled 17 kvadrata od 10 x 10 m a potom je na raznim mjestima postavljeno šest sondi od po 1 x 1 m. Pokazalo se da sonde sadrže oko 40-60 cm fine zemlje koja leži na živcu. Ukupno je otkriven 131 predmet. Od toga 4 rano neolitskih 69 i 16 prethistorijskih keramičkih ulomaka, 32 kremena, i 71 antičkih i kasnijih fragemata posuda, tegula i amfora. Očito je daje i ovdje došlo dojake erozije otvorenog ranoneolitskog nalazišta a antički nalazi upučuju na neku vrstu »off-site activity«. Lokalitet 3 (Pod Varile) Detaljniji pregled ovog prostora ukazao je na lokalitet gdje se kasnoantička keramika pruža na prostoru od oko 100 x 50 m. Radi se o mjestu gdje je veča gomila kamenja i u kojoj su ugradjene noviji kokošinjci i gustirna. Južnije od njih uočili smo tri ožbukana kanala koji se sa tri strane slijevaju u antičku čistemu. Otkrivenaje i veča količina hidraulične žbuke, mramornih pločica i čunasti predmet koji je možda služio za mrvljenje. Sakupljenaje značajnakolekcijakanoantičke fine keramike i amfora raznih proizvodnih centara istočnog i zapadnog Mediterana iz 4. i 5. st. Da li je ovdje bilo i drugih gospodarskih zgrada ili nije teško je reči. Moždaje keramika dolazila u cisternu kroz spomenute kanale koji su možda sezali do prostora sv. Mihovila, odnosno Lokaliteta 1. Lokalitet 4 Nalazi se najužnoj padini ispod platoa (Lokalitet 1) uz sam gornji dio vijugavog puta. Na površini nadeno je desetak ulomaka grčke keramike (SI. 4, 6 i 7) zatim nešto više rimske kasnoantičke keramike (fine, kuhinjske, amfore), veči i debeli komadi hidraulične žbuke i klesanaca ali nije nadeno tragova SI. 6 Ulomak crvenofiguralne vaze sa Palagruze. čvrste antičke arhitekture. Moguče je da je ovo upravo obrušeni dio Lokaliteta 1 jer su litice na ovoj strani izrazito strme pa je moguče daje uslijed tektonskih poremečaja pao i dio Lokaliteta 1. Pored ovih nalaza uočene su suhozidine sa velikim kamenim blokovima nepoznatog datuma koji su služili kao potporni zidovi. Uočen je i jedan polukružni suhozid od sitnijeg kamenja koji možda predstavlja tor za stoku. SI. 7 Najstariji grčki ulomak sa Palagruze. 70 5. Ležište kremena na Maloj Palagruži Mala Palagruža sastoji se od dva paralelna hrpta vapnenaste breče, jedan viši od drugoga. Izmedju njih je ispuna kojaje djelom erodirala s obje strane tvori male uvale Medvidina na istoku i Popino (uspomena na posjet pape Aleksandra III Palagruži 1174.god.) na zapadu. Uz horizontalno uslojene vapnenaste stijene oba hrpta, vertikalno su uslojeni slojevi kremena dok je izmedu njih širi sloj glinaste zemlje (Marchesetti 1876, T. III). U slojevima kremena vidljivi su tragovi njegova vadenja. Kvrgave jezgre (20 cm u promjeru) i listovi pločastog kremena (do 45 cm dugi) bili su otkidani iz ležišta. Nešto više ka vrhu uz sjevernu stranu, još više ima kremenih j ezgri unutar vapnenca. Ovdje sutakoder otkrivene okrugle i poluokrugle jame koje svjedoče o vadenju kremena u prošlosti. Boja i izgled dijela kremena na Maloj Palagruži vrlo je slična večini ovog materijala kojeg su koristili ranobrončanodobni kamenoresci na Veloj Palagruži. Može se stoga zaključiti da je na Maloj Palagruži bilo nalazište kremena koje se koristilo u brončanom dobu. Iako je uzorak litičkog materijala sa ranoneolitskog Lokaliteta 2 na Veloj Palagruži malen, vjerojatno je da se Mala Palagruža eksploatirala i u to vrijeme. 6. Hidroarheološka rekognosciranja Kolege Zdenko Brusič i Smiljan Gluščevič iz Arheološkog muzeja u Zadru izvršila su rekognosciranja priobalja na oba otoka do dubine od 25. m. (šrafirana mjesta na SI. 2). U uvali Stara Vlaka otkrivenaje manja olovna prečka sidra na dubini od 17 m. Drugih nalaza nije bilo, no kako se kopno jako strmo ruši moguče je da bi pregled terena na dubinama od 50-75 m dao više rezultata, što potvrduju prethodna istraživanja M. Orlica (1988) i lokalnog ronioca iz Komiže Tonka Borčiča - Bakota. Dali je Palagruža Diomedov otok? U iscrpnoj analizi o boravku Diomeda na Jadranu R. Katičic (1989) donio je, u orginalu i u prijevodu, sve antičke izvore koji spominju Diomeda na Jadranu. Medu tim izvorima ima ih dosta koji spominju na Jadranu Diomedov otok ili Diomedove otoke ali niti jedan ne donosi preciznije podatke gdje je on ili gdje su oni. Opčenito, dobar dio izvora spominje da je (su) pred Apulskom obalom. Tradicija je htjela da Diomedov otok (otoke) poveže sa Tremitskim otocima i tako to stoji u mnogim srednjevjekovnim kartama i djelima (npr. A. Fortisa) kojoja su utjecala da se do sada pitanje ubikacije Diomedova otoka ne postavlja. No kada se izvori malo bolje pogledaju jedini koji daje nešto preciznije podatke kada govori o Diomedovim otocima, je Strabon (2,5,20 /123-124; 5, 1, 8 /214/; 5, 1, 9 /215/; 6, 3, 9 /283-284/. Strabon tako navodi kako grčke kolonije na Jadranu r>Issa, i Tragurij, i Črna Korkira, i Faros a pred Italijom Diomedovi otoci« što bi prema geografskom slijedu značilo da su Diomedovi otoci izmedu Korčule i Hvara i Italije, a to bi mogla biti Palagruža, odnosno Vela i Mala Palagruža (SI. 1). Na drugom mjestu Strabon opisuje Apulsku obalu i kaže y>Ondje blizu nalaze se u moru dva otoka koji se zovu Diomedovi. Od njih jedan je nastanjen, a drugi kažu da je pust. Neki pripovjedaju da jena tom otoku Diomed nestao a njegovi drugovi da su se pretvorili u ptice...« a nadalje »A proteze se pred tim zaljevom rt isturen u more dug oko tristo stadija prema istoku, Gargan, a kada mu se oplovi vrh, tamo je gradič Urej, a pred vrhom Diomedovi otoci«. Tremiti se ne nalaze pred vrhom več kada se oplovi vrh Gargana, odnosno pred Urejeni (vjerojatno na mjestu današnjeg Rodi Garganico). Koliko nam je zasad poznato na Tremitima nema podataka o brončanom i željeznom dobu (Nava 1990, ne spominje nikakve nalaze), doba kada se stvarao mit o Diomedu. Katičic je s pravom utvrdio da se Diomedov kult vezuje uz važne točke pomorskih puteva i trgovačke postaje (Krf, ušče Timava, Spina, Adria, Ancona, Rt. Planka izmedju Šibenika i Splita, te mnogi gradovi u Apuliji za koje se vezuje Diomedovo ime). Palagruža, strateški na važnijem mjestu od Tremita, daje dovoljno indikacija da se posumnja u to da su Tremiti Diomedovi otoci, no to če daljna analiza, kojaje u tijeku, svakako još zornije pokazati. Na to nas potice i veliki broj nalaza luksuzne grčke keramike votivnog karaktera. Istraživanja na Palagruži donjela su niz novih i važnih spoznaja, posebno to daje otok nastanjen od ranog neolita i da je na Maloj Palagruži bio rudnik kremena. Grčki pak materijal, koji do 1992. nije bio poznat na Palagruži, upučuje daje ovdje bilo neko sveto mjesto. Naravno, ostajujoš mnoga pitanja koja valja razriješiti kao na primjer kako to da nema srednjeg neolita na Palagruži, zatim problem Palagruže u bizantsko (Goldštajn 1992, 40, bilj. 210), odnosno ranosrednjevjekovno razdoblje zatim problem sv. Mihovila i benediktinaca na Palagruži (Mardešič, 1993,40-72), te gdje je bila srednjevjekovna kula koju spominju izvori (Burton 1876; Difnik 1986), itd. lpak zbog nedostatka stratigrafije i zbog skupoče eventualnih iskopavanja odustali smo od od 71 daljnjeg terenskog rada a u pripremi je objava detaljanog izvještaja i izložba. U ekspediciji 1992 učestvovali su Vince Gaffney, Hellen Watson, Slobodan Čače, Ana Marija Kurilič, Marinko Petrič, Nikša Vujnovič, Ana Kordič, Ana Marija Domančič, Gordana Pilipovič-Kirigin, Dragica i Tessa Pilipovic-Ghaffey, Rado-slav Pavazza i Branko Kirigin. Pored potpisanih u ekspedicij i 1993. učestvovali su Scheelag Frame, Margaret Darmanin, Zdenko Brusič, Smiljan Glu-ščevic, Ante Milosevic, Nikša Vujnovič, Stašo Forembaher, Joško Božanič, Živko Bačič, Zoran Franičevič i Nikica Mardešič. Palagruže, Obavijesli Hrvatskog arheološkog društva 20/3, Zagreb 1988, 42-44. PETRIČ, N. 1975. Palagruža (Pelagosa) - arheološki most Jadrana, Arheološki pregled 17, Beograd 1975, 171-173. RADIČ, I. 1988. O nalazima antičkih brodskih žrtvenika u podmorju istočnog Jadrana, Vjesnik Arheološkog muuzeja u Zagrebu 21, Zagreb 1988, 35-56. VUJNOVIČ, N. 1989. »Projekt Hvar«, Obavijesli Hrvatskog arheološkog društva 21/3, Zagreb 1989, 66-69. Popis citirane literature o Palagruži BURTON, R. F. 1879. A Visit to Lissa and Pelagosa, Journal of the Royal Geographic Society 49, London 1879, 151-190. DIFNIK, F. 1986. Povijest kandijskog rata u Dalmaciji, Split 1986, 276-277 (prijevod talijanskog rukopisa iz 17 st.). GOLDŠTAJN, I. 1992. Bizant na Jadranu, Zagreb 1992. KATIČIČ, R. 1989. Diomed na Jadranu, Godišnjak Centra za balkanološka ispitivanja 27, Sarajevo 1989, 39-78. KIRIGIN, B. 1993. Starogradsko polje od prethistorije do ranog srednjeg vijeka, Mogucnosti 1-2, Split 1993,182-207. KOVAČIČ. J. 1987. Palagruža je - hvarska, Nedjeljna Dalmacija, 25. listopada 1987, 11. MARCHESETTI, C. de, 1876. Descrizione dell'isola di Pelagosa, Bollettino della Societa Adriatica di scienze naturali 2, Trieste 1876, 283-306. MARDEŠIČ, A. V. 1993. Povijesnazrncao otocima Viškog arhipelaga, Vis-Komiža 1993. MAROVIČ, I. i ČOVIČ, B. 1983. Cetinska kultura, u Praistorija Jugoslovenskih zemalja IV, Sarajevo 1983, 191-231. NAVA, M. L. 1990. Greek and Adriatic Influance in Daunia in the Early Iron Age, u zborniku Greek Colonist and Native Populations (Proceedings of the First Australian Congress of Classical Archaeology, Sydney 1985), Oxford-Camberra 1990, 559-578. ORLIČ, M. 1988. Rekognosciranje podmorja oko otoka 72 Kamnita sekira z žlebom iz Narodnega muzeja v Ljubljani Tatjana Greif Kamnite sekire so gotovo eden izmed najbolj številno zastopanih arheoloških predmetov, ki jih hranijo evropski muzeji. Vendar bomo med njimi le redko naleteli na t.i. sekire z žlebom (nem. Schaftrillenaxte). Tovrstne sekire so običajno časovno uvrščene v neolitik oz. eneolitik ali v bronasto dobo. Tak primer je tudi kamnita sekira, ki jo hranijo v ljubljanskem Narodnem muzeju in nosi inventarno številko 5234. Objavljena je bila skupaj z gradivom iz prazgodovinskega kolišča pri Notranjih goricah (Harej 1976, T. 5, si. 2). Sekira je v preseku trikotne oblike, z dvema prečnima žleboma za pričvrstitev natoporišče. Velika je 9,5 x 7 cm (SI. 1). Švicarski arheolog Josef Speck je v članku z naslovom » Unter falscher Flagge« (Speck 1988, 74-88) opozoril na zanimiv pojav in hkrati problem infiltriranih najdb v evropskih muzejskih depojih in zbirkah, ki so po naključju zašle med prazgodovinske arheološke najdbe in bile obravnavane na ta način. Takšen je tudi primer kamnitih sekir z žlebom. Nekateri arheologi so že v začetku našega stoletja opozarjali na njihovo oblikovno podobnost z indijanskimi tomahawki (op. cit., 82). Za večino the sekir se je izkazalo, da so prišle iz severne i SI. 1 Fototeka NM v Ljubljani, foto M. Habič. Amerike. Gre za sekire iz indijanskih grobov predkolumbov-skega časa, bolj poznane pod imenom tomahawk1. Opraviti imamo z metalnim orožjem oz. bojno sekiro in ne z delovnim orodjem (SI. 2). Pojav indijanskih sekir, kakor tudi drugih predmetov v evropskih muzejih in zbirkah, je v prvi vrsti vezan na intenzivne selitve in potovanja v severno Ameriko, ter nato nazaj v Evropo, predvsem v 19. in začetku 20. stoletja. Artefakti so v Evropo verjetno zašli kot spominki, ki so kmalu postali predmet prodaje. Zbiratelji starin in muzeji so jih odkupovali, po prihodu v muzej so predmeti nemalokrat dobili novo, lokalno oznako najdišča in so se zaradi podobnosti z evropskimi prazgodovinskimi najdbami, včasih pa zgolj zaradi malomarnosti, pomešali med ostalo muzejsko gradivo. Dolga je bila tudi pot sekire iz Narodnega muzeja (SI. 1). Ta ne spada med najdbe s prazgodovinskege kolišča pri Notranjih goricah in seje le slučajno znašla med gradivom, ki gaje v letih 1907/1908 izkopal Walter Schmid. Muzejujo je namreč podaril Franz Pire. Sodeč po podatkih v inventami knjigi je sekira - tomahawk prispela iz Amerike2. SI. 2 po Spech 1988, Abb. 8. 1 Izraz tomahawk izvira iz govornega področja severnoameriških Algonkinov in se nanaša na vrsto kamnite sekire. Po kontaktu z Evropejci se je ime preneslo na kovinske sekire. Gre za večnamensko orožje, služi kot bojna sekira ali metalno orožje (Hirschberg ed. 1988,478). 2 Sekiraz inv. št. 5229, objavljena med gradivom iz Notranjih Goric (Harej 1976, T. 5, SI. 4), prav tako ni bila najdena na kolišču. Pravo najdišče ni znano. 73 Zanimivo je, da se tovrstne sekire neredko pojavljajo v muzejskih kontekstih skupaj z najdbami prazgodovinskih koliščarskih kultur. Tako so se kamnite sekire z žlebom, za katere je bilo kasneje ugotovljeno, da so indijanske, pomešale z najdbami koliščarskih naselbin, npr. Morgens v Švici, Fiolletes v Franciji, Unteruhldingen na Bodenskem jezeru ter kolišč ob jezeru Mondsee v Avstriji. Pojav je vezan na fenomen t.i. koliščarske romantike, ki je od sredine 19. stoletja, ko so bila odkrita prva evropska kolišča, zaznamoval širšo kulturno zgodovino tega dela Evrope. Zanimanje za takšne starine je takrat močno poraslo. Trženje s starinami je cvetelo in vse, kar je imelo le najmanjšo podobnost s koliščarskimi artefakti, je imelo na trgu starin ustrezno ceno. Tako so nemški, švicarski, avstrijski in drugi muzeji odkupovali ali prejeli v dar med drugim tudi kamnite sekire z žlebom, ki so se neopazno integrirale med ostale najdbe. Poleg tega obstaja možnost, da se te sekire zamenjujejo s t.i. kamnitimi tolkači ali bati (nem. Schlegel, angl. Maul), ki so povezani s pridobivanjem rude in navadno nastopajo skupaj z roženimi orodji3. Ti masivni kamniti tolkači so v velikem številu najdeni na balkanskih rudonosih predelih, predvsem v prazgodovinskem rudniku Rudna Glava, kjer so vezani na horizont primarne metalurgije, pa tudi drugod, npr. v Avstriji, na Slovaškem, Irskem, na območju Kavkaza, Iranskega višavja itd.4. Kamnite tolkače so v zvezi s postopki pridobivanja kremena uporabljali že od neolitika dalje. Ker so služili za razbijanje rudnih blokov, imajo močno obtolčene delovne površine. Orodje je bilo izdelano iz večjih prodnikov (gaber, serpentin), nanje je, približno na polovici orodja, vrezan žleb za privezovanje traku oz. pričvrščevanje - to je hkrati tudi edini delovni poseg na prodniku. Po vsem tem se razlikujejo od sekir z žlebom, ki so obdelane po celi površini in imajo rezilo trikotnega preseka. JACKSON, J.S. 1968. Bronze age mines in Mount Gabriel, West County Cork, Ireland, Archaeologia Austriaca 43, 92-114. JOVANOVIČ, B. 1982. Rudna Glava, najstarije rudarstvo bakra na Centralnom Balkanu, Bor-Beograd. LIPTAKOVA, Z. 1973. Kamene mlaty zo Spaney Doliny, okr. Banska Bistrica, Archeologicke RozhledyXXV.l, 72-75. PITTIONI, R. 1954, Urgeschichte des österreichisches Raumes, Wien. SPECK, J. 1988. Unter falscher Flagge! Nordamerikanische Shaftrillenaexte (Tomahawks) als Irrgäste in unseren Museen, Helvetia archaeologica 75, 74-88. Literatura HAREJ, Z. 1976. Kolišče v Notranjih Goricah, Poročilo o raziskovanjupaleolita, neolita in eneolita v Sloveniji V, 85-117. HIRSBERG (ed.), W. 1988. Neues Wörterbuch der Völkerkunde, Berlin. HOLZER, H.F., MOMENZADEH, M. 1971. Ancient copper mines in the Veshnovech area, Kuhestan-E-Quom, West-central Iran, Archaeologia Austriaca 49, 1 -22. 3 Primer je sekira iz NM Zaječar, ki nosi oznako slučajna najdba iz Visa (dimenzije 15,4 x 5,5 x 11,3 cm). Po velikosti in obliki se lahko primerja s sekiro iz NM Ljubljana (Jovanovič 1982, 78, T. XXIII/3). 4 Npr. Deli Jovan, Rudnik, Majdanpek, Jarmovac pri Priboju, Stojnik pri Beogradu, Mračaj in Maškara v BIH (Jovanovič 1982, 78); Mondsee v Avstriji (Pittioni 1954, 218); Špania Dolina na Slovaškem (Liptakova 1973, 72); Mount Gabriel na Irskem (Jackson 1968, 97); Veshnoveh v Iranu (Holzer, Momenzadeh 1971, 5). 74 Nova datiranja deblakov in čolnov Miran Erie Naključne najdbe prazgodovinskih Čolnov pri nas dajejo videz, da so v preteklosti plovila uporabljali zgolj na jezerih. Deblaki iz različnih obdobij so bili najdeni ob številnih melioracijskih in agrarnih zemeljskih delih predvsem na Ljubljanskem barju. To tezo je navidezno potrjevalo tudi dejstvo, da so bile podobne najdbe v alpskih najdiščih prav tako najdene v jezerih. Po rekah kot so Mura, Drava in Sava, če naštejem le največje, ki s svojimi izviri segajo v južni del srednje Evrope, je bilo mogoče pluti bolj ali manj neovirano. Plovba z dokaj velikimi ladjami je mogoča že po majhni reki s pretokom pod 20 m3/s (Eckoldt 1984, 3). Ta možnost, ki so jo v precejšnji meri izrabljali že v rimskem času (Eckoldt 1984, 9), nas napeljuje na misel, da so podobne plovne podvige poznali tudi v zgodnejših obdobjih. Vprašanje, ali so že v neolitiku oz. še prej obvladali tehnike zajezovanja rek1 za boljšo plovnost, ostaja odprto. V rimskem času so bile tovrstne zajezitve nujne zaradi že visoko razvite transportne infrastrukture in sistematiziranega transporta (Eckoldt 1984, 3). Zaradi čim večjega izkoristka so po rekah z metodo »odplavljanja« (glej op. 1), ki jo je opisal že Plinij (prim. Eckoldt 1984, 9), lahko prevažali z enim plovilom do 5, včasih pa tudi do 30 ton tovora. Gradnja rečnih ladij je bila prilagojena plovbi v plitvi vodi. Leta 1939 je bila v Breuschu blizu Strassburga najdena ladja z nosilnostjo 3,55 ton, ki je imela samo 0.33m greza (Eckoldt 1984, 3). Za preprosta plovila, kakršen je recimo deblak, ki običajno ni presegal 15m dolžine in lm širine, tovrstne plovne tehnike niso bile tako pomembne. Zato je težko verjeti, da prazgodovinski ljudje niso izrabljali rek za transport. Sistematično zbiranje podatkov bi zanesljivo omogočilo boljšo podobo o življenju na rekah v starejših obdobjih. Deblaki Prvi deblaki v arheološkem kontekstu so bili v Sloveniji najdeni že zelo zgodaj. A. Müllner (1894, 157) navaja: »... und bei Kostajnovica fand man 1834 einen aus Pfosten gezimmerten Kahn in 15' Tiefe, und ältere Kenner des Moores wissen auch zu erzählen, dass man von Skofelca aus den Kirchthurm von Brunndorf nicht sah, so gewölbt war das Moor.« Omenjena najdba je ena od desetih, ki jih je opisal Müllner. Za najstarejši opis najdbe deblaka velja Hochenwartova (1838) beležka o 2.84m dolgem deblaku, najdenim med leti 1826 in 1828 letom pri kopanju melioracijskega jarka v Spodnjem Galjevcu. Hrastov deblak jim je, potem ko je bil izpostavljen zraku, razpadel po branikah (Melik 1946, 71, op. 122). Poleg Mullnerja so se z evidentiranjem deblakov ukvarjali še Dežman (1858), Novak (1907 9) in Schmid (1910). »Udajamo se upanju, da smo zbrali vse omembe izdolbencev, karjih je raztresenih po naših muzejskih in podobnih virih, toda izključevati vendarle ni mogoče možnosti, da je ostalo kaj neopaženega.« piše Melik (1946, 71). Danes vodi najpopolnejši popis barjanskih deblakov Davorin Vuga iz Zavoda republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki dokumentira tovrstne najdbe na Barju že 15 let. Do sedaj je na območju Slovenije zabeleženih 60 deblakov in modelov preprostih plovil. Pri tem ne gre samo za ohranjena plovila, temveč so bili zabeleženi tudi primeri, ki so se jih spominjali domačini. Ti so jih opažali predvsem pri poljskih delih (Vuga 1981). Seznam zajema tudi primere, ki so po odkritju propadli zaradi neprimerne ali celo nikakršne zaščite (Hochenwart 1838) ali pa so bili pri zemeljskih delih uničeni (Dirjec 1990). V slovenskih muzejih je danes shranjenih 10 deblakov, 19 pa bi se jih še moralo nahajati na krajih odkritja. Za 5 majhnih modelov ni popolnoma jasno ali gre za otroške igrače, tkalske čolničke ali pa za drobne predmete izdelane v obliki čolničev, ki pa so imeli popolnoma drugo funkcijo2. Dejstvo, daje največ deblakov najdenih na Ljubljanskem Barju, ni samo posledica intenzivne poselitve in izrabe jezera za plovbo, temveč tudi geoloških in kemičnih okoliščin. Posebnosti odtekanja voda iz barjanskega jezera pred nekaj tisoč leti so omogočile mirno posedanje sedimenta (polžarice) 1 Tehnike zajezovanja so se razvijale skozi tisočletja hkrati z razvojem transporta po manjših rekah. Manjše reke so bile zaradi plitvih voda ponekod neplovne. Plovnost so izboljšali na različne načine: • a) zajezili so vodo, da bi jo, ko bi ladja odplula, spustili. Tako je ladja »jezdila« na valu in premagala vse ovire (Plinij, Storia Naturalis, knjiga 3, poglavje Piscinas). • b) zajezili so vodo na razdaljah med 5 in 20 km, ter jo spuščali vsake 2 do 3 dni. V tem primeru je reka plovna samo občasno. Najbolj znan primer je Stecknitzfahrt na Labi med Liibeckom in Lauenburgom. (Eckoldt 1984, 9.) ■ c) in d) Reka je bila zajezena tako, daje vsak jez ustvaril nivo vode, ki je segal v naslednjega; tako je lahko ladja nemoteno plula ves čas. Razlike so nastopale v načinih zajezitve, morebitnih poglobitvah in drugem. Tehnika seje pojavila okoli 1. 1400 (ibid, 9.) 1 Npr. nekateri keramični modeli čolnov iz neolitika in zgodnje bronaste dobe Grčije, katerih namen ni znan (Marangou 1991). 75 in nastanek šotnega plašča. Globina teh plasti ni prav velika (Melik 1946, 72-73). Intenzivno poljedelstvo ter melioracijska dela so zelo pogosta, zato so možnosti za tovrstne najdbe velike. V tej zvezi je treba omeniti tudi slabšo stopnjo raziskanosti drugih regij. Barje 1. Hrastov deblak, dolg 9m, je bil najden na ledini Zakotek pri Preserju in datiran v Zagrebu (Z-1932) 2350±130 BP (Dirjec 1990). Deblak je plitev, kar je splošna značilnost plovil iz Ljubljanskega barja. Krmaje koničasto zaključena in ima izdolbeno luknjo za privezovanje vrvi. Deblak je brez reber. 2.Sodelavci Narodnega muzeja pod vodstvom Draga Svoljška so maja 1992 v Iški Loki dokumentirali 4m dolg smrekov deblak najden pri poglabljanju jarka. Ob delih je bil deblak razpolovljen. Del deblaka je ohranjen in situ, druga polovica pa je bila prepeljana v Narodni muzej, kjer jo hranijo namočeno v kadi. V muzeju je spravljeno tudi veslo, ki je ležalo na deblaku. Vzorci iz deblaka so bili nedavno (poleti 1994) datirani v laboratoriju v Groningenu. Vzorec GrN-20808 je izkazal starost 1800±35 BP. 3. Zanimiva je predvsem datacija 9.3m dolgega hrastovega deblaka iz Matene izkopanega 1927. leta, ki se hrani v zbirki Narodnega muzeja. Vzorci, ki so bili sicer kontaminirani s klejem leta 1927 in Bellesrestavratorjem leta 1982, so pokazali starost 2700 ± 35 BP. J. Lanting, strokovnjak za datiranje plovil iz Vakgroep Archeologie iz Groningena, je opozoril, daje datacija po vsej verjetnosti dokaj nezanesljiva prav zaradi izvršenih restavratorskih posegov. V tem laboratoriju nameravajo vzorce očistiti restavratorskih sredstev in ponoviti datacijo. 4. V Narodnem muzeju naj bi se hranil tudi 12 m dolg hrastov deblak, ki so ga leta 1892 izkopali pod nadzorom župana O. Jelovška. Natančnejših podatkov o tej najdbi sicer ni. Vendar v muzeju hranijo dva dela najverjetneje istega deblaka, ki po zunanjem videzu, skupni dolžini, vrsti lesa in dataciji, ki so jo opravili v Groningenu; GrN-20809: 2125±30 BP in GrN-20810: 2055±30 BP, kažeta, da gre za deblak, ki gaje izkopal O. Jelovšek.. 5.Na območju Slovenije je do danes najdena in delno ohranjena samo ena šivana ladja. Najdena je bila na Kozlerjevem posestvu v Črni vasi. Izkopal in dokumentiral jo je leta 1890 A. Miillner (1892, 1-7, Tab. I). Na podlagi višine rimske ceste v Babni gorici zato 30m dolgo in4.5m široko ladjo Miillner meni, da bi lahko izvirala iz rimskih časov. Ladja je zanimiva tudi zaradi svoje konstrukcije. Kakor je razvidno iz si. 2, gre za tipično ladijsko konstrukcijo s šivanimi platicami, primerno za plovbo v plitvih vodah. Kot opora med šivi in platicami so bili uporabljeni trakovi iz lipovega lubja. Posebej so zanimiva ladijska rebra, ki so kot konstrukcijska posebnost že našla mesto med osnovnimi tipi reber pri šivanih čolnih (Kentley 1987). Nekaj več kot sto let kasneje je laboratorij iz Groningena potrdil Mtillnerjevo tezo. Les iz ladje je bil datiran v čas 2140±20 BP. Mura Precej drugačni pogoji za ohranjanje in najdbe plovil so v porečju Mure, ki svojo podobo spreminja sorazmerno hitro in agresivno. V Hotizi pri Lendavi je bil najden hrastov deblak (Tušek 1990, Erič 1994), ki so ga potegnili iz enega od mrtvih rokavov Mure pri kopanju gramoza za potrebe gradbeništva. Bager je zagrabil deblak v vodi na globini cca. 4-5m. Deblak je bil precej poškodovan, saj gaje košara za dviganje gramoza večkrat zagrabila in pri tem polomila del stranic, krme in kljuna. Krma in kljun sta se koničasto zaključevala (si. 1.). Mesta, kjer so bile v deblu grče, so bila izvrtane luknje, vanje pa vstavljeni leseni čepi, izdelani iz mehkejšega lesa. Na prednji in zadnji strani stabila v deblaku iztesani rebri. Srednji del reber je bil polkrožno obdelan. Deblak je bil izdelan s sekiro, katere udarci so vidni še danes predvsem na notranji strani trupa. Na stranici v zoženem delu deblaka je vidna poglobitev, ki je nastala zaradi uporabe vesla. Ohranjena dolžina deblaka je 9,34 m. Dejanska dolžina je morala biti precej nad lOm. Notranja širina v srednjem delu deblaka je 0,85m, zunanja pa 1,1 m. Povprečna debelina stenje 10-16 cm, ohranjena višina pa do 70cm. Deblakje na žalost slabo raziskan. Edino kar je bilo narejeno, so analize kvalitete lesa in radiokarbonske datacije. Praviloma je krčenje lesa pri sušenju neposredno povezano s stopnjo razpadlosti lesa. Les deblaka se po odkritju krči do 35% v radialni smeri in do 22% v tangencialni smeri3. Na mestu, kjer je shranjen, so ga prodne naplavine od jeseni 1989. leta že prekrile za dobro desetino njegove dolžine. 3 Radialno se recenten les praviloma krči do 4%, tangencialno pa do 7.8%. 76 Radiokarbonske datacije plovil v Sloveniji Vzorec Vir Kraj Vrsta lesa BP* BC ± Z-634 Vuga 1981a Lipe Quercus sp. 1940 AD 43 80 Z-1932 Dirjec 1990 Zakotek, Preserje Quercus sp. 2350 747 130 Z-1931 Dirjec 1990 Blatna Brezovica Quercus sp. 3190 1447 130 Z-737 Booth 1984, 191 Rudnik Abies Alba 3290 1307 120 Z-2294 Horvatinčic 1992 Hotiza Quercus Rob. 7613 5850 187 Z-2359 Horvatinčic 1992 Hotiza (ponovljen) Quercus Rob. 7118 5280 118 GrN-20807 Lanting 1994 Hotiza (ponovljen) Quercus Rob. 7340 5390 30 GrN-20812 Lanting 1994 Črna vas, B 5043d - čep Fraxinus sp. 2140 210 20 GrN-20813 Lanting 1994 Črna vas, B 5043d - platica Picea sp. 2135 205 20 GrN-20809 Lanting 1994 Bevke-Notranje Gorice Quercus sp. 2125 205 30 GrN-20807 Lanting 1994 Matena Iška Loka P-15695 Quercus sp. 2700 785 35 GrN-20807 Lanting 1994 Iška Loka Abies sp. 1800 AD 120 30 * Leto BP je 1950. Glede na dvom o starosti deblaka, ki naj bi tipološko bil mlajši4, so bili vzorci poslani v laboratorij v Groningen. Analize (7300 BP) so potrdile rezultate iz Zagreba. Literatura: BOOTH, B. 1984. A handlist of maritime radiocarbon dates, International Journal of Nautical Archaeology 13.3. 189-204. DEŽMAN, K. 1877. Bericht über Pfahlbautenaufdeckungen im Laibacher Moore, Sitzungsberichte d phil.-hist. Classe der k.k Akademie d. Wiss. 54,471-484. DEŽMAN, K. 1858. Beiträge zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes, Zweites Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums. 67. DIRJEC, B. 1990. Čolni deblaki najdeni v zadnjih letih na Ljubljanskem Barju, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v SlovenijiXVIII, 135-139. ECKOLDT, M. 1984. Navigation on small rivers in Central 4 Dr. Christian Hierte iz Berlina je arheolog, ki se ukvarja s tipologijo deblakov. V korespondenci, ki sem jo imel z njim in Janom Lantingom, je zatrdil, da na podlagi njegove tipologije (ne glede na zagrebške rezultate) ne verjame, da bi lahko bil deblak s tako izdelanimi rebri iz tega obdobja. Rezultati iz Groningena njegove trditve ne podpirajo. Starost deblakaje bila ugotovljena z analizami radioaktivnega ogljika C14 v laboratoriju Ruder Boškovič v Zagrebu s posredovanjem avtorja in Iva Nemca iz Restavratorskega centra Slovenije. Analize lesa so pokazale presenetljivo starost - 7613±187 BP. Dendrokronološko kalibrirana in popravljena starost z 68% (1) verjetnostjo bi bila od 8131 do 8164 cal BP, z 96% (2) verjetnostjo pa od 7958 do 8384 cal BP. Zaradi izjemne starosti in pomembnosti odkritja so bile v istem laboratoriju analize ponovljene. Analize so izkazale starost 7118±118 BP, kalibrirana in popravljena starost pa -68% (1) = 7820-8040 cal BP; 96% (2) = 7670-8130 cal BP. ? ! 0------------- SI. 1. Risba deblaka iz Hotize (Erie 1994, 118). 77 HS-A TaiJC. — _v ~trebz£. 0 ta.. rfewo ilatb. __- flotiRurLc&t SI 2. Risba ladje, okoliščin ob najdbi in konstrukcijskih posebnosti (Mullner 1892, T. I) 78 Pogovor v Babilonu* Umberto Eco Europe in Roman and medieval times, International Journal of Nautical Archaeology 13.1. 3-10. ERIC, M. et al. 1994. Začasno poročilo o deblaku iz Hotize, Zbornik Soboškega Muzeja 3, 115-129. HOCHENWART, F. 1838. Die Entsumpfung des Laibacher Morastes, 6 Abschnitt 79. HORVATINČIČ, N. 1992. Poročili o opravljenih analizah, neobjavljeno. KENTLEY E., GUNARATNE, R. 1987. The Madel Paruwa - a sewn boat with chine strakes, International Journal of Nautical Archaeology 16.1, 35-48. LANTING, J.N. 1994. Poročilo o opravljenih analizah, neobjavljeno. MARANGOU, C. 1991. From Middle Neolithic to Early Bronze Age: Tentative identification of early boat models, IVSymposium »Ship Construction in Antiquity«. Athens. MELIK, A. 1946. Mostiščarsko jezero in dediščina po njem. MÜLLNER, A. 1892. Ein Schiff im Laibacher Moore, Argo 1/1, 1-7. MÜLLNER, A. 1894. Kleinere Mittheilungen, Argo 1/1, 153-158. NOVAK, J. 1907. Zgodovina brezoviške župnije. SCHMID, W 1910. Der Pfahlbau vom Notranje Gorice am Laibacher Moore, Jahrbuch fur Altertumskunde 4, 92-103. TUŠEK, I. 1990. Preliminarna poročila; Hotiza, Varstvo spomenikov 32-11, 197 VUGA, D. 1981. Preliminarna poročila; Črna vas, Varstvo spomenikov 23, 224 VUGA, D. 1981 a. Preliminarna poročila; Lipe, Varstvo spomenikov 23, 241 (Med Tigrisom in Evfratom, v senci visečih vrtov, pred ne mnogo tisočletji) URUK: So ti všeč tile klinopisi? Moj sistem servopisave mi je v desetih urah sestavil ves začetek Hammurabijevega kodeksa. NIMROD: Kaj pa imaš? Apple Nominator iz doline Eden? URUK: Si neumen? Teh ne jemljejo več nazaj, niti na trgu s sužnji v Tiru ne. To je egipčanski servopisec Toth 3 Megis-DOS. Porabi zelo malo, le pest riža na dan, piše pa tudi v hieroglifih. NIMROD: Takoj mu napolniš spomin. URUK: Toda formatira med kopiranjem. Nič več ne potrebuješ servoformaterja, ki vzame glino, ti oblikuje ploščico in jo posuši na soncu, da bi potem nanjo pisal nekdo drug. Ta direktno oblikuje, suši na ognju in piše. NIMROD: Vendar uporablja ploščice velikosti 5,25 egipčanskih komolcev, tehta pa tudi svojih šestdeset kil. Zakaj si ne nabaviš prenosnega? URUK: Kaj? Enega izmed tistih kaldejskih projektorjev s steklenimi kristali? Carodejska šara. NIMROD: Ne, pritlikavega servopisca, afriškega pigmejca, prirejenega v Sidonu. Saj poznaš Feničane, v vsem posnemajo Egipčane, potem pa miniaturizirajo. Samo poglej, laptop, piše ko sedi na tvojih kolenih. URUK: Ogabno, pa še grbav je. NIMROD: Seveda, saj so mu v hrbet vgradili ploščo za hiter backup. Enkrat ga mahneš z bičem, pa ti piše direktno v Alfa-Beta; namesto graphic mode uporablja text mode, z enaindvajsetimi znaki narediš vse. I-Iammurabijev kodeks komprimiraš v nekaj ploščic velikosti 3,5. URUK: In potem moraš kupiti še servoprevajalca. NIMROD: Sploh ne. Pritlikavec ima vgrajenega prevajalca. Dovolj je, da ga še enkrat mahneš z bičem in ti piše v klinopisu. URUK: Dela tudi grafiko? NIMROD: Kaj pa! V spomin je vnesel Pytagoras in Memphis Lotus. Ti mu daš ploskovne mere, ga mahneš z bičem, in on ti naredi proj ekt zigurata v 3 D. Egipčani so za piramide še vedno potrebovali sistem Mojzes z desetimi zapovedmi, * Povzeto iz Umberto Eco: Secondo diario mínimo, 1993. 79 An Englishman in Bosnia Richard Carlton kije zahteval link z desettisoč servograditelji. In sploh niso bili friendly. Zastarel hardware, ki so ga morali vreči v Rdeče morje in so se mu umaknile celo vode. URUK: Kaj pa računanje? NIMROD: Govori tudi v Zodiaku. V trenutku ti pokaže tvoj horoskop in what you see is what you gel. URUK: Stane veliko? NIMROD: Glej, če ga kupiš tukaj, bo en letni pridelek premalo, na tržnicah v Byblosu pa ga dobiš za vrečo semen. Seveda ga moraš dobro hraniti, saj veš, garbage in, garbage out. URUK: Tja, jaz se še vedno dobro znajdem s svojim Egipčanom. Če je tvoj pritlikavec kompatibilen z mojim 3Megis-Dosom, bi ga lahko naučil vsaj Zodiaka? NIMROD: To bi bilo nezakonito, saj ko ga kupiš, moraš priseči, da bo samo za tvojo osebno rabo... Konec koncev pa to delajo vsi, prav, ju bova kar seznanila. Ne bi pa rad, da bi tvoj imel virus. URUK: Zdrav je kot riba. Kar me bolj skrbi je pravzaprav to, da vsak dan iznajdejo kak nov jezik in bi nazadnje prišlo še do zmešnjave programov. NIMROD: Pomiri se, tu v Babilonu že ne, tu v Babilonu že ne. Prevod: Barbara Levstik, Bojan Djurič I am writing this from England, aware that in doing so I will not be able to change the shattered lives of hundreds of thousands of people, all victims of war in Bosnia-Hercegovina and Croatia. The people of Bosnia have been carried along by nationalist forces which are out of their control, and in Britain those of us that care are unable to transform feelings of outrage into forceful action, because of the blind intransigence of our national government. In this respect perhaps we share something, but of course our situations are almost totally incomparable. Please do not think that I am oblivious to the terrible things that have happened when I remember the wonderful times I spent in Bosnia before the war. I hope that by sharing some of my experiences I can at least show that some of us here are aware of the true extent of the tragedy that has befallen Bosnia. My first visits to the Balkans were spent rather uncomfortably on trains travelling slowly between central Europe and Mediterranean in the early 1980's. Apart from the slow speed and stifling heat of those journeys I remember only a few basic elements of the landscape; the mountains of Slovenia and Macedonia, contrasting with the maize-covered plains of Slavonia and Serbia. And I remember the pattern of small farms and their strip fields dotted over the countryside, with young boys and old men tending cattle and goats at dusk, and fishermen trying their luck on the many rivers and lakes, from the Sava to the Vardar. However, these brief glimpses told me almost nothing about the complicated mixture of different nationalities in the region, each with its different customs, reflecting separate histories. I remained ignorant of this even when working for two seasons as an archaeologist near Zadar, though I saw how the lives of the people on the coast differed from those a few kilometres inland; different ways of life shaped by their respective landscapes. In 1987 I begun to study ancient craft of hand-wheel pottery-making which survived in several parts of rural Bosnia-Hercegovina and south Croatia. I spent the early part of that Summer on the island of Iz in Dalmatia, where five old men - Ive and Romano Vlahov, Libero and Marijan Sutlovic and Ive 'Gazdar' Sutlovic - still madepe£<2('crpnja') and cooking pots for sale at small coastal towns such as Nin and Privlaka. Their pace of work was slow, and it was many weeks before I was able to see all stages of pottery-making from preparing the clay to firing dried pots in an open bonfire. I spent many long days walking all over the island, gradually learning some words of the language by talking to people I met. At the beginning of August 1987, equipped with an old ethnographic 80 map and my recently acquired but still rather shallow knowledge of the Croatian language, I set off to find other potters at work on the mainland. At the time of my arrival I knew nothing of Sarajevo except for the events of 1914, and the winter Olympics of 1984. The name 'Bosnia-Hercegovina' meant even less, although it seemed somewhat mysterious and enigmatic, loosely associated with the Turks and exotic oriental influences. I was unsure about the origins of the Muslim people - were they Turkish - and completely ignorant about the existence of other ethnic groups. Therefore, I was completely unprepared to find a thriving, cosmopolitan city, where industry and commerce were balanced with a prominent artistic life and fine architecture in a variety of styles. I felt relaxing walking from the railway station to the ethnographic museum, then along the river to the old town, passing churches and mosques on the way. In Sarajevo I gained information about potters working in other parts of the country, and was advised to travel first to the village of Visnjica near Fojnica. This I did, and after a few enquiries found Ivan Begovic working on a much larger, heavier wheel than those I had seen used in Dalmatia. I was served coffee and experienced for the first time the natural, undemanding hospitality that became so familiar during my visits to Bosnia. At the time I could say little to my hosts, but there was no awkwardness, only smiles. As an Englishman I also noticed many unfamiliar and large hay-stacks next to the houses; signs of a rural, peasant way of life that has been given way to large, heavily mechanised farms in Britain. The gentle and respectful attitude of my host towards his animals particularly impressed me - even the calf was groomed occasionally. From Visnjica I headed north to Tesanj where I had been told to expect a potter selling his goods on market day. In fact, there were two pottery sellers: Doma Bejic, wife of the potter Ivan Bejic, and Mate Gavran, both of Ularica near Doboj. I spent the afternoon with them enjoying the spectacle of a rural market, noticing the enormous variety of goods on sale and the colourful traditional dress on show. I was offered a place to stay in Tesanj and spent part of the evening collecting mineral water from a natural spring in the hills just outside town. The following day I visited the castle, then undergoing partial reconstruction, before making the journey by train to Doboj, and from there to Ularica, where I hoped to find the potters. I visited Mate Gavran who showed me where he dried and fired his pots and demonstrated his method of pottery-making on a very small hand-wheel. His wife took me into their small but comfortable white-washed house for a meal, after which I was driven back to the bus stop on the neighbour's tractor. In later years I returned to visit the other potters in the village, Ivan Bejic and Andreas Rajkovaca; on one occasion accepting a lift to Doboj on Mr. Rajkovaca's pottery laden, horse-driven cart bound for Tuzla. The final leg of my journey in 1987 was to Hercegovina. I stopped first at Mostar, which I reached after a train journey along the magnificent Neretva valley. I spent some time admiring the rich architecture of Mostar's old town, pausing on the bridge to watch the cold, clear Neretva rushing through, before seeking out a place to sleep on its banks. The next day I spent time exploring an old water-mill next to the bridge before taking a bus to Listica, that took me along the valley of Ugrovaca, at times looking down onto flat 'polja' growing vines and maize. I spent only a few hours in Listica, visiting the potter Pero Coric in his suburban workshop, before heading back to Mostar and leaving Hercegovina by my route of entry, along the gorge-like Neretva valley. I had spent less than two weeks in Bosna-Hercegovina, but left it with much useful information for my research and many wonderful impressions about the beautiful countryside and hospitable people. I also left with the desire to return, feeling that I had only just begun to appreciate the rich variety of culture and landscape. Between 1988 and 19901 made several more visits to Bosnia, staying for a few hours or days with potters or their neighbours. These included the potters Fehim Jugurdzija at Demisevci near Sanski Most, Vlado Guja at Donji Rujani in the Livanjsko polje, Ibrahim Sabanovic and Adem Puskul at Lijesevo near Kiseljak, as well as descendants of potters at Mission Han near Banja Luka, and at Krasinac in the Glamocko polje. Everywhere I was treated with great respect and warmth, despite giving no advance warning of arrival and looking somewhat bedraggled after many days travelling on trains and buses. I remember with particular gratitude and affection the potters and their neighbours at Malesici near Gracanica, between Tuzla and Doboj, and at Pulac, near Turbe and Travnik. I first met Ibrahim Delic of Malesici at the market in Gracanica in 1988, and visited him at home the following year and for several days in 1990.1 was constantly impressed and humbled by his, matter-of-fact, seemingly endless gen- 81 erosity. He encouraged me to practise pottery-making using his wheel, teaching me many things through his relaxed and calm approach. He plied me with slivovitz and involved me in everything he did, from tending his cattle to attending a funeral along with several hundred others from Malesici, Stjepan polje and neighbouring villages. I was impressed again by the depth of traditional culture that had survived here, reflected in local cuisine, styles of dress, as well as crafts such as pottery of my host and carpentry of Mujo Delic. Some old men proudly arrive at the funeral on horse-back, riding side-saddle, dressed in clothes 1 associated with another age. Afterwards we gathered for coffee and I was introduced to many people, all equally keen to talk and show hospitality. One of these was Osman Delic of Stjepan polje, an old man of boundless energy whose enormous hands had become as coarse to the touch as Ibrahim's pots after a lifetime's work on the land. The last time I saw Ibrahim was on journey from Malesici to Gracanica, carrying a load of pots in his old Moskvitch car. That was in the summer of 1990; last year 1 heard from a tired and shell-shocked young man from nearby Tuzla that Malesici had been attacked and severely damaged. In 1988 1 bought pots at Travnik from Refik Delic of nearby Pulac, and in 1990 visited him at home. Before 1 had even reached the village I was befriended and offered a place to stay by a young member of the Turbe football club, and immediately welcomed by his family in the village. My memories of Pulac include playing football with twenty or so village boys on a small plateau in a forest clearing, and attending a party after a political meeting at which forty or more people aged from 5 to 75 years danced a 'kolo' to traditional music. 1 got the impression that everyone much preferred to dance rather than listen to politicians, but at least the political meeting provided a good excuse for a party. At Pulac, as well as watching pottery being made, it was also possible to see it being fired in the open space next to the potter's house. A stack of pots was carefully constructed on a platform of dry branches, and more branches placed around. The wood burnt for no more than half an hour before the pots were pulled out and plunged into a mixture of flour and water to blacken them. Pulac is now close to borderline between Bosnian government and Bosnian Serb positions, but 1 know nothing of its fate and can only hope for the best. However, I have heard bad news from Visnjica where the houses of all Muslims -including the pottery workshop - were destroyed in March this year. I hope the victims escaped. One of the side-effects of the war is likely to be the erosion of traditional culture, including loss of crafts as hand-wheel pottery-making which have been practised in this part of the Balkans for hundreds, or even thousands of years. A similar situation exists in parts of Croatia. The village of Potravlje near Sinj, where 1 visited the potters Josip and Dusan Knezovic from 1988-1990 has been occupied and its previous occupants expelled, or worse. And the last practising potter in Lika, 86 year old Franjo Arbanas of Kaludjerovac, spent several nights outside with his wife Ana when aeroplanes tried to bomb the nearby road bridge in early 1992. My sadness over the plight of friends and destruction of towns and villages in Bosnia is mixed with anger about the loss of a tolerant, mixed society which could have been example to the rest of Europe. Anger also towards Yugoslav politicians who provoked and fuelled the destructive energy and blinding passion of nationalism that has been released on the Bosnian peoples during the last year. This has been as surprising to me as it has been shocking, since'my visits up to 1990 were mainly to Muslim villages, where I saw people proud to be Bosnian and proud to be Yugoslav, without need of fervent nationalism or dogma of any kind. Prompt and determined external influence could have contained the level of disaster which engulfed Bosnia-Hercegovina, but it was not forthcoming. Over a year later outside assistance is still urgently needed, but the British government in particular has shown willingness only to protect its own interests, rather than take resolute steps to protect thousands of people trapped in besieged towns and cities, or exposed and defenceless in the countryside. Its support for plans to divide the state shows that it cares little for the Bosnian people or the ideals of ethnic and religious integration. I hope that somehow it will be possible soon to travel once again to places which have made such a strong impression on me and to visit the people from whom 1 learnt so much. And I hope it will be possible to contribute in some way to their lives after the war, possibly connected with pottery making, or by helping with structural repairs and rebuilding projects. In the meantime, rather than feeling entirely useless and depressed by daily news reports, I am trying in a small way to generate support for the cause of free Bosnia. This has not been completely unsuccessful. Recently, a British national newspaper, The Independent, published the names of 2000 peoples who had written to express support for military action to save Sarajevo. Jaroslav Sasel: Opera Selecta Verena Vidrih Perko None of this, of course, can relieve the situation of those who have been most directly affected by war, such as at Malesici and Visnjica. However, I am eager to hear any news about them and to receive advice about how to prepare some practical assistance for the future. I know that the spirit of the people will overcome all difficulties when it is given a chance to do so in a peaceful environment Newcastle upon Tyne. 3/8/93 Opera selecta Jaroslava Šašla, ki leže pred menoj, mi vzbujajo toliko spoštovanja, da mi že nekaj časa omahuje roka pred tem kratkim zapisom ob izidu knjige. Sašlovo izjemno življensko delo v arheologiji, zgodovini, epigrafiki in sorodnih vedah obsega ne le čas od zgodnje antike pa vse do obdobja delovanja sv. Cirila in Metoda, temveč se razrašča tudi v obširno geografsko področje rimskega cesarstva od Panonije do Dalmacije, Mezije in Desete regije. Povsod je s temeljitim znanjem in izjemnim delom prodiral v teme gospodarske in vojaške zgodovine, politične, upravne in historične topografije. Najpomebnejšo brazdo pa je zoral v ledine epigrafike, kjer je delal pogostoma skupaj z življenjsko sopotnico Ano. Nenehna študijska izpopolnjevanja na najprominentnejših evropskih in ameriških ustanovah so se plodno odrazila v sklenjeni verigi izjemno pomembnih člankov, razprav in objav, razsutih po domala vseh najugledneješih evropskih arheoloških, zgodovinskih in drugih publikacijah. In tu je ležala srž težav slehernika, ki je hotel seči globlje v študij slovenske antične arheologije ali zgodovine, posebej še seveda študentov. Velikokrat je bilo iskanje nekaterih izjemno pomebnih člankov prav brezupno, saj so ležali v včasih pri nas nedosegljivih serijah. S knjigo Opera selecta pa sta Marjeta Šašel Kos in Rajko Bratož opravila ne le nadvse naporno ter zamudno delo in nam tako prihranila veliko časa in truda vsem, ki segamo ali pa se šele namenjamo jemati v roke temeljno delo slovenske antične arheologije. Imenovana urednika, zagotovo Sašlova najžlahtnejša učenca, s pričujočim delom nista opravila le dolžne zahvale mednarodno priznanemu strokovnjaku, temveč sta tudi dostojno predstavila sadove njegovega žlahtnega dela doma in v svetu. Opera selecta so jubilejni, trideseti zvezek Situle, razprav Narodnega muzeja v Ljubljani, zajetno delo, obsegajoče 872 strani, razdeljeno na posamezna področja, kamor je Jaro Šašel posegel s svojo pronicljivo besedo. Prvo poglavje so onomastične študije, kjer najdemo enaindvajset prodornih predstavitev nekaterih družin in posameznikov iz antične zgodovine, ki so že postali temelj našega vedenja o provincialni arheologiji. Srečamo se z nekaterimi akvilejskimi trgovskimi družinami v Emoni, kot so Barbijci, Cezernijci, nadalje nam predstavi Vindonija in JulijaNepa, ki se nam danes zdijo kot nekakšni stari znanci, saj smo se ob drobcih iz njihovega življenja, ki jih je uspel Šašel iztrgati šifriranim nagrobnikom in votivnim napisom, učili prepoznavati antični provincialni vsakdan. 83 Od epigrafike do zgodovine segajo študije o iških napisih, zaznamki na miljnikih in razvozlani votivni napis Dolihenu. Tu so tudi Sašlovi najsijajnejši prispevki k antični zgodovini v študijah o najstarejšem napisu iz Emone; tuje napis iz La Tourbie s katalogom alpskih ljudstev in napis iz Magdalenske gore z naštetimi noriškimi plemeni in seveda ne manjka znameniti gradbeni napis iz Derdapa iz Trajanove dobe. Tretje poglavje obsega štirinajst prispevkov o vojaški zgodovini; mednje sodijo najpomembnejše študije o Alpium Iuliarum Claustra, Iuliae Alpes, o razvoju limesa, o XV legiji, za katero še vedno ne vemo zagotovo, ali je zares imela tabor na tleh Emone. Ekonomske študije obsegajo četrto poglavje. V teh prispevkih seje Sašel spraševal o keltskih portorijih, o gospodarskem razvoju v zahodnobalkanskih regijah, o pastirstvu staroselcev in ekonomiji rimskih družin. Predstavil nam je antično rudarstvo v vzhodnih Alpah in gospodarske tokove v Dijoklecijanovem času na tem področju. Sledi peto poglavje o antičnih mestih s številnimi topografskimi prispevki z Balkana in Dalmacije. Tukaj srečamo temeljne študije, ki jihje avtorju zaupala eminentna Pauly-Wissowa Realenzyclopädie der classischen Altertumswissenschaft pod gesli Emona, Andautonia, Celeia in Carneola, Aenona in Siscia. Šesto poglavje obsega čas pozne antike in srednjega veka. Ne smemo prezreti zgodovinsko-etnografskih prispevkov iz srednjega Podonavja, mozaičnih napisov iz emonskega starokrščanskega centra in spet temeljite diskusije o obrambi italskih vrat v pozni antiki in vojaški organizaciji vzhodne italske meje. V bibliografiji Jara Šašla izvemo, daje v strnjenem delu od leta 1950 pa vse do svoje smrti (letošnji Arheološki vestnik kot vemo prinaša njegov posthumni prispevek z naslovom Storia militare di Milano nel quarto secolo, ki ga je avtor bral 1987 v Milanu na simpoziju Milano capitale delllmpero) objavil 247 študij, prispevkov in recenzij, sodeloval pri nastajanju del kot je Claustra Alpium Iuliarum, temeljne slovenske arheološke Arheološki vestnik v letih 1972-1981, pri Arheoloških najdiščih Slovenije, nadalje pri seriji Tabula imperii Romani, K 34, in bil požrtvovalen sourednik šestih revij in ostalih publikacij. To delo je sled velikana. Z njim je zaznamovano stoletje slovenske, a tudi evropske arheologije in zgodovine. Jaroslav Šašel je bil desetletje asistent na Arheološkem oddelku Filozofske fakultete preden je nastopil službovanje na Sekciji za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Opera selecta so dar, ki ga pet let po avtorjevi smrti prinaša svetu in nam Narodni muzej, aje kljub odličnosti samo nepopolno nadomestilo za Sašlovo sintetično življensko delo, ki mu gaje preprečila smrt. Pa vendar dar, ki ga bomo jemali v roke s svetim spoštovanjem do izjemnega prispevka v arheologiji in predvsem še zgodovini - torej prav pri tisti nogi, za katero se rado arheologom (po krivici?) očita, dajo imajo krajšo...