664
Andrej Fekonja: Celje in okolica.
na Pohorju župnije, Hoče nadžupnija z vika-rijati Žetale, Hajdina, Lembah in Ruše, Vuze-nica nadžupnija z vikarijatom Ribnica, Sv. Martin pri Slov. Gradcu, nadžupnija z vikarijati Vitanje, Sv. Vid pri Valdeku, Sv. Janez pri Sp. Dravogradu in Sv. Margareta v Kotljah, Sv. Nikolaj pri VViederdriessu župnija, Laško nadžupnija z vikarijatoma Loka in Radeče, Rajhenburg župnija, pa župnija Rogatec, Sv. Križ pri Slatini, Kostrivnica, Majšberg, Sv. Lovrenc na Dravskem polju z vikarijatom Ptujska gora, Sv. Barbara v Halozah in Zavrče.1)
Vse te župnije (drugih še tedaj v tem okrožju ni bilo) so torej spadale po tem arhi-dijakonatu posredno pod Akvilejo kot nad-škofijo in patrijarhat.
Škofijske premene.
Papež Benedikt XIV. je bil iz raznih vzrokov zapovedal že dne 29. listopada 1. 1749., naj se ustanovi v Gorici poseben vikarijat s škofovsko oblastjo za avstrijski del akvilejske patrijarhovine. Na predlog beneških in cesarskih poslancev pa razglasi isti papež 6. malega srp. 1. 175 1., naj za večne čase jenja akvi-lejski patrijarhat, in da naj se po smrti tedanjega patrijarha Daniela Delfina za zmerom izgubi to ime in ta naslov. Namesto patrijar-hata v Akvileji pa naj se ustanovita dve samo-stalni nadškofiji, jedna v Vidmu, in druga v Gorici. Vsled tega je tedaj prišel Savinjski arhidijakonat pod nadškofijo goriško. Prvi goriški nadškof je bil Karol Mihael grof Attems, kateri je takoj vršil kanoniČno vizi-tacijo v svoji okrajini, n. pr. v Celju je bival od   1. vel. travna 1. 175 1. štirinajst dnij.2)
No, cesar Jožef II. je hotel škofije v Notranji Avstriji bolje urediti in primerneje zložiti. Razodel je svojo voljo papežu Piju VI. ter je — med drugimi cerkvenimi premem-bami — prestavil nadškofijsko stolico iz Gorice v Ljubljano, kar je tudi papež potrdil dne 8. sušca leta 1787. Ljubljanski nadškof (prvi in zadnji) Mihael baron Brigido je zatem po cesarskem1 ukazu^ vse župnije prejšnje goriške nadškofije v Štajerski, Koroški, Tirolski in Hrvaški oddal škofijam do-tičnih dežel, in to: sekovski (6. listopada 1. 1788.), krški (7. listopada 1. 1788.), lavantski (8. listopada leta 1788.), briksenski (3. sveč 1.1789.) in zagrebški (17. sveč. 1.1789.). Tako je bila tedaj nekdanja akvilejska in pozneje goriška nadškofija povse razkosana.3)
Od Savinjskega arhidijakonata je torej dobil vse župnije v celjskem okrožju lavantski, ostale štajerske pa sekovski škof,  a Radeče so ostale
*) Das Archidiakonat Saunien 7, 8. — 2) Ljubljanski Zvon IV. 540; C. Kr. 157. — 3) Zlati vek 47.
ljubljanskemu. In tako je Celje, ki je bilo devetsto in štirideset let pod akvilejskim patri-jarhatom ter sedemintrideset let pod goriško nadškofijo, pripadlo sedaj (leta' 1788.) škofiji lavantski, pri kateri je i dandanašnji. Starodavni arhidijakonat „Saunia" ali savinjske doline  in  dravskega   polja  oziroma  celjski  arhi-
Kip sv. Jakopa v hrenoviški župni cerkvi.
dijakonat pa je nato, ko so osnovani bili še novi dekanati, naposled tudi razpal. Tedanji savinjski ali celjski arhidijakon Peter Anton Segher pl. Weissenhaus se je sicer 6. vel. srp.