vanske zgodovine, nam jo kažejo iskreno, duhovito in verno Slovenko. Da je poznala natanko Prešernove pesmi in znala „Krst pri Savici" na pamet, na to nas opominjajo nekatera mesta v njenih spisih, kakor: „Strašen boj je bil, — bilo je mesarsko klanje", „Na tleh leže najmočnejši stebri slav-janstva", „Srčnost ji vžiga rdeča lica" idr. Prvi sestavek iz peresa Turnogradske je prinesla „Slov. Bčela" v II. 1. (1851) pod naslovom „Nedolžnost in sila", kjer nam popisuje mlada pisateljica z veliko prisrčnostjo nesrečno usodo Veronike Deseniške. — V istem letniku beremo še več drugih mičnih sestavkov. „Izdajstvo in sprava" nam slika pogumnega bana arbanaškega Jurija Kastrio-tiča v boju proti Turkom za križ častni in svobodo zlato. Ž njim se bojuje najdražji mu prijatelj Musa. Toda obeti turškega vojskovodja  Mehmeda  preslepe Muso, da ubeži k
slovstva", III. del, zv. 1., str. 37.) Josipina je imela mnogo posnemovavk in naslednic, izmed katerih so zaslovele: Lujiza Pesjakova, Pavlina Pajkova in v novejši dobi Marica Strnadova in Marica Nad-liškova, urednica »Slovenke", in še druge. — Duh Josipinin prešinjaj naše domorodne Slovenke!
sovragom. Na Dibrenskem polju premaga 1. 1454. Kastriotič Muso, ki se komaj reši sramotne kazni, smrti na kolu, in slednjič pribeži zopet h Kastriotiču; skesanca pritisne velikodušni Slovan na svoje srce. Musa pade naposled   v boju proti Turkom. —  V