Dopisi. lz Čadrama. (Blagoslovjenje vogelnika) nove farne cerkve se je slovejsno obhajalo, saj so sodelovali vsi trije živi konjiški rojaki duhovniki: mil. knezoškof Mihael, kanonik dr. J. Pajek in domaci gospod župnik, potem častni kanonik A. Hajšek z gosp. nadžupnikom J. Voh in tlrugimi sosednimi gospodi. Mil. g. knezoškof so se pripeljali dne 19. okt. s kanonikom dr. Pajekom in dvornim kaplanom iz Slov. Bistrice skoz Prihovo, Tepanje, Poberže na Oplotnico. Pri dohodu v našo župnijo se je že bilo zmračilo, in so Oplotničani in mnogi drugi farani pokazali svojo udanost višjemu pastirju s tem, da so hiše razsvetlili. V Cadramu je čakala domača duhovščina in belo oblečena križevska dekleta. Po spodobnem pozdravu smo z gorečimi svečami v rokah spremljali visoke popotnike v razsvetljeno cerkev, kjer je bil sv. blagoslov. Dne 20. oktobra so pri prvem opravilu stopili na prižnico preč. g. dr. Pajek, ki so govorili o potrebi dobrih del. Omenili so, da je dozdajšna čadramska cerkev sicer prijazna, pa premala, zato se gosp. župnik že 11 let trudijo, naj bi primerno veliko eerkev postavili. Ker so se razne težave srečno premagale, naj bi zdaj vsi farani in sosedje to težavno delo po moči podpirali. To njim bo še na smrtni postelji v tolažbo in veselje. Po pridigi je bila zjutranja larna sv. maSa in po tej so maševali mil. knezoškof. Ob Val-O- uri pa je bila procesija na slavišče in tam blagoslovljenje vogelnega kamena, v katerega se je pismo vložilo s spomenico: »Za papeža Leona XIII., knezoškofa dr. Mihaela Napotnika, za cesarja Franca Jožefa I., nadžupnika in dekana konjiškega Jerneja Voh, župnika Jurija Bezenšek, cerkv. ključarjev Janeza Hmetec in Jurija Leskovar se je s pomočjo društva, ki se je 1. jan. 1885 začelo, po mil. knezožkofu posvetil 20. okt. 1895 vogelnik in bila potem cerkev pozidana. Vse za vero, dom in cesarja!« Po procesiji smo se zopet vrnili v farno cerkev, kjer so mil. knezoškof kakor vselej v občudovani besedi imenitnost dneva razložili in pokazali, da nas ta svečanost zavrača na Zakeja v evangelju, ki je kazal pravo vero, trdno upanje m gorečo ljubezen do Jezusa, dokler ni srečno učakal, da je Jezus sani k njemu prišel. Po tem izgledu so se ravnali vč. g. župnik, ustanovnik vašega cerkvenega društva in premagali vsa nasprotovanja in bodo zdaj na dobrem stavišču lepo cerkev pozidali. Po pridigi so služili preč. g. dr. Pajek slovesno sv. mašo, pppoldne pa so bile pete litanije in zahvalna pesem. Že več tednov pred svečanostjo se je po vsem Pohorju in po ravninah o tem slavnoslnem dnevu govorilo, zato ni čuda, da so ljudje kar trumoma isti dan k nam prišli. To je bil torej dan veselja, dan katerega nam je Gospod dal po milosti našega preljubljenega knezoškofa Mihaela! Iz Stavešinec blizu Radgone. (Zakvala; v slovo.) Naš častni občan, gospod notar Oton Ploj, so nam dali že tretji velikodušni dar. Prav veliko svoto so nam poslali koj po izvolitvi za častnega občana, namreč 40 kron. Ko smo jim izročili krasno izdelano častno diplomo, so zopet segli globoko v žep; in zdaj ko so naši kmetje naročili zvon za novo kapelo Lurške Matero božje, (zvon stane črez 100 gld.), smo zopet potrkali na blago srce g. notarja, in poslali so nam 10 K. Bog Vam vse povrni, daj Vam dolgo življenje in mnogo veselih ur med nami! — Zelo neprijetno nas je zadela noviea, da zapusti Gornjo Radgono in se preseli v Celje neustrašeni domoljub gospod dr. Franjo Pikl, ki je bil tajnik gornjeradgonskega bralnega društva. Gospod doktor! Ne mislite, da ste se pri nas trudili zastonj! Spomin na Vaše delovanje bode nas vedno vspodbujal pri narodnem delu. Prej ali slej morajo propasti vsi krivi preroki. In ko se to zgodi, tedaj bomo Slovenci gornjeradgonskega okraja klicali: Hvala Bogu! Hvala vsem prvoboriteljem, med njimi iskrena kvala gosp. dr. Fr. Piklnu! Iz Jurjevec pri Ptuju. (Nemščina). Gospod urednik! Iz Jurjevec še gotovo niste nič slišali. Ne mislite, da so naši Jurjevci kje na Pruskem; o kaj še! Na prsle ene roke lahko preštejete one, ki pri nas za silo nemščino lomijo: »Kaša-prajn, baba, lustig sain«. — Ni še tega dolgo, kar so pri nas bile občinske volitve. Nekaj pametnih mož je menilo, da mora biti konec nemškega uradovanja v občini, pa tudi nov občinski pečat se mora omisliti. Volitve so minole, in kaj se je spremenilo? Nič! Uraduje se tako v »blaženi« nemščini, kakor poprej; ali občinski pečat imamo zares nov. Toda za božjo voljo, kaj zagledaš na njem? »Gemeinde Jurowetz«, namesto »občinski urad Jurjevci«. Da imamo spet nemški občinski pečat, to je kriva velika modrost onih mož, ki vedno čvekajo: »Kam pa pridemo, če ne bomo nemški vedeli?« Dobro, če vam bode občinski pečat vso nemščino vtisnil v možgane, dajte si ga vi nespametniki, ki toliko po nemščini hrepenite, pritisniti na čelo ali če tudi na — sedalo! Kar pa je nas zavednih Slovencev, pa bomo vedno zahtevali: >Za slovensko občino mora biti slovenski občinski pečat!« in se bomo tudi skrbno ogibali tiste hiše, kjer blišči samo nemški napis. Kdor se pri nas našega lepega in milega jezika sramuje, on ni vreden niti enega našega krajcarja! To si zapomnite Jurjevčani in sploh vsi spoštovani bralci »Slov. Gospodarja«! Rojak. Izpred Boča. (Nove poštne naredbe) so pač potrebne, da se zboljšajo. V njih se pravi: Uradi po trgih občujejo med seboj uradno neposredno, z vnanjimi po pošti. Vnanji uradi pa občuiejo z uradi v trgu — brez pošte neposredno. To }e kriviea, ki se je že priznala od marsikatere strani. Gospodje župniki so se pri lanski pastoralni konferenci o tem pritoževali, rekši: »Na tak način uradna porto-prostost ni samo uničena, ampak porto še več stane, kakor bi bile vredne poštne znamke, ker posliali listonoši za take uradne liste navadno več zahtevajo.« — Clovek vendar mora misliti: »Kakor meni, tako tebi!« to je: po kateri poti tržni uradi pisma razpošiljajo, po tej poti se jim naj pisma vračajo. Naši gg. poslanci si naj to reč ogledajo! — — Dolgoletno vprašanje je: »Kdaj se pošta Ptuj naravnost zveže z Rogatcem?« Ako bi se ta naša srčna želja uresničila, potem bi ta pošta lahko oskrbovala naslednje kraje: Hajdinj, Sv. Lovrenc na, Dravskem polju, Črno goro, Manjšberg in Stoparce, v Žitale in k Sv. Florijanu bi pa lahko hodil poštni sel. J. V.