vrhniški razgledi leto 12 Vrhniško Muzejsko društvo Vrhnika 2011 KAZALO Marija Oblak Čarni OB 12. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV 6 Milček komelj SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Pogled na recepcijo njegove ustvarjalnosti 9 Milček Komelj BOLEČINA SLIKARJEVEGA BREZDOMSTVA 29 Janez Kos VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA 31 Polona Zalokar HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO (III. DEL) Voljčeva cesta in Klis 68 Janez Tomšič KRIPCA TETE ANČKE 134 Aleksandra Serše VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (i. del) Od ustanovitve šole leta 1796 do 1870 136 Tatjana Hojan IVAN ŠTREKELJ (1880–1959), učitelj in šolski upravitelj 146 Tatjana Hojan ROBERT ZIEGLER (1864–1930), učitelj 149 Tatjana Hojan PETRA OBERSNU PETROVČIČ (1899–1991), učiteljica 153 Tatjana Hojan ANA NUŠA RAPE (1905–1986), učiteljica 156 Jože Jurca VRHNIŠKI ŽIVINOZDRAVNIK DR. IVO OGORELEC 160 Anja Frković RAFAEL OGRIN Življenjepis in delo 172 Iztok Petrič ŽIVLJENJE IN DELO IVANA OGRINA (1875–1951), KOBALOVEGA S STARE VRHNIKE 176 Anton Fefer IMELI SMO ŠOLO LETENJA Z JADRALNIMI LETALI 190 ­­­­­Olga Pivk VRHNIŠKE OPEKARNE 199 Nives Klopčar Mentorica: Narcisa Deskovič KUNSTLJEVA VILA 212 Tone Simončič VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) najstarejši znani poštni žig z napisom vrhnika (oberlaibach) je iz leta 1827. 231 Študentje 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« 326 Vesna Marinčič IVAN KOT VRHNIČAN LE NAJSTAREJŠI ŠE POMNIJO CANKARJA 354 Ela Brenčič MOJI SPOMINI 356 Gašper Tominc VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2011 365 Marija Oblak Čarni DELO MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2010 380 MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA KAZALO KAZALO MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Marija Oblak Čarni OB 12. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV Zvezek našega Zbornika, ki je pred nami, smo pripravljali v letu 2011, ko je minilo 150 let od rojstva slikarja Jožefa Petkovška. Zato je uvodni del zbornika posvečen tej obletnici. Izpod peresa dr. Milčka Komelja, poznavalca slikarja in njegovega dela, sta oba uvodna članka Skrivnosti slikarja Jo­žefa Petkovška. Pogled na recepcijo njego­ve ustvarjalnosti in Bolečina slikarjevega brezdomstva. Avtor nam oriše delo tega za­pletenega,« norega« umetnika, ki je s svojim »neizprosnim« realizmom pritegoval tako umetnike kot raziskovalce in ki še danes, stoletje po smrti, vznemirja in sproža vpra­šanja, na katera ni dokončnih odgovorov.Prikaže in analizira poglede in odzive, opise in interpretacije Petkovškovega dela vse do­najnovejšega časa. V prispevku z naslovom Bolečina slikarjevega brezdomstva pa pose­bej obravnava Petkovškovo sliko Doma. Sledi članek Janeza Kosa Vrhniško prebi­valstvo v letih 1847-1870, ki ga je pripravil po Statusu animarum - Popisu duš. Te popi­se je Cerkev vodila, da bi spremljala versko življenje posameznikov, a so vanje zapisali tudi druge podatke, tako velikost hišnih po­sesti, poklice, migracije prebivalcev. Polona Zalokar nas v nadaljevanju cikla Hiše se spreminjajo, sledovi ostanejo popelje po Voljčevi cesti in Klisu. Na Voljčevi cesti, ki je nadaljevanje Stare ceste, odkriva številne zanimivosti, kot so poslopja stare vrhniške šole, kje je bilo ustanovljeno in imelo prvi sedež vrhniško Katoliško društvo rokodel­skih pomočnikov, znamenitosti župnijske cerkve sv. Pavla in drugo. Z opisom Klisa pa nas spomni, da so bile pred vojno tu njive, kjer je rastlo žito in krompir. Utrinek iz življenja na Vrhniki v sredini prve polovice prejšnjega stoletja je zajet v sestav­ku Kripca tete Ančke Janeza Tomšiča. Aleksandra Serše je pripravila 1. del pri­spevka Vrhniška šola skozi čas. V njem piše o nastanku šole in napoveduje še dve nadaljevanji. Tatjana Hojan pa nadaljuje z življenjepisi vrhniških učiteljev. Tokrat pred­stavlja učitelja in šolskega upravitelja Ivana Štreklja (1880-1959), učitelja Roberta Zie­glerja (1864-1930) in učiteljici Petro Ober­snu Petrovčič (1899-1991) in Ano Nušo Rape (1905-1986). Jože Jurca v članku Vrhniški živinozdrav­nik dr. Ivo Ogorelec se poleg podrobne obravnave življenja in dela dr. Ogorelca dotakne tudi študija veterine v Zagrebu in ustanovitve Veterinarske fakultete v Lju­bljani. Anja Frković predstavlja življenje in delo Rafaela Ogrina (1885-1966), ljubiteljskega raziskovalca vrhniške zgodovine, čigar bi­bliografija in zapuščina kažeta, da je dosti raziskoval v arhivih in bil odličen poznava­lec zlasti starejših zgodovinskih virov. Iztok Petrič nam predstavlja veleposestni­ka, trgovca in politika Ivana Ogrina, Koba­lovega s Stare Vrhnike, in njegovo zanimi­vo življenjsko pot prek Brazilije, kjer je kot uspešen in ugleden poslovnež postal celo avstrijski častni konzul. Po povratku v do­movino se je naselil na Lavrici, kjer je pustil neizbrisni pečat svojega delovanja. Anton Fefer v prispevku Imeli smo šolo le­tenja z jadralnimi letali govori o športnem udejstvovanju vrhniške mladine v prvih po­vojnih letih. Olga Pivk je v članku Vrhniške opekarne pripravila pregled nekdaj cvetoče opekar­ske dejavnosti na Vrhniki. Podrobno se je posvetila največjima, Kotnikovi in Jelovško­vi opekarni. O zanimivi in za naš okoliš nekoliko nenava­dni arhitekturi na Vrhniki pa je govora v pri­spevku Nives Klobčar Kunstljeva vila, ki ga objavljamo ob 100. obletnici njene graditve. Pohodnikom, ki jih zanima kulturna, pred­vsem stavbna dediščina, ohranjena po naših vaseh, bo dobrodošla Etnološka interpreta­cijo itinerarija Po poteh Cankarjeve mate­re, ki so jo pripravili študentje etnologije in kulturne antropologije pod vodstvom prof. Vita Hazlerja in Bože Gratenauer Bratuž. V njej nam predstavljajo številne zanimive objekte ob poti od Klanca na Vrhniki oz. Stare Vrhnike prek Žažarja in Horjula do Vrzdenca. Posebnost je prispevek Toneta Simonči­ča Vrhnika v filateliji 1827-2011, kjer nas kratko seznani s poštno zgodovino in fila­telijo. Nato predstavi slike poštnega gradiva z vrhniškimi žigi, znamke z znamenitimi osebnostmi in njihovimi deli, med katerimi so Cankar, Petkovšek, Sternen, posebnost­mi in znamenitostmi vrhniškega območja.Tu so iluminacija iz rokopisa, nastalega v samostanu Bistra, borovniški most, več ti­sočletij staro kolo z osjo, najdeno na barju, vrhniški pirh, barjanske rastline … Prav preseneti nas starost in množina poštnega gradiva z vrhniškega območja, kar pa priča o pomembnosti poštne postaje na Vrhniki, ki je delovala že pred stoletji. Razgledi prinašajo še spomine magistre Ele Brenčič (1925-2008), Šimcove s Stare ceste, ki je dolga leta vodila vrhniško lekar­no. Sledi reportaža Vesne Marinčič Ivan kot Vrhničan, ki jo je napisala o pogovoru z Iva­nom Tischlerjem o Cankarju (objavljeno v Delu leta 1976 ob 100-letnici Cankarjevega rojstva). Govori o okoliščinah, zaradi kate­rih je Cankarjev spomenik prav tam, kjer je. Gašper Tominc pa je pripravil Vrhniško kroniko za leto 2011. Na koncu je še kratko poročilo o delu Muzejskega društva v letu 2010. Vsem, ki so prispevali k pripravi in izidu tega zbornika, se iskreno zahvaljujem. Na Vrhniki, aprila 2012 Marija Oblak Čarni urednica MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA Milček komelj SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Pogled na recepcijo njegove ustvarjalnosti Televizijski film Nori malar o slikarju Jo­žefu Petkovšku (1861–1899), ki je bil sredi decembra 2011 javno predvajan na Vrhniki v bližini slikarjevega rodnega Verda v po­častitev 150-letnice umetnikovega rojstva, nam ponazarja, kako so dramatika in pi­satelja Andreja Hienga pritegovale osebno­sti iz sveta likovne ustvarjalnosti. Hieng je dramatsko upodobil tudi Goyo (v Gluhem možu na meji) in še koga, načrtoval je bese­dilo o slikarju Janezu Wolfu in, kot je pripo­vedoval o prekmurskem slikarju Ljudevitu Vrečiču, ki je bil leta 1945 v nekem sporu ustreljen na vlaku; povsod pa je, ob drama­tičnosti življenjskih situacij, kot ustvarjalno izhodišče predpostavljal psihološko nape­tost in miselno dramo, ob kateri je skušal spregovoriti o enigmatični človeški naravi in zapleteni psihi. Pritegovalo ga je figural­no slikarstvo, manj pa se je znašel, kot je dejal, v abstraktnih prijemih (pa četudi je, vsaj med sejami upravnega odbora Prešer­novega sklada, sam pogosto risal abstrakt-ne sklope nekakšnih izrazno naglašenih ornamentov). Zapleteni, »nori« Petkovšek s svojo skrivno­stnostjo ni pritegnil samo Andreja Hienga in z njim režiserja Matjaža Klopčiča, mar­več še vrsto drugih ustvarjalcev, stopil pa je tudi v balet Nori malar skladatelja Janeza Gregorca. Izkazal se je namreč za tako vzne­mirljivega, da je vse do danes obveljal za na­šega najbolj aktualnega, posebnega in pro­blemsko živega slikarja 19. stoletja; njegova osrednja slika Doma pa je postala v našem kulturnem izročilu doslej že malone kultna. To nam potrjujejo že številne slikarske po­častitve iz druge polovice 20. stoletja, t. i. hommagei, s prepoznavnimi aluzijami na prizorišče te slike, ki je s tem postala sino­nim za usodo umetnikov in trpkost našega duhovnega doma, v katerem ostajajo ume­tniki nerazumljeni tujci. Ob tej sliki in Pet­kovškovem delu nasploh pa so v nič manjši meri vzpostavljali ali preizkušali svoja me­rila za razbiranje in pojasnjevanje umetno­sti tudi slovenski umetnostni zgodovinarji, zato je postal Petkovšek v tem pogledu zanje malone nekakšen preizkusni kamen. Pogledi na Petkovška so se od vsega začet­ka razpirali v nasprotju med zavračanjem oziroma omalovaževanjem ter prepoznava­njem njegove človeške pretresljivosti. Zato je njegova ustvarjalna podoba, tudi če gle­damo na umetnost neposredno, ne da bi se sklicevali na gledanje drugih, kot to pogosto počno naši pisci, najbolj nazorno in poučno razvidna skozi dosedanje dojemanje tega ustvarjalca, torej skozi doslej izpričano raz­merje do njega. Prav skozenj se namreč več kot nazorno razkrivajo tudi vprašanja, ki jih sproža njegova ustvarjalnost, ter nakazuje­jo mogoči odgovori nanja. Najprej se nam seveda sproži vprašanje, v čem je sploh razlog za tolikšno zanimanje in za razpon razlag in ustvarjalnih reakcij na Petkovškovo ustvarjalnost: ali v slikar­jevem nenavadnem življenju, ki se mu je izteklo v umobolnici na Studencu, in ne­predvidljivih življenjskih reakcijah, na ka­tere se je oprl Hieng, ali v značilnostih ter z njimi povezanih skrivnostih same njegove umetnosti, kolikor lahko ob sedanjem vé­denju nanje sploh gledamo ločeno, saj sta osebnost in njena umetnost v bistvu neraz­družljivi. Vendar je izhodišče in vselej pre­verljiva osnova za slikarjevo duhovno nav­zočnost samo njegova ustvarjalnost, kar je za umetnost najbolj naravno, v njej pa pri Petkovšku najbolj dominira slika Doma, saj je prav ta sprožila tolikšno zanimanje za umetnika, za njegovo delo in življenje. Na sliki Doma vidimo kmečko izbo z zna­čilnim bogkovim kotom, obljudeno z dru­žino za mizo med jedjo. Vendar prizor nikakor ni idiličen, marveč je napolnjen z neizgovorljivo tesnobo. Osebe na njej se ne gledajo, ampak zro druga mimo druge ali spuščajo pogled na mizo, sam umetnik v središču pa strmi z bolščečimi očmi predse, v prazno. Eno od oken v izbi je zagrnjeno s polkni, skozi drugo okno zastira pogled na nebo bližnja streha, ob mizi stoji prazen stol, ki nakazuje, da nekdo manjka – najbrž umetnikova žena, po Sedejevi razlagi pa oče, ki je bil tedaj že mrtev. (Slikar je neve­sto zasnubil, takoj ko se je bil na cesti zagle­dal v njene kite, in jo nato prisilil, da je šla z njim iz domačega Zemuna v Verd v poročni obleki in s tančico čez obraz – na to se pose­bej osredotoča Hiegov scenarij –, pozneje pa mu je žena pobegnila.) Slika pa, kot sklepa­mo po le delno nakazani roki umetnikove matere, niti ni dokončana. Podoba je navzven slikarsko trda in okorna, daleč od virtuoznih dosežkov slikarjevih sodobnikov bratov Šubicev, a je vendar pol­na notranje napetosti in prežeta s psihično močjo, ki ji daje v našem realističnem sli­karstvu prav izjemen status. Njena notranja prepričljivost je tolikšna, da je vrhniški ro­jak Ivan Cankar, ko jo je spoznal, leta 1914 ob njej napisal črtico Petkovškov obraz, s ka­tero se je vživel v njeno vsebino in skoznjo v tragično slikarjevo usodo, Petkovšek pa mu je bil »model« tudi v nekaterih drugih delih. To je storil tako umetniško prepričljivo, da so se na besedilo kot nepresegljivo sklicevali oziroma ga v svojih študijah obsežno navajali tudi umetnostni zgodovinarji (Šumi, Brejc), s čimer so nehote priznali odločilno moč ustvarjalne besede tudi pri prikazovanju vse­bine likovnih umetnin, tako kot le še ob Can­karjevi in Župančičevi oceni naših slikarskih impresionistov ali pozneje ob Cevčevi poetič­ni interpretaciji Staneta Kregarja. Ivan Cankar je v sliki Doma razbral ume­tnikovo tujstvo in tudi že vso njegovo pri­hodnost oziroma trpko usodo, ki ga vleče k dnu kot močvirska voda. Na Petkovška kot slikarja je posredno, kot pobudnik notice, ki jo je objavil v Ljubljan­skem zvonu leta 1885 Ivan Šubic, prvi opo­zoril njegov pariški kolega slikar Jurij Šubic, četudi je bil sicer do slikarja zadržan, saj je Petkovška v pismu označil kot mladega v vseh pogledih, podobno, kot so bili do njega skeptični tudi drugi njegovi slikarski vrstni­ki, Kobilca, Vesel in Ažbe pa tudi češki ume­tnik Hynais, ki se jim je zdel Petkovšek s svojim samozavestnim stremljenjem nepri­ljuden in domišljav. Zadržanost, razvidna iz pisma, pa niti ni čudna, saj je bil Petkovšek spričo Šubica, mojstra evropskega ranga, vi­deti malone začetnik, ki si je v Münchnu in nato v pariških zasebnih šolah (Cabanelovi in Boulangerjevi) na vso moč prizadeval za slikarski napredek in uveljavitev, s katero naj bi se potrdil oziroma izkazal. Po svoji smrti pa je umetnike in raziskovalce pre­vzel ne z doseženim virtuoznim slikarskim znanjem, za katerega si je intenzivno priza­deval, marveč z izrazno močjo, na katero je, potem ko se je s svojo duhovno navzoč­nostjo ustalil v slovenski kulturni zavesti, vse bolj opozarjal poznejši čas, četudi so jo razkrivali šele postopoma. Vsakdo pa jo je poudarjal v skladu z usmeritvijo in doje­mljivostjo svojega lastnega pogleda. Že v času njegovega življenja, ko je bil zaradi duševne bolezni, sprva le začasno, sprejet v bolnišnico na Studencu, je njegovo slikarsko delo kot cenilec ovrednotil vrhniški slikar Simon Ogrin. Ob njem je spregovoril o ume­tniški ničevosti in tudi o kosih pokvarjenega platna; v tem pa je France Mesesnel pozne­je ugledal vzorec, kako se prihuljen ubog rokodelec maščuje nad resničnim umetni­kom, čemur je skušal oporekati Ogrinov sin, pa tudi Rajko Ložar, češ da vsak slikar presoja druge glede na lastna merila in ne kot umetnostni zgodovinar. Sicer pa so Pet­kovška odkrili ravno umetniki, le da mlajši od njega. Rihard Jakopič je njegove slike, ki so pred tem visele v Jurčevi gostilni v Verdu, leta 1910 vključil na razstavo 80 let upoda­bljajoče umetnosti na Slovenskem in slikarja ugledal kot »velikega, nenavadnega umetni­ka«, potem pa je od slikarjev, še pred Ivanom Cankarjem, o njem prav vznemirjeno pre­vzet pisal Ivan Vavpotič. Med umetnostnimi zgodovinarji je v 20. letih zelo stvarno pisal o Petkovškovem življenju in delu njegov vrhniški rojak Ma­rijan Marolt in zatem Rajko Ložar, prvo knjižno razpravo o slikarju pa je leta 1940 izdal umetnostni zgodovinar France Me­sesnel. Mesesnel je preučeval slikarstvo 19. stoletja ter je v svojem zanimanju za realizem in plenerizem v označbah del bolj kot ekspresijo poudarjal zorenje realizma, slikarsko osvajanje zunanje resničnosti in narave, ki ga je najjasneje razbral v barvno sijoči pleneristični sliki Perice ob Ljubljani­ci, ki se dogaja na verdskem prizorišču in katere nastajanje je spominsko posebej do­kumentirano. A je v slikarjevi razdrobljeni svetlobi dojel tudi demoničnost in se zlasti v sklepnem pogledu na umetnika izkazal dojemljivega tudi za izrazne vsebinske po­udarke, saj je Petkovška tipološko povezal celo z van Goghom, tako kot pred njim že Ložar. Na Petkovškovo ekspresijo pa se je skliceval tudi realistični slikar Vavpotič, ki je ob Petkovšku ugotavljal, da je lahko ekspresija zajeta tudi v realizmu, tako kot vsebuje notranji izraz tudi vsak dober rea­listični portret. Ob bogkovem kotu na sliki (kjer je razpelo »tiha priča gorja in veselja, pritajenih vzdihljajev in glasnih molitev«) in celotnem njenem prizorišču je v »miste­riju« te slike dojel tako zvesto podobo naše tedanje kmečke realnosti, »simbol našega slovenskega doma«, da je Petkovška označil kar za začetnika slovenske umetnosti, za re­volucionarja, ki je prvi zahrepenel po njej. Slika Doma se je s svojim slikarskim opi­som slovenskega kmečkega doma izkazala kot pripravna za ponazoritev žanrskega sli­karstva in kot dokumentarno pričevanje o nekdanji slovenski podeželski resničnosti, na primer v komentarju Izidorja Cankar­ja v mapi Slovenska moderna umetnost, in značilno je, da so jo kot kulturni dokument nekdanjega ambienta in življenja v njem še pozneje reproducirali tudi na naslovnici Slo­venskega etnografa; hkrati pa je ob njej vse bolj izstopalo poudarjanje psihične vsebine, ki je sliko iz žanrske podobe spreminjalo v avtobiografsko in njen realizem napolnjeva­lo z ekspresijo, pa tudi prikrito simboliko, če pomislimo na zastrto polkno ali že omenje­ni prazni stol. Ne glede na tako dvojnost, ki se je je zavedal tudi Izidor Cankar, saj je v sliki videl tudi »tragedijo umetnika, ki se je vrnil nerazumljen in kriv domov iz širnega, tej hiši tujega sveta«, je v recepciji podobe sčasoma docela pretehtala njena izrazna, iz­razito ponotranjena poanta. Tudi Marolt je (ob tem ko je razlagal, da so na sliki Doma ljudje »samo zaradi sebe in svoje oblike«) konstatiral, da bi bilo čisto napačno, »če bi Petkovšku odrekali duševno vsebino v nje­govih delih«, in da »ravno njegov avtoportret pri sliki 'Doma', postavljen v svojo okolico, priča, kako globoko duševno pretehtan je ves aranžma te slike«. Kot »nekam čudno aktualnega« je Petkovška dojel tudi France Stele, ki si je razlagal »njegovo oblikovnost, ki je nekam trpko trda, grenko resnična in globoko otožna«, kot posledico slikarjeve duševnosti. S tem pa je vstopila v našo kulturno zavest predstava, da je Petkovšek v bistvu predho­dnik našega ekspresionizma, torej slikar­stva, ki s svojimi izraznemu učinku prila­gojenimi oziroma podrejenimi likovnimi načini postavlja v ospredje čustveno-duhov­ni poudarek. Tak pogled omogoča vsebina njegovih slik, ne le podobe Doma, marveč tudi sorodne ji Beneške kuhinje, ki je v svoji nelagodnosti, razvidni tako iz upodobljenih medčloveških odnosov kot iz ambienta, du­hamorno natrpanega s cinastim posodjem, prav tako trpka in navzven nelepa, zaradi česar je dal njen nekdanji lastnik slikarju Francetu Kopaču srepo strmeči ženski obraz preslikati z bolj sladkobnim, pozneje pa je bila preslikava spet odstranjena. Manj pa je dokumentirano, ali so gledali na Petkovška kot na svojega morebitnega predhodnika tudi sami ekspresionistični slikarji. Vsaj za Božidarja Jakca vem, da je v predavanju o slovenski umetnosti leta 1931 v Clevelandu s posebnim poudarkom spregovoril tudi o Pet­kovšku, »ki kot nekaka slutnja seže že dalje v bodočnost, v expresijonizem«, od baročnih slikarjev pa je, tako kot Jakopič, kot najbolj izvirnega in individualiziranega izposta­vil Fortunata Berganta. Kot se je spominjal Marjan Pogačnik, pa so pred vojno umetniki in umetnostni zgodovinarji zaradi različnih stališč do Petkovška o slikarju pogosto deba­tirali in se zaradi njega tudi prepirali. Mnogo bolj je razviden odnos likovnih ume­tnikov do Petkovška po drugi svetovni vojni. Ti so namreč v ustvarjalcu, polnem tesnobe in obdanem z nerazumevanjem, odkrili svo­jega edinega samotnega predhodnika, s ka­terim so se lahko identificirali in ustvarjalno pogovarjali. Med že omenjenimi hommagei je gotovo najizrazitejša slika Marija Preglja Pieta-Petkovškov povratek, na kateri je vi­deti mrtvo slikarjevo truplo na žrtveniku, umeščenem v prostor z bogkovim kotom, ki aludira na prizorišče Petkovškove slike, na steni pa je dodan tudi kristusovski Petkov­škov portret. V še celi vrsti drugih slikarjev, ki so počastili Petkovška, dominira poleg Marjana Dovjaka, ki so ga zaradi značilnih avtoportretov prav tako označevali kot van­goghovskega, zlasti Janez Bernik z grafiko mistično ožarjenega omizja, na katerem izstopa prazen stol; Milan Bizovičar je Pet­kovška tako občudoval, da je njegovo sliko Doma celo kopiral, s »pozdravi« umetniku pa so jim sledili tudi še mlajši ustvarjalci (med njimi Dušan Kirbiš), tako da je posta­lo sklicevanje na Petkovška že kar mod(er)no, iz česar zlahka predpostavljamo, da je umetnik s svojim »sporočilom« nagovarjal še poznejše ustvarjalne generacije kot ne­kakšna »ikona« samote in tesnobe. Kot vem, ga je občudoval Jože Tisnikar, kipar Drago Tršar (ki rodovno izhaja z Vrhnike) vidi v njem še danes docela modernega čudovite­ga umetnika, podobno pa je izpričano še za vrsto naših eminentnih ustvarjalcev, tudi če mu niso posvetili hommagea, še posebej za Gabrijela Stupico in Franceta Miheliča. Nič manj ni umetnik po vojni vznemiril tudi naših umetnostnih zgodovinarjev. S svojo občutljivostjo sta dojela njegovo tesnobo, tragičnost in pretresljivost Emilijan Cevc in Špelca Čopič, ki je sliko Doma določila za našo najpomembnejšo podobo iz realistič­nega obdobja. Nace Šumi pa si je za nasto­pno akademsko predavanje premišljeno iz­bral prav Petkovška z njegovo sliko Doma ter se odločil pojasniti pristope, na katerih temelji njena vsebina oziroma njen učinek. Pri tem se je posebej oprl na razlago dotlej manj poudarjene kompozicije, v katere vase zaprtem krogu je dojel znamenje brezizho­dnosti in impulz za ploskovni učinek slike. Ob krajinski sliki Hiša ob vodi pa je, zlasti v svojih predavanjih, skušal umetnika razlo­žiti ne le kot predhodnika ekspresionistov, marveč celo poznejših barvnih realistov, zaradi oglatosti širokopoteznih slikarskih ploskev pa je v njej razbral celo nadih ku­bizma oziroma cézanstva; o Cézannu pa so v zvezi s Petkovškom pred njim govorili že tudi Vavpotič, ki je slikarja označil kar za našega Cézanna, ter Ložar in Ante Gaber. Od umetnostnih zgodovinarjev je v Argen­tini pred smrtjo napisal biografsko povest o Petkovšku Vrhničan Marijan Marolt, ki je bil tudi pisatelj. V predgovoru k tej knjigi, izdani leta 1975, Rajko Ložar pripoveduje, da je profesor Izidor Cankar Maroltu zaupal obdelavo Petkovška že za seminarsko na­logo, vendar je – prepričan, da je potrebno pri razlagah umetnosti izhajati le iz samega likovnega dela – zahteval, da pri obravnavi ne sme povezovati umetnikovega življenja z njegovo ustvarjalnostjo in posegati v psiho­logijo, pa četudi mu je naročil zbrati podatke o slikarju. (Táko navodilo komentira glede na svoje poglede kot pravilno tudi Rajko Lo­žar.) Pozneje pa se je izkazalo, da se je pisec za marsikoga najvznemirljivejšega povojne­ga dela o Petkovšku Jure Mikuž oprl ravno in predvsem na umetnikovo biografijo, na izpričane podatke iz slikarjevega obnaša­nja oziroma življenja. V knjigi iz leta 1983 z naslovom Podoba roke se je osredotočil na Petkovška in Vena Pilona, umetnika, v kate­rih osebni usodi in značajskih kompleksih je videl izhodišče za njuno ustvarjalnost, in se je zato – v skladu s povsem drugačno razi­skovalno zasnovo in v prepričanju, da ostaja umetnostna zgodovina s svojimi tradicio­nalnimi metodami ob takih vprašanjih pov­sem nemočna – zanesel na psihoanalitično oziroma psihobiografsko metodo, do katere je v naši umetnostni zgodovini še danes iz­razito razdeljen odnos. Tako besedilo pa je zato bolj kot v umetnostnozgodovinskih od­mevalo v psihološko-filozofskih krogih. Bistven za Mikužev pristop je način, kako avtor povezuje značilnosti slike z biograf­skimi detajli oziroma si pomaga pri njiho­vi razlagi z izsledki drugih področij, zlasti medicinskih, še posebej psihiatrije, pri tem pa izhaja tudi iz predpostavk oziroma dok­trin same psihoanalize. Tako je – upošteva­joč dejstvo, da je bil umetnik brez očeta (ki mu ga je nadomeščal skrbnik Kotnik) – od­kril skriti profil očetovega obraza v obličju matere. Ko ga enkrat razberemo, se zdi res evidenten, seveda pa je vprašanje, ali gre za naključje, kakršno je fingirano v ugankar­skih skrivalnicah, kar se mi zdi verjetneje, ali iz slikarjeve podzavesti izhajajoč notra­nji vzgib, ki bi potrjeval psihoanalitično doktrino. Nedokončanost roke, ki jo bolj stvarno usmerjeni gledalci sicer razlagajo s slikarjevim neznanjem oziroma neuskla­jenostjo, zaradi katere naj bi mu zmanjka­lo prostora zanjo, pa si je Mikuž razložil s psih(ot)ičnimi vzgibi, češ da umetnik roke ni mogel naslikati zaradi odnosa do matere, ki v otroštvu otroka tepe ali boža. (Mistično ožarjena materinska roka ob otroku je tudi motiv, znan v ekspresionizmu pri Tonetu Kralju.) Sicer se je pisec pri pojasnjevanju enigmatične tesnobnosti slike skliceval še na številne druge značilnosti, tudi ikono­grafske, ne le na stol, marveč npr. tudi na motovilo in zrcalo, v katerem se namesto v slikarstvu običajne podvojenosti življenj­skega razkošja razkazuje praznina mrtvega kota, tako kot ga je pred njim razlagal že Brejc. V notorični težnji, da bi vse čim bolj eksaktno razložil, pa je obenem apliciral iz­sledke strok na izpričane podatke, poiskal ujemanja med njimi in napisal besedilo, ki mu lahko z zanimanjem sledimo tudi ne glede na prepričljivost argumentov. Kot kaže že Hiengov televizijski film, je postal Petkovšek kot samoten in tragičen ustvarjalec po vojni več kot zanimiv tudi za slovenske književnike, in to ne le za umetnikove rojake. Zato jih je, kot se spo­minjam, kar nekaj izmed tistih, ki sicer ne obiskujejo razstav, kaj šele, da bi hodili na otvoritve, nestrpno pričakalo Petkovškovo retrospektivno razstavo leta 1982 v ljubljan­ski Narodni galeriji, za katero je napisal občuteno študijo o slikarju Tomaž Brejc; ob njej pa so v umetniku ponovno razbirali človeka, ki jim je s svojo samoto in tesnobo močno blizu, kot na primer Jožetu Snoju, in živahno razpravljali o njem. Že tik po otvo­ritvi razstave so se pred slikami odprla tudi vprašanja, ali so te res lahko delo enega in istega slikarja, tako raznolike so bile videti, nekatere celo v posameznih partijah, kot bi umetniku ponekod pomagal kak bolj vešč kolega. Odločnega mnenja, da niso vse slike njegove, je bil tedaj, kot se še jasno spomi­njam, tudi moj stric, umetnostni zgodovinar Ivan (Drago) Komelj. A to so bili Petkovšku očitali že njegovi nezaupljivi münchenski slovenski slikarski vrstniki, ki so videli, kot piše že Mesesnel, v njegovih pariških slikah dela tujih rok, meneč, da se stremuški slikar kiti s tujim znanjem. Prav kmalu po razstavi, leta 1984, pa je na­pisal o Petkovšku senzacionalistično obar­vano knjigo Zabloda stoletja slikar in publi­cist Čoro Škodlar, ki je ob Petkovšku začutil samo gnus in odpor. V njej je Petkovška razglasil za zanikrnega rokodelca in celo goljufivega človeka, ki naj bi predstavljal kot lastna dela tudi tuje slike (kot take je razložil tudi dela, po francosko podpisana s signaturo Joseph Petkovicz, v kateri sicer gledamo čudaško internacionalizacijo Pet­kovškovega priimka, medtem ko je Mikuž v njej zaslutil umetnikovo odpoved očetove­mu priimku, Marolt pa se je v povesti domi­slil, da so klicali Petkovška Petković vojaki v Bosni). Razlog za nedokončano materino roko na sliki Doma je Škodlar, tako kot že nekateri pred njim, videl v zabrisu oziroma premiku roke med ekspozicijo fotografske­ga posnetka, po katerem naj bi po njegovem nastala slika – realisti, med njimi Petkov­šek, so si v resnici že pomagali s fotografi­jami –, sliko Hiša ob vodi, ki jo je odkupila Narodna galerija od slikarja Sternena, pa je razkril kot delo samega Sternena, ki naj bi se s to eminentno ustanovo v skladu s svojo naravo torej očitno nalašč »pošalil«. Pri tem pa je Škodlar tudi še eksplicitneje močno napadel umetnostnozgodovinsko stroko z njenimi prvaki, ki naj bi bili ničvrednemu Petkovšku kar vsi po vrsti krepko nasedli. Pri ocenjevanju umetnika je Škodlar dojel v okornih, nevirtuoznih Petkovškovih slikah navaden diletantizem, podobno kot v svo­jem rokopisnem besedilu o Petkovšku tudi umetnostni zgodovinar France Golob. S tem pa je Škodlar, ne glede na to, da so reakcije umetnostnih zgodovinarjev na njegovo be­sedilo videle resničnega diletanta v samem piscu, ponovno sprožil problem, ki ga vča­sih opažamo v umetnosti: nespregledljivost dejstva, da so nekatera obrtno brezhibna dela lahko v bistvu ustvarjalno mrtva, in da so lahko v nasprotju s tem nekatera obrtno nedognana dela kljub zunanji okornosti ali nedodelanosti ustvarjalno izpovedno moč­na, ker izžarevajo izrazno moč, že Vavpotič pa je razbral, da izhaja intenziteta Petkov­škovih slik z njihovo grčavo, okorno tehni­ko kljub svoji primitivnosti, pa tudi zaradi nje, iz energičnosti umetnikovega ustvar­jalnega boja s slikarskim materialom. Prav te izrazne moči pa Škodlar pri Petkovšku ni dojel oziroma priznal. Pa vendar je v knji­gi, ob tem ko je slikarju pripisoval popolno neznanje, bolj načeloma zapisal, da Petkov­šku ne gre očitati nezadostnega obvlada­nja rokodelskih spretnosti, ker je »mogoče umetniško upodabljati« tudi »brez takih po­polnosti«, da pa umetništvo temelji »na rav­notežju med sposobnostjo rok in izrednim umom«, v Petkovšku pa je dojel le umsko razkrojenost oziroma duševno bedo, vseka­kor pa človeka brez najmanjšega umetniške­ga daru. (Vprašanja te vrste si je pred podo­bami včasih zastavljal tudi Marijan Tršar, ki je kot likovni teoretik in slikar poznal likov­ne zakonitosti, a je vedno znova spoznaval, da njihova dosledna usklajenost oziroma likovna brezhibnost nikakor še ni pogoj za umetniško moč; nasprotno, táko moč je lah­ko razbral tudi v delih, ki so bila navzven okorna. Spominjam se na primer, kako je v označevanju Rupnikovega mozaika v Vati­kanu dejal, da je pri njem vse narobe, pa se mu je vendar zdel ustvarjalno fascinanten. Za primer praznine ob vsej formalni popol­nosti pa bi lahko navedli kako reprezenta­tivnejšo sliko Franca Kavčiča, pa četudi gre pri njem za klasicizem, ki je v osnovi že sam po sebi hladen in od katerega izglajenosti se je Petkovšek, čigar prvi učitelj Ogrin je kot učenec Janeza Wolfa izhajal iz klasicistič­no formuliranega cerkvenega nazarenstva, docela odvrnil.) Ker je Škodlar izpričeval silovit, že kar zajedljiv odpor do poznejše moderne ustvarjalnosti, je mogoče njegovo izrazito averzijo do Petkovška povezovati tudi s »trendovsko« zacementiranostjo nje­govega pogleda, medtem ko je povsem dru­gače usmerjeni pogled pri modernih ume­tnikih, nasprotno, spodbujal ravno večjo naklonjenost do slikarja. Ob tem naj opozo­rim tudi na poznejša podobno neprijazna in protislovna razmerja v našem kulturnem, tudi literarnem življenju, saj je npr. tradicio­nalno usmerjeni pesnik Janez Menart očital modernističnim pesniškim vrstnikom in mlajšim ustvarjalcem neznanje in napake, s tem pa tudi umetniško nekvaliteto, medtem ko so ti (zlasti Gregor Strniša in Dane Zajc) v drugačnih očeh, še posebej v očeh mlajših ustvarjalcev, hkrati veljali in še veljajo za nedosežne prvake modernizma. Čora Škodlarja je s svojo avtoriteto značilno podprl Josip Vidmar, estet, ki je sicer med umetnostnimi pisci obveljal za človeka, ki tudi v pogledu na likovno ustvarjalnost izpričuje več smisla za literarnost kot za likovnost. Umetnostni zgodovinarji sicer Škodlarja v ničemer ne štejejo za upošteva­nja vrednega, kaj šele relevantnega sogovor­nika, a je imel ne glede na to gotovo prav v prepričanju, da vsa dela, ki so bila ob raz­stavi pripisana umetniku, niso Petkovškova, ob vsem pamfletizmu pa je zaslužno odprl tudi že nakazana in še nekatera druga vpra­šanja. Pripravljalci razstave so namreč upo­števali kot Petkovškovo delo vso raznorodno umetnikovo zapuščino, iz katere je potem samodejno izhajal pisec kataloga. Tovrstna vprašanja o avtorstvu nekaterih slik pa se odpirajo tudi že pri Juriju Šubicu, celo ob kakem njegovem podpisanem delu, če upo­števamo, da so si slikarji nekoč slike oziro­ma sličice tudi prijateljsko podarjali, da so jih nekateri tudi kupovali ter da so si realisti v svojem stremljenju v marsičem sorodni. Seveda pa so za pozno 19. stoletje značilna tudi že ustvarjalna iskanja, ki bi lahko pov­zročila raznolikosti tudi znotraj opusov in celo posameznih slik enega in istega avtorja, kot se kaže ob ponekod le skicozno nedode­lani in razpoloženjsko poudarjeni sliki Juri­ja Šubica Sama, ki je tudi v svoji realni nedo­končanosti najbrž ustvarjalno dokončana. Ne da bi o tem izrecneje pisali, so pozneje prišli do spoznanja, da niso vsa umetniku pripisana dela Petkovškova, tudi še neka­teri drugi umetnostni zgodovinarji. Slikar in umetnostni zgodovinar Sergej Kapus je celo prepričan, da so zanesljivo Petkov­škova dela predvsem slike Doma, Beneška kuhinja in Pismo, ki vsa kažejo skupne izra­zne značilnosti, poleg njegovega največjega živobarvnega plenera Perice ob Ljubljanici. Prav nič pa ni doslej omajalo opažanj ozi­roma na moderni dojemljivosti temelječega spoznanja, da gre pri tem za slike, ki so kot predhodnice moderne izrazne umetnosti polne notranje napetosti oziroma krčevite­ga izraza, ter da je slikar ne le predhodnik ekspresionističnega, marveč predvsem t. i. eksistencialnega slikarstva, ki »tematizira« predvsem človeška notranja stanja. Tako je Tomaž Brejc v svoji knjigi Temni moder­nizem, katere naslov se je doslej že ustalil kot uveljavljen termin, za predhodnika te slikarske smeri poudarjeno opredelil prav Petkovška, v sliki Doma z njeno pooseblje­no eksistencialno izkušnjo, »ki spreminja sliko v 'psihično opno'«, pa je ugledal celo začetnico našega temnega modernizma; to ustvarjalno smer pa opredeljuje temina nje­nega duhovnega ozračja, ki se sama po sebi ne nanaša na barvno temačnost slik, marveč na njihovo tesnobnost, ki je v osnovi izpove­dno temna in mračna, tudi kadar je – tako kot na Pregljevi sliki Pieta-Petkovškov povra­tek – navzven morda celo rdeče krvava. Na publicistično ohlapno izraženo, a tudi v stroki predpostavljeno mnenje, da je Pet­kovšek kot predhodnik moderne umetnosti tudi sam že modernist, je leta 1998 v svoji knjigi Ugrabljeni slikar z vso natančnostjo reagiral že omenjeni Sergej Kapus, prepri­čan, da izhaja način, s katerim je umetnik dosegel vsebinski učinek tesnobnosti in tujosti, iz nedosledno izpeljanega realistič­nega slikarskega prijema, ne pa iz zavestne­ga prestopa v moderen, nerealističen likov­ni jezik, ki naj bi predmetne oblike hoteno deformiral ali jih hoteno prilagajal žele­nemu izrazu ter takó pojmovanje prostor­skosti zavestno približeval modernistični ploskovitosti, pa četudi je kdo (npr. Ložar) v slikarjevem izražanju videl tudi že hote­no modernističen način. Že Ivan Vavpotič je leta 1913 menil, da je Petkovšek »danes modernejši od najmodernejših izmed nas«, Ivan Sedej pa je npr. predpostavljal zavestne izrazne deformacije anatomskih oblik celo že pri baročnem Bergantu. Kapus se je čutil poklicanega, da lahko kot slikar Petkovškovo ukoreninjenost v realiz­mu in slikarjeve odmike od njegovih akadem­skih normativov tudi »praktično« prikaže. Pri tem »preverjanju« realističnih izhodišč s perspektivično mrežo, usmerjeno na sli­karjevo očišče, je pokazal na slikarjeve ne­doslednosti; »neuspehe« oziroma napake v obvladovanju perspektive in drugod, torej konkretno ponazorjene »zarisanosti« pa je pojasnil kot rezultat neobvladovanja likov­ne obrti, razumljive še posebej pri tako zah­tevni kompoziciji, kakršna je slika Doma (v kateri so razpoznavali nedoslednosti tudi že dotedanji pisci, npr. Anica Cevc, ko je go­vorila o neobvladovanju prostorskosti). Po­dobo so pozneje tudi rentgenizirali, Kapus pa je leta 1999 svoje ugotovitve ponovil v ka­talogu z naslovom Podvojene slike, ki se na­naša na Petkovškova preslikavanja njegovih že zasnovanih slik. S tem pa vsaj v načelu vendar ni mogel dokazati, da so te »napake« nehotene oziroma nas o njihovi nehotenosti vsaj toliko kot analize prepričuje preprosto dejstvo, da jih že instinktivno dojemamo kot nezavedne in spontane, tudi ne glede na védenje, da si je slikar zavestno prizadeval za realistično oziroma naturalistično pre­pričljivost. Neuspehi pri takih prizadeva­njih oziroma morebitni trenutni odkloni od takih prizadevanj, tudi če so spontani in ne­zavedni, pa so poleg človeške pretresljivosti vsaj za poznejše poglede povzročili tudi učinek modernosti, tudi če slikar v svojih prijemih ni presegel realističnega koncepta. Zato ni táko ugotavljanje napak, gledano s povsem ustvarjalnega vidika, v resnici v ni­čemer bistveno. Poudariti pa moram, da ni Kapus s svojo »destruktivno« analizo, s katero je »moder­ne« prijeme razložil kot »strokovne« napake oziroma neuspehe, umetniški prepričljivosti slike ničesar odvzel, ampak je s svojo razčle­nitvijo Petkovškove oblikotvornosti izrecno želel samo razbliniti mit o Petkovškovem oblikovnem modernizmu. Ob nekem sreča­nju mi je celo izrecno izrazil močno obžalo­vanje, češ da so ga nekateri razumeli docela narobe, ker so menili, da je s tem Petkovška kot umetnika razvrednotil, saj je sam ostal prepričan, da je slika Doma ne glede na to ustvarjalno enako močna. (Ob tem se spo­minjam, kako mi je nekoč slikar Janez Ber­nik kazal zarisanosti na slikah slovenskih baročnih slikarjev v osrednji dvorani Naro­dne galerije, ne da bi jim zato zanikal izra­zno moč. Podobno vprašanje pa so sprožile tudi nekatere obravnave ekspresionistične­ga skladatelja Marija Kogoja, s tezo, da skla­datelj ni obvladal glasbene tehnike, a da so njegova dela vseeno – ali celo prav zato – s svojo rezkostjo izrazno prepričljiva. O tem je bil svojčas govor tudi na posebni okro­gli mizi o ekspresionizmu v okviru Rotary kluba v Portorožu. Zaradi zunanje robatosti in okornosti, ki naj bi prav tako koreninila v neznanju, pa neki slovenski umetnostni zgodovinar, sicer specialist za srednji vek, vztrajno zavrača tudi umetniški pomen Vena Pilona.) Seveda s takim dojemanjem in zavzemanjem za Petkovška (ali Pilona) ne zapostavljamo vloge slikarskega znanja, gotovo pa vse to kaže, da je za prepričljivost ustvarjalnosti, še posebej izrazno naravna­ne, temeljna moč same osebnosti, ki se sko­znjo emanira oziroma izpoveduje. Zato pa resnična umetnost tudi ne more biti samo navadna stroka, temelječa zgolj na brezhib­nem likovnem obrtnem znanju, pa tudi ne na apriorni zavezanosti kakršnimkoli vna­prej predpostavljanim razvojnim trendom. Potrdilo za to je tudi delo Jožeta Tisnikarja, ki v najboljših umetninah izstopa s svojo iz­razno prepričljivostjo od večine sodobnikov, pa četudi so umetnika zavrnili ob kandida­turi za Prešernovo nagrado z argumentom, nevzdržnim za presojanje umetnosti, češ da ni prispeval k razvoju stroke. Ob razstavi v Narodni galeriji se mi je tudi samemu pokazalo, da izrazna moč Petkov­škove slike likovno »temelji« na realistični nedoslednosti, ki pa ni hotena, saj je bil sli­kar med slikanjem v svoji duhovni napetosti tako osredotočen na vsebino upodabljanega motiva, da mu je kljub prizadevanju za ob­vladovanje slikarske naloge očitno (p)ostala temeljna vsebinska izpoved, ki ga je tako krčevito gnala k delu in najbrž tudi dodelo­vanju ene in iste slike. To pa so instinktivno začutili tudi že številni drugi, le da so v te­žnji po opredeljevanju njegov likovni način včasih bolj ali manj pretirano, preohlapno ali preveč izrecno povezovali s principi pi­onirjev modernega poimpresionističnega slikarstva, od katerih so se poudarjeno skli­cevali na Cézanna. Ob rentgenski preiskavi Petkovškovih slik pa je Ivo Nemec ugotovil, da je Petkovšek prvotno zasnovano figural­no kompozicijo slike Doma pomaknil za dober decimeter niže ter pri preslikavanju postajal »nestrpen, poteze čopiča so bile hi­trejše in zato barve čedalje tanjše«. Psihična intenziteta oziroma napetost, ki gledalce tako hipnotično privlači, je na sli­ki Doma neizpodbitna, saj bi sicer podoba s slikarskimi pomanjkljivostmi in nedode­lanostmi brez nje v resnici izzvenela samo diletantsko ali vsaj naivno, tako kot jo je videl Škodlar. Občutljive gledalce je lahko nemudoma ali postopoma prepričala ravno umetnikova duhovna prepričljivost oziro­ma psihična nelagodnost, pa četudi lahko predpostavljamo, da so se dali nekateri o tem morda tudi samo prepričati, ne da bi jo začutili, ali da pri tem ostajajo intimno ne­gotovi. Tudi ob tem pa lahko ob misli na po­znejše slikarje dodamo, da tudi Jože Tisni­kar, četudi samouk, v ustvarjalnem jedru nikakor ni bil amater ali naivec, pa četudi se nekateri sprašujejo, ali je znal slikati tudi korektno realistično (kot da bi bilo odlo­čilno za njegovo presojo šele tako znanje), ampak raje gledamo v njem novodobnega ekspresionista. (Tako se je označeval tudi sam, medtem ko Petkovškove morebitne sa­moopredelitve niso znane.) Gotovo pa se zdi táko spraševanje o znanju in neznanju mnogo bolj izraz težnje po raz­kritju geneze Petkovškove ustvarjalnosti kot pa resničen pogoj za umetniško presojo Petkovškovih stvaritev, saj je kriterij za to­vrstno umetnino samo njena prvinska moč, ne glede na to, s kakšnimi formulativnimi prijemi ali šolami razpolaga njen avtor, in tudi napake, če povzročijo tak učinek, torej v bistvu niso več napake, marveč izraz no­tranje ustvarjalne nujnosti. Pri tem je seveda potrebno tudi upoštevati, da gre v sklopu realistične žanrske slike pri Petkovškovih »deformacijah« navidez ali navzven le za odtenke in da se nam zdijo ti odtenki glede na poznejšo pogosto dra­matično izrazno ter oblikovno subjektivno moderno umetnost precej bolj zadržani ali precej manj drastični, kot so se najbrž zdeli gledalcem v preteklosti. (Pomislimo samo, da sta bila npr. Kraljeva v osnovi realistična kipa igralcev Borštnika in Verovška videti ob nastanku tako izrazno predrzna oziro­ma že kar ekspresionistična, da so ju pre­stavili iz notranjščine Opere pred operno stavbo.) Vendar so tudi že ti odtenki očitno izrazno tako močni, da jih lahko dojemamo kot osrednje konstitutivne poudarke slike, ki dajejo podobi ne glede na njen izhodiščni in ciljni realizem temeljni vsebinski pečat. Da je ta zares očiten tudi že za »nedolžne­ga« gledalca, mi potrjujejo izkušnje, ko so študentje prvega letnika umetnostne zgo­dovine, številni še popolni nepoznavalci, pred sliko Doma v Narodni galeriji sponta­no, instinktivno, ne iz priučenega védenja, največkrat sami po sebi zaznali predvsem njen tesnoben izraz, ne da bi o njej karkoli poprej prebrali, in s tem izpričali, da se jih je slika s svojo prikrito žalostjo in napetim likovnim utripanjem tudi notranje »dota­knila«. Ta njen izraz pa je temeljna vsebina oziroma skrivnostnost, ki vliva obrtni okor­nosti in robustnosti slike njeno nenavadno prepričljivost in s tem izrecno notranjo le­poto, ki pa je vse kaj drugega kot popularna všečnost. Umetnikov izraz se kaže skozi raznovrstne odmike od realistične doslednosti, ki pou­darjajo notranjo napetost in nelagodnost, še najbolj neposredno pa seveda skozi splošče­no podobo srepega obraza z velikimi očmi, strmečimi v neizmerno bolest srca, kot je napisal Ivan Cankar, govorečimi o brezupu in odtujenosti, a hkrati morda tudi o vztra­janju, kar naj bi, po Šumiju, potrjevala tudi negibna kompozicija slike, ki sugerira brez­časnost. Taka odtujenost je temeljna tudi za tokove povojne slovenske umetnosti, tudi poezije, kjer je – na primer pri razla­gah Borisa Paternuja – dominanten termin alienacija, torej odtujenost; ob njej lahko asociativno pomislimo na tujost, ki jo je ob­čutil med domačimi ljudmi in tudi drugod pisatelj Franz Kafka; filozof Dean Komel je v Petkovškovi podobi s slike Doma razbral kar našega Casparja Hauserja, torej kar najbolj primarnega, avtističnega, v družbi nespre­jetega, neciviliziranega in neartikuliranega (pra)človeka kot največjega tujca v svetu; v sorodnem duhu pa je že Vavpotič označil umetnika na Petkovškovi sliki za samotne­ga človeka, vzraslega »kakor iz podzemlja atavističnih tradicij staroslovenstva«. Sámo tujstvo umetnikov, ki se je po nena­klonjeni Malovrhovi oznaki, češ da so za nas tujci, uveljavilo za označevanje naših slikarjev impresionistov, ima torej korenine že v času realizma, saj so morali tedanji sli­karji ne le študirati, marveč tudi delovati ter celo tlačaniti za druge umetnike v tujini, če so hoteli živeti in preživeti v kulturno ozave­ščenem okolju. Zato so tudi tako redke ple­neristične podobe z motiviko iz slovenskih krajev, kakršna je Petkovškova krajevno do­kumentirana slika Perice ob Ljubljanici, saj so pogostejše tiste iz francoskega okolja, na primer iz Normandije, kjer je ustvaril naše prve pleneristične podobe Jurij Šubic in ka­mor je skupaj z njim pozneje nameraval od­iti tudi Petkovšek. (Ko sem iskal primerno podobo slovenske krajine slovenskega rea­lista za naslovnico Kondorjeve izdaje Ker­snikove proze, me je spričo pomanjkanja takega gradiva »rešila« Petkovškova risba Hrenove, nekdanje Kotnikove domačije v Verdu, izrez slike Doma pa v isti seriji krasi že njegove Kmetske slike.) To tujstvo je v osnovi povezano s splošnim nerazumeva­njem umetnikov, torej tudi s širšim, ne le družinskim družbenim okoljem, zato so postali v zavesti mlajših ustvarjalcev in lju­biteljev umetnosti naši zasmehovani, dobe­sedno od lakote umirajoči slikarji, kakršna sta bila Wolf in Grohar, pravcati trpini. Ob tem se je v našo mentaliteto naselila celo predstava, da mora umetnik trpeti, da je lahko ustvarjalen. Med ekspresionisti je Ivan Čargo sestri Božidarja Jakca npr. celo zapisal: »Čim težje je življenje, tem jačja je umetniška sila.« Petkovškovega trpljenja pa ni povzročila materialna beda, saj ga je skrbnik Kotnik vsaj sprva zadostno zalagal z denarjem, marveč so mu življenje otežile globlje povzročene psihične težave. Te pa lahko povezujemo tudi z očitno podedo­vano duševno boleznijo oz. t. i. norostjo, ki mu je oteževala in prekinjala slikanje, hkrati pa naj bi v njem pustila svoj pretre­sljiv pečat. Če pogledamo na celoten maloštevilčen ohra­njeni opus, nekoč (ali tradicionalno) pripiso­van Petkovšku, je skozenj navzven razvidno predvsem umetnikovo vztrajno prizadeva­nje po obvladovanju metiera oziroma obr­ti, ki jo je slikar skušal osvojiti tudi s ko­piranjem, a je tudi kopiral po »virjansko«, kot je v povesti označil Marolt. Ko je sprva kopiral Clairinovo podobo baletke, je njen galantnejši obraz v neznanju – ali tudi iz odpora do idealizacije? – nadomestil s prav drastično okornim. Tudi na drugih kopijah so razvidni odtenki večje trdosti, pri izvir­nem elegantnejšem in slikarsko mnogo bolj rafiniranem tihožitju, podpisanem s Petko­vicz, pa gre v primerjavi s kompozicijo slike Doma tudi za obrtno manj zahtevno nefigu­ralno nalogo. Kolikor bi lahko v njeni mehki uglajenosti gledali slikarjev osupljivo nagel slikarski napredek, ki ga je pozneje zausta­vila ali preusmerila bolezen, pa je najmanj toliko očitno, da avtor vseh Petkovichevih slik najbrž zares le ni bil Jožef Petkovšek. Za vse slike, v katerih zanesljiveje razbira­mo pravega oziroma tipičnega in resnično vznemirljivega Petkovška, ostajata namreč značilni, s trdoto povezani, izrazna moč in intenziteta, na danes ukradeni podobi Pi­smo pa tudi čudno grčast inkarnat. Vse te slike iz poznih 80. let 19. stoletja so nastale, ko je duševno preobčutljivi ume­tnik že kazal znamenja bolezni. Vendar pa to še nikakor ne pomeni, da so njegove sli­ke črpale izrazno moč iz klinično bolezen­skega stanja, vsaj glede na to, da velika du­ševna občutljivost še ni norost, da so meje med takimi stanji težko razločljive ter da so z duševno bolnimi označevali tudi naše ek­spresioniste, posebej Antona Podbevška, ki je tudi pisal o Petkovšku, da ne govorim o van Goghu, čigar zgodnja dela, zlasti Jedci krompirja, v svoji sicer morda bolj socialno obarvani pretresljivosti prav tako temeljijo na risarski trdoti in že malone groteski; na­jizrazitejša in stilno najzanesljivejša dela, ki so izpostavila izrazito osebno zvrtinčen že modernističen izraz, pa je holandski umetnik ustvaril že v razmahu svoje bole­zni. Duševno neuravnovešenost so v naši umetnostni zgodovini predpostavljali tudi že pri ekspresivnem baročnem Bergantu, ki je močno nihal v svojem slikarskem znanju in se poleg Petkovška izkazal od naših sta­rejših umetnikov za edinega, ki je v nasle­dnjih stoletjih vznemirjal poznejše genera­cije in s svojim delom presegel zgodovinsko pričevalnost zgolj muzejskega eksponata. Petkovšek je lahko spremenil tipično žanr­sko podobo v avtobiografsko le spričo take ponotranjene dojemljivosti, s katero je v sliko nehote vpisal svoje duševno stanje in tako svoj obisk dóma povzdignil v obisk ne­razumljene trpeče duše, ki se počuti doma ne kot v nebesih, ampak kot v vicah, če že ne v peklu. Podobno, četudi drugače tema­tizirano misel o človekovi brezdomnosti, prav tako temelječo na avtobiografski iz­kušnji, je med umetniki iz časa našega re­alizma upesnil tudi Simon Jenko v pesmi Trojno gorje. Tudi če slika ni rezultat bole­zni, ampak velike, če že ne prav bolestne občutljivosti, je v nastanku slikarjeve slike Doma gotovo moč ugledati vsaj terapevtsko dejanje, saj je umetnik iz svoje razbolene notranjosti vanjo vtisnil svojo tesnobo, ne da bi se lahko dokončno odrešil. Najbrž iz takega vzgiba je pričel slikati tudi pozneje prav tako psihično oboleli skladatelj Marij Kogoj, sama terapevtska vloga prav poseb­no likovne ustvarjalnosti, bolj kot drugih zvrsti umetnosti, pa je za moderne ustvar­jalce tako značilna, da mi je grafik Marjan Pogačnik, ki se je tudi sam le z vztrajnim grafičnim delom reševal depresije, dejal, da se je kot profesor na likovni akademiji počutil kot v posebne vrste norišnici, kot norec med norci. Med sodobnimi ustvarjalci pa danes pogosto gleda na svet kot na nori­šnico tudi Janez Bernik, ki je – v nasprotju s Petkovškom izjemen likovni virtuoz – pričel svojčas risati celo z levo roko, da bi iz risbe krčeviteje iztisnil želeno »petkovškovsko« izraznost, ter je svoje figure zavestno spačil v prave, v bolečini življenja zverižene grote­ske. Kot pravcato norišnico pa Slovenijo da­nes razlaga tudi pisatelj Drago Jančar, ki mu je Petkovškova slika Doma prav tako živo prezentna kot omenjenim slikarjem. S táko slovensko »zamorjenostjo« in depresivno­stjo pa se ne glede na njeno pomenljivost ni­kakor ne more sprijazniti slikar Jože Ciuha. Med našimi realističnimi slikarji 19. stoletja tako na videz paradoksalno izstopa Petko­všek s svojo tesnobno izrazitostjo kot pravi unikum – četudi so bili vsi drugi osrednji sli­karji obrtno boljši, se pravi bolj verzirani in večji virtuozi od njega. Med njimi se odlikuje kot naš največkrat obravnavani, kot najglo­blji in hkrati najbolj problematični umetnik, in to v obeh pomenih besede, sodobnem in arhaičnem, torej kot najbolj kočljiv in najbolj problemski. Poleg ljubeznivejše Ivane Ko­bilce, ki priteguje gledalce s svojo prisrčno harmonijo in idiličnostjo, pa je postal vsaj med slikarji in strokovnjaki tudi najbolj po­pularen. Vendar je tudi ta popularnost pri njem »temna«, osvetljena s temino poznejše­ga sodobnega slikarstva, in zato je videti tudi najbolj sodoben in aktualen, vsaj za pogled povojnih slikarjev, ki so v njem razbirali svo­jega duhovnega očeta ali brata, ter enako tudi za pogled poznavalcev modernega povojnega slikarstva. S tem pa je postal tudi že malone mitična figura, strmeča s slike Doma, v ka­teri lahko – še bolj kot v samem ambientu v njenem zavrtem, nelagodnem vzdušju – do­jemamo malone že kar arhetip slovenstva. Ob vsem tem in tovrstni vse bolj živi popular­nosti Petkovškove najbolj znane slike, ki nas je bolj kot z domačnim interierom osvojila s svojo psih(ot)ično poanto, se lahko namreč povprašamo tudi o značaju slovenskega člo­veka oziroma o naši kolektivni depresivnosti, če pomislimo, da nas je lahko identifikacijsko pritegnila tako izrazito nelagodna in nevese­la slika, in se zavemo, da nas mnogo bolj kot svetla harmonija označuje temni moderni­zem ter da je mogoče skozi temno utripajočo svetlobo Petkovškove trpeče psihe pogledati na umetnika tudi kot na slovenski (oziroma slovenski umetnostnozgodovinski) kolektiv­ni avtoportret. Petkovškov »nigdirdom«, če lahko upora­bim izraz preganjanega Primoža Trubarja, ni bil le v tujini, marveč tudi doma. Pet­kovškov nedomačni domači dom, kjer se je umetnik očitno vse bolj počutil tujca, torej ni domačija, kakršne nam je malo pozneje pričel predstavljati idilični in vedri Maksim Gaspari, ki pa je postal bolj ljubljenec ob­činstva kot slikarjev in strokovnjakov. Kljub slovensko tipični podobi bogkovega kota, kakršno opisujejo že naši književniki, nam namreč ne ponazarja folklorno ljubeznive domačnosti in srečnega človeškega sožitja, marveč gre za domačijo, ki se je slikarju odtujila in v kateri ni izgubljenega sina ob vrnitvi sprejel noben oče, pa četudi naj bi bil skrit v materinem obličju in njeni žida­ni ruti. Gre torej za domačijo, napolnjeno s slovensko tesnobo, kakršna je v naši ume­tnosti pozneje kulminirala s pretresljivimi avtoportreti iz bolnišnice pri slikarju Ga­brijelu Stupici, ki je v svoji preobčutljivosti prav tako kot Petkovšek izpričeval dvom in samoto, s katerima je zaznamovanega toli­ko našega slikarstva, in je v trenutkih depre­sije svoje slike tudi uničeval. (Najbrž govori o dvomu samega Petkovška tudi vprašaj, ki ga je umetnik v nekem dokumentu dodal ob svojem imenu k označbi slikar.) Prav zaradi take življenjske naravnanosti pa so se mo­derni slovenski slikarji lahko sklicevali kot na duhovnega sorodnika ali predhodnika samo ali skoraj samo na Petkovška. France Mihelič je govoril, da se je v težkih trenut­kih svojega življenja počutil kot Petkovšek, umetnikov rojak risarsko precizni temni Vrhničan Floris Oblák pa je v misli nanj od­krival tolažbo za svojo lastno razbolenost. Zaradi tako izjemno pomenljivih pogledov na umetnika sem se v tem informativno-jubilejnem prikazu izrecno osredotočil na recepcijo ustvarjalca, bolj kot neposredno na same njegove slike. To seveda nikakor ni napotek, da je potrebno najpoprej prebirati razlage in se potem odločiti, kako pogledati na sliko in komu najbolj zaupati ali verje­ti. Z umetninami, tudi najbolj znanimi ali razglašenimi, enako kot z anonimnimi, se mora človek soočiti sam in jim prisluhniti, kot da stoji prvič pred njimi in kot da ni o njih in umetnikih še nikoli slišal, tako kot se pristno srečuje z ljudmi in jih razpozna­va ne glede na njihov sloves ali na mnenja prišepetovalcev. Četudi so slike zgovorne le same po sebi, pa lahko tako izjemne in že desetletja tako eksploatirane umetnine, ka­kršna je Petkovškova podoba Doma, posta­nejo še dodatno kulturno dragocene tudi in celo prav zaradi samih interpretacij, saj se lahko skoznje izkažejo kot središčne in osi­šče, ki sproža tudi razglabljanja o temeljnih vprašanjih in kriterijih umetnosti, v Petkov­škovem primeru o umetnikovem znanju in moči, o videzu in resnici, površini in globini, zdravju in bolezni, o resnici in legendi, kaj­ti tudi sam Petkovšek je v resnici že postal legendarna postava slovenskega slikarstva, zasramovana, poveličevana in razkrinko­vana, a v svoji fragmentarnosti v bistvu slabo znana in zato toliko bolj skrivnostna. V njegovem trpkem slikarstvu, v njegovem ekspresivnem realizmu pa smo zanesljivo ugledali neverzirano deskriptivno obvlado­vanje zunanje resničnosti, marveč boleče kruto spopadanje z zanj bolečo življenjsko resnico; zato je obveljal tudi Petkovškov ne­izprosni realizem za realizem posebno av­tentične, človeško zavezujoče vrste. Ustvarjalna moč je pri Petkovšku krčevito udarila na dan ne glede na (ne)izbrušenost metiera kot izbruh ponikalnice. Petkovšek je, kot je dokumentirano, v izbruhu bole­zenske negotovosti ali v obupu nad lastno ustvarjalnostjo kakšno sliko tudi uničil, tako kot danes neznano varianto svoje Beneške kuhinje, ki pri cenitvi ni dosegla pričakovanega priznanja; ob tem pa se je očitno spontano izpovedal in se izkazal kot umetnik za prihodnost, v kateri sta vse bolj dominirali negotovost in tesnoba, ne da bi se tega zavedal. S tem se je, ne glede na težo značaja in želje po samopotrditvi, izka­zal kot docela pristen, pa tudi kot tragičen, osebno nesrečen ustvarjalec. Prav v tej pri­stnosti in človeški tragiki ter izjemnosti pa je poznejši čas, vse do današnjega, razbiral in še vedno razbira njegovo ustvarjalno pre­pričljivost in vznemirljivost, ki je pritego­vala tako umetnike kot raziskovalce ter po njegovi smrti na novo povzročala ustvarjal­ni nemir ter sprožala vprašanja, na katera ni dokončnih odgovorov. Vsi tisti odgovori, ki se ob tovrstnem slikarstvu izkazujejo kot bolj ali manj prepričljivi in neprisiljeni, pa temeljijo najprej na čutenju ter dojemljivem opazovanju in šele nato tudi na pojasnjujo­čem razmisleku, skozi katerega pa se lah­ko hkrati s podobo umetnika razkrivajo in soočajo tudi osebne poteze in skrajnosti ter prioritete in predsodki v pogledih samih raziskovalcev. Kot že rečeno, pa je pogosto kdo izmed tistih, ki so umetnika občuti­li pristno in docela avtentično, vsebinski učinek njegove ustvarjalnosti zgodovinsko opredelil oziroma primerjalno umestil pre­več ohlapno in širokopotezno. Ne glede na to pa so vsa pojasnjevanja Pet­kovškove umetnosti že v osnovi smiselna le kot argumentirani odgovori na občutenja, saj se sama po sebi usmerjajo na umetnost od zunaj, z analizo njenih konstitutivnih elementov, kot so anatomija, perspektiva, barva in svetloba, oziroma formulativnih principov in ikonografsko pomenljivih mo­tivov; zunanji ikonografski pogled ne gle­de na občutenje bi lahko na primer v sliki Doma ugotovil le žanrsko podobo in ne av­tobiografske izpovedi. Odločilno izhodišče za uvid v slike, kakršne so Petkovškove, je šele subtilen pogled od znotraj, dojemljiv za njihovo vsebinskost, saj šele ta predpostavlja in omogoča resnično vživetje vanje, šele s tem pa tudi intimno odprtost za njihovo ču­stveno in duhovno napetost, za tesnobo in zazrtost v tisto neznanost, v katero na sliki Doma izza nepremične mize pod bogkovim kotom molče strmi srepo zgovorni umetni­kov pogled. Temeljno vprašanje spričo take­ga pogleda pa celo presega vprašanje o trpki usodi umetnikov, saj se razrašča v vpraša­nje o perspektivi človekove univerzalne odtujenosti v svetu, ki se skozi Petkovškov pogled srepo razkriva in daljnovidno napo­veduje, ter se naseljuje v nemo spraševanje ozkosrčne slovenske »izbe«, se pravi sloven­ske družbe, ali je tak depresivno naravnani pogled odrešujoča dragocenost ali le simp­tomatično umetniško razkritje medsebojne nekomunikativnosti kot osrednje, večno aktualne človeške resnice, ki nas dela doma (in vsepovsod) tujce ter nas vsakogar zase zgroženo ali stoično usmerja proti smrtne­mu dnu življenjskega močvirja. Slika Jožefa Petkovška Doma je najbolj vzne­mirljiva podoba v slovenskem slikarstvu 19. stoletja. Taka ni zaradi slikarske kvalitete, marveč zaradi svoje izrazne moči oziroma psihične napetosti. K temu prispevata motiv s svojimi sestavinami (prizor z umetnikom, ki se na obisku doma počuti kot osamljen nerazumljen tujec) in sam likovni prijem, ki zanemarja prizadevanje po obvladovanju perspektive in uglajenem obrtnem znanju oziroma prepričljivi modelaciji; prav skozi okornost, kakršno najizraziteje izpričuje grobo naslikani avtoportretni obraz s srepim pogledom, pa se prebija teža trpeče slikarje­ve duševnosti. (Ta je videti v svojem brezupu tolikšna, da je slikar filozofa Dean Komela spomnil celo na avtista Kasparja Hauserja.) Zaradi take vsebine je slika pritegnila že slikarjevega rojaka Ivana Cankarja, da jo je občuteno opisal, in s takim umetnikom so čutili pristno bližino številni poznejši moderni umetniki; obenem pa je okorni Petkovšek doživel popolno zavrnitev tistih, ki iščejo v slikarstvu le obrtno dognanost. Umetnostne pisce je ob tem vznemirjalo zlasti vprašanje, kje je vir za tak učinek po­dobe in s kakšnimi sredstvi je izražen. Ne glede na to, ali razlage izhajajo iz učinka oblikovnih sredstev ali iz psihološke pred­postavke, ki upošteva tudi izkušnje umetni­kovega življenja, pa se izkazuje, da je osre­dnje izhodišče za tako sugestivnost nemir razbolene umetnikove duše. Slikar je bil psihotik, ki je svoje življenje končal v bolnišnici, slika pa je iz časa, ko se ga je že lotila bolezen, zato lahko v njej gledamo pravo osebno življenjsko izpo­ved, ki so jo poskusili razložiti tudi psiho­analitično (Jure Mikuž je v tem znamenju razlagal materino roko, ki naj bi ne bila naslikana iz psiholoških razlogov), pred­vsem pa kot izraz njegovih obsedenosti. Ob tem pa se odpira splošnejše vprašanje o morebitni ustvarjalni vlogi duševne bo­lezni ali depresije, ki jo je pri Petkovšku gotovo spodbujala tudi podedovana bole­zen. V tem pogledu so Petkovška vzpore­jali celo z van Goghom; duševno neurav­novešenost je bila predpostavljena tudi za baročnega Berganta, ki je močno nihal v svoji kvaliteti. S svojo ekspresivnostjo pa je Petkovšek vznemirjal tudi poznejše li­kovne umetnike, med njimi Jakopiča, pri­tegnil pa je tudi književnike, tako Kocbe­ka in Hienga, ter glasbenike. Neprimerno bi bilo, če bi načelno razumeli kot pogoj za nastanek pretresljive umetni­ne duševno bolezen, gotovo pa je zanjo po­trebna umetnikova izjemna občutljivost, ki je ljudem t. i. zdravega razuma lahko vča­sih videti že nenormalna; to občutljivost pa je nemogoče razlikovati od prenapetosti ali bolezni, vsaj v okvirih novejše umetnosti, posebej moderne, če pomislimo, da so iz nerazumevanja povezovali z boleznijo delo pesnika Podbevška in ekspresionistov. Dejstvo pa je, da je likovno delovanje za avtorja pogosto tudi oblika zdravljenja in način za usklajanje oziroma doseganje no­tranje skladnosti, zato ni nenavadno, da so pogosto slikali tudi bolniki (risal je tudi ek­spresionistični skladatelj Marij Kogoj, kot bi se s tem reševal svojih prividov). O tem je kot akademijski pedagog veliko razmišljal nedavno umrli grafik Marjan Po­gačnik. Spoznal je, da se likovne umetnosti oprijema več duševno neuravnovešenih lju­di kot drugih umetnostnih zvrsti, česar si ni mogel pojasniti. Zato je bil prepričan, da bo slikarstvo – če bi ga res izpodrinili novi me­diji, kar se po njegovem mnenju ne bo zgo­dilo – ostalo živo in koristno vsaj kot način za harmonizacijo ranjenih duš. Kot obliko zdravljenja ali reševanja iz nape­tih notranjih stanj lahko slikanje razbiramo ob delih številnih pomembnih umetnikov, med njimi Gabrijela Stupice, Franceta Ro­tarja in posebno Jožeta Tisnikarja, ki se je z njim iztrgal iz obupa zaradi vsakodnevnih soočanj s smrtjo. Za življenja nerazumlje­ni Petkovšek pa je v umetnosti očitno videl tudi možnost za življenjsko potrditev, zato si je za svoj uspeh v svoji nemoči tako pri­zadeval, da je kot svoja menda predstavljal tudi dela drugih avtorjev; kot dela drugih umetnikov pa danes veljajo tudi nekatere slike iz njegove zapuščine. Zato je opus, ki ga priznavamo za Petkovškovega, zelo skr­čen; kot zares pristen in enovit pa se kaže ravno v podobah, ki jih povezuje skozi li­kovno trdoto in napetost izražena bolečina ali vsaj nelagodnost. Tako kot na sliki Doma je človeška odtu­jenost izražena tudi v strmečem pogledu žene na Petkovškovi sliki Beneška kuhinja (ki so ga pozneje zato preslikali in nato sli­ko spet restavrirali). Ne glede na resnično slikarsko veljavo in pomanjkljivo znanje, so se take Petkovškove slike izkazale za dojemljive slovenske gledalce v 20. stoletju več kot značilne. V njih slutimo eksistenci­alen prikaz človeka, ki v svetu med ljudmi zaman išče dom in strmi v praznino. Zato so se z njim poistovetili številni umetniki, ki so Petkovšku posvetili tudi svoj »hom­mage« (med njimi Marij Pregelj in Janez Bernik). France Mihelič pa se je v trenut­kih največjega obupa počutil, kot da je sam Petkovšek. Prav zato so lahko videli v njem predhodnika in starejšega ustvarjalnega brata. V Petkovšku lahko Slovenci v tej luči gledamo malone prototip svoje tolikokrat depresivne oziroma nesrečne (samo)podo­be – in tudi zato, ne le zaradi tipične kmeč­ke izbe z bogkovim kotom (kjer je razpelo »tiha priča gorja in veselja, pritajenih vzdi­hljajev in glasnih molitev«) je ob »misteri­ju« te slike Ivan Vavpotič označil Petkovška za prvega zares slovenskega slikarja. Vse umetnike, še posebej, kadar jih sili k izpovedi velika stiska ali celo obup (lahko pa bi jih tudi velika vzhičenost), rešuje iz duševne napetosti ustvarjalnost, s katero priklicujejo na dan svojo bolečino in jo ob­vladajo v vsaj trenutno odrešitev, če že ne tudi morebitno katarzo, ki jo pomeni na­slikana podoba s svojimi prikritimi ali ne­posredno izraženimi pomeni, tako kot bi jo v naslikani situaciji pomenila izgovorje­na beseda, za katero na podobi Doma oči­tno ni prostora. Ni pa ga niti za medseboj­ne poglede članov naslikane družine (na odsotnost umetnikove prav tako labilne žene pa namiguje prazen stol). Prav zaradi take duhovne razsežnosti (in kot kontrast prisrčno preprosti zadovoljnosti, kakršno nam v istem času med deli naših realistič­nih slikarjev morda najlepše uteleša Kofe­tarica Ivane Kobilce) ostaja Petkovškova brezdomna slika Doma ne glede na dileme in pomisleke, razlage in tehnične eksper­tize vse do danes enako vznemirljiva, ne do kraja pojasnjena in zato toliko bolj člo­veška in zares živa. SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA ` ` SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA ` SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Jožef Petkovšek: Beneška kuhinja, olje na platnu, 1888, 121 x 135 cm, Ljubljana, Narodna galerija, inv. št. NG S 1748. SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Jožef Petkovšek: Pismo, olje na platnu, 1888/89, 41,7 x 33,3 cm, Ljubljana, Narodna galerija, inv. št. NG S 309 (delo odtujeno). Jožef Petkovšek: Perice ob Ljubljanici, olje na platnu, 1886, 146 x 100 cm, zasebna last. SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Jožef Petkovšek: Krajina ob vodi (tudi: Motiv z Verda), olje na lesu, 1888/89, 34 x 25 cm, Ljubljana, Narodna galerija, inv. št. NG S 308. Jožef Petkovšek: Tihožitje, olje na platnu, 1884, 57,3 x 42,4 cm, Ljubljana, Narodna galerija, inv. št. NG S 307. SKRIVNOSTI SLIKARJA JOŽEFA PETKOVŠKA Jožef Petkovšek: Doma, olje na platnu, okrog 1889, 121,5 x 134 cm, Ljubljana, Narodna galerija, inv. št. NG S 305. Avtor izvirnikov: Jožef Petkovšek Avtor fotografij: Bojan Salaj Fotografije: © Narodna galerija, Ljubljana, 2011/2012. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Narodne galerije in v skladu z veljavno slovensko zakonodajo je prepovedano reprodu­ciranje, distribuiranje, dajanje v najem, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba izvirnikov umetnin in jihovih fotografskih posnetkov ali njihovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Izvirnike reproduciranih umetniških del hrani Narodna galerija v Ljubljani, Slovenija. Milček Komelj BOLEČINA SLIKARJEVEGA BREZDOMSTVA BOLEČINA SLIKARJEVEGA BREZDOMSTVA Janez Kos VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Nadaljujemo s pregledom prebivalstva vrh­niške župnije sredi 19. stoletja. Prvi del pre­gleda smo objavili v 11. letniku Vrhniških razgledov pod naslovom Prebivalci Stare Vrhnike po popisu duš od leta 1834 do 1847.1 Pričujoči pregled je povzet po tretjem zvez­ku popisa duš – statusu animarum – trga Vrhnika župnije Vrhnika, ki so ga sestavili sredi 19. stoletja in dopolnjevali s podatki o rojstvih, porokah, smrti in z drugimi podat­ki o prebivalcih trga do 1869.2 Status je pi­salo več rok v knjigo s tiskanim obrazcem. Podatki o starejših Vrhničanih, ki so živeli v času sestave popisa, segajo do šestdesetih let 18. stoletja. Najstarejši podatek v statusu je rojstno leto 1760 Marije Krašovec, ki je leta 1864, stara 104 leta, umrla v hiši številka 64, po domače pri Marku. V trgu Vrhnika je bilo sredi 19. stoletja 218 (219) hiš. Po konskrip­ciji decembra 1846 je v njih živelo 765 mo­ških in 848 žensk – skupaj 1633 prebivalcev, služinčadi konskripcija ni zajela. Danes kraj Vrhnika zajema tudi naselje Hrib, ki so ga tedaj še šteli in uradno vodili kot samostojno krajevno enoto, v trg Vrhnika so ga vključili 18982a. Popis hribskih duš je podan v poseb­ni knjigi.3 Hribci so tedaj živeli v 67 hišah. Po konskripciji leta 1846 je bilo 284 moških in 329 žensk – skupaj 613 prebivalcev. Prebi­valci Vrhnike in Hriba so tedaj tvorili 23 % prebivalstva vrhniške župnije. Prebivalci Vrhnike – vrhniške duše – so v statusu popisane po enakem obrazcu in na enak način kot starovrhniški. Najprej je na­vedena hišna številka, hišno domače ime4, nato oče družine, mati družine in njen de­kliški priimek, otroci, družine starih star­šev, družine gospodarjevih otrok, bratje in sestre gospodarja in gospodinje in pri dnu posameznega lista še drugi prebivalci hiše. Imena in priimki, ki so jih s svinčnikom vpi­sali neznano kdaj, a zanje ne moremo ugoto­viti povezav z družinami, so večinoma izpu­ščena; prepisna so le nekatera (npr. pri hiši številka 7). Gostači, hlapci, dekle in pastirji so v tem statusu navedeni le izjemoma. Družine (zakonca in njuni otroci, vdovec ali vdova z otrokom) so označene s trikotnikom (.), imena zakoncev so v pričujočem popisu objavljena z velikimi črkami, imena njunih otrok z malimi črkami, imena samskih so­rodnikov posamezne družine in drugih, ki so z gospodarjem živeli pod isto streho, so podana z malimi črkami, njihovi priimki pa so zapisani z velikimi črkami. Rojstni datu­mi so označeni z zvezdicami (*), smrtni pa s križcem (+). Imena in priimki so večji del še zapisana v bohoričici. Osebna imena so pisali v nemški ali latinski obliki (Franz, Franciscus, Jochanna), v pričujočem popisu so podana v slovenski obliki. Analizo popisa prebivalstva kraja Vrhnika bomo podali v naslednji številki Vrhniških razgledov, ko bomo objavili še popis duš Hriba. 1 Eckel, vdova OAna Ekel iz Ljubljane JURIJ KERMELJ, NEŽA JELENC .JOŽEF SUBI, uradnik, KATARINA 2 Kotnik 3 Simon .GAŠPER PETRIČ (Petrizh), glej št. 179, MARIJA .KAREL SIMON *25. oktobra 1840, poro­čen, star 18 let, MARIJA LEVC *18. marca 1843, poročena, stara 65 let Karel *29. novembra 1865, Ignac *2. avgusta 1867, Franc *17. januarja 1869 Blaž KLARA, gostač, +1849 4 Joškov Janez .JANEZ JELOVŠEK (Jeloushek), tretjinski kmet, *27. decembra 1803, MARIJA KETE *1810, otroci: Jožef *22. februarja 1836, po­ročen 1867 v Koprivnik na Kočevskem, Ja­nez *19. avgusta 1842, +1850, Marija *11. januarja 1840, poročena 24. avgusta 1868, Janez *20. oktobra 1847 Marija JELOVŠEK, Marijina nezakonska hči, *27. avgusta 1867, odšla z materjo (5) Poštni mojster 6 porušeno 7 .KAREL OBREZA (Obresa), poštni mojster, *20. julija 1810, MARIJA KOZLER (Kosler) *1813, otroci: Karolina *1837, poročena 16. februarja 1857 v Trst, Marija *1837, poroče­na 16. februarja 1857 v Cerknico, Amalija *13. junija 1841, poročena 25. januarja 1866 s Hauptmanom Pojerjem, Janez Nepomuk *7. decembra 1842, poročen 1863 v Ljublja­no, Karel *24. julija 1844 v Trstu, Janez Kr­stnik Adolf *11. junija 1846, pri mornarici ... KUTSCHER, ekspeditor, MARTIN KRI­ŽNAR, TOMAŽ MESEC, ekspeditor, ANDREJ MUHA, gospod ANDREJ OBREZA, pisar II. klase, *6. maja 1806, VOLJE, poštni ekspe­ditor, MARJETA KRIŽNAR iz Velike Ligojne, kuharica, JURIJ, pastir, MARIJA DERMOTA, dekla, URŠULA 8 9 Zobec (Sobez) .ANDREJ VERBIČ (Verbizh), krčmar, *27. novembra 1796, MARIJA PIRNAT *1797, otro­ci: Andrej *15. novembra 1822, Franc *11. ok­tobra 1827, Marija *1830. Martin *7. novem­bra 1833, poročen 1862, Jera *25. februarja 1837, poročena 13. februarja 1860, Janez *29. avgusta 1839, poročen 1869 na Planino .Andrejev sin Martin Verbič, 24. februar­ja 1862 poročen z IVANKO PETKOVŠEK z Vrhnike št. 41, *8. junija 1843, otroci: Ivan­ka *27. decembra 1862, Janez *2. septembra 1864, +27. januarja 1870, Mihael *29. sep­tembra 1866 10 Špehar (Shpehar) MARIJA OBLAK, št. 184, *1808 IGNAC JELOVŠEK, glej št. 182 11 Golob .FRANC GOLOB, trgovec, Vrhnika 139, *29. marca 1811, JERA DERMIŠ (Dermish), Hrib 2, *23. februarja 1813, otroci: Frančiška *1838, Ivana *25. aprila 1840, poročena 14. februarja 1859, Katarina *4. aprila 1845, po­ročena 1866, Franc *12. marca 1842, Vrhni­ka 11, Karel *27. septembra 1847, Vrhnika 11, +13. februarja 1916 v bolnišnici v Ljubljani 12 FRANC GOLOB, posestnik 13 (pri) Žontu (Shontu) .MIHAEL HODNIK, tretjinski kmet, *2. sep­tembra 1813, ELIZABETA ŽONTA (Shonta) *1818, otroci: Matjaž *25. februarja 1840, Ma­tevž *17. septembra 1842, Tomaž *19. decem­bra 1846, dvojčka Franc in Frančiška *19. fe­bruarja 1850, Andrej *8. novembra 1853 . ANDREJ ŽONTA, stari gospodar, preu­žitkar, *4. novembra 1781, +1855, MARIJA *1785, otroci: Matevž *21. septembra 1807, v Trstu, Pavel *23. januarja 1813, na Dunaju, Neža *1823, Andrej *7. novembra 1826, vo­jak, Uršula *1830, v Ljubljani 14 Kern . JANEZ LENASI, št. 135, *20. junija 1826, ROZALIJA GREGORAČ *27. septembra 1840, otroci: Ivana Amalija *17. maja 1858, Marija Rozalija *8. januarja 1861, Janez Danijel *20. januarja 1862, Pavel *1. januarja 1864, Ana *29. oktobra 1865, +1. marca 1866, Jožefa *25. februarja 1867 .JANEZ JELOVŠEK (Jeloushek), preužit­kar, *7. marca 1769, +1848, MARIJA *1768, otroci: Marija *1808, poročena 1841 v Hor­jul, Elizabeta *1812, v Trstu, samska 15 Jurč (Jurzh), zdaj Golobova last .MATIJA PUSTAVERH, tretjinski kmet, *30. januarja 1805, Preserje, URŠULA +1845, Horjul, otroci: Franc *11. oktobra 1829, poro­čen 1869, pismonoša na Dunaju, Janez *14. oktobra 1843, vojak, Marija *30. julija 1841, poročena 1869 v Horjul .Matija, drugič poročen z ANO PIVK *1803, Verzdenc, otroka: Frančiška: *30. novembra 1847, Anton *5. aprila 1849 16 Jeračnik (Jerazhnik) .ANDREJ ŽNIDERŠIČ (Shnidershizh), tre­tjinski kmet, *30. novembra 1808, URŠULA ISTENIČ (Istenizh) *1807, +2. marca 1869, otroci: Pavel *25. januarja 1834, poročen 1866, vojak, Janez *5. januarja 1839, +5. avgusta 1858, Marija *19. februarja 1843, poročena 10. maja 1869 z gostačem Jakobom Šušteršičem Anton ŽNIDERŠIČ, Marijin nezakonski sin *22. maja 1865, +28. julija 1865 . MATIJA ŽNIDERŠIČ, stari gospodar, mu­tec, preužitkar, *12. septembra 1771, +1856, HELENA *1778, +1846, otroci: Marija *1806, poročena 1843, Uršula *1810, Andrejeva se­stra, v Ljubljani .Andrejev sin Pavel, posestnik, poročen 29. januarja 1866 z JERO MIKŠ, *1842, Hrib, otroci: Janez *5. maja 1867, Anton *14. janu­arja 1869 17 (227) .ANDREJ WALLAND *10. novembra 1799, +1848, MARIJA *1801, otroci: Jožefa *1829, Feliks *28. maja 1830, +1844, Marija *1831, +1851, Helena *1836, poročena 1853, Raj­mund *9. januarja 1840, +1869 MARIJA RODE .TOMAŽ OBLAK *novembra 1821, NEŽA KLAMA *1820, otroci: Ivana *1. julija 1853, Apolonija *9. februarja 1857, Marija *7. sep­tembra 1859, Helena *29. aprila 1862, Franči­ška *2. februarja 1866, +1866, Frančiška *22. marca 1867 Gospodarjeva brat in sestra: GAŠPER OBLAK *6. januarja 1819, poročen 1865, v Trstu, MA­RIJA OBLAK *1824, poročena 1868, v Trstu 18 posest Andreja Lenaršiča .IGNAC HUTH, cestni asistent (cestni asi­stent), *10. avgusta 1793, ANA *1795, +5. ja­nuarja 1864, otroci: Karel *4. aprila 1823, du­hovnik, Ignac *7. oktobra 1825, v Mariboru, Franc *11. aprila 1828, zasebnik, Heinrich *13. februarja 1833, stavec v Ljubljani, Jože­fa *1817, poročena s plemičem, Marija *1815, učiteljica v Ljubljani 19 Meklar (OMiklav) .VALENTIN BRENČIČ (Brenzhizh), tretjin­ski kmet, *13. februarja 1821, JERA LAN­GENVALTER *1822, št. 112, otroci: Elizabeta *12. novembra 1846, služi v Ljubljani, Franc *24. septembra 1848, Jera *23. februarja 1851, +26. marca 1860, Jožef *27. februarja 1853, Marija *1. septembra 1855, +13. apri­la 1857, Neža *10. januarja 1859, Anton *13. januarja 1862, +14. julija 1862, Marija *14. septembra 1865, +27. januarja 1866 . NEŽA BRENČIČ, stara gospodinja, *1797, otroci: Elizabeta *1822, Marija *1828, +1852, v Ljubljani, Jera *1837, +1845 20 (pri) Meletu .FRANC ŽONTA (Shonta), tretjinski kmet, *26. novembra 1803, +1853, MARIJA *1802, +26. februarja 1868, otroci: Ana *24. julija 1824, poročena 1845, Marija *1826, +1846, Helena *1836, služi v Ljubljani, Anton 10. decembra 1838, +28. septembra 1865, Ivana *25. aprila 1842, +18. novembra 1856 .LOVRENC KRAŠOVIC *21. avgusta 1814, poročen s Francovo hčerko Ano, otroci: Franc *2. septembra 1844, vojak, Apolonija *9. februarja 1846, Ivana *11. maja 1866, Ja­nez *2. decembra 1847, vojak, Andrej *6. no­vembra 1849, vojak, Tomaž *18. novembra 1851, Martin *25. septembra 1855, Lovrenc *15. junija 1858, +7. oktobra 1866, Jakob *1. junija 1863, Jožef *15. marca 1869 21 (pri) Figari (OŽonta) .VALENTIN ISTENIČ (Istenizh), tretjinski kmet, *7. februarja 1784, +1866, ELIZABETA *1791, +1853, otroci: Jurij *29. marca 1806, poročen v Kronl, 18 let, Martin *1. novem­bra 1803, vojak, Janez *4. junija 1826 (poro­čen z Nežo Podlipec *1832), v Trstu, Anton *23. maja 1828, poročen 1870 v Trst, Uršula *1815, Marija *27. januarja 1836, poročena 1861 na Reko .MIHAEL HODNIK, Aberhender(?) na Reki, *2. septembra 1813, ELIZABETA ŽON­TA, *1818, otroci: Matjaž, posestnik, *25. februarja 1840, vojak v Sežani, Matevž *17. septembra 1842, v Ljubljani, Tomaž *19. de­cembra 1846, Sežana, v Trstu, dvojčka Franc in Frančiška *19. februarja 1850, Andrej *8. novembra 1855 .Mihaelov sin Matjaž Hodnik, 16. novem­bra 1868 poročen z IVANO PODOBNIK iz Si­nje Gorice, *18. decembra 1847, otrok: Franc *2. oktobra 1869 .MARIJA ŽONTA, vdova, *1785, sin: An­drej *7. novembra 1826, poročen v Trst 22 (pri) Mački (Mazhki) .ŠTEFAN DOLENC, tretjinski kmet, *21. decembra 1802, HELENA KUCLAR (Kuzlar) *1809, +28. maja 1865, otroci: Valentin *5. februarja 1829, posestnik hiše št. 49, vojak, Frančiška *1836, poročena 1869 v Ljubljano (delala na Reki), Franc *10. novembra 1839, Helena *1845, poročena 1863, doma, Franc *24. aprila 1847, +1849 Marija DOLENC, gospodarjeva mati, *1797 Frančiška DOLENC, Frančiškina nezakon­ska hči, *12. marca 1861 .Štefanov sin Valentin Dolenc, 1863 poro­čen v hišo št. 122 z MARIJO DERENČIN, otroka: Frančiška *1864, Ignac .Štefanova hči Helena Dolenc, 1863 poro­čena z JAKOBOM VOLJČEM, *1832, otroci: Ignac *27. julija 1864, Franc *20. septembra 1866, Janez *27. marca 1869 23 Gospodar Japelj iz Verda 24 Vreča (Urezha) (Urshenz), posest Ja­neza Uresarja, glej na št. 116 .JANEZ VREČAR (Urezher) *16. maja 1797, HELENA KOS *1792, +5. januarja 1868, otrok: Janez, tretjinski kmet, *16. marca 1821, +7. avgusta 1853 25 (pri) Gartnarju .JOŽEF ŽIBERT (Shibert), kajžar, *19. marca 1804, KATARINA KENK *1812, otroci: Jožef *24. januarja 1841, poročen 1866, Franc *3. novembra 1842, +1851, Marija *1838 v Bo­rovnici, Janez *5. junija 1848, mizar v Lju­bljani, Franc *19. oktobra 1850, Ivana *1. julija 1848, +1850, Frančiška *28. januarja 1858 . Jožefov sin Jožef Žibert, poročen 29. januarja 1866 z JERO MERZLIKAR, vdovo ŽELEZNIK iz Horjula, *1837, otroka: Janez *9. aprila 1867, +10. aprila 1867, Ivana *15. maja 1868 26 (pri) Polancu .PAVEL SIMON, irhar – krznar, *20. janu­arja 1797, MARIJA KOBETIČ *1801, otroci: Ignac *27. februarja 1831, Pavel *18. julija 1839, Karel *25. oktobra 1840, poročen 1865 v hišo št. 3, Franc *20. septembra 1842, Ivana *1825, Ljubljana, Jera *1827, Marija *1833, Frančiška *1836, poročena 5. sep­tembra 1859 v Trst, Terezija *1837, +1847 .Pavlov sin Ignac Simon, 13. februarja 1857 poročen z JERO VERBIČ iz hiše št. 9, *25. februarja 1837, otroci: Anton *7. januarja 1861, Marija *28. decembra 1861, Janez *20. aprila 1868 Ana KOTNIK, stara gospodinja, 1823, Fran­čiška MIŠ, sorodnica, *14. septembra 1833, Franc LULIK 27 Žnidarček (Shniderzhek) .MARTIN ŠURC (Shurzh), četrtinski kmet, *10. novembra 1813, +1855, MARIJA SOJER, *1818, otroci: Martin *30. oktobra 1844, Ma­rija *1836, Terezija *1839, poročena 1870 v Šiško, Ivana *22. avgusta 1842, Frančiška *29. avgusta 1847, +1850, Janez *27. decem­bra 1849, Franc *29. januarja, 1851, Marjeta *8. julija 1854 .MARIJA SOJER, vdova, poročena 7. febru­arja 1860 v Preserje, kamor so z njo odšli tudi otroci 28 (pri) Kotniku .BLAŽ CANKAR (Zankar), Konkhl(?), *26. januarja 1811, MARIJA ŽONTA (Shonta) *1815, otroci: Helena *1839, poročena 18. oktobra 1869 z vrtnarjem Francem Rudl v Bistri, prej v Ljubljani, Janez *2. avgusta 1841, Tomaž *17. decembra 1843, vojak v Celovcu, Ignac *31. julija 1846, vojak, Fran­čiška *23. februarja 1850, poročena 1870, Matjaž *23. februarja 1850, služi, Andrej *9. novembra 1852, v Ljubljani, Helena *1839, Marija *29. januarja 1857 .PAVEL CANKAR (Zanker), preužitkar, *7. junija 1786, +1850, MARIJA *1784, +25. no­vembra 1862, otroci: Andrej *25. novembra 1814, kondukter, Helena *1807, poročena na Vrhniko št. 207, prej delala v Ljubljani, Ur­šula *1811 29 (OPolančeva bajta) PAVEL SIMON .FRANC GREGORKA, čevljar, MARIJA NA­GODE 30 Šara (Shari) .MATJAŽ BRENČIČ (Brenzhizh), tretjinski kmet, *24. februarja 1815, URŠULA ŠTIRN (Stirn) *20. oktobra 1815, otroci: Marija *4. novembra 1849, +1847, Franc *13. septembra 1849, +23. maja 1857, Matjaž *9. marca 1852, irharija v Kropi, Matevž *22. septembra 1854, +14. marca 1860, Simon Štirn, posinovljenec, *13. oktobra 1836, Jera Štirn, pohčerjenka, *14. marca 1839, +18. februarja 1860, v Sinji Gorici št. 7, Uršula *27. oktobra 1860 .JANEZ BRENČIČ (Brenzhizh), preužitkar, +1843, NEŽA +1845, otroci: Marija 1810, po­ročena 1845, Logatec, Uršula *1824, služi v Gradcu, Helena *maja 1831, poročena v Vi­pavo 31 Jelovškovi dediči .FRANC MALOVRH, žena MARIJA 32 pri Fecku (per Fezki) .JANEZ NADLIŠEK (Nadlishek), domec, (Hofstät), *25. junija 1800, TEREZIJA *1810, +1830, otroci: Franc *31. marca 1825, vojak, odslovljen, Janez *24. januarja 1827, vojak na Ogrskem, Marija *1830, poročena 1854 v hišo št. 68, Helena *1838, poročena 1865, v Ljublja­ni »domi vidua«, Martin *oktobra 1843 .Janezov sin Franc Nadlišek, poročen 11. maja 1857 z NEŽO KOLAR iz Čence, *19. de­cembra 1831, otroci: Franc *27. septembra 1858, +22. junija 1868, Matjaž *7. februar­ja 1861, Matevž *20. septembra 1864, +30. septembra 1864, Neža *29. decembra 1865, Frančiška *13. novembra 1868 33 dediči Janeza Jelovška (OZidanca) ANTON PAJSAR, brodar (čevljar) 34 dediči Janeza Jelovška (OPolančev mlin) Anton in Franc Paisar 35 Klobčar (Klobzharji) .BLAŽ HOTELIN *7. februarja 1777, +1850, KATARINA *1792, otroci: Matjaž *16. januar­ja 1824, vojak , klobučar v Višnji Gori, Jožef *25. februarja 1826, Jera *1834 v Trstu .Blažev sin Jožef Hotelin, poročen z MA­RIJO GREGORKA *1830, otroci: Mihael *28. septembra 1854, Janez *19. decembra 1857, +29. januarja 1859, Ivana *23. decembra 1859 36 dediči Janeza Jelovška (Oprazno, po­drto) 37 Čot (Zhot) .JAKOB ČOT (Zhot), četrtinski kmet, *4. julija 1804, +1850, MARIJA *1803, otroci: Marija *1829, Janez *14. maja 1841, +1844, Ana *15. julija 1840, Andrej *30. novembra 1843 .Jakobova hči Marija Čot, poročena z MA­TIJEM KENKOM *4. septembra 1824, otro­ci: Marija *5. februarja 1849, 1849, Lovrenc *8. avgusta 1850, Ivan *4. avgusta 1855, Jo­žef *14. marca 1853, Marija *4. avgusta 1857, +28. oktobra 1866, Jakob *20. julija 1859, +18. februarja 1862, Jurij *24. aprila 1861, +12. maja 1861, Anton *14. maja 1862, Ivana *31. julija 1862, Franc *25. novembra 1866, Marija *27. decembra 1868 .NEŽA, vdova, *1768, +1844 38 Šurza (Shurzi) .MATIJA HODNIK, četrtinski kmet, *26. avgusta 1810, JERA PETKOVŠEK *1809, otroci: Marija *1834, poročena 1857 v hišo Vrhnika št. 86, Andrej *28. novembra 1835, +1856, Elizabeta *1837, poročena 9. februar­ja 1857 v Unke št. 14, Ivana *29. septembra 1841, poročena 27. junija 1864 v Ljubljano, Marjeta *1. junija 1844, Valentin *10. febru­arja 1846, vojak, Antonija *12. maja 1848, +1848, Anton *11. julija 1849 .GREGOR HODNIK, stari gospodar, *10. marec 1780, +20. julija 1860 39 Smukova kajža 40 Želodec (Shelodzi) .ANTON PIŠEK (Pisheg), vagabund, *7. maja 1803, MAGDALENA *1800, +3. decem­bra 1866, otroci: Anton *10. decembra 1824, vojak .JANEZ KOČEVAR iz hiše št. 182, *12. ju­nija 1801, poročen 1830 z ANO, *1815, otro­ci: Janez *11. decembra 1830, +1860, Franc *7. januarja 1832, uradnik, poročen, Anton *22. maja 1833, +21. decembra 1864, vojak, Andrej *27. novembra 1838, poročen 8. fe­bruarja 1867 v hišo Vrhnika št. 190, Ivana *27. aprila 1835, poročena v Ljubljano, Mari­ja *7. septembra 1840, poročena 1864 v Bo­rovnico, Ana *11. maja 1845, Frančiška *13. novembra 1846 Katarina KOČEVAR, Janezova sestra .JERA PIŠEK, vdova, *1768, +1850, sin Ja­kob *1. julija 1814, v Trstu, +1869 v Trstu 41 (pri) Šupcu (Shupzu, Opri Šupcu) .JURIJ PETKOVŠEK (Petkoushek), četrtin­ski kmet, *15. aprila 1805, +4. januarja 1862, MARIJA TELBAN *8. septembra 1812, otro­ci: Ivana *8. junija 1843, poročena 24. febru­arja 1862 na Vrhniki v hišo št. 9, Janez *6. junija 1846, +1853, Pavel *2. januarja 1850, Marija *11. marca 1853 .JERNEJ PETKOVŠEK, stari gospodar, *7. avgusta 1779, +1851, MARUŠA PETKOVŠEK, *15. oktobra 1861 42 Rep .FRANC REP *14. oktobra 1814, ELIZABE­TA LESKOVIC (Leskoviz) *1816, otroci: Ana *1836, Janez *25. december 1838, Frančišek *7. novembra 1840, Lovrenc *7. avgusta 1846, +1847, Marija *25. septembra 1848, [odšla] 15. februarja 1858 v Logatec, Anton *17. aprila 1862, kovač v Ljubljani . MARIJA, prejšnja gospodinja, *1789, +30. oktobra 1862, otroka: Janez *5. junija 1804, v Sturia 1841, Ana *1821, v Horjul 1844 43 (pri) Slugu .PRIMOŽ RUS *17. aprila 1811, JERA *1808, 1848, otroka: Marija *11. decembra 1836, poročena 1867, Ivana *1839 Družina se je preselila v Hrib št. 154. .JERNEJ OGRIN *18. avgust 1825 na Stari Vrhniki št. 3, poročen 6. julija 1858 z ELI­ZABETO MLINAR, vdovo VIDMAR, *11. no­vembra 1818, +7. oktobra 1869, otroci: Janez Vidmar (!) *27. septembra 1853, Jožef *20. februarja 1856, Franc Ogrin (!) *27. septem­bra 1859, +1. maja 1860, Janez Ogrin (!) *5. junija 1861, +1. maja 1860, Anton *5. junija 1842, hlapec Nezakonska otroka Marije Vidmar: Anton VIDMAR *5. junija 1842 in Magdalena VID­MAR *18. julija 1847 .MARIJA JEŽ, prejšnja gospodinja, *1789, +14. aprila 1865, hči: Ana *1828, poročena 7. februarja 1859, odšla na Vič Anton JEŽ, Anin nezakonski sin, *8. junija 1858 44 Anton Stržinar, Hrib št. 11 (OŠukanc) 45 (pri) Pečkaj (Pezhkaji) .JURIJ JERINA, četrtinski kmet, *6. april 1816, ELIZABETA MAKOVEC (Makoviz) *1818, otroci: Elizabeta *1839, Anton *28. maja 1842, +18. avgusta 1854, Jernej *18. av­gusta 1846, +1851, Frančiška *21. februarja, +27. avgusta 1851 .Jurijeva hči Elizabeta Jerina, poročena z VALENTINOM JAPLJEM iz hiše Vrhnika št. 208, *14. februarja 1835, +1868 na Koro­škem, otroci: Frančiška *25. februarja 1861, Matevž *21. septembra 1862 .ANTON JERINA, stari gospodar, *7. ja­nuarja 1779, +1856, ANA *1789, +11. julija 1866, otroci: Neža *1807, Simon *24. okto­bra 1812, +1844, Luka *5. oktobra 1818, vo­jak 2. bataljona 10. korpusa; služi v Trstu, Anton *19. maja 1822 46 (pri) Ruscu (Ruszi) .GREGOR MEZE (Mese) *12. marca 1796, MARIJA *1804, +1838, otroci: Gregor *5. marca 1831, Andrej *24. novembra 1835 .Gregorjev sin Gregor Meze, poročen z MARIJO TERŠAR *1826, otroci: Andrej *12. novembra 1852, Marija *12. novembra 1855, +13. decembra 1859, Ivana *19. septembra 1864, Janez *19. avgusta 1868 .MARIJA MEZE, stara gospodinja, *1763, +1848, sin: Jernej *23. avgust 1798, +1819 NEŽA ČUK (Zhuk) 47 (pri) (Glasharji) Glažarju .NEŽA LESKOVIC (Leskoviz), vdova, *1808, sin Simon *27. oktobra 1836 .Nežin sin Simon Leskovic, poročen 23. maja 1859 z ANO AŽMAN iz Horjula, *20. julija 1831, otroci: Helena *11. aprila 1860, Marija *13. avgusta 1862, Janez *26. junija 1864, Jakob *25. julija 1800, Anton *7. maja 1869 .MARIJA HODNIK *1789, +15. septembra 1859 48 (pri) Remci (Remzi) .GREGOR KRAŠOVEC (Krashoviz), tretjin­ski kmet, *28. februarja 1813, URŠULA PET­KOVŠEK (Petkoushek) *1821, otroci: Gre­gor *7. februarja 1840, vojak, Gašper *28. decembra 1841, poročen 27. januarja 1868, sedaj posestnik hiše št. 121, Janez *15. maja 1844, Anton *31. decembra 1846, Marjeta *1849, poročena 1869 v hišo št. 123, Marija *31. maja 1854, Franc *6. marca 1852, Ivana *16. decembra 1857, +21. decembra 1867, Pa­vel *28. decembra 1862 .JAKOB REMC (Remc), stari gospodar, hiša št. 114, MARIJA Matevž KRAŠOVEC, Gregorjev oče, *1777, +11. maja 1859, Gašper REMC, gospodarjev brat, *1. januarja 1820 49 (pri) Padarčku (Paderzhk) .JAKOB RUPNIK, preužitkar, *19. julija 1793, +26. decembra 1868, MARIJA *1794, +21. novembra 1858 .MATEVŽ ALBREHT *11. septembra 1810, +11. aprila 1862, HELENA JELOVŠEK *7. aprila 1814, +28. marca 1866, otroci: Jernej *23. avgusta 1840 na Koroškem, Marija *23. avgusta 1850 .VALENTIN DOLENC, posestnik na Vrhni­ki, *5. februarja 1829, MARIJA DERENČIN *1825, poročena 1863, otroci: Franc *1866, Frančiška *1864, Ivana *29. decembra 1868 50 (pri) Tkavcu (Tkauzi) .ANDREJ SITAR, četrtinski kmet, *30. novembra 1793, MARIJA PETKOVŠEK (Pet­koushek) *1797, +18. avgusta 1863, hči: Jera *13. marca 1830, poročena 1856 na Staro Vrhniko .MARTIN PETKOVŠEK (Petkoushek) *1. novembra 1827, se izselil na Hrvaško, KA­TARINA RUPNIK iz Logatca *1826, otroci: Neža *30. decembra 1849, +1853, Marija *29. januarja 1854, Anton *20. maja 1866, +11. maja 1913 na Hrvaškem, Jakob *9. ju­lija 1858 .JANEZ PETKOVŠEK *1820, s Stare Vrh­nike št. 25, IVANA HROVAT *1829 s Stare Vrhnike, otroci: Franc +28. januarja 1857, Lovrenc *6. avgusta 1863, Janez *28. maja 1866, Frančiška *1855 Elizabeta KRIŽAJ *1779, +1846 51 Zamuda (Samuda) .GREGOR ZAKOVŠEK (Sakoushek), ka­jžar, *10. marca 1806, +1851, ANA MOŽIN (Moshin) *1806, +1848, otroci: Janez *21. junija 1843, Peter *27. junija 1845, +1846, Marija *28. julija 1840, +1844 .Gregor Zakovšek, drugič poročen z MA­RIJO KRAŠOVEC (Krashovz) *1825, otroci: Marija 5. avgusta 1849, +1850, Matija *23. februarja 1851, +1853 .PRIMOŽ PETAVS (Petaus) *29. maja 1817, NEŽA NOVAK, otroci: Lovrenc *2. julija 1856, +2. aprila 1857, Marija *9. septembra 1853 .Primož Petavs, drugič poročen 4. julija 1857 z ANO KOZJEK *4. julija 1827, otroci: Ana *19. junija 1857, +4. avgusta 1857, Ma­tevž *19. septembra 1858, Neža *25. decem­bra 1862, Janez *9. junija 1867 JANEZ ZAKOVŠEK *21. junija 1843, +1863 na Hrvaškem 52 (pri) Repku .BLAŽ ŠTIRN *31. januarja 1812, +1847, MARIJA ČOT (Zhot) *1815, otroci: Marija *1836, poročena na Brezovico v hišo št. 56, Frančiška *1838, poročena 8. februarja 1858 v Sinjo Gorico št. 5, Neža *12. januarja 1841, poročena 1862 v Hrib št. 4, Jera *15. marca 1845 .Marija Čot, drugič poročena s FRANCEM TERČKOM * 1820, +26. junija 1869 .MATEVŽ ČOT, stari, *30. septembra 1769, +1849, JERA *1784, +1845 Štiri osebe, nečitljivo 53 (pri) Paukeri .ANDREJ HABE, kajžar, *27. november 1820, poročen 1840 z NEŽO MOŽINA *31. decembra 1822, Žiberše (Shibershe), otroci: Jožef *17. februarja 1846, Marija *13. avgu­sta 1849, Franc *3. maja 1856 .MATEVŽ HABE, stari gospodar, *7. sep­tembra 1784, +19. oktobra 1855, NEŽA*1783, +1. januarja 1856, otroci: Jurij *14. aprila 1807, +1850 v Lašič, Andrej *27. novembra 1820, +v Lašičah pri Borovnici, Neža *1814, +1864 54 (pri) Mevcu (Meuzi) .NIKOLAJ VRHOVEC (Vrhovz), kajžar, *8. decembra 1803, +na Hrvaškem, JERA MA­RENKA *1805, +12. decembra 1866, otroci: Andrej *23. novembra 1830, +9. oktobra 1868, Ana *30. julija 1836 v Borovnici, Eli­zabeta *1838 v Ljubljani, Marjeta *10. julija 1841 v Ljubljani, poročena 1868, Marija *26. januarja 1844, služi v Hribu Blaž VRHOVEC, stari gospodar, *1. februar­ja 1769, +1849 .Nikolajev sin Andrej Vrhovec, poročen z MARIJO UMK iz Male Ligojne, *10. junija 1834, otroci: Marija *30. septembra 1858, +20. septembra 1861, Frančiška *8. januarja 1862, Franc *3. septembra 1864, +27. okto­bra 1866, Marija *15. marca 1867 55 (pri) Krevcu (Krevzi, Opri Krovcu) .JURIJ CEPIN (Zepin), tretjinski kmet, *12. aprila 1805, *1. maja 1868, MARIJA *1807, +4. aprila 1870, sin: Janez *5. decem­bra 1840 .VALENTIN CEPIN, stari gospodar, *12. februarja 1774, +1855, NEŽA *1787, +1856, otroci: Jakob *29. aprila 1811, +1857, izselil, Andrej *16. novembra 1813, +1844, vojak, Jera *1820, +29. marca 1862, gluhonema .Jurijev sin Janez Cepin, poročen z IVANO Podlipec *1838, otroci: Franc *28. septem­bra 1862, +4. julija 1863, Janez *26. decem­bra 1863, Matevž *19. septembra 1865, +18. marca 1867, Franc *20. marca 1868, Ivana *25. decembra 1869 56 (pri) Lesgej (Lesgaj) .ANDREJ FRANK *25. novembra 1805, MARIJA NAGODE *1809, sin: Janez *19. de­cembra 1836 Frančiška NAGODE, hči Marijinega prvega moža, *1833 Družina je v Trstu. .JURIJ NAGODE *11. aprila 1815, URŠULA ŠURCA *1814, otroci: Helena *1839, dvojčka Franc in Anton *1. aprila 1846, Katarina *16. aprila 1852, Jakob *9. julija 1855, Janez *27. maja 1859, vaccinitatus 25. aprila 1861 57 pri Flandru .IVAN ISTENIČ (Istenizh) *23. januar 1801, NEŽA JESENOVIC iz Podlipe, *1799, +stara 42 let, otroci: Anton *20. maja 1822, +1848, vojak, Simon *19. oktobra 1826, +1848, He­lena *1831, poročena na Staro Vrhniko št. 148, Marija *1831, Neža *1834, Gregor *10. marca 1836, Andrej *29. novembra 1838, Frančiška *8. aprila 1856 Mihael ISTENIČ *7. septembra 1765, +1856 ANTON, sin, *2. maja 1809, +1853, vojak .JANEZ ISTENIČ *23. januarja 1801, +26. julija 1860, NEŽA iz Podlipe *1814, otroci: Gregor *10. marca 1836, vojak, služi v Za­grebu (?), Andrej *26. novembra 1838, služi v Ljubljani, Neža *1834, služi v Ljubljani, Frančiška *8. aprila 1856, služi v Podlipi .Janezov sin Andrej Istenič, poročen 13. maja 1861 z JERO PETAVS *1838, otroci: Marija *14. septembra 1862, +22. oktobra 1862, Jožef *9. marca 1864, +14. marca 1864, Ivana *1. maja 1865, Janez *7. maja 1867, +14. oktobra 1868, Janez *21. junija 1868, Franc *2. septembra 1869, +25. oktobra 1869 58 (pri) Bobeki (OBobek) .GAŠPER OSTANK, tretjinski kmet, *6. ja­nuarja 1816, MARIJA ŠEŠNIK (Shesnik) *7. junija 1816, hči: Marija *2. marca 1855 Primož OSTANK, stari gospodar, *1788, +28. junija 1867 Matevž OBLAK, Hrib št. 31, *26. avgusta 1850, sorodnik 59 Slan (O Slana, Štefuc) .JURIJ PETRIČ *1. aprila 1814, +1847, go­spodar, gospodinja MARJETA, Jurijeva se­stra, *1818 .GREGOR SMRTNIK *1. maja 1826, ELI­ZABETA PETROVČIČ (Petrouzhizh) *1826, otroci: Matevž *21. septembra 1851, Marija *19. maja 1854, +19. novembra 1860, Lo­vrenc *2. avgusta 1857, Pavel *22. januarja 1860, Janez *18. aprila 1863, Jožef *18. mar­ca 1866, Jera *16. marca 1869 Uršula SMRTNIK, vdova, *1789, +1849 Janez SMRTNIK, gospodarjev brat, *20. de­cembra 1820, +1855, v Postojni, Marija SMR­TNIK, gospodarjeva sestra, *1810, +1860 v Ljubljani. Marjeta SMRTNIK, gospodarjeva sestra, poročena z mlinarjem Terpinom v Hribu št. 31, +4. marca 1867 60 Čuden (Zhuden) .SIMON ČUDEN (Zhuden) *25. oktobra 1802, prva žena URŠULA +1830 .Simonova druga žena MARIJA OGRIN *1811, otroci: Anton *8. januarja 1836, po­ročen 1865, vojak v Gradcu, Marija *1837, služi na Drenovem Griču, Janez *14. maja 1839, Neža *20. decembra 1868, služi v Za­grebu, Marjeta *24. junija 1846, Elizabeta *18. novembra 1849, Frančiška *22. novem­bra 1853, +24. septembra 1857 Franc ČUDEN, nezakonski sin Marije Ču­den, *21. avgusta 1866 .MARIJA ČUDEN, vdova, *1784, +1852, otroka: Primož *22. maja 1825, +1845, An­drej *28. novembra 1827 61 Erjavec (Erjauz) .IVAN ZAKOVŠEK (Sakovsheg) *14. maja 1800, MARIJA ŽNIDERŠIČ (Shnidershizh) *1802, +1. novembra 1866, otroci: Anton *11. novembra 1821, +1850, Franc *2. de­cembra 1825, vojak, poročen 23. februarja 1857, gostač na Vrhniki, Pavel *24. januar­ja 1838, poročen 25. marca 1867, Janez *27. aprila 1842, +1848 .Ivanov sin Anton Zakovšek, poročen v Bevke št. 16 z MARIJO ŽNIDERŠIČ (Shnider­shizh) *8. decembra 1826, otroci: Janez *8. maja 1847 v Verdu, Franc *20. junija 1849 v Verdu .Ivanov sin Pavel, sedanji gospodar, poročen 25. marca 1867 s TEREZIJO LESKOVIC iz Ho­tederšice *1836, otroka: Franc *23. novembra 1867, Vrhnika, Ivana *28. aprila 1869 .GREGOR ISTENIČ, gostač, *1816, JERA NOVAK *5. marca 1818, +14. julija 1857, otroci: Lovrenc *5. avgusta 1845, Janez *6. maja 1849, Anton *27. maja 1854, +17. julija 1857, Jakob *3. julija 1857, +avgusta 1857 62 (pri) Jerebu .MIHAEL NOVAK *26. avgusta 1811, HE­LENA *18. maja 1803, +28. marca 1868 .Mihaelova druga žena NEŽA POŽLEP *22. decembra 1833, poročena 31. januar­ja 1859, otroci: Marija *23. novembra 1859, Frančiška *8. februarja 1862, Apolonija *1. februarja 1864 63 Koš, Kosh 64 (pri) Marku (OMarka) .MATEVŽ KRAŠOVC (Krashouz) *7. septem­bra 1812, +8. maja 1858, MARIJA GREGORKA (Gregurka) *1823, otroci: Janez *7. decembra 1840, +1851, Helena *21. maja 1841, poroče­na na Krko s kovačem, Matjaž *22. februarja 1844, vojak, Franc *1848, +1856, Jakob *12. julija 1854, +12. marca 1857 Ignac KRAŠOVEC, Helenin nezakonski sin, *5. avgusta 1868, odšel z materjo .vdova Marija Gregorka Krašovec, 27. maja 1860 drugič poročena z MATJAŽEM DO­LENCEM iz Rovt *19. februarja 1821, otroci: Frančiška *25. septembra 1862, Franc *15. septembra 1864, +18. decembra 1860 .MARIJA KRAŠOVEC, stara gospodinja, *1760, +20. februarja 1864, otroci: Marija *1821 v Trstu, Jera *1823 v Ljubljani, kuha­rica v Čatežu, Jurij *30. marca 1826 v Trstu, Blaž *2. februarja 1831 65 (pri) Šar (Shari v Doli) Šarovc .GAŠPER BRENČIČ (Brenzhizh) *28. de­cembra 1809, +24. oktobra 1866, MARIJA ABLEITNER *1812, otroci: Marija *1831, +1851, Helena *1836, služi v Trnovem pri Ilirski Bistrici, Terezija *14. avgusta 1840, +1821, Ivana *14. aprila 1844, Ana *26. ju­lija 1846, služi na Planini, Ljubljana, Fran­čiška *6. marca 1849, Katarina *27. avgusta 1852 v Ljubljani, Uršula *16. oktobra 1856 66 pri Šukancu (per Shukanzu) .MARIJA PAJSER (Paisser), vdova, *1789, +31. marca 1858, otroka: Jožef *2. marca 1805, Jernej *11. avgusta 1812, +1853 .Marijin sin Jožef Pajser, poročen 8. ok­tobra 1860 z MARIJO DOLINŠEK, vdovo REMC *1804 67 pri Perdelu (per Perdelu) -posest Ja­neza Petavsa .MARTIN PIŠLER (Pishler) *9. septembra 1814, JERA PERSTOPNIK *1. marca 1820, otroci: Marija *25. avgusta 1846, na Brezo­vici, Jera *6. marca 1850, Janez *2. junija 1853 na Stari Vrhniki Barbara PIŠLER, Jerina nezakonska hči, *7. decembra 1858 na Brezovici .BLAŽ PIŠLER, stari gospodar, *28. janu­arja 1795, +29. avgusta 1857, NEŽA *9. ja­nuarja 1789, otroka: Andrej *26. novembra 1819, +1856, Terezija *1821, pod št. 159 68 Fičnova bajta (v Fizhen Bajte, Opri Fecku) .ANDREJ BRENČIČ (Brenzhizh) *3. no­vembra 1773, +1848, NEŽA *1763, +1851 .JOŽEF ROZMAN *7. marca 1831, MA­RIJA NADLIŠEK *1830, otroci: Franc *26. novembra 1855, +3. marca 1861, Jožef *18. oktobra 1857, Ivana *23. maja 1860, Ignac *30. julija 1863 69 pri Markon .JOŽEF ŠUŠTERŠIČ (Shustershiz) *6. mar­ca 1830, NEŽA VOLJČ *1823, NEŽA, gospo­darjeva sestra, *1821 MARIJA ŠUŠTERŠIČ, sestra, *1828, +1854, poročena v hišo št. 4 Jernej ŠUŠTERIČ, Marijin nezakonski sin, *28. oktobra 1850 .MATEVŽ KRAŠOVIC (Krashoviz) *7. sep­tembra 1824 v Podlipi, MARIJA, otroci: 10. decembra 1850, +1852, Valentin *23. febru­arja 1854, Andrej *27. novembra 1856, Mari­ja 9. junija 1858, Ivana *1. junija 1862, +19. junija 1862, Franc *3. decembra 1863, Jožef *10. oktobra 1866, Janez *21. avgusta 1869 70 pri Šklepcu (per Shklepzi) .JERNEJ KRAŠOVC (Krashovz) *13. avgu­sta 1803, TEREZIJA *1810 71 Pah, Oman Pah .FRANC OMAN *2. aprila 1812, MARI­JA PIŠEK *1813, otroci: Anton *13. januar­ja 1836, pri železnici, Franc *3. decembra 1837, +1864, Neža *22. decembra 1839, Te­rezija *6. oktobra 1841, +1843, Andrej *14. novembra 1842, vojak, Nikolaj *5. oktobra 1845, Marija *1848, +1849, Jožef *13. marca 1850, +1851, Ana *19. julija 1854 .BARBARA OMAN, stara gospodinja, *1775, +1849, hči: Neža *1810, poročena v Hrib št. 14 .Francev sin Franc Oman, poročen 8. fe­bruarja 1864 z MARIJO ŠEBENIK z Loga, *1840, otroci: Marija *1. novembra 1865, Janez *26. decembra 1866, Franc *1. decem­bra 1869 72 Fajgel (Feigel) .URBAN ŠUŠTERŠIČ (Shustershizh) *22. maja 1815, poročen 1841 z JERO ERJAVC *1815, otroci: Jakob *11. julija 1843, gostač, poročen 10. maja 1869, Andrej *26. novem­bra 1845, Jernej *23. avgusta 1854, +12. julija 1859, Franc *7. oktobra 1856, Marija *1847, Franc *11. septembra 1849, +1850 .JAKOB FAJGEL *15. aprila 1771, +1846, NEŽA ZALAZNIK (Salasnik) z Mirk *1800, +1851 .VALENTIN FURLANA (!) *1779, +1843, otroci: Matevž *11. septembra 1823, poročen v Sinjo Gorico, Marija *1830, v Trstu, Anto­nija *1821, poročena 1841, Uršula *1835, v Trstu 73 (pri) Malnerju (O Malnar, Srovček) .MARIJA ISTENIČ, Hrib 13, +1850 .ANTON STERŽINAR (Stershiner) *20. maja 1820, MAGDALENA *1809, otroci: Ja­nez *17. oktobra 1836, na Koroškem, Anton *30. decembra 1840, poročen 1869 v Trst, Matija *30. marca 1846, +29. septembra 1862, Antonija *11. junija 1849 .Antonov sin Janez Istenič, poročen 10. februarja 1860 z ELIZABETO FURLAN iz Male Ligojne št. 15, *15. novembra 1836, otroci: Anton *10. junija 18. junija 1861, Jera *17. marca 1863, +27. marca 1863, Jera *24. februarja 1863, Antonija *7. junija 1865, Franc *10. januarja 1867, Janez *18. junija 1869 74 (pri) Toniki, Kveder, Tonik . ANTON MELE, stari gospodar, *12. ja­nuarja 1795, MARIJA *1812, +21. oktobra 1860, otroci: Marjeta *1832, +1856, Logatec, Ana *1822 . NIKOLAJ KERŽE (Kershe), hišni gospo­dar, *2. decembra 1818, poročen z Antono­vo hčerjo ANO MELE, otroci: Marija *24. oktobra 1844, +1851, Franc *22. julija 1847, Anton *9. junija 1850, Jera *3. marca 1853, Lovrenc *8. avgusta 1857, Simon *26. okto­bra 1860, Jakob *7. julija 1866 75 Kveder .JURIJ ČOT (Zhot) *19. aprila 1801, +9. ju­nija 1848, HELENA PETKOVŠEK *1808, +29. februarja 1864, otroci: Marija *1824, poroče­na v hišo št. 175, Elizabeta *1833, +19. maja 1869, Uršula *1835, služi na Dunaju, Marje­ta *1840, +1843, Janez *27. aprila 1844, kla­tež, zanesenec, poročen 27. februarja 1865, Katarina *5. novembra 1846, +1852, Franc *29. septembra 1848, +1851 .Jurijev sin Janez Čot, 27. februarja 1865 poročen z URŠULO LESKOVEC iz Hoteder­šice, *1838, otroci: Janez *31. maja 1866, Frančiška *3. marca 1868, +15. oktobra 1868, Jakob *27. junija 1869, +15. oktobra 1869 .Janez ČOT *12. junija 1769, +1849, hči: Marija *1813, +1840 76 Slan (O Slana) .LUKA VALIČ (Valizh) *6. oktobra 1803, MARIJA SUSTERŠIČ *1808, +1853, otroci: Marija *21. februarja 1837, poročena v Rov­te, Luka *1839, +1845, Apolonija *3. febru­arja 1842, poročena 1863 na Staro Vrhniko, Jernej *19. avgusta 1844, Helena *20. marca 1847, +1845 .URŠULA VALIČ, stara gospodinja, *1770, +1848, hčere: Neža *1806, +1855, Marija *1811, v Postojni, Mina *1799, +1863, v Lju­bljani, v Trstu .Lukov sin Jernej Valič, 27. februarja 1865 poročen z MARIJO JESENOVEC iz Smrečja v fari Podlipa, *1844, otroka: Marija *9. ja­nuarja 1866, Janez *10. decembra 1867 Ana JESENOVEC, Marijina sestra 77 Točk (Tozhk, Opri Točku) .ANTON KRAŠOVIC (Krashoviz), gostač, *11. januarja 1803, +22. septembra 1867, JERA *1807, +1855 .PAVEL MESEC (Mesetz), hišni gospodar, *15. januarja 1812, APOLONIJA HOMOVC *1818, otroci: Marija *9. junija 1844, +10. januarja 1870, Franc *22. septembra 1846, Gregor *5. marca 1849, +1855, Frančiška *1851, Ignac *29. septembra 1855, Janez *18. maja 1863 Jurij OGRIN, nezakonski sin, *22. aprila 1842, +1856, Marija MESEC, Marijina nezakonska hči, *1868 v Ljubljani, +5. marca 1868 .Pavlov sin Franc Mesec, poročen 3. avgu­sta 1868 z JERO MLINAR, *17. marec 1838 78 Mihevček (Miheuzhk) .IVAN VIHTELIČ (Vihtelizh) *26. januarja 1809, JERA ALBRECHT *1805, +10. marca 1867, otroci: Janez *14. maja 1833, vojak, Ma­rija *1828, poročena 21. septembra 1857 v Trst, Terezija *1836, v Trstu, +23. avgusta 1868, Frančiška *20. marca 1840, +23. avgusta 1868, v Trstu, Neža *16. januarja 1843, poročena 1868 v Trst, Anton *5. maja 1847, služi Jakob VIHTELIČ, nezakonski sin Marije, *13. julija 1855, pri materi v Trstu .Ivanov sin Janez Vihtelič, poročen 10. fe­bruarja 1862 s TEREZIJO TERPIN z Vrhni­ke št. 31, *29. septembra 1936, otroci: Janez *14. decembra 1862, Ignac *14. decembra 1862, Ignac *23. julija 1865, Jakob *23. julija 1868, +3. novembra 1868 79 Pance (Panze) .MATIJA PEČELIN (Pezhlin) *15. februar­ja 1802, +27. aprila 1867, MARIJA KOREN­ČAR (Korenzhar) *1803, otroci: Matevž *3. septembra 1834, Marija *1825, +1849, Neža *1832, poročena Štular 1853 na Vrhniki +1853, Frančiška *1839, služi, Elizabeta *4. novembra 1841, služi v Ljubljani, Marjeta *22. junija 1845, poročena v Ljubljano 8. av­gusta 1869, Helena PEČELIN, Marjetina ne­zakonska hči, *2. maja 1867, +4. septembra 1867 .NEŽA BRUS *1837, 1863 poročena z Mate­vžem 80 Pintar (O Pintar, Gašparuc) .LOVRENC SILVESTER *30. julija 1819, sedaj gostač na Drenovem Griču št. 16, MA­RIJA ŠURCA (Shurza) *1821, otroci: Marija *30. novembra 1842, Marjeta *27. junija 1845, +30. julija 1857, Ivana *24. avgusta 1848, Helena *1851 .TOMAŽ ŠURCA *7. decembra 1779, +1849, stari gospodar, MARIJA *1792, +1853, otro­ci: Helena *1812, +1850, Jera *1827, poroče­na 30. julija 1860 s čuvajem .VALENTIN KERVIŠAR *14. februarja 1813, posestnik hiše Uršula SLAVC *1805, ovdovela Valentinova sestra Marija SLAVC +1844, v Trstu, Franc SLAVC, Marijin nezakonski sin, *11. septembra 1869 Ivana SLAVC *1848 81 Špikelj (Shpikel) .MATEVŽ JAVORNIK (Javornig) *12. sep­tembra 1779, +1842, MARIJA *1789, +1. mar­ca 1857, otroci: Janez *1808, +1842, Simon *27. oktobra 1815, Marija *1818, Neža *1820 Marija JAVORNIK *1785 Marija JAVORNIK *1782, +1851, gospodarje­va sestra 82 Čednik (Zhednik) .MARTIN MEDVED *29. oktobra 1799, BARBARA *1800, +1. maja 1867, otroci: Ma­rija *1833, +1851, Barbara *1837, služi v Lju­bljani, Jera *2. marca 1842, v Cerknici .GAŠPER KERŽE (Kershe) *1772, +1840, MARJANA *1795, Hrib Jera KERŽE *1792, +1845 Janez MEDVED, Martinov brat, +1836 .JAKOB HOMOVC *29. aprila 1830 s Stare Vrhnike št. 6, poročen z Martinovo hčerjo MARIJO MEDVED *1833, otroci: Marija *26. novembra 1852, Jakob *8. aprila 1855, Valentin *9. novembra 1857, dvojčki *12. oktobra 1860 Terezija, +30. septembra 1861, in Uršula +3. oktobra 1861, Janez *3. julija 1862, +14. julija 1862, Janez *1. julija 1863, Ignac *19. julija 1865, Jera *1. marca 1867, Franc *4. februarja 1869, +8. marca 1869 83 Primc (Primz, O pri Meksikancu, Primc) .JANEZ FURLAN, tretjinski kmet, *1. junija 1815, +14. februarja 1865, ANA ŠU­ŠTERŠIČ (Shustershiz) *1818, otroci: Janez *7. januarja 1843, Jernej *13. avgusta 1845, vojak, Marija *1. februarja 1844, poročena 1869 v Ljubljano, Elizabeta *2. novembra 1847, +1855, Frančiška *18. septembra 1849, Ivan *2. junija 1855, Tomaž *14. decembra 1857, dvojčki *15. novembra 1859 Katarina, +6. julija 1863, in Elizabeta +20. novembra 1859 Franc ŠUŠTERŠIČ, Marijin nezakonski sin, *11. septembra 1867 . Janez Furlan, drugič poročen 25. januar­ja 1869 z MARIJO LAVRIŠE iz Horjula *28. januarja 1846, sin: Janez *6. decembra 1869 . BLAŽ FURLAN, stari gospodar, *2. febru­arja 1779, sin: Andrej *20. novembra 1818 84 Gašpur (Gashpur) .JOŽEF KUNSTEL *28. februarja 1805, MARIJA KENK *1805, otroci: Marija *1828, poročena 1865 v Trst, Katarina *1831, +1855, Ivana *1834, poročena 1865 v Devica Marija v Polju, Mihael *25. septembra 1836, Mar­jeta *1839, poročena 4. februarja 1861 z go­stačem Karlom Japljem na Vrhniki št. 148, Apolonija *1. februarja 1842, služi v Trstu, Ana *2. julija 1844, poročena 1865 v Trst Tomaž KUNSTEL, Katarinin nezakonski sin, *20. decembra 1853 .Jožefov sin Mihael Kunstel, poročen 3. fe­bruarja 1862 z MARIJO MELE z Vrhnike št. 174, otroci: Frančiška *18. novembra 1863, Ma­rija *30. avgusta 1866, Ignac *31. julija 1869 Marija KUNSTEL, stara gospodinja, *1772, +1850 85 Povše (Povshe) .TOMAŽ PETKOVŠEK (Petkovsheg) *13. decembra 1799, +1849, JERA *1803, +1850, otroci: Gregor *2. marca 1828, Jakob *18. julija 1830, Štefan *22. decembra 1834 Tomažev sin Gregor Petkovšek, poročen z JERO JAPELJ, *1831, otroci: Franc *14. januarja 1852, na Reki, Janez *6. oktobra 1855, Ivana *12. decembra 1857, Marija *17. septembra 1861, Terezija *22. avgusta 1864, Frančiška 23. aprila 1868 .MAGDALENA PETKOVŠEK, stara go­spodinja, *1763, +1841, otroka: Simon *23. oktobra 1807, Pavel *23. januarja 1810, na Koroškem 86 Šklepec .JURIJ VOLJČ (Volzh) *15. aprila 1799, prej v hiši št. 212, MARIJA HODNIK *1799, otroci: Jurij *29. marca 1826, Neža *1824, Marija *1829, poročena 17. maja 1858 v Hrib št. 27, Ivana *1832, poročena v Hrib, Franči­ška *10. decembra 1839, poročena 8. febru­arja 1858 v hišo št. 87, Helena *4. maja 1842, poročena 1. februarja 1867 v hišo št. 164, Frančiška *24. januarja 1855 .Jurij, drugič poročen 23. novembra 1857 s FRANČIŠKO PODLIPEC z Vrhnike št. 38 *1835, otroci: Marija *16. septembra 1858, +26. septembra 1858, Karel *18. oktobra 1859, Marija *28. septembra 1861, +27. julija 1862, Marija *7. avgusta 1863, Terezija *19. septembra 1866, Janez *21. maja 1869, +8. junija 1869 87 Štorovc (Shtorouz) .MIHAEL SLUGA *8. septembra 1792, +3. maja 1859, HELENA *1801, +31. oktobra 1856, otroka: Marija *1833, poročena 1860 v Ljubljano, Janez *2. junija 1836 .MIHAEL SLUGA, stari gospodar, *30. sep­tembra 1763, otroci: Jurij *27. maja 1803, Jera *1807, +1855, poročena Iglič na Planino Frančiška SLUGA, Jerina nezakonska hči, *30. novembra 1840 Anton SLUGA, Jerin nezakonski sin, *4. ju­nija 1850 Marija SLUGA *1798, Mihaelova sestra .Mihaelov sin Janez Sluga, poročen 8. fe­bruarja 1858 s FRANČIŠKO VOLJČ *10. de­cembra 1839, z Vrhnike št. 86, otroci: Fran­čiška *23. novembra 1860, Jera *4. marca 1863, Marija *13. junija 1865, Ivana *11. fe­bruarja 1868 88 (pri) Matevži na Lastu (per Mattäushi na lastu) .MATEVŽ FURLAN, tretjinski kmet, *1. avgusta 1795, HELENA *1809, +1849, otroci: Marija *1835, Matevž *30. septembra 1842, +1845, Franc *30. septembra 1842, Tomaž *8. decembra 1843, Jera *13. marca 1845, Martin *5. novembra 1846, Elizabeta *8. novembra 1848, +1850 .Matevž Furlan, drugič poročen z MARIJO RUPNIK *1806 .SERŠE (Sershe) – otroci brez staršev: Ma­tevž *15. septembra 1820, Borovnica, otroci brez staršev: Jakob *17. julija 1825, Marija *1828, Dolenjska, Jožef *1832, Trst Košak, zamenjal s hišo št. 188 .GAŠPER SLABE *2. januarja 1804, MAR­JETA KRAŠOVC *1802, poročena 1827, otro­ci: Matjaž *16. februarja 1829, Jakob *13. ju­lija, Marija *20. junija 1835, Ana, poročena v Hrib št. 53 89 Mrovc (Mrovz) .JURIJ VIHTELIČ (Vihtelizh) *14. mar­ca 1811, LUCIJA LAVRIN iz Sinje Gorice, *decembra 1822, +14. avgusta 1855, otroci: Martin *16. oktobra 1844, +14. avgusta 1855, Marija *26. januarja 1846, +12. aprila 1849, Neža *30. decembra 1847, +1. oktobra 1850, Terezija *8. oktobra 1849, +8. avgusta 1850, Frančiška *16. februarja 1853, v službi pri Jelovšku, Jurij *20. aprila 1855 .Jurij Vihtelič, drugič poročen z MARIJO MROVLE s Stare Vrhnike, *1819, otroci: Marija *12. avgusta 1857, Ana *31. avgusta 1860, +5. septembra 1860 .MIHAEL VIHTELIČ, stari gospodar, *10. februarja 1790, +3. aprila 1868, MARIJA *1791, +1855, otroci: Neža *1813, poroče­na 1841 na Vrhniko v hišo št. 123, Lovrenc *1816, +1845 v Ljubljani, Jakob *4. julija 1823, vojak, poročen 1851, +1854, Anton *22. maja 1826, poročen v Trst, 90 Raztresen (Restresen) .MATEVŽ MIVŠEK (Miushek) *10. septem­bra 1810, TEREZIJA LESKOVIC *15. oktobra 1817, iz Hotederšce, otroci: Janez *27. de­cembra 1842, Franc *4. aprila 1846, služi v Ljubljani, Mihael *30. septembra 1849, Jer­nej *2. avgusta 1855, Jera *15. marca 1852, Jakob *11. julija 1858 .JOŽEF MIVŠEK, stari gospodar, *10. mar­ca 1768, +1851, otroka: Simon *20. oktobra 1813, Logatec, Marija *1806, služi pri Lenar­čiču 91 Kopaček (Kopazhk) .JAKOB GROM *24. julija 1809, +1855, UR­ŠULA *1803, otroci: Jakob *2. julija 1830, +1848, Jožef *19. marca 1838, Lovrenc *27. julija 1840, +1868 na Tirolskem, Franc *4. decembra 1842, Elizabeta *1. novembra 1844 Ivana GROM, Elizabetina nezakonska hči, *8. maja 1869 .Jakobov sin Jožef Grom, poročen 3. febru­arja 1864 z NEŽO GRUM s Stare Vrhnike št. 9, *1841, otroci: Ivana *24. decembra 1864, +31. decembra 1864, Ivana *1. novembra 1866, +11. junija 1868, Frančiška *12. no­vembra 1868 Marija OBLAK *1830, poročena na Drenov Grič Marija KAVČIČ *1807, dekla 92 Skurjevec (Skurjeuz) .ANREJ KERVINA, stari gospodar, *16. novembra 1789, +1849, MARIJA *1792, +12. januarja 1869, otroka: Marija *1817, Matevž *5. septembra 1830, +1850 .Andrejeva hči Marija Kervina, poročena z JANEZOM JAVORNIKOM (Javornig) *1808, +1844, hči: Marija *4. decembra 1842, poro­čena v Pulj, delala v Trstu .Andrejeva hči Marija Kervina, drugič po­ročena z JURIJEM JESENKOM, *aprila 1819, otroci: Janez *29. avgusta 1854, dvojčka *18. julija 1857: Ignac +14. novembra 1859, Lo­vrenc +22. julija 1858, Franc *5. decembra 1860 Primož KERVINA *12. maja 1768, +1849 Marija TREVEN (Treun) +1850, star 70 let Marko CELARC +17. oktobra 1866 93 Cigara (Zigara) .FRANC ARHAR (Arher) *3. oktobra 1814, HELENA JELOVŠEK (Jeloushek) *1803, +12. novembra 1858, njena hči Lucija *1835, po­ročena 7. junija 1858 v hišo št. 144 na Vrh­niki .Franc Arhar, 7. februarja 1859 drugič po­ročen z MARIJO LENARČIČ iz Sinje Gorice, *29. septembra 1837, otroci: Janez *25. apri­la 1841, Jožef *7. marca 1864, Marija *21. novembra 1866 94 družina pod št. 30 (ODermaša) JURIJ ŠTIRN *1840 .SIMON ŠTIRN, posestnik, *13. oktobra 1836, poročen 27. februarja 1865 z URŠU­LO KOVAČ iz Male Ligojne, *1840, otroka: Janez *19. maja 1866, Marija *6. septembra 1868, +28. julija 1869 .Marija ŠTIRN, stara gospodinja, *1795, +21. oktobra 1860, otroka: Peter *1821, +1845, Jakob *6. aprila 1826 na Koroškem Lenka ČELESNIK (Zhelesnik) iz Ligojne 95 Tičk (Tizhk), Tiček .MATEVŽ ČOT (Zhot) *10. avgusta 1795, URŠULA *1802, +28. marca 1857, otroci: Lu­cija *1825, +9. maja 1868, Gregor *29. febru­arja 1832, Jakob *1841, +1843, pohabljenec Janez ČOT, Matevžev brat, *12. maja 1810, +13. junija 1869 Neža, poročena v Hrib .MATEVŽ KRAŠOVIČ *7. februarja 1824, poročen z Lucijo, hčerjo Matevža Čota, otroci: Jera *1851, +7. julija 1865, Franc *23. oktobra 1853, Marija *17. januarja 1857, +3. oktobra 1859, Ivana *22. decembra 1859, Marija *29. septembra 1863, Elizabeta *31. oktobra 1867, +12. maja 1868 .Matevž Krašovič, 1. februarja 1869 drugič poročen z JERO VRHOVC iz Horjula 96 Osevnik (Oseunk, OAvsenek) .JURIJ PAJSER (Paiser) *22. marca 1798, +12. novembra 1863, MAGDALENA SERČ­NIK (Serzhnik) *1809, otroci: Marija *1830, pri Jelovšku, Franc *25. marca 1832, +1853, Apolonija *2. februarja 1842, pri Maroltu, Anton *19. maja 1847 .Jurijev sin Anton Pajser, poročen novem­bra 1869 z MARIJO VRHOVC iz Horjula, *1849 Tomaž PAJSER *10. decembra 1801 97 Pikec (Pikez) .ANTON PREVC (Preuz) *7. januarja 1800, +1846, MARJETA *1812, +14. novembra 1858, otroci: Janez *14. maja 1820, Mari­ja *1822, Terezija *1826 v Ljubljani, +1855, Anton *26. maja 1830, vojak, v Oberholla­brunn, Simon *24. oktobra 1835, poročen 1859, Primož *1840, +1843 .Antov sin Janez Prevc, poročen z MARI­JO MIVŠEK (Miushek), *26. decembra 1818, otroci: Janez *23. avgusta 1850, Matija *24. februarja 1848, +1851, Simon *25. oktobra 1855, +20. julija 1857, Terezija 7. oktobra 1858, +15. maja 1869, Jernej *24. avgusta 1863 Marija MIVŠEK, Marijina nezakonska hči, *24. maja 1859 Primož ČERNE (Zherne) *8. maja 1812 98 Ilč (Ilzhk, OIljček) .JANEZ NOVAK *20. junija 1807, +28. av­gusta 1859, LUCIJA SLABE *1813, otroci: Marija *1834, Janez *27. oktobra 1836, po­ročen 28. oktobra 1867 v Verd 57, Marjeta *3. junija 1839, Matevž *11. septembra 1845, +1849 .Janezov sin Janez Novak, 11. februarja 1867 poročen z NEŽO PETAVS z Vrhnike št. 213 Helena SLABE, gospodinjina sestra, *1826, +1848 99 Grogec .MATIJA SUHADOLNIK *23. februarja 1799, NEŽA *1810, otroci: Gregor *8. mar­ca 1826, vojak, Apolonija *1831, v Ljubljani, +1851, Mihael *23. septembra 1832, služi v Verdu, Neža *18. decembra 1842, +1847, Franc *1848, +1851 .Matijev sin Gregor Suhadolnik, 6. febru­arja 1860 poročen z JERO KUCLER iz Za­klanca, *17. februarja 1838, otroci: Matija *1. februarja 1861, Franc *21. oktobra 1862, Jakob *5. julija 1868 Gašper SUHADOLNIK, brat Matije starejše­ga, *4. januarja 1801, vojak, poročen 1841, Frasen 106 100 Pernuš (Pernush) .MARTIN KRAŠOVIC (Krashoviz) *7. no­vembra 1784, +1850, MARIJA KUNC (Kunz) *1795, otroci: Matevž *9. septembra 1820, +16. septembra 1866, Marija *1824, Janez *10. junija 1827, Helena *1831, +27. decem­bra 1858, Neža *1833, 1866 poročena v Go­rico Mihael KUNC, gospodinjin brat, *20. no­vember 1803, +1848 .Martinov sin Matevž Kunc, poročen z ELIZABETO PETKOVŠEK *1826, otroci: Ma­rija *26. novembra 1846, Janez *24. junija 1849, Ana *4. julija 1855, Frančiška *2. apri­la 1858, +7. aprila 1858, Marjeta *19. julija 1859, Ivana *11. aprila 1863, Frančiška *7. septembra 1865, +10. septembra 1865, Fran­čiška *25. avgusta 1866 101 Šubc (Shubz) na Vasi .MARIJA JERINA, četrtinska kmetica, *1798, +1854, otroci: Neža *1816, poročena 1842, Marija *1820, Jurij *23. aprila 1824, Franc *4. oktobra 1829, Helena *1828, po­ročena 23. februarja 1857 kot gostačka na Vrhniki, Ana *1833 na Reki, Uršula *1835 v Trstu, Franc JERINA, Helenin nezakonski sin, *10. marca 1855, + 19. oktobra 1869 Frančiška JERINA, Marijina nezakonska hči, *25. februarja 1847 .Marijin sin Franc Jerina, 6. februarja 1860 poročen s KATARINO JAPELJ iz Bevk, *22. oktobra 1835, otroci: Franc *16. novembra 1860, Frančiška *12. novembra 1862, Mati­ja *24. februarja 1865, +17. septembra 1865, Marija *29. oktobra 1866, +18. maja 1868, Janez *5. junija 1869 102 Močan (Mozhan) .MATEVŽ ŠURCA (Shurza) *11. septembra 1792, +17. avgusta 1857, MARIJA *1790, +5. junija 1869, otroci: Marija *1812, na Reki, Jera *1817, Helena *1819 v Ljubljani, Mina *1821, poročena 1851 na Reko, Ana *1823, poročena 1855 v Borovnico, +1857 na Otoku, Andrej *13. november 1826, Terezija *1828, poročena 1858, +1862 na Reki, Simon *20. oktober 1830, Frančiška *1834 Tomaž ŠURCA, Marijin nezakonski sin, *12. decembra 1840, +13. avgusta 1865 v Zagorju Marica ŠURCA, Marijina nezakonska hči, *27. februarja 1843, pri materi na Reki Jakob ŠURCA, Marijin nezakonski sin, *22. julija 1847, v špitalu v Trstu Alojz ŠURCA, Terezijin nezakonski sin, *1854 Jera RUPNIK, stara gospodinja, *1776, +1845 .Matevžev sin Andrej Šurca, poročen z URŠKO BAJC iz Logatca, *1832, otroci: Ja­nez *10. maja 1854, Anton *31. maja 1856, +18. februarja 1862, Franc *4. oktobra 1858, Pavel *20. januarja 1862, Matija *19. febru­arja 1864, Lovrenc *9. avgusta 1868 .JANEZ JANEŽIČ *1849, ANA, sin: Franc *13. aprila 1851 103 Grom .ANDREJ NAGODE *22. novembra 1799, +1. avgusta 1869 kot gostač, APOLONIJA *1815, +1853, otroci: Matevž *13. septembra 1833, odšel 1865 v Mehiko, Janez *20. de­cembra 1841, +1851, Marija *1826, poročena v Ligojno, Jera *15. februarja 1840, +1850, Jernej *12. avgusta 1846, +1853, Jernej *12. avgusta 1848 (!), +1850 . Andrej Nagode, drugič poročen z JERO POPIT *1829, otroci: Luka *12. oktobra 1856, Matija *15. februarja 1858, +10. avgu­sta 1859, Janez *7. decembra 1859, Jožef *16. marca 1862, Frančiška *26. februarja 1864, +19. avgusta 1865, Frančiška *27. septembra 1866 104 Farbar .MATEVŽ FIKSEL (FIXEL) *2. septembra 1820, JERA SIMON *1827 .APOLONIJA FIKSEL, stara gospodinja, vdova, *1790, otroka: Neža *1819, Marija *1820, služi v Trstu Valentin FIKSEL, Apolonijin svak, *1793, +1846 105 Šimc (Shimz) .SIMON BRENČIČ (Brenzhizh) *27. okto­bra 1817, +19. januarja 1869, APOLONIJA ŽITKO *1819, otroci: Janez *16. avgusta 1840, Lovrenc *10. avgusta 1846, Jakob *12. julija 1852, pri Sanku, pri Umku Jurij ŠTIRN, preužitkar, *1800, +9. oktobra 1867 .SIMON BRENČIČ, stari gospodar, *26. ok­tobra 1788, +1851, hči: Marija *1821, +1855 Janez KERŽMAN (Kershman), malopri­dnež, *1797, +1845 .Simonov sin Janez Brenčič, 26. januarja 1863 poročen z MARIJO SLABE *1838, Vrh­nika 53, otroci: Marija *15. marca 1864, +6. oktobra 1866, Janez *24. decembra 1866, +30. aprila 1868, Jakob *14. aprila 1869 106 Smrekar(OFecek) .JERNEJ HODNIK *24. avgusta 1825, iz hiše Vrhnika št. 163, JERA KUCLER (Ku­zler) iz Velike Ligojne *1828, otroci: Matjaž *29. junija 1851, Jera *14. marca 1854, Ma­rija *26. marca 1857, Gašper, postumus, *5. januarja 1861, +20. februarja 1862 107 Smrekarjevi dediči, (pri) Luku, (prej gostači v hiši št. 287) .LUKA PETROVČIČ *2. oktobra 1810, NEŽA HATELIN *1814, otroci: Anton *9. junija 1841, poročen 1863, učitelj v Horju­lu, Jožefa *14. februarja 1843, Marija *8. avgusta 1844, Elizabeta *18. novembra 1852 108 Stari Smuk .FRANC SMUK *23. marca 1825, +1854, MARIJA OBLAK *8. avgusta 1834 109 Bertuci (Bertuzi) .JANEZ PETAVS, tretjinski kmet, *20. de­cembra 1802, JERA ŠURCA *1806, otroci: Janez *27. decembra 1828, poročen v Hrib št. 21, Marija *1830, poročena v Borovnico, Franc *29. marca 1833, Pavel *26. januarja 1842, Jera *1838, poročena v hišo št. 57, Va­lentin *24. januarja 1848 .MATEVŽ PETAVS, stari gospodar, *7. ju­lija 1769, +1849, sinova: Simon *29. septem­bra 1811, Primož *29. maja 1817, poročen v hišo št. 51 .Janezov sin Franc Petavs, 14. februarja 1859 poročen z ANO PODLIPC iz hiše št. 209, *25. junija 1841, otroci: Franc *3. fe­bruarja 1860, Janez *11. avgusta 1861, Ja­kob *5. julija 1863, Ignac *30. julija 1865, Ivana *26. maja 1867, Marija *25. decembra 1869 110 Zalar .TEREZIJA PIŠEK (Pishek) *1793, +5. fe­bruarja 1869 .PAVEL SIMON *20. januarja 1797, iz hiše št. 26, MARIJA KOBETIČ *20. januarja 1801, sin: Pavel *28. julija 1839, poročen 29. junija 1869 na gradu Endel pri Mariboru Terezija PIŠEK, preužitkarica, prejšnja go­spodinja, *1788, +5. februarja 1869 Neža PIŠEK, mati starega gospodarja, *1760, +1847 111 Blažca (Blazhza, OIpavec, Blažca), domec .ANTON ZALAZNIK (Salasnik) posestnik, iz hiše št. 180, *15. januarja 1839, ELIZABETA LESKOVEC iz Hotederšice, poročena 1863, otroci: Franc *6. februarja 1866, Janez *13. septembra 1868, Marija *1. septembra 1864 112 Kovač (Kovazh) .JANEZ LANGENWALTER *27. aprila 1801, +20. septembra 1867, HELENA MA­SLE *1802, +2. septembra 1860, otroci: Jera *1822, poročena 1845 v hišo št. 19, Simon *27. oktobra 1827, Marija *1830, poročena 21. septembra 1857 v hišo št. 154, Štefan *23. decembra 1831, poročen 1868 v Loga­tec, Pavel *23. januarja 1834, poročen 1859 v Godovič, Ignac *31. januarja 1836, Zagor­je, Frančiška *1838, Helena *27. maja 1841, poročena 1869 v Trst, Ignac *15. maja 1843, Terezija *16. septembra 1847, v Trstu .JOŽEF LANGENWALTER, stari gospodar, *1775, +1847, hči: Marija *1814, +1844, v Lju­bljani .Janezov sin Simon Langenwalter, poročen 8. februarja 1858 z MARIJO GRUM z Vrhni­ke št. 28, *3. aprila 1838, otroci: Franc *27. januarja 1859, Simon *2. oktobra 1860, +17. novembra 1860, Ana *22. januarja 1863, +7. januarja 1863, mrtvorojena deklica 25. junija 1864, Ivana *14. maja 1867, +14. maja 1867 113 Strizhk, Striček .MATEVŽ KAVČIČ (Kauzhizh) *1804, +1844, HELENA *1806, otroci: Franc *31. maja 1835, poročen 1. februarja 1869 kot gostač, Helena *12. junija 1842, Janez *8. aprila 1845, +1847 .MAGDALENA KAUČIČ, vdova, *18. no­vembra 1807, +1841, otroci: Helena *1811, +1841, Uršula *1813, +22. decembra 1866 v Ljubljani, Marija *1818, poročena na Vrh­niki, Mihael *31. avgusta 1821, poročen kot gostač 20. februarja 1860 v Hrib, Nikolaj *5. novembra 1824 Andrej FURLAN, umrl 1850, star 30 let .Matevževa vdova Helena Kavčič poročena 15. oktobra 1860 z JANEZOM MODRIJA­NOM iz Rovt, *25. septembra 1830, otro­ci: Matevž *17. septembra 1863, +26. julija 1864, Marija *23. septembra 1864, Valetin *12. februarja 1867 114 Feigel, Feajgel (OFeigel, Strikar) .MARJETA FAIGEL (FEIGEL) vdova, *1794, v Ljubljani, otroci: Anton *23. aprila 1829, prebiva neznano kje, Jakob *15. junija 1833, Marija *1825, poročena 1859 v Ljubljani z najemnikom, Ivana *1827, poročena v Lju­bljani, +1858, Jera *1831, poročena 1860 v Ljubljani z železniškim progovnim delav­cem v Zagorju .Marjetin sin Jakob Fajgel, poročen z LU­CIJO JELOVŠEK z Vrhnike št. 93, *1835, otroci: Janez *1. junija 1859, Katarina *25. novembra 1860, +1. avgusta 1861, Franc, ro­jen v Zagorju .JAKOB ŠTULAR, posestnik, *9. aprila 1826, NEŽA PEČELIN *1832, otroci: Jakob *17. maja 1858, Marija *13. septembra 1854, ANTONIJA *4. junija 1856, Ivana 5. junija 1862, Frančiška *29. februarja 1864, Jožefa *7. maja 1866, Ana *10. avgusta 1868 115 Dermašek (Dermashek) .MARTIN SLUGA *11. novembra 1806, APOLONIJA ULELE *1790 116 Dolenc (ODolenc pri Johani) .JANEZ VREČAR (Urezher) *16. maja 1797, sedaj prebiva na št. 24, HELENA KOS *1797, otroci: Janez *26. maja 1821, +7. avgusta 1853, vojak, prebiva na št. 24, Marija *1822 Ivana VREČAR, Ivanina nezakonska hči, *17. decembra 1845 .JURIJ PLAHTER *1802, +3. marca 1857, MARIJA VREČAR, Janezova hči, otroci: Franc *aprila 1856, Frančiška *1850, Marija *1853, Jožefa *30. januarja 18587, Ivana *20. aprila 1861, Alojz *18. maja 1866 117 Krašec (Krashz, Krašc) .ŠTEFAN KRAŠOVIC (Krashoviz) *25. de­cembra 1821, poročen 1843, NEŽA TIKSEL (Tixel) *25. maja 1819, otroci: Anton *3. ju­nija 1844, Matija *21. januarja 1848, Gašper *30. decembra 1853, Pavel *2. januarja 1858, +29. januarja 1859 .GAŠPER KRAŠOVIC, stari gospodar, +1844, MARIJA, otroci: Anton *25. maja 1826, vojak, Marija *1813, poročena v Lju­bljano, Jera *1816, poročena, +1841 Anton KRAŠOVIC, Štefanov brat, *24. maja 1826 v Bistri 118 Berlinček (Berlinzhk, Berlinček) .PETER ŠUŠTERŠIČ (Shustershiz), *11. ju­nija 1801, +12. maja 1867, MARIJA TROŠT (Trost) *1808, otroci: Valentin *6. februarja 1837, Helena *1839, poročena 15. junija 1857 v Ljubljano, Matevž *21. septembra 1843, vojak, Jožef *26. februarja 1846, +1851, Ma­rija *6. avgusta 1847, +1848 Mihael TROŠT *1820 .MARIJA TROŠT, stara gospodinja, *1782, +1849, hči: Elizabeta *1820, Pavel TRO­ŠT, Elizabetin nezakonski sin, *24. januar 1848 .Petrov sin Valentin Šušteršič, poročen 1862 z JERO HROVAT iz Blagovice, *1839, otroci: Franc *28. septembra 1861, Janez *22. junija 1863 v Špitaliču, Jožef *6. aprila 1865 v Greis in Steinen, Jožefa *26. februar­ja 1868 v Špitaliču 119 Klobučar (OKlobčar) .GAŠPER CUKALE (Zukale) *5. januarja 1808, MARJETA *1802, otroci: Andrej *23. novembra 1831, poročen 1868, Vincenc *18. januarja 1839, v Logatcu, Valentin *5. febru­arja 1842, poročen 1866 v Logatec, Julijana *13. februarja 1846 Katarina MIVŠAK (Miuschag) *3. aprila 1806 .Gašperjev sin Janez Cukale, poročen 27. januarja 1868 s HELENO SLABE s Stare Vrhnike, *19. marca 1846, sin: Janez *24. decembra 1868 120 Hlebcav Jakob .JAKOB PETKOVŠEK (Petkaushek) *6. julija 1819, HELENA KRAŠOVIC *1806, +25. maja 1864, otroci: Anton *19. januarja 1844, vojak, Marija *5. januarja 1842, služi v Ljubljani, Franc *28. marca 1846, +1853, Helena *18. aprila 1855, Ivana *21. maja 1857, +20. julija 1857 .Jakob Petkovšek, drugič poročen z MARI­JO LESKOVIC z Jeličnega Vrha v fari Čuden­berg, dvojčka: *1. januarja 1866 Gašper in Neža (umrla februarja 1866) .MARIJA PETKOVŠEK *1791, +1853, sin: Franc *26. marca 1822, poročen 1866 na Hr­vaškem 121 Tavčar (Tauzhar) .MATEVŽ KRAŠOVC *15. septembra 1777, +11. maja 1859, v hiši št. 48, sin: Tomaž Ga­šper *1. junija 1820, vojak .GAŠPER KRAŠOVC, posestnik iz hiše št. 48, *28. decembra 1841, poročen 27. januar­ja 1868 z MARIJO NOVAK iz Verda št. 7, *11. avgusta 1845, hči: Frančiška *28. februarja 1869 Marija ČADEŽ (Zhadesh) *1778, +1843 122 Par .JURIJ RODE *18. aprila 1820, +28. febru­arja 1863, NEŽA JERINA iz hiše št. 101, *1816, otroci: Jernej *17. avgusta 1844 na Koroškem, Neža *21. januarja 1846, Jakob *7. julija 1848, Marija *1850, Anton *9. ja­nuarja 1856, +31. oktobra 1866, Lovrenc *5. julija 1858, +29. oktobra 1868 .JAKOB RODE, stari gospodar, *3. februar­ja 1794, MARIJA Neža (RODE) *1787, +1848 .JOŽEF RODE *3. februarja 1794, +26. ja­nuarja 1863, MARIJA JESENOVIC, rojena Pišler *1792, +18. aprila 1864 Pavel PIŠLER, Marijin nezakonski sin, *25. januarja 1822 Jernej JESENOVIC *20. avgusta 1835, vojak Marija JESENOVIC *1833, poročena 1863 v Trst Helena JESENOVIC *1837 v Trstu Apolonija JESENOVIC *1839 v Trstu 123 Model .MARTIN MIHEVC *10. novembra 1813, NEŽA VIHTELIČ (Vihtelizh) *1813, +1855, otroci: Tomaž *21. decembra 1841, +1849, Gregor *3. marca 1845, Elizabeta *18. no­vembra 1846 v Bistri, Tomaž *12. decembra 1849, Janez *2. maja 1854 .ANA MIHEVC, stara gospodinja, *1791, +3. decembra 1857, hči: Elizabeta *1818, Ljubljana Jurij MIHEVC, Elizabetin nezakonski sin, *21. aprila 1846 Marija MIHEVC, Elizabetina nezakonska hči, krščena 1854 v Ljubljani .Martinov sin Gregor Mihevc, posestnik, poročen 3. februarja 1869 z MARJETO KRA­ŠOVIC z Vrhnike št. 48, *1849 124 Mesec .ANDREJ MESEC *13. novembra 1808, MARIJA TOMŠIČ (Tomshizh) iz Dobro­ve, *2. aprila 1823, otroci: Gašper *12. decembra 1843 na Koroškem, Neža *10. januarja 1846, +1848, Marija *5. avgusta 1848, +1850, Janez *15. maja 1851, Mari­ja *18. marca 1857, +28. junija 1858, Jo­žef *18. marec 1859, Neža *31. decembra 1861, +22. februarja 1864, Marjeta *7. ju­lija 1863, +18. decembra 1863, Anton *28. maja 1866 Tomaž FRAT *17. decembra 1814 Jožef MESEC, Nežin nezakonski sin, *27. januarja 1825, vojak na Koroškem 125 Dominikov Martin, Klama .MARTIN SILVESTER *4. novembra 1813, MARIJA *1820, +1848, otroci: Franc *3. fe­bruarja 1841, Jožef *9. marca 1844, Ana *24. junija 1846, +1848 . Martin Silvester, drugič poročen z NEŽO *1820 . JANEZ NOVAK *27. oktobra 1836, poro­čen 11. februarja 1867 z NEŽO PETAVS *22. decembra 1847, otroka: Jožef *17. marca 1868, Uršula *19. oktobra 1869 . MATJAŽ KLAMA *1821, MARIJA STER­ŽINAR *6. decembra 1827 iz Hriba, otroci: Frančiška *20. marca 1854 v Trstu, Jakob *15. aprila 1858, Marija *8. decembra 1860, +9. decembra 1866, Anton *15. aprila 1868, +21. septembra 1861, Jera *17. marca 1863, Antonija *11. junija 1865, +29. marca 1868, Marija *29. novembra 1869 Janez VIDRIH, nezakonski sin Marije VI­DRIH iz Hriba št. 12, *3. maja 1849 na Koro­škem, +na Štajerskem 126 Treven (Treun) .MATEVŽ ZAKOVŠEK (Sakovsheg) *7. fe­bruarja 1778, +1850, NEŽA *1768, hči: Apo­lonija *1803 .Matevževa hči Apolonija, MARTIN MEVC (Meuz) *11. novembra 1810 127 Kovačin (Kovazhin) .ANTON KERŽE *10. januarja 1803, NEŽA HOJAN *1809, otroci: Apolonija *1834, po­ročena 1864, Marija *1836, Karel *17. okto­bra 1840, Ana *25. junija 1845 . APOLONIJA KERŽE, stara gospodinja, *1779, +1855, otroci: Nikolaj *2. decembra 1818, poročen v hišo št. 74, Neža *1811, po­ročena v hišo št. 33 128 Tinc, Pek (OFinc) .JOŽEF TOMŠIC (Tomshiz) iz Predol v fari Kopanj *25. marca 1807, +13. oktobra 1866, poročen 1840 s FRANČIŠKO NADLIŠEK (Nadlisheg), vdovo Zupan, *5. avgusta 1807, otroci: Janez *18. avgusta 1841, poročena 10. oktobra 1864 na Pristavo pri Polhovem Gradcu, Jožef *6. februarja 1845, Helena *15. aprila 1847, služi v Ljubljani, Ana *4. julija 1851 Frančiška ZUPAN *4. oktobra 1838, poroče­na 20. oktobra 1861 v Pellan Jakob KURPE 129 Bic, Bac .TOMAŽ PETKOVŠEK *21. decembra 1780, +1847, NEŽA MERZLIKAR *1784, +1847, otroci: Matevž *18. septembra 1808, Gregor *9. marca 1813, Andrej *23. novembra 1818, Helena *1816, v Trstu, Marija *1825 .Tomažev sin Gregor Petkovšek, poročen z NEŽO MRZLIKAR *1813, otroci: Janez *10. decembra 1848, Matevž *29. avgusta 1851 na Koroškem, Frančiška *17. februarja 1854, +3. marca 1858, Simon *26. oktobra 1856, 10. ju­nija 1857, Marija *26. oktobra 1856, +6. julija 1857, Jera *7. marca 1859. 23. januarja 1863, Frančiška *10. aprila 1865 130 Novak .MARTIN PAJSAR (Paiser), gostač v Sisku (Sisek), *28. oktobra 1813, MARIJA *1817, +24. julija 1854, otroci: Franc *3. decembra 1823, Janez *25. decembra 1846, +28. marca 1857, Elizabeta *29. oktobra 1849, +22. de­cembra 1852 131 Zajc (Opri Zajčku) .NIKOLAJ GRAMPOVČAN (Grampov­zhan), stari gospodar, *4. december 1781, ANA SKODLAR *1829, otroci: Marija *17. decembra 1849, +1850, Valentin *11. febru­arja 1852, Železniki št. 71, Jurij *13. aprila 1854, Ivana *24. decembra 1856, Anton *4. junija 1859, Nikolaj *9. decembra 1862, +9. decembra 1862, Neža *14. januarja 1864, +29. decembra 1864, Andrej *10. novembra 1865, Matjaž 13. februarja 1868, 132 Zotler (Sotlerji, Zotler, OSotler) .JANEZ MAJER *5. februarja 1814, ANA DRAKSLER *19. julija 1827, otroci: Janez *9. novembra 1845, Franc *13. januarja 1848, +1848, Frančiška *25. marca 1848, Marija *28. avgusta 1856, +10. septembra 1857 .ANTON TURSAN, HELENA oba +1844 Jakob, siromak, Horjul Marija GERMEK, Logatec 133 Škerne (Shkerne) .JANEZ MAVSAR *27. decembra 1804, +25. novembra 1869, KATARINA *28. oktobra 1788, +24. julija 1869, otroci: Marija *1818 v Sinji Gorici, poročena 1851, Uršula *1820, poročena 1851 na Ravnik, Jurij Brus *5. aprila 1823, +1853, Ljubljana, Mina *1825, poročena 1858 v Veliko Ligojno, Blaž *29. januarja 1828, vojak, poročen 1866 na Rav­nik, Katarina MAVSAR, Minina nezakonska hči, *23. aprila 1854, služi v Sinji Gorici .JANEZ MAVSAR, stari gospodar, 16. maja 1779, +1849, BARBARA *1787, +1849, hči: Marija *1812 v Trstu 134 Kovač Jur (OTreven, Kunstelj Josip *6. 3. 1759) .JURIJ KOBAL kovač *20. 4. 1799, Neža Žonta *1823, otroci: Marija *1837, poročena 1885, Jožefina *18. 3. 1846, + 1849, Janez *14. 8. 1848, Feliks *23. 5. 1854, Frančiška * 4.11. 1857, +17. 6. 1861, Jernej *28. 8. 1861, +9. 9. 1961, Anton *16. 1. 1864 135 Lah .DANIJEL LENASSI (Lenazi) *12. mar­ca 1792, +7. januarja 1861, SABINA *1792, +1845, otroci: Katarina *1821, Janez *20. junija 1825, Frančiška *1828, Blaž *4. julija 1830, Peter *22. februarja 18355, Jakob Filip *17. aprila 1839 .Danijelov sin Peter LENASSI (LENAZI), poročen z URŠULO OBLAK z Vrhnike št. 184, *29. oktobra 1835, +15. februarja 1862, otroci: Ivana *4. aprila 1856, +21. junija 1858, Marija *5. maja 1857, Franc *14. janu­arja 1859, +3. avgusta 1862, Peter *6. febru­arja 1861, +3. avgusta 1862 . Peter Lenasi, drugič poročen 25. januarja 1864 z JERO TOMŠIČ *15. marca 1840 iz Hri­ba št. 16, +20. novembra 1866, otroka: Franči­ška *2. decembra 1864, +30. septembra 1867, Ana *19. julija 1866, +5. septembra 1866 136 (pri) Kettetu (Cvenkel, OŠuštarček) .JAKOB KETTE *16. julija 1808, poročen 28. aprila 1834 z ELIZABETO KOTNIK z Mirk, *27. november 1816, otroci: Ivana *25. avgusta 1837, Franc *4. decembra 1830, +23. avgusta 1858 na Brezovici, Matilda *23. fe­bruarja 1844, Alojzija *27. maja 1845, Ignac *21. januarja 1850, +19. julija 1850, Albert *20. aprila 1847, Marija *12. maja 1848, +24. januarja 1849 Gospodarjeva brata Matija KETTE *18. febru­arja 1814, in Lovrenc KETTE *7. avgusta 1815 137 porušena 138 (OŠkandrovše) .FRANC GOLOB, posestnik, kot na št. 12 139 Toncaj (Toncaj), pripisano: Golobov hlev (Ožrebčarna) .ANTON ŠUŠTERŠIČ (Shustershizh), *1. januarja 1817, URŠULA *1811, otroci: Anton *6. decembra 1838, Andrej *21. novembra 1841, Jera *1836, Martin *12. oktobra 1848, Marija *6. avgusta 1852 Ignac Karel ŠUŠTERŠIČ, gospodarjev brat, *9. oktobra 1822, vojak, poročen v Ljubljano Barbara *1824, Planina 140 Golobček .JANEZ GOLOB *28. maja 1799, +1849, MARIJA ŽITKO (Shitko) *11. junija 1801, otroci: Marija *1829, v Ljubljani, poročena 1846, Ivana *1832, Franc *5. aprila 1835, v Ljubljani, Antonija *1838 .Janezov sin Franc Golob, poročen 17. apri­la 1860 z MARIJO MAGDALENO KUHER (Kucher) *22. julija 1845, iz Ljubljane, otro­ci: Alojzij *2. julija 1862, Marija 1. januarja 1864, Franc *25. novembra 1865 .MIHAEL PETRIČ *28. septembra 1821, URŠULA KORENČAN *28. septembra 1815, otroci: Mihael *9. septembra 1852, Jožef *13. marca 1854, Ivana *1849, poročena 28. septembra 1869, Frančiška *21. novembra 1855, poročena 28. julija 1869, Marija *1. septembra 1857, +30. avgusta 1858 141 Cankar (Zanker) .JAKOB CANKAR (Zanker) *8. junija 1801, BARBARA (OBernot) *1800, otroci: Mar­tin *12. maja 1823, odšel na Ogrsko, Mari­ja *1824, Simon *22. oktobra 1828, vojak, Franc *12. novembra 1832, vojak, +1860, Jakob *20. aprila 1835, odšel v Mehiko .Jakob, drugič poročen z BARBARO DER­MOTA *1811, otroci: Jožef *26. januarja 1842, poročen, gostač, dvojčka Janez in Ma­tevž *22. aprila 1849 (Matevž +1851), Andrej *20. novembra 1855, Valentin *26. februarja 1852, +18. oktobra 1861, Ivana *5. maja 1859, Karel *17. novembra 1843, Andrej *27. no­vembra 1846 142 Kos .JURIJ KOS *2. aprila 1803, +25. oktobra 1864, MARIJA TELBAN *1800, otroci: An­ton *2. junija 1823, vojak, +1859 v bolnišnici v Ljubljani, Tomaž *17. decembra 1827, vo­jak, železniški čuvaj, Valentin *2. februarja 1832, vojak, +1865, Jurij *25. marca 1845, +1845, Štefan *22. decembra 1838, vojak v Ljubljani, Janez *6. maja 1842, +1851, Uršu­la *1824, Verd, Marija *1830, poročena v Trst 1860, Anton *5. julija 1846, utonil v Bevkah .Jurijev sin Tomaž Kos, 21. februarja 1859 poročen z MARIJO ŽNIDERŠIČ *1839 143 (OMesarjeva bajta) .ANDREJ VERBIČ (Verbizh), mesar 144 Fašnar (Fashnar) .ANTON TOČA (Tozhen) iz Borovnice (glej hišo št. 162) .LOVRENC TOČA *7. avgusta 1798, +2. maja 1865, NEŽA, vdova FAJGEL *1798, otro­ci: Jakob *6. aprila 1819, berač, Matevž *15. septembra 1821 na Koroškem, Martin *27. oktobra 1823 na Koroškem, Janez *11. junija 1828, Mohikanec 1865, z odpustnico, Peter *17. junija 1830, vojak, Jera *15. marca 1844 .Lovrenčev sin Peter Toča, 12. februarja 1865 poročen z MARIJO PETERLIN, trža­ško najdenko, *28. junija 1829, otroci: Janez Peterlin *21. maja 1861, pozakonjen ob ma­terini poroki, Franc *5. oktobra 1865, Jernej 15. avgusta 1867, +14. junija 1869 145 Ipavc (OKopaček) .LUKA LENARČIČ (Lenarzhizh) *15. okto­bra 1779, +1847, APOLONIJA *1780, +1855): otroka: Marija *1820, Terezja *1823, Lucija *1832, služi v Trstu, Marija *1829 v Trstu, Apolonija *1829, poročena 1859 v Sisek .vdova Apolonija, poročena z MIHAELOM GOLOBOM, *27. avgusta 1789, +16. marca 1868 .Marija Lenarčič (Golob), poročena 23. no­vembra 1857 z ANTONOM OSENKOM *8. maja 1821, +16. marca 1868, otroci: Janez *25. avgusta 1858, +2. septembra 1869, Fran­čišek *1. decembra 1861, Valentin *5. febru­arja 1834, poročen 1862 v Ljubljano 146 Mežnarija (Ososeskina hiša) .ANTON GREGORKA *30. maja 1808, KA­TARINA PUSTAVERH *1811, otroci: Franc *18. oktobra 1832, vojak, poročen 1862 v hišo št. 29, Jakob *5. julija 1834, +1840, An­drej *30. novembra 1836, +1859 pri vojakih, Marija *1839, Jožef *13. marca 1842, vojak, poročen 10. maja 1869 kot gostač, Janez *30. avgusta 1845, poročen 26. oktobra 1868 v hišo št. 202, Jakob *7. februarja 1848, +1854 Jožef GREGORKA, Marijin nezakonski sin, *15. marca 1869 147 Samec .GREGOR ŠINKAVC (Shinkauz) *1. mar­ca 1788, +1856, HELENA *1786, +6. janu­arja 1858, otroci: Janez *17. maja 1810, vo­jak, +13. junija 1868, Anton *11. maja 1819, +1848, vojak, Jera *1813, poročena 1841 na Staro Vrhniko .Gregorjev sin Janez Šinkavc, poročen z MARIJO TURK iz hiše št. 171 *1826, hči: Ka­tarina *27. aprila 1867, +29. septembra 1868 .JAKOB MOŽINA iz Zaplane *14. julija 1841, APOLONIJA JERINA iz Bistre *30. ja­nuarja 1848, sin: Janez *8. decembra 1868 v Logatcu 148 Žampehar (Shampehar) .ANTON JAPELJ, mutec, *13. junija 1795, MARIJA NAGODE *1798, +1852, otroci: Lo­vrenc *7. avgusta 1820, vojak, Janez *22. ju­nija 1823, +6. februarja 1860 v Verdu, Luka *9. oktobra 1825, Simon *22. oktobra 1832, vojak, poročen v Malo Ligojno, +1866, Neža *1829, odšla v hišo št. 33, Karel *22. oktobra 1835, poročen kot gostač 4. februarja 1861 na Vrhniko, Marija *1838, poročena 1865 v Logatec, Lucija *20. oktobra 1854 Uršula JAPELJ, Antonova sestra, *13. okto­bra 1805, +1843 .Antonov sin Lovrenc Japelj, poročen z MARIJO ISTENIČ iz hiše št. 57, *1831, otro­ci: Simon *20. oktobra 1854, Frančiška *19. februarja 1858, +17. julija 1858, Matevž *8. septembra 1859, Marija *26. januarja 1862, Luka *10. oktobra 1863, +3. novembra 1863 149 Marčin, domec .MATEJ TAVČAR *15. oktobra 1806, ELI­ZABETA KOVAČ *1815, +21. oktobra 1856, otroci: Marija *1837, v Trstu, Neža*16 janu­arja 1840, služi v Ljubljani, Terezija *1842, +1843, Helena *21. aprila 1844 v Verdu, Ja­nez *16. junija 1847, +1848, Janez *31. maja 1851, Apolonija *1. januarja 1856 Jožef TAVČAR, Nežin nezakonski sin, *1867, +14. novembra 1867 .ELIZABETA TAVČAR, Andrejeva mati, *1788, +1846, hčere: Ana *1813, v Karlovcu na Hrvaškem, Barbara *1819, odšla v hišo št. 138, Apolonija *1822, poročena 1845 v Trstu . Andrej Tavčar, 16. novembra 1856 dru­gič poročen z vdovo URŠULO PIVK, rojeno Cankar, *1817, iz hiše št. 157 150 Andrejček (OAndrejček, Žirovc) .LUKA JEREBIC (Jerebiz) iz hiše št. 3 *7. oktobra 1823, LUCIJA KRIŽAJ (Krishej) *1820, otroci: Luka *18. maja 1846, +1847, Apolonija *8. februarja 1848, +1852, Ignac *3. julija 1853, +30. marca 1858, Marija *19. marca 1856, Janez *19. aprila 1859, +25. aprila 1863, Elizabeta *14. novembra 1861, Janez *7. maja 1864 .MATIJA KRIŽAJ, stari gospodar, *24. februarja 1799, +10. julija 1862, URŠULA *1800, otroci: Marija *1823, Sinja Gorica, Lucija poročena 1845, Marija KUNC iz Logatca, Luka PETEVC (?) 151 Skerb (OSkerb, Cesar) .HELENA KRIŽAJ, vdova, *1807, 1850, otroci: Franc *1. decembra 1831, Jakob *11. julija, poročen 1859 v Ljubljano, +1867 .Helenin sin Franc Križaj, poročen s TE­REZIJO PERKO *1829, otroci: Janez *9. de­cembra 1851, služi v Sinji Gorici, Marija *1. aprila 1854, Valentin *14. februarja 1856, na Stari Vrhniki, Ivana *15. decembra 1860, +21. maja 1859, Anton *7. januarja 1863, Antonija *28. maja 1865, +18. avgusta 1869, Apolonija *28. decembra 1867 152 Krašovc (OKrašovc, Novak) .JANEZ ŽNIDERŠIČ (Shnidershizh) *11. marca 1799, HELENA KOREN *1796, otro­ci: Andrej *30. septembra 1822, Martin *3. septembra 1823, sedlarski pomočnik, Janez *17. maja 1829, vojak, poročen 10. septembra 1860, železniški čuvaj, v Gradcu, Franc *9. septembra 1833 v Trstu, Matjaž *19. februar­ja 1838, poročen 1869 v Trst, Marija *1826 .Janezov sin Andrej Žnideršič, poročen z URŠULO VOLJČ *12. oktobra 1823, otroci: Franc *2. oktobra 1850, Ivana *23. decem­bra 1855, Marija *2. oktobra 1858, Uršula *7. septembra 1861, Ana *10. junija 1863, Ignac *1. avgusta 1865, Frančiška *19. decembra 1867 Helena KRAŠOVEC, vdova, *1761, +1854 .JANEZ ŽNIDERŠIČ *11. maja 1799, KA­TARINA LESKOVIC, (Janezova tretja žena), *19. aprila 1824, prej prebivala v hiši št. 155, +5. avgusta 1864 153 pri Juračet (per Jurazhet) OJurče .JAKOB VOLJČ (VALIČ)*8. julija 1801, URŠULA PETROVČIČ (Petrovzhizh) *1797, otroci: Janez *16. maja 1829, vojak, Jakob *18. julija 1832, vojak, poročen v hišo št. 22, Uršula *1823, Jera *1826, poročena v Hrib št. 11, Franc *3. decembra 1835, poročen 4. februarja 1861, kupil hišo št. 216, Marija *1838, poročena 1866 v Verd št. 25, Jernej *29. julija 1841 .VALENTIN VALIČ (VOLJČ), stari gospo­dar, *7. februarja 1763, +1847, sinova: Lo­vrenc *7. julija 1812, poročen 1843 na št. 138, Nikolaj *4. decembra 1816, poročen 1841 .Jakobov sin Janez Voljč, poročen 15. fe­bruarja 1858 z NEŽO GRUM s Stare Vrhnike št. 39,*12. decembra 1824, otroci: Ivana *27. decembra 1858, Jera *17. februarja 1861, Ja­nez *12. maja 1863, +15. marca 1864, Janez *14. junija 1865, +7. maja 1868 Ivana VOLJČ, Marijina nezakonska hči, *24. decembra 1864 v Verdu št. 25 154 pri Jurcu (per Jurzi) .JERNEJ PETROVČIČ (Petrovzhizh) *20. avgusta 1801, URŠULA PETRIČ *1798, +25. februarja 1868, otroci: Marija *1824, poro­čena 1844, Planina, Elizabeta *1827, poro­čena 1859, Gašper *5. januarja 1831, +1854, Franc *4. oktobra 1834, Luka *7. oktobra 1837, v Borovnici, Terezija *30. septembra 1840, poročena 1862 na št. 171 .GREGOR PETROVČIČ, stari gospodar, *7. marca 1772, +6. maja 1861, APOLONIJA *1773, +1849 . Jernej Petrovčič, drugič poročen 20. fe­bruarja 1860 na kajžo v Hribu št. 179 k vdovi ELIZABETI BRATINA .Jernejev sin Franc Petrovčič, poročen 21. septembra 1857 z MARIJO LANGENWAL­TER z Vrhnike št. 112, *1830, otroci: Franc *9. oktobra 1857, +20. oktobra 1857, Ivana *24. decembra 1858, Franc *8. marca 1861, Frančiška *22. oktobra 1862, Janez *8. sep­tembra 1864, Lovrenc *3. avgusta 1868 155 Gregork (OKošac) .LUKA GREGORKA *8. oktobra 1812, +3. maja 1859, MARIJA CANKAR (Zanker) iz Ligojne *1807, otroci: Jožef *4. marca 1842, Preserje, Janez *14. junija 1844, Verd, Ma­tevž *31. avgusta 1847, Borovnica, Valentin *14. februarja 1852, Frančiška *10. februarja 1855 pri Verbiču .Luka Gregorka, 14. januarja 1859 drugič poročen s KATARINO LESKOVIC iz Čuden­berga *19. aprila 1824, Katarina se je znova poročila 1866 v hišo št. 152 Martin MESEC, Stara Vrhnika 156 Cesar .JERNEJ ŽNIDERŠIČ (Shnidershizh) *18. avgusta 1810, MARIJA ČEDRON (Zhedron) *1801. otroci: Simon *13. oktobra 1830, vo­jak, +1856, Uršula *1825, poročena 1866, Ivana *1835, poročena 21. maja 1860 z že­lezniškim čuvajem, +1866, Marija *1839, poročena 21. februarja 1859 z železniškim čuvajem, Franc *30. septembra 1841, +1851, Terezija *14. septembra 1847, +1848 .JURIJ ČEDRON, stari gospodar, *15. apri­la 1768, +1847, NEŽA *1775, +1847 Neža ŽNIDERŠIČ, Alterlos, *15. januarja 1786 v Verdu št. 6 . SIMON KRAŠOVIC, Hrib, *23. oktober 1836, poročen 19. februarja 1866 z URŠU­LO ŽNIDERŠIČ *1828, otroci: mrtvorojena deklica 24. januarja 1867, Jera *13. marca 1868, +26. junija 1868, Janez Marko *23. aprila 1869 157 Podkrajec .JANEZ PIVK *1. aprila 1799, +1850, URŠU­LA KRIŽAJ *1808, +1850 otroci: Frančiška *1837, poročena v Ljubljano, +1841, Matevž *4. septembra 1840, Janez *17. junija 1847, vojak, Ljubljana .Janez Pivk, drugič poročen z URŠULO CANKAR *1817 (vdova Pivk se je 16. novem­bra 1859 poročila v hišo št. 149), hči: Marija *16. decembra 1851, +18. aprila 1857 .URBAN KAVČIČ *1827, MARIJA SUHA­DOLNIK *1830 Katarina PIVK, gospodarjeva sestra, *12. septembra 1804 158 Lovran .IVAN KRAŠOVIC *13. junija 1827, JERA MELE (Melle) *1815, +18. decembra 1869, otroci: Marija *9. septembra 1842, poročena s Francem Marušičem v hišo št. 179, Janez *9. decembra 1845, vojak, Jernej *24. avgu­sta 1847, Frančiška *8. septembra 1851 Marija KRAŠOVIC, Marijina nezakonska hči, *26. avgusta 1867, odšla z materjo k oči­mu, +1. avgusta 1869 .APOLONIJA, stara gospodinja, *1785, +1846, hčeri: Jera *1819, poročena 1844, Marija *1823, +1855 159 Dermašk, Dermašek .JAKOB KOŠIR (Koshir) *30. aprila 1819, poročen 1842, TEREZIJA PIŠLER (Pishler) *1821, iz hiše št. 67, otroci: Marija *22. janu­arja 1845, Jakob *5. avgusta 1847, (Ostrojar) v Mengšu, Janez *22. junija 1851, Anton *3. maja 1853, v Mengšu, Marija *24. januarja 1854, Andrej *19. novembra 1854, Ivana *25. aprila 1858, Frančiška *3. novembra 1859 .JERA KOŠIR, vdova, *1807, otroci: Ana *1827, poročena v hišo št. 230, Lovrenc *16. julija 1831, +1849, Magdalena *1834, poro­čena v Maribor, Jernej *1. avgusta 1837, po­ročen 1868 v Trst, Marija *oktobra 1839, po­ročena 1869 v Trstu, Elizabeta *31. oktobra 1841, +1841 Simon KOŠIR, Marijin nezakonski sin, *27. oktobra 1859, +20. julija 1861 Anton KOŠIR, Marijin nezakonski sin, *16. januarja 1866 160 Mešič (Meshiz, OMišec) .JERNEJ KRAŠOVIZ *15. avgusta 1785, 5. julija 1867, URŠULA *1787, +1852, otroci: Jernej *23. avgusta 1809, Uršula *1803, Bar­bara *1818 . Jernejev sin Jernej Krašovic, poročen z MARJETO ŠUŠTERŠIČ *1826, otroci: Uršula *1. oktobra 1849, +1851, Marija *1. avgusta 1851, Neža *29. oktobra 1854, Valentin *8. februarja 1857, Matjaž *6. februarja 1859, +22. februarja 1859, Gašper *29. decembra 1860, +14. januarja 1861, Anton *5. junija 1862, +28. januarja 1863, Frančiška *2. de­cembra 1863, Terezija *10. oktobra 1866, Franc *3. oktobra 1869 161 Točov ali Točin Luka .LUKA TAVČAR *10. oktobra 1777, +27. av­gusta 1852, ELIZABETA *1783, otroci: Kata­rina *1815, +13. julija 1866, Marija *1823 .Lukova hči Marija Tavčar, poročena 1866 z MATEVŽEM BIZJAKOM *20. septembra 1815, +1864 v Zagrebu, otroci: Tomaž *10. decembra 1854 (?!), +20. junija 1860 Ignac TAVČAR, nezakonski sin Marije in Janez Isteniča, gostača v Hribu, *15. julija 1865, +25. aprila 1867 . JANEZ ISTENIČ *14. decembra 1820, po­ročen 27. avgusta 1866 z Marijo Tavčar, vdo­vo Bizjak, hči: Terezija *14. oktobra 1866 162 Toča, Tišler . LOVRENC TOČA (Tozha) *7. avgusta 1798, MARIJA *1804, +1847, otroci: Jakob *6. aprila 1819, Matevž *15. septembra 1821 na Igu, Martin *27. oktobra 1823, Janez *11. junija 1828, vojak, Peter *17. junija 1830, vo­jak, Luka *13. oktobra 1840, +1844, Elizabe­ta *1838, 1844, Jera *15. marca 1844, Marija *21. avgusta 1846, +1848 Janez WOOLF, berač, *1771, +1843 .JANEZ JEREBIC *21. marca 1805, Žiri, NEŽA *2. januarja 1797, otroci: Neža *20. januarja 1828, služi v Ljubljani, Marija *18. januarja 1830, +30. januarja 1860, Mina *30. januarja 1835, poročena 30. januarja 1860 v Prevalje v preserski fari Katarina JEREBIC, Marijina nezakonska hči, *29. aprila 1853, +30. marca 1858 Ignac JEREBIC, Marijin nezakonski sin, *30. junija 1860 .Janezova hči Marija Jerebic, poročena 28. januarja 1861 z LUDVIKOM TISCHLERJEM6 *20. maja 1828 v Strasskirchnu na Bavar­skem, otroci: Ignac (pozakonjen ob materi­ni poroki), Janez *13. decembra 1861, Lud­vik *14. oktobra 1863, Ferdinand *24. maja 1865, +12. junija 1868, Rudolf *17. aprila 1867, Adalbert *23. aprila 1869 Pavel GRUM, Tišlerjev družabnik 163 Lukač (Lukazh) (posest Ignaca Flor­jančiča), OŽgajnar .JANEZ JUH (Juch) *5. maja 1804, Plani­na, URŠULA PIVK *1798, +1867, otroci iz 1. zakona: Jernej Hodnik *24. avgusta 1825, Janez Hodnik *12. oktobra 1827 v Ljubljani, vojak, +24. marca 1860 na vožnji na vlaku; hči iz 2. zakona: Marija *15. decembra 1836, poročena 1863 na Planino Marija SEVER, stara gospodinja *1782, +9. aprila 1860 Marija JUH, Janezova sestra, *1802 Elizabeta JUH, Janezova sestra *1808, +1844 na Gorenjskem 164 Zalaznik (Salasnig) .JURIJ ZALAZNIK *28. marca 1812, NEŽA GRANPOVČAN *1811, +8. januarja 1865, otroci: Andrej *30. oktobra 1840, poročen 1867, Tomaž *19. decembra 1842, +11. mar­ca 1860, Marija *4. oktobra 1844, +24. av­gusta 1849, Ignac *3. julija 1853 v Ljubljani, Frančiška *30. oktobra 1856 .NIKOLAJ ZALAZNIK, stari gospodar, *1. decembra 1783, *1849, URŠULA *1786, +16. decembra 1857, otroci: Gregor *3. marca 1824, vojak, Nikolaj *2. decembra 1814, vo­jak, Marija *1817, +1856 .Jurijev sin Andrej Zalaznik, poročen 4. fe­bruarja 1867 s HELENO VOLJČ z Vrhnike št. 86, *4. maja 1842 165 Funček (Funzk) OFuncek .JERNEJ BERTEL (Bertell) *9. avgusta 1801, JERA TOMC *1806, otroci: Anton *15. junija 1830, poročen 1865, vojak, Luka *10. oktobra 1836, vojak, Franc *3. oktobra 1839, poročen 24. maja 1869, Janez +3. aprila 1841 (ali 1842), vojak, Marija *1830, poročena 29. maja 1859 s Patent invalidom v Metliki, Martin *1. septembra 1844, vojak, Andrej *17. oktobra 1848, +1855 Neža TOMC *1803, +16. januarja 1865 .Jernejev sin Anton Bertel, 1865 poročen z MARIJO UMK iz Velike Ligojne, *2. avgusta 1822 Tomaž BERTEL, gospodarjev brat, +4. okto­bra 1864 166 Mihec .MATJAŽ GUŠTIN *16. februarja 1813, MARIJA ŽNIDERŠIČ *1814, +1855, otroci: Andrej *17. novembra 1839, Janez *23. julija 1841 na Hrvaškem, Ana *26. julija 1844 .Matjaž Guštin, drugič poročen z NEŽO TURK *1814 Franc GUŠTIN, Matjažev brat, *20. marca 1821, vojak, pisarniški sluga, poročen 1866 na Reko Terezija GUŠTIN, Matjaževa sestra *1817 167 Shgajnarji .JANEZ STANTA, *4. 5. 1810, +10. 4. 1860, ELIZABETA Kosar, *15. 11. 1812, Podlipa, otroka: Janez, *15. 8. 1850, Jera, *11. 2. 1854 .JAKOB STANTA, HELENA Kauzhizh Gašper Stanta, stari, *7. 1. 1779, + 3. 5. 1857, Marija, *1786, +20. 2.1860 168 Ceme (Zeme) .FRANC DOLAR, tretjinski kmet, *3. juli­ja 1816, +1850, z Brezovice, MARIJA JAKO­MIN *2. julija 1823, otroci: Frančiška *20. septembra 1845, Neža *4. januarja 1848, Marija *1. aprila 1849 v Sežani .JAKOB JAKOMINI, stari gospodar, *20. julija 1793, +1848, HELENA *1790, +1848, otroci: Tomaž *30. decembra 1828, v Lju­bljani, Sežani, Katarina *1825, Horjul .JAKOB KORENČAN iz Horjula *julija 1819, poročen z Marijo Jakomini, vdovo Do­lar Tomaž JAKOMINI, gospodinjin brat, *30. decembra 1828, poročen 1862 na Vrhniki, +1863 v Sežani 169 Tonček (Tonzhk) .ANTON STOPAR *12. januarja 1797, +1849, NEŽA *1803 .MATEVŽ PETKOVŠEK *18. septembra 1808, poročen s Stoparjevo vdovo NEŽO Apolonija MAČEK, vdova, *1769, 1845 .gospod TOMAŽ ŽNIDERŠIČ *8. decembra 1818, poročen 9. maja 1864 z JERO BREN­CE iz Preserja *1830, otroka: Jožef *1. marca 1865, Janez *3. aprila 1868, +17. julija 1868 170 Mihevc .NEŽA MIHEVC, vdova, *1790, +7. 7. 1869 .Nežin sin Pavel Mihevc *19. januarja 1826, +1855, poročen z MARIJO LAVRIN *julija 1824, otroci: Ana *22. julija 1848, +1848, Jakob *9. julija 1849, Francelj *1. decembra 1851, in Gereut Brezovic Neža MAJNIK, prej v hiši št. 5, *1772 .Marija Lavrin, vdova Mihevc, poročena z GAŠPERJEM MODRIJANOM *januar­ja 1819, +21. marca 1869, Janez *20. junija 1857, Pavel *24. januarja 1859, +17. julija 1859, Marija *10. januarja 1861, Anton *30. maja 1864, Pavel *22. januarja 1866, Franči­ška *3. decembra 1868 171 Čebron .JANEZ TURK *17. decembra 1792, +16. oktobra 1859, MARJETA *1810, +1. decem­bra 1871, otroci: Frančiška *1826, poročena 8. novembra 1868 v hišo št. 147, Uršula *21. oktobra 1833, poročena na Brezovico, +24. oktobra 1864, Neža *15. decembra 1837, po­ročena 1863 v Trst, Janez *5. junija 1840, Ana *19. julija 1843, +1848, Marija *3. janu­arja 1846, +1847, Jurij *4. aprila 1848 .Janezov sin Janez Turk, poročen 26. janu­arja 1863 s TEREZIJO PETROVČIČ *30. sep­tembra 1840, otroci: Janez *4. maja 1864, Marija *18. maja 1866, Katarina *14. novem­bra 1868, +1869 172 Andercet .ANTON PETKOVŠEK *15. januarja 1817, MARIJA NOVAK iz Verda št. 7 *18. maja 1795, +1855, otroci: Anton *1. junija 1845, +1855, Gašper *3. januarja 1849, Ivana *19. decembra 1851, +20. decembra 1861 .Anton Petkovšek, drugič poročen z MA­RIJO ŽAGAR iz Loža, otroci: Franc *27. sep­tembra 1856, +5. junija 1860, Jera *10. marca 1859, +10. aprila 1859, Mihael *27. septembra 1861 .ANDREJ PETKOVŠEK, stari gospodar, *30. novembra 1793, *28. marca 1858, NEŽA *1795, otroci: Andrej *21. septembra 1833 v Karlovcu na Hrvaškem, Elizabeta *1827, služi v Trstu, v Ljubljani Marija PETKOVŠEK, vdova, stara gospodinja, *1778 .Marijin sin Luka Petkovšek *10. oktobra 1822, poročen z BARBARO TAVČAR *1821 173 Jurgec .MARTIN PUSTAVRH *4. septembra 1802, +22. novembra 1862, NEŽA *1803, +1855, otroci: Martin *14. oktobra 1831, Andrej *21. septembra 1836, na Ogrskem, Janez *24. ju­nija 1838, vojak, Anton *17. maja 1844, Jera *1835, služi v Ljubljani, Marija *22. novem­bra 1848, poročena 1869, v Italiji, v Ismailea v Egiptu, Pavel *20. januarja 1847, vojak, na Ogrskem, Franc *29. januarja 1851, služi pri Lenarčiču .JURIJ PUSTAVRH, stari gospodar, *20. aprila 1780, +1858, JERA *1782, +1848 .Martinov sin Martin Pustavrh, poročen z NEŽO ZALAZNIK iz Hriba št. 30 *15. de­cembra 1827, otroci: Janez *12. junija 1867, Neža *marca 1855, v Borovnici, Marija *31. oktobra 1856, Marjeta *1. julija 1858, Ivana *15. septembra 1860, + 22. septembra 1861, Ana *19. julija 1862, Jernej *16. avgusta 1864, +8. februarja 1866 174 Tomec .MARTIN MELE *28. oktobra 1821, +5. januarja 1864, URŠULA SLOVŠA (Slousha) *oktober 1820, otroci: Frančiška *26. apri­la 1847, +1848, Franc *28. junija 1849, Luka *20. oktobra 1852, Jakob *25. julija 1856 Marija *27. avgusta 1842, poročena 1862 na Vrhniki, Ivana *7. maja 1859, +23. avgusta 1860 .Martin Mele, prvič poročen s HELENO +1845, otroka: Marija *17. avgusta 1842, Jer­nej *14. avgusta 1844, +1848 .Martinov sin Franc Mele, poročen z MA­RIJO KRAŠOVIC .MARTIN MELE, stari gospodar, *1783, +1845, hči: Marija *1827, poročena v Hrib 175 Lukan .FRANC CEME (Zeme) *1812, +1843, otro­ci: Franc *17. februarja 1834, Anton *30. maja 1836, na Hrvaškem .Francev sin Franc Ceme, poročen z MA­RIJO ČOT *1824, otroci: Ana *7. julija 1854, Marija *20. junija 1856, Neža *1. januarja 1858, +14. marca 1869, Frančiška *2. febru­arja 1860, Anton *8. januarja 1861, +15. ja­nuarja 1861, Janez *5. decembra 1861, +27. oktobra 1863, v sili krščen otrok * in +6. fe­bruarja 1863, Jera *13. februarja 1864, Janez *8. maja 1866 176 Jerše (Jershe) .JANEZ SKVARČA (Skvarzha) *16. maja 1799, +22. julija 1858, URŠULA *1806, 1854, otroci: Marija *1830, +1856, Ivana *15. aprila 1832, poročena 1864 v Pulj, Elizabeta *1836, Apolonija *1. februarja 1840, +1844, Janez *6. junija 1842, +1844, Franc *20. januarja 1845, služi v Verdu, Frančiška *1848, služi v Hribu, Elizabeta *28. oktobra 1836, poro­čena 1859, Franc *20. januarja 1845, služi v Verdu, Frančiška *1848, služi v Hribu .Janez Skvarča, drugič poročen z MARIJO OSREDKAR iz Črnega Vrha *1825 .MATIJA DOBROVOLJC *21. septembra 1829, poročen 28. februarja 1859 z ELIZA­BETO SKVARČA, Janezovo hčerjo, otroci: Matevž *21. septembra 1860, +29. oktobra 1861, Franc *23. septembra 1862, +23. okto­bra 1863, Jernej *18. avgusta 1864, Katarina *22. aprila 1867, Franc *8. oktobra 1869 Neža DOBROVOLJC *3. januarja 1859, neza­konska hči Elizabete Skvarča, pozakonjena z odločbo deželne vlade 3. julija 1868, št. 4534 Gregor STENTA (?), patentirani invalid, od­slovljen vojak s penzijo 177 Pušernič (Pushernizh, OPrešernišek, Škandrovše), gospod Alojz Mulej 178 Ignac stari Jelovšek (OKorenčan) .ALOJZ KORENČAN (Korenzhan) *13. junija 1802, +18. maja 1859 JERA *1814, go­stačka na Verdu, otroci: Jožef *5. februarja 1839, +1845, Frančiška *26. marca 1844, Drenov Grič, Marija *17. junija 1848 v Men­gšu, Terezija *29. septembra 1855 Ignac JELOVŠEK *13. februarja 1851, uče­nec v Kranju 179 Pelenc .JAKOB MARUŠIČ (Marushizh) *18. no­vembra 1822, MARIJA DRAŠLER (Dras­hler) iz Borovnice, *1826, otroci: Franc *5. oktobra 1844, Ana *18. junija 1846, služi v Trstu, Marija *4. junija 1850, služi v Trstu, Jožef *18. marca 1855, Frančiška *21. julija 1861, +6. junija 1863, Jakob *14. julija 1864, +8. avgusta 1864, Ivana *5. julija 1865 .JANEZ LUNDER *8. maja 1817, +1856, MARIJA MARUŠIČ *1804, +4. avgusta 1864, otroka: Marija *1831, +1856, Franc *8. no­vembra 1835, prihaja samo v cerkev .Jakobov sin Franc Marušič, poročen 25. januarja 1869 z MARIJO KRAŠOVIC z Vrh­nike št. 158 *9. septembra 1842, otroka: Ma­rija, predzakonska hči *26. avgusta 1867, +1. avgusta 1869, Frančiška *2. februarja 1869 180 Prešernovo (Preshernish, OŠkandro­va bajta), Alojz Mulej .JANEZ ZALAZNIK (Salasnik) *16. maja 1780, +19. julija 1862, MARIJA *1770, +29. novembra 1866, otroci: Janez *12. oktobra 1821, na Planini, Logatcu, Matjaž *19. fe­bruarja 1830, vojak, Celje, poročen 1867 v Eshegg, Jožef *9. maja 1834, vojak, +1865 ponesrečil na železnici, Anton *15. januarja 1839 .JANEZOV sin Anton Zalaznik, 1863 poro­čen z ELIZABETO LESKOVEC v hišo št. 111, otroka: Marija *1. septembra 1864, Franc *6. februarja 1866 181 .JOŽEF KLEMENČIČ (Klemenzhizh) *27. februarja 1797, URŠULA MAJER *1807, otroci: Jožef 6. januarja 1826, na Dunaju, Valentin Karel *23. aprila 1829, +1867 tifus, Frančiška *1831, Helena *1833, Ivana Bar­bara *30. novembra 1835, poročena 1858, Franc *22. septembra 1839, +1847, Ana *17. aprila 1843, poročena 1865, Ferdinand *31. maja 1841 Anton KLEMENČIČ, vdovec, *1774 182 Špehar (Opri Matevžk, gostilna) .IGNAC JELOVŠEK (Jelaushek) *7. ja­nuarja 1818, poročen 1846 z ANO JARC *1822, +30. avgusta 1861, otroci: Marija 16. februarja 1847, poročena 5. septembra 1864 na Voitsberg na Štajerskem, Ignac Alojz *5. februarja 1850, Ana Amalija *18. julija 1853, Franc Karel *4. decembra 1855, +15. oktobra 1868 v Ljubljani, Gabrijel Viktor7 *10. apri­la 1858, Alojzija Florentina *12. maja 1861, +13. decembra 1863 .FRANC RESNIK *18. julija 1829, MARIJA PETRIČ, hči: Jera Marija VAHARS iz Idrije, kuharica pri žan­darjih 183 Jelovšek .ANTON MARTIN JELOVŠEK (Jelousheg) *22. aprila 1781, +1846, otroci: Anton *23. maja 1810, uradnik v Ljubljani, Jožef *5. de­cembra 1812, Ignac *15. avgusta 1815, Ana *1817, Hrib, Frančiška *1823, Bled .Antonov sin Ignac Jelovšek, poročen z ANTONIJO PETRIČ *1830, +11. junija 1867 (! – verjetno 1857), otroci: Julijana +4. janu­arja 1852, poročena 17. januarja 1870, otro­ka: Julijana *4. januarja 1852, poročena 17. januarja 1870 s c. kr. sodnim adjunktom Ratkom, Marija *8. septembra 1856 .Ignac Jelovšek, 15. februarja 1858 ponov­no poročen z MARIJO SMUK, rojeno Oblak, *8. avgusta 1834, otroci: Janez *27. decem­bra 1858, +7. julija 1859, Aleksander Janez *3. februarja 1860, +7. oktobra 1863, Feliks Viljem *15. maja 1861, Karel Franc *12. sep­tembra 1862, v sili krščen deček * +18. ok­tobra 1863, Valentina Jožefa *14. februarja 1866, Albina Viktorija *10. decembra 1867, Frančiška *3. aprila 1869 184 Kralovše (Kraloushe) .MARIJA OBLAK, vdova, *1808, otroci: Ja­nez *7. maja 1833, duhovnik, Jernej *8. maja 1837, Marija *8. avgusta 1834, poročena na Vrhniko, dvojčki *29. oktobra 1835 Karoli­na, +8. januarja 1858, Uršula, poročena na Vrhniko v hišo št. 135 .Marijin sin Jernej Oblak, 20. avgusta 1860 poročen z ANO DOLENC iz Škofje Loke *1842, otroci: Janez *29. junija 1861, +2. aprila 1866, Franc *14. januarja 1863, +17. aprila 1865, Marija *15. aprila 1864, +14. aprila 1865, Ivana *29. maja 1866, Avgust *3. septembra 1867, Janez *11. avgusta 1869 Gašper OBLAK *1819, sorodnik Marija OBLAK *1829, sorodnik Ivana MRZLIKAR, nezakonska hči Marije Mrzlikar, *12. maja 1846, sirota Jakob SAŠ (Sash), hlapec, *24. julija 1785, +1850 185 Mitnica (Oposest Fr. Goloba) 186 Klemenčičev mlin – idrijsko skladišče, v posesti gospoda J. Jelovška (Opodrto) Marija URCH, dekla 187 idrijsko skladišče 188 Košak .GAŠPER SLABE *2. januarja 1814, MAR­JETA KRAŠOVC *1802, otroci: Matjaž *16. februar 1829, Simon *26. oktobra 1842, +1844, Jakob *13. julija 1844, Ana *1831, poročena na Vrhniko v hišo št. 25, Marija *1837 .MATEVŽ FURLAN *1. avgusta 1795, +23. junija 1867, MARIJA RUPNIK *1806, otroci: Tomaž *8. decembra 1843, poročen 1869 v Trst kot sedlar, Martin *5. novembra 1846, na Hrvaškem, Marija *1835, v Trstu, Jera 13. marca 1845, v Trstu 189 Stebel, Stebilj .GREGOR ŠUŠTERSIČ (Shustershizh) *7. aprila 1781, 1856, MARIJA *1782, +7. janu­arja 1865, otroci: Anton *4. junija 1810, Ja­kob *1. julija 1823, Marjeta *1826, poročena v hišo št. 160 .Gregorjev sin Anton Šušteršič, poročen z URŠULO TURŠIČ (Turshizh) s Preske *17. oktobra 1826, +1850, otroka: Simon *23. ok­tobra 1843, +1855, Marija *29. avgusta 1849, +1849 .Gregor Šušteršič, drugič poročen z MA­RIJO TOMINC iz Zaplane *1825, otroci: Ma­rija *24. avgusta 1851, Franc *6. septembra 1855, Mihael *22. septembra 1858, Jakob 4. julija 1862, neznano kje, +24. februarja 1863, Janez *22. decembra 1863, Ivana *27. decembra 1866 190 Safran – prodano in družina Verne se je preselila v Ljubljano .FILIP ZADNIK (Sadnig) *19. aprila 1808, MARIJA *1804 .JANEZ VERNE *4. decembra 1804, +8. ja­nuarja 1864, URŠULA STEINMETZ *18. ok­tobra 1813, otroci: Marija *29. januarja 1842, Albert *7. aprila 1843, Karolina *20. oktobra 1844, Jožefa *23. marca 1848, Frančiška *16. februarja 1850, Julijana *9. decembra 1851, +28. aprila 1858 .ANDREJ KOČEVAR s Planine *27. no­vembra 1838, poročen 18. februarja 1867 s FRANČIŠKO ŽITKO iz Verda *13. februarja 1847, otroka: Franc *16. aprila 1868, Ana *21. julija 1869 191 Mantua Franc Golob 192 Omejc .ANTON KRIŽAJ (Krishaj) *17. januarja 1803, +25. junija 1869, URŠULA *1806, +23. marca 1857, otroci: Anton *4. aprila 1829, poročen 1857 v Trst, Jurij *8. aprila 1830, v Trstu, Mihael *15. julija 1832, poročen 31. maja 1858, +22. maja 1866, Luka *15. okto­bra 1833, +22. avgusta 1858, Janez *27. av­gusta 1836, +1853, Jožef *10. marca 1838, poročen 1862 v Hrib št. 57, Gregor *7. marca 1842, poročen 4. februarja 1861, v Ljubljani, na železnici, gostač, na Ogrskem, Matevž *21. julija 1845, vojak, poročen 1874 v Trst, Marija *1831, poročena v Hrib št. 43, +1854 .Anton Križaj, drugič poročen 9. septembra 1857 z MARIJO MARINŠEK, rojeno Jesenovič *6. avgusta 1817, otroci: Jakob *7. julija 1859, +10. aprila 1860, Marija *5. avgusta 1861 .Antonov sin Anton Križaj, poročen z ELI­ZABETO *1833, sin: Franc *1854, vsi trije v Trstu 193 Jeršek .LUKA GRUM *24. oktobra 1774, +23. maja 1864, KATARINA *1775, +1847 .ANDREJ JURCA *novembra 1823, MARI­JA SEME *1830, otroci: Matjaž *9. februarja 1851, +1855, Marija *26. septembra 1857, He­lena *10. aprila 1862 Marija JEŽ *1821, +15. junija 1860, gluha, Elizabeta JEŽ *1823 v Ljubljani, Andrej JEŽ *30. novembra 1833, +26. junija 1860, služi .Marija SKVARČA (Squarze), vdova, *1781, +1843, sin: Jožef *15. marca 1806, vojak Antonija SEME, Grumova sorodnica, *13. junija 1840 v Postojni 194 Janez Jelovšek, varovanci (Ostara šola, Josip Kos) 195 Andrejček .ANTON VERBIČ, mesar, *15. septembra 1822, MARIJA ŽONTA (Shonta) *1830, otro­ka: Lovrenc *7. avgusta 1847, Franc *27. ok­tobra 1853, Andrej *22. novembra 1856, Ma­rija *28. marca 1850, Janez *4. junija 1860, Jožef *29. januarja 1867 196 (OSeršek) .JURIJ SERŠE (Sershe) *27. marca 1811, BARBARA JANKA *1815, +17. decembra 1860, otroci: Jera *1836, poročena 1862 na Hrvaško, Matevž *10. septembra 1839 na Hrvaškem, Jožef *14. marca 1842, motilec maš, malopridnež, Neža *20. januarja 1845, služi v Trstu, Anton *31. maja 1847, v Bev­kah, Ljubljani, Marija *22. marca 1854 .LUCIJA SERŠE, stara gospodinja, *1783, +28. aprila 1861, otroci: Martin *21. oktobra 1824, služi, Neža *1827, poročena na Hrva­ško, +1858 Tomaž SERŠE, Matevž *15. septembra 1820, služi na Mirkah 197 Kervinc (Kervinz) .JURIJ KERVINA *21. marca 1809, +1847, NEŽA *1806, sin: Janez *11. maja 1838 .JOŽEF KERVINA, stari gospodar, *15. marca 1763, +1848, MARIJA *1782, +1847, otroka: Jera, *1844, poročena v Ljubljano, Marija, služi v Ljubljani .ANTON ŠUŠTERŠIČ iz hiše št. 139 *1. februarja 1817, URŠULA ZALAZNIK *1811, otroci: Anton *6. oktobra 1838, na Koroškem, Andrej *21. novembra 1841, na Koroškem, Martin *12. oktobra 1848, Jera *1836, +25. decembra 1860, Marija *6. avgusta 1852 .IGNAC KAREL ŠUŠTERIČ, gospodarjev brat, *9. oktobra 1822, BARBARA *1824, Planina, poročena 1861 .NEŽA KERVINA *1806, 21. avgusta 1857, SIN: Janez *11. maja 1838, vojak na Reki 198 Smuk .JANEZ SMUK *6. decembra 1801, IVANA *1805, otroci: Franc *23. marca 1825, Ja­nez *8. avgusta 1831, Marija *28. novembra 1821, Ana *26. maja 1827 .Janez Smuk, drugič poročen z URŠULO *1926 199 Štantman .LOVRENC PETKOVŠEK *7. avgusta 1815, poročen 1842 z MARIJO RODE s Stare Vrh­nike št. 41, *26. novembra 1818, +1855, otro­ci: Marija *25. marca 1844, +1848, Terezija *13. oktobra 1846 na Stari Vrhniki, Marija *27. marca 1849, +1850, Marija *5. februarja 1854, +19. maja 1859 .Lovrenc Petkavšek, drugič poročen z MA­RIJO MELE z Vrhnike št. 194 *1827, otroci: Marija *2. maja 1866, Frančiška 2. decem­bra 1856, +13. aprila 1859, Elizabeta *18. novembra 1858, +9. oktobra 1862, Lovrenc, fluit filia, *8. avgusta 1862 .Jernej PETKOVŠEK, gospodarjev brat, *1. avgusta 1826, +1864 v ljubljanski bolnišni­ci, Jera PETKOVŠEK, gospodarjeva sestra, *1806, poročena v Toplice, Uršula Petkov­šek, gospodarjeva sestra, *1840, v Ljubljani, Jožefa PETKOVŠEK, gospodarjeva sestra, *1824 .GAŠPER HOMOVC, posestnik, iz Rovt, *21. decembra 1813, MARIJA POŽENEL, rojena Albreht, iz Črnega Vrha, *28. julija 1807, otroci: Matjaž *12. februarja 1844, Rovte, Terezija *31. julija 1845, poročena 13. septembra 1869 s Petrom Porenta, Marjana *14. septembra 1847 Marjana ALBREHT, Marijina hči iz prvega zakona, *21. marca 1835, Podgora 200 Agatca .JURIJ GABROVŠEK *24. aprila 1811, če­vljar, MARIJA JESENOVIC, vdova Tomšič, *1811, otroka: Marija *19. decembra 1840, Terezija *15. oktobra 1843, Jakob *15. julija 1846, + Marijina otroka iz zakona s Tomšičem: Ja­nez *24. decembra 1833, gostač v Verdu, Ur­šula *1835, poročena 1867 v Trst Jožef TOMŠIČ, Uršin nezakonski sin, *5. marca 1859, +25. julija 1860 Agata TOMŠIČ, stara gospodinja, *1775, +1844 201 Štancar (Shtanzer) .ANTON DOLENC *15. januarja 1805, KA­TARINA BOGATAJ *1811, otroci: Gregor *26. februarja 1839, vojak na Koroškem, Marjeta *11. julija 1841, +1850, Jakob *30. junija 1846, +1848 Andrej OBLAK, stari gospodar, *27. novem­bra 1767, +1846 202 Šlosek (Shlosk) .FRANC MAČEK (Mazhek) *28. januar­ja 1817, +9. avgusta 1865, MARIJA ŽITKO (Shitko) iz Podlipe *9. januarja 1825, otroci: Valentin *13. februarja 1843, Janez *19. ok­tobra 1844, ne obiskuje cerkve, zanesenjak, Franc *18. aprila 1847, vojak .JANEZ GREGORKA z Vrhnike št. 146, *20. aprila 1845, poročen 26. oktobra 1868 z vdovo Marijo Žitko .Tomaž Maček, vodovec, *17. decembra 1775, +1849, hči: Marija *1827 .Francov sin Valentin Maček, poročen 16. novembra 1868 s KATARINO GREGORKA s Sapa *6. novembra 1842, hči: Marija *1. sep­tembra 1869 203 .TOMAŽ DERENČIN (Derenzhin) *18. de­cembra 1823, +1854, brat Luka *1. oktobra 1831, vojak, sestra Marija *1825, poročena 1863 v Dolena št. 49, sestra Ivana *1830, po­ročena 10. septembra 1860 z železniškim čuvajem .JURIJ RODE, aprila 1820 poročen z ELIZA­BETO BAJT *1826, otroci: Franc *4. decem­bra 1848, Marija *13. aprila 1850, +17. junija 1863, Helena *25. februarja 1856, Frančiška *28. aprila 1853, Ivana *6. junija 1858, Ana *5. avgusta 1860, +5. aprila 1862, Neža *15. januarja 1863, Elizabeta *9. novembra 1865, +9. januarja 1868 Janez BAJT, nezakonski sin Elizabete Bajt, *20. oktobra 1844, v Verdu, vojak 204 Čuk (Zhuk) .JERNEJ UMK *16. avgust 1782, +1845, JERA *1787, +1853, otroci: Gregor *25. fe­bruarja 1813, vojak v Celju, Jurij *1. aprila 1820, vojak, poročen na Vrhniko št. 25, Ma­rija *1815, Trst, Helena *1824 Franc UMK, nezakonski sin Marije, *29. ja­nuarja 1837, najdenček v Trstu .JAKOB JERINA iz Logatca, posestnik, go­stilničar, *12. julija 1802, URŠULA s Stare Vrhnike, *18. oktobra 1806 205 Medič (Medizh, OMedic) .JERNEJ KENK *19. avgusta 1809, 4 leta v Trstu, gostač na Vrhniki, MARIJA SMOLE *8. maja 1811, hči: Marija *1838 .Marija KENK, stara gospodinja, *1785, +1852, sinova: Gregor *11. marca 1820, vo­jak, poročen v Ljubljano, Anton *12. maja 1824, vojak, v Trstu Anton KENK, brat, *12. maja 1824, vojak, v Trstu, poročen 1864 206 Kopačk (Kopazhk) .ANDREJ GOLOB *14. september 1818, po­ročen novembra 1843 z MARIJO LESKOVIC iz Hoterdšice *9. decembra 1814, otroci: Jo­žef *5. marca 1846, +1846, Franc *23. sep­tembra 1848, v Ljubljani, Marija *30. januar­ja 1854, Janez *25. junija 1858, Valentin *9. februarja 1860, +16. junija 1863, Marija *30. januarja 1854, Ivana *25. junija 1858, Valen­tin *9. februarja 1860, +6. junija 1863 .MIHAEL GOLOB, stari gospodar, *27. av­gusta 1789, HELENA *1799, otroci: Andrej *14. novembra 1818, Valentin *5. februarja 1854, poročena v Ljubljano, Marija *1830, Trst, Uršula *1825, babica, poročena v Trst, Neža *1827, poročena 1861 v Ljubljano, vdo­va, Apolonija *1829, poročena 1861 v Lju­bljano, Terezija *1832, služi v Trstu Uršula GOLOB, stara gospodinja, *1767, 1840 .Valentin GOLOB, gospodarjev brat, *5. februarja 1834, poročen v Ljubljano, gospo­darjeve sestre: Marija *1820, Lucija *1828, Apolonija *1829, Terezija *1832 GOLOB 207 .JURIJ NAGODE *21. aprila 1775, +22. sep­tembra 1857, HELENA *1789 Elizabeta CANKER, prejšnja posestnica, *1789 Katarina VARŠEK, sorodnica, *17. aprila 1835, v Ljubljani .JANEZ PETAVS *27. decembra 1828, HE­LENA UMK *1824, otroci: Marija *9. sep­tembra 1853, Ivana *maja 1858, Janez *14. avgusta 1860, +6. marca 1865, Franc *25. septembra 1863, Janez *13. aprila 1866 Helena TERTINAN +1. januarja 1863 208 (pri) Padarčku (Padarzhk) .PRIMOŽ JAPELJ *27. maja 1796, +1846, JERA *1801, otroci: Primož *27. maja 1829, Valentin *14. februarja 1835, +1868 na Koro­škem, Jera *1831, Marija *1838, poročena 1863 v Ljubljano, Jakob *30. aprila 1841, v Idriji .Marija KUNC, stara gospodinja, *1769, +1853, Lučko (Luka) *19. oktobra 1808 .Primožev sin Primož Japelj, poročen z MARIJO PAJSAR iz Podlipe, *1831, otro­ci: Janez *26. aprila 1856, +10. septembra 1857, dvojčka Valentin in Franc *9. febru­arja 1858, Marija *30. septembra 1853, Ana *17. julija 1860, +27. julija 1860, Lovrenc *5. avgusta 1863, Frančiška *27. februarja 1867, +21. junija 1868 209 Merva (OMrva) (Mrvc) .TOMAŽ PODLIPC (Podlipz) *10. decem­bra 1804, ANA *1806, otroci: Marija *1826, poročena, v Logatcu, Neža *1832, poročena na Planino(?), Frančiška *1835, poročena v hišo št. 86, Ivana *1838, poročena 15. septem­bra 1862 na Vrhniko št. 55, Ana *25. junija 1841, poročena 16. februarja 1859 v hišo št. 109, Valentin *22. januarja 1837, na Ogrskem .Tomaž Podlipc, ponovno poročen z ANO INSTERLE *1805, +8. novembra 1857 in 31. marca 1858 v tretjič z MARJETO 210 pri Martinu .MARTIN MUSEC *5. oktobra 1817, FRAN­ČIŠKA KOSMAN *1813, +12. novembra 1866, otroci: Franc *27. marca 1846, na Hrvaškem, Marija *22. marca 1840, poročena 1867 v Verdu, Uršula *19. oktobra 1841, (poročena) s Martinom Krehtnerjem Jožef MUSEC, nezakonski sin Marije, *17. marca 1865, +21. maja 1868 Frančiška MUSEC, nezakonska hči Uršule, *9. februarja 1866 .FRANC MALIVRH s Sv. Jošta, gostač, *1831, poročen 4. marca 1867 z Marijo Mu­sec, hči: Marija *30. decembra 1867 211 Pri Šarovem Janezu .JANEZ BRENČIČ iz Verda št. 30, *11. ja­nuarja 1822, MARIJA DOLENC iz Hriba *1825, +30. maja 1865, otroci: Franc *30. aprila 1850, vagabund, Janez *28. julija 1848, +1866 v Šmartnem pod Šmarno goro zaradi kolere, Anton *10. aprila 1852, služi v Logatcu, Jakob *26. aprila 1858, Marija *11. aprila 1855, +3. maja 1863 212 Bajten Janez .JANEZ OVSENK *11. MAJA 1811, ELIZA­BETA ALBREHT *1815, otroci: Andrej *22. oktobra 1839, v Sapu, Marija *21. marca 1863, v Ljubljani, v Trstu, Ana *julija 1850, Frančiška 22. marca 1847, v Ljubljani 213 Šimen .JURIJ VELKAVRH *8. aprila 1811, NEŽA HABE *1814, +28. oktobra 1864, otroci: Va­lentin *13. februarja 1850, služi na Stari Vrhniki, Jurij *12. aprila 1845, služi, Franc *13. septembra 1857, Matevž *18. septembra 1852 .SIMON PETAVS *29. septembra 1811, KA­TARINA KOZJAK *1821, otroci: Simon *13. oktobra 1854, Neža *22. decembra 1847, po­ročena 11. februarja 1867 na št. 125, Marija *5. aprila 1851, +29. avgusta 1853, Marija *26. oktobra 1857 214 Lenarčič .ANDREJ LENARČIČ *1. novembra 1802, MARIJA SIMON z Vrhnike št. 26 *1833, otroci: Jožef Andrej *22. februarja 1856, Marija *17. avgusta 1857, Andrej *12. sep­tembra 1859, Karolina Frančiška *28. okto­bra 1860, +22. avgusta 1861, Ivana *22. juni­ja 1862, Frančiška *5. novembra 1863, Ana *12. februarja 1865, Janez *16. septembra 1866, Julijana *14. januarja 1868, Karolina *18. avgusta 1869 215 (Opri Žgajnarju) .BOŠTJAN GOVEKAR iz Godoviča *1823, NEŽA BIZELAK *1827, otroci: Ivana *11. decembra 1856, Terezija *13. oktobra 1858, +14. oktobra 1858, Marjeta *9. julija 1864 – izseljenci Ferdinand iz Podlipe 216 (Carla) .JAKOB STANTA, drugič poročen z JERO KOPAČ iz Blatne Brezovice št. 24 *28. febru­arja 1817, otroka: Janez *16. aprila 1857, +26. julija 1857 Jernej *13. avgusta 1843, služi na Koroškem 217 (OStari novakec, Gregorka na Košaci) .SIMON PETKOVŠEK *20. oktobra, KATA­RINA MUŠEK (Mushek) *5. novembra 1808 218 (pri) Žgajnarjevem bajerju (OAerar) .JAKOB STANTA *4. julija 1813, HELENA *1811, +1853, otroci: Jakob *15. januarja 1842, Ignac *17. julija 1844, +1850, Terezija *1. oktobra 1846, Neža *1851, +1854 O219 Aerar O220 Aerar O221 Aerar .ANDREJ WALAND *20. novembra 1799, +22. marca 1848, MARIJA *15. januarja 1801, 23. oktobra 1872, otroci: Jožefa *1829, Helena *1836, poročena 1853, Marija *29. novembra 1831, +11. julija 1851 .MATIJA JANŽEKOVIČ, zdravnik, *1824, JOŽEFINA SPERL *1827 iz Gradca, otroka: Vladimir Alfred *1863, Elvira Ballisch *1869 .ANTON KOMOTAR, notar iz Sevnice, *1854, KATARINA RABIČ, vdova FLIS, *1869, sin Anton *1812 222 (OStari Storž) . PETER ČELEŠNIK *22. junija 1809, MA­RIJA *1807, +1. januarja 1858, otroci: Luka *11. oktobra 1838, vojak, Anton *31. maja 1842, vojak, Blaž 1. februarja 1849, v Bev­kah, Lucija *9. decembra 1835, poročena 16. septembra 1861, sorodnica na Vrhniki, Ma­rija *1846, služi v Ljubljani, Frančiška *27. oktobra 1853, Neža *20. januarja 1858 .Peter Čelešnik, znova poročen 3. maja 1858 s KATARINO TERČEK *28. aprila 1822, otroci: Franc *maja 1859, Ignac *23. julija 1862 .GREGOR GRUM, posestnik, *24. marca 1824, poročen 16. septembra 1861 z Luci­jo Čelesnik, otroka: Marija *20. novembra 1862, Jurij *22. aprila 1865 223 (OPovšetov Šimen) .SIMON PETKOVŠEK, *20. 10. 1807, + 9. 1. 1881, KATARINA, *1800, + 6. 1. 1887 .MATEVŽ VELKAVRH, *19. 9. 1852, MA­RIJA Krašovic, *31. 5. 1852, +7. 2. 1894 Opombe: 1 Janez Kos, Prebivalstvo Stare Vrhnike po popisu duš od leta 1834 do 1847, Vrniški razgledi, leto 11, Vrhni­ško muzejsko društvo, Vrhnika 2010, str. 65–83. 2 Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski urad Vrhni­ka, status animarum, III. knjiga,1778–1869 (1847–1870). Zadnji podatek so vanj vpisali leta 1871. 3 Nadškofijski arhiv Ljubljana, Župnijski urad Vrhni­ka, status animarum 1775–1851 (1834–1847). 4 Hišna imena, ki jih je zapisal Rafael Ogrin, so ozna­čena s krogcem (O). 5 Peter Lenassi (*1835, +1904) je bil vrhniški župan (Glej Vrhniške razglede, letnik 9, 2008, str. 100–102). 6 Ded znanega vrhniškega fotografa Ivana Tischlerja (1887–1983). 7 Gabrijel Jelovšek je bil od leta 1889 do 1908 vrhniški župan. VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Repova, nekdanja Jelovškova hiša Ob potoku (Cankar: "Zakleti graščini podobna") (Nekdanji Vrhničani, Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika (1963), str. 23). VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Panorama Vrhnike, foto: Ivan Tischler (razglednica last: Janez Žitko). VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA VRHNIŠKO PREBIVALSTVO PO POPISU DUŠ SREDI 19. STOLETJA Polona Zalokar Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (III. del) Voljčeva cesta in Klis Osrednji del mesta Vrhnike nosi ledinsko ime na Klisu. Ime je dobilo po spodnjem delu potoka Bela, ki se v svojem zgornjem toku proti izvi­ru oži v pravo sotesko ali klis in je šele kasneje dobil značilno slovensko ime po kamniti, ob­časno suhi, beli strugi.1 Je edini znani primer takšnega rečnega imena na Slovenskem.2 Nekdaj se je na Klisu razprostirala rodovitna ravnica z dolgimi in ozkimi njivami, na ka­terih so sejali žito in deteljo ter sadili koruzo in krompir.3 Med njivami so potekale poti, ena od Sokolskega doma mimo Štirnove hiše in Jerebovega kozolca do Stare ceste; druga med Glažarjevo in Žibertovo hišo, od katere je šla pot čez Žontovo dvorišče na Staro ce­sto, od nje pa se je cepila pot tudi proti Trža­ški cesti med Lenarčičevo hišo in Kunstljevo vilo; tretja je tekla za Kunstljevo vilo mimo dvorišča Sokolskega doma proti poti, ki je po­vezovala Tržaško cesto mimo Skvarčeve hiše s Polancovim malnom – kasnejšo Pišlerjevo zbiralnico zdravilnih zelišč ob Beli; četrta je vodila ob potoku do Stare ceste in peta med njivami mimo ograje Ivane Ogrin do Voljče­ve ceste, kjer je ob križišču s cesto sredi poti stal lesen vrteči križ in dopuščal pot samo pešcem. Na Klisu sta se že leta 1869 nahajali tudi dve vodni napravi. V bližini ali celo na mestu kasnejše Pišlerjeve destilarne je stal mlin s stopami gospoda Ignaca Simona, ne­koliko višje na robu Klisa pa mlin Jelovško­vih dedičev, poznejši Habetov mlin.4 Klis na mapi franciscejskega katastra, 1824 (Hrani Ar­hiv Republike Slovenije). Pogled na Vrhniko z Drče, 1882, olje na platnu (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). V 30. letih preteklega stoletja je na Klisu nastala prva Štirnova hiša, sledila ji je Ko­gojeva na današnji Krožni poti, h Klisu pa moramo šteti še v zadnjih desetletjih nasta­le ulice Na Zelenici, Cesto gradenj, Poštno in Krpanovo ulico ter trg Karla Grabeljška. V povojnem ureditvenem načrtu naj bi na Klisu nastal trg Vrhnike z javnim parkom, a je ostalo le pri načrtih.5 Najprej so pozida­li pošto in trgovino, nato so postavili zdra­vstveni dom, več stanovanjskih dvojčkov in različno velikih stanovanjskih blokov, v katere so se vselili delavci novo nastajajoče industrije na Vrhniki in oficirske družine. Sokolski dom so preuredili v Dom jugoslo­vanske ljudske armade, med upravnimi in večstanovanjskimi stavbami pa so nastale tudi posamezne hiše. Žetev žita na Klisu, z leve: Ivana Ko­goj, Stanko Kogoj in Mici Jereb. V ozadju Kunstljeva vila, Sokolski dom in Verbičeva hiša, 1936 (foto last: Sta­nislav Kogoj). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Povsem drugačen je zgodovinski razvoj dol­ge povezovalne Voljčeve ceste, ki se vije od konca Stare ceste na severu, se vzpenja do župnijske cerkve sv. Pavla na Hribu ter se iz­teka proti Tržaški cesti na jugozahodu. Prav gotovo jo glede na smer in staro poselitev od prazgodovine dalje6 lahko štejemo med najstarejše vrhniške ulice. Tod mimo je te­kla znana prazgodovinska jantrna pot med Italijo in Baltikom in po legendi o Argonav­tih prazgodovinska trgovska pot med Črnim morjem in severnim Jadranom.7 Nasledila jo je 0,4 m debela in 3,75 m široka rimska cesta, sestavljena iz velikih lomljencev, vezanih na malto, ki je bila odkrita ob južni strani poznoantične utrdbe na Gradišču. O poteku rimske ceste skozi naselje je pisal tudi pod­lipski duhovnik in pisatelj Peter Hitzinger,8 medtem ko je kustos ljubljanskega deželne­ga muzeja Walter Schmid na majhni izkopni površini znotraj utrdbe leta 1916 našel 5 m široko cesto iz nasutega gramoza.9 Med pomembnejše ostaline rimske naselbi­ne Nauportus, predhodnika današnje Vrh­nike, sodijo tudi v župnijsko cerkev sv. Pavla vzidani štirje napisni kamni. Leta 1507 jih je opazil humanist in zbiralec rimskih na­pisov Avguštin Prygl – Tyfernus.10 Nagrob­nik Kanutiji Pavli in Fulgini Prokli iz pozno republikanskega ali zgodnje avgustejskega obdobja,11 ki izvira morda iz antičnega poko­pališča ob omenjeni rimski cesti pod vznož­jem Svete Trojice,12 še vedno lahko vidimo pri glavnem vhodu v cerkev. Drugi napis v kamnu iz prve polovice 1. stol. pr. Kr., ki govori o vaških načelnikih, ki sta po sklepu vasi dala postaviti stebrišče, je bil prenesen v nadškofijsko palačo v Ljubljani, kjer je bil ponovno odkrit ob njeni prenovi leta 199313 in prenesen v hrambo Narodnemu muzeju Slovenije. Epigraf iz prve polovice 1. stol. pr. Kr., ki omenja svetišče boginje Aequorne, se je verjetno izgubil pri tretji zidavi cerkve Sv. Pavla leta 1628.14 Četrti napisni kamen z velikimi črkami so pri rušenju cerkve leta 1850 ponovno vzidali v novo cerkev.15 Zatonu rimskega imperija je sledilo precej burno obdobje preseljevanja ljudstev. Pre­ko širšega ljubljanskega prostora so v sme­ri proti Padski nižini več stoletij prodirali Zahodni Goti, Huni, Langobardi, Vzhodni Goti, Avari in nenazadnje Slovani.16 Življe­nje na zahodnem robu Ljubljanskega barja je ponovno oživelo v srednjem veku. S pora­stom prebivalstva, izboljšanimi komunika­cijskimi sredstvi ter nastankom prvih trških in mestnih naselbin se je obnovila živahna trgovina med Italijo, slovenskimi deželami in Nemčijo.17 Ugodna lega ob pomembni prometni poti je omogočila razvoj Vrhnike v važno trgovsko postojanko. Na terasah ob vznožju Raskovca in sledovih Gradišča je okoli župnijske cerkve zraslo naselje Hrib z nekaj malih kmetov in bajtarjev.18 Na Voljče­vi cesti so živeli po večini tretjinski ali četr­tinski kmetje, ki so pripadali vrhniški cer­kveni gosposki. Grabenški Jelovški so bili podložni bokalški graščini,19 medtem ko je Jelovškova domačija z Vasi verjetno pripada­la logaškemu gospostvu.20 Kajžarji so hodili na dnino k večjim kmetom, mnogi pa so si pomagali z opravljanjem pomožnih del, ve­zanih na promet po Ljubljanici in cesti, ali z opravljanjem obrti.21 Hribski potok je bil prav primeren za razvoj usnjarske dejavnosti. Najstarejši podatek o strojarstvu je iz leta 1826 pri Maroltovih (danes Bricelj). V drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja srečamo usnjarne še pri Tomažetovih (Stržinar), Pečkajevih in Jeršinovičevih. Vodna sila je omogočala na­stanek več stoletij starega Jelovškovega mli­na in žage, s katerima so zadnja desetletja upravljali Stržinarjevi. V središču ulice je že konec 19. stoletja delovala Bučarjeva, ka­snejša Kranjčeva trgovina, ki jo je po drugi svetovni vojni zamenjala Mercatorjeva trgo­vina na Hribu, in pa Kosova, kasneje Turši­čeva mesarija ter Pečkajeva pekarija v začet­ku 20. stoletja. Cestni promet je spodbudil nastanek gostiln pri Andrejazu, Pečkaju, Grabenčanu (Istenič), Jeršinoviču in Kosu – Turšiču, ki edini še nadaljujejo tradicijo. Večina velikih enonadstropnih hiš je poleg lastnikove pogosto razširjene družine, v katero so bili vključeni tudi hlapci in dekle, nudila prostor mnogim podnajemnikom ali gostačem. Nekateri so živeli v težkih gmo­tnih razmerah, zato so se morali pogosto seliti iz hiše v hišo.22 To velja tudi za Can­karjevo družino, ki je krajši čas konca 19. stoletja prebivala v Terkmanovi (Egidij) in Andrejazovi hiši. Podnajemniki so opra­vljali poklice usnjarskega pomočnika (8), usnjarskega vajenca (5), davčnega usluž­benca (5), krojača (5), šivilje (4), mizarja (4), usnjarja (3), trgovske pomočnice (3) učitelja in učiteljice, zdravnika, odvetniškega pisar­ja, finančnika, uradnika, inštrumentarke, babice, branjevke, cerkovnika, brivca, trgo­vskega in krojaškega pomočnika, stavbne­ga kleparja, tesarja, usnjarskega hlapca ter trafikanta. Za bivanje je bila na razpolago tudi stara šola – mežnarija, v kateri je celo drugo polovico 19. stoletja delovala vrhni­ška šola, potem ko je med leti 1824 in 1852 gostovala v Jelovškovi hiši (Turšič).23 Po osnovni šoli se je v prostore naselila enole­tna Deželna gospodinjska šola, nastala po vzoru avstrijskih gospodinjskih šol s konca 19. stoletja.24 Kar nekaj fantov iz posestniških družin, poročen gospodar in tričlanska družina so poskusili iskati srečo v Ameriki, kamor so se izselili konec 19. ali v začetku 20. stole­tja. Na pot čez lužo jih je vodila želja po za­služku ali uspehu in vsaj v dveh primerih družinske razmere. Izseljenca Lovro Ferbe­žar in Janez Jerina sta se vrnila na Vrhniko. Vrhničani so radi odhajali tudi v Trst. V 70. letih 19. stoletja sta se tam poročila Andrej Dolenc (Jerina) in Simon Lenarčič (Berce), medtem ko se je Marija Jelovšek (Istenič) tam zaročila. V dobi živahnega tovorništva in prevozni­štva se je trg Vrhnika počasi razvijal. Z ra­stjo prebivalstva je rasla potreba po večjem svetišču, ki so ga domačini kar trikrat pove­čevali.25 Današnja župnijska cerkev sv. Pa­vla na Voljčevi cesti je sedež župnije, v virih prvič omenjene 1325,26 in sedež dekanije vsaj že od leta 1788.27 Skupaj z župniščem, s pokopališčem, kaplanijo in staro šolo je vseskozi predstavljala središče družabne­ga življenja na ulici, v katerega je bil vpet ves Hrib.28 V stari šoli so delovala cerkvena, prosvetna in človekoljubna društva, ki so v svojih vrstah združevala Vrhničane in pre­bivalce okoliških vasi. Po priključitvi vasi Hrib trgu Vrhnika29 je bil trg julija 1900 na novo oštevilčen in razdeljen na ulice. Da­našnja Voljčeva cesta je dobila ime Svetega Pavla cesta, ostale ulice pa so se imenovale: Nova cesta, Podlipska cesta, Veliki klanec, Stara cesta, Mali klanec, Rožna ulica, Idrij­ska cesta, Ob potoku, Pod sv. Trojico, Gradi­šče, Hrib, Raskovc in Tržaška cesta. Svetega Pavla cesta je bila z uličnim števil­čenjem leta 1934 preimenovana v Kotnikovo cesto. Ime je dobila po Karlu Kotniku (1875–1910), zadnjemu potomcu znane verdske veleposestniške družine in velikem dobro­tniku. Karel je študiral tehniko na Dunaju, kjer je ustanovil klub slovenskih tehnikov.30 V gospodarskem in narodnostnem razvoju Vrhnike je nadaljeval očetovo delo, ob smrti pa zapustil veliko vsoto Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.31 Njegov somišljenik lju­bljanski župan Ivan Hribar je po njem poi­menoval tudi ljubljansko Kotnikovo ulico.32 Druga svetovna vojna je zarezala tudi v življenje Kotnikove ceste. Po vojni so bili v nekdanje obrtniške, kmečko in trgovsko hišo naseljeni po večini delavci Industrije usnja Vrhnika in njihove družine ter neka­tere oficirske družine. Kasneje so se prese­lili v novozgrajene bloke na Klisu ali si po­stavili lastno hišo na Vrhniki. V župnišču je živela družina zdomca Blaža Turka, ki je služil kruh v Franciji. V Bricljevi delavnici je delovalo precej veliko državno podjetje Splošno mizarstvo Vrhnika pod vodstvom Ignacija Groma in pri Turšiču državna klav­nica. Ulica je bila med leti 1950 in 1953 pre­imenovana v Voljčevo cesto. Ime je dobila po partizanu in narodnemu heroju Ignacu Volj­ču (1904–1944), kovaču, rojenem na Vrhniki kmetu Jožefu in Mariji, rojeni Petkovšek. Kot zagovornik komunistične ideje se je leta 1941 priključil NOB, se vidneje udejstvoval znotraj slovenske komunistične partije in padel v boju z nemškimi okupatorji v Tro­bljah pri Slovenj Gradcu. Pokopan je v par­tizanski grobnici na Vrhniki, medtem ko njegov doprsni kip, delo kiparja V. Bratuža, hranijo v prostorih ZB NOV Vrhnika.33 V stavbni dediščini Voljčeve ceste se pojavlja­jo druga ob drugi trška, obrtniška in kmečka hiša. Slednja je z vzhodne ljubljanske smeri prevzemala značilnosti večina nižje dolenj­ske kmečke hiše mehkih obrisov, k čemur pripomore tudi dvokapna streha, pogosto zaključena na čop. Preko logaškega prosto­ra so s Primorja prihajali vplivi notranjske hiše, za katere je značilen peterostrani tlo­ris, višja stavba z visokimi čeli, bolj strma streha in ostro izrisani obrisi. Pod primor­skim vplivom so nastali tudi arkadni hodni­ki na Stržinarjevi in Bricljevi hiši.34 Nekda­nje usnjarske hiše ob Hribskem potoku so vse enonadstropne.35 Spomeniško zaščitene so: Turšičeva, Stržinarjeva, Pečkajeva, obe Bricljevi hiši, Kranjčeva trgovina, Berceto­va in Ferbežerjeva hiša. Večina jih pripada stilnemu obdobju »ljudskega klasicizma« druge in tretje tretjine 19. stoletja, medtem ko sama gmota stavb, razpored prostorov in tlorisna zasnova kažejo na značilnosti iz časa pred letom 1800.36 Po svoji zunanjosti izstopa Mačkova hiša z značilno secesijsko arhitekturo z začetka 20. stoletja. STANOVANJSKI BLOK, Voljčeva cesta 1, 2 Na mestu stanovanjskih blokov Voljčeva ce­sta 1, 2 je nekdaj stala Mokarjeva hiša. Zgo­dovino hiše, ki je že bila objavljena,37 dopol­njujemo z na novo odkritima fotografijama. Naslov: Vrhnika 194 (1824, 1890), Stara cesta 190 (1900), Kotnikova cesta 1 (1934), Voljče­va cesta 2 (1953), Voljčeva cesta 3 (1958) Domača imena: Stara šola (1870), Kos (1914) Lastniki: Janez Jelovšek (1824, 1838), Jelov­škovi dediči (1870, 1879), Ivan Kos (1914), Anton Turšič (1934) Dejavnost: šola (1824–1852), gostilna in me­sarija Kos (1914), gostilna Turšič Starejša osnova spomeniško zaščitene stav­be iz 18. stoletja je bila v 19. stoletju prede­lana. Danes se v veliki nadstropni stavbi podolžnega tlorisa, kriti s simetrično dvo­kapno streho s čopoma in s pilastri členjeno fasado,38 nahaja gostilna Turšič. Prvi znani lastnik velike hiše Janez Jelovšek izhaja iz rodu ene najstarejših znanih vrh­niških rodbin. V času Ilirskih provinc je bil član vrhniškega občinskega odbora.39 V nje­govi hiši je med leti 1824 in 1852 gostovala vrhniška šola dvorazrednica, saj so bili pro­stori v stari mežnariji pretesni za vse večje število učencev. Pouk je potekal v dveh za učilnico preurejenih sobah.40 Stavba je bila kasneje polna podnajemnikov. Leta 1870 so v hiši stanovali: Martin Primožič z družino; upokojeni uradnik Anton Jeršinovic z ženo Marijo in otroki Frančiško, Amalijo, Marijo, Jožefom, Friderikom, Jožefo, Francem in Janezom; stavbni klepar Bertoli Nolli iz Pie­monta in uslužbenčeva vdova Jožefa Maier; konec stoletja pa gostaške družine Dolenc, Nagode, Malovrh in Šauer ter vdova Lenka Narobe iz Šmartnega pod Šmarno goro, sku­paj petnajst ljudi.41 Leta 1900 se kot lastnik hiše omenja posestnik in mesar Ivan Kos (roj. 1876) iz Žužemberka z ženo Josipino (roj. Podboj 1870), ki je imela ob sebi sina Franca Podboja. Ivan Kos je v hiši odprl gostilno. Pri delu so mu pomagali hlap­ca Leopold Jakomin in Franc Topolovc ter de­kla Amalija Zavrl. Stanovanje so nudili tudi vdovoma Neži Gorjanc s sinom Jožetom in Franci Opeka s hčerjo Ivano, družini Jurjevič in Jesenovec ter učiteljici Ani Pour z materjo Josipino. Leta 1910 so tu prebivali še zakonca Kunstelj, odvetniški pisar Pavel Homan, vaje­nec Anton Zavrl, pomočnika Andrej Kolenc in Nikolaj Radovic, nekoliko kasneje pa tudi brivec Alojzij Kek in brivski vajenec Albin Bi­zilj iz Kamnika in drugi. Za Kosom je gostilno prevzel gostilničar Anton Turšič (roj. 1885) iz Begunj pri Cer­knici z ženo Amalijo de Toni (roj. 1888) in sinovoma Antonom sr. in Vinkom, ki je nasledil očeta. Vinko (roj. 1923), poročen s kuharico Ano Mihevc (roj. 1929) iz Martinj Vrha, je imel hčerko Amalijo in sina Antona ml., ki sedaj z ženo Majo in s hčerko Niko vodi gostilno. Po drugi svetovni vojni je v Turšičevi gostilni stregla natakarica Ivana Kovačič iz Ponikev, kasneje poročena Tivadar. Pri Turšičevih so krajši čas (1953) stanovali tudi družina državnega uslužbenca Branka Goluboviša z ženo Ivanko, družina uslužbencev Sonje in Kazimirja Mavko ter sestri Nada, trgovska pomočnica, in Erna Sinkoviš, uslužbenka, nekoliko kasneje (1958) pa delavka Albina in uslužbenec Vladimir Knavs ter hrvaški oficir Miro Grdovič z ženo Milko. Na vogalu gostilne ob cesti so imeli trgovino »špecerijo«, nato je bil tam frizerski salon in kasneje prodajalna mesa. V večjem delu stavbe za gostilno se je nahajala državna Krajevna klavnica Vrhnika, potem ko se je izselila iz Žontove hiše na Stari cesti. S klav­nico in mesnico je kasneje upravljala Kme­tijsko gozdarska zadruga Vrhnika do leta 1995, ko so ju ukinili. V pomožni stavbi na dvorišču je imela vaje tudi vrhniška godba. Domača imena: Turšičeva Malči Lastniki: Amalija Turšič, Stane Zalar Dejavnost: predelava plastike (določeno ob­dobje) Hišo je postavila gostilničarjeva hči Amali­ja Turšič z možem Stanetom Zalarjem v 70. ali 80. letih preteklega stoletja. Stane je bil sprva serviser pralnih strojev, nato je imel doma predelavo plastike. Amalija je imela v zakupu hotel Mantovo ter hotel Kras v Po­stojni. Stane je hišo prepustil sinovoma, ki tudi stanujeta tu. Naslov: Vrhnika 402 (1914), Kotnikova ce­sta 3 (1934), Voljčeva cesta 4 (1958) Domača imena: Buh (nekdaj) Lastniki: Josip Buh (1914, 1934) Dejavnost: zdravniška dejavnost, stano­vanjski blok (1958) Ob nekdanji Mokarjevi hiši je na mestu da­našnjega stanovanjskega bloka Voljčeva ce­sta 4 že leta 1914 stala majhna hiša dr. Josipa Buha. Dr. Buh je bil samski in je imel doma zdravniško ordinacijo. Po pripovedovanju je imel sestro, v hiši pa se omenjata tudi oče Jakob Buh (1838–1922) iz Zadobja pri Luči­nah in njegova žena Ana (1846–1921). Med letoma 1954 in 1958 so na tem mestu postavili stanovanjski blok. Njegovi prvi stanovalci so bili uslužbenec Stanislav Ma­vri iz Gorice z ženo Angelo, trgovsko po­močnico; upokojenec Stanislav Žigmond iz Žirovnice z ženo Francko ter več oficirskih družin: Železnik iz Maribora, Godina iz Trsta, Dika, Pupovac, Jaramoz, Čurčija in Miočinovič s Hrvaške, Kecman in Stijačič iz Bosne ter Mitič iz Srbije. Naslov: Sv. Pavla cesta 246 (1900), Kotni­kova cesta 4 (1934), Voljčeva cesta 4 (1953), Voljčeva cesta 5 (1958) Domača imena: Buh Lastniki: Frančiška Stržinar (1900), Ivan Buh (1914, 1934) Dejavnost: podobarstvo in rezbarstvo (1910 in dalje) Hišo z ohranjeno prvotno arhitekturo je zgradila Frančiška Stržinar s Stare ceste leta 1901. Leta 1910 jo je kupil podobar in rezbar Ivan Buh (1882–1962), Balantov iz Žažarja. Svoje znanje je izpopolnjeval na Dunaju ter v hiši odprl obrtno delavnico »Podobarstvo in rezbarstvo«, kjer je izdeloval božje gro­bove, jaslice in raznovrstne križe, kot podo­bar pa je preslikaval cerkve, zlatil oltarje in prenavljal kapelice v vrhniški dekaniji. Stare jaslice v cerkvi sv. Pavla so njegovo delo. V Buhovi delavnici je prvo kiparsko znanje do­bil tudi kipar in medaljer Stane Dremelj.42 Ivan Buh je imel z ženo Katarino (1884–1972), rojeno Slabe na Kurenu, otroke Vikto­rijo (1912–1998), šiviljo, Ivana (1914–2009), Franca (1914–1954), Leona (1916–1919), Ma­rijo (roj. 1918) in Rafaela (1922–1943). Živa je le še hči Marija Kotnik, ki živi v Kamniku. Očetovo delo je nadaljeval sin Franc, ki je bil hkrati glasbenik in član več vrhniških glasbenih zasedb: godbe, jazz in plesnega ansambla. Z ženo Fani (1919–1983), roj. Bor­štnar v Tržišču, je imel hčerko Majdo. Zadnja prebivalka hiše je bila Viktorija, poročena Kos. Trenutno je hiša Ivanovega pravnuka Petra Peternela v celoviti prenovi. Naslov: Sv. Pavla cesta 247 (1900), Kotni­kova cesta 5 (1934), Voljčeva cesta 6 (1953), Voljčeva cesta 6 (1958) Domača imena: Urar Lastniki: Valentin Košmerl (1914, 1934) Dejavnost: urarstvo (1902–1941) Prvi lastnik hiše Valentin Košmerl (1870–1941), rojen na Jesenicah, je prišel na Vrh­niko k sestri Jerci, poročeni Oblak, ter se v Ljubljani pri svaku izučil za urarja. Ta po­klic je opravljal vse do svoje smrti, zato se je hiši po domače reklo tudi pri Urari. Na Vrhniki je spoznal Marijo Kos (1873–1915) iz Žužemberka, sestro gostilničarja Kosa. Najprej sta stanovala pri Gregat,43 leta 1902 pa sta kupila zemljo Frančiške Stržinar ob cesti sv. Pavla in dala zidarskemu mojstru Petkovšku iz Nove vasi zgraditi hišo. Marija in Valentin Košmerl sta imela pet otrok: Marijo (roj. 1897), Vinka (roj. 1899), Baldija (roj. 1903) Zorko (roj. 1905) in Jerco. Valentin je zelo zgodaj ovdovel in sam skr­bel za otroke s pomočjo najstarejše hčerke Marije. Baldi je padel v prvi svetovni vojni na Tirolskem.44 Marija, poročena z Alojzi­jem Pečnikom, je najprej živela v Logatcu in se kasneje vrnila na Vrhniko. Vinko, ki je po končanem učiteljišču služboval v Za­gorju, kjer je živela tudi njegova sestra Zor­ka, poročena z Viktorjem Pergarjem, je po očetovi smrti podedoval hišo. Z ženo Fanči (roj. 1908 v Grosupljem), učiteljico, sta ime­la hčerke Daco, Meto, Vido in Marušo. Leta 1949 je Vinko na lovu v nepojasnjenih oko­liščinah izgubil življenje. Vdova Fanči je leta 1952 obnovila hišo, v kateri je sprva živela Daca z možem Dragom Radošem. Sedaj živi v hiši družina Maruše Vogrinc, ki je stavbo leta 1981 prenovila. Naslov: Sv. Pavla cesta 248 (1900), Kotni­kova cesta 6 (1934), Voljčeva cesta 8 (1953), Voljčeva cesta 7 (1958) Lastniki: Ivan Ogrin (1906), Franc Maček (pred 1913), Anton Maček (1934) Dejavnost: zidarstvo (1904–1910), čebelar­stvo, barvanje rastlin, pletilstvo Lepo secesijsko hišo, ki jo trenutno obna­vljajo, je v začetku 20. stoletja postavil zi­darski mojster in zaslužni obrtniški orga­nizator Ivan Ogrin (1875–1946). Priznanega gradbenika na Vrhniki in v Ljubljani je zelo cenil arhitekt Jože Plečnik. Veliko načrtov hiš in prenov na Vrhniki po letu 1900 nosi Ogrinov podpis. Po izročilu so tudi druge hiše na Voljčevi cesti zidane po njegovih na­črtih, a večina jih je že močno predelanih. Ogrinovo hišo je leta 1908 kupil Franc Ma­ček (1847–1913), Šarov s Stare ceste.45 Z ženo Nežo Koren (1846–1920) s Stare Vrh­nike sta imela otroke Frančiško (roj. 1883), Antona (roj. 1885) in Marijo (roj. 1887). Hišo je podedoval Anton, preparator zelišč, ki se je leta 1919 poročil s sosedo Viktori­jo Jeršinovič (1898–1952). V zakonu sta se jima rodila hči Olga (1920) in sin Anton ml. (1921). Olga se je poročila z Dobrivojem Vu­kosavljevičem in imela hčer Bredo ter sina Milana, Anton mlajši pa z Gabrijelo Gradi­šnik iz Borovnice. Antonova druga žena je bila Ivana Jelovšek z Zaplane. Pri Mačkovih so v začetku 50. let preteklega stoletja krajši čas živele še delavke Terezija Čoš iz Javorij, poročena Albreht, ter Jožefa Čoš in Jožefa Tratar iz Mokronoga. Hišo je podedovala Olga Vukosavljevič, za njo pa hči Breda, po­ročena Jurjevčič. Franc Maček se je intenzivno ukvarjal s čebelarstvom in prodajo medu. Čebelnjake je imel tudi v vasi Klanfarji na Hrvaškem. Njegovi nasledniki so deloma nadaljevali s čebelarstvom, deloma pa so barvali praprot in zelišča za cvetličarne. Poleg tega so se ukvarjali tudi s pletilstvom in te obrti izučili več Vrhničank. Na nekdanjih Jeršinovičevih »lehah«, ki so jih podarili Viktoriji ob poroki z Antonom Mačkom, sta nastali novi hiši Voljčeva cesta 7a in Voljčeva cesta 7b. Hišo je leta 1964 zgradil Dušan Mulej, višji gozdarski tehnik iz Logatca. Veja družine Mullay je do druge svetovne vojne segala tudi na Vrhniko, pred in med vojno pa se je družina razselila po svetu. Dušan je živel v hiši z ženo Slavko, Novomeščanko, in sinom Markom. Imel je vodstvene naloge v podje­tjih v Ljubljani, Novem mestu in nazadnje v Logatcu ter ostal aktiven vse do svoje smrti leta 1986. Danes stanuje v hiši Marko Mulej (roj. 1958) z ženo Majdo in s sinom Jakom. Naslov: Voljčeva cesta 30 (nekdaj) Hišo je leta 1965 zidal Jože Tršar, doma iz Kurje vasi. Sedaj živi v hiši s hčerko Polono in sinom Gorazdom. Naslov: Hrib 14 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 249 (1900), Kotnikova cesta 10 (1934), Voljče­va cesta 10 (1953), Voljčeva cesta 11 (1958) Domača imena: Ančka (1870), Fric (1890, 1914) Lastniki: Anton Jelovšek (1824, 1838), Ana Kavčič (1870, 1879), Friderik – Miroslav Jerši­novic (1890, 1914), Anton Jeršinovec (1934) Dejavnost: kajža (1870), usnjarstvo (1885–1945), gostilna (v času druge svetovne vojne), avtoservis in vulkanizerstvo Jernej Jeršino­vič s. p. (2011) Majhna pritlična hiša ob cesti je imela na vsaki strani vhodnih vrat po dvoje oken. Leta 1899 so jo podaljšali in povišali za eno nadstropje; letnica je še napisana na ostre­šnem tramu. Od prvotne stavbe, ki je zaradi barja stala na lesenih pilotih, so se ohranili le temelji. Kasneje so hišo povezali z gospo­darskim poslopjem in lopo, v kateri je bila usnjarska delavnica. Prvega znanega lastnika hiše Antona Jelov­ška (1824) je nasledila kajžarica Ana Kav­čič (roj. 1817), ki je prebivala tu s sinovoma Francem (roj. 1852) in Karlom (roj. 1853) ter hčerko Frančiško (1857–1879). Karel je služil kot dninar pri Maroltovih (Bricelj). Po letu 1879 je hišo z gospodarskim poslo­pjem in vrtom, ki je segal vse do današnje Ko­šmerlove hiše, kupil usnjar Friderik Jeršino­vic – Fric (roj. 1856 v Ribnici). Z ženo Viktorijo (roj. 1862 v Borovnici) sta imela otroke Matica (roj. 1885), Ano (roj. 1887), Friderika ml. (roj. 1889), Naceta (roj. 1890), Jožefa (1892–1909), Marijo (roj. 1895), Amalijo (roj. 1896), Vikto­rijo (roj. 1898) in Antona (roj. 1902). Matic je s pridelavo medu zaslužil precej denarja, kupil inštrumente in ustanovil vrhniško godbo na pihala,46 postavil prvi vrhniški kino ter foto­grafiral. Friderik mlajši je bil vojak. Ana se je poročila z Albinom Isteničem na Štajerskem, Nace z Marijo Dolenc v Mariboru, Marija s Ci­rilom Gerjolom in Viktorija z Antonom Mač­kom. Amalija je imela z Janezom Isteničem (roj. 1891), ki je bil zaposlen v Jeršinovičevi usnjarni sprva kot vajenec in nato kot usnjar, hčerko Amalijo Viktorijo. Najmlajši Anton je nadaljeval usnjarsko obrt. V usnjarni sta bila konec 19. stoletja zaposle­na vajenca France Nagode iz Logatca in Ja­nez Rekar iz Stopič,47 kasneje vajenca Franc Otrin in Anton Petrovčič, po letu 1910 pa še vajenec Franc Šušteršič. Pred prvo svetovno vojno so na leto izdelali 600 telečjih, 700 go­vejih in 250 svinjskih kož ter 1300 indijskih kalkut, med vojno so proizvodnjo zmanjše­vali in jo po vojni ponovno oživili. Izdelke so prodajali na Vrhniki, v Ljubljani in na Hrva­škem.48 Pri hiši sta služili tudi dekli Franca Verbič (1900) in Katra Bogataj (1910). Med drugo svetovno vojno je v hiši delovala tudi gostilna. Po vojni (1953) so bile v hiši Antona (1902–1953) in Ivanke, rojene Jesen­ko, s sinom Janezom nastanjene številne delavke: Vida Gerjol s staršema Marijo in Cirilom, Francka Gabrovšek iz Praprotne­ga Brda, Anica Debevc, kasneje poročena Vrščaj na Mirkah, Vera Mikliš iz Ljubljane, Ana in Marija Slak ter Ana Starič iz Mokro­noga, Slavka Pečnik iz Vrabč, Pavla Slabe iz Rovt, Jožefa Slak iz Drečjega Vrha, Marija Štok iz Sežane, sestri Pavla in Francka Ga­brovšek iz Prilesja, Antonija Boh iz Vrzden­ca in Breda Petrič, pet let kasneje pa še Ana in Cecilija Starič z Dolenjske ter delavca Pa­vla in Jože Gabrovšek. Poleg njih so živele v hiši tudi gospodinja Marija Barišič iz Ceti­nja, uslužbenka Alojzija Pečnik in študent­ka Stanislava Pečnik. Janez Jeršinovič (roj. 1932) je leta 1969 usta­novil Ansambel Janeza Jeršinovca s planšar­ji ali Planšarji Janeza Jeršinovca, kjer je bil tudi pevec, pisec besedil, povezovalnih teks­tov in humorističnih vložkov.49 Sin Jernej je poučeval glasbo na osnovnih šolah v Borov­nici, na Logu in na Prulah v Ljubljani ter igral orgle v cerkvi na Vrhniki. Danes je starejša stavba ob cesti v lasti Janezove vdove Veroni­ke Jeršinovič. V nekdanji usnjarni ima Jernej avtoservis in vulkanizersko delavnico. Naslov: Hrib 13 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 250 (1900), Kotnikova cesta 11 (1934), Volj­čeva cesta 7 (1953), Voljčeva cesta 12 (1958) Domača imena: Grabenčan (1870, 1934) Lastniki: Martin Jelovšek (1824, 1838), Franc Ogrin (1870, 1890), Ivana Ogrin (1914, 1934) Dejavnost: gostilna in trgovina (druga pol. 19. stol.), šola (v času druge svetovne voj­ne), perutninarstvo in prodaja jajc Anton Istenič s. p. (2011) Prvi znani lastnik hiše v prvi polovici 19. stoletja je bil Martin Jelovšek, svetnik v 16-članskem vrhniškem občinskem odboru za časa Ilirskih provinc.50 Bil je predstavnik druge veje vrhniške rodbine Jelovšek, ki je imela hišo na Grabnu. Grabenški so bili srednji kmetje vse do svojega izumrtja leta 1856.51 V tem času je bila po ustnem izro­čilu ob mostu na levem bregu Hribskega potoka zgrajena nova visoko pritlična hiša s črno kuhinjo, petimi velikimi in z dvema kletnima sobama ter gankom. Vdova Marija Jelovšek (1821–1899) se je poročila s Fran­cem Ogrinom (1825–1895) s Stare Vrhnike, ki je imel v hiši gostilno in trgovino. Franc in Marija Ogrin sta imela hčer Ivano (roj. 1857) in sina Franceta (1862–1893), z nji­mi pa sta živeli še Ana Jelovšek (roj. 1853), Marijina hči iz prvega zakona, ter dekla Ka­tra Završan iz Vrzdenca.52 Marija Jelovšek ml. (roj. 1851), Marijina starejša hči, je od­šla v Trst, kjer se je leta 1873 zaročila s To­masom Wambergerjem in leto dni kasneje umrla. Po Francevi smrti je posestvo za kra­tek čas prevzela vdova Marija in po materi leta 1899 hči Ivana. Ivana Ogrin »Johanca« ali »Grabnčanova Hanca« ni bila poročena in ni imela otrok. Pod svojo streho je nudila prostor podnajemniku Viktorju Zajcu. Pred hišo je imela velik gosto zasajen sadni vrt, na katerem so vzdolž ceste rasle slive, mi­kavne za vrhniško mladež.53 Pri gospodar­jenju in delu ji je več let pomagala Marija Istenič (roj. 1872 v Vrzdencu) s sinom Anto­nom, ki mu je po smrti leta 1941 tudi zapu­stila posestvo. Anton Istenič je pred cerkvijo po nedeljski maši bral občinske oglase. V času druge svetovne vojne so hišo zasedli Nemci. V zgornjih prostorih je potekal pouk prvega razreda osnovne šole. Po vojni je Anto­na nasledila vdova Ana Istenič (roj. Sedej 1907 v Veliki Ligojni) z otroki Antonom ml., Eliza­beto in Marijo. V letih 1948 do 1958 so pri njih stanovali tudi delavci vrhniške tovarne usnja: Jože Turk, Aleš Vrščaj, Antonija in Ljubislav Ži­vič ter usnjar Stanko Demšar z ženo Justino. Anton Istenič ml. (roj. 1937), ključavničar, ki se ukvarja s perutninarstvom in prodajo jajc, je v neposredni bližini Grabenčanove hiše v letih 1963–1964 postavil novo hišo, Grabenčanova hiša pa je bila leta 1995 po­rušena. Na razlaščenih zemljiščih (1954) so bili zgrajeni stanovanjski bloki ob Voljčevi cesti, Marija Istenič je leta 1982 zgradila novo hišo Na Klisu 10. Naslov: Hrib 12 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 251 (1900), Kotnikova cesta 12 (1934), Voljče­va cesta 9 (1953), Voljčeva cesta 13 (1958) Domača imena: Nace (1870), Tomaže (1890, 1914) Lastniki: Primož Cigole (1824, 1838), To­maž Javornik (1870, 1890), Ivana Javornik (1893– 1933), Marija Javornik (1933–1957), Franc Stržinar (1957–) Dejavnost: usnjarstvo (1875–1893), oddaja stanovanj (19., 20. stol.), turistične sobe (po 1968), trgovina Anže (2011) Na mestu današnje hiše je konec 18. stole­tja stala bajta Maruše in Ignaca Troha. Po letu 1800 je prešla v roke Primožu Cigoletu. Današnja mogočna nadstropna stavba, ki je bila zgrajena za opravljanje usnjarske dejav­nosti, datira v leto 1865. V prekladi portala sta zapisani tudi začetnici imena Tomaž Ja­vornik. Hišo je dal postaviti Tomaž Javornik s Hriba 17 (danes Bricelj) za svojega sina To­maža. Zidali naj bi jo gradbeni mojstri bo­rovniškega viadukta, ki so ostali v teh krajih po koncu del na južni železnici Dunaj–Trst. Ob dvoriščni strani obe nadstropji krasita arkadna hodnika. K hiši sodi tudi nekoliko mlajše nadstropno gospodarsko poslopje in manjši zidan objekt »kravtarija«. Strehe vseh stavb so simetrične dvokapnice s čopa­stimi zaključki.54 Na mestu gospodarskega poslopja je nekdaj stala manjša Čempuhova kajža,55 katere la­stnik je bil leta 1824 Janez Stržinar in ka­sneje Valentin Stržinar ter njegovi dediči, dokler je ni dal Tomaž Javornik podreti. Tomaž Javornik (1845–1893), usnjar, je imel z Ivano Tomšič, sestro Ivana tomšiča, usnjarja in tovarnarja (Štritofovo)56, otroke Marijo, Frančiško, Ivana, Ivanko in Tomaža, odličnjaka 1. državne gimnazije v Ljubljani. Tomaž (1885–1958) je bil posvečen v duhov­nika 19. 7. 1908 na Vrhniki in je krajši čas služboval na Planini pri Rakeku ter kasneje v Javorju nad Litijo. V hiši so se zvrstili šte­vilni podnajemniki. Leta 1870 so tu prebi­vali: Marija Adamič z otroki Francem, Igna­cijem, Anžkom, učencem kmetijske šole v Šentjurju pri Celju, Antonom, Uršulo, Joha­no in Ano; vajenec Janez Strehovec z mater­jo; dninar Tomaž Mihevc z ženo Uršulo, ba­bico, in uslužbenec Anton Friškovic z ženo Frančiško. V obrti so bili zaposleni usnjarski pomočnik Martin Leskovc iz Hotedršice ter eno obdobje tudi vajenca Martin Štrekelj iz Hotedršice in Janez Kogovšek iz Žažarja, ki sta se kasneje preselila k Briclju. Za do­mača opravila je skrbela dekla Ana Kumer iz Brebovnice.57 Z usnjarstvom so prenehali leta 1893, ko je Tomaž na službeni poti v Trst umrl za posledicami kapi. Vdovi Ivani Javornik (1854–1933) s tremi otro­ki je na pomoč priskočila Antonija Tomšič, Ivanina sestra, pomožna dela sta opravljali dekli Ivana Hren in Franja Krašovec. Preži­vljali so se s kmetovanjem in z oddajanjem dela hiše v najem. Prvi najemnik (1900) je bil zdravnik dr. Janko Marolt z ženo Mari­jo in s hčerama Heleno in Danico, sledil je davčni upravitelj Vinko Premk (1870–1945) z ženo Antonijo in s hčerko Miro, ki je kot učiteljica poučevala na Vrhniki in v Preserju pri Podpeči. Po Ivani je hišo prevzela hči Marija Javornik (1875–1954), kot najemnika pa sta se jese­ni 1945 v zgornje prostore vselila zakonca Vanda in Franc Stržinar. Vanda (1914–2006) je prihajala iz znane vrhniške trgovske dru­žine Malavašič, Franc (1911–1983), »Čem­puhov«, pa je imel končano kmetijsko šolo, ki jo je obiskoval v Šentjurju pri Celju. Leta 1957 je postal lastnik hiše in se z družino preselil v pritličje. Stržinarjevi so se preživljali v glavnem s kmetovanjem ter z mlinarsko in žagarsko obrtjo. V zgornjem nadstropju sta nekaj časa stanovali svakinja Mimi Malavašič ter Julka Rakovec, poročena Ferjančič. Nato so odda­jali sobe delavcem tovarne Industrije usnja Vrhnika: Marti in Jožetu Kozelju iz Murske Sobote z družino ter nekaj časa Martinima sestrama Idi in Emi ter bratu Jožetu Langu; Julijani Lazar iz Gorice; Tereziji Fras, po­ročeni Buček; Ivanki in Slavku Vrbančiču; mehaniku Ivu Barbišu z ženo Štefko ter Jo­žetu Kukovcu z ženo Mici in s taščo Franči­ško Bradeško. Po letu 1968, ko se je večina najemnikov odselila, je Vanda preko hotela Mantova oddajala sobe turistom. Danes živi na domačiji sin Janez – Anže Stržinar (roj. 1949) z ženo Tončko, rojeno Pleško, ter s sinovoma Tomažem in Andre­jem. Janezova sestra Mojca je umrla v letal­ski nesreči na Korziki leta 1981, sestra Ana Kobal ima družino na Vrhniki in brat Jože v Horjulu. Prvi znani lastnik Janez Jelovšek je kupil mlin in žago na Hribu dne 30. junija 1631.58 Kot lastnik žitnega mlina se v prvi polovi­ci 19. stoletja (1824) omenja Anton Jelov­šek, Hrib 26. Leta 1877 sta v stavbi Ignacija Marka Jelovška delovala žaga in mlin, ki ju je nato posedovala Marija Jelovšek in za njo Karel Jelovšek.59 Konec 19. stoletja sta v Jelovškovem mlinu živela mlinar Anton Telban (roj. 1842) in dekla Meta Jereb (roj. 1836), oba iz Horjula.60 Dolgoletno Jelovško­vo lastništvo se je končalo leta 1937, ko je vodni napravi od posestnika in tovarnarja Ruperta Jelovška kupil Franc Stržinar. Do leta 1935 je mlin na vodni pogon »spo­dnje vode« premogel štiri mlinske kamne in dve do štiri mlinske stope. Vsak kamen je imel svoje vodno kolo, ki je hkrati gnalo tudi po eno stopo. Leta 1937 je novi lastnik Stržinar predelal mlin tako, da je eno vo­dno kolo (premer 4 m, širina 0,7 m) gnalo osem mlinskih kamnov in štiri stope. Trije kamni so bili beli – trdi za mletje pšenice v fino belo moko, štirje črni za grobo mletje pšenice v črno moko in koruze ter pridobi­vanje soržične moke, koruznega zdroba in otrobov ter kamen za luščenje (obodkanje) ječmena. Določeno obdobje so za potrebe bližnjega mlina in pekarne Žito mleli tudi rdečo papriko in poper. Zadnje kolo je poga­njalo žago in brus za njeno brušenje. Kolo je bilo kupljeno v Kožuhovem mlinu (Tom­šič), od koder so ga s kotaljenjem premestili v Stržinarjev mlin. Zaradi neenakomerne obremenjenosti vodnega kolesa je bil vzpo­redno vezan tudi motor z notranjim izgore­vanjem na plinsko olje tipa Aran z osmimi konjskimi močmi. V sušnem poletnem času se je mlin zaradi nizkega vodostaja za dva do tri tedne ustavil. To je bil čas vzdrževal­nih del na vodnih napravah in jezu. V mlinu so bili v različnih časovnih obdobjih zapo­sleni Franc Hribar in Janez Mesec z Vrhni­ke, Andrej Gutnik iz Podlipe in kot zadnji Franc Novak iz Ligojne. Mlinarske usluge so koristili kmetje z Vrhnike in okoliških vasi. Mlinarska obrt se je z nekajletno prekinitvi­jo, ko je bilo lastniku odvzeto obrtno dovo­ljenje (1947–1953), vršila vse do leta 1967. Po letu 1937 je na žagi delovala žaga »vene­cijanka« – samica, ki je zmogla razžagati hlodovino do dolžine 5,5 m. Leta 1943 je bila ob žagi zgrajena lopa za spravilo desk in letev. Načrt in izdelavo lope je opravil te­sarski mojster Alojz Jurjevčič iz Hriba. Po vojni (1947) je bila žaga s strani države za­pečatena, žagali so le za potrebe Splošnega mizarskega podjetja Vrhnika. Žaga je po­novno pričela obratovati leta 1960. Na žagi je bil dolga leta zaposlen Stanko Gutnik, ki je še v svoji visoki starosti z neverjetno lah­koto obvladoval težke hlode in rezan les. Po zaprtju žage leta 1978 je v novi hali stekla proizvodnja sveč in predelava plastike. Po letu 1993 Janez Stržinar v teh prostorih iz­deluje zidarsko orodje. Naslov: Hrib 16 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 253 (1900), Kotnikova cesta 14 (1934), Voljče­va cesta 12 (1953), Voljčeva cesta 14 (1958) Domača imena: Štefic (1870, 1890), Pečkaj (1914), Štefic (1934) Lastniki: Luka Mlinar (1824, 1838), Franc Mlinar (1870), Pavel Mlinar (1879), Matija Pečkaj (1890, 1934) Dejavnost: usnjarstvo (1883–1929), gostilna (okoli 1910), pekarija (1914–1941),61 mizar­stvo (po 1929) Domačijo sestavljata nadstropna kmečka hiša peterostranega (notranjskega) tlorisa in nekdanji nadstropni zidani hlev. Hiša ima vzidan kamnit portal z začetnicama imena Matija Pečkaj in letnico 1883, ki po­meni leto predelave.62 Prvi znani lastnik tretjinske kmetije iz prve polovice 19. stoletja je bil Luka Mlinar, ki je imel v lasti dve hiši in hlev. Nasledil ga je Franc Mlinar (roj. 1843), s katerim so živeli mama Elizabeta, preužitkarica, sestra Ma­rija in brat Pavel, dninar. Kot stanovalci se leta 1870 omenjajo še Uršula Mlinar s sinom Antonom in hčerko Marjeto, zakonca Ana in Jernej Turk s sinovi ter Katarina in Janez Krašovic s hčerko Marijo. Turkovi fantje in Marija Krašovic so služili kruh s hojo na dnino. Za Francem je posestvo prevzel Pavel Mlinar (roj. 1846) z ženo Marijo, rojeno Žni­deršič iz Verda. Vdova Marija se je kasneje poročila z Matijem Pečkajem (1857–1944) iz Logatca, ki je kot usnjarski pomočnik živel pri Javornikovih in po poroki postal samo­stojni usnjar in usnjarski trgovec.63 Imela sta hčer Frančiško (1883–1948), poročeno Opeka (Šarovc), z dvema sinovoma in dve­ma hčerama. Najstarejša Francka, učiteljica, živi v Ameriki in je novembra 2010 prazno­vala sto let. Matija je imel z drugo ženo Ma­rijo Leskovec (roj. 1861 v Hotedršici) hčerki Marijo in Ano ter sina Matija sr. Marija je imela z Josipom Štrekljem, upraviteljem vrhniške šole, hčerki Marijo, poročeno Se­ver, in Serafino, poročeno Jurca. Matija Pečkaj sr. (1895–1948) se je poročil na domu z Marijo Drofenik (1900–1979) iz Sv. Petra nad Trbovljami, s katero sta imela sina Ma­tija ml. in hčerko Marijo (roj. 1933), ki sedaj živi v hiši s potomci. Pečkajevi so nudili prostor tudi vdovi Ma­riji Inocente (1910), na kmetiji in pri hišnih opravilih pa sta pomagali dekli Franca Se­dej iz Verzdenca64 in nekoliko kasneje Ma­rija Sedej. V 50. letih 20. stoletja so v hiši stanovali podnajemniki Dunajčan Karel Kreutzer, šo­fer, z družino, gospodinja Katica Jovanovič, krojaški pomočnik Bogomir Lekše, delavec Jože Trontelj z ženo Ivano, mizar Janez Ogrin z ženo Kristino ter uslužbenca Cvetka in Vekoslav Gregorka. Matija Pečkaj je sode­loval pri ustanavljanju Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov na Vrhniki in dru­štvu, ki je pričelo delovati 13. avgusta 1891, odstopil dve sobici na svojem domu.64a Za hišo se je nahajala usnjarska delavnica, v ka­teri so bili zaposleni usnjarski vajenci Andrej Janša, Janez Modrijan in Jakob Petkovšek ter usnjarski pomočnik Franc Leskovec. Po opu­ščeni usnjarski obrti je tu delovala mizarska delavnica, v kateri so izdelovali čebelje panje. Pri hiši so imeli nekaj časa tudi gostilno in stope za phanje ječmena in prosa.65 Pri hiši je mlajši prizidek, ki je bil last tete Ane Pečkaj (1896–1965). Teta Anči ali »Šte­ficova Anči« je bila znana po peki dobrega kruha, do dva kilograma velikih hlebcev, ki jih je prodajala na domačem dvorišču. Teta je pripovedovala, da je v njihovo gostilno ob­časno prišel tudi Ivan Cankar. Ni se zadrže­val v prostoru z gostilniškim pultom, ampak v posebni sobi, kjer se je zbirala takratna go­spôda. V gostilni je nekoč imela zdravniko­va žena pri sebi šopek nageljev. Ko je vstopil Ivan Cankar, jo je prosil za en cvet, da ga bo nesel na mamin grob. Dala mu ga je, ko pa je odšel, so šli za njim gledat, če gre res na pokopališče. Prepričali so se, da je govoril re­snico. (Marija Pečkaj) Desno od Pečkajeve hiše proti potoku je v obdobju med vojnama stala Tomaževa ali Zanoškarjeva bajta (Sv. Pavla cesta 252). Pod isto streho je združevala bivalne in gospo­darske prostore. Prvega znanega lastnika Blaža Petriča (1824), po domače Zanoškar­ja, je nasledil tretjinski kmet Sebastjan Pe­trič (roj. 1798) s sinovoma Valentinom in Jakobom, ki sta služila kruh z dnino. Na­slednik Valentin (roj. 1824) je bil poročen z Marijo Zalaznik. Novi lastnik hiše Tomaž Javornik (roj. 1845) in za njim vdova Ivana Javornik sta v hiši konec 19. stoletja gostila sedemčlansko družino usnjarskega pomoč­nika Franca Velkavrha s Korena in krojača Naceta Petavsa z ženo Ivano.66 Po letu 1900 je postala hiša Pečkajeva. V njej so prebivali gostači: vdovec Jakob Volč z otroki in Mari­ja V[e]rhovc, leta 1910 pa zakonca Malovrh, Ana Strmole ter družina usnjarja Janeza Zdešarja z ženo Greti. Naslov: Hrib 17 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 254 (1900), Kotnikova cesta 15 (1934), Voljče­va cesta 18 (1953), Voljčeva cesta 15 (1958) Domača imena: Marolt (1870), Bricelj (1890, 1914) Lastniki Javornikove hiše: Javornikovi dedi­či (1824, 1838), Tomaž Javornik (1870), Ignac Javornik (1879), Josip Bricelj (1890, 1934) Lastniki Mikuševe hiše (Hrib 18): Ivan (Janez) Mikuš (1824, 1838), Janez Mikuš (1870), dediči Janeza Mikuša (1879) Lastniki ostalih stavb: Gašper Tomšič, To­maž Merlak (1824, 1838), Ignac Javornik (1879), Josip Bricelj (1890, 1934) Dejavnost: usnjarstvo (1826, 1914), mizar­stvo (1953), kava bar Dolar Klub in frizerski atelje Can Can (2011) Naslov: Hrib 4 (1824), Sv. Pavla cesta 265 (1900), Kotnikova cesta 17 (1934), Voljčeva cesta 11 (1953), Voljčeva cesta 17 (1958) Domača imena: Martincova bajta (1870), Martinčkova bajta (1890), Mikš74 Lastniki: Janez Mikuš (1824, 1870), dedi­či Janeza Mikuša (1879), Matevž Terkman (1890), Ivana Terkman (1910), Egidij Kovač (1914, 1934), Marija Kovač (1944), Maks Mi­hevc ter Egidij, Jože in Alojz Kovač (1956), Julijana Jefrenovič in Marija Mihelič (1976), Dimnikovi (2011) Dejavnost: oddaja stanovanj (1890 in dalje), krojaštvo (1914 in dalje) Stavba stoji pod župnijsko cerkvijo v križi­šču z ulico Gradišče. Na pročelju ima vzidan kamnit portal z začetnicama imena Ivana Terkman in letnico 1909, ko so hiši dozidali mansardo v prvem nadstropju.75 Celo prvo polovico 19. stoletja se kot la­stnik Martincove bajte omenja Janez Mi­kuš. Nasledil ga je soimenjak Janez Mikuš (roj. 1836), ki je imel z Marjeto (roj. 1842 na Stari Vrhniki) hčerko Marijo (roj. 1867) ter sinova Antona in Franca, z njimi pa je stanovala tudi Marija Jeraj Krivina. Leta 1884 je postala lastnica hiše vdova Marjeta Mikuš (Mikš), ki se je poročila z Matevžem Terkmanom (roj. 1858) iz Podkraja pri Sp. Idriji. Sinova Anton in France sta se izselila v Ameriko. Hišo je podedovala Matevževa hči Ivana Terkman (roj. 1885). Hiša je bila vedno polna podnajemnikov. Konec 19. stoletja so tu prebivali: sedem­članska družina Ivane in Valentina Petrič s Hriba, Marija in Nace Istenič, Marija in Jer­nej Črne ter družina Mete in Naceta Malava­šič.76 Na severni strani so imeli sobo in vežo z ognjiščem tudi Cankarjevi, ki so živeli v hiši od leta 1894 do začetka leta 1896. Iva­na Cankarja je v tem stanovanju poleti 1894 obiskal pesnik Dragotin Kette, ko je peš potoval k sorodnikom v Trnovo pri Ilirski Bistrici.77 V hiši se je rodil tudi Francelj, sta­rejši brat pisatelja Karla Grabeljška.78 Leta 1900 so v hiši stanovali Franca in Anton Tr­šar s hčerko Antonijo, Jakob Volč z ženo in s hčerko Ivano ter družina Francke in Franca Velkavrh, ki je prej živela v Zanoškarjevi bajti, deset let kasneje trgovski pomočnik Gustav Kobaj, mizar Franc Reven, Franca in Mihael Vrhovc, in nato še trafikant Ignac Turk. Za Ivano, poročeno Kos, je hišo okoli leta 1914 prevzel krojač Egidij Kovač (1880–1944) iz Begunj na Gorenjskem. Egidij je živel tu z ženo Marijo (1877–1953), rojeno Mihevc, njenim sinom Maksom Mihevcem (roj. 1902) in njunimi sinovi Egidijem (roj. 1908), Josipom (roj. 1909) in Alojzijem (roj. 1910). V hiši je odprl trgovino z blagom, ki je imela vhod s ceste. Po spominu nekaterih je imel tudi prodajalno oblek. Po drugi svetovni vojni so v Egidijevi hiši stanovali različni podnajemniki: delavec Franc Poženel z ženo Jožefo; delavec Anton Pleško z ženo Alojzijo; usnjarski pomočnik Karel Senjur z ženo Štefanijo, delavko; Se­njurjeva sta se kasneje preselila na Klis. V Kovač-Mihevčevo hišo so prišli še Leniče­vi, Rozmanovi, krojač Stanko Kogovšek z ženo Antonijo, kasneje poročena Pavkarjeva Tončka, mlada Anamarija s svojim stricem in starejša ženica Ančka Janša. Ančka je bila nizkega in obilnega stasa, nosila je oča­la z močno dioptrijo. Prodajala je vstopnice za kinopredstave v Cankarjevem domu na Vrhniki. Imela je moža visoke postave ter hčerko Francko in sina Janeza. Kovači in Mihevc so hišo prodali Julijani Jefrenovič (1976) ter Mariji Mihelič, danes pa stanujejo v hiši lastniki Dimnikovi. Karlinca iz Hriba je ob nedeljah in prazni­kih pred Egidijevo hišo postavila stojnico z razno bižuterijo, okraski in igračkami. Pro­dajala jih je ljudem, ki so hodili k maši. Za Egidijevo hišo se nahaja manjša stavba, ki meji s Čempuhovim zelenjavnim in sa­dnim vrtom. Zunanjost stavbe je ohranjena po prvotnem stanju. V njej so po drugi sve­tovni vojni živeli delavci Jože Mlakar, Jože in Vera Šušljek iz Prekmurja in družina Pleško s hčerko Slavico. Slavičin oče je bil delavec v Industriji usnja Vrhnika, mama je gospodinjila. Za njimi se je vselila gospa Že­kševa s sinom Aleksandrom. Pleškotovi sosedje so bili Suhadolnikovi iz »ta vrhnje hiše« (Požar). Oče je bil krojač. V zgornjem nadstropju sta stanovali tudi Joži­ca in Nanika. V času gradnje prve trgovine na Hribu smo se po nedokončanih prostorih, polnih gradbenega materiala, radi lovili in skrivali hribski otroci. Padla sem v posodo s katranom. Kako je doma reagirala mama, se ne spominjam. (Slavica Štirn) Naslov: Hrib 19 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 255 (1900) Domača imena: Matiček (1857), Oblak (1890, 1914) Lastniki: Matevž Oblak (1824, 1838), Šte­fan Oblak (1870), Janez Oblak (1879, 1890), Ignacij Stržinar (1914) Dejavnost: trgovina (od 1955 dalje) Na mestu današnje trgovine Mercator je v 19. stoletju stala Oblakova hiša, katere la­stnika sta bila Matevž in Štefan Oblak (roj. 1805), tretjinski kmet. Pri hiši se omenjajo še Janez Oblak »ta črn Janez« (roj. 1813), Jernej Oblak, vdova Helena Oblak (roj. 1814) s hčerko Heleno in vnukom Emilom, učen­cem. Štefan je imel z Elizabeto (roj. 1810) si­nova Janeza (roj. 1848) in Štefana (roj. 1850), ki sta se preživljala z dninarskim delom. Pod njihovo streho so stanovali tudi Janez in Neža Petkovšek, roj. Čelešnik, s hčerko Jero ter preužitkar Gašper Čelešnik. Naslednik Janez Oblak (1848–1900) je imel z Marijo (roj. 1852) otroke Janeza (roj. 1876), Marijo (roj. 1878), Franceta (roj. 1884), Ivano (1886–1894), Jakoba (roj. 1892) in Alojzija (roj. 1895). France se je odselil v Ameriko.79 Leta 1900 je hišo prevzela vdova Marija Oblak in za njo novi lastnik Ignacij Stržinar, ki je prav tako živel v Ameriki. V hiši je gostil zakonca Slavec in delavko Antonijo Šušteršič. Pred drugo svetovno vojno sta na tem mestu stali dve hišici; pred Stržinarjevim vrtom je stala lesena hišica z vhodom proti mostu, v kateri je Adolf Pečar prodajal meso do sve­tovne gospodarske krize, in pred vhodom na vrt trafika s tobačnimi izdelki in z vži­galicami Ivanke Turk. Po drugi svetovni vojni so na nekdanjem Stržinarjevem svetu začeli z gradnjo trgo­vine z mešanim blagom »Hrib«. Manjša klasična trgovina trikotnega tlorisa je bila založena z živili, ki so jih prodajali za pul­tom. Poslovodkinja trgovine od začetka pa do upokojitve, skoraj 30 let, je bila Amalija Dolenc. Trgovino je skupaj z Jernejčičevo in s Šetinčevo na Stari cesti ter z Malavašičevo na Cankarjevem trgu imelo v lasti Trgovsko podjetje Vrhnika. Sedež podjetja so nato preselili v Ljubljano, nakar ga je prevzel Mercator. Leta 2005 so trgovino podrli do tal in postavili novo, nad katero se nahajajo privatna stanovanja. Naslov: Hrib 20 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 267 (1900), Kotnikova cesta 18 (1934), Voljče­va cesta 20 (1953), Voljčeva cesta 18 (1958) Domača imena: Pavlač (1870), Pek, Pavlač pri Štefanu, (1890), Požar (1914) Lastniki: Jurij Dobrovoljc (1824, 1838), Jožef Molk (1870), Štefan Oblak (1879), Jurij Remž­gar – Moljk (1890), Jakob Požar (1914, 1934) Med trgovino Mercator in Kranjčevo hišo je nekdaj stala visoka in ozka Požarjeva hiša z visokim gankom na pročelju. Prvim zna­nim lastnikom hiše Dobrovoljcem so sledi­li Molkovi, ki se tu omenjajo že leta 1857. Z družino gospodarja Jožefa Molka (roj. 1843), tretjinskega kmeta, ženo Marijo (roj. 1846), sinom Francem (roj. 1867) in Mari­jino hčerko Jožefo (roj. 1865), so živeli še starša Uršula (roj. 1808) in Marko Molk (roj. 1798), preužitkarja, ter brata Jernej in Mati­ja Molk. Jernej, poročen z Marijo Černigoj, se je preživljal kot dninar, Matija je služil na Hrvaškem. Za novim lastnikom hiše Štefa­nom Oblakom se pred odhodom v Ameriko omenja krajši čas posestnik Jurij Remžgar – Mol[j]k iz Dragomera z ženo Marijo in re­jenko Marijo Rekar. Hiša je konec 19. stoletja prešla v roke Ja­kobu Požarju (1851–1946), upokojenemu sodnemu uradniku. Jakob je bil poročen s Katarino Brenčič (1852–1923),80 z njima pa je pred prvo svetovno vojno živela tudi dekla Marija Petkovšek. Jakob je za dediča hiše z dvoriščem v sku­pni izmeri 126 m2 leta 1945 imenoval gospo­da Janeza Opeko, župnika v Šmartnem v Tuhinjski dolini. Opeka je bil v zameno dol­žan opraviti pogrebne obrede za Jakobom Požarjem ter letno opraviti dve maši zanj in njegovo tedaj že pokojno ženo. Janez Opeka je hišo zapustil nečaku Andreju Opeki z za­vezo, da poskrbi za njegov pogreb in izpla­ča določen znesek trem nečakom po njegovi sestri iz Krke. Andrej je nepremičnino po­daril hčerki Anici Opeka, ki je izpraznjeno hišo prodala Mercatorju leta 1977. Okoli leta 1986 je bila hiša porušena. Danes se na nje­nem mestu nahajajo privatna parkirišča. V Opekovi hiši se je zvrstilo več strank. Od začetka leta 1956 je v spodnjih dveh prosto­rih do preselitve v solidarnostno stanovanje živela družina Marije in Franca Suhadol­nika, delavke in krojača, in nekaj časa tudi Marijina sestra Anica Markeljc, poročena Krampač. V zgornjih dveh sobah je do vse­litve v svoj dom stanovala družina Francke in Janeza Kovačiča, delavca iz Kostanjevice. Poleg omenjenih so v hiši v različnih obdo­bjih stanovali še: Marija Arsič s sinom Dra­ganom, ključavničarjem, njena brata Matija Malovrh, krojač, in Viktor Malovrh, harmo­nikar, ter njihov oče, znan kot dober žagar. Naslov: Hrib 21 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 268 (1900), Kotnikova cesta 19 (1934), Voljče­va cesta 22 (1953), Voljčeva cesta 19 (1958) Domača imena: Golob (1857), Bučar (1890, 1914) Lastniki: Martin Sernel (1824, 1838), Jera Golob (1870, 1879), Marija in Anton Bučar (1890, 1914), Jernej Kranjc (1934) Dejavnost: trgovina Bučar (1890–1919), trgo­vina Kranjc (1919–1945), državna trgovina in cvetličarna (po drugi svetovni vojni) Nadstropna hiša s tlorisom notranjskega tipa datira v zadnjo četrtino 19. stoletja. Stavba ima dvokapno streho s cestno frčado, bal­kon in arhitekturno likovno bogato fasado. V pritličju se nahajajo v vratne zapore obliki loka.81 Stavba je v celoti ohranjena. Prvi znani lastnik hiše z dvoriščem je bil Martin Sernel (Serneu). Sredi 19. stoletja se omenja hišno ime Golob in nekoliko kasne­je lastnica Jera Golob. V njeni hiši sta živeli stanovalki Suzana Kral s hčerkama Jožefo in Ano ter Frančiška Petrovčič s sinom Anto­nom in hčerko Marijo. Konec stoletja je hiša postala last Marije (roj. Golob 1853) in Anto­na Bučar (1852–1915), trgovca iz Kostanjevi­ce na Krki, s hčerkama Marijo (roj. 1881) in Antonijo (roj. 1883). Antonija se je kasneje poročila z Alojzijem Koncilijo v Celju in se preselila v Srbijo. Bučarjevim sta pri hišnih opravilih pomagali dekli Ivana Marušič82 in Marija Istenič, v hiši pa so po letu 1910 živeli še žagar Anton Delavec, vajenec Franc Gra­dišar in branjevka Neža Greljo. Leta 1919 sta hišo s trgovino kupila brata in trgovca Jernej in Matija Kranjc iz Postojne. Matija je z ženo Mihaelo kasneje odprl tr­govino na Stari cesti.83 Jernej (roj. 1881) je imel z Matildo (roj. Curk 1884 v Vipavi), Mi­haelino sestro, sina Vilka in hčerko Maro, knjigovodkinjo. Naslednik Vilko (roj. 1912) je imel z Mimi hčerko Marjano in sina Jer­neja ml. V času druge svetovne vojne je bila družina razseljena, Vilko je bil v partiza­nih, Mimi je ostala zaradi prekinjene proge s sinom Jernejem v Ribnici na Dolenjskem, mala Marjana je živela tu pri starih starših. Po osvoboditvi je trgovina še nekaj časa obra­tovala83a, leta 1948 je hišo, vse prihranke, osebno garderobo ter balo tete Mare (postelj­nino, perilo, posodo) zasegla država. Težka doživetja so povzročila prezgodnjo smrt babi­ce Matilde, ki je imela hud diabetes. V hiši sta ostala Jernej in Mara Kranjc, ki sta stanova­nje krajši čas delila z državnim uslužbencem Mirom Mirovičem in s hrvaškim oficirjem Jankom Pekičem. Nekaj časa je v hiši poslo­vala državna trgovina s špecerijo in z blagom na karte, za katere je bilo treba stati v vrsti, in nato nekaj let cvetličarna. Vilko Kranjc je leta 1990 prodal hišo sedanji lastnici Ireni Kafol – Hrovat, ki je opremo iz trgovine poklonila Slovenskemu etnografskemu muzeju. Naslov: Hrib 22, (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 269 (1900), Kotnikova cesta 20 (1934), Voljče­va cesta 24 (1953), Voljčeva cesta 20 (1958) Domača imena: Dormiš (1857, 1870), Pe­trovke (1890, 1914) Lastniki: Anton Dormiš (1824, 1838), Jožef (Štampeta) Dormiš in Franc Dormiš (1870), Marija Stampetta (1879), Anton Bučar (1910, 1914), Jernej Kranjc (1934) Dejavnost: stanovanja (1870 in dalje) Velika hiša ima v zaprtem vhodu vgrajen portal iz črnega kamna z letnico 1801 v sklepniku. Stavba in kleti so skoraj v celoti ohranjene, obnovljena je bila le fasada prve polovice hiše in v drugi polovici zastekljeno zgornje nadstropje. Pri hiši se konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja omenja cerkovnik Andrej Dormiš z ženo Uršulo Cikuta (Cikava). Leta 1870 so v hiši prebivali brata Franc in Jožef Dormiš ter številni stanovalci: cerkovnik Matija Slavc z ženo Jero, hčerko Katarino, sinovoma Fran­cem in Valentinom ter materjo Nežo, preužit­karico; Marija in Martin Smuk; vdova Barba­ra Medved s hčerkama Barbaro in Elizabeto, ki je mlada oslepela; Pavel Terkman z ženo Marijo in s taščo Elisabeto Kuster, preužit­karico; Ana Petkovšek s hčerko Marijo in kasneje še Terezija Slavc – skupaj devetnajst ljudi. Konec 19. stoletja so tu stanovali: vdo­ve Marija Terkman (Dormiš), Barba Medved in Ana Serše; Lenka in France Jesenko; Trža­čan Angelius Jerina ter dekla Mina Malovrh iz Butajnove pri Št. Joštu.84 Hiša je najkasneje leta 1900 postala last tr­govca Antona Bučarja, ki je v hiši poleg Je­senkovih in Tertmanove gostil še gostački Nežo Jesenovec in šiviljo Ivano Križaj, leta 1910 dninarja Mihaela Dolenca z ženo Ama­lijo in Ano Serše, nekoliko kasneje pa še sorodnico Jožefo Batistič ter Jurija Juga, fi­nančnika. Svojo rosno mladost je v Bučarje­vi hiši skupaj z materjo Jero in bratom Fran­celjnom med leti 1906 in 1910 preživel tudi vrhniški pisatelj in učitelj Karel Grabeljšek (1906–1985), dvakratni prejemnik Prešerno­ve nagrade (leta 1948 in 1976).85 Stanovanje je imelo malo večjo vežo, iz katere se je pri­šlo v črno sajasto kuhinjo. Iz veže na levo je v majhni sobi »čumnati« stanoval starejši moški, na desno je bila Grabeljškova večja soba. Opremljena je bila s skromnim pohi­štvom: z dvema omarama, visoko za oble­ko in nizko za perilo, mizo s štirimi stoli, posteljo ter nekaj drobnimi predmeti. Poleg Grabeljškove je bila še manjša soba majhne suhljate ženice Jerajevke, šivilje.86 Bučarjevo hišo je leta 1919 kupil trgovec Jer­nej Kranjc. Stavbi sta bili povezani z »mostič­kom« nad dvoriščem. V prvi polovici hiše je v mladosti Jernejeve vnukinje Marjane sta­novala družina Velkavrh, po domače Šklep­covi, ki je štela starejše: zasebnico Franco, šiviljo Mici in delavko Lizo, rojene proti kon­cu 19. stoletja, ter njihove potomce: šiviljo Mici, Rezko, Betko in delavca Janeza. Janez je kasneje sezidal hišo na Turnovšu. V Velka­vrhovi polovici hiše so v 50. letih preteklega stoletja prebivali tudi Slava in Julij Rupnik ter inštrumentarka Elizabeta Dobrovoljc. V drugi polovici hiše so živeli Bizovičarjevi, oče Anton, mizar, mama Antonija ter hčeri Ela in Vera. Po izselitvi Bizovičarjev so se v njihovo stanovanje preselili Velkavrhi, v prvo polovico hiše pa se je vselil Jernejev sin Vilko z družino. Po Vilkovi preselitvi v Ljubljano leta 1952 je občina stanovanje Vil­kove sestre Mare Kranjc po vrsti povojnih selitev dodelila družini Bogatec – Vujošević: Mihajlu Vujoševiću in njegovi sestri Marini s sinom Bojanom ter njunim staršem Vujo­šević in starim staršem Emiliji in Janku Bo­gatec iz Trsta. Z vodo opremljeno stanova­nje je obsegalo ogrevano kuhinjo, dve sobi, shrambo; stranišče na koncu ganka pa so delili z družino Velkavrh. Kranjčevi so po odhodu Bogatec – Vujoševićev na Gradišče okoli leta 1974 prvi del hiše prodali bratran­cu, akademskemu slikarju in restavratorju Franciju Curku z ženo Vido, ki sta hišo ob­novila. Kasneje je Vida prodala hišo seda­njemu lastniku Juretu Krašovcu. Drugo po­lovico stavbe so Kranjčevi leta 1991 prodali glasbeniku Alešu Veselu, ki je notranjost hiše prenovil. Na nekdanjem dvorišču je stala majhna pralnica z dvema prostoroma. Po smrti Jer­neja Kranjca jo je dala Mara Kranjc podreti in napraviti vrt, ohranili so le dve zunanji steni, ki še vedno služita za ograjo vrtu. Prva cerkev v velikosti kapele je nastala v poznem srednjem veku znotraj nekdanje poznoantične utrdbe na Hribu. Sledila ji je druga, po besedah vizitatorja Adama Son­tnerja leta 1620 »zares okrašena in dobra«, ki pa je kmalu postala premajhna. Vaščani so se lotili tretje gradnje in leta 1628 je novo cerkev posvetil škof Tomaž Hren. Dana­šnja mogočna stavba s pravokotno ladjo, z ožjim prezbiterijem, zvonikom in nizkimi kupolami je bila zgrajena leta 1851 po načr­tu stavbenika Josefa Schöbla in nadzorom zidarskega mojstra Matevža Medveda, zna­nega graditelja kupole ljubljanske stolnice. Cerkev krasijo likovna dela domačih in tujih umetnikov, slikarska dela domačina Simona Ogrina, Rika Debenjaka in Franza Kurza von Goldensteina, poslikana okna ali vitraji tirol­ske slikarske delavnice in oltarne plastike ka­mnoseške delavnice Toman iz Ljubljane.87 Leta 1318 se omenja prvi vrhniški vikar Ma­tej. Vikariat s prvotnim zavetnikom sv. An­drejem je sprva pripadal šentpetrski prafari v Ljubljani, leta 1325 pa je izpričan že kot samostojna župnija.88 Danes je pri Sv. Pavlu na Vrhniki sedež župnije in dekanije, v ka­tero je vključenih kar 15 župnij. Vrhniška župnija obsega deset podružnic in združu­je približno 12.750 župljanov. Od januarja 1988 izdajajo farni list Naša župnija. V župniji delujejo župnijski vrtec, župnij­ska Karitas ter otroški, mladinski in mešani pevski zbor. Močna skavtska skupina je bila ustanovljena sredi 90. let prejšnjega stoletja in združuje približno 80 skavtov od naj­mlajših do študentov. Naslov: Hrib 1 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 266 (1900), Kotnikova cesta 21 (1934), Volj­čeva 13 (1953), Voljčeva cesta 21 (1958) Domača imena: župnija Hrib (1870), Farovž (1890), župnišče (1914) Lastnik: župnija Vrhnika Dejavnost: pastoralna, vzgojna in karitativ­na dejavnost Župnija Vrhnika je imela leta 1824 v lasti dve hiši, dva hleva in gospodarsko poslo­pje. Na današnjem župnijskem dvorišču se nahajata župnišče in stavba nekdanjega go­spodarskega poslopja. Župnišče, enonadstro­pna stavba s tlorisom v obliki črke L in krita z dvokapnico, sodi v čas klasicizma iz 50. let 19. stoletja. Na južni fasadi so vidni ostankih starejših podpornih stebrov. Osrednja fasa­da je poudarjena s pilastri, tremi polkrožno zaključenimi okni ter širokim trikotnim čelom, okna pa obkroža lahkotna rustika v ometu.89 Leta 1870 sta v župnišču prebivala dekan Jožef Bonner (1818–1874) in kuhinjska po­močnica Frančiška Verderber, oba Novo­meščana. Za Bonnerjem se omenjata de­kana Martin Šlibar in Janez Koprivnikar (1825–1893) iz Šmartnega pri Litiji. Janezu so na župniji pomagali hlapec Janez Škofic iz okolice Kamnika, kuharica Agata Pleša iz Kranja ter dekli Marija Lukač in Lenka Že­leznik, obe iz Litije.90 Sledil je dekan Franc Kumer. Aprila 1897 ga je nadomestil dekan Lovro Gantar (roj. 1846 v Zavratcu). Za časa dekana Lovra je kuhala Jera Marincelj, pri hišnih opravilih pa sta pomagali služkinji Marija in Julija Šulgaj. V času prve svetovne vojne je bil vrhniški dekan Frančišek Hoe­nigman (roj. 1854) iz Ribnice. Po vojni ga je nasledil dekan Janez Kete (roj. 1888 v Dole­njah pod Planino), ki je ostal na Vrhniki vse do leta 1937. Keteju je v župnišču pomagala dekla Antonija Kenk. Nato sta tu službovala še dekana Janez Burnik (1889–1943) iz Ko­mende in Ciril Milavec. Povojni dekani so bili: Ivan Pečnik (1954–1970), Vinko Prestor (1970–1980), Florijan Božnar (1980–1997) in Vinko Podbevšek (1997–2001).91 Trenutno duhovniško službo opravljajo župnik in de­kan Blaž Gregorc, kaplan Gregor Gorenc in duhovni pomočnik Jože Brilej, gospodinj­stvo pa vodi Marija Grom. Po drugi svetovni vojni (1953) so v župnišču prebivali duhovnik Rafael Lešnik (roj. 1925 v Polju), vikarja Ivan Merlak (roj. 1923 v Ži­beršah) in Martin Tavčar (roj. 1917 v Trebiji) ter gospodinjska pomočnica Francka Grom (roj. 1920) s Stare Vrhnike. Nasledili so jih župnik Ivan Pečnik (roj. 1900) iz Kranja, duhovnik Valentin Bahar (roj. 1928) iz No­vega mesta in kuharica Kristina Orel (roj. 1912) iz Sežane. V zgornjem nadstropju sta v sobah, ogrevanih s pečmi, prebivali dve stranki: Marija in Blaž Turk s hčerko Andre­jo, trgovsko pomočnico, in sinom Jožetom, gozdarskim tehnikom, z ženo Justino ter Gabrijela in Miha Tominc, ki sta se kasneje preselila v svojo hišo na Klisu. Blaž Turk je delal v Franciji, zato se ga je prijel vzdevek »Francoz«. V prostoru današnje veroučne učilnice v levem traktu stavbe je prebivala Katarinovcova Ivana Košir s hčerko. Nekdanje gospodarsko poslopje je obsegalo hlev z lopo, katere ostanki so v osrednjem delu zgradbe delno še vidni. V letih 1985–1986 je bila stavba predelana za potrebe župnijske pastoralne dejavnosti v zimsko kapelo po na­črtih arhitekta Franceta Kvaternika in verouč­no učilnico. V zgornjem nadstropju se nahaja dvorana, ki sprejme do 120 ljudi. Poslopje se zaključuje s stanovanjskim podaljškom iz leta 1969, v katerem so sprva prebivali Turko­vi po izselitvi iz župnišča, nato sestre noter­damke in po njihovem odhodu v Novo mesto leta 1991 upokojeni duhovnik Stanislav Kapš. Trenutno je stanovanje prazno. K župniji sodi tudi vrhniško pokopališče, s katerim upravlja Komunalno podjetje Vrh­nika. Do leta 1836 se je tedaj že utesnjeno pokopališče nahajalo okoli župnijske cer­kve. Po epidemiji kolere so ga prenesli na da­našnje mesto in ga leta 1876 povečali. Pred prvo svetovno vojno so ga ponovno razširili na župnijski vrt in Tršarjev svet.92 Starejši zgornji del obdaja obzidje z večjimi spome­niki in obnovljeno mrtvašnico, medtem ko se novejši del z modernimi mrliškimi veži­cami nahaja v iztekajoči se spodnji ravnini. Naslov: Hrib 33 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 270 (1900), Kotnikova cesta 22 (1934), Volj­čeva cesta 26 (1953), Hrib 2 (1958) Domača imena: Mesnarija (1870), Šola (1890), Mežnija – šola (1914) Lastniki: Marijina cerkev v Logatcu (1824), mežnarija (1838), občinska šolska stavba (1870), šola Hrib (1879), mežnija (stara šola) (1934) Dejavnost: mežnarija, stanovanja, osnovna šola (1796–okoli 1824, 1852–1905), Deželna gospodinjska šola (1905–1915), cerkvene or­ganizacije in društva (po letu 1900), telova­dno društvo Orel, Karitas (po 1991) Ob župnijski cerkvi stoji poslopje, v katerem so stanovali cerkveni oskrbniki – mežnarji; konec 18. stoletja se omenja cerkovnik Ga­šper Križaj z ženo Apolonijo in otroki. Stavba je bolj znana kot vrhniška stara šola, saj se v njej že leta 1796 omenja učitelj Janez Ozidek, ki je opravljal tudi dela cerkovnika in organista. Stavbo so leta 1852 prenovili v prvo pravo šolo trivialko z dvema učilni­cama in s stanovanjem za učitelja. V njem je leta 1870 prebival učitelj in skladatelj Leopold Cvek (1814–1896) iz Idrije z ženo Marijo in s hčerami Marijo, Jožefo, Ivano in Amalijo. Kasneje so stavbo zaradi odložene novogradnje povečali v štirirazrednico s pri­zidkom za šolsko pisarno in stanovanjem za šolskega slugo. V šoli sta poučevala prvi in drugi učitelj, ki sta prejemala po 300 oziro­ma 210 guldnov plače. V izpraznjeno stavbo se je v začetku leta 1905 vselila Deželna go­spodinjska šola pod vodstvom šolskih sester in delovala do leta 1915. Za šolske prostore, šolski vrt in njivo je deželni odbor plačeval cerkvenemu predstojništvu letno najemni­no 330 kron. V stavbi je delovalo tudi katoli­ško Slovensko izobraževalno društvo in več desetletij katoliška knjižnica. Pred prvo svetovno vojno so se v stavbi zbirale dekleta in žene Marijine družbe ter Marijina družba krščanskih mladeničev. V župniji je delovala tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda s 46 člani. V pritličju stavbe se je nahajala orlovska telovadnica, ki so jo imeli nato več mesecev »v zakupu« hribski otroci,93 po izbruhu vojne leta 1914 pa se je v prostore nastanila vojska. Čete in oddelki so se pogosto menjavali, zato je po­slopje utrpelo precejšnjo škodo. Stara šola je nudila prostor raznim stano­valcem. Leta 1890 so v njej prebivale gostač­ke Mina Canker iz Samotorce, domačinka Marija Krašovic ter Marija Halek s sinom Francem, čevljarjem.94 Leta 1926 so stavbo – organistovo stanovanje, ki je bila tedaj v slabem stanju, predelali v stanovanja in na­peljali elektriko s svetilkami in z žarnicami. Prvi stanovalec v prenovljeni stavbi je bil mizarski mojster Franc Vintar. V pritličju je od leta 1933 dalje dolga leta živela družina Frančiške (roj. 1913) in Antona Jurjevčiča (roj. 1909), krojača in cerkovnika, s šesti­mi otroki. Najstarejši Anton je bil profesor glasbe, Janez in Lucija sta ostala na Vrhniki, Marija je še do pred nekaj leti živela tu, ter Betka in Pavla. Poleg Jurjevčičev je tu ži­vel še organist Tone Koprivnikar in operna pevka Valerija Heybal. Med drugo svetovno vojno so mežnarijo zasedli vojaki. V letih 1946–1952 je v prvem nadstropju stanoval profesor glasbe in organist Stanko Habe (1920–2003) z ženo Minko, s hčerko Minči in sinom Tomažem. V njihovo stanovanje so se nato vselili Nučiči iz Velikih Lašč, ki so ostali najdlje. Poleg njih so v hiši stano­vali še Gombačevi iz Prekmurja, Slabetovi s Štajerske, Žilavčevi in finančnik Trontelj. V prostorih današnjega Karitasa so stanovali Srebotnjakovi iz vrhniške okolice. Pred leti je bila podržavljena stavba vrnjena župniji. Danes živijo v njej nekdanje stran­ke, v pritličju bosanska družina in delavka župnijskega vrtca ter v zgornjem nadstropju dve stranki. V prostorih nekdanje telovadni­ce deluje župnijska Karitas, katere začetki segajo že v društvo Elizabetina konferenca, ustanovljeno na Vrhniki leta 1914. Naslov: Hrib 35 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 271 (1900), Hrib 1 (1934) Domača imena: Kaplanija (1870, 1934) Lastniki: kaplanijski beneficij95 (1824), ka­planija (1838), občinska kaplanija (1870), kaplanija Hrib (1879) Dejavnost: župnijska dejavnost (do 1945), oddelek za starostnike (po drugi svetovni vojni), otroški vrtec (od 1970 dalje) Obnovljena nadstropna stavba ima z dvo­riščne strani dobro ohranjen kamniti portal z letnico 1837 v sklepniku ter lepo obokan notranji prostor. Zastekljen vetrolov je mlaj­šega nastanka. V kaplaniji sta običajno prebivala po dva ka­plana, ki sta pomagala na župniji. Imenovali so ju mali in veliki kaplan. V pritličju je sta­noval prvi in v nadstropju drugi. Leta 1870 se omenjata kaplana Jožef Kogej (roj. 1831) iz Idrije in Janez Šafer (roj. 1838) iz Mekinj, go­spodinjila jima je Katarina Kogej. Leta 1890 se omenjata duhovna pomočnika Matevž Sitar (roj. 1860) z ljubljanske Ježice in Peter Bohinec (roj. 1864) z Visokega nad Kranjem ter kuharica Antonija Martinčič iz Šentjurija pri Kumu. Kasneje se omenjajo kaplan Štefan Rihar, od leta 1893 kaplan Luka Smolnikar (roj. 1863) z Visokega in od leta 1895 kaplan Franc Košir (roj. 1863) iz Loke. Pred prvo sve­tovno vojno sta kaplansko službo opravljala Ivan Prinar (roj. 1884) s Polja pri Ljubljani ter leto dni mlajši Frančišek Zabret iz Predo­selj. V času prve svetovne vojne in po njej se omenjajo kaplani Fran Golmajer, begunski kaplan Ciril Zaman, Dobrunjec Anton Selan (roj. 1891) ter Blejec Anton Torkar (roj. 1890). Zadnja kaplana Avguštin in Studen sta med drugo svetovno vojno zbežala. Kaplanija je vodila tudi lastno gospodinjstvo, za katere­ga so skrbele navadno kaplanove sestre. Gol­majerjeva Mici je znala pripraviti prav dobre štruklje z maslom in orehi.96 Po drugi svetovni vojni je bila kaplanija po­državljena. V pritličju je živela družina Ma­lavašič pred selitvijo v lastno hišo. Na desni strani so imeli sobo vrhniški radioamaterji. Zgoraj so stanovali Ogrinovi in Šimicevi. Go­spod Šimic je bil zdravnik samouk. Od 60. let minulega stoletja dalje je v stavbi gostoval oddelek za starostnike, ki so tu bivali, pre­hranjevali pa so se v domu na Tržaški cesti. Nato je stavbo prevzela Industrija usnja Vrhni­ka, ki je v stavbi organizirala občinski otroški vrtec. Leta 1992 je bila stavba vrnjena župniji, ki je lansko leto s pomočjo občinskih sredstev stavbo obnovila. Sedaj se v njej nahajajo trije starejši oddelki župnijskega vrtca. Pred kaplanijo se je nekdaj razprostiral velik kaplanijski vrt s hlevom (1824) in sadnim drevjem, ki je segal vse do Prekove hiše. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen. Na njem sta nastali Malavašičeva in Mrakova hiša. H kaplaniji je sodil tudi manjši pašnik »Farovška dolina«, v kateri so pred drugo sve­tovno vojno nastopali člani telovadnega dru­štva Orel. Po vojni so se v dolini smučali do­mačini in na zamrznjenem dnu drsali otroci. Danes se na nasutem ravnem dolinskem dnu nahaja otroško igrišče župnijskega vrtca. Naslov: Voljčeva cesta 22 (1958) Domača imena: Malavašič, Vrtec (2005) Lastniki: Malavašič, župnija Vrhnika, obči­na Vrhnika (1990) Dejavnost: vzgojna dejavnost (od 1991 dalje) Na nekdanjem kaplanijskem vrtu sta leta 1953 postavila manjšo stanovanjsko hišo zakonca Malavašič, ki sta pred tem živela v kaplaniji. Vencelj Malavašič (1876–1969), upokojeni dimnikar, je izhajal iz znane di­mnikarske družine na Tržaški cesti, kjer so jim italijanski okupatorji med drugo svetov­no vojno požgali hišo. Z Ivano (1888–1976), rojeno v Kranju, sta imela hčerko Marijo (1911–1990), uslužbenko, ter sinova Franca (1919–1977), ki se je poročil v Raskovec, in Dolfeja (roj. 1910), vrhniškega stoletnika, la­stnika enega prvih avtomobilov DKV. Dolfe, zaposlen pri očetu in nato v drugih podje­tjih, je z Josipino, rojeno Dremelj, in s hčerko Nado najprej živel na Stari cesti ter se leta 1952 preselil v novo hišo na Sivkino ulico. Leta 1990 je stavbo odkupila občina Vrhni­ka in jo dala v najem župniji, ki je stavbo preuredila za potrebe otroškega vrtca, usta­novljenega leta 1991. Zametki ideje o katoli­škem vrtcu na Vrhniki segajo že v leto 1929, ko je takratni dekan Janez Kete prosil šolske sestre v Mariboru, da bi uredile redovno ži­vljenje na Vrhniki, kjer naj bi imele na skrbi vrtec in sirote. Velik vpis otrok je leta 2006 narekoval postavitev novega večjega objek­ta. Vrteca obiskuje danes okoli dvesto otrok, za katere skrbi trideset zaposlenih. Naslov: Voljčeva cesta 30 (1953), Voljčeva cesta 23 (1958) Domača imena: Mrak Hišo so po drugi svetovni vojni postavi­li Mrakovi, ki so jim prvotni dom požga­li okupatorji med drugo svetovno vojno. Franc Mrak (rojen 1894 v Delnicah pri Ško­fji Loki), čevljar, je imel z Ivano (roj. 1894), gospodinjo, hčer Erno in sina Janeza. Po Janezu Mraku (1930–1943), partizanskemu kurirčku, se je v letih 1958–1979 imenova­la vrhniška osnovna šola. Pri Mrakovih je živel (1953) tudi Franc Petrovčič z Rakeka, strojni tehnik. Erna, frizerka, se je poročila z oficirjem Dragom Srdičem. V hiši stanuje­jo danes njuni potomci. Naslov: Hrib 79 (1890), Sv. Pavla cesta 286 (1900), Kotnikova cesta 23 (1934), Voljčeva cesta 32 (1953), Voljčeva cesta 24 (1958) Domača imena: Prek poleg pokopališča (1890), Prek (1914) Lastniki: Franc Prek (1879, 1914), Jera Prek (1932–1946), Ana Prek (1946–1984), Ivana Prek (1984–1992), Marko Tomšič (1993–1998), Boštjan Miklavčič (1998) Dejavnost: manjša kmetija (19. in 20. stole­tje), karitas (90. leta 20. stoletja), krovstvo, kleparstvo in postavljanje ostrešja Boštjan Miklavčič s. p. (2011) Tipična obrežna kmečka hiša je nastala nad manjšo kraško vrtačo na zgornji strani Volj­čeve ceste nasproti pokopališča. Stavba ima ohranjen kamniti portal z vklesanima zače­tnicama imena Franc Prek in letnico 1879. Ob sanaciji vlažnih, 60 centimetrov debelih ka­mnitih zidov se je pokazalo, da se v obodnih zidovih verjetno nahaja kamenje iz ruševin nekdanje rimske utrdbe, ki je potekala le ne­kaj metrov od severovzhodne stene hiše. Prvotno (1824) je na tem mestu stalo gospo­darsko poslopje vrhniške carinarnice, ki je imela sedež na koncu ulice v vogalu z Novo, danes Tržaško cesto. Zemljišče je kupil Janez Prek za svojega sina Franca, ki je leta 1879 postavil tu novo ali prenovil staro hišo. V kletnih prostorih na dnu vrtače je bil majhen hlev za največ dve kravi, svinjak in svinjska kuhinja, kokošnjak s tremi ločeni­mi vhodi z dvorišča in soba za ozimnico. Strop nad hlevom in svinjsko kuhinjo je bil obokan, drugje lesen in na več mestih pod­prt. V ravnini s cesto se je nahajala stano­vanjsko pritličje z vežo. Veža je bila izhodi­šče za veliko »hišo« s kmečko pečjo, ki je imela temelj na živi skali v kleti in kurišče v veži. Iz »hiše« je vodil prehod v mali »šti­belc«, na drugi strani pa v večjo »kamro« ali »cimer«, ki je bila spalnica za večji del dru­žine. Poleg tega so iz veže vodile stopnice na »ispo«, kjer je bilo v začetku tudi seno in kasneje gospodarjeva hišna delavnica v zimskem času. Na »ispi« je bila kasneje k di­mniku kmečke peči dograjena sušilnica za meso. Skozi vežo se je prišlo v črno kuhinjo z ločeno kaščo in izhodom na gank pod širo­kim napuščem na dvoriščni strani. Na enem koncu ganka je bilo stranišče na »štrbunk«, na drugi strani so stopnice vodile na dvo­rišče. Mala hišna okna so imela na cestni strani železne križe. Zunanja krila so se od­pirala navzven in notranja navznoter, med njimi je bil manjši prostor za rože lončnice. Hiša je dobila vodovod v kuhinji in srednji kleti leta 1904 in po napeljavi električnega omrežja na Hribu skromno električno raz­svetljavo. Seno in vozovi so se okoli leta 1910 umaknili pod doma narejeni vezani kozolec s štirimi okni in skednjem, kjer so spravljali tudi kmečko orodje in stare pripomočke, na primer trlico za lan. V času prve svetovne vojne so pod kozolcem prenočevali vojaški konji in oglodali late. Hišo so nato preurejali v skladu z bivalnimi navadami in razmera­mi stanovalcev. V kuhinji so postavili zidan štedilnik, zgradili kopalnico in stranišče ter preuredili gank v zaprto verando z mizo in s klopjo. Na zunaj je hiša doživela večje spre­membe šele precej po drugi svetovni vojni, ko so bila okna na cestni strani zamenjana z dvema sodobnima štiridelnima in vrata z delno zastekljenimi krili. Prvi lastnik hiše Franc Prek (1862–1931) je imel končano dvoletno osnovno šolo. Velik del izobrazbe je pridobil na sedemletnem služenju avstrijske vojske, kjer je bil višji to­pničar v artilerijski balistični diviziji »Nad­vojvoda Wilhelm«. V več krajih cesarstva, med drugim je služil na Dunaju, v Bosni in Puli, se je naučil nemščine in madžarščine ter se priučil nekaj kolarskih in tesarskih spretnosti. Po vrnitvi na Vrhniko je trideset let služboval pri veleposestniku Josipu Le­narčiču kot oskrbnik – majer, zato se je za hišo uporabljalo tudi manj znano domače ime pri Majerju. Domače posestvo je vodil z ženo Jero (1865–1946), rojeno Kovač v Pre­serju, hčerko Marije Tomšič, Štritofove, ki je poleg gospodinjskih del obdelovala laze in njive. H kmetiji je sodilo tudi nekaj gozda in polja v Močilniku, ki jih je Jera podedovala po stricu leta 1892. Jera in Franc sta pod svojo streho nudila prostor dekli Neži Kralj, vdovi iz Kanala ob Soči, in starejšima gostačema Lizi in Ja­kobu Kete. Sama sta imela dvanajst otrok. Otroštvo so preživeli Marija (1890–1911), Ana (1895–1984), Franc (1899–1983), Ivana (1904–1992), Jožefa (1907–1976) in Janez (1908–1989). Najstarejšo Marijo, ki se je šolala za vzgojiteljico, je pri 21 letih ubila strela med žetvijo na »žrnadi« na Drenovem Griču, na kar je še dolgo spominjalo zna­menje ob glavni cesti. Ana je bila delavka v mlekarni, kjer je skrbela za pomožna dela pri izdelavi in dostavljanju sirov na železni­ško postajo. Čeprav sama ni jedla svinjine, je vsako leto zredila po dva prašiča. Ivana je bila zelo prizadevna učenka. Z zaslužkom v Pollakovi usnjarni in vrhniški mlekarni si je omogočila šolanje v Gradcu, opravila Chri­stofov in dr. Horneckov trgovski tečaj in se zaposlila kot uradnica v vrhniški hranilnici, po vojni v izvoznem oddelku in komerciali IUV, kasneje pa v računovodstvu Mlinskega podjetja na Vrhniki in v Ljubljani ter drugih podjetjih. Govorila je tri svetovne jezike, znala slovensko in nemško stenografijo, se ukvarjala s fotografijo, smučanjem in z glas­bo. Jožefa je po prenehanju očetove službe delala v pisarni firme Magušar – tovarna Im­pex. Po očetovi smrti se je poročila z Ignaci­jem Tomšičem, železničarskim uradnikom. Kupila sta hišo na Brezovici, kjer še živita sinova Marko in Janez. Franc Prek ml. se je pri Fricu Jeršinovicu izučil za usnjarja, bil zaposlen pri Pollaku in kasneje v več usnjar­nah na Hrvaškem in v Srbiji. Po drugi sve­tovni vojni je prodal hišo v Beogradu ter se z ženo Jakobino Ogrizek, Celjanko, vrnil na Vrhniko. Poznal je polšine po Raskovcu in izdelal izviren tip »šklopa« za lovljenje pol­hov. Tudi s pomočjo očetovega orodja je iz­deloval mizarske izdelke. Z njimi je opremil svojo hišo na Usnjarski ulici. Janez, risar, matematik in šahist, je po srednji tehnični šoli v Ljubljani nadaljeval študij strojništva v Brnu in kot inženir deloval v industriji Ma­ribor ter poučeval na srednji tehnični šoli. V Mariboru se je tudi poročil in zapustil hčer­ki Anico in Jelko. Za Francem je posestvo vodila vdova Jera Prek s hčerkama Ano in Ivano, ostareli Jeri pa sta bili v pomoč tudi dekli Cilka (?) in Nada Sečnik. Ivana in Ana sta finančno pri­spevali k posodobitvi kmetije z izgradnjo novega hleva in pomožnih objektov na dvo­rišču. Po Jerini smrti sta v hiši krajši čas go­stili delavca Alojza Petelina (1953). Za Ivano je kmetijo podedoval nečak Marko Tomšič in v prazni hiši v 90. letih preteklega stole­tja gostil Karitas. Današnji lastnik Boštjan Miklavčič uporablja poslopja za krovsko in kleparsko dejavnost. Naslov: Hrib 44 (1824, 1890), Sv. Pavla ce­sta 287 (1900), Kotnikova cesta 24 (1934), Voljčeva cesta 34 (1953), Voljčeva cesta 25 (1958) Domača imena: Andreas (1870, 1914) Lastniki: Matija Jerina (1824, 1838), Jožef Je­rina (1870, 1890), Janez Jerina (1914, 1934) Dejavnost: gostilna (1784), stanovanja (1870 in dalje) Proti koncu Voljčeve ceste na nasprotni stra­ni pokopališča stoji dolga Andrejazova hiša. Konec 18. stoletja je tu živel Andrej Hrovat (Krobat) z ženo Ano, rojeno Dolinar, in otro­ki. Bil je lastnik domca, kajžar in krčmar. S krčmarjenjem so nadaljevali tudi Jerinovi nasledniki. Razširjena Jerinova družina je štela gospodarja Jožefa (roj. 1838), tretjinske­ga kmeta, ženo Nežo (roj. 1839 v Veliki Ligoj­ni), sina Janeza, Jožefovega brata Antona z ženo Heleno ter Jožefovo sestro Marijo (roj. 1843) s hčerko Marijo. Jožefova druga žena je bila Marija. Jožefova mati Marija Dolenc (roj. 1801), dninarka se je s sinom Andrejem, dninarjem, preselila v Trst, kjer se je Andrej leat 1871 poročil z Luigio Balboni. Marijina hči Neža Dolenc, tudi dninarka, je živela v Novem mestu, na Vrhniki pa je živela njena hči Ivana. Jerinovi so vseskozi delili streho z različ­nimi stanovalci. Leta 1870 so tu živeli vdo­va Marija Suhadolnik s sinovi Janezom, Valentinom in Matevžem, starejša dva sta postala vojaka, mlajši se je kasneje poročil, in Marija Dolinar s hčerko Marijo, z zetom Štefanom Kobalom ter vnukinjami Nežo in Ivano. Leta 1890 so hišo oddajali gostaškim družinam Novakovim, Petkovškovim in Jurjovčičevim, vdovi Ivani Stržinar z otroko­ma in za določen čas tudi družini Valentina Novaka, ki se je kasneje odselila na Dunaj.97 Cankarjevi so se preselili v hišo v začetku leta 1896 in ostali manj kot eno leto. V pr­vem nadstropju z vhodom od zadaj so imeli sobo (2. in 3. okno z leve) in kuhinjo v sou­porabi z drugimi strankami.98 Leta 1900 so poleg Novakovih in Jurjevčičevih gostili še Marijo Mlinar, Jero Perko, starejša zakonca Nežo in Janeza Šemerl in nekoliko kasneje beračico Mino Cankar, tesarja Ignaca Jerina z ženo Ivano, delavko Ivano Petrič ter vdovo Terezijo Zakovšek s sinom Matevžem. Jožefov naslednik Janez Jerina (roj. 1866) je imel po vrnitvi iz Amerike z Ivano Suha­dolnik (roj. 1881 na Stari Vrhniki) otroke Janeza (roj. 1907), Ignacija (roj. 1910) in Va­lentino (roj. 1913). Doma je ostal Janez Jeri­na sr., usnjarski pomočnik, ki se je poročil z Ivanko (roj. 1908) iz Šmartnega pri Litiji. Po drugi svetovni vojni (1953) sta oddajala stanovanje tudi Mariji in Janezu Jerebu, de­lavcu iz Medvedjega Brda. Sedaj stanuje v hiši Janez Jerina ml. z družino. Naslov: Hrib 58 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 288 (1900), Kotnikova cesta 25 (1934), Voljče­va cesta 15 (1953), Voljčeva cesta 26 (1958) Domača imena: Berce (1870, 1914) Lastniki: Martin Lenarčič (1824, 1838), Ma­rija Homovc (1870, 1890), Janez Homovc (1900), Elizabeta Homovc (1914, 1934) Dejavnost: manjša kmetija Domačijo sestavljata ob breg postavljena zidana hiša in kozolec toplar z opečnimi stebri in dvojimi okni. Hiša ima na pročelju fasade vzidane fragmente prvotnega porta­la z letnico 1798 in na dvoriščni strani lesen gank. Današnja podoba hiše izvira iz leta 1933, ko je bila stavba po manjšem požaru obnovljena. Naslednik prvega znanega posestnika Mar­tina Lenarčiča (1824) Simon Lenarčič (roj. 1840) je imel z ženo Marijo (roj. 1844) otroke Terezijo, Marijo in Jožefa. Ko se je preselil v Trst, se mu je rodila še hči Ema (1876). V Trstu je imel z Alojzijo še hčer Alojzijo (roj. 1883). Nova lastnica domačije Marija Homovc (roj. 1825 na Hribu) je živela tu z otroki Janezom, Francem, Marijo, Ivano, Antonom in Marje­to. Janez, Franc in Marija so hodili sprva na dnino, nato se je Franc zaposlil kot usnjar pri Tomšičevih (Štritof). Marija se je poro­čila na Hribu in Ivana z Batagellijem leta 1894. Anton se je izselil v Ameriko. Doma je ostala Marija s hčerko Marjeto in sinom Janezom,99 ki mu je zapustila kmetijo. Janez Homovc (roj. 1853) se je poročil z Eli­zabeto (roj. Križaj 1861 v Žireh), vdovo Grom z Verda s sinovoma Janezom in Francem Gromom (roj. 1885), ki je nasledi kmetijo. Francu Gromu, logarju, in Tereziji Jurjevčič (roj. 1887) se je v letih 1914 do 1926 rodilo dvanajst otrok, med njimi tudi dvojčki. Sin Jože je padel marca 1945 kot partizan v Kra­kovskem gozdu. Hči Valentina se je poročila s Čehovinom iz Ajdovščine, hči Ivanka je postala trgovska pomočnica. Z delom na kmetiji je nadaljevala najstarejša Rozalija – Zalka (roj. 1914), poročena Zajec z družino.Danes pa živi v hiši njen sin Janez. Franc Grom se je boril tudi na soški fronti. Svoje spomine je ob zimskih večerih rad pri­povedoval svojim vnukom na topli kmečki peči. (Marija Zalar, roj. Zajec) Naslov: Hrib 45 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 289 (1900), Kotnikova cesta 26 (1934), Voljče­va cesta 36 (1953), Voljčeva cesta 27 (1958) Domača imena: Šlampe (1870), Žlampe (1890, 1914) Lastniki: Janez Ferbežar (1824, 1838), Mar­tin Ferbežar (1870), dediči Martina Ferbe­žarja (1879), Lovro Ferbežar (1890, 1914), Franc Ferbežar (1934) Dejavnost: kajža (1870, 1914), mala kmetija Pritlična, delno zidana hiša izvira iz sredine 19. stoletja. Pod skupno streho združuje bi­valne in gospodarske prostore. Krita je s sime­trično dvokapnico z lesenima zatrepoma.100 Prvemu znanemu lastniku Janezu Ferbe­žarju je sledil kajžar Martin Ferbežar (roj. 1831). Z ženo Ivano (roj. 1832 pri Šklepcu), dninarko, sta imela otroke Ano (roj. 1860), Janeza (roj. 1863) in Lovra (roj. 1868). Ker sta mlada umrla, so za mladoletnega Lovra in njegovo imetje skrbeli Šklepcovi. V hiši so konec 19. stoletja gostili zakonca Leno in Antona Jerina, vdovi Jero Sadu s Steindor­fa na Koroškem in Marijo Hren s hčerkami Marijo, Franco in Ivano, vnukom Josipom ter materjo Marijo Cankar.101 V začetku 20. stoletja je tu prebivala tudi družina Elize in Antona Isteniča z otroki Albinom, Francem, Ivanom, Antonijo in Vincencem ter družina Ivane in Valentina Petriča z otroki Ivano, Antonijo in Francem. Lovro Ferbežar (1868–1933) se je leta 1892 poročil z Ano Kogovšek iz Smrečja, s kate­ro sta imela hčerke Marijo, Ano in Marjeto ter sina Franca. Marija se je poročila z Jože­fom Webrom v Banatu in rodila hčer Mari­jo. Franc, usnjar, je imel z Valentino Slokar hčerke Petro, Francko, poročeno Baraković, in Lojzko, poročeno Blaževič. Ferbežarjevi so obdelovali polja. Lovro je dvakrat poizku­šal zaslužiti tudi v Ameriki, od koder se je vrnil bolan. Po njegovi smrti je hišo prevzela vdova Ana Ferbežar (1861–1961), gospodinja, s hčerko Ano (1895–1970). Italijani so jima med okupacijo leta 1942 podrli dva prostora v zgornjem delu hiše proti cesti, ker sta ovi­rala cesto Vrhnika–Trst. Po drugi svetovni vojni (1958) sta k sebi vzeli sorodnika Fran­ca Kogovška. Kasnejši lastniki Kogovškovi so notranjost hiše nekoliko preuredili. Naslov: Na Klisu 2 (1953), Na Klisu 10 (nova hiša, 1958) Prvo hišo na Klisu sta postavila šofer Franc Štirn (roj. 1902) in njegova žena Marija (roj. Kanc 1903 v Verdu) v letih 1931 in 1932. Pri­tlična hiša z dvokapno streho je imela tloris 7,5 x 12 m. Kmalu po vselitvi je bila v hišo napeljana voda in elektrika, odpadna voda se je stekala v greznico. Marija in Franc sta imela hčerko Majdo in sina Vinka, ki se je po končanem študiju zaposlil v Tomosu. V hitri urbanizaciji Klisa za Štirnovo hišo ni bilo več prostora – podrli so jo v letih 1953 do 1955. Štirnova sta zgradila nadomestno hišo na Klisu ob potoku. Hiša je bila po izselitvi lastnikov leta 1973 prepuščena Komunal­nemu stanovanjskemu podjetju Vrhnika za skladišče in leta 1974 dokončno porušena. Na njenem mestu je danes uprava Zdravstve­nega doma Vrhnika. Nekoliko naprej od Štirnove hiše je ob poti, ki je vodila od Sokolskega doma čez Klis do Stare ceste, stal Jerebov kozolec. V njem je Rudi Jereb s Stare ceste izdeloval in popra­vljal stare kočije in sani.102 Nasproti kozolca je stalo kmečko skladišče družine Brenčič – Mrovčevih s Stare ceste. Mrovčev zet Janez Rode je skladišče kasneje predelal v avtoli­čarsko delavnico. Naslov: Vrhnika 49 (1905), Klis 2 (1942) Lastniki: Ignac Simon (1870), Jera Simon (1879, 1916), Anton Simon (1927), Edvard Pi­šler (1930), Janez Pišler (1947), državna pod­jetja: Jelka (1955), Gosad (1963), Droga Por­torož (1967); Liko d. d. Liboje (1999), Marjan Pintar (2003), Marijan Arko (2005)103 Dejavnost: mlin (1869, 1896), destilarna ete­ričnih olj (1932–1967), prehrambena indu­strija (1967–1999), kovinska industrija Mar­jan Arko s. p. (2011) Na mestu današnjega kovinarskega podjetja je najkasneje leta 1869 stal mlin s stopami lastnika Ignaca Simona. Za Ignacem je mlin prevzela Jera Simon s Stare ceste.104 V začet­ku 20. stoletja je bil mlin, v katerem se že ne­kaj let ni mlelo, star in podprt s podporami. V njem so se v poletnem času skrivali otroci ter se kopali v bližnjem Klisu. Vrhničani so zaradi varnosti želeli, da se mlin prenovi ali poruši. Leta 1930 je mlin z zemljiščem kupil Edvard Pišler in ga preuredil v destilarno za mletje vršičkov iglavcev, iz katerih so potem s pomočjo destilacije izdelovali smrekovo in brinovo olje. Do »Pišlerjevega malna«, kakor so domačini imenovali Pišlerjevo destilarno eteričnih olj na Klisu,105 je bila od Hribskega potoka speljana struga. Nivo vode je urav­navala zapornica na začetku struge. Edvard je leta 1942 k stavbi dozidal prizidek in jo naslednje leto dvignil za eno nadstropje. V destilarni je bil zaposlen Pavel Kovač, Jurč­kov Pavle. Pišlerjevi so zbirali še praprot in druga zdravilna zelišča, kuhali žganje in imeli v lasti tudi njivi med mlinom in Škvar­čem, kjer so gojili poprovo meto za prodajo. Po drugi svetovni vojni je bila podržavljena destilarna preimenovana v tovarno eterič­nih olj Jelka in leta 1963 v podjetje Gosad, ki se je ukvarjalo z zbiranjem in preprodajo zdravilnih zelišč. Obrat je leta 1967 prevze­la prehrambena industrija Droga Portorož, ki se je kasneje preoblikovala v živilsko in­dustrijo d. d., in gospodarila z njim dobra tri desetletja. Leta 1999 je postal lastnik stavbe Liko d. d., industrija kovinske opreme iz Li­boj, nato Marjan Pintar (2003), danes pa se nahaja v stavbi kovinarsko podjetje Marja­na Arka.106 Naslov: Klis 4, Na Klisu 3 (1953), Na Klisu 1 (1958) Dejavnost: lokal s pleteninami (1941–1948) Hišo sta gradila Franja in Anton Fefer (roj. 1899 v Kamniku pod Krimom), vojak na soški fronti in Maistrov borec, po poklicu zidar in ljubiteljski čebelar. Zaradi bliža­joče se vojne je Franja, obrtnica, februarja 1941 po nasvetu veletrgovca z volno in osta­limi pletilnimi materiali Preloga gospoda iz Ljubljane namesto zaloge volne kupila opeko v Kotnikovi opekarni, medtem ko je Anton uredil vse potrebno za zidavo na parceli na Klisu, ki jo je kupil pred poroko. Prostor za hišo so odmerili ob prisotnosti župana. Anton je gradil hišo s pomočjo pri­jateljev in brata. Nadzor nad zidavo je imel zidarski mojster Jakob Celarc, pri katerem je bil Anton tudi zaposlen. Hiša je bila po­krita pred pričetkom vojne. Po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije je hišo za nekaj dni zasedla italijanska vojska; v spodnje prosto­re so naselili mule, kuhali so pred hišo pod kuhinjskim oknom. Junija 1941 je bila hiša pripravljena za vselitev. V pritličju je imela kuhinjo, shrambo, stranišče ter delavnico in lokal s pleteninami in v prvem nadstro­pju zakonsko in otroško spalnico, kopalni­co z angleškim straniščem ter sobo. Hiša je bila oskrbovana s podtalnico, ki so jo odkri­li pri kopanju temeljev. Na podstrešju se je nahajal pločevinasti rezervoar s prostorni­no 1,5m3 in v kuhinji črpalka, ki je polnila rezervoar in črpala vodo za sprotno upora­bo. Leta 1943 je bil v hišo napeljan občinski vodovod. Stavba je dobila današnjo podobo v 60. letih minulega stoletja, ko so tudi pod­strešje predelali v stanovanjske prostore. Že prvo leto druge svetovne vojne se je v Feferjevi hiši za nekaj mesecev naselil del Jurcatove družine, ki so jih Italijani izgnali iz hiše ob Ljubljanici. Delavnica in lokal sta se tačas umaknila v kletne prostore. Od av­gusta 1942 do avgusta 1945 je pri Feferjevih prebivala tudi Jakobina Leskovec, hčerka Franjine sestre Ivane Leskovec, ki je odšla v partizane. Vso vojno je bila v hiši partizan­ska »javka«, kjer so se srečevali aktivisti in delavci osvobodilne fronte ter od tu nadalje­vali pot v partizane, prepošiljali pa so tudi partizansko pošto. Franja (roj. Zalaznik 1910), pletilja, je v hiši odprla obrtno delavnico strojnega pletil­stva. V delavnici ji je v zimskem času po­magal mož Anton, ki je bil po potrebi tudi trgovski potnik. Franja je po 18-ih letih samostojnega obrtništva leta 1948 pletilne stroje prodala novo nastajajoči tovarni ple­tenin Rašica v Zgornjih Gameljnah, kjer se je zaposlila tudi ena njenih pletilj. Denar od prodaje je vložila v državno posojilo, ki sta ga zakonca kasneje porabila za izboljšave v hiši; tako je hiša dobila tudi fasado, ko je bilo v enkratnem žrebanju izžrebanih več obveznic hkrati. V predelane obrtniške prostore se je vselila prva stanovalka Antonija Velkavrh z mo­žem Živkovičem, nato družina Ilič – Bui in za njimi še dve oficirski družini. Nato je tu stanovala oficirjeva žena Ana Lovrin (1953) in po njeni izselitvi oficir Josip Valenčič z Reke z ženo Doro (1958). Ker so Feferjevi otroci odraščali, je Anton zaprosil vojaške oblasti, da mu omenjene prostore vrnejo, kar se je uresničilo šele po posredovanju Ti­tovega kabineta. Danes živi v hiši Valentina Fefer (roj. 1932) s hčerko Majo Barišič in njeno družino. An­ton Fefer mlajši (roj. 1934) je na domačem vrtu leta 1977 sezidal svojo hišo, v kateri živi z ženo Fani in z družino sina Jerneja Feferja. Naslov: Na Klisu 6 (1953), Na Klisu 2 (1958) Hišo sta zgradila Franc Hribar (roj. 1910 v Sv. Križu pri Kostanjevici), mlinar, in žena Ivan­ka (roj. Kržič 1914 na Pakem pri Borovnici) v letih 1942 in 1943. Sprva sta živela v Borovni­ci. Leta 1940 sta se s hčerko Majdo preselila na Vrhniko, stanovali so pri Pečkajevih. Franc je bil zaposlen v mlinu Franca Stržinarja v letih 1940–1947, nato v valjčnem mlinu Mlinske industrije Ljubljana, kasneje Žitovi pekarni Vrhnika, kjer je delal do upokojitve, zadnjih deset let kot obratovodja. Z njimi je živela še nečakinja Tončka Hribar v letih 1957–1960, kasneje poročena Japelj v Mali Ligojni, in po odredbi občine Vrhnika družina glasbene­ga učitelja Draga Bitenca iz Ljubljane z ženo Barico (roj. v Trnovcu pri Metliki). Sin Lado Hribar je z ženo Bogdano (roj. v Borovnici) leta 1980 postavil na vrtu novo hišo Na Klisu 18. V stari hiši živita sedaj hčerki Olja in Nina z družino. Naslov: Na Klisu 5 (1953), Na Klisu 3 (1958) Domača imena: Grdinčkov Janez, Švigelj Hišo sta začela zidati Janez Švigelj (roj. 1909), Grdinčkov z Mirk, in njegova žena Antonija (roj. 1912) leta 1943. Janez je bil gozdar in tesar, Antonija šivilja. Otrok nista imela. Pri njiju je pred odhodom v internat v letih 1949–1956 živela nečakinja Marinka Malavašič, kasneje poročena Berlič, ki je s sestrično Marinko Kotar iz Logatca podedo­vala hišo. V hiši so leta 1953 živeli tudi uslužbenec Franc Korbar iz Hrušice pri Ljubljani z ženo Branko, rojeno v Karlovcu, ter učitelj glasbe Drago Bitenc z ženo Barico. Bitenčeva sta se nato preselila k Hribarju. Otroci iz Gradišča in Hriba smo se sankali od cerkve sv. Pavla do doma. V moji mladosti je bilo toliko snega, da smo hodili kot v rovih med hišami. (Marinka Berlič) Hišo sta zidala Boža in Anton Debevc z Ra­keka leta 1967. Anton, ekonomist, je bil tri­deset let uspešen direktor Industrije usnja Vrhnika. V popolnoma ohranjeni stavbi ži­vijo danes Boža in sin Zvone Debevc, prav­nik, z ženo Metko, tudi pravnico. V hiši štirideset let ni bilo poplav, v zadnjih petih letih pa je kletne prostore kar štirikrat zalilo. (Boža in Zvone Debevc) Prvi del stanovanjskega dvojčka je zidal Božo Habič preko Stanovanjske zadruge v letih 1959–1961. Božo je bil delovodja v parketarni v Verdu – kasneje Liko Vrhnika. Okoli leta 1973 je hišo kupil Vlado Lakota, ki je bil zaposlen v tovarni avtodelov v Nem­čiji. Hišo je prodal nečakinji Davorki, ki živi tu z možem Marjanom Škrbcem. Drugi del stanovanjskega dvojčka, na mestu, kjer so se nekdaj razprostirale njive in dre­vored hrušk, sta zidala Albin Pristovnik in Frančiška, rojena Malovrh, v okviru Stano­vanjske zadruge v letih 1959–1961. Vrhniška stanovanjska zadruga je bila ustanovljena z namenom gradnje »dvojčkov« Habič – Pri­stovnik in Cankar – Petrovčič na Klisu ter treh »dvojčkov« pri pošti. Frančiška, gospodinja, in Albin, trgovec, sta imela hčer Nado, ki sta­nuje s hčerkama Polono in Klaro v mlajšem prizidku, v hiši pa živi mama Frančiška. Naslov: Na Klisu 14 (nekdaj) Hišo je zidal okoli leta 1966 urar Leopold Mihevc s soprogo. Dediči so hišo prodali. Stane Šventner je kupil parcelo od Janeza Pišlerja in na njej postavil hišo leta 1967. V hiši živi z ženo Slavko, rojeno Köstner, in s hčerko Darjo z družino. Stane se rad spomi­nja mladih dni, ko je po končani vojaščini stanoval pri Fricu in hodil čez Klis na Lošco vasovat. Stanovanjski dvojček sta zidala brata Mate in Jože Kordič s Hvara leta 1958. V polovici hiše je živel Jože z ženo Urico, s katero sta imela nekaj let v najemu gostilno »Dalmati­nec« na Stari cesti. Sedaj živi tu hči Alenka z družino. V drugi polovici živijo danes novi lastniki. Naslov: Klis 3, Na Klisu 4 (1953, 1958) Avgust Kogoj (1899–1972), mehanik iz Logat­ca in Ivana (1898–1978), Jerebova s Stare ce­ste, s sinovoma Slavkom ter Stanislavom, sta najprej živela na Stari cesti. Tam je Avgust prodajal otroške vozičke, kolesa in šivalne stroje Keler, ki jim je sam dodal ogrodje in napis Kogoj. Pred drugo svetovno vojno je bil tudi šofer turističnih avtobusov na Ble­du. Ivana je kot šivilja organizirala šiviljske tečaje in tečaje umetnega vezenja na Vrhni­ki in v okoliških vaseh. Ob božiču 1938 so se preselili v novo hišo na Klisu. Tisto noč je pogorela Tomšičeva žaga v Gradišču. Avgust je imel mehanično delavnico v Lenarčičevi hiši ob Tržaški ce­sti. Bil je tudi lovec. Nekoč je v gozdu našel slepo srnico, za katero so potem skrbeli na domačem dvorišču. Dr. Stanislav Kogoj (roj. 1922) je imel z ženo Drago (roj. Gradnik 1924 v Medani) hčer­ko Vesno in sina Gorazda. Kot zdravnik je služboval najprej v Vipavi, nato v bolnici v Ljubljani in kasneje v Splošni ambulanti na Vrhniki, ki je bila tedaj v Rokodelskem domu na Tržaški cesti. Leta 1963 in 1964 je živel v alžirskem mestu Al Asam, kamor je za pol leta na počitnice prišla tudi njegova družina. S tamkajšnjimi prijatelji so ohrani­li stike do danes. Danes živi v hiši Stanislav s hčerko Vesno in potomci. Hišo sta zidala Gabrijela in Miha Tominc leta 1956. V njej sta živela s sinovi Miho, Francijem in Slavkom ter hčerko Darinko. Sedaj živi v hiši Slavko s potomci. Hišo sta zidala Marija in Vinko Krašovec leta 1967. Prej sta stanovala na Sveti Trojici. Sedaj stanuje z njima sin Iko z ženo Lidijo in s sinovoma Aljažem in Martinom. USTNI VIRI: Ustne vire in družinske arhive je zbirala Marija Habič. Podatke so ji posredovali sedanji in nekdanji Vrhničani: Marinka Berlič, Lojzka Blaževič, Boža in Zvone De­bevec, Amalija Dolenc, Franci Dovč, Jernej Fefer, Saša Fefer, Valentina Fefer, Ema Goričan, Blaž Gregorc, La­dislav Hribar, Marija Istenič, Janez Jerina, Veronika Jeršinovič, Janez Jurjevčič, Irena Kafol Hrovat, Stani­slav Kogoj, Marjana Kranjc, Iko Krašovec, Majda Kunc, Gabrijel Mihevc, Marjeta Miklavčič, Marko Mulej, Anica Opeka, Iva Pečar, Marija Pečkaj, Majda Peternel, Franc Postružnik, Nada Pristovnik, Tončka Stržinar, Davorka in Marjan Škrbec, Slavica Štirn, Niko Šušter­šič, Stane Šventner, Janez Tomšič, Marko Tomšič, Vin­ko Tomšič, Gorazd Tršar, Anton Turšič, Marija Umek, Mihajlo Vujošević, Marija Zalar, Francka Zalaznik in Nada Žnidaršič. LITERATURA: Matjaž Ambrožič, Župnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika 2002. Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 4. del (Hrib), v: Vrhniški razgledi 8, Vrhnika 2007, str. 192–288. Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 3. del, v: Vrhniški razgledi 7, Vrhni­ka 2006, str. 162–272. Ada Bar – Janša, Naselbinska stavbna dediščina in njen pomen (Vrhnika), Ljubljana 1988 (posredovala konser­vatorska svetovalka Damjana Terseglav Pediček iz Za­voda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, Tivolska cesta 4). France Bezlaj, Slovenska vodna imena, I. del (A–L), Ljubljana 1956. Frančišek Bohanec, Cankarjeva Vrhnika, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 192, Ljubljana 1997. France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972. Mateja Glušič, Elica Brelih, Razvoj glasbenih dejavno­sti na Vrhniki, v: Vrhniški razgledi 10, str. 101–120. Karel Grabeljšek, Cerkveni maček, Utrinki iz otroštva, Ljubljana, 1983. France Habe, Kratek oris zgodovine Vrhnike in njene okolice, v: Tridesetletni jubilej državne narodne šole na Vrhniki 1904–1934, Vrhnika 1934, str. 8–23. Peter Habič, Jože Rode, Vrhnika (druga razširjena iz­daja), Vrhnika 1988. Peter Habič, Vrhniški izviri in njihovo kraško zaledje, v: Vrhniški razgledi 1, Vrhnika 1996, str. 43–74. Tone Hojan, Pradedovi spomini, v: Vrhniški razgledi 9, Vrhnika 2008, str. 269–287. Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana 1990. Jana Horvat, Nauportus, Vrhnika v arheološki obdo­bjih, v: Vrhniški razgledi 1, Vrhnika 1996, str. 89–106. Janez Kos, Zapisnik gradbenih parcel in hiš ter pose­stnikov v katastrski občini Vrhnika 1824, v: VR 8, Vrh­nika 2007, str. 180–189. Miha Kosi, Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Ljubljana 1998. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Močilnik, Poljudno znanstveni list, ki ga izdaja dijaški krožek Vrhnika, leto 1, št. 2, Vrhnika 1940. Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju, Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik–Lenarčičevega posestva v Ver­du, v: Vrhniški razgledi 4, Vrhnika 2003, str. 25–75. Marija Oblak Čarni, 15 dekagramov sladkorja na odre­zek 410, v Vrhniški razgledi 9, Vrhnika 2008, str. 258-268. Rafael Ogrin, Iz vrhniške preteklosti, v: Kronika 9, št. 1, Ljubljana 1961, str. 1–4. Rafael Ogrin, Nekdanji Vrhničani, v: Kronika 11, št. 1, Ljubljana 1963, str. 23–26. Marija Petkovšek, Zgodovina vrhniške šole, v: Tride­setletni jubilej državne narodne šole na Vrhniki 1904–1934, Vrhnika 1934, str. 5–8. Peter Petru, Vrhnika, v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 206–209. Olga Pivk, Od obrtnih delavnic do Industrije usnja Vrh­nika, v: Vrhniški razgledi 6, Vrhnika 2005, str. 71–87. Jože Rode, Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997. Marjan Slabe, Juša Vavken, Ada Bar – Janša, Vrhnika, Valorizacija in spomeniški red, Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, Ljubljana 1970. 120 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika, da­našnjega Turističnega društva Vrhnika, razstavni ka­talog, Vrhnika 2005. Jože Suhadolnik, Simon Ogrin, 1851–1930, slikar, Vrh­nika 2001. Janez Šumrada, Milan Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj, Vrhnika 1990. Vlado Valenčič, Organizacije za napredek agrarne pro­izvodnje, specialno šolstvo in strokovna literatura, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgo­dovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodar­stvo, Ljubljana 1970, str. 523–556. Zgodovina, Tematski leksikoni (priredil Damijan Zel­nik), Tržič 2003. Bernarda Županek, Emona: mit in resničnost, Ljublja­na 2010. ELEKTRONSKI VIRI: Avguštin Prygl – Tyfernus: http://www.slovenjgradec.si/omestu/kultura/ustvarjalniumetniki.aspx http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/obvestila2.asp?o_id=3926 Slovenski biografski leksikon, 1925–1991, elektronska izdaja, ZRC SAZU, Ljubljana 2009: http://nl.ijs.si/fedo­ra/sbl/ Karel Grabeljšek: http://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Grabelj%C5%A1ek ARHIVSKI VIRI: Arhiv Republike Slovenije (AR): AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, t. e. 11, 12, 23 in 24: gradbene zadeve. AS 176 Franciscejski kataster za Kranjsko, A 108 k. o. Vrhnika: Zapisnik gradbenih parcel občine Vrhnika 1824; Abecedni zapisnik imen vseh zemljiških in hi­šnih posestnikov občine Vrhnika, okoli 1838. AS 181 Reambulančni kataster za Kranjsko, A 108, k. o. Vrhnika: Popis hiš občine Vrhnika 1879; Mape ream­bulančnega katastra 1869–70, A 108 C06.jpg. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL): VRH 16 Matični urad Vrhnika 1870–1959, t. e. 5: Ljud­sko štetje 1870 in Ljudsko štetje 1880; t. e. 7: Abece­dno kazalo k ljudskemu štetju na Vrhniki 1900; t. e. 8: Kazalo k zapisniku o ljudskemu štetju krajevne občine Vrhnika 1910. LJU 360 Okrajno glavarstvo Ljubljana – okolica, fasc. 38: Občina Vrhnika, mapa Jera Simon. VRH 2 Občina Vrhnika 1867–1945, t. e. 1–14. VRH 18 ObLO in SO Vrhnika /1882/ 1949–1969, t. e. 68: Volilna imenika KLO Vrhnika 1950–1952; t. e. 109: Stalni volilni imenik ObLO Vrhnika 1958; akc. fond št. 2, t. e. 14. VRH 17 LOMO Vrhnika, t. e. 22: Volilni imenik IX, Vrh­nika 1953; t. e. 26: gradbene zadeve 1953–1955. VRH 13 KLO Vrhnika, t. e. 16 in 17: gradbene zadeve. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Župnijski arhiv Vrhnika (ŽA Vrhnika): Spisi: fasc. 11b, 13 – šolski spisi, 16, 18 – numeracija hiš 1900, 19 – načrti, 20 – stara šola, karitas, knjižnica. Razne knjige: fasc. 11 in 12 – kronika Marijine družbe na Vrhniki Spisi II, škatla 44 in 45. Matične knjige župnije Vrhnika: rojstna knjiga 1784–1797, 1798–1809, 1832–1846, 1870–1894; poročna knjiga 1842–1881, 1835–1890 (prepis). Muzejsko društvo Vrhnika (MD Vrhnika): Ulična numeracija na Vrhniki 1934. Situacija naselja Hrib leta 1824 in seznam hiš 1857–1871. Župnijski urad Vrhnika (ŽU Vrhnika): Status animarum, I. in II. del, 1914. ČASOPISNI VIRI: Novice, 10. julij 1850 (?). Slovenec, 1. julij 1908. Naš časopis, 7. maj 2001. OSTALI VIRI: Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana (ZVKD): Register nepremične kulturne dediščine: hiše Voljčeva cesta 3, Voljčeva cesta 15, Voljčeva cesta 16, Voljčeva ce­sta 19 in Voljčeva cesta 27; domačije Voljčeva cesta 13, Voljčeva cesta 14 in Voljčeva cesta 26. Okrajno sodišče Vrhnika (OS Vrhnika): Zemljiška knjiga: Zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige, k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884 (Jera Simon). OPOMBE: 1 Habič, 1996, str. 43. 2 Bezlaj, 1956, str. 261. 3 Habič, 1996, str. 43; Ogrin, 1961, str. 1; Rode, 1997, str. 89, opomba št. 42. 4 ZAL, LJU 360, fasc. 38. 5 120 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika, današnjega Turističnega društva Vrhnika, razsta­va, Vrhnika 2005, str. 10. 6 Glej Horvat, 1996, str. 89, in dalje ter Habič, Rode, 1988, str. 10. 7 Horvat, 1996, str. 91–92. 8 Horvat, 1990, str. 75. 9 Horvat, 1990, str. 75. 10 Avguštin Prygl – Tyfernus (ok. 1475–1537), sošolec, tajnik in spremljevalec škofa Krištofa Ravbarja in kasneje dunajskega škofa Jurija Slatkonje, deloval tudi kot arhitekt. Kot humanist je pomemben kot eden prvih epigrafikov – zbiralec rimskih napisov z območja slovenske Štajerke, Koroške; del se jih je ohranil v kodeksih Avstrijske nacionalne knjižni­ce (vir: http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenisti­ka/obvestila2.asp?o_id=3926; http://www.slove­njgradec.si/omestu/kultura/ustvarjalniumetniki.aspx). 11 Horvat, 1990, str. 75. 12 Horvat, 1996, str. 97. 13 Horvat, 1996, str. 93. 14 Horvat, 1990, str. 75. 15 Horvat, 1990, str. 75. 16 Županek, 2010, str. 16. 17 Kosi, 1998, str. 28. 18 Ogrin, 1961, str. 1; Habič, Rode, 1988, str. 15. 19 Ogrin, 1963, str. 23. 20 Ogrin, 1961, str. 1–2. 21 Habič, Rode, 1988, str. 19, 34; Rode, 1997, str. 47, 48. 22 Grabeljšek, 1983, str. 36. 23 Petkovšek, 1934, str. 5. 24 Valenčič, 1970, str. 547. 25 Rode, 1997, str. 15–16; Ambrožič, 2002, str. 14 in dalje. 26 Ambrožič, 2002, str. 9. 27 NŠAL, NŠAL 2, š. 44. Za pomoč pri iskanju datuma se zahvaljujem dr. Matjažu Ambrožiču. 28 Hojan, 2008, str. 269, in Karel Grabeljšek, Cerkveni maček. 29 Oblak Čarni, 2004, str. 15. 30 http://nl.ijs.si/fedora/sbl/. 31 Rode, 1997, str. 70. 32 Oblak, 2003, str. 42–43. 33 Podatek Marija Oblak Čarni. 34 Bar – Janša, 1988, str. 2–4. 35 Habe, 1934, str. 23. 36 Slabe, Vavken, Bar – Janša, 1970, str. 7 in 9. 37 Vrhniški razgledi 9, str. 94. 38 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 39 Ogrin, 1963, str. 25. 40 Petkovšek, 1934, str. 5. 41 Anžič, 2006, str. 248. 42 Več o Dremljevi družini glej članek v Vrhniških razgledih 9, str. 74. 43 Več glej članek v Vrhniških razgledih 9, str. 93–94. 44 Glej Vrhniški razgledi 9, str. 18. 45 Več glej: Vrhniški razgledi 9, str. 90. 46 Grabeljšek, 1983, str. 275–276. 47 Anžič, 2007, str. 201. 48 Pivk, 2005, str. 78–79. 49 Glušič, Brelih, 2009, str. 115. 50 Ogrin, 1963, str. 25. 51 Ogrin, 1963, str. 23. 52 Anžič, 2007, str. 200. 53 Grabeljšek, 1983, str. 161. 54 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, domačija Voljčeva 13. 55 Več o stari Čempuhovi hiši glej članek v Vrhniških razgledih 10, str. 13. 56 Več glej: Vrhniški razgledi 10, str. 41–42 in 47. 57 Anžič, 2007, str. 200. 58 Podatek omenja Rafael Javornik v zapisih o Tom­šičevem rodu na Vrhniki (1959) na podlagi prepisa listine iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 59 ZAL, LJU 360, fasc. 38. 60 Anžič, 2007, str. 207. 61 Pivk, 2005, str. 79. 62 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, domačija Voljčeva 14. 63 Pivk, 2005, str. 76. 64 Anžič, 2007, str. 202. 65 Grabeljšek, 1983, str. 38 in 151. 66 Anžič, 2007, str. 201. 67 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, hiša Voljčeva 15. 68 Prav tam. 69 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 70 Pivk, 2005, str. 73–74. 71 Anžič, 2007, str. 202. 72 Anžič, 2007, str. 202 in 203. 73 Glej: Bricelj, Voljčeva cesta 15. 74 Bohanec, 1997, str. 41. 75 Dobrovoljc, 1972, str. 252. 76 Anžič, 2007, str. 203 in 204. 77 Dobrovoljc, 1972, str. 252. 78 Grabeljšek, 1983, str. 12. 79 Anžič, 2007, str. 204. 80 Anžič, 2007, str. 204. 81 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 82 Anžič, 2007, str. 205. 83 Več o Kranjčevi trgovini na Stari cesti glej Vrhni­ški razgledi 9, str. 99–100. 83a Več glej: Oblak Čarni, 2008, str 259 sl 84 Anžič, 2007, str. 205. 85 http://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Grabelj%C5%A1ek. 86 Grabeljšek, 1983, str. 15 in dalje. 87 Ambrožič, 2002, str. 14–16, 25, 27, 29, 40–48; Suha­dolnik, 2001, str. 32–33; ZVKD: Register nepremič­ne kulturne dediščine, cerkev sv. Pavla. 88 Ambrožič, 2002, str. 9. 89 Slabe, Vavken, Bar – Janša, 1970, str. 20. 90 Anžič, 2007, str. 194. 91 Ambrožič, 2002, str. 88; letnice v oklepajih pome­nijo leta službovanja. 92 Ambrožič, 2002, str. 21. 93 Grabeljšek, 1983, str. 216–217. 94 Anžič, 2007, str. 209–210. 95 To je cerkvena ustanova, ki sestoji iz cerkvene službe in premoženja, katerega donos naj bi služil za vzdrževanje službujočega (Zgodovina, 2003, str. 31). 96 Grabeljšek, 1983, str. 152. 97 Anžič, 2007, str. 217–218. 98 Dobrovoljc, 1972, str. 254. 99 Anžič, 2007, str. 227. 100 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, hiša Voljčeva 27. 101 Anžič, 2007, str. 218. 102 Rudolf Jereb, sedlar in kolar, je imel na Stari cesti delavnico. Več glej: Vrhniški razgledi 9, str. 121. 103 OS Vrhnika, Zemljiška knjiga k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884. 104 Več o Jeri Simon, Polancovi, glej: Vrhniški razgledi 9, str. 88–89. 105 Destilarno omenja tudi Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 364. 106 OS Vrhnika, Zemljiška knjiga k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884. Nekdaj je bila pešpot za Sokolskim domom, ob lesenem plotu in naprej po poljski poti proti Kogoju. Danes je tu Krpanova ulica, Poštna ulica, Grabeljškov trg, preko Ceste 6. maja je zdravstveni dom in pot do potoka. (Franci Dovč) Francka Velkavrh na Klisu, okoli leta 1936. V ozadju Štirnova hiša in Sokolski dom (foto last: M. E. Dovč). Zemljevid arheoloških najdišč na Vrhniki s potekom rimske ceste (J. Hrovat, Nauportus). Antični nagrobnik Kanutiji Pavli in Fulgini Prokli na cerkvi Sv. Pavla, okoli 27. pr. Kr., 2010 (foto: P. Zalokar.) Rimski napis z vrhniške župnijske cerkve, prva polovica 1. stol. pr. Kr. Hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko). Prevod: Kvint Anaj, Kvintov osvobojenec, Toravij (in) Mark Fulginas, Markov osvobojenec, Filogen, vaška načelnika sta po sklepu vasi dala postaviti stebrišče. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Panorama Vrhnike na razglednici, odposlani leta 1915 (hrani: Marija Habič). Sv. Pavla cesta, pogled izpred cerkve proti Sv. Trojici. Na levi so Kranjčeva trgovina, Bricljeva in Pečkajeva hiša ter na desni Egidijeva, Čempuhova in Tomažetova hiša (Stržinar), okoli 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Karel Kotnik (1875–1910), po katerem se je nekdaj imenovala današnja Voljčeva cesta (F. Dobrovoljc, Can­karjev album). Hišna številka Prekove hiše (hrani: Janez Tomšič). Spominska plošča Ignaca Voljča pri »Šklepcu«, 2011 (foto: Franci Dovč). Voljčeva cesta 1, 2 (foto: Franci Dovč). Procesija skozi Vrhniko, na desni Mokarjeva hiša, v kateri je bila pekarna, v ozadju Habetova (desno) in Oblako­va hiša. Na levem robu stoji mlada lipa pred gostilno Turšič. Na desni ob Mokarjevi hiši je vidna tudi kapelica, ki so jo podrli ob gradnji Ulice 6. maja (foto last: Majda Peternel). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO V sredini Mokarjeva, desno Turšičeva hiša (foto last: Franc Postružnik). TURŠIČ, Voljčeva cesta 3 Turšičeva hiša (foto: Franci Dovč). Kosova gostilna in mesarija, pred prvo svetovno vojno (foto last: Majda Peternel). Prošnja Ivana Kosa za gradnjo hleva in ledenice, 1902 (ZAL, VRH 2). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO ZALAR, Voljčeva cesta 3a Zalarjeva hiša (foto: Franci Dovč). STANOVANJSKI BLOK, Voljčeva cesta 4 Gradnja prizidka za tujske sobe Vinka Turšiča, situa­cija, 1958 (ZAL, VRH 18). Stanovanjski bloki na Voljčevi cesti 4 (foto: F. Dovč). Ivan Buh s sinom Francem in hčerko Viktorijo, spre­daj stoji Mokarjev fantič, okoli 1932 (foto last: Majda Peternel). BUH, Voljčeva cesta 5 Ivan Buh (1882–1962), podobar in rezbar (Naš časopis, 2001). Buhova hiša (foto: Franci Dovč). Buhove jaslice, detajl, 2011 (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO KOŠMERL, Voljčeva cesta 6 Košmerlova hiša (foto: Franci Dovč). Franc Buh z mavčnim kipom Vrhniške pesnice in pi­sateljice. Naredil ga je po naročilu vrhniških fantov, ki jih je »Šklepcova« Francka zbadljivo opisala v svoji pesmi. Kip so odkrili na pustni torek pred Turšičevo gostilno. Sprožil je obilo smeha, pa tudi užaljenosti, zato so morali posredovati žandarji. Fotografija po­sneta leta 1932 (foto last: Majda Peternel). Ob peti obletnici Plesnega orkestra Vrhnika, v sredini spredaj je Franc Buh, 1951 (foto last: Majda Peternel). Načrt za hlev Vinka Košmerla, 1924 (ZAL, VRH 2). Kupno pismo Valentina Košmerla, 1902 (hrani: Maruša Vogrinc). Karel Grabeljšek, Vinko Košmerl, Stane Volk, Viktor Pergar in Lovro Rogel, okoli 1926 (foto last: Maruša Vogrinc). Valentin Košmerl z vnukinjo Zorko in sosedi pred hišo, okoli 1930 (foto last: Maruša Vogrinc). Mladina iz Vasi, s Stare ceste in z Mačkovega grabna, obdobje med vojnama (foto last: M. Peternel). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO MAČEK, Voljčeva cesta 7 Mačkova hiša (foto: Franci Dovč). Odlomek Kupne oziroma menjalne pogodbe med Iva­nom Ogrinom in Francem Mačkom, 1908 (Zemljiška knjiga Vrhnika). Ivan Ogrin z družino pred svojo hišo, okoli 1906 (Šumrada, Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj). MULEJ, Voljčeva cesta 8 Žig Ivana Ogrina (ZAL, VRH 2). Mulejeva hiša (foto: Franci Dovč). Načrt za enostanovanjsko hišo Dušana Muleja, tloris pritličja, 1962 (ZAL, VRH 18). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO TRŠAR, Voljčeva cesta 9 Tršarjeva hiša (foto: Niko Šušteršič). JERŠINOVIČ, Voljčeva cesta 11 Načrt za gospodarsko poslopje in hlev pri usnjarni Fri­derika Jeršinovica, 1893 (ZAL, VRH 2). Jeršinovičeva hiša (foto: Franci Dovč). Preureditev Jeršinovičeve hiše, 1899 (ZAL, VRH 2). Friderik Jeršinovic (desno) z usnjarskimi pomočniki in vajenci, okoli 1910 (foto last: Veronika Jeršinovič). Viktorija in Friderik Jeršinovic z družino, okoli 1890 (foto last: Veronika Jeršinovič). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO ISTENIČ, Voljčeva cesta 12 Isteničeva hiša (foto: Franci Dovč). Popis Grabenčanove hiše v ljudskem štetju na Vrhniki leta 1870 (ZAL, VRH 16). Grabenčanova hiša (Muzejsko društvo Vrhnika). STRŽINAR, Voljčeva cesta 13 Stržinarjeva hiša (foto: Franci Dovč). Tomaš Stržinar je nakupoval material za potrebe usnjarstva v Teplistu, 1889 (hrani: Janez Stržinar). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Na dvorišču stoji edina še ohranjena »kravtarija« ob Hribskem potoku, 2011. V manjšem objektu (5 x 6 m) so v pritličju namakali in lužili kože ter jih na pod­strešju sušili, kar je omogočala posebej prirejena stre­ha z zračnimi nišami (foto: Tomaž Stržinar). Mogočni arkadni hodniki krasijo dvoriščno stran hiše. Na fotografiji Tomaž Javornik in njegova sestra Marija, okoli leta 1950 (foto last: Janez Stržinar). Vanda Stržinar s hčerkama Ano (levo) in Mojco pred hišo, okoli 1965 (foto last: Janez Stržinar). MLIN IN ŽAGA, Hrib 17 Stržinarjeve delavnice ob Hribskem potoku, 2011 (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO PEČKAJ, Voljčeva cesta 14 Pečkajeva hiša (foto: Franci Dovč). Skladišče lesa pri Stržinarjevi delavnici, 2011 (foto: Franci Dovč). Marija in Matija Pečkaj z otroki Ano, Matijo, Marijo in Francko, okoli 1912 (foto last: Marija Pečkaj). Načrt za prenovo hiše Matije Pečkaja, 1890 (ZAL, VRH 2). Družina Matije sr. Pečkaja: Matija, hči Marija, sin Mati­ja, žena Marija, okoli 1945 (foto last: Marija Pečkaj). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Pečkajeva hiša pred obnovo okoli leta 1930 (foto last: Marija Pečkaj). Načrt za Pečkajevo pekarno, 1914 (ARS, AS 133). BRICELJ, Voljčeva cesta 15 in 16 Pročelje Bricljeve hiše (foto: Franci Dovč). Velika nadstropna hiša z notranjim dvori­ščem, krita s simetrično dvokapno streho s čopi67, je nastala z združitvijo več stavb. Stavba peterostranega notranjskega tlorisa v obliki črke L, nastala z združitvijo Javor­nikove in Mikuševe hiše, ima kamniti hišni portal z letnico 1861 in segmentni zaklju­ček, v katerega sta vklesani začetnici ime­na Tomaž Javornik.68 Zgornji del stavbe ima razgibano tlorisno zasnovo, ki se nadaljuje v vezni trakt z arkadnimi odprtinami.69 V času usnjarske in mizarske dejavnosti so prostori služili kot magazini, kasneje pa so v hiši sta­novale različne stranke. V začetku 19. stoletja so na mestu Bricljeve hiše stale Štritofova hiša z dvoriščem lastni­ka Gašperja Tomšiča (Hrib 28), za njo hiša Tomaža Merlaka (Hrib 25), poleg nje ob potoku Tomšičevo gospodarsko poslopje, ob cesti med Tomšičevo in Javornikovo hišo (Hrib 17) pa mala bajta Janeza Mikuša (Hrib 18). Hiše in ostala poslopja je okoli leta 1870 združil Tomaž Javornik. Hišno ime Marolt je hiši prinesel Jurij Ja­vornik (roj. 1746) iz Blatne Brezovice, ki se je poročil z Marijo Mikuš na Hrib 18. Po rojstvu prvega sina Simona (1776) sta se preselila v hišo na Hribu 17, kjer so se jima rodili še Nikolaj (1784), Jurij (1786), Neža (1787), Marko (1790), Martin (1791), Jakob (1794) in Matija (1796). Naslednik Simon je imel z Ivano, rojeno Skubin, sina Toma­ža (1805–1871), usnjarja. Tomaž je imel z Jožefo Jelovšek (1811–1890) sina Tomaža ml. (roj. 1845), lastnika Tomažetove hiše (danes Stržinar), in Ignacija (roj. 1852), ki je prevzel dom. Pri hiši se že leta 1826 ome­nja strojarna Tomaža Javornika, v kateri so delali usnjarski pomočniki Tomaževa sinova Tomaž in Ignacij ter brat Anton.70 Za Javorniki je hiša prišla v roke Josipu Bri­clju (roj. 1858), usnjarju s Korena pri Polho­vem Gradcu. Z ženo Ivano, vdovo po usnjar­ju Martinu Verbiču, sta imela sina Josipa ml. (roj. 1887). Z njimi so živeli še Ivanina sino­va Jakob in Anton Verbič, sestra Jera Bricelj ter pastir Jernej Jakomin iz Horjula. Briclje­vi so nadaljevali z usnjarsko dejavnostjo, v kateri so zaposlovali usnjarske pomočnike Jakoba Korenčana iz Rovt pri Logatcu, Ja­koba Kopača iz Polhovega Gradca, Janeza Kršinarja, Matija Kopača in Lovra Kolenca, potem usnjarska vajenca Antona Zorca iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu in Janeza Knapiča iz Goričice pri Preserju71 ter usnjar­skega hlapca Janeza Zdešarja. Na kmetiji so pomagali hlapec Janez Kržišnik in Franc Mikš ter dekli Marjana Košir in Marjana Sla­be. Svoje velike prostore so dajali v najem gostaški družini Gabrijele in Karola Semen, davčnega uslužbenca iz Krškega, dekli Urši Petrič, Vinku Premku, davčnemu praktikan­tu iz Polane pri Ljubljani,71 in kasneje Ivanu Štaklju in Josipu Golcu, davčnima usluž­bencema, ter učitelju Milanu Šifrerju. Po drugi svetovni vojni je živel v hiši gradbe­ni inženir ter lovec Josip Bricelj mlajši, ki je imel z ženo Pavlo (1901–1947), roj. Kosmač, sinova Igorja in Jožeta. Jože (1936–2009) je imel z Branko (roj. Potočnik 1940) hčerko Sašo (roj. 1959), poročeno Fefer. Z njimi je živela tudi Brankina mama Angela Potoč­nik, roj. Susman, z Mirk (1910–1983). Hišo so oddajali več strankam: v pritličju pri cesti priučenemu mizarju Antonu Bizovičarju z družino, njegovima hčerkama Eli, poročeni Pišler, z Edom in s Stašo, ter Veri z možem Arturjem Serini in hčerko Nuško; v stanova­nju proti trgovini Hrib Budimirju Živkoviću z družino v letih 1960–1968; v zgornjih pro­storih proti Pečkaju Brankinemu bratu Mi­tji Potočniku z družino v letih 1968–1975; v ostali sobah pa uslužbenkam Anici Benčič, Minki Grom, Ljubici Lukan, poročeni Ho­movec, Mariji Jazbinšek in Frančiški Turk, uslužbencu Milanu Kojcu, delavkam Anici Jereb, Nadi Merlak in Tilki Šubic ter gospo­dinji Zori Lukan. Živkovićevo stanovanje je odkupil Rado Burnik leta 1968, zgornji del je bil prodan Čatojeviću leta 1987, Bizovi­čarjevo in Pišlerjevo stanovanje pa Munibu Korlatu leta 1989. V prostorih bivše usnjarne se je v 30. letih 20. stoletja naselilo Splošno mizarstvo Vrhnika pod vodstvom Ignacija Groma iz znane mi­zarske družine Gromovih s Storževega griča. V delavnici je bilo zaposlenih več delavcev, ki so izdelovali predvsem stavbno in stano­vanjsko pohištvo ter tudi čebelje panje. Ka­sneje je imel Obrtni center tu svoje pisarne. Ignacij Grom, ki je z družino do preselitve na Kurirsko cesto stanoval v zadnjih prečnih prostorih stavbe, je imel sinova Ignacija, no­vinarja, in Marka, mizarja, ki se je ukvarjal z opremljanjem lokalov. Marko je kasneje stanoval na Kurirski cesti in se po smrti žene Ivane preselil v Dom upokojencev Vrhnika. Danes se v spodnjih prostorih hiše nahajata lokala, nad njima so stanovanja, medtem ko so delavnice opuščene. Bricljeva hiša je bila polna drobnih zanimi­vosti. Na stenah dolgega ozkega hodnika so visele lovske trofeje dedka Josipa, med nji­mi tudi velik divji petelin. Določene sobe so imele lep parket z vzorcem. Zraven kuhinje se je nahajala shramba, kjer so sušili doma­če marelice in jabolka »carjeviče«. Nekako pravljično je delovala Bizovičarjeva spalnica z nizkim vhodom s preklado in obokanim stropom. Posebno lep je bil tudi njihov velik kamniti lijak »mušl«. Podstrešje je bilo zani­mivo zaradi starih skrinj, knjig in dimnice, v kateri so sušili klobase. (Saša Fefer) Situacija hiš v »Bricljevem trikotniku« (označena s krogom) na mapi franciscejskega katastra, 1824 (ARS, AS 176). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Lovski tovariši na Bricljevem dvorišču, z leve: Josip Bricelj ml., žena Pavla, dentist Valter Detter in Fran­ci Malavašič, z njimi lovski pes »Skok« (foto last: Saša Fefer). Preureditveni načrt hiše Josipa Briclja ml., 1935 (ZAL, VRH 2). Notranje dvorišče, na desni Josip Bricelj ml., 1936 (foto last: Saša Fefer). Na velikem peščenem dvorišču so se najraje zadrževali otroci in igrali otroške igre: ristanc, polž, med dvema ognjema, zemljo krasti, slepe miši … (Saša Fefer) EGIDIJEVA HIŠA, Voljčeva cesta 17 Jože Bricelj, Bricljeva hiša po fantaziji, risba, 1949 (hrani: Saša Fefer). Egidijeva hiša (foto: Franci Dovč). Pogled na nekdanjo Bricljevo usnjarno ob Hribskem potoku (foto: Franci Dovč, 2011). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Egidijeva hiša okoli leta 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). Načrt za preureditev hiše Janeza Mikuša, 1877 (ZAL, VRH 2). Spominska plošča priča, da so v hiši prebivali Cankar­jevi (foto: P. Zalokar). Načrt za prenovo hiše Marije Kovač, 1929 (ZAL, VRH 2). Hiša, Voljčeva cesta 17a (1958) Hiša Voljčeva cesta 17 a je nizka stavba na desni strani posnete leta 2011 (foto: F. Dovč). Jože Bricelj, Egidijeva hiša, risba, 1957 (hrani: Saša Fefer). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO MERCATOR trgovina, Voljčeva cesta 18 Mercator (foto: Franci Dovč). Načrt za predelavo hiše Ignacija Stržinarja, 1910 (ZAL, VRH 2). Oblakova hiša je nizka stavba na levi strani krita s sla­mo, razglednica okoli 1910 (Šumrada, Škrabec, Vrhni­ka, prečuden kraj). POŽARJEVA HIŠA Požarjeva hiša z gankom, kot jo je narisal študent ar­hitekture Jože Bricelj. V ospredju je prikazana gradnja trgovine Hrib, 1955 (hrani: Saša Fefer). Lesena hišica pred Stržinarjevim vrtom, v ospredju Dora Sluga, okoli 1950 (posredovala: Frančiška Zala­znik). Situacijski načrt za trgovino »Hrib« (trikotni tloris), 1957 (ZAL, VRH 18.) HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO KRANJC, Voljčeva cesta 19 Kranjčeva hiša (foto last: Marjana Kranjc). Prošnja Jakoba Požarja za tlakovanje ozkega prehoda med njegovo in Bučarjevo hišo, 1906 (ZAL, VRH 2). Zgornji del trgovinske omare. Omara je sestavljena iz dveh delov s predali, 2011. Hrani Slovenski etnografski muzej (foto: Marko Habič). Marija Bučar proda svojo nepremičnino Matiji Kranj­cu, 1919 (hrani: Kafol–Kranjc). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO KRANJC, Voljčeva cesta 20 Neznani avtor, Kranjčevi hiši, risba, s. d. (hrani: Mar­jana Kranjc). Kranjčeva hiša (foto last: Marjana Kranjc) Pročelje hiše po obnovi leta 1989 (foto last: Marjana Kranjc). Kranjčeva hiša z gankom (foto last: Marjana Kranjc). Vhod na dvorišče (foto last: Marjana Kranjc). Kranjčeva družina na domačem mostičku: Jernej, sna­ha Mimi s sinom Jernejem ml. v naročju in Matilda z vnukinjo Marjano, 1942 (foto last: Marjana Kranjc). Obzidje Kranjčevega vrta, 1976 (foto last: Marjana Kranjc). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO ŽUPNIJSKA CERKEV SV. PAVLA Župnijska cerkev na razglednici Prenavljanje Kranjčeve hiše (foto last: M. Kranjc) Tloris župnijske cerkve sv. Pavla, s. d. (M. Ambrožič, Žu­pnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki). Jernej Kranjc na vrtu, v ozadju pralnica, 1942 (foto last: Marjana Kranjc). Franz Kurz von Goldenstein, Spreobrnje­nje apostola Pavla, glavna oltarna slika, 1851 (M. Ambrožič, Župnijska cerkev spre­obrnjenja sv. Pavla na Vrhniki). Simon Ogrin, Sv. Družina, olje na platnu, na steni pod korom, 1900 (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). Janez Wolf, Bog oče z angeli, obočna freska prezbiterija iz leta 1867, danes prebeljena (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Cerkev sv. Pavla s kaplanijo, okoli 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). Načrt za prenovo stolpa župne cerkve, 1869–1871 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Pogled proti cerkvi z Raskovca, 2011 (foto: F. Dovč). Vest o novi zunanji podobi župnijske cerkve sv. Pavla na Vrhniki (Močilnik, 1940). ŽUPNIŠČE, Voljčeva cesta 21 Župnjijsko dvorišče z župniščem, 2011 (foto: F. Dovč). Načrt za župnišče arhitekta Josefa Schöbla, sredina 19. stoletja (NŠAL, ŽA Vrhnika). Pogled na župnišče z vrta, na desni strani so vidni oporni stebri, 2011 (foto: Polona Zalokar). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Načrt za postavitev gospodarskega poslopja, 1894 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Pogled na nekdanje gospodarsko poslopje z vrta, 2011 (foto: Polona Zalokar). Sodelovanje župnije in občine Vrhnika v korist pogo­relca Valentina Hodnika, 1889 (NŠAL, ŽA Vrh). STARA ŠOLA – MEŽNARIJA, Hrib 2 Stara šola (foto: Franci Dovč, 2011). Vrhniško pokopališče, 2011 (foto: Polona Zalokar). Vrhniško oskrbništvo se je zavzelo za lastništvo poko­pališča, 190. (NŠAL, ŽA Vrhnika). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Člani telovadnega društva Orel, okoli 1910 (Šumrada, Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj). Dekleta in žene z Vrhnike in okolice so se med leti 1900–1916 zbirale v Marijinih družbah ter o članstvu vodile imenik z osnovnimi podatki. Mlajše članice so vodile svoj imenik, 1916 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Kronika Marijine družbe, 1901 (NŠAL, ŽA Vrhnika). KAPLANIJA, Hrib 1 Kaplanija (foto: Polona Zalokar). Načrt za prenovo stare šole, 1925 (NŠAL, ŽA Vrhnika). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Obokan hodnik v kaplaniji, 2011 (foto: P. Zalokar). Otroški vrtec v kaplaniji, 2011 (foto: Polona Zalokar). Načrt za prenovo kaplanije, 1909 (NŠAL, ŽA Vrhnika). ŽUPNIJSKI VRTEC, Voljčeva cesta 22 Župnijski vrtec (foto: Franci Dovč). MRAK, Voljčeva cesta 23 Mrakova hiša (foto: Franci Dovč). Malavašičeva hiša (foto last: Nada Žnidaršič). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO PREK, Voljčeva cesta 24 Prekova hiša (foto: Franci Dovč). Načrt za enodružinsko hišo Franca Mraka, 1948 (ZAL, VRH 13). Družina Jere in Franca Prek z otroki Jožefo, Ano, Francem, Janezom in Ivano, 1927 (foto last: Janez Tomšič). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Prekova hiša, pred njo na fotografiji Jožefa, mati Jera in Ivana Prek ter Cirila Tomšič (Rosenwirth), 1932 (foto last: Janez Tomšič). Marija Prek (1890–1911), 1908 (foto last: J. Tomšič). ANDREJAZ, Voljčeva cesta 25 Andrejazova hiša (foto: Franci Dovč). Andrejazova hiša okoli leta 1930. Hiša je danes prezidana, zlasti zunanjščina (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Spominska plošča priča, da je tudi v Andrejazovi hiši prebivala Cankarjeva družina (foto: P. Zalokar). BERCE, Voljčeva cesta 26 Barcetova hiša (foto: Franci Dovč). Načrt za gradnjo kozolca Janeza Jerine, 1908 (ZAL, VRH 2). FERBEŽAR, Voljčeva cesta 27 Ferbežarjeva hiša (foto: Franci Dovč). Načrt za popravilo hiše Elizabete Homovc, 1932 (ZAL, VRH 2). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Pogled s konca Kotnikove ceste proti »Butnkovemu« klancu, pred letom 1946. Na desni: Ferbežarjeva hiša, na levi: Bercetova hiša in za njo stavba stare ubožnice. Kapelico so podrli po vojni ob gradnji ceste Maribor-Trst (foto last: Janez Tomšič). K L I S ŠTIRN, nekdaj Klis 1 Štirnova prva hiša, v ospredju sedi Ivana Kogoj, v ozad­ju nekdanji dom JLA pred letom 1953 (foto last: Stani­slav Kogoj). Družina Štirn, z leve: Marija, hči Majda, sin Vinko in Franc, okoli 1940 (foto last: Majda Kunc). Situacijski načrt za pritlično hišo Franca Štirna, 1929 (ZAL, VRH 2). Štirnova prva hiša. Na vhodu sta Franc in Marija Štirn, na dvorišču sin Vinko z ženo (foto last: Majda Kunc). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO JEREBOV KOZOLEC Franc Jereb s sinovoma Rudijem in Francem, v ozadju Jerebov kozolec s kočijami in sanmi, 1926(foto last: Stanislav Kogoj). PIŠLERJEVA DESTILARNA, Krožna pot 6 Polancov mlin (označen s črtkanim krogom) ob ume­tni strugi Klisa na mapi reambulančnega katastra, 1869 (ARS, AS 181). Parna destilacija Edvarda Pišlerja je začela delovati že leta 1932 (ARS, AS 133). FEFER, Na Klisu 12 in 14 Feferjevi hiši pozimi 1981–1982 (foto last: družina Fe­fer). Načrt za skladišče k Pišlerjevi destilarni, stranski ris, 1943 (ZAL, VRH 2). Gradnja hiše, 1941 (foto last: družina Fefer). Žiga destilarne »Jelka« (ZAL, VRH 18). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Pogled od Feferjevih proti Jeršinovčevi hiši, okoli 1964 (foto last: družina Fefer). Načrt za hišo Antona Feferja, 1940 (ZAL, VRH 2). Pogled s Feferjevega dvorišča na gradnjo stanovanj­skih blokov Na Klisu, 1964 (foto last: družine Fefer). HRIBAR, Na Klisu 16 in 18 Hribarjeva hiša (foto: Niko Šušteršič). Hiša na Klisu 18, leta 2011 (foto last: družina Hribar). Podiranje smreke Na Klisu, 2011. Prva Feferjeva, v sredini Hribarjeva in za njo Švigljeva hiša (foto last: družina Fefer). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO DEBEVC, Na Klisu 21 ŠVIGELJ, Na Klisu 20 Debevčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). Švigljeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). ŠKRBEC, Na Klisu 22a Škrbečeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). MIHEVC, Na Klisu 23 MALOVRH-PRISTOVNIK, Na Klisu 22b Mihevčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). ŠVENTNER, Na Klisu 24 Načrt za gradnjo »dvojčka« na Klisu, 1960 (ZAL, VRH 18). Šventnerjeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO KORDIČ, Krožna pot 1 in 3 Kordičeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). KOGOJ, Krožna pot 4 Poroka Ivane Jereb in Avgusta Kogoja, zraven Kogoje­va mama, v ospredju so otroci sorodnikov, 1922 (foto last: Stanislav Kogoj). Ivana Kogoj pred novo hišo na Klisu (foto last: Stani­slav Kogoj). Načrt za enodružinsko hišo Ivane in Avgusta Kogoj, 1938 (ZAL, VRH 2). TOMINC, Na zelenici 2 Tomičeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). KRAŠOVEC, Na zelenici 4 (prej Klis 9) Kočije Rudija Jereba, z desne stojijo: Rudi Jereb, Iva­nin brat, vajenec in nečakinja Ana, v ozadju hiše na Stari cesti, 1926 (foto last: Stanislav Kogoj). Kraševčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). Kogojeva prodajalna pri Neženk na Stari cesti pred le­tom 1938 (foto last: Stanislav Kogoj). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO STANOVANJSKI BLOKI NA KLISU Stanovanjske bloke je v 50. 60. in 70. letih prejšnjega stoletja gradilo vrhniško indu­strijsko gradbeno podjetje Igrad. Največ, šest, jih je nastalo ob severnem kraku ulice Na Klisu in posamezni ob Cesti 6. maja, Kr­panovi ter Poštni ulici, Krožni poti in Na ze­lenici, medtem ko je Cesta gradenj pozidana večinoma z enodružinskimi hišami. Pogled na Krpanovo ulico, 2011 (foto: Franci Dovč). Stanovanjski bloki na Poštni ulici 5. Stanovanjski bloki na Krožni poti, 2011 (foto: Niko Šu­šteršič). Stanovanjski bloki na Klisu 1, 3, 5, in 7, situacija, 1969 (ZAL, VRH 18). Fasada stanovanjskega bloka na Poštni ulici 5, 1972 (ZAL, VRH 18.) Pustna povorka med stanovanjskimi bloki Na Klisu, okoli leta 1966 (foto last: družina Fefer). Logotip in žig gradbenega podjetja Igrad (ZAL, VRH 18). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO Janez Tomšič KRIPCA TETE ANČKE Ana Prek s kripco na poti v Močilnik, 1960 (foto: Janez Tomšič). »Ančka pelje kripco pod kôzuc. To je razšir­jeni stavek,« je glasno ponavljal učno snov osnovnošolec Andrejazov Nace v času blizu prve svetovne vojne, ko je čez dolino opazo­val sosedovo Ančko pri njenem vsakdanjem opravilu. Ko je mnogo let kasneje nastala priložena fo­tografija, je bila teta Ančka Prek namenjena na njivo v Močilnik, da nakoplje cajno krom­pirja za sproti. To je bila do visoke starosti velik del leta njena skoraj vsakodnevna pot, često tudi večkrat na dan, saj je bilo tam v glavnem vse polje njene male kmetije. Krip­ca je tisto vozilo, ki je med vsemi prevoznimi sredstvi, ki se na skromni kmetiji uporabljajo, najbolj vsestransko uporabno. Pod kozolcem so ji delali druščino še trije vozovi in samotež voziček na štirih kolesih, ki pa je bil zlasti za žensko pretežak, da bi ga vlekla po strmem klancu iz Močilnika. Skoraj nujna je bila po­moč, tudi kadar je bil voziček prazen. Težki voz, parizar, je prišel v poštev zlasti za prevoz gnoja ali gnojevke na njive oziroma za dosta­vo hlodov na žago, srednji in mali voz pa za spravilo sena. Iz lazov se je vozilo večinoma samotež, ker je bilo po klancu od Rakovega hriba navzdol potrebno v glavnem le zavirati, prazne vozove pa so zjutraj povlekli navkre­ber spotoma kar prijazni gozdarji; lastnega konja pri hiši nikoli ni bilo. Po drugi svetovni vojni, ko so se pojavili tuji turisti na svoji poti na ali z morja, so bili če­sto kar začudeni, ko so videli s senom polno naložen voz s človeško vleko. Za vožnjo iz Močilnika pa je bila konjska vprega nujna, samotež se je dalo spraviti s senom naložen voz včasih pred grozečim dežjem le pod streho Oblakove žage. Seveda je kripca občasno služila tudi na daljših relacijah: do gozda v Kambrcah, na mah v Bistri ali na Drenov Grič. V tem sluča­ju bi se verjetno že lahko reklo: »To je precej razvlečen stavek.« V spominu mi ostaja prav poseben prevoz, žalosten in vesel obenem, ko smo na kripci odpeljali telička na odkupno mesto na Breg. Ko je minilo določeno obdobje domače vzreje, je moral teliček zapustiti svoje me­sto ob Šeki v hlevu in oditi po svoji od usode začrtani poti. Okoli sto kilogramov težko žival smo koli­kor se da nežno prekucnili v košaro kripce, postlano z vrečevino, in zgornji rob pre­pletli z vrvjo, da nam med prevozom ne bi vstala in prekinila potovanja v njej neznano smer. V nas je teliček upiral svoje velike ža­lostne oči. Na oddajnem mestu, po tehtanju in oceni, je bila teta pohvaljena za lepo žival, žalost ob lo­čitvi je blažila le zagotovitev prevzemnika, da bo šla v nadaljno prirejo. Na poti proti domu smo bili nenavadno tiho, prazna kripca pa nam je kljub srečno zaključenem dejanju ma­lega delčka kmečkega posla prav neprijazno, skoraj obtožujoče, ropotala po cesti. Ko premišljujem o časih, ko sva z bratom pre­življala šolske počitnice pri tetah na Vrhniki, se mi zdi, da sva tu izpopolnjevala svoje vé­denje tudi o načinu življenja najinih predni­kov kmetovalcev, ki so tod živeli že pred več sto leti, in se seznanila z mnogimi kmečkimi opravili. Koliko zanimivosti so skrivali: skro­mna kmečka domačija, Močilnik, lazi, gozd in poti po opravkih, s kripco ali brez nje. Da sta nama teti blagohotno oprostili vse najine drobne neumnosti in pobalinske nagajivosti, ki so se v vseh teh letih nabrale, sta naju mo­rali imeti resnično radi. Še danes se spominjam groze, ko nama je teta Ančka hudomušno obljubila ob nekem srečnem koncu šolskega leta: »Ob zaključ­ku vajinega študija bom zapregla kravo v najboljši voz, kar jih premorem in vaju bom peljala skozi Vrhniko!« Ko sva doštudirala, krave že ni bilo več pri hiši. Kripca, ta mojstrovina kolarja Potrebu­ješa in kovača Rožmanca s Stare ceste, pa naju še danes spominja na številna doživetja v tistih lepih poletnih mesecih in srečevanj z mnogimi imenitnimi ali vsaj zanimivimi Vrhničani, katerih imena zdaj prebiramo na nagrobnikih tam čez cesto, nasproti moje rojstne hiše. Razglednica odposlana leta 1930, ko je teti Ivanki Prek pisal pisatelj Joža Likovič (foto hrani: Janez Tomšič). Kripca tete Ančke Aleksandra Serše VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (i. del) Od ustanovitve šole leta 1796 do 1870 Uvod Članek je nastal na podlagi kronike vrh­niške osnovne šole, ki jo v svojih depojih skrbno čuva Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL). Sestavljali ga bodo trije prispevki, in sicer bo prvi obsegal obdobje od 1796 do 1870, drugi od 1870 do 1918 in zadnji od 1918 do leta 1950. V Arhivu Republike Slovenije (ARS) smo pregledali primarne vire, ki bi lahko vse­bovali podatke o vrhniški šoli. V fondih deželne vlade, deželnega zbora in odbora, ministrstva za uk in bogočastje ni veliko podatkov, razen posameznih informacij o nepravilnostih pri podelitvi dodatkov dve­ma vrhniškima učiteljema in o začetkih ustanovitve nadaljevalne šole v začetku 20. stoletja. Skopi podatki v ARS so nas pre­pričali, da je treba pregledati tudi arhivsko gradivo v ZAL, kar se je izkazalo za obe­tavno, saj fond z oznako ZAL-VRH 48 poleg ostalega gradiva vsebuje tudi kroniko vrh­niške osnovne šole. Gradivo je vsebinsko bogato. Za zgodovino ima dovolj zanimivih podatkov. Za popolnejši zgodovinski pregled pa bi kazalo natančneje pregledati še ostale pri­marne in sekundarne vire, kot so arhivski viri in razni tiski (pedagoški tisk, dnevni in tedenski časopisi takratne dobe). Omenjeni viri, ki bi lahko vsebovali dodatne podatke, so v ARS, ZAL, v dunajskih arhivih, Sloven­skem šolskem muzeju, knjižnici Narodne­ga muzeja in v knjižnici Inštituta za novej­šo zgodovino. Šolska kronika je glede na pregledano gra­divo najbogatejši vir za proučevanje zgodo­vine vrhniške šole. Pisati so jo začeli leta 1796, ko je bila ustanovljena šola. Za ob­dobje prvih štiriinosemdeset let je napisa­na precej skopo. Zdi se, kakor da bi nekdo napisal prvi del kronike po starih izgublje­nih zapiskih in da bi strnil prva leta delo­vanja šole le na nekaj listih papirja. Tako je kronika za prva leta le povzetek dogajanj. Poda nam pregled prvih učiteljev, nekaj po­datkov je o prisotnosti učencev in nekaj o šolskem poslopju. V tekstu šolske kronike je poleg ožjega šolskega dogajanja opisan tudi marsikateri zanimiv krajevni dogodek (odprtje železniške proge Ljubljana–Trst, obisk cesarja Franca Jožefa, potres 1895 …), ki so se ga učenci udeležili v spremstvu učiteljev. Po letu 1870 je postal pisec šolske kronike natančnejši. Poleg menjave učite­ljev je omenjal še obiske inšpektorjev, žu­pana, cerkvene in druge praznike. Opisal je začetek in konec šolskega leta, podelitev spričeval, najdemo pa tudi podatke o zdra­vstvenem stanju učiteljev in učencev. Skozi vsebino kronike sledimo razvoju oziroma širitvi šole od enorazrednice do dvorazre­dnice, popolne osnovne šole, ustanovitve ponavljalnega pouka, kmetijskega tečaja, dekliške šole, obrtno-nadaljevalne šole; po letu 1945 pa tudi novi državni ureditvi in temu primerno reorganiziranemu šolstvu. Šolska kronika ne skopari z opisom doga­janj o šolskih prostorih. Šola je 108 let delo­vala večinoma v dokaj neprimernih prosto­rih mežnarije, zato so si na Vrhniki ves čas od ustanovitve želeli novo šolsko poslopje, a žal so ga dobili šele leta 1904. IZOBRAŽEVANJE, OSNOVE ŠOLE Dolgo časa sta bili govorica in slika obliki izobraževanja, ki sta omogočali širjenje religioznih in političnih sporočil. Z njimi sta želeli tako cerkvena kot državna oblast vplivati na mnenje preprostega ljudstva. Prvi začetki izobraževanja in vzgoje v da­našnjem smislu so bili sprva povezni s sa­mostani. Namenjeni so bili predvsem pre­možnejšim slojem, obsegali pa so branje, pisanje, matematiko, učenje tujih jezikov in spoznavanje naravoslovnih in drugih ved. Pojav novih družbenih odnosov konec 18. stoletja je tudi v habsburški monarhiji med drugim vplival na vedno glasnejše zahteve po dvigu splošne izobrazbe najširših slojev prebivalstva.1 Ta prizadevanja so se ujemala s prosvetljenima absolutistoma, kot sta bila Marija Terezija in Jožef II. Marija Terezija je leta 1774 uvedla splošno šolsko obveznost s tako imenovano »splošno šolsko uredbo«. Splošna šolska obveznost je močno pospeši­la razvoj opismenjevanja prebivalstva. S tem temeljnim zakonom je habsburška monarhija kot ena izmed prvih držav v Evro­pi uvedla splošno šolsko obveznost. Vpeljali so obvezno osnovno šolsko izobraževanje vseh otrok ne glede na spol. Šole niso smele biti oddaljene več kot uro hoda. Šolska ob­veznost je zajela vse otroke od 6. do 12. leta, vendar je bila obveznost bolj zaželena, kot pa se je dejansko izvajala. Osnovne šole, ali kot so se takrat imenovale ljudske šole, so se delile na trivialke, glavne in normalne šole ali normalke. Vsebina pouka na podeželskih trivialkah je bila siromašnejša od one na glavnih šolah, še zlasti pa se je razlikovala od tiste na normalkah.2 V obravnavano obdobje prispevka sodi tudi kratka doba Ilirskih provinc. Francozi so uvedli enotno obliko osnovne šole, sloven­ščina pa je postala učni jezik na osnovnih in srednjih šolah. Žal v vrhniški šolski kroni­ki o tem ni podatkov. Zaradi kratkotrajnosti tega obdobja reforme na področju šolstva niso bile dokončno izpeljane. Zato tudi vpe­ljave prejšnjega avstrijskega šolskega siste­ma ni bilo težko vrniti na stare tirnice. Po odhodu Francozov se osnovnošolski pouk ni dosti razlikoval od tistega iz terezijansko-jožefinske dobe. Osnovna šola je obdržala vse tri prejšnje tipe osnovnih šol: trivialke, glavne šole in normalke. Vse do leta 1870 tudi na področju izobraževanja učiteljev ni bilo nobenega napredka. Učitelji so se še ve­dno izobraževali na pedagoških tečajih, ki so bili organizirani na normalkah tako kot v 18. stoletju. Glede učnega jezika je ostalo tako kot pred francosko dobo. V večjih kra­jih sta v predmarčni dobi kot učna jezika prevladovala nemščina in italijanščina. Slo­venščina je prevladovala na podeželju, a le na Kranjskem in Goriškem in nekaj malega v tržaškem zaledju. V drugih deželah, kot so Štajerska, Koroška in Prekmurje, pa so bile zadeve glede jezika popolnoma drugačne. Za vzdrževanje, obnavljanje in popravilo šolskih poslopij in opreme so skrbeli ali naj bi skrbeli: zemljiški gospod, šolski patronat in kraj ter širša okolica, kjer je bila šola. Tudi najemnino za šolske prostore naj bi si enakomerno porazdelili. Veljalo je torej načelo, naj za šolo plačujejo tisti, ki imajo od nje koristi. Po letu 1848 so bili zemlji­ški gospodje z zemljiško odvezo oproščeni vzdrževanja. Ostala sta občina in patronat, a tudi ti slednji so enako kot zemljiški go­spodje želeli, da bi prispevali čim manj. Po sklenitvi konkordata je večina šolskih pa­tronatov pripadala verskemu skladu. Ta je s premoženjem v jožefinskem obdobju raz­puščenih samostanov prevzel obveznosti patronata. Tako je bila tudi skrb za šolske prostore odvisna od prispevkov verskega sklada. Občine so po letu 1853 prevzele de­lež patronatov in zemljiških gospodov, zato ni bilo denarja ne za obnovo ne za gradnjo novih šol. Redni dohodki občine so bili v tistih časih prav gotovo prenizki, da bi lah­ko zidali novo šolo. Začasno so to razrešili v drugi polovici 19. stoletja z zakonom o šolskem patronatu in plačevanju šolskih prostorov ter z zakonom o ustanavljanju, vzdrževanju in obiskovanju javnih osnov­nih šol. Z njima so skušali vpliv patronatov omejiti, državi pa dati možnost, da z za­konodajo posega na področje vzdrževanja osnovnih šol.3 Ko je bila ustanovljena vrhniška enorazre­dnica, je dobila svoje prostore v mežnariji, kjer je delovala kar osemindvajset let. Ob ustanovitvi dvorazrednice pa v mežnariji ni bilo dovolj prostora za dva razreda, zato je bilo treba poiskati primernejše prostore. Za zidavo nove šole ni bilo sredstev, zato so se zaradi stiske leta 1824 preselili v dokaj primerne prostore Jelovškove hiše, številka 1964. V stavbi so najeli dve sobi, ki so ju pri­redili za pouk. V omenjeni hiši je šola delo­vala naslednjih osemindvajset let. Zanimivo je, da je leta 1852 vrhniška občina kljub teža­vam, ki jih je imela večina kranjskih občin z vzdrževanjem, obnavljanjem in gradnjo šol, zmogla zbrati toliko denarja, da je na pro­storu prejšnje mežnarije zgradila poslopje. Uredili so prostore za dve učilnici in stano­vanje za učitelja. Očitno so se občinski mož­je zavedali, da je izobrazba nujno potrebna in da je z dobro voljo mogoče vse doseči. Žal v šolski kroniki ni podatkov, kako so občin­ski možje prišli do denarja. V tej stavbi, ki jo Vrhničani danes imenujejo stara šola, je potekal pouk vse do leta 1904. Zgradba je kmalu postala pretesna, ker se je šola raz­vijala, širila in dopolnjevala. Ni zadostovala dobra volja občinskih mož, mnogi poskusi, sklicani sestanki, celo ustanovitev gradbene komisije. Ta je od 1875 pa do 1898 bolj se­stankovala, kot prinesla konkretne odločitve. Gotovo je nedejavnosti prispevalo finančno stanje občine, dežele in države. Slednja ni­koli ni bila pripravljena prispevati svojega tretjinskega deleža, če nista že prej občina in dežela prispevali vsaka po tretjino, kot so to določali zakoni sedemdesetih let 19. stoletja. V vrhniški občini so imeli le toliko sredstev, da so leta 1876 preuredili dotedanjo šolo, in sicer so iz učiteljevega stanovanja naredili učilnice ter dozidali prostor za učiteljske se­stanke in stanovanje hišnika. Z novo stavbo pa je bilo treba počakati do leta 1904. Resnej­še priprave so se začele že leta 1898. UČITELJI V času ustanovitve vrhniške osnovne šole (ljudske šole) učitelji še niso imeli poseb­ne izobraževalne institucije, kot so bila to kasneje učiteljišča. Poklicno so bili slabo usposobljeni. Imeli so končane štiri razre­de osnovne šole in pedagoški tečaj. Do leta 1870 so se izobraževali na pedagoških te­čajih. Kandidati za učitelje glavnih šol so obiskovali šestmesečni tečaj na normalki,5 kandidati za učitelje trivialk pa so obiskovali trimesečni tečaj na glavni šoli. Po letu 1870 so se učitelji izobraževali na učiteljiščih, kjer je bilo izobraževanje štiriletno in temu pri­merno tudi kvalitetnejše. Z boljšo izobrazbo so postali tudi intelektualno bolj neodvisni.6 Učitelji so bili plačani iz krajevnih virov, kar za njihov družbeni ugled in vzgojno učin­kovitost ni bilo dobro. Prevladovalo je mne­nje, naj plačujejo učitelja tisti, ki imajo od tega koristi. Do leta 1870 je bilo financiranje šol in posredno tudi učiteljev naloženo ne­posredno uporabnikom, predvsem staršem. Možno je bilo tudi plačevanje – vzdrževanje s strani raznih ustanov, z volili, zapuščinami in drugimi prostovoljnimi dajatvami. Učite­lji so morali poleg svojega poklica opravljati še druga dela, da so se lahko preživljali. V ta namen so igrali po krčmah, se oprijeli ra­znih rokodelskih obrti, prepisovali uradne in neuradne akte, poučevali otroke premo­žnejših staršev. Iz vrhniške šolske kronike posredno izvemo, da je učitelj – nadučitelj – vodja prejemal dohodek v višini 240 gld., pomožni učitelj pa le 120 gld. Ali so učitelji, ki so službovali na vrhniški šoli, poleg svo­jega osnovnega poklica pedagoga, opravljali še kak drug poklic? Na to vprašanje nam šol­ska kronika ne da odgovora. To, da je veljal učitelj Leopold Cvek za dobrega organista in celo skladatelja, izvemo iz zapisa ob njego­vem odhodu v Ljubljano. Ni pa podatkov, ali je z igranjem glasbila dodatno služil denar. Zakoni za odpravo šolnine so bili sprejeti med leti 1871 in 1875. Zmagalo je načelo, da mora šolo vzdrževati družba s svojimi davč­nimi sredstvi. UČITELJI 1796–18707 Na podlagi prvega državnega zakona o ljud­skih šolah iz leta 1774, po zaslugi gospoda Ignaca Alojza JELOVŠKA, je bila dvaindvaj­set let kasneje na Vrhniki ustanovljena po­deželska šola – trivialka – enorazrednica. V trivialki je učitelj v eni učilnici poučeval otroke od 6. do 12. leta starosti. Prvi učitelj na vrhniški šoli je bil Ivan OZIDEK, ki je že po šestih letih službovanja odšel na drugo delovno mesto v Šmartno pri Kranju. Njegov naslednik je bil domačin Jože VENCAJZ. Služboval je štiriintrideset let. Šoli je ostal zvest do svoje smrti leta 1841. Do ustanovi­tve dvorazrednice je bil edini učitelj na šoli. Po letu 1824, ko je bila ustanovljena dvora­zrednica in se je šola preselila v Jelovškovo hišo, so na šoli zaposlili pomožnega učitelja Jožeta (v tekstu kronike je pripomba, da je Lovro) Tribuča. Omenjeni učitelj je poučeval na šoli le leto dni. Po njegovem odhodu se je na izpraznjeno delovno mesto prijavil Jože Adamič. Doma je bil iz Velikih Lašč. Bil je marljiv, prizadeven, korekten pedagog, ki je s svojim znanjem in primernim odnosom do otrok vzbujal spoštovanje. Zaradi njegovega značaja in strokovnosti so ga povišali v uči­telja. Z imenovanjem v učitelja so se njegovi prejemki ustrezno nazivu zvišali s 120 gld. na 240 gld., sočasno pa je prevzel tudi ure v višjem razredu in zanj skrbel vse do leta 1855, ko je po tridesetih letih službovanja umrl za posledicami kolere. Nadučitelj, kot so navadno imenovali rav­natelja ali vodjo šole, VENCAJZ je leta 1836 zbolel. Še isto leto so kot pomočnika sprejeli učitelja Ivana JUVANCA, ki je na tem de­lovnem mestu ostal le dve leti. Njegov na­slednik je bil Jakob ULČAR, a tudi ta učitelj ni vztrajal prav dolgo. Že naslednje leto je odšel v Cerknico. Gregor FLEISCHMANN8 je ostal nekaj dlje. Leta 1841, po smrti Ven­cajza, je prevzel njegovo delovno mesto nadučitelja, a je po dveh letih vodenja šole odšel v Ljubljano. Aprila istega leta (1843) je izpraznjeno delovno mesto zasedel Leopold CVEK.9 Enako kot učitelj Ulčar je tudi on po šestih letih odšel v Cerknico. Zanimivo je, da se je po šestih letih dela v Cerknici (1855) vr­nil na vrhniško šolo in tam ostal naslednjih devetnajst let. Veljal je za dobrega pedagoga, izrednega organista in komponista. Njegov odhod v Ljubljano leta 1874 je bil velika iz­guba. Ne samo za šolo, ampak tudi za vso Vrhniko. Štefan TRČEK, ki je bil naslednik učitelja Cve­ka leta 1849, se je po treh letih pedagoškega dela umaknil iz tega poklica. Mesto vodje-nadučitelja je v oktobru 1852 zasedel Anton HALEK. Vestno ga je opravljal tri leta, a žal je zbolel za kolero tako kot učitelj ADAMIČ. Kolera je v letih 1855 in 1856 zahtevala zelo veliko smrtnih žrtev tudi med učenci, a na­tančnejših podatkov v šolski kroniki o tej epidemiji ni. Kot smo omenili, se je leta 1855 na izpra­znjeno mesto umrlega nadučitelja vrnil Le­opold CVEK. Leta 1874 je postal Valentin PIN nadučitelj-provizorični vodja. Delovno mesto učitelja pomočnika pa je leta 1855 za­sedel Leopold KRAPŠ. Seveda se je njegov dohodek kot pomožnemu učitelju znižal na 120 gld. Krapš je odšel leta 1860 na drugo delovno mesto v Gornji Tuhinj. V desetletju od leta 1860 do 1870 so se uči­telji zelo izmenjavali, in sicer predvsem na delovnem mestu pomožnega učitelja. Prvi med njimi je bil Ivan PER, sledil mu je sin nadučitelja Leopolda Cveka Franc CVEK. Oba učitelja sta na šoli poučevala le leto dni. Ivan PLEŠKO in Ivan BERČIČ sta kot pomo­žna učitelja ostala na šoli dve leti. Od vseh omenjenih je najdlje vztrajal Ivan STRE­HOVEC, ki je na Vrhniki ostal štiri leta. Po odhodu Valentina BERNOTA, ki je poučeval le dve leti, je ostalo mesto pomožnega uči­telja eno leto prazno. Šele oktobra 1873 ga je zasedel Ivan GEIGER, ki ga je čez dve leti zapustil. O učiteljih, ki so poučevali na šoli po letu 1870, bomo izvedeli mnogo več v naslednjih dveh prispevkih, kajti po letu 1870 se je šola širila in hkrati s tem je bilo treba povečati število učnega kadra. Učitelji niso bili edini pedagogi na šoli, saj so mednje začeli spre­jemati tudi učiteljice. Seznam učiteljev z delovnim stažem na vrhniški šoli 1796–18709 Ivan OZIDEK (1796–1802) Jože VENCAJZ (1802–1836) Lovro TRIBUČ (1824–1825) Jože ADAMIČ (1825–1855) – kolera, prvi pomožni učitelj Ivan JUVANC (1836–1838) Jakob ULČAR (1838–1839) Gregor FLEISCHMANN (1839–1843) Leopold CVEK (1843–1849) in (1855–1874) Štefan TRČEK (1849–1852) Anton HALEK (1852–1855) – kolera Leopold Cvek (1855–1874), vodja Valentin PIN (1874–1875), vodja Leopold KRAPŠ (1855–1860), drugi pomo­žni učitelj Ivan PER (1860–1861), pomožni učitelj Franc CVEK (1861–1862) – (sin nadučitelja Leopolda Cveka), pomožni učitelj Ivan PLEŠKO (1862–1864), pomožni učitelj Ivan BERČIČ (1864–1866), pomožni učitelj Ivan STREHOVEC (1866–1870), pomožni učitelj Valentin BERNOT (1870–1872), pomožni učitelj Ivan GEIGER (1873–1875), pomožni učitelj Valentin PIN (1874–1875), vodja NADZOR V šolski kroniki ni ničesar napisanega tudi glede nadzora v šoli, ki naj bi ga izvajali cerkveni možje. Verjamemo, da so nadzor opravljali, kajti kasnejša poročila pričajo o šolskem nadzoru, vendar o njem najdemo podatke šele v šolskem letu 1875/76, ko za­sledimo prvi obisk šolskega nadzornika na vrhniški šoli. Kaj nam o nadzoru pove zakon iz leta 1805? S tem šolskim zakonom je bil uveljavljen nadzor nad šolami. Nad šolami je imela Cerkev nadzor vse do leta 1868/69. V tem prvem obdobju je delo na šoli nadzoroval župnik kot krajevni šolski nadzornik, dekan na območju dekanije, na ozemlju škofije pa škofijski šolski nadzornik. V sedemdesetih letih 19. stoletja je prišlo do sprememb pri nadzoru šol. To je urejal zakon o razmerju med šolo in Cerkvijo, ki je zamenjal nosilca oblasti v šolah in namesto cerkvenih nadzor­nikov postavil posvetne. Kljub spremembam pa je lahko postal nadzornik tudi duhovnik, vendar le v okviru posvetne šolske oblasti, in sicer kot član krajevnega, okrajnega ali deželnega šolskega sveta.11 UČENCI IN UČENKE12 Tipična podeželska šola je bila še v šestde­setih letih 19. stoletja trivialka z eno učilni­co in enim učiteljem. To za vrhniško šolo po letu 1824 več ne drži, saj se je razširila v dvorazrednico, a pouk je še potekal po ustaljenih tirnicah. Učenci na vrhniški šoli so bili razdeljeni v dve učilnici. Učenci, ki so se vpisali prvo leto, so bili v prvem, osta­li pa v drugem razredu. Prvi razred je vodil pomožni učitelj, drugega pa učitelj – naduči­telj. Pouk je potekal dopoldne in popoldne. Učenci naj bi se v šoli naučili katekizma, branja, pisanja in računanja.13 Tak pouk je bil najcenejši in je na deželi prevladoval vse do leta 1869. Vrhniško šolo so obiskovali dečki in deklice. Sicer v šolski kroniki to ni izrecno omenje­no, a iz razpredelnice o obisku šoloobveznih otrok je razvidno, da so šolo obiskovale tudi deklice. Že prvi osnovnošolski zakon, Splo­šna šolska uredba (1774), je določal, da se ustanovijo javne dekliške šole tam, kjer je bila priložnost za to. Natančnejša navodila o šolah in obisku deklet je vseboval nasle­dnji zakon, ki se je imenoval Politična šolska uprava (1805). Na deželi, kjer ni bilo mogo­če ustanoviti posebnih šol za deklice, je bilo dovoljeno »pripustiti« deklice v skupne šole, vendar so morale sedeti v posebnih klopeh. Zakon je torej dovoljeval, da so otroke obeh spolov poučevali v istem razredu. V mestih so bile šole za deklice in dečke ločene. Iz vrhniške šolske kronike ni razvidno, ali so dekleta obiskovala šolo že od leta 1796. Ta­bela prisotnosti za leta 1844–1873 pa jasno kaže, da so deklice obiskovale pouk. Pogo­sto jih je bilo več kot dečkov. Šolski pouk se je navadno začel septembra z vpisom novih učencev, končal pa julija s preverjanjem znanja in podelitvijo spričeval. Pouk je trajal ves dan. Ker ni bil »obvezen«, so otroci v času poljskih del izostajali. Po­uka se niso udeleževali nekateri učenci in učenke, ki so bili od šole preveč oddaljeni; drugi zato, ker so bili bolehni, nekaterim pa so premožni starši omogočili privatno izobraževanje. V šolski kroniki v teh letih, ki so obravnavana v prispevku, ni podatkov o začetku in koncu pouka, oddaljenosti šolske mladine od šolskega poslopja, izo­stankih, o zdravstvenem stanju učencev in učiteljev. Tako v prvih poglavjih šolske kro­nike ni podatkov o smrtnih žrtvah kolere. Ni podatkov o tem, koliko otrok je zbolelo za kolero in koliko jih je umrlo. A že manj­kajoči podatek na tabeli za leti 1855 in 1856 dovolj zgovorno priča, da so šolo gotovo za­prli zaradi obsežnosti bolezni in da bi obva­rovali prebivalstvo pred širjenjem te kuge 19. stoletja. Tabela prisotnosti učencev in učenk 1844–187314 Obisk šole od leta 1844 do leta 1873 je prikazan na tabeli, s tem da so se podatki za določena leta izgubili. Vzrok? Praznemu stolpcu so lahko botrovali različni vzroki: bolezen učiteljev in učencev, dejansko izgubljeni podatki. KOLERA16 Na Kranjskem je v 19. stoletju izbruhnilo pet epidemij kolere, in sicer v letih 1836, 1849, 1855, 1866 in 1886. Najhujša epidemija od vseh petih je Kranjsko prizadela leta 1855. To je bila nevarna bolezen, za katero so ljudje umirali le nekaj ur od nastopa prvih simpto­mov. Bolezen je lahko zgolj v nekaj tednih od izbruha povzročila smrt tisočih. Na Kranjsko se je bolezen razširila z območja Trsta in Ko­pra. V Novicah najdemo podatke, da so bile šole zaprte; zasledimo tudi podatke, da je na Kranjskem že nekaj primerov meseca junija, a bolezen je izbruhnila v mesecu avgustu.17 Na Vrhniki so bile v času epidemije tri zasil­ne bolnišnice18, bolnišnica za železniške de­lavce in vojaška – krizna hiša. Bolnišnice19 za železniške delavce so bile ob trasi železnice Ljubljana–Trst. Gradnja železnice se je v tem času zelo upočasnila. Na Vrhniki20 so uredili krizno hišo, ki je lahko sprejela največ pet­najst bolnih vojakov. V tej hiši je deloval tudi vojaški zdravnik. Na Vrhniki so delovali še trije zdravniki:21 Verne Janez – okrajni rano­celnik, Kobetič Josef – zdravnik in v zasilni bolnici zdravnik Novak. Leta 1855 sta zaradi kolere umrla dva vrh­niška učitelja, Adamič in Halek.22 Ob smrti obeh učiteljev so na Vrhniki poskrbeli za vdo­vi, ki sta od občine dobili sicer majhno, a ven­dar letno podporo v višini 48 gld. Pred letom 1870 vdovam in sirotam občine večinoma niso podeljevale podpor. Šele ko so sprejeli deželni zakon »o pravnih razmerjih učitelj­stva na javnih osnovnih šolah«, so uredili za­deve glede upokojenih učiteljev, uredili tudi status učiteljskih vdov ter sirot in jim priznali pravico do pokojnine. Pred tem pa so ostareli učitelji beračili od hiše do hiše v občini, kjer so prej poučevali. Podobno se je godilo tudi učiteljskim vdovam in njihovim otrokom.23 Z letom 1870 zaključujemo pričujoči prispe­vek. Že uvodoma smo poudarili, da je vrhni­ška šolska kronika za to obdobje zelo skopa s podatki. Iz njih ni bilo mogoče dobiti infor­macij, ki bi bile za zgodovino šole vsekakor dobrodošle in zanimive. Kljub vsemu smo veseli, da smo nekaj delcev le prispevali v mozaiku vrhniške preteklosti. Opombe: 1 Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I., Ljubljana: Delavska enotnost 1988, str. 156–159. JOŽE Ciperle, Andrej Vovko:Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana: 1987, str. 37–38. Leta 1756 je bil objavljen patent o predilskih šolah, ki so bile ustanovljene v Ljubljani (1767), Celju (1767), Novem mestu (1766) in na Ptuju. Predilske šole z iz­jemo celjske se niso obdržale. Prvo stopnjo pri uvaja­nju splošne šolske obveznosti v habsburški monarhiji so pomenile predilske šole uvedene leta 1765. Držav­ne oblasti so hotele z njimi predvsem usposobiti čim več otrok za delo v porajajoči se tekstilni proizvodnji. Tovrstne šole naj bi obiskovali vsi otroci obeh spolov od 7. do 15. leta starosti. 2 Schmidt II., str. 140. Aleksandra Serše: Strokovno šolstvo v osrednji Slove­niji do leta 1941, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije 1994, str. 17, 21, 25. Normalke so bile v Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu. Glavne šole so bile v Novem mestu, Kamniku, Idri­ji, Beljaku, Mariboru, Celju, Kranju (1815), Piranu (1817), Kopru (1817), Postojni (1819), Škofji Loki (1823) in Šentpavlu na Koroškem (1841). Vlado Schmidt: Osnovna šola in osnovnošolska zako­nodaja pred sto leti, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej 1970, str. 14. Leta 1869 je bilo na Kranjskem 187 trivialk s 193 učitelji in 23 pomočniki. 3 Prav tam, str. 10–16. 4 V kroniki vrhniške šole je naveden podatek za Jelov­škovo hišo št. 196. V popisu prebivalstva za kraj Vrh­nika leta 1890 pa ima hiša Janeza Jelovška št. 194. Glej Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu stoletja - 3. del. Vrhniški razgledi 7/2006, str. 248. 5 Na Kranjskem je bila normalka le v Ljubljani. 6 Schmidt I., str. 179 in II., str. 17. 7 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Osnovna šola Ja­neza Mraka Vrhnika – VRH 48, Kronika, knjiga 1 (MF 71). 8 Tatjana Hojan: Vrhniško učiteljstvo v strokovnih or­ganizacijah, v: Vrhniški razgledi 5/2004, str. 65–66. Leopold Cvek (1814–1896). Glej še: Mateja Glušič, Elica Brelih, Razvoj glasbenih dejavnosti na Vrhniki, Vrhniški razgledi 10/2009, str. 102-103. 9 Gregor Fleishmann je bil tudi organist in skladatelj. Glej: Mateja Glušič, Elica Brelih, prav tam. 10 ZAL, VRH 48, Kronika, knjiga 1 (MF 71. Imena in pri­imki nadučiteljev-vodij so odebeljeni. 11 Schmidt, str. 26–28. 12 ZAL, VRH 48, Kronika, knjiga 1 (MF 71). 13 Schmidt, str. 14. 14 ZAL, VRH 48, Kronika, knjiga 1 (MF 71). 15 To je le seznam učencev, ki so obiskovali ponavljalni pouk. Seznama ostalih rednih učencev pa sestavlja­lec objavljene tabele ni našel. 16 Katarina Keber, Čas Kolere, Dissertationes – Zgodo­vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 6. zvezek, Lju­bljana 2007. Epidemije kolere so se dokaj pogosto pojavljale po Evropi, vse dokler leta 1883 Robert Koch ni odkril, da se bolezen širi z okuženo vodo. Po odkritju razloga za okužbo so začeli posvečati pozornost higieni in nape­ljavi vodovodov iz studencev z neoporečno vodo. 17 Prav tam, str. 94, 97. To je bilo že obdobje, ko so na Kranjskem zbirali podatke o stanju bolezni (številu obolelih, umrlih, bolnih …) v vseh okuženih krajih, ki so jih morali pošiljati dnevno Deželni zdravstveni komisiji. 18 Prav tam, str. 96. Bolnišnice so bile v Vipavi, Senože­čah, Logatcu in Planini. 19 Prav tam, str. 96. Notranje Gorice, Borovnica, Rakek, Koče, Gornje Ležeče, Buje, Vreme. 20 Prav tam, str. 96. Planina, Postojna, Idrija, Novo me­sto, Višnja Gora in Razdrto – krizne hiše. 21 Prav tam, str. 107. Na to epidemijo je bila dežela Kranjska že pripravljena. Deželna zdravstvena komi­sija je razporejala dodatne zdravnike in ranocelnike po najbolj prizadetih krajih. Zdravniki in ranocelniki so poleg obiskovanja in zdravljenja bolnikov morali preverjati tudi higienske razmere v hišah; pregledo­vali so, ali čistijo in zračijo stanovanja in ali so bolni­ka izolirali od družine. Bolnike so zdravili z različ­nimi praški in s tinkturami. Niso pa imeli uradnega predpisanega zdravila. 22 ZAL, VRH 48, Kronika, knjiga 1 (MF 71). 23 Vladimir Schmidt; Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred sto leti v: Osnovna šola na Sloven­skem 1869-1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej (1970), str. 20. Vrhniška šola skozi čas Vrhniška šola skozi čas Vrhniška šola skozi čas Šolsko leto Šolski obisk Pripombe Dečki Deklice Skupaj 1844 1845 1846 1847 1848 1849 1850 1851 1852 1853 1854 1855 1856 1857 1858 1859 1860 1861 1862 1863 1864 1865 1866 1867 1868 1869 1870 1871 1872 1873 23 35 56 59 16 17 36 39 - - 19 - - 54 - - 44 66 43 - - 35 40 - 50 40 83 116 147 110 24 21 53 66 14 24 51 32 - - 11 - - 70 - - 36 83 44 - - 37 53 - 52 41 79 126 132 123 47 56 109 125 30* 41* 87 71 - - 30 - - 124 - - 80 149 87 - - 72 96 - 102 81 162 242 279 233 *15 Kronika štirirazredne ljudske šole na Vrhniki, II. knji­ga, 1889 /naslovnica/ (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), LJU 48, Osnovna šola J. Mrak). "Spomina vredni šolstva zadevajoči dogodki" Prva uvodna stran kronike (ZAL, LJU 48, Kronika, II. knji­ga, 1889). Vrhniška šola skozi čas Kužno znamenje na Stari Vrhniki iz leta1887, posta­vljeno kot pomnik za konec kuge. Vaščani ga imenuje­jo ta beu Buhk (Zgibanka Stara Vrhnika, izdalo Kultur­no društvo Stara Vrhnika, avgust 2008). Naslovnica knjižice Kolera. Potrebno poduzhenje sa kme­ta, kako naj sam sebe in svoje ljudi te strashne bolesni ob­varuje, v vprashanjih in odgovorih, avtorja Blaža Potočni­ka. Knjižica je izšla l. 1831 pri Egerju v Ljubljani (NUK). Vrhniška šola skozi čas Tatjana Hojan IVAN ŠTREKELJ (1880–1959), učitelj in šolski upravitelj Ivan Štrekelj (1880–1959), učitelj in šolski upravitelj. Rojen je bil 21. decembra 1880 v Ljubljani, očetu Jožefu in materi Frančiški, rojeni Ka­čar. Imel je še dve leti starejšega brata Anto­na, ki je postal stavec. Najprej je obiskoval prvo deško petrazredno ljudsko šolo (Ledi­no), nato je opravil tri razrede prve državne gimnazije v Ljubljani in štiri letnike učitelji­šča. Maturiral je 8. julija 1901. Prvega oktobra je bil sprejet na prvo me­stno deško osnovno šolo v Ljubljani. Nado­meščal je učitelja Engelberta Gangla, ki je imel v šolskem letu 1901/02 dopust, ker je na­daljeval študije na dunajskem pedagogiju. To je bila šola za izobraževanje učiteljev na me­ščanskih šolah. Štrekelj je bil v tem šolskem letu razrednik 4. c razreda. Tam je poučeval vse predmete po 24 ur na teden. Poleg tega je vodil cerkveno petje pri šolskih mašah.1 Za svoje delo je dobil 2. oktobra 1902 pohva­lo ljubljanskega mestnega šolskega sveta.2 16. septembra 1902 je bil imenovan za zača­snega učitelja na enorazredni šoli v Sorici, 26. septembra 1903 pa je prišel na Vrhniko. Tu je 7. novembra 1903 opravil strokovni izpit. Usposobljen je bil za poučevanje slo­venščine, nemščine, petja in telovadbe. 23. februarja 1904 je postal stalni učitelj. Prvo leto je učil vse predmete v 1. deškem razre­du, naslednje leto v 2. deškem razredu, po­sebej pa še petje v 3. razredu. V šolskem letu 1905/06 je hodil dvakrat na teden poučevat na ekskurendno šolo v Bevkah. V njej je bilo 40 deklet in 38 fantov. Tu je poučeval do za­četka šolskega leta 1909/10. Takrat je začel poučevati na vrhniški ponavljalni šoli. Z odlokom deželnega šolskega sveta 14. julija 1909 je dobil Metelkovo ustanovo v znesku 80,41 kron. To je ustanovil profesor Fran Metelko. Dobil pa jo je lahko ljudskošolski učitelj, ki se odlikuje »po nravnosti, poklicni vnemi, po skrbni gojitvi slovenskega jezika s požlahtnenjem sadnih dreves in z dobrim obdelovanjem šolskih vrtov«.3 Med 23. avgustom in 11. septembrom 1909 je obiskoval tečaj za obrtno-trgovske predmete na obrtnonadaljevalnih šolah na c. k. ume­tnostno obrtni strokovni šoli v Ljubljani. Leta 1911 se je udeležil kmetijskega tečaja na kmetijski šoli Grm, ki ga je omogočilo ministrstvo za nauk in bogočastje, skupaj z ministrstvom za poljedelstvo. Tečaj je tra­jal od 17. julija do 19. avgusta. Na njem je bilo 20 učiteljev s Kranjske in 7 z Goriškega. Udeleženec tečaja je pisal o njem v Učitelj­skem tovarišu tako: »Tečajev namen je bil, usposobiti učitelje, da bi vodili kmetijske nadaljevalne tečaj v zvezi z ljudskimi šola­mi, ki se imajo sčasoma ustanoviti. V te bi hodila mladina od 15. do 18. leta, t. j. ravno v dobi, ko je najbolj izpostavljena škodljivim vplivom svoje okolice … Pouk je obsegal sad­jarstvo, vinogradništvo, kletarstvo, posebno in špecialno poljedelstvo, mlekarstvo, gospo­darstvo, gozdarstvo, živinozdravništvo, živi­norejo, čebelorejo, perutninarstvo, pedagoško predavanje, življenje in pridelovanje rastlin, zakonodajstvo. Teorije je bilo 140 ur, praktič­nih vaj 90 ur … Bili smo na Grmu od vseh vetrov, najrazličnejših mišljenj, toda skupno bivanje pod gostoljubno streho grmske šole … nas je kmalu združilo. Semtertja je zavalova­lo kaj med nami, mnenje so se križala, pa je kmalu vesela pesem, splošna prizanesljivost naredila mir in slogo … Tako je bil omogočen ugoden uspeh tečaja.«4 Z odlokom deželnega šolskega sveta je Štre­kelj 29. novembra 1911 dobil 50 kron nagra­de za kmetijski pouk. Na Vrhniki je stanoval na Gradišču št. 4 v hiši Franca Tršarja.5 8. januarja 1913 se je poročil z deset let mlajšo Marijo iz družine Pečkaj, ki je stanovala na vrhniškem Hribu. Imela sta dve hčerki: Marijo, rojeno 1914, in Frančiško, rojeno 1915. Od leta 1906 je bil tajnik krajevnega šolskega sveta. V šolskem letu 1909/10 je ta svet sklenil urediti novo šolsko »matriko«. Štrekelj jo je izdelal in do­bil za nagrado 100 kron. V šolskem letu 1910/11 je začel poučevati sadjarstvo, zelenjadarstvo in cvetličarstvo 12- in 13-letne učence. Pouk se je pričel 1. februarja 1911. Potekal je ob sredah in sobo­tah od 15. do 16. ure. Deželni šolski svet mu je z odlokom 29. decembra 1911 ponudil 50 kron nagrade za kmetijski pouk.6 Ko je bila leta 1910 na Vrhniki ustanovljena podružnica Slomškove zveze, je bil izvoljen v odbor, leta 1913 pa je postal tudi predse­dnik te podružnice. Tega leta je na njenem zborovanju tudi predaval o tem, »kako more učitelj spreobrniti skrajno nemarne in zani­karne učence«.7 Podružnico je vodil tudi na­slednje leto, nato pa je z njegovim odhodom v vojsko prenehala delovati. Mobiliziran je bil med 15. februarjem 1915 in 1. novem­brom 1918. 4. in 5. maja 1913 je obiskoval kmetijski te­čaj v Zalogu pri Ljubljani. Bil je varuh šol­ske knjižnice, med prvo svetovno vojno leta 1914 pa začasno tudi varuh šolskih učil. Leta 1919 je postal član Slovenske šolske ma­tice. 27. oktobra 1921 je postal začasni upravitelj vrhniške šole, ker je nadomeščal obolelega upravitelja Karla Matajca. Po njegovi smrti je postal za dva meseca stalni šolski upravi­telj, in sicer od 5. septembra do 16. novem­bra 1924, ko je postal upravitelj Milan Emil Schiffrer. Bil je podporni član Orlovskega odseka Vrhnika in je nekaj časa deloval tudi v njegovem odboru. Štrekelj je na Vrhniki ostal do 30. julija 1928, nato pa je odšel v Ljubljano. Postal je učitelj na III. deški osnovni šoli Vrtača. Poučeval je 3. c razred. Kot učitelj je bil odlično ocenjen. 7. avgusta 1931 je dobil od kraljevske banske uprave pohvalni dekret. V Ljubljani je stanoval na Vodmatu št. 286. 20. oktobra 1936 je bil imenovan za šolske­ga upravitelja na 6. deški osnovni šoli v Mo­stah, vendar je že dan kasneje postal vrši­lec dolžnosti sreskega šolskega nadzornika za Ljubljano – vzhodni del. Na tej funkciji je ostal do upokojitve 30. septembra 1937. Umrl je leta 1959. Pokopan je na ljubljan­skem pokopališču. Opombe: 1 Letno poročilo I. mestne petrazredne deške ljudske šole v Ljubljani 1901/1902. V Ljubljani, 1903, str. 3 in 5. 2 Arhiv Slovenije, AS-231, Ministrstvo za prosveto, per­sonalna mapa, škatla 77. 3 Metelkove ustanove. Učiteljski tovariš (v nadaljevanju UT) 1905, (20. 1.), št. 3, str. 23. 4 Kmetijski tečaj na Grmu. UT 1911, (9. 9.), št. 36, str. 3. 5 Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – II, Vrhniško Gradišče skozi stoletja. Vrhniški raz­gledi 2009, št. 10, str. 19). 6 Zgodovinski arhiv Ljubljana, VRH-48, Osnovna šola Janeza Mraka. Šolska kronika, škatla 1. 7 Vrhniško-logaška podružnica Slomškove zveze … Slovenski učitelj 1913, (15. 12.), št. 12, str. 282. Ivan Štrekelj (1880–1959), učitelj in šolski upravitelj -Vrhniško-logaška podružnica Slomškove zveze … (Slovenski učitelj 1913, (15. 12.), št. 12, str. 282). Tatjana Hojan ROBERT ZIEGLER (1864–1930), učitelj Rojen je bil 3. aprila 1864 v Ljubljani, očetu Josipu in materi Zofiji, rojeni Novak.1 Osnov­no šolo je obiskoval na drugi deški mestni šoli Graben. Pred vstopom na ljubljansko učiteljišče je obiskoval v šolskem letu 1880/81 pripra­vljalni razred. Ta je bil uveden z uredbo o pripravljalnih razredih na učiteljiščih leta 1873. Na ljubljanskem učiteljišču je začel delovati leta 1875 in nato do 1881, ko je bil zaradi varčevanja ukinjen vse do leta 1912.2 Med obiskovanjem učiteljišča je prejel 150 goldinarjev štipendije, ki jih je država na­menila socialno šibkejšim učencem. Učite­ljišče je končal leta 1885.3 Prvega novembra 1885 je izšel v Učiteljskem tovarišu razpis za enorazrednico pri Sv. Jako­bu v ljubljanski okolici s 400 gld letne plače.4 23. septembra 1886 je nastopil službo v Šen­tjakobu. Na letni konferenci učiteljstva lju­bljanske okolice 27. julija 1886 so predstavili tri nove učitelje, med njimi tudi Zieglerja. Že v Šentjakobu je pisal v Učiteljskega tovariša predvsem o raznih slovesnostih. Leta 1888 je opisal slovesnost ob proslavi vladanja ce­sarja Franca Jožefa I. Šolarji so po nedeljski maši odšli h »krasno ovenčani lipi, katera se je v stalni spomin te slavnosti zasadila. Tu so šolarji deklamovali in peli.«5 Naslednje leto je pisal o odkritju spomenika ob tem jubileju. »Spomenik je bil okusno iz­delan in ima podobo čveterovoglate okrajšane piramide ter tehta 13 starih stotov.« Na njem je bil napis, da sta ga postavili v spomin na 40-letnico vladanja cesarja občini Podgori­ca in Dragomelj. Šolarji so se zbrali v šoli in nato pod učiteljevim vodstvom s šolsko za­stavo odkorakali na slavnostni prostor. Na obeh slavnostih je Ziegler šolarjem razlagal pomen tega praznovanja.6 Sodeloval je tudi na učiteljskih konferen­cah za ljubljansko okolico. Večkrat se je v Učiteljskem tovarišu zahvalil društvu Na­rodna šola, »ki je za neznatne novce našim ubožnim učencem poslalo mnogo različnega šolskega blaga«.7 6. maja 1889 je v Ljubljani opravil strokovni izpit. Julija je izšel v Učiteljskem tovarišu razpis: »Na enorazrednici v Šent-Jakobu ob Savi se bode stalno umestila služba učitelja voditelja s 400 gld. letne plače, s 30 gld. opra­vilne doklade in s prostim stanovanjem.«8 Prvega septembra pa je bilo v »Premenah pri učiteljstvu« navedeno, da je stalno na­stavljen na tem delovnem mestu. Oženil se je 5. septembra 1892 z Antonijo, hčerko učitelja Jakoba Marna, ki je bil ta­krat nadučitelj v Preserju. 2. februarja 1894 ga je deželni šolski svet imenoval za vodjo šole v Retečah. 25. febru­arja sta se z ženo Antonijo preselila v dvo­sobno stanovanje v novi šolski stavbi. 29. marca je bila slovesno blagoslovljena šolska stavba. O tej slovesnosti je pisal v Učitelj­skem tovarišu. Na njej se je zahvalil vsem navzočim, prosil »šolska oblastva«, da ga pri njegovem težavnem poslu podpirajo, starše, da redno pošiljajo otroke v šole, otroke pa je pozival »k lepemu vedenju v šoli, cerkvi in doma«.9 Pouk se je pričel 2. aprila. Žena An­tonija je poučevala ženska ročna dela. Poleg redne šole je bila od 5. novembra 1894 do konca marca 1896 dvakrat na teden tudi po­navljalna šola. Leta 1898 je bil sprejet v Vdovsko učiteljsko društvo.10 10. januarja 1901 je bil objavljen razpis: »Na deškem oddelku trirazredne ljudske šole na Vrhniki je oddati za moško učno moč jedno učno mesto s postavnimi prijemki.«11 Ziegler se je nemudoma prijavil in bil aprila sprejet. Kako da se je potem, ko je bil vso doseda­njo službeno dobo šolski vodja, odločil za navadno učiteljsko mesto, pojasni njegov prispevek 1. januarja 1901 v Učiteljskem to­varišu. Piše, da na vaški enorazrednici uči že sedem let in ves ta čas ni imel nobenih težav. Te so se pričele z gonjo v nekaterih klerikalnih časopisih pred državnozborski­mi volitvami, ki so bile 12. decembra 1900. Kandidat narodno-napredne stranke je bil takrat učitelj Luka Jelenc, predsednik uči­teljske organizacije Zaveza jugoslovanskih učiteljskih društev. Pred volitvami je opa­zil spremenjeno obnašanje vaščanov, ki so bili nahujskani proti učiteljem, češ »da uče otroke v šoli proklinjati«. Z veliko večino je takrat zmagal kandidat klerikalne stranke in zmage pijani ljudje so ga hoteli pretep­sti. Tudi sedaj si nikamor ne upa sam, kajti »od volitve sem me brez izjeme vse sovraži, smatrajo me za največjega brezverca in po­hujševalca otrok«. Vendar ni storil nič dru­gega, kot da je volil Luko Jelenca. Napisal je še, da mu je vse to »na zdravju škodovalo« in ga »moralično zelo potlačilo«. Dodal je še, da ga je župnik leta 1895 pohvalil pri knezo­škofijskem ordinariatu, ker je med njegovo boleznijo poučeval verouk. Knezoškof Jaco­bus mu je za »za vzgledno versko – nravno vzgojo« poslal zahvalno pismo. Poleg tega je še napisal, da mu je predsednik krajev­nega šolskega sveta pisal, naj odpove revijo Zvonček, ki ga izdaja »oni zloglasni Jelenc«. On pa mu je odgovoril: »Ljubi Zvonček bo še vedno zvonil v naši šoli, dokler bom jaz tu. Amen.«12 Leta 1901 je bil sprejet na šolo Vrhnika. Tam je bil sprejet v Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Ljubljana okolica. Večkrat je daroval za Učiteljski konvikt. Leta 1902 je pisal v Učiteljskem tovarišu o slovesnosti ob 40-letnici službovanja šol­skega vodje Vinka Levstika. Omenil je vse govornike na slovesnosti: župana Jelovška, učitelja Stojca, predsednika krajevnega šol­skega sveta in zahvalo jubilanta. Prispevek je končal tako: »S tem je bil oficijalni del slavnosti končan. Sedaj pak se je razvila neprisiljena zabava, h kateri so mnogo pri­pomogle lepe pesmice, izvajane od našega vrlega čitalniškega pevskega zbora. Pozno v noči smo se razšli, želeč našemu priljublje­nemu g. vodji, da bi še mnogo let zdrav in čil deloval v novem šolskem poslopju, katero se začne prihodnjo pomlad graditi.«13 Bil je član Vrhniške čitalnice in leta 1904 tudi njen odbornik.14 Ko je bil 29. julija 1905 upokojen šolski vodja Fran Stojec, je zača­sno vodstvo šole prevzel Ziegler do nastopa njegovega sošolca z učiteljišča Karla Mataj­ca aprila 1906. V letu 1906 je poučeval tudi na vrhniški podružnični šoli v Bevkah. 27. oktobra 1907 je okrajni šolski svet do­volil njemu in učitelju Emilu Schifrerju, da »smeta risati po prostejših metodah«.15 Decembra 1910 ga je okrajno glavarstvo imenovalo za komisarja ljudskega štetja in mu dalo dopust od 9. do 17. januarja 1911. V zvezi z ljudskim štetjem je novembra 1910 pisal Učiteljski tovariš: »Notranje ministr­stvo je z ukazom z dne 2. 11. 1910 v spora­zumu z naučnim ministrstvom izjavilo, da nima nikakega principialnega pomisleka zoper to, da se ljudskošolski in meščanski učitelji uporabijo kot števni komisarji (revi­zijski organi) pri bodočem ljudskem štetju in sicer pod pogojem, da se s tem ne odtegnejo svoji dolžnosti kot učitelji. Kadar je treba kaj storiti, takrat učitelja vedno poznajo, kadar je pa treba kaj dati, takrat vsak pozabi nanj. To je že stara, stara pesem!«16 Težko je ugotoviti, kdaj in zakaj se je na Vrhniki Ziegler od volilca narodno napre­dne stranke preusmeril povsem drugam. Morda se je to zgodilo po deželnih volitvah leta 1908, ko je z veliko večino zmagala Slo­venska ljudska stranka. Takrat se je preu­smerilo veliko učiteljev. V Učiteljskem tova­rišu so menili, da se veliko učiteljev žrtvuje »v največjih slučajih za ženo in otroke«, saj mu sicer groze težave in ovire, v najhujšem primeru celo izguba službe.17 Leta 1910 je bila na Vrhniki ustanovljena vrhniško-logaška podružnica Slomškove zveze, ki jo je vodil Ziegler. Slomškova zve­za je bila učiteljska organizacija, ustano­vljena 1900 v Ljubljani. Prizadevala si je za versko šolo in krščanska načela. V imenu pripravljalnega odbora je objavil vabilo na ustanovni shod Slomškove podružnice, ki je bil 18. julija 1910. V njem je napisal med dru­gim: »Ko živimo v času organizacij in združe­vanj, ni potreba še učiteljstvu poudarjati, da je tudi za učiteljstvo živa potreba, da se sta­novsko organizirajo, ker le kot organizovana četa bo učiteljstvo zamoglo zadostiti v celem obsegu svojim dolžnostim napram ljudstvu, a obenem bo pa zastopalo tudi svoje koristi.« Shod je imel naslednji spored: »1. Ob 9. uri dopoldne sv. maša pri sv. Trojici. 2. Ob 10. uri zborovanje v Društvenem domu na Vrhniki. 3. Obed v hotelu pri »Črnem orlu«. 4. Ogledo­vanje Vrhnike.«18 Kasneje je bilo objavljeno v dnevniku Slovenec obvestilo, da zborovanja ne bo v Društvenem domu, ampak v prosto­rih vrhniške gospodinjske šole. O zborova­nju je na prvi strani obširno pisal Slovenec 19. julija 1910. Na zborovanjih te podružnice je Ziegler tudi predaval. Prvo predavanje je bilo o vzgoj­nem pomenu šolskih hranilnic, drugo pa o tem, »kako se uporabi šolarski izlet v učne namene«. Poudaril je, da so izleti najboljši nazorni pouk, ker pojasnijo marsikaj iz raz­ličnih učnih predmetov bolj kot učiteljeva razlaga ali slika v šolski sobi.19 Na odborovi seji podružnice 16. februarja so zavrnili pisanje Učiteljskega tovariša, kjer so zapisali, da je Ziegler po vsej sili ho­tel dobiti nadučiteljsko mesto na Ježici in je prav zato ustanovil vrhniško podružnico.20 V letih 1911 in 1912 je bil podporni član Or­lovskega odseka Vrhnika.21 28. novembra 1911 je deželni šolski svet imenoval Zieglerja za nadučitelja v Višnji Gori. Službo je nastopil v februarja 1912. leta. 25. februarja 1912 je priredila podru­žnica poslovilni sestanek. V Slovenskem učitelju so pri tem zapisali: »Sešlo se je tudi mnogo drugih njegovih znancev in prijateljev z Vrhnike in okolice, ki so v prisrčnih nago­vorih pokazali, kako ga spoštujejo in ljubijo. Delovnega ter za napredek in razvoj podru­žnice vnetega bivšega predsednika, ki je bil obenem njen ustanovitelj, bomo ohranili v blagem spominu.« 22 V Višnji Gori je ostal do leta 1913, nakar je bil imenovan za vodjo šole Studenec-Ig, kjer je ostal do upokojitve 1924. leta. Med njegovim službovanjem so odprli dve vzporednici za prvi razred, in sicer eno že v šolskem letu 1912/13, drugo pa v šolskem letu 1921/22. Vsak teden se je v Mateni sestajal z učitelji bližnjih šol: Iška vas, Tomišelj, Želimlje in Ljubljana – Barje. Tam so »drug drugemu krepili značaje, stanovsko zavest in kresali dovtipe«.23 Na seji kranjskega deželnega šolskega sveta 16. oktobra 1916 je dobil Metelkovo usta­novo za uspešno delo24. Istega leta je dobil tudi nagrado za kmetijski pouk v šolskem letu 1914/15, in sicer 40 kron, ki jo je naka­zal deželni odbor25. Urejal je obsežen šolski vrt. V spominih je Martin Kocmur o njem zapisal, da je bil dober in prizadeven šolnik. Odrasle je skušal spodbuditi za sadjerejo, vendar ni našel pravega odziva. Vzrok za to je videl v tem, da so bili učitelji in tudi Zie­gler »mestni in so se povečini držali v svojem krogu, Ižanci so bili pa tudi silno nezaupljivi in konservativni«.26 Po upokojitvi je živel v Ljubljani na Močni­kovi 13.27 Umrl je 18. februarja 1930. Poko­pan je na ljubljanskem pokopališču. V Učiteljskem tovarišu je ob smrti, 27. febru­arja, o njem izšel članek. Napisal ga je Franc Trošt. Prispevek pričenja tako: »Odpravil se je od nas eden, ki je bil od marljivih najmar­ljivejši.« Zapisal je, da ni bil »ne muzik, ne pisatelj, ne sportnik: zadovoljeval se je z uspe­hom v šoli in zunaj nje. Zato so ga poznali in spoštovali mladi in stari povsod, kjer se je udejstvoval s svojo pridnostjo in skromno­stjo.« O službovanju na Vrhniki piše, da »se je kmalu udomačil med veselimi Vrhničani kot čislan šolnik in družabnik. Vsi so ga cenili.« O njegovi družini piše, da je danes »starej­ši sin Robert v državni službi, Milan pa ve­dno odličnjak pravkar dovršuje visokošolski študij.«28 Opombe: 1 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), LJU 500, domovinski oddelek MF 734, t. e. 263, 264. 2 France Strmčnik: Razvoj izobraževanja osnovnošol­skega učiteljstva na Slovenskem v obdobju od leta 1869 do razpada Avstro-Ogrske. Osnovna šola na Slo­venskem 1869–1969, 1971, str. 352. 3 ZAL, LJU-198. Zapisniki zrelostnih izpitov 1885, t. e. 63/383. 4 Razpisi učiteljskih služeb. Učiteljski tovariš (v nada­ljevanju UT), (1. 11.), št. 22, str. 336. 5 Od Št. Jakoba ob Savi. UT 1888, (15. 10.), št. 20, str. 316. 6 Od Sv. Jakoba ob Savi. UT 1889, (15. 10.), št. 20, str. 317–318. 7 Od Št. Jakoba ob Savi. UT 1889, (1. 10.), št. 19, str. 302. 8 Razpis učiteljskih mest. UT 1889, (1. 7.), št. 13, str. 208. 9 Iz Reteč pri Škofji Loki. UT 1894, (1. 5.), št. 9, str. 142. 10 Iz »Vdovskega učiteljskega društva«. UT 1898, (1. 4.), št. 10, str. 79. 11 Uradni razpisi učiteljskih služeb. UT 1901, (10. 1.), št. 2, str. 20. 12 Iz škofjeloškega okraja. UT 1901, (1. 1.), št. 1, str. 6–7. 13 Iz Vrhnike. UT 1902, (20. 11.), št. 33, str. 260. 14 Slovenski šolski muzej, dokumentacijska zbirka, mapa Osnovne šole Janeza Mraka Vrhnika. Slovenski narod, Ljubljana, 12. januarja 1904. 15 Ljudsko štetje. UT 1910, (18. 11.), št. 46, str. 1. 16 Hlapci! Slika sedanjega položaja kranjskega učitelj­stva. UT 1910, (18. 2.), št. 7, str. 1–2. 17 Vabilo. Slovenski učitelj (v nadaljevanju SU) 1910, str. 188. 18 Vrhniško-logaška podružnica. SU 1911, str. 212–213. 19 Kranjske vesti. UT 1911, (27. 1.), št. 4, str. 3. 20 ZAL, Orlovski odsek Vrhnika, VRH-35, škatla 4, t. e. 27. 21 Vrhniško-logaška podružnica S. Z. SU 1912, str. 69. 22 Franc Trošt: + Cigler Robert. UT 1929/30, (27. 2.), št. 28, str. 1. 23 Seja kranjskega deželnega šolskega sveta dne 16. ok­tobra 1916. UT 1916, (3. 11.), št. 22, str. 4. 24 (UT 1916, (3. 11.), št. 22, str. 4) 25 (SU 1916, str. 92) 26 Martin Kocmur: Življenje na Ižanskem v prvi polovi­ci 20. stoletja. Krim odmev bo dal. Zbornik občine Ig. Ig, 2002, str. 59. 27 Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji (ljubljanska in mariborska oblast). Ljubljana, 1928, str. 167. 28 Sin Robert je bil rojen 1893 v Šentjakobu, Milan pa 1905 na Vrhniki. Diplomiral je na ljubljanski univer­zi, poučeval matematiko in fiziko sprva na kranjski realni gimnaziji, od leta 1934 pa na ljubljanski kla­sični gimnaziji. Od 1953 do 1960 je bil zaposlen na Višji pedagoški šoli v Ljubljani, od leta 1960 dalje pa predavatelj na Fakulteti za naravoslovje in tehnologi­jo. Umrl je leta 1972 v Ljubljani. (Podatki iz: Univerza v Ljubljani. Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev. Ljubljana, 1969, str. 263). Robert Ziegler (1864–1930), učitelj Robert Ziegler (1864–1930), učitelj Tatjana Hojan PETRA OBERSNU PETROVČIČ (1899–1991), učiteljica Petra Obersnu Petrovčič (1899–1991), učiteljica. Rojena je bila materi Mariji in očetu Antonu v Gorici 8. marca 1899. Šest razredov osnov­ne šole je opravila v domačem mestu, prav tako tudi pripravljalnico za učiteljišče in prvi letnik ženskega učiteljišča. Družina je emi­grirala v Slovenijo, kjer je Petra nadaljevala šolanje v Ljubljani. Denar za šolanje si je pri­služila z instrukcijami. Drugi letnik učitelji­šča ter tretji in četrti zaposlovalni tečaj gori­škega učiteljišča je opravila v Ljubljani, kjer je maturirala 2. julija 1918. Iz bivanja v Ljublja­ni je ohranjen njen spomin na Ivana Cankar­ja: »Ko je Ivan Cankar živel na Rožniku, sem obiskovala ljubljansko učiteljišče. S prijatelji­cami smo večkrat šle na Rožnik, da bi videle Cankarja, kajti vse smo ga oboževale. Bilo je prvega maja. Ves razred je šel na Rožnik. Bilo nas je dvajset mladih deklet. Pisatelj je bil ve­selo razpoložen, prišel je do naše skupine in mi dal rdeč nagelj, ki ga je imel v roki. To je bil najlepši dan v mojem življenju.«1 Svoji hčerki je kasneje tudi povedala, da si je po tem srečanju zelo želela priti na Vrhniko.2 Po vojni je 28. avgusta 1918 nastopila službo na petrazredni osnovni šoli v Nabrežini. Vendar je zaradi italijanske okupacije pre­kinila službo med 30. oktobrom 1918 in 1. majem 1919. Prvega maja 1919 je pričela po­učevati na prvi mestni deški šoli v Ljubljani. Bila je razredničarka 3. a razreda; nadome­ščala je učitelja Alojzija Novaka, ki je bil na bolniškem dopustu.3 Nekaj mesecev je bila brezplačno vzgojiteljica v dnevnem zaveti­šču za revno šolsko mladino. Prvega novem­bra 1919 pa je postala nadomestna učiteljica na osnovni šoli Moste, kjer je ostala dobro leto, na kar je bila 1. oktobra 1920 nastavlje­na na osnovno šolo Vrhnika. Tu je ostala do upokojitve, medtem je v Ligojni poučevala med 27. oktobrom in 11. decembrom 1945. Njeno službovanje so do leta 1929 ocenili prav dobro, od tega leta dalje pa odlično. V Ocenjevalnem listu za šolsko leto 1943/44 so v rubriki Posebne vzgojiteljske lastnosti zapisali: »Pouk je nazoren, praktičen in zelo zanimiv in privlačen. Sodelovanje učenk je zelo živo. Ima prikupen, živahen nastop in občevanje z učenkami je materinsko skrbno.« V rubriki Kakšna je njena vnema pri delu so zapisali: »Zelo vestna, natančna in skrbna.«4 Strokovni izpit s slovenskim in z nemškim učnim jezikom je opravila 6. maja 1922. 30. decembra 1934 se je omožila z Ignacijem Petrovčičem, ključavničarjem iz Verda. Rodi­la je 12. marca 1935 hčer Marijo – Mitko. Do smrti je stanovala z družino v Gradišču 8, v hiši Franca Tršarja, po domače Grogarja.5 Na šoli je predavala na »dnevih treznosti«, ki so bili aprila ali maja, in sicer v letih 1925, 1927 in 1931. Leta 1930 je 4. februarja pre­davala na Strossmayerjev dan, 28. junija na Vidovdan pa vodila pevski zbor na proslavi pri Sv. Trojici. Istega leta 23. decembra so otroci pod njenim vodstvom odigrali dram­ski prizor, ki ga je organiziralo karitativno društvo Elizabetina konferenca. Na pri­reditvi so bili otroci obdarovani z obleko, obutvijo in s perilom. 27. aprila je skupaj z nekaterimi kolegi igrala v igri Duše. Pred­stava je bila namenjena zbiranju sredstev za društvo Učiteljski dom.6 30. marca 1931 sta Podmladek Rdečega kri­ža in društvo »Trezvenostna mladež« v Ro­kodelskem domu na Vrhniki pod njenim vodstvom izvedli igro Grudica.7 Ob dvajsetletnici nove države Jugoslavije je ob 1. decembru 1938 za šolsko proslavo pri­pravila govor in recitacijo. Na sejah učiteljskega sveta je večkrat predla­gala naj razredniki obravnavajo kakšno be­rilo o škodljivosti alkohola ali pa naj učen­cem dajo spis, v katerem bodo povedali, kaj vedo o alkoholu. Pred vojno je urejala šolsko knjižnico, od leta 1945 dalje pa učiteljsko knjižnico. V 2. razredu višje narodne šole je v šolskem letu 1937/38 učila po eno uro lepopis, petje in telovadbo. Po vojni je bila razredničarka 5. b razreda sedemletke, v šolskem letu 1948/49 pa je bila razredničar­ka 6. razreda. Razredniki od 5. do 7. razreda so imeli predmetni pouk. Petra je poučevala ruščino, srbohrvaščino in petje.8 Leta 1946 so odprli na šoli obrtnonadaljevalno šolo, kasneje imenovano Vajenska šola za različ­ne stroke. Tudi na njej je bila razredničarka 2. razreda, poučevala pa je računstvo po 6 ur tedensko. V šolskem letu 1947/48 je po­učevala srbohrvaščino, ruščino in higieno, naslednji dve šolski leti, 1948/40 in 1949/50, pa samo srbohrvaščino. Pri opombah, ki so jih morali dati učitelji o predlogu novega uč­nega načrta, je menila, da so berila v srbo­hrvaških čitankah predolga. Vsebovala naj bi več sestavkov o delu, novatorjih, udarni­kih in ne samo leposlovja. Predlagala je, da šola naroči revijo Pionir v srbohrvaščini in glasilo Proletarec. Učni načrt za ruščino je za prvi letnik prezahteven, saj imajo vajenci težave že pri pouku slovenščine. Vajencem priporoča ogled ruskih filmov. Za pouk hi­giene je predlagala, da bi nujno potrebovali učbenik za vajenske šole.9 Zunaj službe je bila tajnica socialno-zdra­vstvenega sveta v delovnem odboru Doma upokojencev ter vodila šolski Podmladek Rdečega križa.10 Delovala je v raznih društvih. Bila je člani­ca Društva učiteljic. Na izrednem občnem zboru, 17. aprila 1930, je bila izvoljena za poverjenico društva za ljubljansko okolico, zahodni del.11 Društvo je tega leta ustanovi­lo tudi posamezne sekcije. Petra je skupaj s kolegico Marijo Pleško vodila Ljudsko pro­svetno sekcijo, ki je imela nalogo delovati na zunajšolskem področju. Delovala je tudi v skupni učiteljski orga­nizaciji UJU (Udruženje jugoslovanskega učiteljstva), bila članica odbora; leta 1931 je bila tudi izvoljena za blagajničarko. Leta 1935 je bila izvoljena za delegatko na skup­ščini slovenske učiteljske organizacije. Po nastopu notranjega ministra dr. Anto­na Korošca so bila ponovno ustanovljena prosvetna društva. Tako je tudi na Vrhniki ponovno začela delovati Prosvetna zveza. Zasnovan je bil tudi ženski in materinski odsek. V Slovencu so zapisali, da je orga­nizacijsko delo prevzela »agilna učiteljica g. Petrovčičeva«.12 Aktivno je delovala tudi v Orlovskem odse­ku. V poročilu vodje naraščaja na občnem zboru 25. marca 1925 je podatek, da je v preteklem letu z naraščajniki pripravila igri Kraljica palčkov in Zlati orehi.13 Umrla je v visoki starosti leta 1991. Pokopa­na je na vrhniškem pokopališču. Dr. Matija Seliger zelo ceni svojo učiteljico Petro, o kateri meni, da je bila zelo skrbna in potrpežljiva. Posebej se spomni, da bi moral pri pouku petja zapeti, a se mu je zdelo, da je povsem brez posluha. Učiteljica ga je spod­budila in skupaj sta začela peti Lipa zelenela je. Kasneje je imel petje vedno odlično. Marija Beuermann, rojena Brglez, se spomi­nja Petre Petrovčič, saj jo je učila vse štiri razrede osnovne šole. Ker je bil njen oče po­štar, je bil vedno sproti obveščen o hčerinih šolskih uspehih in neuspehih. Zato je bila včasih na učiteljico tudi jezna. Nekaj časa jo je Petra popoldne poučevala nemščino. Ker so imeli njeni starši njivo na Klisu, so se s Petro večkrat srečevali in ji včasih dali tudi kakšno zelenjavo. Marija se je večkrat tudi igrala z njeno hčerko. Hči Marija – Mitka Mirović je leta 1963 od­šla z možem v Beograd, kjer zdaj živi s tremi otroki in petimi vnuki. O materi je poveda­la, da je aktivno obvladala poleg nemščine italijanščino, sama pa se je naučila ruščino in angleščino. Večkrat ji je dejala, da je bila zelo rada učiteljica. Tudi po upokojitvi je pomagala pri učenju nekaterim otrokom. Tudi Pavlina Korošec, rojena Tršar, lastnica hiše, v kateri je prebivala Petra z družino, je povedala, da je vedno, ko česa ni znala, stekla k njej, da ji je razložila snov. Opombe: 1 Še se spominjamo Cankarja. Vrhniški razgledi (v nadaljevanju VR) 2006, št. 7, str. 81. 2 Izjava Marije Mirović, 28. junij 2010. 3 Letno poročilo I. mestne šestrazredne deške ljud­ske šole v Ljubljani v vojnem šolskem letu 1918/19, v Ljubljani 1919, str. 7. 4 Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), VRH-48, Osnovna šola Janeza Mraka, škatla 4. 5 Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostaja­jo II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja. VR 2009, št. 10, str. 29. 6 Učiteljski dom v Ljubljani. Učiteljski tovariš (v na­daljevanju UT) 1929/30, (8. 5.), št. 37, str. 2. 7 Slovenski šolski muzej. Mapa osnovne šole Janeza Mraka Vrhnika. 8 ZAL, VRH-48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhni­ka, kronika šole, škatla 1. 9 ZAL, VRH-38, Vajenska šola za različne stroke Vrh­nika, šolsko leto 1947/48, škatla 3. 10 ZAL, VRH-48, Zapisniki sej učiteljskega sveta 1937–1950, škatla 2. 11 Izredni občni zbor »Društva učiteljic« v Ljubljani. UT 1929/30, (24. 4.), št. 35, str. 1. 12 Vrhnika. Slovenec, 1935, (27. 11.), št. 273, str. 7. 13 ZAL, Orlovski odsek Vrhnika, VRH-35, fasc. 1, ovoj 7. Petra Obersnu Petrovčič (1899–1991), učiteljica Petra Obersnu Petrovčič (1899–1991), učiteljica Tatjana Hojan ANA NUŠA RAPE (1905–1986), učiteljica Ana Nuša Rape (1905–1986), učiteljica. Rodila se je 3. maja 1905 v Smledniku, kjer je bil takrat njen oče Andrej nadučitelj. Bila je njegov najmlajši otrok. Andrej Rape je so­deloval v pedagoških revijah ter uredil Četrto čitanko za osnovne šole. Urejal je Šolski list (1919–1920) in Našo bodočnost, list za odra­slo mladino (1908–1912). Največ pa je deloval na področju mladinske književnosti. Njegovi zbrani spisi za mladino so izšli v osmih zvez­kih med letoma 1909 in 1924. Od leta 1907 je služboval v Ljubljani, bil šolski nadzornik od leta 1920, leta 1935 je bil upokojen. Umrl je 11. septembra 1940. 11. oktobra 1896 se je oženil z Ano Mavec, hčerko gostilničarja.1 Od otrok je bila najstarejša Ljudmila, roje­na 1897. Poučevala je na ljubljanskih šolah. Umrla je 16. marca 1944. Najbolj znan je bil leta 1898 rojeni Stanko, ki je študiral pe­dagogiko in psihologijo. Doktoriral je leta 1922. Bil je prvi slovenski doktor pedago­gike. Objavljal je pedagoške razprave v pe­dagoških revijah Popotnik in Učitelj. Bil je športni pilot akrobat in učitelj letenja. Med letoma 1933 in 1941 je bil vodja ljubljanske­ga letališkega centra. Brat Vlado je bil rojen leta 1902. Poučeval je na Gorenjskem. Po drugi svetovni vojni je bil šolski nadzornik in nekaj časa šef odseka za osnovno šolstvo pri Ministrstvu prosvete v Ljubljani. Deloval je pri urejanju čitank in računic za osnovne šole. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj mladinskih del. Priredil je nekatera dela tujih mladinskih pisateljev. Pet razredov osnovne šole in štiri razrede meščanske šole je Ana končala pri ljubljan­skih uršulinkah. Posebej je pela v mladin­skem zboru na Glasbeni Matici. Učiteljišče v Ljubljani je obiskovala med šolskima le­toma 1921/22 in 1924/25. Maturirala je 16. junija 1925, strokovni izpit pa opravila 13. novembra 1928. Na Vrhniki je učila med 11. oktobrom 1926 in 10. septembrom 1938. Nato je bila prestavljena k Sv. Ani v Sloven­skih goricah, kjer se je upokojila. Ana je bila zelo bolehna. Leta 1913 so nekate­ri učitelji na Kranjskem dobili draginjske do­klade, njen oče pa ni dobil ničesar. V brošuri, ki jo je izdalo Slovensko deželno učiteljsko društvo, je navedeno, da ima Andrej Rape šti­ri nepreskrbljene otroke, hčerka boleha že pet let in hodi ves čas k zdravniku. Je slabotna in potrebuje dobro hrano, ki je zelo draga.2 Tudi po končanem učiteljišču je zbolela, zato se je lahko zaposlila šele leto kasneje. Že na Vrhniki je bila v šolskem letu 1933/34 bolna kar pol leta. Ko je bila »po službeni dolžnosti« prestavljena, se je šolski upravi­telj na seji učiteljskega sveta, 9. septembra 1938, njej in še dvema učiteljicama zahvalil za uspešno delo »za dobrobit mladine, naro­da in domovino«, za njihovo požrtvovalnost in iskreno tovarištvo. Na novih službenih poteh jim je zaželel mnogo uspehov ter jim zaklical »srečno pot – in na svidenje!«3 V oddaljenem obmejnem kraju svojega dru­gega službovanja, Sv. Ani v Slovenskih go­ricah, pa Ana ni tako rekoč nič poučevala. Službo je nastopila 11. septembra, a zbolela na srcu in bila na bolniškem dopustu od 21. septembra.4 V šolskem letu 1939/40 je sicer pričela s poukom, a spet zbolela in bila na lastno prošnjo upokojena z odlokom mini­strstva prosvete 4. januarja 19405. Šola pri Sv. Ani je bila sicer osemrazredna s tremi vzporednicami. V razpravi o šolstvu v tem kraju avtor piše, da so se učitelji zelo menja­vali in pogosto odhajali na bolniški dopust. Krajani so bili učiteljstvu nenaklonjeni in so v šoli, ki so jo morali vzdrževati, videli ne­potrebni strošek.6 Že v prvem letu svojega službovanja 1926. leta je v mladinskem listu Zvonček objavila kratek dramski »prizor za narodni praznik« Prisega. Objavljen je bil ob prazniku 1. de­cembra. Okoli slike kralja Aleksandra so bili v narodnih nošah zbrani: Srb in Srbkinja, Hrvat in Hrvatica in Slovenec in Slovenka, ki so mu prisegli. Ob smrti kralja Aleksandra je v Zvončku 1934. leta objavila pesem Pred kraljevo sliko. Leta 1937 pa je v Zvončku izšla njena pe­sem, Umrl je, a še živi …, posvečena kralju Aleksandru. V mladinskem listu Naš rod pa je prav tako za praznik 1. december leta 1936 pripravila dialog Otrokova vprašanja. Otrok in mati se pogovarjata o svobodi, ki jo je izbojeval Ru­som Peter Veliki. Ta dialog so 1. decembra 1938 predvajali na šolskem radiu. Ob prazniku Vidovdan leta 1929 je objavila pesem v Glasniku Podmladka Rdečega kri­ža, ki je izhajal v slovenščini, srbščini in hr­vaščini. Pesem je imela tri dele: Preteklost – smrt, Sedanjost – ljubezen in Bodočnost – življenje. V reviji Sokolska volja je leta 1939 objavila pesem v treh kiticah Potrebno nam je … Spomnila se je smrti kralja Aleksandra in poudarila, da nam je potrebna predvsem sloga in bratstvo. V letu 1939/40 je objavi­la pesem tudi v reviji Dobro dete, ki je bil mladinski list Podmladka Crvenog krsta in je izhajal v Beogradu. Ob smrti svojega očeta je v dnevniku Jutro leta 1940 objavila pesem Čuj, očka naš! Na Vrhniki je učila sprva prvi, nato drugi in tretji razred. Na vrhniški šoli je pripra­vljala proslave ob državnih praznikih. Ob Vidovdanu leta 1930 so učenci pod njenim vodstvom izvedli deklamacijo Kosovo polje. Leta 1933 je ob Vidovdanu sestavila telova­dni nastop. V šolskem letu 1935/36 je bila na šoli tajnica Podmladka Rdečega križa, v 3. in 4. razredu višje narodne šole je po eno uro na teden učila telovadbo. Za proslavo 1. decembra je pripravila igro Jugosloveni smo. Na seji učiteljskega sveta se ji je za njeno delo zahvalil šolski upravitelj Franc Pavle­tič. Na seji je pripomnila učiteljica Marija Pleško, da bi bil že skrajni čas, da se javno pohvali požrtvovalnost učiteljice Rape, ki jo dokazuje že vsa leta s svojim delom ob proslavah državnih praznikov. Upravitelj je nato odgovoril, da bi morali poslani čla­nek v dnevnem časopisu plačati. Pleškova je nato odvrnila: »Pa žrtvujmo enkrat tudi ne­kaj denarja, da se končno prizna javno tudi naše delo zunaj. Če morejo drugi, bomo tudi mi!«7 Z delom pri proslavah je nadaljevala tudi naslednja leta. Leta 1937 je ob prazniku Sv. Save in Strossmayerjevem dnevu vodila de­klamacije. Istega leta je poskrbela za »simbo­ličen prizor« na komemoraciji za pokojnim kraljem Aleksandrom ter sestavila govor za učenko, ki ga je imela na proslavi ob odho­du vrhniškega dekana Janeza Ketteja. Tudi naslednje leto 1938 je sestavila govor učen­ki 2. razreda višje narodne šole ob odhodu vrhniške učiteljice Pavle Buh v pokoj. Od nje so se poslovili 22. junija 1938. Delovala je v društvu Sokol na Vrhniki. Na odru v dvorani, ki so jo odprli 25. mar­ca 1935, so za otroke potekale predstave: Peterčkove poslednje sanje, V kraljestvu palčkov, Sneguljčica in sedem škratov. Po­magala je pripravljati te predstave, poleg tega pa je tudi pripravljala deklamacije za državne praznike. Leta 1937 je bila v odbo­ru društva, in sicer »prosvetarka«. Na obč­nem zboru društva je 27. januarja 1938 pre­brala poročilo o svojem delu. Zahvalila se je takratnemu starosti Stanku Hočevarju za podporo pri prosvetnem udejstvovanju.8 Na seji učiteljskega sveta, 27. aprila 1937, je predlagala, da za majske izlete šola organi­zira ogled aerodroma in letal. Tudi ministr­stvo je šolam priporočalo, da se učenci se­znanijo z letalstvom. Njen brat dr. Stanko Rape, ki je vodil ljubljansko letališče, ji je sporočil, da imajo večje skupine učencev pri ogledu razne ugodnosti. Ogledajo si letali­šče, po en učenec iz vsakega razreda poleti z letalom brezplačno, drugi pa morajo zanj plačati po 10 din. Za polete morajo imeti do­voljenje staršev. Revni učenci dobe na aero­dromu brezplačno kruh in mleko. Spremlja­joče učiteljstvo plača za enkraten polet 20 din. Na seji so njen predlog sprejeli.9 Njeni prispevki ob smrtih kolegic z Vrhni­ke kažejo, da je bila izredno občutljiv in ču­stven človek. Ob smrti Jelice Vuk – Sadarje­ve, ki je bila učiteljica in koncertna pevka, je zapisala: »Še v šolskih klopeh sem bila, ko si ti stala pred menoj, polna svetega ognja, go­voreč nam mladim, o čudovitosti tonov, kako nastajajo in kako se naposled združijo v div­no pesem. Zapela si nam. In jaz sem z razpr­timi očmi strmela vate, čuteč veličino umetni­ka pred seboj … Pa sem te naposled našla, ko sem prispela na Vrhniko, na svoj prvi službe­ni kraj – kot svojo tovarišico! Prva si bila, ki si mi pomagala ob uvajanju v naš težki poklic. Zato sem ti bila vedno hvaležna.«10 Tudi v reviji Žena in dom je objavila pesem Ni smrti! V spomin + Jelici Vuk – Sadarjevi, v kateri je zapisala: »Ne, ni odšla. Kot misel še živi, njen spev kot up srce bodri.«11 Ob smrti Marije Marinko leta 1934 je zapi­sala: »V Tvoji duši je svetilo žarko sonce, v Tvojem srcu je prebivala toplota, ki si jo de­lila na nevsiljiv, skoro plah način med nas vse s prijazno besedo, dobrim pogledom, iskreno tolažbo. K Tebi je lahko prišel vsak v prepričanju, da bo našel razumevanje in dober nasvet.«12 Ko je leta 1939 umrla vrhniška učiteljica An­tonija Završnik, je bila Ana Rape že v službi pri Sv. Ani, a je kljub temu napisala ob njeni smrti članek. Začela ga je tako: »Odtrgal se je list z drevesa življenja. Živ list, ki je še poln bil sokov premnogih, ki hrano je dajal mlado­stnim željam in pravljice otroški duši …« Posebej se ji je vtisnil v spomin stavek, ki ji ga je izrekla ob odhodu z Vrhnike: »Vse dobro se povrača kot se vse zlo maščuje samo od sebe!«13 Ana Rape je umrla 24. junija 1986. Pokopa­na je na ljubljanskem pokopališču. Špela Kranjc, rojena Mejač, se spominja, da je Ana Rape stanovala na Stari cesti 5, sedaj Čuži 12. Hišo je leta 1934 kupil njen stano­valec in trgovec Matko Kranjc, ki je tam ži­vel z ženo Mihaelo in sinom Milanom. Rape se je zlasti lepo razumela z njegovo ženo. Obiskovala jo je tudi, ko so se preselili v Lju­bljano. Šolarje je večkrat vodila na letališče v Ljubljani, kjer je služboval njen brat, do­mačega sina Milana celo večkrat. Opombe: 1 Arhiv Republike Slovenije (v nadaljevanju AS), AS-231, personalne pole učiteljstva, škatla 73. 2 Dejanja govore! V Ljubljani, 1913, str. 30. 3 Zgodovinski arhiv (v nadaljevanju ZAL), VRH-48, Zapisniki sej učiteljskega sveta 1937–1950, škatla 2. 4 Arhiv republike Slovenije, AS-231, personalne mape učiteljstva, škatla 73. 5 Osnovna šola Sveta Ana v Slovenskih goricah. Šol­ska kronika za šolsko leto 1938/39 in 1939/40. 6 Boris Mlakar: Nastanek, zgodovina in razvoj šol­stva pri Sveti Ani in v Lokavcu. Sveta Ana skozi čas. Maribor, 2009, str. 314. 7 ZAL, VRH-48, OŠ Janeza Mraka Vrhnika, škatla 1. 8 Milena Živec: Sokolsko gibanje na Vrhniki. Vrhni­ški razgledi 10, 2009, str. 145, 147. 9 ZAL, VRH-48, OŠ Janeza Mraka Vrhnika, Zapi­sniki sej učiteljskega sveta od 1. 9. 1935 do 10. 10. 1937, škatla 1. 10 + Jelici Vuk – Sadarjevi na zadnji poti. Učiteljski tovariš (v nadaljevanju UT), 1930/31, (11. 6.), št. 44, str. 2. 11 Žena in dom 1931, str. 293. 12 + Mariji Marinkotovi v spomin. UT 1934/35, (3. 1.), št. 22, str. 2. 13 + Tonki Završnik na pot molčanja. UT 1939/40, (2. 11.), št. 13, str. 2. Podpis: N-a. Zapis v Personalni poli Ane Nuše Rape (Arhiv Republike Slovenije, AS-231, personalne pole učiteljstva, škatla 73). Ana Nuša Rape (1905–1986), učiteljica Ana Nuša Rape (1905–1986), učiteljica Jože Jurca VRHNIŠKI ŽIVINOZDRAVNIK dr. Ivo Ogorelec Dr. Ivo Ogorelec je bil štajerski rojak in se je skupaj z družino priselil na Vrhniko ta­koj po vojni proti koncu leta 1945. Pri nas je delal vse do upokojitve leta 1966. V tem razmeroma kratkem obdobju si je med ži­vinorejci pridobil nesporen ugled odličnega živinozdravnika, med kolegi tudi širše v Sloveniji pa sloves prijaznega in zanesljive­ga človeka s temeljitim poznavanjem stroke. Skušali bomo opisati njegovo življenjsko in strokovno pot. Pri tem se bomo oprli na ne­katere pisane vire pa tudi na pričevanja lju­di, ki so mu bili blizu in so ga dobro poznali. Med temi naj posebej omenimo njegovega sina Smiljana Ogorelca in prof. dr. Janeza Verbiča, ki se jima za njun prispevek k pri­čujočemu pisanju na tem mestu lepo zahva­ljujemo. Nekaj malega bomo seveda dodali tudi iz svojega. Ivo Ogorelec se je rodil 2. novembra 1903 v Cirkulanah v Halozah, sredi lapornatega sončnega gričevja, ki je kot nalašč za vi­nograde, manj za poljedelstvo. Po končani osnovni šoli je hodil v gimnazijo v Mariboru in na Ptuju. Leta 1922 se je vpisal na Visoko veterinarsko šolo v Zagrebu, kjer je diplomi­ral spomladi 1927. Še isto leto je doktoriral na isti šoli, ki se je leta 1924 preimenovala v Veterinarsko fakulteto in prešla v sestav zagrebške univerze. Dr. Ogorelec je vojaški rok odslužil takoj po diplomi v Zagrebu, Ljubljani in v Karlovcu. Ker je bil vojaški štipendist, je nato kot aktivni veterinarski poročnik nastopil službo v Beogradu.1 V mlajših letih sta torej življenje Iva Ogo­relca v veliki meri krojili dve pomembni ustanovi, in sicer Veterinarska fakulteta v Zagrebu in pa vojska Kraljevine SHS, ka­sneje Kraljevine Jugoslavije. Prva mu je dala temeljno strokovno izobrazbo in mu omogočila tudi podiplomski študij, vojska pa ga je vzdrževala med študijem, mu po­tem zagotovila kruh in dala možnost za na­predovanje. Dr. Ivo Ogorelec je te možnosti in priložnosti temeljito izkoristil. Šolanje je dokončal z doktoratom znanosti, kar je tudi danes še vedno domena najboljših študen­tov, v vojski pa je dosegel najvišji položaj med vsemi slovenskimi vojaškimi veteri­narji. Zadnja leta pred vojno je bil namreč vodja remontnega odseka veterinarskega oddelka Ministrstva za vojsko in mornari­co v Beogradu2. Zdi se primerno, da kratko opišemo tako zagrebško fakulteto kakor tudi razmere v vojaški veterinarski službi v stari Jugoslaviji in tako pripravimo naši zgodbi ustrezno izhodišče in okvir. Boj za ustanovitev visoke živinozdravniške šole je bil na Hrvaškem zelo dolg in teža­ven – od leta 1806, ko je zbor dalmatinskih izobražencev zahteval od Napoleona, da po­stavi takšno šolo v Zadru, pa do 31. avgusta 1919, ko je regent Aleksander podpisal ured­bo o ustanovitvi Visoke veterinarske šole v Zagrebu. In ko bi Avstro-Ogrska preživela prvo svetovno vojno, kakor piše profesor Ra­pić, bogve kdaj bi Hrvatje dobili svojo šolo, čeravno je bila Hrvatska tedaj poglavitna preskrbovalka dvojne monarhije z živino in z živili živalskega porekla. Visoko veterinarsko šolo so na Hrvaškem to­rej dobili, nadaljevala pa so se prizadevanja za vstop šole v sestav zagrebškega vseučili­šča in s tem za boljši položaj pri državnih jaslih. Tako se je zadeva vlekla še tri leta do 7. decembra 1924, ko je bila šola s kraljevim ukazom vključena v Univerzo v Zagrebu kot Veterinarska fakulteta. Pri tem je s svojim vplivom veliko pomagal slovenski veterinar in narodni poslanec Janko Rajar3. Veterinar­ska fakulteta v Zagrebu je kot prva in osre­dnja strokovna, znanstvena in pedagoška ustanova veliko prispevala k preurejanju, posodabljanju in ponekod tudi k postavlja­nju veterinarske službe v celotni stari pa tudi v novi Jugoslaviji. V veliki meri je pre­vzela poslanstvo znamenite dunajske šole, saj jo je postopoma dohajala v kakovosti, po drugi strani pa je sprejela večino tistih štu­dentov, ki bi šli sicer na Dunaj. Tamkajšnja šola je namreč po vojni jugoslovanske štu­dente odklanjala4. Naj zapišemo še to, da je bila pred vojno naša služba zlasti v jugovzhodnih predelih bo­doče Jugoslavije na zelo nizki ravni, vendar pa so bile med posameznimi območji glede tega tudi precejšnje razlike. Boljši je bil po­ložaj v slovenskih deželah. Vsaj za Kranjsko lahko trdimo, da je bila v drugi polovici 19. stoletja tukajšnja živinozdravniška služba primerljiva s tistimi v razvitejših habsbur­ških pokrajinah. Pri tem mislimo predvsem na podkovsko in živinozdravniško šolo, na urejeno zatiranje živinskih kužnih bolezni in na odmevno znanstveno raziskovalno delo, za kar gre zasluga v prvi vrsti odlič­nemu zdravniku in živinozdravniku, orga­nizatorju ter strokovnemu piscu in ne naza­dnje znanstveniku dr. Janezu Bleiweisu5. Ob razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku Kraljevine SHS smo sicer dobili svojo univerzo v Ljubljani, a je obsegala le nekaj fakultet. Slovenci, ki so do takrat štu­dirali veterinarsko medicino večinoma na Dunaju, so se preusmerili na novoustano­vljeno fakulteto v Zagrebu. Ta je bila poslej dolga leta vodilna visoka šola za izobraže­vanje slovenskih veterinarjev in je to ostala tudi potem, ko so leta 1936 ustanovili drugo fakulteto v Beogradu in leta 1951 tretjo v Sa­rajevu. Prvi Slovenec je diplomiral v Zagre­bu leta 1923, večja skupina osmih do konca leta 1925, Ivo Ogorelec pa je bil petnajsti po vrsti. Naši podatki veljajo do leta 1995 in do tedaj je v Zagrebu končalo šolanje 380 Slovencev, kamor štejemo tudi diploman­te drugih narodnosti, rojene v Sloveniji. Največ od teh, to je 241, jih je doštudiralo v razdobju med letoma 1946 in 1961. Leta 1956 je namreč začela z delom Veterinarska fakulteta v Ljubljani6. Od samega začetka je mlada ustanova v Ljubljani uživala vso podporo Veterinarske fakultete v Zagrebu tako v besedah kot v dejanjih. Večina naših prvih učiteljev ozko strokovnih predmetov se je izšolala tam in večina jih je vsa leta obdržala trdno poveza­vo s svojo matično fakulteto. Naši spomini segajo v precej oddaljeno leto 1959 in lahko zapišemo, da so bili to z redkimi izjemami zagotovo zelo dobri strokovnjaki, profesorji in znanstveniki, ki so pravzaprav utemeljili sodobno veterinarsko medicino v Sloveniji. Spominjamo se odličnih gostujočih profe­sorjev iz Zagreba, ki so radi priskočili na pomoč s predavanji pa tudi z nasveti, s stro­kovnimi mnenji in ocenami. Dobri odnosi in stalni stiki trajajo še danes, čeravno se je morda razmerje sil, če lahko tako rečemo, na določenih področjih zlasti po osamosvo­jitvi vendarle nekoliko spremenilo. Če preidemo sedaj na opis živinozdravniške službe v vojski stare Jugoslavije, naj najprej omenimo, da so se evropske armade po prvi svetovni vojni hitro motorizirale, jugoslo­vanska pa je ostala pri konjih, deloma zaradi starokopitnosti, deloma pa upravičeno zara­di slabih ali celo nikakršnih cest in zaradi pomanjkanja denarja. Motorna vozila so začeli v večjem številu kupovati šele zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne. Veterinarska medicina je bila zato v vojski nujno potrebna, pomembna stroka, ki pa je bila kljub temu slabo ovrednotena. Vojska je imela tisti čas na desettisoče konj raznih pasem, ki so jih uporabljali v različne name­ne: za jahanje, tovorjenje in za vprego. Vsa­ko leto so opravili tako imenovani remont, se pravi zamenjavo starih, odsluženih in bolnih živali z novo nakupljenimi mladimi v določenem razmerju. Obenem pa je bilo pod vojaškim nadzorom do petdeset odstot­kov vseh konj pri zasebnih rejcih. Vojska je premogla tudi mule, mezge, pse in golo­be pismonoše. Vse te živali so potrebovale stalno zdravstveno varstvo, kar je pomenilo zelo dosti dela za veterinarsko službo, ki je poleg tega skrbela tudi za neoporečnost ži­vil živalskega porekla, predvsem mesa. Med vojaško veterinarsko osebje so tedaj šteli veterinarski oficirji, veterinarski po­močniki kot vojaški uslužbenci, veterinar­ski bolničarji pa tudi podkovski mojstri in pomočniki. Oficirji so bili lahko le diplomi­rani veterinarji, ki pa jih je bilo stalno pre­malo. Vzrokov za takšno stanje je bilo več. Veterinarski oficirji so imeli sicer posebne ugodnosti, na primer kurjavo, slugo, tako imenovanega posilnega, in popolno oskr­bo za dva konja v zasebni lasti. Vendar pa njihove plače niso bile visoke. Zaradi raz­meroma dolgotrajnega študija so vstopali v aktivno službo precej starejši kot oficirji v drugih vrstah vojske in so zato tudi kasneje napredovali v višje čine. Napredovanje se je nepreklicno končalo pri stopnji polkovnika, medtem ko so se živinozdravniki v drugih evropskih armadah lahko povzpeli tudi do generalskih činov. Zraven tega je bila civilna veterinarska služba zelo privlačna, prostih delovnih mest je bilo namreč dosti, osebna svoboda in dohodki pa so bili mnogo večji. Prav lahko torej razumemo, da je bilo zani­manje za vojaško veterinarsko službo majh­no in kljub stalnemu spodbujanju ministr­stva za vojsko odziv ni bil zadovoljiv. Leta 1922 ali 1923 so začeli študente vete­rinarske medicine štipendirati. Štipendisti so dobivali po 1.000 dinarjev na mesec, kar je bila v tistih časih precejšnja vsota. Poleg tega so jim izplačevali še po 1.000 dinarjev letno posebej za obleko, šolnino, knjige in za druge stroške. Precejšnje pa so bile tudi obveznosti štipendistov. Če študent ni opra­vil študijskih nalog v predpisanem roku, je izgubil pravico do štipendije. Odslužiti je moral tudi navadni vojaški rok, se pravi osemnajst mesecev, namesto devetmeseč­nega, ki je bil predpisan za obveznike z dokončano fakulteto. Vojaški veterinarski štipendisti so prav tako kot študentje brez štipendij po končanem študiju vstopali v redno službo s činom poročnika, kar smo že omenili, vendar so bili dolžni odslužiti v vojski dvojno dobo študija. To je pomenilo približno devet let, če je študent dobival šti­pendijo ves čas študija. Tudi ta ukrep ni pomagal, da bi v vojsko pritegnili več diplomiranih veterinarjev in ta mesta po vojaškem razporedu niso bila nikoli povsem zasedena. Tako so začeli ponovno šolati veterinarske pomočnike in s tem nadaljevati uveljavljeno navado stare avstrijske pa tudi bivše srbske vojske. Voja­ško šolo za veterinarske pomočnike so od­prli v Beogradu leta 1923 in bila je nekako na ravni srednje strokovne šole. Diplomanti so sicer imeli nekaj več splošne in teoretič­ne strokovne izobrazbe, manjkalo pa jim je znanje onihologije, to je vede o boleznih in zdravljenju kopit, če jih primerjamo z že omenjenimi avstrijskimi kuršmidi, po kate­rih naj bi se ti tudi zgledovali. Da se izogne­mo nesporazumom in zamenjavam, naj še pristavimo, da so bili v jugoslovanski vojski podkovski mojstri in pomočniki posebna skupina rednih uslužbencev, da so imeli stopnjo podoficirjev in zelo solidno znanje. Veterinarski oficirji so bili glede na službe­na mesta razporejeni nekako takole: Vete­rinarskemu oddelku Ministrstva za vojsko in mornarico je vedno načeloval polkovnik. Oficirji s tem činom so bili tudi vodje odse­kov tega oddelka in veterinarski referenti pri večjih strateških operativnih enotah. Podobno so bili razporejeni tudi podpol­kovniki. Majorji so bili upravniki bolnišnic v omenjenih večjih enotah pa tudi referenti pri teh enotah. Kapitani obeh razredov so vodili divizijske bolnišnice ali pa so bili re­ferenti pri poveljstvih divizij. Veterinarski poročniki so zasedali mesta pri pehotnih, konjeniških in topničarskih polkih. V manj­ših enotah so pogosto nadomeščali oficirje veterinarji, ki so služili vojaški rok in so opravili trimesečni vojaški tečaj2. Mladi Ivo Ogorelec je bil deležen temeljite vzgoje, za katero je poskrbela njegova ma­čeha, nekdanja guvernanta. Ta se je namreč po smrti prave matere, hčere grajskega oskrbnika, zavzela za devet otrok iz prve­ga zakona nadučitelja Antona Ogorelca. Vsi so poleg obvezne nemščine obvladali tudi francoščino. Pod budnim očesom svojega očeta je Ivo maturiral že pri sedemnajstih, čeprav se je komaj šestnajst let star pridru­žil borcem generala Maistra kot telefonist. Tudi na fakulteti v Zagrebu je moral biti zelo priden, da je sproti izpolnjeval študijske po­goje za štipendiranje. Štiri leta in pol, ki jih je potreboval do diplome, je zagotovo kratka doba, da obvladaš tako obsežno področje, kot je veterinarska medicina. Zraven redne­ga študija je ves čas opravljal dosti zahtevno delo demonstratorja, se pravi pomočnika na vajah pri predmetu histologija z embriologi­jo, ki ga je vodil prof. dr. Fran I. Zavrnik, po rodu Štajerec iz Slovenskih goric. Ta je bil očitno naklonjen za raziskovanje vnetemu mladeniču, zato je prevzel tudi mentorstvo pri njegovem doktorskem študiju. Kljub številnim dolžnostim pa je nadobudni študent vedno našel čas za družabno življe­nje. Kot napreden narodnjak je telovadil pri Sokolu, bil je tudi zelo delaven predsednik akademskega društva Triglav. Cenil je vese­lo študentovsko druščino in je s kolegi hodil iz Zagreba na Bizeljsko prepevat podoknice svoji izvoljenki. Oče gospodične Celestine temu menda ni preveč nasprotoval, vendar je mlademu vasovalcu jasno in odločno re­kel: "Takole bo, ti meni diplomo, jaz tebi hčerko", in tako je tudi bilo. Ivo Ogorelec je kmalu po diplomi leta 1927 začel s služenjem vojaškega roka in v de­cembru istega leta kot vojak zagovarjal dok­torsko disertacijo, o čemer smo že kratko poročali. Kopijo njegove doktorske naloge so nam prijazno poslali iz knjižnice Veteri­narske fakultete v Zagrebu, zato lahko temu delu namenimo nekaj prostora, vendar pa najprej kratek zapis o mentorju. Prof. dr. Fran I. Zavrnik (1888–1963), doma iz Zgornje Voličine, je bil študent Visoke ve­terinarske šole na Dunaju in je diplomiral leta 1913 in promoviral leta 1914. Januarja 1921 so ga imenovali za rednega profesorja za histologijo in embriologijo in že jeseni tudi za rektorja Visoke veterinarske šole v Zagrebu. Naloge dekana Veterinarske fa­kultete v Zagrebu je opravljal v letih od 1931 do 1934. Bil je mednarodno priznan znan­stvenik z odmevnimi objavami doma in v tujini. Profesorja Zavrnika smo poznali kot odličnega predavatelja in starosto učitelj­skega zbora na novoustanovljeni Veterinar­ski fakulteti v Ljubljani. Do študentov je bil zahteven in po vojaško natančen. Spomi­njam se, da sem prišel k njemu na izpit kar dobro pripravljen. Še preden pa mi je uspelo spregovoriti eno samo besedo, je bilo izpita že konec. Ni mi sicer vpisal negativne oce­ne, ampak me je odložil za en mesec, ker se nisem pravilno usedel k mikroskopu; motil ga je zlasti položaj rok in moje, zaradi nepa­zljivosti zaprto desno oko. Lahko si misli­mo, da je bil profesor prav tako strog dobrih trideset let poprej, ko je pri njem študiral in delal Ivo Ogorelec. Naslov doktorske naloge dr. Iva Ogorelca se glasi Prilozi pitanju broja trombocita kot na­ših domačih životinja,* se pravi Prispevek k vprašanju števila trombocitov pri naših domačih živalih. V uvodu v svoje delo je av­tor poudaril, da je vprašanje trombocitov ali krvnih ploščic v krvi domačih živali slabo raziskano, da se izsledki raznih raziskoval­cev med seboj ne skladajo in da gre našteto pripisati naravi samih celic, ki jih je težko ohraniti in obdelati v laboratoriju, pa tudi nekaterim postopkom pri raziskavah, ki se glede na rezultate precej razlikujejo. Na pobudo profesorja Zavrnika se je kandidat odločil na živalskih celicah preskusiti novo metodo, do tedaj poznano in uspešno zgolj pri študiju človeške krvi. Lotil se je dela in kot prvi v naši stroki, kakor je zapisal v skle­pih svoje doktorske disertacije, ugotovil kar nekaj lastnosti oziroma posebnosti žival­skih trombocitov, ki jih lahko označimo kot novum, kar je pravzaprav namen vsakega doktorata znanosti. Pojasnimo naj zgolj še to, da so trombociti tiste celice, ki so ključne pri strjevanju krvi, sicer pa se v tem krat­kem pregledu disertacije ne bomo spuščali v podrobne razlage in ocene. Lahko pa seveda poskusimo presoditi delo drugače, bolj na splošno. Obseg doktorske razprave res ni velik, je pa besedilo zelo str­njeno, zgoščeno, brez leporečne navlake in nepotrebnega ponavljanja. Kot posebnost moramo tudi omeniti, da je dr. Ivo Ogore­lec zajel v raziskavo kar 180 živali različnih vrst, od konj in prašičev do mačk in kokoši. To je velika številka, zlasti če vemo, da je pri vsaki živali v poskusu upošteval po 7 podatkov, rezultatov in izračunov. Iz bese­dila se takoj vidi, da je doktorand odlično obvladal laboratorijsko tehniko, na primer postopke pri obdelavi krvnih celic in pri pripravi mikroskopskih preparatov, se pravi metode, pri katerih nekaj velja natančnost. Za takšno delo ni dovolj zgolj znanje, pač pa potrebuješ tudi dosti vaje in nekaj prirojene spretnosti. Kandidat je bil torej za svojo na­logo dobro pripravljen, tudi zato jo je lahko opravil dobro in hitro. Glede na že omenjen obseg dela in glede na to, da je tisti čas ven­darle služil tudi vojaški rok, bi nemara lah­ko domnevali, da so bili nekateri rezultati njegove raziskave že nared, še preden mu je uradno začel teči podiplomski študij. Saj je imel kot dolgoletni pomočnik profesorja Zavrnika najbrž že prej neomejen dostop v laboratorije in do potrebne literature7. Ob koncu razpravljanja o tem predmetu bomo zapisali nekaj misli zaslužnega profe­sorja dr. Srdana Bavdka, ki je bil neposredni naslednik profesorja Zavrnika na Inštitutu za anatomijo, histologijo in embriologijo ljubljanske veterinarske fakultete: »Profesor Zavrnik je na veterinarski fakulte­ti v Zagrebu postavil temelj za raziskovalno delo na področju hematologije, iz katerega je nastala pomembna podiplomska šola. Na intenzivnost raziskovanja kaže preko 20 uspešno zaključenih doktorskih disertacij. Pravzaprav je bil Ivo Ogorelec njegov drugi doktorand in prvi, ki se je lotil raziskovanja krvnih celic, med drugim še posebej trombo­citov. Vpeljal je sodobno raziskovalno meto­diko, ki so jo izpopolnili naslednji raziskoval­ci pod Zavrnikovim mentorstvom, predvsem France Veble in Maks Rojko. Rezultati njiho­vega raziskovanja so našli svoje mesto v te­danji mednarodni literaturi. Iz povedanega lahko povzamemo, da je bil Ogorelec med začetniki našega modernega raziskovanja na področju veterinarske hematologije. Cela vrsta Zavrnikovih doktorandov je napravi­la sijajno znanstveno kariero, npr. prof. dr. Vaso Butozan, ki je postal prvi predsednik Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine, in prof. dr. Teodor Varićak, ki je nadaljeval Zavrnikovo delo na zagrebški fa­kulteti in je kasneje postal rektor Vseučilišča v Zagrebu in tajnik Razreda za naravoslovne znanosti pri Jugoslovanski akademiji znano­sti in umetnosti. Kar zadeva Slovence, ki so opravili doktorat veterinarskih znanosti pri profesorju Zavrniku, pa lahko zapišemo, da so se uveljavili kot izjemni živinozdravniki v praksi. Poleg I. Ogorelca velja omeniti vsaj še F. Vebleta, F. Moserja, S. Malenška in J. Šerb­ca.« Profesorju Bavdku se za njegove pripom­be lepo zahvaljujemo. Prvo službo je veterinarski poročnik dr. Ivo Ogorelec nastopil v Donavski živinski bolni­šnici v Beogradu, potem ko je odslužil voja­ški rok. Že po treh mesecih so ga premestili in 16. avgusta 1928 je postal veterinar I. ko­njeniškega polka kraljeve garde, prav tako v Beogradu. V novembru istega leta se je tudi poročil s Celestino Frece, svojo izbranko z Bizeljskega. V Beogradu sta mlada zakonca ostala eno leto. Še prej, se pravi zadnje dni vojaškega roka v Zagrebu, pa je dr. Ogore­lec doživel hudo nezgodo. Delal je namreč embriotomijo pri kobili, kar pomeni, da je razrezal že dlje časa mrtvi plod v maternici in ga po kosih izvlekel iz kobile. Pri tem se je urezal v desno roko, se okužil in okužba se je razvila v hud prisad. Zdravniki v bol­nišnici so odločili, da je treba roko odrezati. Dr. Ogorelec tega ni dovolil in je s tem tvegal nevaren zaplet, celo smrt, kajti iz bolnišni­ce so ga enostavno odpustili. Doma je mladi živinozdravnik razkužil svoje lastno kirur­ško orodje in sam drugega za drugim pre­rezal sedem ognojkov, si tako rešil roko in najbrž tudi življenje. Prizadeta roka pa mu je kasneje ves čas povzročala težave. Po Beogradu je sledila običajna pot aktivne­ga častnika iz mesta v mesto. Najprej je od­šel za slabi dve leti v Smederevsko Palanko, kjer je spet opravljal delo polkovnega vete­rinarja. Tu se mu je leta 1930 rodila hčerka Milena. Za eno leto je odšel v Niš, od tam so ga premestili v Varaždin. Mlada družina, ki se je medtem leta 1932 povečala za sina Smiljana, se je ustalila kar za pet let. V Va­raždinu je tudi napredoval v čin veterinar­skega kapetana. Maja meseca 1937 je odšel v Čuprijo in poleg vsakdanjega dela živi­nozdravnika predaval hipologijo ali nauk o konjih v topničarski podoficirski šoli. Za dobro leto se je nato preselil celo v Lju­bljano in prevzel službo v štabu Dravske divizije. Od leta 1939 pa do začetka vojne je v Beogradu zasedal visok položaj v Ministr­stvu za vojsko in mornarico, o čemer smo že pisali, in obenem predaval hipologijo na Vojaški veterinarski šoli8. Nemci so ga po napadu na Jugoslavijo zajeli v bližini Sarajeva in ga poslali v taborišče v Nemčijo. Od tam so ga prav kmalu odpustili in kot ujetnik na dopustu se je že v avgustu vrnil v Srbijo. Tu so se namreč širile živinske kužne bolezni, še posebej tudi za ljudi ne­varni antraks ali vranični prisad. Po zvezah je prišel v Čuprijo, ki je bila v bolgarskem zasedbenem območju, in dr. Ivo Ogorelec ni več veljal za ujetnika. Tri leta je delal tukaj kot okrajni veterinar, vzdrževal s sorodniki razširjeno sedemčlansko družino in dosti pomagal kmetom pri nemških zaplembah. Četniki so ga vabili v svoje vrste. Temu sprva ni bil nenaklonjen, saj so ti veljali za legitimne naslednike kraljeve vojske, h ka­teri se je štel tudi sam. Pred tem korakom ga je resno posvaril železničar, partizanski ak­tivist. Priskrbel mu je železničarsko unifor­mo in ga preoblečenega vzel s seboj na vlak, poln četnikov. Vlak se je čez čas ustavil na postaji in dr. Ogorelec je na lastne oči videl, kako se četniki rokujejo z Nemci in kako jih ti oborožujejo. Kot zaveden rodoljub se je seveda sodelovanju s četniki odrekel, pripo­veduje Smiljan Ogorelec. Takoj po sporazu­mu Tito­-Šubašić je v jeseni 1944 odšel v par­tizane v še zasedeni Sandžak. Razporedili so ga v 11. vzhodnosrbsko udarno brigado in po osvoboditvi Novega Sada postavili za vodjo veterinarskega oddelka Vojvodinske vojne oblasti. Kasneje je kratek čas delal tudi na Ministrstvu za narodno obrambo v Beogradu. Ko so ga konec novembra 1945 odpustili iz vojske, je prišel na Vrhniko in se tu zaposlil v decembru istega leta8. Doktorju Ogorelcu in njegovi družini so ta­koj dodelili stanovanje v nekdanji Mulleyevi hiši nasproti cerkve sv. Lenarta, kjer je imel v prvem obdobju tudi svoje delovno mesto. Ker je želel veterinarski službi napredek, za svoje delo pa primeren prostor, je prav kma­lu, še v štiridesetih letih začel graditi novo poslopje za bodočo veterinarsko postajo, in sicer kar na Mulleyevem dvorišču. Dela ni dokončal, ker so oblasti ugotovile, da takšna dejavnost ne sodi v strogo središče kraja in so zato gradnjo ustavile na veliko razočara­nje predvsem vrhniških in okoliških kme­tov. Ti so namreč pri zidavi pomagali s pro­stovoljnim delom in zastonj prispevali les. Kasneje je dr. Ogorelcu uspelo pridobiti pro­store v gospodarskem poslopju stare pošte, tedanje Lavrenčičeve hiše na Cankarjevem trgu ob Ljubljanici. Na Vrhniki je dr. Ivo Ogorelec nastopil služ­bo kot eksponirani veterinar OLO Ljubljana okolica, leta 1955 pa se je zaposlil pri ObLO Vrhnika kot občinski veterinar na oddelku za gospodarstvo9. Kasneje je opravljal naloge upravnika Veterinarskega doma na Vrhniki in honorarnega veterinarskega inšpektorja na občini10. Prav kmalu se je vključil tudi v delo Društva veterinarjev Slovenije, kjer je bil najprej dve leti predsednik ljubljanske sekcije; nato je za tri leta prevzel predsedovanje celotnemu društvu, dve leti pa je bil tudi predsednik nadzornega odbora društva8. Kot vpliven predstavnik stroke si je vseskozi prizadeval tudi za preureditev in posodobitev veterinar­ske službe in za ustanovitev veterinarskih postaj po vsej Sloveniji. Postaja na Vrhniki je bila po njegovi zaslugi ena prvih in poime­noval jo je Veterinarski dom. Nazadnje, tudi še po upokojitvi, je bil direktor Biroja sku­pnosti veterinarskih zavodov Slovenije1. Lahko torej zapišemo, da je Vrhnika z dr. Ogorelcem pridobila zrelega, prekaljenega človeka in izkušenega živinozdravnika, ki se je bil sposoben in voljan spoprijeti s tež­kimi povojnimi razmerami in povzdigniti veterinarsko stroko v občini pa tudi v slo­venskem merilu na višjo raven. Pri oblikovanju tega sestavka smo imeli kot vzorec na voljo njegova skrbno napisana veterinarska mesečna poročila za leti 1956 in 1957, zato lahko omenimo nekaj najpo­gostnejših in najbolj vsakdanjih bolezni domačih živali na območju občine Vrhnika, s katerimi je imel opraviti dr. Ogorelec. Pri konjih so bile to kužna malokrvnost, bar­janska norost ter kolike in bolezni kopit; pri prašičih predvsem rdečica; pri govedu pa metiljavost, prebavne motnje in težki po­rodi. Sodeloval je s Centralno veterinarsko bolnico in z Veterinarskim znanstvenim zavodom v Ljubljani, največ z dr. Marija­nom Pavšičem, kasnejšim profesorjem na naši fakulteti in utemeljiteljem umetnega osemenjevanja v Sloveniji. Najbrž je tudi za­radi tega sodelovanja dr. Ogorelec zelo hitro uvedel umetno osemenjevanje krav na svo­jem območju. Naj pristavimo, da v poročilu za leto 1956 hvali novega osemenjevalca in njegovo delo, naslednje leto pa kratko poro­ča, da je isti delavec zapustil službo v aprilu mesecu in odšel v Nemčijo11. Dr. Ivo Ogorelec je bil priznano dober konj­ski zdravnik, nič slabši pa ni bil pri zdravlje­nju in preprečevanju bolezni goveda. Veljal je tudi za odličnega porodničarja in se je zavzemal za porod po naravni poti. Pri tem se je zanašal na svoje poglobljeno znanje in izkušnje, pa tudi na svojo nenavadno moč. Brez večjih težav je na primer z eno roko obrnil in naravnal tele v maternici, in če je bilo treba, tudi kar sam prestavil porodnico. Zavzeto je delal kot inšpektor v klavnici in v tistih, za kmete še posebej hudih časih skr­bel, da so dobili za svojo živino tudi pošteno plačilo. Pri pregledu mesa zaklane goveje ži­vine je videl, koliko dragocenih jeter je treba zavreči zaradi metiljavosti, zajedavske bole­zni, ki je še posebej pogostna na barjanskih tleh. Da bi zmanjšal škodo, se je dogovoril za redne parazitološke preiskave, ki so jih opra­vili na ljubljanskem Zavodu, večkrat je pri­pravil poučna predavanja in z veliko vztraj­nostjo izposloval pri oblasteh, da so kmetje dobili zdravilo za to bolezen zastonj. V zvezi z rdečico pri prašičih naj zapišem naslednjo zgodbo. V povojnem času je moja mati več let zapored redila prašiča, ki smo ga na zimo zaklali in si tako obogatili precej enolično prehrano. Nekoč je prašič zbolel, ležal je in ni več jedel. Oče je bil zaskrbljen in je poklical živinozdravnika dr. Ogorelca. Ta je pregledal bolnega pujsa in ugotovil, da ima rdečico. Dal mu je injekcijo in pomiril očeta, rekoč, da si bo žival najbrž kmalu opomogla. Prašiček je res ozdravel. Takrat sem prvič videl dr. Ogorelca in mimogrede dobil prvi pouk iz živinozdravstva. Ves do­godek se mi je zdel kar se da zanimiv in ime­niten. Kasneje, ko sem sam zdravil rdečico, sem se večkrat spomnil nanj, na umirjen in preudaren nastop starejšega kolega. Dobrih deset let kasneje, ko sem bil že štu­dent veterinarske medicine v Ljubljani, pa sem spoznal dr. Ogorelca še po drugi plati. Pripravljal sem se namreč za izpit iz anato­mije in razen lastnih pomanjkljivih zapiskov s predavanj nisem imel nobenega učnega pripomočka, ne knjige, ne atlasa, ne skript. Tovrstna strokovna literatura je bila v tistem času pri nas na žalost zelo redka dobrina. Bil sem v stiski in po pomoč sem se zatekel k dr. Ogorelcu. Ne da bi trenil z očesom, mi je takoj obljubil Ellenbergerjev učbenik, ki je takrat veljal za sveto pismo primerjalne anatomije. Zajetno in popolnoma brezhibno knjigo mi je posodil takoj zgolj z opozori­lom, naj pazim nanjo. Izpit sem dobro opra­vil in hvaležno vrnil knjigo takšno, kakršno sem si bil izposodil. Ogorelčeva gesta, da je brez nadaljnjega zaupal znamenito delo mlademu človeku, za katerega ni vedel, če zna ravnati s knjigami, ne potrebuje poseb­ne razlage. Dodam naj zgolj to, da sem isto knjigo kasneje odkupil iz živinozdravniko­ve zapuščine in da še vedno stoji na častnem mestu v moji strokovni knjižnici. Med zanimivejše, da ne rečemo pomemb­nejše dogodke v življenju dr. Ogorelca sodi prav gotovo srečanje z nekdanjim mentor­jem prof. dr. Franom I. Zavrnikom v zgod-njih petdesetih letih prejšnjega stoletja, o katerem nam je poročal njegov sin Smiljan Ogorelec. Profesor Zavrnik, eden najvpliv­nejših pobudnikov za ustanovitev sloven­ske veterinarske fakultete, se je namreč tisti čas oglasil pri svojem nekdanjem študentu na Vrhniki in mu ponudil sila časten položaj enega izmed matičarjev prej omenjene šole v Ljubljani. Da bi nam bile stvari jasnejše, moramo poseči nazaj in zapisati, da so se prvi pre­dlogi v zvezi s slovensko šolo pojavili pri Veterinarskem svetu SNOS že med vojno. Udejanjati so se začeli šele leta 1953, ko je vlada tedanje LR Slovenije odločila, da se pri Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo Univerze v Ljubljani ustanovi še veterinarski oddelek. Predavanja na novi Fakulteti AGV so se začela v šolskem letu 1955/564. V obdobju priprav na novo šolo sta se v nekaterih, zla­sti strokovnih krogih oblikovala dva tabora, in sicer podporniki in nasprotniki ustanovi­tve slovenske veterinarske fakultete. Prvi so se sklicevali na narodne interese, namreč da Slovenci potrebujemo lastno vrhunsko peda­goško, znanstveno in strokovno ustanovo, kar se je vsaj dolgoročno bržčas izkazalo za pravilno. Druga skupina, torej nasprotniki nove šole, pa so gledali na stvar z drugačne­ga zornega kota, bolj praktično in so imeli po svoje tudi prav: Nova fakulteta v Ljubljani da je vsekakor velik zalogaj, finančni in strokov­ni. Raje razpišimo vsako leto ustrezno števi­lo štipendij za naše študente, ki naj se šolajo kot doslej v Zagrebu. Tamkajšnja fakulteta je odlična, obštudijske dejavnosti so raznovr­stne in dobro vpeljane, s stanovanji in prehra­no ni večjih zadreg, Zagreb je blizu. Dr. Ivo Ogorelec je bil pristaš te druge struje in je Zavrnikovo pobudo odklonil s pojasni­lom, da za tako zahtevno nalogo ni pripra­vljen, saj od doktorata dalje ni več deloval kot raziskovalec in tudi nima ustreznih objav. Razlaga formalno drži. Vendar pa bi glede na znanstveni naziv, glede na svoje široko znanje in predavateljske sposobno­sti dr. Ogorelec vsekakor lahko prevzel to ali ono učiteljsko mesto na novi fakulteti v Ljubljani, na primer katedro za bolezni in zdravstveno varstvo kopitarjev, o čemer so takrat menda tudi govorili. Res pa je seve­da, da v zrelih letih bistveno spremeniti na­čin dela in s tem življenja ni šala, kar lahko potrdimo z lastno grenko izkušnjo. Dr. Ivo Ogorelec se je torej odrekel akademskim na­slovom in častem ter ostal zvest svojim na­čelom in delu na terenu, ki ga je tako cenil in tako dobro opravljal. Živinozdravnik dr. Ogorelec je bil zelo dru­žaben človek in tudi zato je imel na Vrhniki številne znance in prijatelje. Po opravlje­nem strokovnem posegu je rad posedel pri gospodarju in se z njim pogovoril; rad pa je tudi v družbi ljudi, ki jim je bil naklonjen, pokramljal ob kozarcu dobrega vina. Na Bizeljskem, kamor se je odpeljal, kadar mu je to dopuščalo delo, je obdeloval tudi svoj vinograd. Pa je nekoč naneslo, da je bila le­tina zelo dobra, zato je nekaj vina ponudil v odkup znani vrhniški gostilni. Kupčija ni stekla, kljub temu se dr. Ogorelec ni jezil. Zamahnil je z roko in dejal: »Nič hudega, ga bomo pa sami popili.« Polna starostna pokojnina je bila dr. Ogorel­cu priznana že 1. 3. 1962, vendar je zaprosil OLO Vrhnika, da mu podaljša delovno raz­merje pri Veterinarskem domu. Prošnji so ugodili z odločbo 5. 6. 1962 in mu podaljšali pogodbo za nedoločen čas, ugasnila pa mu je honorarna zaposlitev na mestu veterinar­skega inšpektorja12. Upokojil se je spomladi 1966, vendar strokovno ni miroval. Neke noči ga je zbudil znan kmet in ga prosil, naj pride k kravi, ki se ni mogla oteliti. Skrbni živinozdravnik je vstal iz postelje, se odpe­ljal v noč in rešil težaven porod. Pri delu pa se je okužil, okužba na roki se je hudo za­pletla, podobno kot že v njegovi mladosti, in prizadela ledvice. Dr. Ogorelec si je kmalu vsaj na videz precej opomogel in delal na­prej. Na jesen je povabil kolege na Bizeljsko, kjer naj bi imeli zasedanje upravnega odbo­ra Skupnosti veterinarskih zavodov Sloveni­je. Tu se mu je zdravje naenkrat poslabšalo in moral je v bolnišnico v Brežice, v kateri je naslednji dan, petega novembra, umrl zara­di odpovedi ledvic. Za sklep našega pisanja bomo povzeli nekaj vrstic iz članka In me­moriam, ki ga je objavil njegov dobri kolega dr. Milan Dolenc v Veterinarskem glasniku. »Dr. Ivo Ogorelec je imel zelo rad svoj po­klic, rad je imel tudi vse veterinarje. Oseb­no je bil skromen, živel je za svojo družino, za živinorejce in za napredek veterinarske službe. Po naravi je bil vesel, poln življenj­skega optimizma, zelo pošten in tovariški. Kadar pa se je potegoval za stvari, za katere je bil prepričan, da so pravilne, je znal biti nepopustljiv in bojevit. Pri tem ni nikdar gledal na lastno korist. Vedno je bil odprt in ni poznal licemerstva niti karierizma … Za svoje zasluge za veterinarsko stroko in za pospeševanje konjereje je bil odlikovan z redom dela, imenovan pa je bil tudi za ča­stnega člana Društva veterinarjev in veteri­narskih tehnikov Slovenije«1. Literatura in viri Dolenc M., Dr. Ivo Ogorelec. Veterinarski glasnik XXXI. 1967; 1: 107–108. Zavrnik V. Kratka zgodovina veterinarstva na Sloven­skem (1918–1941). Zb. Biotehn. fak. Univ. E. Kardelja, Vet. 1979 (suppl. 5): 1–138. Rapič S., 50 godina Veterinarskog fakulteta u Zagrebu. Vetserum XVII. 1969; 6: 475–480. Dolenc M., Stefančič A., Značenje Veterinarskog fakul­teta u Zagrebu za veterinarstvo u Sloveniji. Vetserum XVII. 1969; 6: 503–506. Bleiweis J. Die Identität der Rinder – u. Schafpest zum ersten Male durch Impfversuche constatirt. Oest. Vier-teljahrschrift für wissenschaftliche Veterinärkunde. Wien, 1864. Šenk L. Slovenci – študentje veterinarstva v Zagrebu. Zb. Vet. fak. Univ. Ljubljana 1996; 33 (1): 87–103. Ogorelec I. Prilozi pitanju broja trombocita kot naših domačih životinja. Dis. Zagreb, 1927. Dr. Ivo Ogorelec, Članski list Društva veterinarjev Slo­venije. (Kopija je pri avtorju.) Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL VRH 18/1 ObLO SO Vrhnika, t. e. 43, a. e. 354; Dr. Ivo Ogorelec, Odločba o sprejemu v službo. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL VRH 18/1 ObLO SO Vrhnika, t. e. 104, a. e. 1147, Organizacija veterinar­ske službe. Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL VRH 18/1 ObLO SO Vrhnika, t. e. 50, a. e. 574 in t. e. 59, a. e. 713, 714, Veterinarska poročila za leti 1956 in 1957. Upravna enota Vrhnika, Arhiv, 021-9/2011-25; št. spisa 2/1-111-73/63. Stara zgradba Veterinarske fakultete v Zagrebu na Savski cesti. Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Prof. dr. Fran I. Zavrnik. *Doktorska disertacija z izvirnim naslovom je izšla v tisku leta 1929 pri Biologicke spisy Brno, Vysoke školy zverolekarske, Brno. Doktorska diploma Iva Ogorelca. Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Veterinarski poročnik dr. Ivo Ogorelec. Veterinarski major dr. Ivo Ogorelec z družino v Beogradu leta 1940. Dr. Ivo Ogorelec kot partizanski major ob prihodu na Vrhniko. Dr. Ivo Ogorelec med vojno v Srbiji. Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Naslovna stran učbenika primerjalne anatomije avtorjev W. Ellenbergerja in H. Bauma. Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Vrhniški živinozdravnik dr. Ivo Ogorelec Anja Frković RAFAEL OGRIN življenjepis in delo Rafael Ogrin (1885-1966). Življenje in delo Rafael Ogrin se je rodil 7. oktobra 1885 na Vrhniki. Bil je najstarejši izmed desetih otrok vrhniškega slikarja Simona Ogrina in Elizabete Ogrin, rojene Tomšič. Po zaklju­čeni klasični gimnaziji v Ljubljani (1896-1900) se je vpisal na ljubljansko učiteljišče (1903) in ga leta 1907 zaključil z maturo. Nato je dve leti služboval kot učitelj v Šent­vidu nad Ljubljano, vendar ga učiteljski poklic ni izpolnjeval, zato ga je opustil in se zaposlil pri Jugoslovanskih železnicah. Kot prometnik je delal na različnih lokaci­jah: v Kranju, Pulju, Štanjelu-Kobdilju ter v Novem mestu. Leta 1920 je postal inšpektor na direkciji državnih železnic v Ljubljani; vse do upokojitve leta 1946. Poročen je bil s Štefanijo Pavločič z Rakov­nika. Otrok nista imela. Štefanija je umrla 7. januarja 1943. Rafael Ogrin je imel kot sin pomembnega slikarja tudi slikarsko žilico, čeprav v pre­cej manjši meri od svojega očeta ali bratov. Njegovi nasledniki hranijo nekaj risb in slik, ki jih je ustvaril na učiteljišču. Risal je človeške kosti in dele telesa, predmete iz različnih perspektiv ter živali. Ob 150. obletnici rojstva njegovega očeta so na Stari Vrhniki izdali razglednico, na kateri je nje­gova slika viteza. To je edina slika Rafaela Ogrina, ki je bila kadarkoli objavljena. V pokoju se je zelo aktivno posvečal razi­skovanju, predvsem zgodovine Vrhnike in njenih prebivalcev skozi stoletja. Gradivo za zelo obsežno zbirko je zbiral iz različnih virov, največ v Državnem arhivu Slovenije ter v Mestnem in Škofijskem arhivu. Pri tem mu je bilo zelo v pomoč znanje tujih jezikov, predvsem latinščine in nemščine. V trinajstih člankih, ki so bili objavljeni v Kroniki – časopisu za slovensko krajev­no zgodovino, je obdelal življenje in delo svojega očeta, Simona Ogrina, cerkvenega slikarja, dajatve bistriških podložnikov, življenje in delo slikarja Jožefa Petkovška, zgodovino Vrhnike in njenih prebivalcev, pravi kraj smrti sopranista Feliceja Salim­benija, vrhniške mitničarje, Prešerne na Vrhniki, gradnjo ceste od Vrhnike do Pla­nine, Robbov oltar pri frančiškanih v Lju­bljani ter davčne dajatve v XVI., XVII. in XVIII. stoletju. Osem izmed teh trinajstih člankov, ki so izšli med leti 1954 in 1970, je bilo leta 1996 ponatisnjenih v prvi številki zbornika Vrhniški razgledi, vseh trinajst pa je dostopnih tudi na svetovnem spletu na Digitalni knjižnici Slovenije (dLib). Ogrin je redno pisal tudi za glasilo frančiškanov. Obravnaval je različne tematike: zgodovino frančiškanske cerkve, umetnike, ki so jo okrasili, frančiškanski red (pa tudi druge redove), pomembnejše verne rodbine itd. Svojo zbirko gradiva je že za časa svojega ži­vljenja po delih podarjal zainteresiranim su­bjektom in predvsem institucijam (arhivom). Preostanek zbirke so njegovi nasledniki, po besedah Rafaela Ogrina, podarili ustanovi Studia Slovenica dr. Janeza Arneža (vsaj 100 knjig, izdanih med leti 1870 in 1910, večino­ma v gotici; največ knjig je bilo religioznih, precej pa jih je bilo tudi s področja matema­tike, fizike, biologije ipd.; nekaj je bilo tudi vezanih časopisov), del pa tudi vrhniškemu Muzejskemu društvu. Slednji tako hrani 39 zvezkov Ogrinovih zapiskov (predvsem gre za prepise dokumentov, ki jih je našel v prej naštetih arhivih: matičnih knjig, katastrov in urbarjev, pa tudi za izpiske iz literature), mapo z različnimi dokumenti (zemljevidi, izpisi ter prerisave iz katastrov in urbarjev, popisi različnih tematik, članki Rafaela Ogrina iz Kronike itd.) ter mapo s fotogra­fijami (znak mitničarjev, Črni orel 1855, sv. Anton v Močilniku itd.) in starimi razgledni­cami Vrhnike in Ljubljane. Rafael Ogrin je umrl 16. januarja 1966 na svojem domu v Ljubljani. Pokopan je na lju­bljanskih Žalah. Objave v tisku Slikar Jožef Petkovšek: prispevki za njegov življenjepis, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 2, zv. 2 (1954), str. 100-104 Nekaj o neposrednih davkih v XVI., XVII. in XVIII. stoletju: kratek prispevek k zgodo­vini davkov na Kranjskem, Kronika: časo­pis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 6, zv. 1 (1958), str. 35-38. Dolenjski kmet v prejšnjih stoletjih, Kroni­ka: časopis za slovensko krajevno zgodovi­no, letn. 6, zv. 2 (1958), str. 67-73. Nova cesta od Vrhnike do Planine, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 7, zv. 2 (1959), str. 74-76. Prešerni na Vrhniki, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 7, zv. 3 (1959), str. 185-186. Felice Salimbreni, Kronika: časopis za slo­vensko krajevno zgodovino, letn. 8, zv. 2 (1960), str. 129. Iz vrhniške preteklosti, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 9, zv. 1 (1961), str. 1-4. Vrhniški mitničarji, Kronika: časopis za slo­vensko krajevno zgodovino, letn. 10, zv. 1 (1962), str. 50-54. Robbov glavni oltar pri frančiškanih v Lju­bljani, Kronika: časopis za slovensko kra­jevno zgodovino, letn. 10, zv. 2 (1962), str. 125-127. Nekdanji Vrhničani, Kronika: časopis za slo­vensko krajevno zgodovino, letn. 11, zv. 1 (1963), str. 23-26. O Petkovškovi sliki »Beneška kuhinja«, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 11, zv. 2 (1963), str. 114. Dajatve bistriških podložnikov, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 12, zv. 3 (1964), str. 165-168. Simon Ogrin: življenje slovenskega cerkve­nega slikarja, rokopis, 1969. Simon Ogrin – cerkveni slikar, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 18, zv. 1 (1970), str. 32-38. Dajatve bistriških podložnikov, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 175-179. Iz vrhniške preteklosti, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 161-166. Nekdanji Vrhničani, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 180-184. Nova cesta od Vrhnike do Planine, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 149-152. O Petkovškovi sliki »Beneška kuhinja«, Vrh­niški razgledi, Leto 1 (1996), str. 173-174. Prešerni na Vrhniki, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 185-187. Simon Ogrin – cerkveni slikar, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 153-160. Vrhniški mitničarji, Vrhniški razgledi, Leto 1 (1996), str. 167-171. Viri in literatura: Glej: Objave v tisku. France Dobrovoljc: Ob grobu našega sodelavca Rafaela Ogrina. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodo­vino, letn. 14, zv. 2 (1966), str. 132. Pričevanje Rafaela Javornika. Dokumentacija v lasti naslednikov Rafaela Ogrina. Dokumentacija Muzejskega društva. Rojstni in krstni list Rafaela Ogrina. Ena od mnogih slik, ki jih je naslikal na učiteljišču (1905). Rafael Ogrin Rafaelu Javorniku najljubša slika njegovega strica Rafa­ela Ogrina in po njegovem mnenju tudi najboljša; žal o njej ni nobenih podatkov. Zakleta princezinja, ena od mnogih slik, ki jih je naslikal na učiteljišču (1905). Rafael Ogrin Iztok Petrič ŽIVLJENJE IN DELO IVANA OGRINA (1875–1951), Kobalovega s Stare Vrhnike Stara Vrhnika, pri Kobalu Ivan (Johannes) Ogrin1 se je kot prvorojenec rodil 28. aprila 1875 na Stari Vrhniki – po domače pri Kobalu –, očetu Johannu (1844–1916) in materi Frančiški, rojeni Jelovšek (1852–1913).2 V družini se je sicer rodilo pet otrok. Ivan je imel še brata Jožefa (1877) in Franca (1880) ter sestri Marijo (1882) in Frančiško (1885).3 O Ivanovem otroštvu ne vemo pravzaprav skoraj nič. V zapisu ob njegovi 60-letnici, ki ga je objavil dnevnik Jutro, je navedeno, da je bil sošolec pisa­telja Ivana Cankarja.4 Dnevnik Slovenski narod pa je junija 1886 objavil kratko noti­co, da je bila na podkovski šoli v Ljubljani preizkušnja. Med naštetimi, ki so uspešno opravili izpit, je naveden tudi Janez Ogrin z Vrhnike, ki je imel tudi štipendijo.5 Pod­kovska šola v Ljubljani je bila predhodnica kasnejše srednje veterinarske šole in dana­šnje biotehniške fakultete. Očitno so male­ga Ivana po končani štirirazredni osnovni šoli poslali na nadaljnje izobraževanje v Ljubljano, kjer se je, kakor potem v svojem nadaljnjem življenju, dobro izkazal.6 Trgovec, industrialec in častni konzul v Braziliji Leta 1895, ko je bil star 20 let, je odšel »s trebuhom za kruhom«, kot so temu včasih rekli, v Južno Ameriko. S tega potovanja se je ohranila anekdota, kot je dogodek poi­menoval neznani pisec sestavka ob Ogrino­vi 60-letnici: »Ko je prispel v Genovo, da se vkrca na ladjo za Severno Ameriko, kamor se je bil namenil, je še pravočasno zvedel, da je voznina v Južno Ameriko cenejša, zato se je odločil za cenejše potovanje, kupil vo­zovnico, razliko voznine pa po pošti vrnil očetu, ki mu je bil posodil denar.«7 Tako ga je pot zanesla v Brazilijo. Naselil se je v pro­vinci Sao Paulo v mestu Jaboticabal8 (izg. žabotikabal), kjer je odprl trgovino. S svojo skromnostjo, delavnostjo in predanostjo je hitro pridobil zaupanje tako domačinov kot slovenskih izseljencev. Ker je uspešno po­sloval, je trgovino kmalu razširil, ukvarjati pa se je začel tudi s strojarstvom.9 Časopis »O Atalaya« je sredi januarja 1899 objavil celostranski oglas, v katerem je bila v sliki in besedi predstavljena »Strojarna Ogrin«.10 Oglas je pomemben, saj nazorno predstavi dejavnost Ivana Ogrina v Brazili­ji. Zgolj v slabih treh letih je očitno ustvaril trgovsko hišo (»Casa de Joao Ogrin«) z me­šanim blagom na debelo in drobno ter ve­liko strojarno (»Cortume Ogrin«) s štirimi oddelki. »To pomembno industrijsko pod­jetje je po svojem načinu strojenja kož eno od najpomembnejših na področju te vrste industrijskih panog in je bilo kapricijozno postavljeno na deželi, [kakor se to vidi iz zgornjih fotografij]. Sestoji pa iz sledečih sekcij: 1. iz celostne strojne linije, ki spada med najzanesljivejše sodobne iznajdbe s pogo­nom na paro in z vodo za mletje kožnih skorij ter za črpanje vode za polnjenje ba­zenov za pranje oziroma tretiranje kož; 2. iz vodnih jezov (slapov), s pečmi za gre­tje vode ob pripravi usnja; 3. sledi odlagališče kožne skorje in pripra­va usnja; 4. poleg tega stojijo še bazeni za kopanje kož (usnja) z razteleševalcem že ustroje­nih kož. V strojarni “Joao (Janez/Ivan (op. a.)) Ogrin”, ki jo je postavil pred 4 leti sedanji lastnik, gospod Ivan Ogrin, dela 12 delav­cev pod vodstvom in upravo znanega in­dustrijalca gospoda Frančiška Zelemikar­ja (verjetno Zemljiča, (op. a.). V skladišču najdete za prodajo: veliko količino oblačil, usnja za podplate čevljev, belega in temne­ga (črnega) usnja iz telečjih kož kakor tudi iz kož vsakršne divje živali za izdelavo preprog, stolov, zof itd.«11 Iz oglasa iz leta 1904 izvemo, kože katerih živali je strojil: »goveje, telečje, kozje, kozličkove, konjske, oslovske, jaguarjeve, srnine, pasje in vse­mogočih drugih živali«.12 Očitno so bili izdelki njegove strojarne iz­redno kakovostni in prepoznavni, saj je leta 1908 na državni razstavi prejel priznanje: »Ocenjevalni odbor za nagrade Državne razstave je podelil gospodu Ivanu Ogrinu, podjetnemu industrialcu za ustrojena usnja in meščanu tega mesta, srebrno medaljo.«13 Pol leta po prejemu medalje je v svoje pod­jetje povabil družabnika Janeza Petrovčiča. Podjetje se je preimenovalo v Cortume a vapor de Joao Ogrin & Comp. Na svoj služ­beni papir je ponosno dodal tudi podatek o srebrni medalji. Po Ogrinovem odhodu v domovino je podjetje prevzel Petrovčič. Z dobičkom, ki ga je prislužil v podjetju, je podpiral premnoge slovenske izseljence, pa tudi ostale avstro-ogrske državljane in Italija­ne ter jih bodril ob začetnih težavah in stra­hu, s katerimi so se srečali v novem svetu. Odmev o dobrem imenu Ivana Ogrina pa se je razlegel vse do Dunaja. Avstrijska vlada ga je namreč imenovala za svojega častnega konzula v Braziliji.14 Kdaj točno je bil ime­novan, ne vemo, zagotovo pa je bil častni konzul oziroma »Correspondente Consular da Austria-Hungaria« že leta 1904.15 Kot konzul se je udeleževal različnih priredi­tev in dogodkov. Tako v zapuščini najdemo tudi vabilo na koncert ob 20. septembru, brazilskem državnem prazniku. Domov, na Lavrico Zakaj se je Ogrin odločil vrniti domov, ne vemo. Od Jaboticabala se je poslovil na močno čustven način, o čemer je poročal Slovenski narod: pred Ogrinovo hišo se je zbralo veliko ljudi, med njimi tudi okrajna glavar in sodnik. Godba je igrala domo­vinske pesmi. Okrajni glavar je v svojem nagovoru izpostavil Ogrinovo funkcijo avstro-ogrskega častnega konzula in poro­tnika okrajnega sodišča. Sledil je banket z mnogimi napitnicami. »Ko se je približala ura slovesa, ni bilo nobeno oko suho.«16 Naslednji dan je Ogrina na kolodvor po­spremila velika množica, da bi še enkrat v slovo stisnili roko »možu narodnjaku in naprednjaku«. V tujini pridobljeno premoženje je začel ta­koj investirati v nakupe zemljišč in zgradb. Najprej je kupil posestvo v Šentilju pri Vele­nju, nato pa še grad Golnik. Leta 1912 je od znane družine Lenče kupil posestvo »Go­spodec« na Lavrici. Posestvo je obsegalo približno 40 ha zemljišč. Središče je pred­stavljala še vedno stoječa mogočna hiša, v kateri je bila popotnikom in Ljubljančanom dobro poznana gostilna. Nasproti hiše je stala velika vinska klet, na koncu le-te, v smeri Škofljice, pa so bila še tri stanovanja. Na tej strani kleti je kasneje postavil tudi kapelico sv. Ane. Desno od vinske kleti, v smeri proti Ljubljani, je zgradil športno-kul­turni dom. Ob hiši je stal velik hlev s precej živine. Za hišo še vedno stoji manjši objekt, ki ga varuhi kulturne dediščine uvrščajo med t. i. preužitkarske hiše, verjetno pa gre za prvotno hišo, v katero so se naselili ali jo celo zgradili prvi člani družine Lenče. Nepremičnine na Štajerskem in Gorenj­skem je kmalu prodal in se dokončno nase­lil na Lavrici, kjer se je očitno dobro poču­til. Nadaljeval je z dejavnostjo, ki jo je pred njim že vodila Lenčetova družina. Postal je vinski trgovec in gostilničar17 pa tudi kmet. Hlev je bil poln živine. Na posestvu je imel zaposlenih več delavcev, kar je razvidno tudi iz oglasov za službe (iskal je zlasti kra­varje in sodarje, sezonsko pa tudi kosce), ki jih je ponujal preko časopisov. Za svoje de­lavce je dobro skrbel. Mnogim je dal ali za simbolično ceno prodal zemljišča, da so si zgradili svoje hiše in se za stalno naselili na Lavrici. Morda na tem mestu velja posebej omeniti bratranca pesnika Dragotina Kette­ja Lojzeta Simčiča, ki je prišel k Ogrinu v službo po prvi svetovni vojni, se tu oženil in aktivno sodeloval v vsakdanjem življe­nju kraja.18 Med drugim je bil tudi Ogrinov voznik. Ogrin je namreč imel že pred drugo svetovno vojno osebni avtomobil, ki je bil hkrati prvi avto na Lavrici. Središče vsega kulturnega, društvenega, prosvetnega in političnega dogajanja je predstavljala go­stilna, ki so jo prav tako že vodili njegovi predhodniki iz družine Lenče. Devet let po nakupu Lenčetovega posestva se je Ivan Ogrin 31. januarja 1921 oženil z Antonijo Švigelj z Brega pri Borovnici, ki je prav tako prihajala iz družine trgovca in posestnika.19 Poroka je bila na Brezjah, vpisana pa je v poročno knjigo župnije Borovnica.20 Žena je bila skromna in pre­prosta gospa, ki je možu pomagala voditi veliko posestvo in vinsko trgovino. Dobro leto po poroki, 16. marca 1922, se jima je rodila hči Ana Nuška.21 Enkrat po rojstvu hčerke je postavil že omenjeno kapelico, ki jo je posvetil sv. Ani. Kapelica je bila podrta leta 1952 ali kakšno leto kasneje, ko so širi­li in urejali Dolenjsko cesto. Izvoljenec Ane Nuške, Jože Rotar, je padel v partizanih. Po vojni se je sicer omožila, a tudi kmalu loči­la. Otrok ni imela.22 Živela je v Ljubljani v vili za Bežigradom. Krajani se Ogrina spominjajo kot velikega in močnega moža, ki je bil vedno prijazen tako do otrok kot starejših. V hišni veži je stala velika miza, na kateri so bili postavlje­ni peharji s piškoti in z jabolki. Ko so mu prišli otroci iz šole voščit za god, so bili iz teh peharjev deležni dobrot. Hiša je bila ve­dno odprta za vsakega, ki si je poželel sto­piti vanjo. Društveno življenje in gradnja kulturno-prosvetnih objektov Prvo društvo in hkrati še vedno delujoče, ustanovljeno 10. julija 1921, je bilo Gasil­no društvo Laverca, danes Prostovoljno gasilsko društvo Lavrica. Gasilci so denar za opremo zbirali z organizacijo veselic s srečelovom. Gasilski dom je bil zgrajen leta 1926 skupaj z osnovno šolo in bil slovesno odprt in predan v uporabo ob 5. obletnici ustanovitve društva. Ohranila se je fotogra­fija z odprtja, ki prikazuje še nedograjeno šolo, gasilski dom pa je že končan in ozalj­šan z mlaji. V zahvalo za pobudo in izdatno podporo društvu so gasilci gospoda Ogrina leta 1928 imenovali za svojega častnega čla­na. Gasilski dom še vedno stoji. V devetde­setih letih 20. stol. je bil zgolj malenkostno povečan, drugače pa še vedno dobro služi svojemu namenu. Kot predsednik »krajnega šolskega sveta« je bil Ogrin pobudnik izgradnje šole na La­vrici. Načeloval je gradbenemu odboru, ki je začel z delom že leta 1924.23 Kljub mno­gim težavam je bila šola predvsem zaradi Ogrinove vztrajnosti 7. oktobra 1926 bla­goslovljena in predana svojemu namenu. Učiteljski tovariš jo je opisal kot lično eno­nadstropno zgradbo v bližini železniške po­staje, ki je lahko v ponos požrtvovalnemu prebivalstvu novega šolskega okoliša.24 Pouk je v šoli potekal do decembra 1943, ko so šolo zasedli domobranci. Po tem do­godku je Ogrin zopet priskočil na pomoč in za pouk dal na voljo svoj »salon« v gostilni, ki se je nahajal na mestu današnjega odra dvorane krajevne skupnosti. Dne 21. junija 1931 je bila pod okriljem ma­tičnega društva Sokol Ljubljana IV. slovesno ustanovljena sokolska četa na Lavrici. Tudi zato je bil močno zaslužen Ivan Ogrin. Nova četa je že na samem začetku štela okoli 130 članov, »v glavnem samih čvrstih kmečkih fantov, med katerimi je mnogo dobrih pevcev ter imajo tudi že svoj tamburaški zbor«.25 V letu dni od ustanovitve je poleg vinske kleti na lastne stroške zgradil športno- kulturni dom, da bi sokoli imeli prostor za vadbo. Poleti 1938 pa so odprli tudi letno telovadišče. Slovenski narod je ob odprtju le-tega takole zapisal: »Mnogo truda je bilo treba, dolgo so pele lopate in krampi, da je bilo telovadišče urejeno. Vrli Sokoli so zrav­nali vegasti teren in ogradili telovadišče, a zdaj so namestili orodje, ki je pripravljeno za telovadce. Otvoritev novega telovadišča bo združena z javnim telovadnim nastopom, za katerega se vsa četa pridno pripravlja. S prostovoljnim delom, s trudom in v znoju so si Sokoli ustvarili lepo telovadišče in zato se bodo v bodoče s še večjim veseljem zbirali na njem.«26 Odprtje je potekalo nad­vse slovesno, o čemer je poročal Slovenski narod.27 Iz Ogrinovega govora se da razbra­ti njegova projugoslovanska usmerjenost. S podpiranjem sokola je jasno dokazoval, da ni bil klerikalec, saj je Cerkev s pastirskim pismom prepovedala vzgajati katoliško mladino v Tyeševem duhu. Dne 11. avgusta 1940 je sokolska četa na La­vrici praznovala 10-letnico delovanja. Jutro je ob tej priliki posebej izpostavilo Ivana Ogrina: »Pod okriljem požrtvovalnega in nesebičnega br. staroste Ogrina se je četa razvijala do sedanjega razmaha. Ravno br. Ogrinu, ki je vseh deset let njen vzorni sta­rosta, se ima četa največ zahvaliti, da stoji danes na tako zavidljivi višini.«28 Dejansko je res. Društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1931, je v slabih desetih letih prišlo do špor­tne dvorane in letnega telovadišča. Brez de­lovnih rok članov in podpornikov ne bi šlo, brez temelja, ki ga je z objektom in zemlji­ščem dal Ivan Ogrin, pa tudi ne. Številna poročila v dnevnem časopisju da­jejo vedeti, da je na Lavrici potekalo živah­no društveno življenje, ki ga je nato skalila druga svetovna vojna. Župan in dobrotnik občanov Življenje je Ivana Ogrina pripeljalo tudi na sedež župana Občine Rudnik. Župan je bil v obdobju med letoma 1936 in 1942. Že v prvem letu mandata se je soočal s kar nekaj težavami. Banska uprava ga je namreč za­radi domnevnega okoriščanja kar dvakrat razrešila s funkcije župana. To so seveda izkoristili njegovi politični nasprotniki za »najgrše obrekovanje«, skušali so ga prika­zati »kot moža, ki je oškodoval občane na korist lastnega žepa«.29 Kaj se je torej doga­jalo? Prvič je bil razrešen funkcije župana ok­tobra 1936 z utemeljitvijo, »da je dobavil občini raznega blaga za 110 Din. Upravno sodišče je to razrešitev razveljavilo, ker je ugotovilo, da je g. Ogrin prodal občini do­tične predmete, ker jih je občina nujno ra­bila in jo je s tem obvaroval pred večjo ško­do, zato se tako opravilo ne more smatrati za dobaviteljstvo.«30 Drugič je bil razrešen februarja 1937. »Ta razrešitev se je opirala na revizijo, ki jo je bila banska uprava od­redila glede poslovanja gradbenega odbora za zgradbo šole na Lavrici. Predsednik tega odbora je bil g. Ogrin, revizijsko poročilo pa mu je naprtilo očitke za celo vrsto doz­devnih nepravilnosti.«31 Obtožen je bil, da je zagrešil nečastna, po kazenskem zakonu kazniva dejanja. Ogrin se je, da bi obvaro­val svojo čast in dobro ime, takoj pritožil na upravno sodišče v Celju, ki pa je s sklepom počakalo do zaključka postopka državne­ga tožilstva. Le-to je po izvedeni preiskavi kazenski postopek ustavilo s sklepom, da ni osnove za pregon ovadenega. Upravno sodišče v Celju je na podlagi tega ugodilo Ogrinovi pritožbi in razveljavilo sklep ban­ske uprave, s katerim je bil Ogrin razrešen funkcije župana. Kljub temu da je Ogrin so­dno dokazal svojo nedolžnost oziroma niti ni bil obsojen za obtožbe, se je obrekovanje nadaljevalo. Tako je dnevnik Jutro decem­bra leta 1937 objavil še en članek z naslo­vom Popolno zadoščenje županu Ogrinu, v katerem je bil še enkrat povzet celoten pro­ces in oprano njegovo dobro ime.32 O Ogrinovem poštenju in dobroti pravza­prav ne gre dvomiti. Prvi vir za to trditev so zagotovo krajani Lavrice, ki so Ivana Ogri­na osebno poznali in prav vsi o njem govo­rijo spoštljivo in pohvalno. Skozi raziskavo njegovega življenja smo ves čas oziroma na vseh postojankah njegovega delovanja srečevali ogromno pozitivnih pripomb o njegovem delu in dobroti. Že ko je potoval v Ameriko, se je raje odločil za Južno Ame­riko, ker je bila ladijska karta do tja cenejša kot za Severno Ameriko. V Braziliji je bil imenovan za častnega konzula, kar je za­gotovo priznanje, ki izvira iz spoštovanja in ugleda do posameznika. Očitno je imel poseben čut za otroke in šolsko mladino. Tako na Štajerskem kot na Gorenjskem je finančno podpiral revne šolske otroke, za kar so se mu v časopisih zahvaljevali šolski upravitelji. Krstna in birmanska knjiga žu­pnije Ljubljana - Rudnik izkazujeta njego­vo botrstvo več kot 125 otrokom. Lavriške otroke je redno obdaroval v času miklavže­vanja. Mnogi popotniki so spali na njego­vem seniku in pred tem vedno dobili toplo večerjo. Svojim delavcem je odstopil ali za skromen denar prodal zemljišča za gradnjo družinskih hiš, vedno so bili deležni tudi bogate ozimnice. V začetku leta 1939 je časnik Slovenski narod prinesel sledeči zapis: »Eden izmed redkih mož, ki se ob vsaki priliki izkaže s svojo dobrotljivostjo, je gotovo ugledni in priljubljeni župan občine Rudnik g. Ivan Ogrin, veletrgovec z vinom in posestnik na Lavrici. Ob raznih prilikah in večkrat na leto obdaruje revne občane in jim gre v vseh ozirih na roko. Tudi za novo leto je g. Ogrin na široko odprl svoje dobro srce in razdelil med siromašne občane veliko ko­ličino moke in revežem s tem olajšal bedo v najtežjih časih. Priljubljenemu županu g. Ogrinu se za njegovo plemenitost najlepše zahvaljujemo vsi obdarovani.«33 Konec leta 1942, ko je Ogrin predal župan­ski mandat novemu županu Matiji Glaviču, je občini Rudnik podaril 1030 lir, ki so bile razdeljene med 21 občank in občanov.34 Leta 1936 je začela delovati »Ogrinova ustanova«, ki je bila namenjena revnim učencem lavriške osnovne šole. Ustano­vo je Ogrin financiral iz lastnih denarnih sredstev, in sicer z dividendami za kupone državnih obveznic in obrestmi hranilnih vlog. Ohranjena so finančna poročila Ogri­nove ustanove za obdobje 1936–1943. Iz njih izhaja, koliko priliva je ustanova imela vsako leto in za kakšne namene je bil de­nar porabljen. Približno polovico sredstev je vsako leto bilo porabljenih za nakup šol­skih potrebščin, ki jih je šolski upravitelj nakupil v krajevni trgovini, nekaj denarja pa je bilo razdeljeno neposredno učen­cem.35 V Ogrinovi zapuščini so ohranjena tudi mnoga potrdila o izplačilu sredstev iz časa po drugi svetovni vojni, ko je država Ogrinu pobrala skoraj vse premoženje. Po letu 1951, ko je Ivan Ogrin umrl, je ustano­vo vodila njegova žena Antonija. Na pri­mer, leta 1956 je Antonija Ogrin šolskemu upravitelju Andreju Šavliju izročila 317 din »za podporo revnejšim učencem in dijakom iz šolskega okoliša Lavrica«.36 Ustanova je uspešno delovala vse do leta 1962, ko se je takratni šolski odbor37 odločil, da Ustano­vo ukine.38 Tako je ugasnila ustanova, ki je zagotavljala pomoč revnejšim učencem. S tem je bila dejansko odstranjena še zadnja posmrtna prisotnost Ivana Ogrina. V svoji dobroti se je Ogrin mnogokrat spo­mnil tudi rojstnega kraja. Tako je leta 1921 daroval za nakup dveh novih bronastih zvonov za domačo cerkev na Stari Vrhniki, za kar so se mu skupaj z drugimi dobrotni­ki javno zahvalili.39 Dve leti pred tem, ko so na Vrhniki začeli zbirati denar za posta­vitev spomenika Ivanu Cankarju, je Ogrin daroval 200 kron.40 Ko je bil še posestnik v Šentilju pri Velenju, je daroval dijaški kuhi­nji v Celju.41 Ivan Ogrin je bil še podpredsednik Zdru­ženja trgovcev za ljubljansko okolico42 in član uprave Gostilničarske zadruge za ljubljansko okolico.43 Zaveden Jugoslovan in katoličan O Ogrinovem svetovnem nazoru lahko skle­pamo po tem, katere časopise je bral, kateri časopisi so o njem več in pozitivno pisali. V času med obema vojnama je bila sloven­ska družba splošno gledano razdeljena na dva pola: liberalnega in klerikalnega. Zno­traj vsakega tabora pa so obstajale cepitve, ki so bile bolj ali manj skrajne. Glede na to, da je Ogrin izdatno podpiral sokole, da sta o njem mnogo več poročala liberalna časnika Jutro in Slovenski narod kot pa klerikalni Slovenec,44 lahko sklepamo, da je bil nazor­sko liberalno usmerjen, kar pa, to je potreb­no posebej poudariti, v času med obema vojnama ni pomenilo, da ni bil veren človek. Ogrin je bil trden in zgleden katoličan, kar izpričujejo cerkvene krstne in birmanske knjige, v katerih je kot boter zapisan pri mnogih imenih otrok z Lavrice in iz okoli­ških krajev, o čemer smo že pisali. Že v prvem mandatu njegovega županova­nja je bila decembra 1937 prav na Lavrici za območje občine Rudnik ustanovljena Omladina Jugoslovanske nacionalne stran­ke, ki je predstavljala podmladek takratne vsedržavne liberalne Jugoslovanske nacio­nalne stranke.45 Iz tega bi se dalo sklepati, da je podpiral tudi Kraljevino Jugoslavijo kot politično tvorbo. Kakorkoli že, v danem zgodovinskem času je bil zaveden drža­vljan, kar je izpričeval s svojim zavzetim delom. Za zasluge je bil odlikovan z redom sv. Save V. stopnje.46 Druga svetovna vojna Drugo svetovno vojno je Ivan Ogrin dočakal kot župan občine Rudnik. Po pripovedova­nju ljudi se zdi, da je zavzel nevtralno držo in v smislu svoje zgoraj opisane skrbnosti in dobrote deloval tako, da bi kraj in njegovi prebivalci čim manj trpeli. Kot zanimivost naj omenimo, da je bila njegova hči Ana Nu­ška v skupini tistih, ki so kot prvi z Lavrice začeli iskati stik z OF.47 Skupina se je v bli­žnjem gozdu začela zbirati julija 1941, torej po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. junija 1941). S tega vidika lahko sklepamo, da je, če je podpiral svojo hčer, podpiral posredno ali neposredno tudi odpornike. Ogrin je kot župan sodeloval pri ustanavlja­nju šolskih kuhinj, ki jih je odpirala organi­zacija Italijanske liktorske mladine (GILL) po vsej Ljubljanski pokrajini, med drugim tudi na Rudniku in Lavrici.48 Šlo je seveda za premišljeno potezo okupatorja, ki se je želel prikupiti prebivalcem priključenega ozemlja. Konec leta 1942 je župan občine Rudnik postal Matija Glavič in Ogrin se je umaknil v zasebnost. Po kapitulaciji Italije so se v šolo naselili Nemci, 4. decembra 1943 pa domobranci, kjer so ustanovili t. i. postojanko. Takrat se je pouk preselil v gostilniške prostore Ivana Ogrina, kjer je pouk potekal do konca voj­ne. Pouk je ves čas potekal v slovenskem jeziku in s slovenskimi učitelji.49 Marca leta 1944 so partizani, da bi uničili domobran­sko postojanko, zažgali lavriško šolo. Ker so domobranci v njej hranili večje količine municije, je nastal velik požar, ki je uničil obe učilnici, celotno ostrešje, delno pa tudi stanovanjski del. V celoti je pogorela knjižni­ca in velik del šolskega arhiva. Lojze Šonc – Tomi je v spominskem zapisu ob 45-letnici napada na šolo zapisal še, da je, potem ko je bila akcija končana, »prva četa opravila še re­kvizicijo v bližnji trgovini, gasilskega doma pa niso utegnili zažgati«.50 Verjetno je tudi ta dogodek pripomogel, da je bilo na Lavrici 7. maja 1944 organizirano veliko protikomuni­stično zborovanje, na katerem so pozivali k vstopu v domobranske vrste.51 Župan Glavič je kmalu po požigu šole pisal šefu pokrajinske uprave in mu predlagal takojšnjo popravilo šolskega ostrešja, da bi zaščitili šolo pred nadaljnjim uničevanjem. Obnova je bila izvršena v poletnih mesecih leta 1944.52 Šola je bila nato dokončno ob­novljena leta 1947. Sklepni boji za osvoboditev Ljubljane so potekali na Orlah in v zaledju Lavrice 7. in 8. maja 1945. Dne 9. maja 1945 se je na Ogrinovem vrtu zbrala partizanska vojska, kjer so okrasili konje, orožje in tudi mnogi partizani so si v gumbnice zataknili cveto­ve divjega kostanja. Prav izpred Ogrinove gostilne so po današnji Dolenjski cesti ob Ogrinovem drevoredu divjih kostanjev od­korakali proti Ljubljani. Agrarna reforma Ali se je Ivan Ogrin zavedal, kaj bo prine­sel povojni čas, ne vemo. Lahko sklepamo, da je predvideval, da bo komunistična re­volucija poleg osvoboditve prinesla tudi družbeno-politične spremembe. Avgusta 1945 je Uradni list Demokratične federa­tivne Jugoslavije objavil Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je temeljil na revolucionarnem geslu »Zemlja gre tistim, ki jo obdelujejo«.53 Ogrina je agrarna refor­ma prizadela v celoti. Njegovo posestvo je zapadlo pod 3.a člen zgoraj citiranega za­kona, ki je zapovedoval, da za potrebe dr­žavnega zemljiškega sklada, iz katerega bo nato zemlja dodeljena v zasebno last, prei­dejo v državne roke »veleposestva, t. j. taka kmetijska in gozdna posestva, katerih sku­pna površina presega 45 hektarjev ali 25 do 30 hektarov obdelovalne zemlje (njiv, trav­nikov, sadovnjakov in vinogradov), ako se izkoriščajo po zakupu ali z najeto delovno silo«.54 Temelj za razlastitev je bila torej v tem, da posestva ni obdeloval sam oziroma skupaj s svojo družino, presegel pa je tudi določeni zemljiški maksimum. Odločbo o razlastitvi veleposestva Ivana Ogri­na je Okrajna komisija za agrarno reformo izdala 6. marca 1946, ki pa se je nanašala na že popravljen oziroma nekoliko spre­menjen Zakon o agrarni reformi in koloni­zaciji. Odvzeli so mu zemljišča v velikosti dobrih 70 hektarjev. Na posestvu na Lavrici so mu odvzeli tudi vse zgradbe, ker je za Bežigradom v Ljubljani imel stanovanjsko hišo.55 Ob vsem navedenem je zanimivo to, da so zemljo Ivana Ogrina začeli deliti, še preden je ta dobil odločbo o razlastitvi. O tem dogodku je pod naslovom »Prva delitev veleposestniške zemlje v Ljubljani« novico v besedi in sliki že 30. januarja 1946 prine­sel Slovenski poročevalec56, dan pred njim pa tudi Ljudska pravica57. Kako je dejansko potekala delitev Ogrinove zemlje, lahko izvemo iz bogatega arhiva Krajevnega ljud­skega odbora Lavrica. Dne 27. januarja 1946 se je delitev zemlje dejansko zgodila. Ta dan so delili Ogrino­vo zemljo, in to je bila prva delitev zemlje v Ljubljani oziroma njeni okolici. Delitve se je udeležil tudi fotograf Pfeifer58, zato imamo ta dogodek dobro dokumentiran ne le z vidika dokumentarnega gradiva, pač pa tudi slikovnega. O dogodku so poročali mnogi časopisi. Omenili smo že Slovenski poročevalec in Ljudsko pravico, bogato sli­kovno poročilo pa je prinesel tudi Tovariš59. Da je bila ta delitev precej odmevna, kaže tudi to, da je novica dosegla celo begunce v taboriščih po Avstriji.60 Kaj se je dogajalo z objekti, ki so stali na posesti Ivana Ogrina? Kot smo že zapisa­li, je bilo z odločbo o razlastitvi sklenjeno tudi, da vsi objekti, ki so bili del posestva na Lavrici, pripadejo ljudski imovini, saj je Ogrin imel v lasti še hišo v Ljubljani. Že za­dnjega oktobra 1946 je KLO Lavrica prodal »premičnine Narodne imovine (last bivše­ga veleposestnika Ogrina Ivana)«61, ki so jih pokupili okoliški prebivalci. Kdaj točno so zunanje stranke naselile stanovanjsko hišo, ni moč ugotoviti. Na seji odbora KLO Lavri­ca so 30. januarja 1947 člani sklenili, »da je nujno treba urediti najemno razmerje z najemniki v bivši Ogrinovi hiši«, ker je le-ta prešla v upravo KLO Lavrica.62 Enako se je zgodilo z zemljišči, ki niso bila dana intere­sentom v last, temveč v najem. Na prihodnji, 3. seji, ki je potekala 21. februarja 1947, so člani KLO Lavrica določili višino najemni­ne stanovalcem Ogrinove hiše: »Bajuku za sobo, kuhinjo, jedilnico, shrambo in klet 90 din, Okretiču za kuhinjo, sobo in klet 70 din, Simčiču za dve sobi, kabinet, kuhinjo, shrambo in kopalnico 250 din, Ivanu Ogri­nu za štiri sobe, kuhinjo, shrambo in klet s pritiklinami pa 500 din.« Zadruga je imela v hiši lokal in skladišče, za kar je plačevala 200 din najemnine. Zdi se paradoksalno, da je moral Ogrin za bivanje v lastni hiši plačevati najemnino, vendar tako je bilo. Je pa iz ohranjenega gradiva razvidno, da se je Ogrin očitno trudil, da bi obdržal vsaj del premoženja, zato se je pritožil na vse odloč­be oziroma izkoristil vse sodne instance. V dopisu KLO Lavrica z dne 25. junija 1947 lahko preberemo, da je vprašanje lastni­ne Ogrinove hiše in stranskih prostorov »dokončno rešeno in ni nobene instančne poti več«.63 Spet drugje pa je zapisano, da je »bivši lastnik Ogrin ponovno vlagal vse­mogoče pritožbe in je šele v zadnjem času obšel vse redne instančne poti, hiša sama z delom drugih stavb pa prešla definitivno v last ljudske imovine«.64 Mladinski dom – tako so po vojni imeno­vali športno-kulturni dom, za katerega je prejemal skromno najemnino v višini 100 din – so leta 1952 podrli, ker so potrebovali prostor za razširitev regionalne ceste Lju­bljana–Novo mesto. Enako se je zgodilo z vinsko kletjo. Tako mu je ostalo le še na­jemniško stanovanje v lastni hiši. Še več, pol leta pred smrtjo so ga z ženo preselili v podstrešno sobo, kuhinjo pa so mu uredili v nekdanji shrambi. Vodo je lahko dobil v svoji nekdanji kuhinji ali v gostilniških pro­storih, kjer je bila organizirana »krajevna menza« za delavce bližnje prašičje farme. Nacionalizacija Medtem ko je Ogrin zemljišča izgubil na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolo­nizaciji, je bilo njegovo podjetje »Trgovina z vinom« nacionalizirano na podlagi Zako­na o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Nacionalizacija je v Sloveniji pote­kala v dveh fazah: v času prve nacionali­zacije (1946–1948) so nacionalizirali velika industrijska in lesnopredelovalna podjetja ter skoraj vsa veletrgovska, prometna in gradbena podjetja.65 Druga ali dopolnilna nacionalizacija je bila nato izvršena v letih 1948–1950. Nacionalizirana so bila vsa pre­ostala podjetja – med drugim tudi vinske kleti –, ki so obsegala nad 70 m2 površine. Tako je bilo na podlagi Zakona o spremem­bah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji nacionalizirano tudi podjetje Ivana Ogrina. Skupaj z Ogrinovo so v Sloveniji nacionali­zirali 45 vinskih kleti.66 Kljub trudu nam odločbe o nacionalizaciji Ogrinove vinske kleti ni uspelo najti, tako lahko o njej sklepamo le iz posrednih virov. Dejstvo namreč je, da pri manjših podjetjih na podeželju niso pregledali poslovanja in napravili prevzemnega zapisnika. Očitno je bilo tako tudi pri Ogrinu. Podjetje oziroma bolje rečeno vinsko klet je leta 1946 prevzelo »Vino podjetje« iz Šiške, ki je v Ogrinovi kleti skladiščilo vino in mu zato tudi plačevalo najemnino.67 Del vinske kleti je imela v najemu Republiška poslovna zveza nabavno-prodajnega zadružništva LR Slovenije (krajše NAPROZA), ki je na podlagi najemne pogodbe iz leta 1939 pla­čevala Ogrinu najemnino v višini 1.500 din. V njej je skladiščila večje količine lastnega vina.68 KLO je, potem ko je prevzel nadzor nad objektom, postavil bistveno nižjo naje­mnino, to je zgolj 200 din.69 Del kleti pri­padajočega zemljišča je leta 1947 zasedla traktorska postaja oziroma zadružni sklad. Na zadnji dan leta 1947 je bil narejen inven­tar Ivana Ogrina, v katerem so bili popisani zlasti različni vinski sodi. Njihova vrednost je bila ocenjena na 641.840,50 din. Kaj se je z njimi zgodilo, ni znano. Zgodbo je nato, kot smo že zapisali, zaklju­čila širitev Dolenjske ceste, na račun katere sta bila tako vinska klet kot Mladinski dom porušena. Beda svobode za Ivana Ogrina Kot je razvidno iz zgornjega zapisa, osvo­boditev in vzpostavitev t. i. ljudske demo­kracije, ki je bila v resnici diktatura komu­nistične partije, Ivanu Ogrinu ni prinesla nič dobrega. Iz pokončnega, ponosnega in cenjenega moža je postal revež. Agrarna reforma in nacionalizacija sta ga ne le ma­terialno, pač pa tudi čustveno prizadeli. Po­stal je zagrenjen in odmaknjen, zazrt vase in v svoje življenje, v katerem je, zato ker ni sam obdeloval svoje zemlje, izgubil celo­tno posestvo na Lavrici. Zakaj se ni preselil za Bežigrad, kjer je imel v lasti hišo, kjer je živela njegova hči, ni znano. Morda je bil preprosto preveč navezan na kraj, v katere­ga je vložil toliko svoje pozitivne energije, dobre volje, časa in denarja. Ostal je med svojimi, čeprav so se ga nekateri izogibali in označili za izkoriščevalca. Tako stanje je kmalu načelo njegovo zdravje. Leta 1950 je zbolel za rakom, ki je kljub operaciji hitro napredoval. Zadnje dneve svojega življenja je preživel v bolnici v Lju­bljani, kjer je 30. julija 1951 umrl. Pripeljali so ga domov. Ker je bila hiša zase­dena s strani zunanjih strank, so mrtvaški oder postavili kar v hišno vežo, kjer je ležal do pogreba, ki je na novem pokopališču na Rudniku potekal 1. avgusta 1951.70 Tam sta večni počitek našli tudi njegova žena An­tonija (1889–1971) in hči Ana Nuška (1922–2008). Potomcev nima. Sklep Življenje in delo Ivana Ogrina je lep primer, kako bogato in plodno je lahko človeško življenje, če je seveda človek pogumen in voljan delati. Že pri dvajsetih letih je odšel iskat zaslužka v Brazilijo, kjer si je ustva­ril temelje za nadaljnje uspešno življenje v domovini. Leta 1912 je prišel na Lavrico pri Ljubljani, kjer si je ustvaril družino in po­skrbel za vsesplošen razvoj kraja. Povojna agrarna reforma in nacionalizacija sta ga globoko zaznamovali, njegovo ime je v kra­ju postalo nekakšen tabu. Kljub temu pa se ga mnogi krajani še vedno spominjajo kot velikega dobrotnika tako kraja kot njegovih prebivalcev. Leta 2008 ga je Svet Krajevne skupnosti La­vrica posthumno odlikoval s častnim zna­kom Lavrice,71 aprila leta 2009 je občinski svet Občine Škofljica sprejel odlok o poime­novanju Ogrinove ulice72 v novem bloko­vskem naselju ob potoku na Lavrici, inve­stitor novega naselja in krajevna skupnost pa sta v njegov spomin mesec dni kasneje zasadila drevo.73 Njegovo življenje se je vr­nilo v zavest kraja in njegovih prebivalcev. Opombe: 1 Morda je vredno opozoriti, da se je na isti dan, v isti župniji rodil še en otrok, ki je prav tako nosil ime Ivan Ogrin. Kasneje je postal znan zidarski mojster v Ljubljani in tudi viden predstavnik Slo­venske ljudske stranke. Prim.: SI NŠAL, ŽA, Krstna knjiga župnije Vrhnika 1870–1894. 2 Prav tam. 3 Rodovnik Kobalovih oziroma Ogrinovih s Stare Vrhnike 10 je do srede 18. stoletja sestavila gospa Ema Goričan s Stare Vrhnike in mi ga za potrebe pisanja pričujočega življenjepisa nesebično posre­dovala. Za potrebe te objave mi je odstopila tudi fotografijo Ogrinove rojstne hiše. Za vse navedeno se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem. 4 Praznik na Lavrici, v: Jutro, 28. 4. 1935, letnik 16, št. 98. (= Praznik na Lavrici). 5 Na podkovski šoli v Ljubljani, v: Slovenski narod, 30. 6. 1886, letnik 19, št. 145. 6 Žal šolska dokumentacija iz časa Ogrinovega obi­skovanja osnovne šole ni ohranjena. 7 Praznik na Lavrici. 8 Univerzitetno mesto, približno 450 km severno od prestolnice Sao Paulo. Tam se nahaja tudi mestni muzej Museu histórico »Aloísio de Almeida«, ki ga vodi direktor Dorival Martins de Andrade, ki nam je posredoval v nadaljevanju citirane vire o delu in ži­vljenju Ivana Ogrina v času njegovega bivanja v Bra­ziliji. Gradivo je prevzela gospa Barbara Tanja Podši­vašek in ga s pomočjo gospe Dagme Ovca, hčere po­kojnega častnega konzula Republike Slovenije Vla­dimirja Ovce, prevedla in ob obisku Slovenije junija 2011 izročila avtorju tega članka. Gospa Podšivašek se je skupaj z družino gospe Ovca celo odpravila v Jaboticabal in naredila nekaj dragocenih fotografij. Vsem navedenim se za neprecenljivo pomoč iskreno zahvaljujem. Brez njih bi »brazilsko obdobje« Ivana Ogrina ostalo zakrito s tančico skrivnosti. 9 Praznik na Lavrici. 10 »Cortume Ogrin«, v: O Atalaya, 17. 1. 1899, št. 601. 11 Prav tam. (Za prevod je poskrbel gospod Stanislav Cikanek, slovenski duhovnik v Londonu, za kar se mu iskreno zahvaljujem.) 12 Casa de Joao Ogrin, v: O Atalaya, 15. 5. 1904, št. 534. 13 Jaboticabal na Exposiçao (Jaboticabal na Razsta­vi), v: O Atalaya, 20. 12. 1908. 14 Prim.: Praznik na Lavrici. 15 Ogrinova zapuščina (hranita jo Ana in Martin Zver iz Ljubljane). Posetnica (vizitka) Joao Ogrin. 16 Iz Brazilije, v: Slovenski narod, 18. 5. 1910, letnik 43, št. 110. 17 SI ZAL, LJU 488, Cod. XX (97), Obrtni register okraja Ljubljana – Okolica. 18 Prim.: Brat Lojze Simčič, v: Jutro: 14. 11. 1940, le­tnik 21, št. 267. 19 Prim.: 60 letnico rojstva, v: Slovenec, 28. 4. 1935, letnik 62, št. 97a. 20 NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Poročna knjiga žu­pnije Borovnica 1921–1964. 21 Prim. nagrobnik družine Ogrin na pokopališču Ljubljana - Rudnik. 22 Po ustnem pripovedovanju Ane Strgar februarja 2011 in Ane Zver novembra 2011. Jože Rotar je na­veden kot padel v boju tudi v prilogi Šolske kronike Lavrica – Daljna vas »Statistični podatki o žrtvah«, ki jo je napisala začasna šolska upraviteljica Franja Benedičič. 23 SI ZAL, LJU 423, Osnovna šola Lavrica, fasc. 1, Šol­ska kronika. 24 Novo šolsko poslopje na Laverci, v: Učiteljski tova­riš, 28. 10. 1926, št. 41, str. 3. 25 Nova strumna sokolska četa, v: Jutro, 22. 6. 1931, letnik 12, št. 141a. 26 Slovenski narod, 6. 8. 1938, letnik 71, št. 175. 27 Lepo slavje sokolske čete na Laverci, v: Slovenski narod, 16. 8. 1938, letnik 71, št. 182. 28 Deset let Sokola na Lavrici, v: Jutro, 8. 8. 1940, le­tnik 21, št. 183. 29 Zadoščenje županu Ogrinu na Laverci, v : Jutro, 17. 7. 1937, letnik 28, št. 164. 30 Prav tam. 31 Prav tam. 32 Prim.: Popolno zadoščenje županu Ogrinu, v: Ju­tro, 7. 12. 1937, letnik 18, št. 284. 33 Dnevne vesti, Župan in dobrotnik občanov, v: Slo­venski narod, 11. 1. 1939, letnik 72, št. 8. 34 Ogrinova zapuščina, Seznam z dne 11. 12. 1942. 35 Ogrinova zapuščina, Obračun o prejemu in izdat­ku denarja iz Ogrinove ustanove. 36 Ogrinova zapuščina, Potrdilo z dne 20. 1. 1956. 37 Člani šolskega odbora so takrat bili: Miha Garbas, Milka Hude, Miha Martinc, Pavel Martinc, Franc Okretič, Boris Simčič, Franc Zupan in zapisnikari­ca Nika Garbas. 38 SI ZAL LJU 423, Osnovna šola Lavrica, fasc. 2, Za­pisniki sej šolskega odbora. 39 Prim.: Stara Vrhnika, v: Slovenec, 1. 7. 1921, letnik 49, str. 146. 40 Darila, v: Slovenski narod, 7. 2. 1919, letnik 52, št. 32. 41 Dijaški kuhinji v Celju so darovali, v: Narodni list: glasilo Narodne stranke za Štajersko, 22. 8. 1912, letnik 7, št. 34. 42 Prim.: Zborovanje okoliških trgovcev, v: Slovenski narod, 23. 1. 1936, letnik 69, št. 18. 43 Prim.: Lepa stanovska svečanost naših gostilničar­jev, v: Slovenski narod, 28. 5. 1938, letnik 71, št. 119. 44 Jutro mu je npr. ob njegovi 60-letnici namenilo obsežen biografski zapis in objavilo celo njegovo fotografijo. Slovenski narod je podrobno poročal o proslavi, ki so jo Ogrinu v čast pripravili sokoli. Slovenec pa je objavil zgolj krajšo vest o obhajanju 60-letnice in nekaj biografskih podatkov. Popolno­ma obratna je zgodba pri njegovem soimenjaku, stavbnem mojstru Ivanu Ogrinu, ki je bil aktiven član SLS. O njem se je na dolgo razpisal Slovenec, Jutro in Slovenski narod pa sta mu namenila zgolj kratko vest. 45 Nova organizacija nacionalne mladine, v: Jutro, 8. 12. 1937, letnik 18, št. 285. 46 Odlikovanja povodom krsta kraljeviča Andreja, v: Slovenec, 21. 8. 1929, letnik 57, št. 188. 47 Poleg nje še Jože Rotar, Franc Jelševar, Rado An­kon, Franc Verbič in Anton Martinc. Prim.: Poroči­lo o dogodkih v šoli in v šolskem okraju v času dru­ge svetovne vojne z dne 1. 6. 1948. Hrani Slovenski šolski muzej: Mapa šole Daljna vas – Lavrica. 48 Prim.: Brezplačna prehrana šolske mladine, v: Slo­venec, 11. 12. 1941, letnik 20, št. 281. 49 Poročilo o dogodkih v šoli in v šolskem okraju v času druge svetovne vojne z dne 1. 6. 1948. Hrani Slovenski šolski muzej: Mapa šole Daljna vas – La­vrica. 50 Lojze Šonc – Tomi: 45-letni jubilej uničenja domo­branske postojanke na Lavrici, v: Naša komuna, 18. 4. 1989, letnik 26, št. 5/6. 51 Veliko in lepo protikomunistično zborovanje na Lavrici, v: Slovenec, 9. 5. 1944, letnik 72, št 106. 52 SI ZAL, LJU 13, Občina Rudnik, fasc. 2, a. e. 94, Dopis šefa pokrajinske uprave – Razpis kolavdacije z dne 11. 1. 1945, št. 71/4. 53 Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije z dne 28. 8. 1945, št. 64. Ponatis zakona je bil obja­vljen tudi v Posebni prilogi 35. številke Uradnega lista Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije z dne 15. 9. 1945. 54 Prav tam, člen 3.a. 55 Odločba Okrajne komisije za agrarno reformo me­stnih četrti okrožja mesta Ljubljana, Razlastitev veleposestva Ogrin Ivana, veleposestnika in trgov­ca, Daljna vas (Lavrica) št. 8, z dne 6. 3. 1946, Agr. ref. 784/46, v: Zapuščina Ivana Ogrina. Fotokopijo odločbe hrani tudi avtor. 56 Prva delitev veleposestniške zemlje v Ljubljani, v: Slovenski poročevalec z dne 30. 1. 1946, št. 25. 57 Na Lavrici so razdelili posestvo trgovca Ogrina, v: Ljudska pravica z dne 29. 1. 1646, št. 24. 58 Fotografije hrani Muzej novejše zgodovine Slove­nije: Delitev zemlje na Lavrici. 59 Tovariš, 1/1946, str. 32. 60 Domači glasovi, Lienz, Avstrija, 21. 2. 1946, št. 32, str. 4: »Na Lavrici so delili zemljo veletrgovca z vi­nom Ogrina. Skupno so razdelili 26 ha obdelovalne zemlje med 12 agrarnih interesentov.« 61 KLO Lavrica, fasc. 2, Zapisnik z dne 31. 10. 1946. 62 KLO Lavrica, fasc. 2, Zapisnik o 2. seji KLO Lavrica z dne 30. 1. 1947. 63 Prav tam, KLO Lavrica NAPROZI dne 25. 6. 1947, št. 774/47. 64 Prav tam, Upravi zgradb in zemljišč MLO z dne 10. 7. 1947, št. 795/47. 65 Prim.: Prinčič, Jože: Povojne nacionalizacije v Slo­veniji 1945–1963, Dolenjska založba, Novo mesto 1994, str. 58–61. 66 Prav tam, str. 88. 67 KLO Lavrica, fasc. 5, Dopis KLO Lavrica z dne 18. 7. 1951, št. 490/51. 68 KLO Lavrica, fasc. 5, Dopisa NAPROZE z dne 18. 10. 1947. 69 KLO Lavrica, fasc. 5, KLO Lavrica NAPROZI dne 25. 6. 1947, št. 774/47. Glej tudi: Dopis Upravi zgradb in zemljišč MLO z dne 10. 7. 1947, št. 795/47. 70 Prim.: Nagrobnik družine Ogrin na pokopališču Ljubljana - Rudnik. 71 Prim.: Krajevni praznik DAN LAVRICE v celoti uspel, v: Glasnik (glasilo Občine Škofljica), 6/2008, str. 9. 72 Prim.: Poročilo s 24. redne seje občinskega sveta dne 21. aprila 2009, v: Glasnik 5/2009, str. 4. 73 Prim.: Posadili hrast v spomin Ivanu Ogrinu, v: Glasnik 5/2009, str. 2, 15–16. Naj opozorimo, da je v navedenem prispevku navedena napačna letnica rojstva Ivana Ogrina. Rojstna hiša Ivana Ogrina, Kobalovega s Stare Vrhnike 10 (foto: Ema Goričan). Ivan Ogrin (drugi z leve) s sestrama Marijo in Frančiško ter z bratoma Jožefom in Francem (foto: Ogrinova zapu­ščina). Prizor iz Ogrinove strojarne v Brazliji v mestu Jaboticabal (foto: O Atalaya z dne 17. 1. 1899, št. 601). Življenje in delo Ivana Ogrina Posestvo na Lavrici, ki ga je Ivan Ogrin kupil leta 1912 (foto: Ogrinova zapuščina). Življenje in delo Ivana Ogrina Zapis ob 10-letnici sokolske čete na Lavrici v Jutru z dne 8. 8. 1940, št. 183. Življenje in delo Ivana Ogrina Stanje Ogrinove ustanove leta 1940 (foto: Ogrinova zapuščina). Življenje in delo Ivana Ogrina Ivan Ogrin po drugi svetovni vojni (foto: Ogrinova zapu­ščina). Življenje in delo Ivana Ogrina Življenje in delo Ivana Ogrina Življenje in delo Ivana Ogrina Anton Fefer IMELI SMO ŠOLO LETENJA Z JADRALNIMI LETALI Vrhnika je znana po živahni športni dejav­nosti, saj se tu že dolgo goji različne vrste športa, od kolektivnih do individualnih. O športnem letalstvu, še posebej o jadralnem letalstvu, ki je že od leta 1947, zlasti pa v začetku petdesetih let kar množično nav­dušilo in pritegnilo vrhniško mladino, pa je znanega prav malo. Zato se nas je nekaj, ki smo tedaj bolj ali manj aktivno sodelovali pri tem športu, zbralo in zapisalo spomine na našo šolo letenja in jih podajamo v na­slednjem prispevku. Zapisali pa smo tudi drobce spominov o drugih zvrsteh športne­ga letalstva, ki smo jih gojili, čeprav se di­rektno ne dotikajo napovedane teme. Mne­nje vseh sodelujočih je bilo, da je prav, da jih omenimo. Vsaka od teh zvrsti bi namreč zaslužila posebno obravnavo. Upamo, da bo ta prispevek koga od udeležencev in po­znavalcev omenjenih zvrsti spodbudil, da o njih napiše kaj več. O ŠPORTNEM LETALSTVU Na Vrhniki je bilo že pred drugo svetovno vojno nekaj zanesenjakov, ki so načrtovali izdelavo letalskega motorja in izdelavo le­tala. Naloge so se lotili, poleg Ivana Prošni­ka, ki je bil strojni ključavničar, še letalski mehaniki Jugoslovanskega kraljevega letal­stva. To so bili: Janko Oblak starejši, Vinko Kraševec in Jože Lešnjak. Do uresničitve žal takrat ni prišlo, ideja pa je ostala in se uresničila pozneje. Mnogi Vrhničani so uspeli kot športni pilo­ti jadralnih in motornih letal, kot piloti ja­dralnih in motornih zmajev, piloti jadralnih padal, balonarji, piloti vojaških in potniških letal, piloti helikopterjev, samograditelji špor­tnih letal, letalski mehaniki, padalci in moj­stri, ki obnavljajo odslužena letala, podobno kot se obnavljajo stari avtomobili. Omeniti moramo še danes zelo dejavno letal­sko modelarstvo, katerega začetki segajo v čas pred vojno in se je zelo razširilo po vojni. Veliko mladih se je takrat vključilo v mode­larske krožke in uspešno izdelovalo modele. Modelarstvo je z razvojem tehnologije gra­dnje in z novimi materiali doseglo v zadnjem času neverjeten napredek. Na Vrhniki je ta panoga jadralnega letalstva že tradicionalna, množična pa je postala po letu 1945. Okrog leta 1951 je zaživelo tudi padalstvo. Organiziran je bil padalski tečaj. 18 mladih Vrhničanov je opravilo prve skoke v Ljublja­ni. Skoki so bili izvedeni iz letala Junkers 52. Uspešna vrhniška padalka v tistem času je bila Slavica Garafol, najmlajši padalec pa Elo Rijavec. Kaj pravzaprav so naštete zvrsti športnega letenja? Na to najbolje odgovorimo s krat­kim opisom. Jadralno letenje je kategorija športnega le­talstva, v kateri piloti letijo z letali brez la­stnega pogona (motorja). Da lahko poletijo, jih je treba dvigniti v zrak. Dvignejo jih lah­ko s pomočjo gumijastih vrvi, pomočjo vitla ali s pomočjo vleka z motornim letalom. V zadnjem času pa se pojavljajo tudi jadral­na letala z vgrajenim motorjem, ki služi za vzlet in vzpon, po dosegu zadostne višine pa pilot motor ugasne in začne jadrati. Motorno letenje je kategorija športnega le­talstva slična jadralnemu letalstvu. Piloti le­tijo z letali z lastnim pogonom (motorjem). Zmajarstvo je kategorija športnega letal­stva, kjer piloti letijo z zmaji brez lastnega pogona – jadralni zmaji, ali z zmaji z la­stnim pogonom – motorni zmaji. Piloti ja­dralnih zmajev vzletajo s pobočja hriba, ki nudi pogoje za tovrstno letenje. Jadralno padalstvo je oblika športnega in rekreativnega letenja, pri katerem se za le­tenje uporablja jadralno padalo, ki deluje na principu vzgona. Tako kot zmajarji tudi pilo­ti jadralnih padal vzletajo s pobočja hriba. Balonarstvo je zvrst športnega letalstva, v kateri piloti skušajo doseči čim večjo viši­no in preleteti čim večje razdalje. Navpični dvig balona omogoča vroč zrak v notranjosti balona, ki ga segrejejo običajno s plinskim plamenom. Za premikanje v vodoravni sme­ri baloni navadno nimajo ničesar, zato so odvisni od vetra. Načrtovanje poleta z ba­lonom je odvisno od smeri vetra. Letenje z balonom se normalno izvaja pri rahlem ve­tru in velikih višinah. Sicer pa je to odvisno od namena poleta. Za turistične polete sta pomembna rahel veter in manjša višina, za doseganje rekordov pa je pomembna pred­vsem velika višina. Letalsko modelarstvo je razdeljeno po pa­nogah, te pa določa pravilnik mednarodne letalske organizacije FAI (Fédération aérona­utique international). Ker so kategorije kar številne, omenimo le kategorije, ki so bolj znane in jih srečamo pogosteje, npr. katego­rija prosto letečih modelov, ki se običajno izdelujejo v šolskih modelarskih krožkih. Kategorija – vezani modeli, popularno ime­novani tudi »U kontrolci«. Takšno ime ima­jo zato, ker je model z žico neposredno po­vezan s pilotom, ki stoji sredi letalnega polja in ga krmili, model pa kroži okrog njega. Sledi kategorija motornih modelov, kot so akrobatska letala, letala – grajena za letenje v termičnih vzgornjikih in druga letala. Nato sledi še kategorija modelov letal s po­sebnimi zahtevami, kamor spadajo vsi mo­deli, ki jih ni mogoče uvrstiti v prej naštete kategorije. Na kratko lahko rečemo, da pri tej zvrsti športnega letalstva govorimo o več oblikah, od letečih jadralnih modelov, motornih mo­delov, letečih modelov pravih letal, do maket in tako naprej. Izdelava modelov je zahtev­na. Odvisna je od izbire modela, ki ga želimo izdelati oz. cilja, ki ga želimo z njim doseči. Za razliko od prej naštetih oblik letalstva, ko piloti z letalom letijo, pri tej zvrsti piloti ne le­tijo, temveč s tal upravljajo letenje modelov. LETALSKI KROŽEK NA VRHNIKI V Sloveniji je bilo po letu 1945 ustanovlje­nih veliko število Aero klubov, v katerih je bilo mogoče priti do potrebnega znanja za pilotiranje bodisi jadralnih bodisi motor­nih športnih letal. Tako je bil tudi na Vrhniki leta 1947 pod okriljem Aero kluba Milan Hudnik, Ljublja­na ustanovljen Letalski krožek.1 Pobudo za njegovo ustanovitev je dal Miloš Rijavec. Letalo za šolanje, to je letalo VRABEC, so kmalu po ustanovitvi krožka pripeljali iz Ljubljane. Prostor za hrambo so pripravili v zgradbi Impeksa. Prostor v Impeksu je bil primeren, ker je bilo predvideno vadbišče na hribu Hruševca, in sicer na podnožju hriba za začetek in na severovzhodnem pobočju in na vrhu za nadaljevanje šolanja. Poleg letala smo dobili tudi opremo za vzle­tanje, in sicer za vzletanje jadralnega letala s pobočja hriba. Kakšna je ta oprema, in kako se izvede vzlet letala? To je gumijasta vrv, sestavljena iz dveh kra­kov, ki sta na enem koncu spojena in zaklju­čena z obročem, ki se zatakne na kavelj v nosu letala. Pred vzletom se na vsak krak te gumijaste vrvi, ki je položena pred letalom v obliki črke V, razporedi 5 do 8 ljudi, ki na znak učitelja začno kraka napenjati. Ko sta dovolj napeta, se sprosti zanka na repu letala, ki je letalo zadrževala v času napenjanja vrvi. Sila, ki jo povzroči napeta gumijasta vrv, ko se sprosti, »izstreli« letalo v zrak. Obroč na koncu krakov vrvi, ki je zataknjen v kavelj na nosu letala, se avtomatsko iztakne in tako letalo neovirano vzleti. Oprema za letenje in oprema za vzletanje je bila torej tu. Potreben je bil le še učitelj, ki bo dajal potrebna navodila pilotu učencu, moštvu na gumijasti vrvi in osebi, ki bo na repu letala upravljala z napravo za zadrževa­nje letala v času napenjanja gumijastih vrvi. Učitelj mora biti pilot, ki je usposobljen za šolanje. Na Vrhniki glede poučevanja ni bilo problema, saj je bil pobudnik ustanovitve krožka Miloš Rijavec že izšolan in izkušen pilot za motorna in jadralna letala. On je pre­vzel vodenje našega šolanja. Kandidatov za članstvo v krožku in za učenje pilotiranja je bilo veliko, a kljub temu se je zdelo prav, da se z letalom izvede »promocijski« polet, ki naj bo obenem tudi preizkusni. Odločeno je bilo, da se promocijski, poizkus-ni in sploh prvi polet na Vrhniki izvede z vzhodnega pobočja Grilcovega griča. Polet naj izvede pilot Miloš. Predvideno je bilo, da bo letalo poletelo naravnost proti Gro­garjevem dolu. Tam bo nekoliko spremenilo smer, poletelo naj bi proti Industriji usnja, pristanek pa je bil načrtovan za pokopali­ščem na Košutovih njivah. Tako se je poleti 1947 v lepem sončnem po­poldnevu na mestu, predvidenem za vzlet, zbrala množica ljudi, mladih in starih. Teh, ki so bili potrebni za izvedbo poleta, in onih, ki so z zanimanjem spremljali doga­janje. Letalo in opremo za vzletanje so do pobočja pripeljali, naprej pa je bilo treba vse ročno prenesti do mesta, določenega za vzlet. Po vseh pripravah in uspešno napetih gumijastih vrveh je sledilo povelje »spusti«. Letalo je poletelo in po nekaj sekundah izgi­nilo iz zornega polja opazovalcev, ki so bili na mestu, od koder je letalo poletelo. Vsi so bili prepričani, da bodo lahko opazovali ce­loten potek poleta do pristanka na njivah, ki so bile s tega položaja vidne. Kaj se je zgodilo? Letalo naj bi imelo glede na položaj mesta vzleta dovolj višine, da preleti Grogarjev dol, glavno cesto, rob pokopališča in pristane, kot je bilo predvideno. Napako so povzroči­le nepredvidene razmere nad Grogarjevim dolom. Tam je zračni tok, namesto da bi se dvigal, padal, kar je povzročilo izgubo viši­ne, potrebne za načrtovani let. Pilot je takoj ocenil, da mu bo zmanjkalo potrebne višine za načrtovani let, in da bo namesto na nji­vah končal polet pri hišah na Partizanskem klancu, kar pa bi bilo lahko usodno za le­talo in zanj. V hipu se je odločil in obrnil letalo za 180 stopinj, tako da je letelo nazaj proti vzletišču. Na zahodnem pobočju Gro­garjevega dola je našel majhno jaso, usmeril letalo tja in tam tudi pristal. Pristanek ni bil najbolj nežen, saj je bila jasa majhna in po­vrh še na strmini, tako da je bil pristanek izveden proti strmini. Vse se je srečno končalo, le trup letala je bil nekoliko poškodovan. Poškodba je bila od­pravljena v nekaj urah. Počakati je bilo treba le še dan ali dva, da se je lepilo dobro posuši­lo in letalo je bilo pripravljeno za nov polet. V naslednjih dneh se je šola letenja pričela za prvih 12 kandidatov na predvideni loka­ciji pod Hruševco. Kandidat je moral najprej pri drsenju po tleh obdržati letalo v vodo­ravnem položaju, vsak nagib letala je moral popraviti s pomikom krmilne palice v na­sprotno stran nagiba. Za obvladovanje tega manevra je zadostova­lo od 3 do 5 drsnih poletov. Naslednja stopnja je predvidevala kratek skok letala. Letalo se je odlepilo od tal, se dvignilo za meter ali dva, letelo vodoravno, nato pa varno pristalo. Pri tem poletu je mo­ral kandidat uporabiti poleg prečnega krmi­la tudi višinsko krmilo in po potrebi tudi smerno krmilo. Za obvladovanje tega manevra je bilo po­trebnih 5 do 8 skokov. Sledili so poleti s strmine, ki je bila na polo­vici pobočja Hruševce. Mesto je bilo izbra­no, ker je imelo primerno višino in zato ker je imelo obliko police. To so bili za začetnike pilote že poleti, ki so zahtevali uporabo vseh krmil (prečnega, smernega in višinskega), oceno hitrosti, ki je še dovoljevala polet ter odločitev o pravo­časnem pristanku. Pri teh poletih so učenci dobili občutek za letenje, dobili so občutek, kako se letalo odziva na krmiljenje, kar je prav poseben občutek, ko spoznaš, da te le­talo uboga. Za obvladovanje tega manevra je bilo potreb­nih do 10 poletov. In končno polet iz vrha Hruševce! Pri teh poletih je bilo treba uporabiti vse pridoblje­no znanje iz prejšnjih vaj, dodatno pa je bilo treba izvajati tudi zavoje. Teh poletov so se vsi učenci najbolj veselili. Ko je učitelj konč­no odločil, da je učenec obvladal polet do popolnosti in s tem končal prvo stopnjo šo­lanja, je večini bilo kar žal, saj so bili poleti z vrha Hruševce za njih končani. Še nekaj besed o naših učiteljih. Prvi je bil Miloš Rijavec, drugi pa Mitja Kunaver, ki je prihajal iz Ljubljane. Oba sta bila izredna člo­veka, izredna tovariša. Mitja je pozneje v le­talski nesreči v Karavankah izgubil življenje. V tistem času je bilo kar nekaj letalskih ne­sreč, ki so se tragično končale. Vsi, ki so se ukvarjali z letalstvom, so to dobro vedeli, toda vsi so vztrajali. Ljubezen do letenja je bila večja od strahu pred nesrečami. Tudi pri usposabljanju na Vrhniki so se do­gajale nerodnosti, ki pa so se na srečo vedno končale brez resnejših posledic. Običajno jo je skupil Vrabec. Sledilo je brušenje, krpa­nje, lepljenje in počitek učencev za dan ali dva, nato se je letenje nadaljevalo do nasle­dnje nerodnosti. Sicer pa je šolsko letalo VRABEC bilo zasno­vano tako, da je ob pravilni nastavitvi letelo sámo, ob predpostavki, da pilot ni počel ni­česar, seveda pa je to veljalo samo za prve »polete«. Ko se je letalo sestavilo, so bile izvršene potrebne nastavitve krmilnih naprav in te­žišča. Težišče je bilo navadno nastavljeno na težo pilota 50 kg. S tako nastavitvijo je letalo le­telo z nosom, obrnjenim proti zemlji pod takim vpadnim kotom, ki je zagotavljal po­trebno hitrost. Problem je nastal, če je bil pilot prelahek. V tem primeru je bil vpadni kot manjši od potrebnega in letalo ni dose­glo potrebne hitrosti za letenje. Problem je rešil Branko Uršič, ki se je domislil, da lahko manjkajočo težo dopolni z vrečo pe­ska, ki jo je namestil na sedež letala. S tem je bil rešen problem vseh prelahkih učencev. Kljub temu da je naše šolsko letalo bilo spo­sobno leteti samo, pa je za pravilen prista­nek le bilo treba nekaj storiti. V primeru, ko učenec ni ravnal pravilno, se je zgodilo, da je letalo namesto na smučki pristalo z za­pičenim kljunom v mehki močvirni zemlji. Pilot je pri tem obvisel na pasovih, s kateri­mi je bil privezan na sedež v letalu. Na srečo se je vedno srečno končalo, s sme­hom in z zbadljivkami kolegov, a brez privo­ščljivosti. Bilo je le opozorilo na previdnost, kajti naslednjič se lahko kaj podobnega pri­meri tudi njim. Koliko kandidatov je obiskovalo tečaje in koliko jih je končalo prvo stopnjo, to je »A« izpit jadralnega pilota na Vrhniki, ni točno znano. Lahko pa z gotovostjo ocenimo, da je bilo število uspešno opravljenih »A« izpi­tov od 25 do 30. Nekaj vrhniških učencev je nadaljevalo šo­lanje na letališču v Ljubljani, nekateri na le­tališču Lesce in nekateri v centru jadralne­ga letalstva v Vršcu. Vsi so dosegli najmanj »C« izpit jadralnega pilota, nekateri tudi več (aero zaprega, »zvanični C« itd.). Naj omenimo le nekatere: Vinko Sladič v Vršcu, Franc Petrovčič v Ljubljani, Vršcu in na Lescah, Tone Oblak v Vršcu, Tone Fe­fer in Rado Ogrin v Ljubljani, Janko Oblak v Ljubljani, Vršcu in Rumi. Janko Oblak je dosegel vse kategorije jadralnega pilota in športnega motornega pilota. Postal je pilot vojaških motornih letal in je še danes akti­ven v športnem letenju.2 Na koncu naj še omenimo, da smo člani krožka, poleg šolanja letenja, izdelovali tudi jadralno letalo Čavka. V ta namen smo dobili od Aero kluba Ljubljana že izdelano kabino, izdelati je bilo potrebno še trup, kri­la in rep. Prostor za delo smo dobili v stari šoli. Dela smo se lotili resno. Pri tem se je najbolj izkazal naš kolega Nartnik, ki je bil po poklicu mizar in je delal v delavnici pri mizarju Brenčiču. Treba je bilo nabaviti suh les primerne kakovosti, t. i. resonančni les, to je les, ki ima goste in ravne letnice, da se ne cepi. Pri tem nam je bil v veliko pomoč odličen poznavalec lesa in poznejši vodja proizvodnje v tovarni letal Letov v Ljubljani, naš sokrajan Ferdinand Drašček. Letala nismo dokončali zaradi neznanega vzroka. Smo pa vse, kar je bilo izdelano in preostali material, odpeljali nazaj v Ljublja­no v Cekinov grad, kjer je bilo letalo dokon­čano in je bilo predano na letališče Ljublja­na. Nekateri naši učenci, ki so nadaljevali šolanje na ljubljanskem letališču, so s tem letalom tudi leteli. Pri pripravljanju prispevka so sodelovali: Vinko Sladič, Franc Petrovčič, Branko Uršič in Janko Oblak. Vsem lepa hvala. Še posebna zahvala pa Nuši Merlak, ki je poleg podatkov prispevala večino v prispevku objavljenih fotografij iz bogate zapuščine njenega brata Miloša Rijavca, staroste jadralnega letalstva, zmajarstva in modelarstva na Vrhniki, pilo­ta športnih, jadralnih in motornih letal. Opombe: 1 Klub letalcev Vrhnika in njenih 50 let. Naš časopis, Vrhnika, december 1997. 2 Gašper Tominc: Na obisku pri graditelju letala jane­zu Oblaku (26. 3. 2005) http: www.vrhnika.si/php/novice id_novica = 4620 (Prebrano 27. 3.2005) Gašper Tominc, Nekdanji Vrhničan je prejel častni znak. Janko Oblak odlikovan. Naš časopis, 29. marec 2010, str. 2. Modelar Janez Koprivnikar s svojim jadralnim mode­lom (okrog leta 1941). Start jadralnega zmaja. Vlek jadralnega letala z motornim letalom. Balon pred vzletom. Imeli smo šolo letenjaz jadralnimi letali Po tekmovanju modelarjev v Celju. Prvi z leve je vodja Janko Oblak, med tekmovalci so: Fredi Vihtelič, Smr­tnik in njegova sestra, Grega Šteblaj, Tomaž Oblak in še nekateri neidentificirani. Modelarji s svojimi modeli na barju pri Blatni Brezo­vici. Modelarji z modeli na daljinsko vodenje. Od leve proti desni stojijo: Janko Srše, Marjan Smrtnik mlajši, Mar­jan Smrtnik starejši, neidentificiran, Andrej in Janez Dobrovoljc ter Vlado Korda. Miloš Rijavec s svojim modelom motornega letala (okrog leta 1953). Model motornega letala, za katerega je bila namesto smrekovega lesa uporabljena balza (lahek les, lažji od smrekovine). IMELI SMO ŠOLO LETENJAZ JADRALNIMI LETALI Pogled na letalo in moštvo na gumijasti vrvi pred vzle­tom. Na sliki so (spodaj od leve proti desni): zadaj na repu Jože Leskovec (Poštarjev), sledijo: Neda Novak, Janko Oblak, Smiljan Ogorelec, Rado Ogrin, Niko Šušteršič, Stane Šventner, Drago Radoš, zadnji v tej vrsti neiden­tificiran, pod krilom Milan Knez, na sedežu letala Janez Mesec (Kokalov), poleg njega neidentificiran (foto: Miloš Rijavec). Na sliki je prikazano mesto pilota na letalu Vrabec in privezovanje z varnostnimi pasovi. Prevoz letala Vrabec iz mesta šolanja nazaj v »hanger« Impeks. IMELI SMO ŠOLO LETENJAZ JADRALNIMI LETALI Tone Oblak na šolanju v Vršcu poleti 1955 (foto: arhiv družine Oblak). "Lična letačka knjižica pilota-jedriličara" (Savezni odbor za sportsko vazduhoplovstvo) (foto: last Vinko Sladič). IMELI SMO ŠOLO LETENJAZ JADRALNIMI LETALI Janko Oblak po poletu na ljubljanskem letališču, 1953. ­­­­­Olga Pivk VRHNIŠKE OPEKARNE Osnovna pogoja za nastanek opekarskih obratov sta bila dovolj obširno nahajališče ustrezne gline in okoliški gozdovi, ki so zagotavljali kakovostna drva za kurjavo. Zaradi manjših stroškov prevoza so bili opekarski obrati pogosto ob plovnih rekah. Vrhniška okolica je imela vse te pogoje. Ne­koč so si, kot vedo povedati nekateri, ljudje na Barju kar sami pripravljali opeko, ki so jo potrebovali za gradnjo svojih domov. Počasi pa se je začela tudi obrtna izdela­va opekarskih izdelkov. Številni požari so povzročili, da so lesene hiše začeli nado­meščati z zidanimi, leta 1812 je bilo prepo­vedano popravljanje streh z deskami. Iz te prepovedi niso bile izvzete niti skodlaste strehe. Če je bilo strešno ogrodje prešibko za obremenitev z opečnimi strešniki, so ga morali nadomestiti z novim, močnejšim.1 Na Vrhniki je bilo več opekarn (cegunc), naj­večji sta bili v lasti Kotnikov in Jelovškov. Le-ti sta bili, poleg opekarn v kamniškem okraju in ljubljanski okolici, med prvimi podjetji te pa­noge na Kranjskem.2 Znana opekarska imena na Vrhniki so bila še Frölih (Frelih), Gregorka (Šemrl), Petrič (Marolt), Ogrin in drugi. Tehnologija Glino so kopali ročno. Potem, ko so je še prej v jami steptali in premečkali z nogami, so jo prepeljali s samokolnicami do »planel«. Tam so jo »prešvarali«, tj. z deskami stlačili in nato pokrili. Opeko so sušili na prostem tako, da so jo skladali eno poleg druge, po­zneje so jo postavili po robu, in ko je bila dovolj suha, so jo skladali v zidove. Strešno opeko so sušili v sušilnih lopah. Žgali so jo v poljskih pečeh, ki so jih kurili z butarica­mi ali pa s šoto, ki so jo dobavljali Ižanci. Šoto so do peči vozili s posebnimi samokol­nicami, t. i. šolaricami.3 Delo je bilo večinoma ročno, zato je bilo po­trebno zaposliti precej ljudi. Čez zimo so jih za kopanje gline potrebovali do 70, v sezoni pa tja do 170 ljudi. Opeko so delali »modlar­ji«. Delavec je izdelal na dan do 3000 kosov zidakov oz. 2000 kosov strešnikov. Izde­lovali so zidak velikega formata in ročni bobrovec. Delali so tudi t. i. »zvonar«, ki je služil za kalupe pri vlivanju zvonov, in po­sebno opeko, imenovano »sims«, ki je bila dolga 25 col. Delavski red za opekarne je prepovedoval zaposlovanje otrok, mlajših od 14 let. Mla­doletni otroci – mlajši od 16 let – in ženske so smeli opravljati le lažja dela, tj. odna­šanje in zlaganje opeke. Prav tako jih niso smeli uporabljati za nočno delo. Otrokom do 18 leta starosti je bilo treba zagotoviti potrebni čas za obiskovanje obstoječe obr­tne ali nedeljske šole.4 V opekarnah so delali opekarski delavci, de­lavci pri strojih, kurjači, delavci za skladanje, uvažanje in izvažanje opeke, delavci v ilov­nici, težaki. Kurjači (ringarji) pri krožni peči so delali v dveh izmenah: nočni in dnevni. Delovni dan (žernada) je bil razdeljen na štiri četrtine. Delali so od zore do mraka, od leta 1907 dalje pa od šeste ure zjutraj do pol sedme oz. sedme zvečer z enournim opoldanskim odmorom ter dvakratnim od­morom po četrt do pol ure. Po potrebi se je ta čas lahko tudi podaljšal, vendar največ za tri dni v enem mesecu. Veliki prazniki so bili dela prost dan, prav tako nedelje. Je bilo pa ob nedeljah dovoljeno opravljati vzdrževalna dela, ki se niso mogla opraviti ob delavnikih zaradi nevarnosti za delav­ce, nadzorovati obrtne naprave, vzdrževati žgalne peči; odrasli moški pa so lahko dve uri pripravljali glino. O nalogah so delavce poučili nadzorniki, ki so tudi nadzorovali njihovo delo in jih po po­trebi okarali, če kaj ni bilo v redu opravljeno, vendar pri tem niso smeli uporabljati psovk. Prav tako so se morali delavci spodobno in do­stojno vesti, se izogibati prepirov in pretepov in biti poslušni nadrejenim. V delovnem času je bilo prepovedano pitje alkoholnih pijač in kajenje v obratnih prostorih. Orodje, ki jim je bilo izročeno, so morali dobro vzdrževati ter uporabljati predpisane varnostne naprave. Delavski red je moral biti obešen na vidnem mestu in vsi so morali biti z njim seznanjeni. Frelihova opekarna Leta 1895 sta Teodor Frölich, pivovarnar na Vrhniki, in Carl Höllerl, gradbenik z Dunaja, ustanovila delniško družbo za žganje ope­ke in trgovanje z njo.5 Sicer pa je bil Frölich (Frelih) tudi lastnik Prve kranjske ekspor­tne pivovarne na Vrhniki T. Frölich, ki je delovala od leta 1887.6 Leta 1908 je bila sicer pod imenom Prva kranjska izvozna Pivovar­na in sladarna Vrhnika izbrisana iz obrtne­ga registra, vendar so še naslednje leto imeli svoj pivotoč na veselici, nekaj let kasneje pa so oglaševali prodajo sladne moke Sladolin za pecivo.7 Vse pivovarne na Kranjskem je v dvajsetih letih 20. stol. prevzela Pivovarna Union. Zaradi tega so nehale obratovati. Med obema vojnama so za nekaj let prosto­re uporabili za izdelavo konzerv: leta 1920 družba Konzervne tovarne in od leta 1924 Konzervna tovarna Globus,8 starejši prebival­ci pa se spominjajo predvsem Tovarne kon­zerv Impeks. Danes je od vseh stavb ohra­njena samo še stanovanjska stavba nekdanje pivovarne, ki pa je tudi v slabem stanju. Vse drugo so po drugi svetovni vojni podrli. Opekarna Gregorka (Šemrl) Prvi lastnik opekarne, ki se je nahajala na področju današnjega ribiškega doma v Si­nji Gorici, je bil Franc Gregorka. Kdaj toč­no so začeli s to obrtjo, ni znano, je bil pa z domačo opeko zidan kozolec, ki je nosil letnico 1823, a ga je po drugi svetovni vojni dala nova oblast porušiti, čeprav je bil spo­meniško zaščiten. Imel je 6 stebrov. V enem izmed njih je bila lina s sv. Florjanom, ki ga je napravil Pustovrh. Hišo so zgradili leta 1845, hlev pa leta 1864. Kašča je bila prekri­ta z bobrovcem in je ostala edina nepoško­dovana v požaru, ki je v 1. pol. 19. stol. za­jel Sinjo Gorico.9 Opekarno je od Gregorke odkupil Valentin Acceto, zidarski mojster iz Ljubljane. Poleg nje je leta 1896 zgradil novo zgradbo za delavce in hlev.10 Opekarna Petrič-Žitko (Marolt) Na posestvo Žitkovih se je priženil dr. Jan­ko Marolt, ki se je oženil z domačo hčerjo Marijo Petrič. Domačija, ki se je nahajala ob Ljubljanici v Verdu, je bila premožna. Poleg treh hiš so imeli še žago, mlin in do leta 1911 opekarno.11 Ogrinova opekarna V bližini današnje gostilne Nibi so imeli svoj dom in opekarno Ogrini, ki so se po vr­nitvi iz Amerike začeli ukvarjati s to obrtjo. Franc Ogrin iz Sinje Gorice je leta 1931 pri­javil prosto obrt izdelovanja opeke v Veliki Ligojni s stojiščem na Sapu št. 33. Njihova opeka je bila med cenejšimi in ni imela mo­nograma na opekah. Ko ni več šlo, so si poi­skali delo pri Jelovšku.12 Jelovškova opekarna Ignac Marko Jelovšek (1815–1887), ki je bil nekaj časa tudi vrhniški župan, je leta 1850 prevzel po očetu domače posestvo in hišo »pri Jelovškovih« na Vrhniki št. 183 ter žago in mlin.13 Na levi strani Ljubljanice, na Toj­nicah, pa je zrasla opekarna, ki je bila ko­nec leta 1869 vpisana v register posameznih tvrdk pri Zbornici za trgovino, obrt in indu­strijo.14 Leta 1861 je Ignac zaprosil za najem parcele ob Ljubljanici v Trnovem v Ljublja­ni, na kateri bi postavil skladišče za opeko. Prošnjo je mestni svet obravnaval na svoji seji in kljub nekaterim pomislekom, češ da mora ostati prostor ob trnovskem jezu prost zlasti v času košnje, dovolili najem parcele v velikosti 50 kvadratnih klafter za 10 let.15 Sprva je vse delo v opekarni potekalo ročno. Leta 1899 je dala tedanja lastnica Marija Jelo­všek, žena Ignaca, na parcelni št. 2719/1 po­staviti Hoffmanovo krožno peč na 14 celic. Na komisijsko obravnavo, ki si je ogledala novo pridobitev, so bili povabljeni tudi sosedje: Teo­dor Frölich, Karl Mayer in Johan Oblak.16 Od leta 1903 je po smrti svojega brata Maksa, ki je po materi prevzel posestvo, opekar­no vodil Karel Franc Jelovšek (1862–1911). Bil je tudi načelnik oskrbništva podobčine Verd. S Francem Kotnikom sta predlagala ustanovitev Ognjegasnega društva v Verdu, ki se je tako odcepilo od vrhniškega. Obe družini sta tudi sicer na razne načine pod­pirali društvo; Jelovški so mu npr. podarili prvi avto.17 V Karlovem času so opekarno opremili z obdelovalnimi stroji na parni pogon in nato prizidali še žago. Pred začetkom delovanja so stroje blagoslovili, o čemer je poročal Slo­venec: Včeraj teden je g. dekan L. Gantar ob asistenci obeh kaplanov blagoslovil novo po­stavljene stroje na sopar pri znani opekarni g. Karola Jelovšeka. Veliki stroj je po najno­vejšem sistemu izborno izdelan, na ta način prvi na Kranjskem; drugi stroji za predelova­nje zemlje in izdelovanje opeke izvrstno delu­jejo. Temu podjetju moramo čestitati, kakor se je pri otvoritvi g. podžupan Karol Majer izrazil: Na domači zemlji, z domačo zemljo – domačinom zaslužek.18 Leta 1909 je dobil naziv c. k. dvorni zalo­žnik, ki ga je po njegovi smrti podedovala žena Ivana. Za njo sta leta 1914 postala na­slednika Opekarne in parne žage Karol Je­lovšek njegova mladoletna sinova Josip in Rupert, ki ju je kot njun varuh zastopal Vrh­ničan Simon Ogrin, posestnik in akademski slikar. Naslednje leto se je ime firme spre­menilo v Opekarna, od leta 1921 pa je spet delovala tudi parna žaga. Imetnika firme sta bila Josip (1898–1937) in Rupert (1900–1963), vendar je Rupert prevzel posle šele po brato­vi smrti.19 Zaposlene so imeli 3 uradnike, 20 stalnih in 50 sezonskih delavcev.20 Da je Rupert lahko začel delati, si je moral najprej pridobiti obratovalno dovoljenje za obrat, ki je obsegal opekarno, kurilnico s strojnico in peč. Poleg tega je bilo še osem šup, ki so jih uporabljali za shrambo in su­šenje opeke. V dveh stanovanjskih zgrad­bah so bila stanovanja za delavce in v sta­novanjski zgradbi na Švabičevi 3 pisarniški prostori. V oddelku za izdelovanje opeke so imeli nameščen stroj kolodrobnik, stroj za izdelovanje zidakov, 2 stroja za izdelovanje žlebakov in stroj za izdelovanje strešne ope­ke. V prvem nadstropju je bil stroj za mle­tje ilovice. Vse to je poganjala lokomobila z močjo 50 konjev in parni kotel s 60 m2 ogre­valne površine. V nadstropju in podstrešju so sušili strešno opeko, ki so jo z dvigalom potegnili gor, zidake pa so sušili kar na pro­stem v lopah.21 V strojnici je bil nameščen tudi dinamo, ki je proizvajal tok za domačo uporabo in še eden za pogon vozičkov, s ka­terimi so prevažali glino v obrat. V posebni zgradbi je bil elektromotor, ki je poganjal motovilo in v ilovni jami električno črpalko. Med vsemi objekti je bil speljan poljski tir, po katerem so prevažali material. Delavci so hodili na delo v opekarno iz Sinje Gorice po brvi čez potok Tojnica in skozi to­polov drevored, ki je vodil do opekarne. Pri pripravi nasada (1910) je sodelovalo Olepše­valno društvo Vrhnika, kateremu je nekaj let predsedoval tudi Josip Jelovšek.22 Delo­vodja opekarne je bil Blaž Podobnik iz Sinje Gorice, ki ga je nasledil Franci Sajovic. Ope­ko so prevažali s čolni do Ljubljane; ko pa je bila zgrajena lokalna železnica na Vrhniko, z vozovi do železniške postaje. Za praznike so s čolnom delavci poromali na sv. Ano pri Podpeči. Delo v opekarni je bilo sezonsko, od pomladi do jeseni, v zimskem času so delali na žagi. Vrhniška opeka je bila zelo cenjena. Veliko so jo porabili pri popotresni obnovi Ljublja­ne, uporabili pa so jo tudi pri izdelavi fasade današnje zavarovalnice Triglav, Narodne in univerzitetne knjižnice, Plečnikove cerkve sv. Mihaela na Barju, opečnih stebrov v cer­kvi sv. Frančiška v Šiški itd. V začetku aprila 1948 so opekarno, ki je bila takrat uradno še Jelovškova lastnina, prenesli iz uprave OLO Ljubljana okolica pod upravo Glavne direkcije industrije gradbenega mate­riala LRS pri Ministrstvu za gradnje LRS.23 V primopredajnem zapisniku je navedeno, da gre za kompleks opekarne in parne žage in ze­mljišč, ki se izrabljajo za pridobivanje gline. Podjetje ima peč na 14 celic z mesečno ka­paciteto 400.000 opečnih izdelkov. Pogon je električni, strojno opremo pa sestavlja agre­gat za zidak, polžaste stiskalnice za strešnik in stiskalnice za žlebak. Izdelujejo zidak, votlak, bobrovec (ročni in strojni), stiskan žlebak in tlakovce. Transport od strojev opra­vljajo delno z vagoneti po tirih in delno s sa­mokolnicami, strešnik in votlak pa dvigajo z dvigalom v nadstropja nad strojno delavni­co. Zidak sušijo v gričih in kozolcih, strešnik in votlak pa v poletvenih lopah. Nad krožno pečjo ni sušila. Zaradi izredno mešanega materiala v gli­nokopu je potrebno kopati ilovico pozimi, jo premešati po plasteh in prezimiti v pokritih prostorih. V ta namen gradi podjetje 80 m dolgo lopo. Material iz jame prevažajo z vagoneti, ki jih vleče vlačilec na jekleno vrv in ročno. Vozni park podjetja sestavlja 6 težkih voz brez vprege. Prevoz do 600 m oddaljene žele­zniške postaje Vrhnika opravljajo tudi najeti vozniki. Za leto 1948 je planirano 3.000.000 žganih izdelkov: zidakov in strešnikov. Da se bo žga­nje opeke lahko nadaljevalo tudi v zimskih mesecih, je treba produkcijo surove opeke dvigniti na 3.500.000 kosov. Opekarna je začela obratovati 15. aprila, peč pa naj bi predvidoma zakurili 15. maja, ker je potreb­na popravila. Poročila o delu naj podjetje pošilja Glavni direkciji za gradbene materiale in Ljubljan­skim opekarnam, te pa bodo na podlagi tega izpolnjevale za republiške organe predpisane obrazce tudi za opekarno Jelovšek. Poleg lastnika so v opekarni zaposleni 3 na­meščenci (2 ženski in 1 moški), ter 35 delav­cev (22 moških in 13 žensk, od tega je bilo 6 priučenih in 3 kvalificirani). Jelovšek je ponudil Ljubljanskim opekar­nam svojo opekarno z vsem inventarjem in zemljiščem za pridobivanje gline v zakup, vendar so mu po kratkem postopku podjetje nacionalizirali. Poskusil je obdržati vsaj sta­novanjsko hišo, hlev, kmetijska zemljišča in konje, a je dobil odgovor, da nepremičnine tvorijo celoto, ki omogoča obratovanje ope­karne, prav tako konji. Februarja 1949 je opekarna Jelovšek postala del Ljubljanskih opekarn. Kotnikova opekarna Jurij Kotnik (1775–1836) z Mirk se je janu­arja 1798 oženil z Mico Borštnik iz Verda. Bil je zelo podjeten. Skupaj s sovaščanom Jakobom Kettejem je imel v lasti opekarno na desnem bregu Ljubljanice, na Okopaj`nc (ledinsko ime: Ledina-Okopanica). V tej opekarni sta bili dve peči in pri njima je od pomladi do jeseni delalo petnajst do dvajset oseb, ki so v 6–10 žgalnih terminih, naredili 100.000–150.000 kosov, deloma zidnih, de­loma strešnih opek. Za to so porabili 60–80 kubičnih klafter lesa za kurivo.24 Jurij je umrl leta 1836, posest in opekarno pa je prevzel sin Jožef (1804–1858). Po nje­govi smrti je postal lastnik sin Franc (1828–1890), ki je tudi na račun opekarne dobro obogatel. Propad furmanstva in obrti, ki so bile s tem povezane, je pomenil veliko poce­ni delovne sile. Navadno opekarno z dvema pečema, ki je bila zgrajena v začetku 19. stoletja, so proti koncu stoletja povečali in modernizirali za­radi povečane potrebe po opeki v Ljubljani in okolici po potresu leta 1895 in ker je bilo tudi dovolj kvalitetne gline na licu mesta. Opremili so jo s Hoffmanovo krožno pečjo, katere princip delovanja je temeljil na tem, da je ogenj krožil po celi dolžini žgalnega kanala. Specializirali so se predvsem za iz­delovanje strešne opeke. Strojne naprave, ki jih je poganjal parni stroj z močjo 60 konjev, so bile narejene tako, da bi v primeru potrebe lahko z njimi izdelali tudi dvakrat več opeke kot običajno. Stroje je bilo treba ročno polniti z glino, ročno rezati izdel­ke in jih ročno jemati iz stroja ter prelagati na samokolnice. S samokolnicami in z vagoneti so prevažali glino, surove in žgane izdelke. Gosta mreža prog je bila razpeljana po ze­mljišču tako, da je olajšala prevoz opeke do Ljubljanice, kjer so jo naložili v skladovnice in nato s čolni prepeljali v Ljubljano. Precej­šnje upanje za večji zaslužek jim je zbujala tudi gradnja lokalne železnice Ljubljana–Vrh­nika, po kateri bi lahko opeko prevažali tudi na oddaljene trge. Takšna opekarna je potrebovala veliko de­lavcev, ki pa so izdelali razmeroma malo končnih izdelkov. Ker pa sta bila delovna sila in transport poceni, se je to vseeno iz­plačalo. Stroje so kupili na Koroškem. Skupaj z nji­mi je leta 1898 prišel v Verd tudi Johan Ro­senwirth, ki je postal delovodja pri Kotniku in se je kasneje oženil z Marjano iz Horjula. Za njim je prevzel delo v opekarni sin Ivan. Po nekaterih podatkih naj bi skoraj isto­časno kot opeko začeli izdelovati tudi par­ket25, vendar je prvi vpis parketarne v regi­ster obrti šele leta 1895.26 V opekarni je bilo zaposlenih približno 100 ljudi, ki so delali pa 14 ur dnevno. Pričeli so ob 5. zjutraj, čez dan so imeli 3 odmore za malico in ok. 8. ure zvečer so zaključili z delom. Mezda je znašala 76 krajcarjev na dan, delavci so jo dobili vsako soboto zvečer na Kotnikovem domu v Verdu. Ko je Franc leta 1890 umrl, je bil Karel (1875–1910) še premlad za prevzem podjetja, zato je bila njegova zastopnica mati Marija Ko­tnik, prokurist je bil Josip Lenarčič. Deset let kasneje je posle v tvrdki Opekarna in to­varna za parket Franc Kotnik prevzel Karel, za njim pa Josip Lenarčič, ki je bil poročen z njegovo sestro Ano. Domača lesna industrija je dajala pogonsko silo tudi opekarni, v kateri so izdelovali roč­no in strojno rezane zidake različnih veliko­sti, votle zidake, različne velikosti fasadnih opek, bobrovec in zarezane strešnike, tla­kovce različnih velikosti in debelin, žleba­ke, traverze, drenažne cevi, različne oblike zidakov in strešnikov za ograje, zvezde, strešne peteline, mačke in pse, vaze raz­ličnih oblik itd. Modele za posebne oblike strešnikov je izdelal kipar in medaljer Vla­dimir Štoviček.27 Izdelki so sloveli po svoji kakovosti. Premog za kurjavo pod kotlom in žganje opeke so po železnici vozili iz Trbovelj, Prevalj, Žalca, Rogatca. Delavce iz opekarne so posojali tudi za delo v parketar­ni in na posestvu, zlasti izven sezone, ki je trajala od marca do oktobra, ko opekarna ni obratovala.28 Med prvo svetovno vojno so zaradi izrednih razmer za kratek čas prenehali delati, po koncu vojne pa so bili spet v pogonu.29 Po očetovi smrti je postal leta 1939 naslednik in lastnik sin Milan Lenarčič, ki pa je večino časa živel drugje, zato je posle vodila njego­va mati Ana. Okrajna opekarna Zidak Po vojni so Kotnikovo opekarno v Verdu za­plenili in januarja 1947 ustanovili državno podjetje Okrajna opekarna Zidak, ki ga je vodil Alojz Ambrož. Aprila 1948 je skupaj z Jelovškovo opekarno prišla pod upravo Glavne direkcije industrije gradbenega ma­teriala LRS. 30 V primopredajnem zapisniku lahko prebe­remo, da opekarna Zidak upravlja z imovi­no, ki je pripadala bivšemu podjetju Fran Kotnik Verd pri Vrhniki, ki je poleg opekar­ne imela tudi lesno industrijo, ekonomijo in gozdna gospodarstva, ki je bila v lasti Mila­na Lenarčiča. Podjetje ima v lasti tudi parcelo v Trnovem, ki je služila za nakladalno postajo ob Lju­bljanici, vendar je zaradi prestavitve jeza iz­gubila svoj pomen. S sedanjimi zemljišči imajo zagotovljen vir gline za več desetletij, vendar bi bilo kljub temu treba pridobiti še del parcele na zaho­dnem delu opekarne in na severnem delu del zemljišča zasebnika Jakoba Stržinarja iz Vrhnike. Glavni objekt, ki je v delu, je veli­ka sušilna lopa, krita z opeko, ki leži južno od oblikovalnice in bo služila v prvem nad­stropju za sušenje strešnika, v pritličju pa za sušenje zidaka, predvidoma z mehanskimi transportnimi napravami po Kellerjevem sis­temu. V delu so tudi povečave sušilnih na­prav (gričev) na vseh straneh obrata, zlasti pa na zahodni, ki je tudi najbolj ekonomična glede na transport. Podjetje ima krožno peč s 16 celicami z me­sečno kapaciteto 400.000 kosov. Pogon je električni, strojno opremo sestavlja agregat za zidak, stiskalnice za strešnik (polžasti), revolver stiskalnice in stiskalnice za žlebak. Izdelujejo zidak, votlak, vlečeni strešnik, bobrovec, stiskani strešnik, stiskan žlebak, posebnost obrata je opeka, odporna proti mrazu (fasadni zidaki, dimniška – radialna opeka). Transport od strojev se vrši deloma s samokolnicami, deloma pa s pomočjo verti­kalnega dvigala, ki sega do petega nadstro­pja nad pečjo. Sušenje zidaka se vrši prete­žno v gričih in dolcih, delno pa v poletvenih lopah. Strešniki se suše v petih nadstropjih nad pečjo ter v enonadstropnih poletvenih lopah. Prostor za deponiranje opeke pod stre­ho zadostuje za 1.600.000 kosov zidaka. Zaradi izredno mešanega materiala v glino­kopu je potrebno zimsko kopanje gline, njeno mešanje po plasteh in prezimljenje v pokritih prostorih. Dovoz iz jame se vrši z vagoneti in ročno. Za vlačenje vagonetov iz jame služi vlačilec na verigo. Vozni park sestavlja en par konj in 4 vprežni vozovi. Prevoz se vrši tudi z najetimi vozniki do 2 km oddaljene železniške postaje Vrhnika. Plan za leto 1948 je 3.600.000 kosov opeke, da pa bodo lahko žgali tudi pozimi, je pred­videna surova proizvodnja 4.500.000 kosov. Da se bo kapaciteta obrata lahko popolnoma izrabila, so potrebni nekateri posegi: meha­nizacija transporta pri sušilnih napravah, reorganizacija oblikovalnice, nabava novih strojev, zgraditev mostu preko Ljubljanice za­radi skrajšanja poti do kolodvora, sistematič­na razvrstitev sušilnih lop in gričev ter uredi­tev sanitarnih in stanovanjskih prostorov. Poročila o delu naj pošiljajo Glavni direkciji za industrijo gradbenega materiala in Lju­bljanskim opekarnam, ki bodo na tej osnovi izpolnjevali obrazce tudi za opekarno Verd. Podjetje ima zasilne stanovanjske prostore za 32 ljudi (16 žensk, 16 moških) in obratno ku­hinjo zanje. Z potrebe menze bodo obdelova­li posebno njivo. Sicer so v podjetju zaposleni 4 nameščenci ter 70 delavcev (4 kvalificirani, 12 priučenih, ostali pomožni). Vrhniške opekarne Skupaj z nacionalizirano Jelovškovo ope­karno sta obrata pod imenom Vrhniške ope­karne februarja 1949 postala del Ljubljan­skih opekarn. Počasi so začeli dvigovati produkcijo. Leta 1946 je izdelalo 140 delav­cev 4.470,000 kosov zidakov in strešnikov, v letu 1953 pa 91 delavcev 4.583,000 kosov različne opeke.31 V glinokopu je težko kopaško delo zamenjal bager. Vagonetov, naloženih z glino, ni bilo potrebno več ročno potiskati, ampak je to delo opravljala motorna lokomotiva. Stare stroje za oblikovanje so nadomestili z no­vimi. Postavili so nove umetne in naravne sušilnice sistema Keller, s čimer so občutno podaljšali letni čas obratovanja. S tem je bilo odpravljeno sezonsko delo in proizvo­dnja se je povečala od 3,5 milijona na 7 mi­lijonov enot letno.32 Vse večje potrebe po opečnih izdelkih so prerasle zmogljivosti opekarne. Ker sami niso bili finančno dovolj močni za nove in­vesticije, so se povezali z Industrijo usnja Vrhnika, ki je iskala možnosti za naložbe v drugi vrsti dejavnosti. V začetku leta 1973 je tako nastal investicijski program za iz­gradnjo nove opekarne s kapaciteto 35 mili­jonov opečnih enot letno. V programu je med drugim navedena tudi za­nimiva primerjava med slovenskimi opekar­nami: Merilo za opremljenost opekane je šte­vilo zaposlenih delavcev na milijon enot letne proizvodnje. Ljubljanske opekarne imajo 4,5 delavcev na 1 milijon opeke, prav tako Opekar­na Črnuče, Kranjske opekarne 4,4, Novomeška opekarna 3,6, Maribor Košaki 2,5, Goriške ope­karne 3,8 in Opekarna Vrhnika 8,9. Za Vrhni­ko zaostaja le nekaj opekarn na Štajerskem in v Beli Krajini, ki zaposlujejo 11–12 delavcev za proizvodnjo 1 milijona enot na leto. V svetu pa obstajajo moderni obrati, ki zaposlujejo manj kot 1 delavca na 1 milijon enot letno. V bližini stare (Kotnikove) opekarne je IUV želela postaviti novo halo, vendar zaradi slabe nosilnosti terena to ni bilo mogoče brez dodatnih vlaganj, zato so izbrali pri­mernejšo lokacijo v Sinji Gorici, ki pa je bila še vedno blizu nahajališč gline. Leta 1976 so tako zastavili proizvodnjo opeke v novi opekarni, stara pa je prenehala z delom. Iz glinokopov so glino po posebnem transpor­tnem traku dovažali čez Ljubljanico in pre­ko senožeti na novo lokacijo. Računali so, da se bo naložba povrnila v 10 letih, vendar ni dala predvidenih rezultatov in sredi 80-ih let so ustavili delovanje opekarne. Danes je ostalo malo sledov za nekoč dono­sno dejavnostjo. Od Jelovškove opekarne je ostala samo ena stavba, topole so posekali, bajerje zasuli in danes je tam med drugim center za predelavo odpadkov. Kotnikovo opekarno so porušili leta 1979, glinokopi pa so ostali, ker so jih razglasili za zaščite­no področje zaradi varstva ptic. Tudi stav­ba opekarne v Sinji Gorici še stoji, vendar se uporablja v druge namene. Na nekdanjo opekarno spominja le še transportni trak čez Ljubljanico v bližini ribiškega doma, po katerem so prevažali glino iz Kotnikovih glinokopov do nove stavbe. OPOMBE: 1 Ivan Slokar, Zgodovina ljubljanskih opekarn 1732–1860, Kronika VIII/1, Ljubljana 1960, str. 47. 2 Grega Novak, Ob 50-letnem jubileju vrhniške šole, Vrhnika 1954, str. 38. 3 Prav tam, str. 49. 4 Arhiv Republike Slovenije (AS), SI AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana-okolica, škatla 157, PE 6652. 5 SI AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo (TOI), družabne tvrdke L 2, str. 13. 6 TOI, posamezne tvrdke L 1, str. 226. 7 SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, škatla 150, PE 7313; Naš časopis, Vrhnika 2001, str. 24. 8 TOI, družabne tvrdke L 3, str. 208 in L 4, str. 267. 9 Informator Zvone Šemrl. 10 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), gradbene zade­ve občine Vrhnika, št. 1. 11 Darinka Koderman Patačko, Marijan Marolt kot pripovednik, Vrhniški razgledi 4, str. 98. 12 SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, škatla 273; informator Zvone Šemrl. 13 Informatorja Franci in Marija E. Dovč, roj. Jelovšek. 14 TOI, posamezne tvrdke L 1., str. 102. 15 ZAL, COD III., rokopisna knjiga 12, fol. 58–59, ška­tla 91, zapisnik seje mestnega sveta, 17. 6. 1861; foto: Vrhniški razgledi 6, Vrhnika 2005, str. 63. 16 SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, škatla 80, PE 61. 17 Glej opombo 13; Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju, Vrhniški razgledi 4, Vrhnika 2003, str. 36. 18 Slovenec, št. 210, 15. 9. 1904. 19 TOI posamezne tvrdke L 3, str. 53, L 4, str. 111. 20 Leksikon dravske banovine, str. 618–619. 21 SI AS 133, Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, škatla 11. 22 Igor Berginc, 120 let Olepševalnega društva Vrhni­ka, Vrhniški razgledi 9, Vrhnika 2008, str. 154, 156. Jelovšek je bil predsednik društva od 1922–1923 in 1927. 23 SI AS 253 Glavna direkcija industrije gradbenega materiala, škatla 81. 24 Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju, Vrhniški razgledi 4, Vrhnika 2003, str. 27–29, 32–33, 42–43, 46. 25 Knjižnica ZAL, Kranjsko v slikah in opisih, spo­minski album, Ljubljana po letu 1898. 26 TOI posamezne tvrdke L 1, str. 115, L 2, str. 109. 27 Informatorka Marija Rosenwirth; Vladimir Štovi­ček (1896–1889), kipar in medaljer. Študiral v Pragi in v Parizu delal v opekarni, nato v tovarni stilnega pohištva, v kamnoseški delavnici, razstavljal. Leta 1931 se je vrnil v Slovenijo in odprl svoj atelje (Wi­kipedija). Poleg opekarskih modelov je za Kotnike (Lenarčiče) naredil tudi reliefna portreta Ane in Josipa Lenarčiča, ki so ju po njuni smrti vdelali na nagrobnik na pokopališču v Verdu. 28 Informatorka Marija Rosenwirth; delovodna knjiga Ivana Rosenwirtha. 29 SI AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, ška­tla 224. 30 SI AS 253 Glavna direkcija industrije gradbenega materiala, škatla 81. 31 Glej opombo 3. 32 Usnjar, št. 84, Vrhnika 1976, str. 12–16. VRHNIŠKE OPEKARNE Opeka iz Frelihove opekarne (foto hrani: Janez Žitko). Ignanc Markus Jelovšek (folo hrani: M. E. Dovč). Marija Jelovšek (roj. Oblak) (1834-1899), opekarno je vodila 12 let (foto: F. Dobrovoljc, Cankarjev album). VRHNIŠKE OPEKARNE Maksimiljan Jelovšek (1877žena1903) (foto hrani: Marija Eleonora Dovč). Karel Jelovšek (foto hrani: Marija E. Dovč). Josip Jelovšek (foto hrani: Marija E. Dovč). VRHNIŠKE OPEKARNE Kotnikova opekarna (foto hrani: M. Rosenwirth). Bajer pred Jelovškovo opekarno (foto hrani: Marija Rosenwirth). Družina Kotnik - Lenarčič. Sedijo od leve proti desni: Milanova žena, Milan Lenarčič, Ana Lenarčič roj. Kotnik, Josip Lenarčič, Zora Lovrenčič, roj. Lenarčič, dr. Ivan Lovrenčič. Zadaj stoji drugi iz leve Ivan Rosenwirth in tretji Johan Rosenwirth (foto hrani: M. Rosenwirth). VRHNIŠKE OPEKARNE Pregled proizvodnje v opekarni Kotnik za obdobje med 1928–1945 (po delovodni knjigi Ivana Rosenwirtha) Leto Št. izdelane opeke na leto/ dan Št. žgane opeke na leto Št. obratovalnih tednov Št. žgalnih tednov/peči Poraba premoga na 1000 kom. opeke 1928 1.682.000/ 14.900 1.674.600 22 tednov 24 tednov/ 254 celic* 1929 2.355.900/ 15.500 2.151.400 22 tednov 26 tednov/ 305 celic 272 kg 1930 2.536.000/ 15.000 2.421.700 24 tednov 28 tednov/ 350 celic 225 kg 1931 1.472.800/ 14.700 1.429.500 17 tednov 24 tednov 344 kg** 1932 1.740.800/ 14.000 1.672.100 22 tednov 23 tednov 250 kg 1933 1.307.600/ 14.400 1.284.000 18 tednov 18 tednov 230 kg 1934 1.373.300/ 15.200 1.268.000 16 tednov 16 tednov 270 kg 1935 1.623.200/ 15.000 1.568.600 20 tednov 18 tednov 280 kg 1936 1.936.100/ 14.000 1.879.600 26 tednov 24 tednov 230 kg 1937 2.025.100/ 13.000 2.004.200 26 tednov 26 tednov 290 kg 1938 2.704.000/ 15.000 2.646.600 25 tednov 26 tednov 220 kg 1939 3.359.200 3.281.700 25 tednov 30 tednov/ 451 celic 1940 3.028.100 2.950.000 26 tednov 26 tednov/ 357 celic 1941 3.214.200 3.085.200 27 tednov 32 tednov 282 kg 1942 3.071.000 3.019.500 29 tednov 29 tednov 240 kg 1943 3.206.600 3.137.700 26 tednov 29 tednov 1944 2.718.000 2.019.850 26 tednov 18 tednov 1945 1.706.800 17 tednov 1 celica = 6600 kosov opek ** Porabili so več premoga, ker so peč dvakrat kurili, potem ko se je že čisto ohladila. Žgali so v najslabših mese­cih, ko je bilo deževno in mrzlo in tudi opeka je bila še mokra. Kotnikova opekarna (foto hrani: M. Rosenwirth). Glinena mačka na Furlanovi strehi v Verdu (foto: Tatjana Oblak Milčinski). Opečna ograja Razorčeve domačije na Mirkah (foto: Nataša Oblak Japelj). Delavci pred Kotnikovo opekarno (foto hrani: Marija Rosenwirt). VRHNIŠKE OPEKARNE Delavci Vrhniške opekarne. VRHNIŠKE OPEKARNE Reklama za Vrhniške opekarne (Pavliha, 24. september 1955). VRHNIŠKE OPEKARNE Nives Klopčar Mentor: Narcisa Deskovič KUNSTLJEVA VILA Pred Kunstljevo vilo so pozirali tudi vojaki. Razglednica iz časa 1. svetovne vojne. Objavljamo raziskovalno nalogo "Kunstljeva vila" avtorice Nives Klopčar. Nalogo je izdelala leta 1993 kot dijakinja Gimnazije Bežigrad, Ljubljana, pod mentorstvom prof. Narcise Deskovič. Članek objavljamo ob "stoletnici" vile, v času njene temeljite obnove. UVOD V našem vsakdanjem hitenju sem ter tja se velikokrat ozremo za kakšno izložbo, osebo, cvetlico, drevesom ali pa zgradbo. Zamika nas, da bi se za trenutek ustavili in si jo pobliže ogledali. Vzemimo si torej čas in stopimo do Kunstljeve vile na Tržaški 10, mimo katere nas vodi pot skozi Vrhniko. Na njej se pogled mimoidočih ustavi zaradi njene posebnosti in zato izstopanja izmed okoliških hiš. Fasada je tonirana v rjavo rdeči barvi. Krasijo jo razkošni stolpič nad vhodnimi vrati, razne konice na strehi, nadokenski ornamenti, bogato dekorirana naslovna plošča, balkoni, zanimivi žlebovi, različne konzole ... Stopimo torej bliže in si poglejmo njene čare in skrivnosti. ZGODOVINA Družina Kunstel Priimek Kunstel1 izvira iz Južne Tirolske. Rodbina se je naselila v naših krajih v letih 950-1000, v Škofjeloških hribih. Sprva so se ukvarjali s fužinarstvom. Leta 1670 se je Janez Kunstel poročil na Vrhniki z Uršulo Simon. Iz zakona sta se razvili dve rodbin­ski veji: “Gašpurji” in “Katarinovci”, ka­mor spada tudi lesni trgovec Josip Kunstel (06.03.1859-29.06.1936). Svojo lesarsko pot je začel kot furman. Vozil in preprodajal je les v Italijo. Dobiček je pretopil v gozdove in lesna podjetja (lesna skladišča in žage v Pu­dobu, Slovenski Bistrici in Dol. Logatcu).2 Josip Kunstel je 18. 4. 1910 vložil prošnjo, da bi svojo hišo na Vrhniki št. 40 (parcela 2061) podrl in na njenem mestu zgradil novo dvo­nadstropno hišo - vilo. Stavbno dovoljenje je dobil dne 27. 4. 1910. Staro hišo je podrl do kleti, ki je še ohranjena, in na njenih te­meljih dogradil vilo dne 1. 11. 1911. Vselil se je takoj, ko je dobil dovoljenje, 6. 12. 1911. 11. 4. 1912 je dobil dovoljenje za postavitev lesene ograje in ureditve vrta okoli vile. Ograjo so morali lastniki zaradi razširitve Tržaške ceste podreti in odvzet je bil velik del vrta. Vilo je podedoval Kunstel Vinko, ki je med 2. sv. vojno padel in jo zapustil sinu Kunstel Jožetu. Po vojni je bila vila nacionalizirana, vendar jo je družina Kunstel kmalu dobila nazaj. Nekaj o arhitektu Arhitekt Kunstljeve vile ni znan. Lastnik pravi, da naj bi bil berlinski arhitekt, vendar na prvotnih načrtih imena ni. “Pred prvo svetovno vojno so bili avtorji ve­čjih objektov večinoma tujci, manjše objek­te pa so gradili domači gradbeni mojstri, ki so v Avstroogrski delali izpit pred državno komisijo.”3 V tistem času so bila tudi stavb­na podjetja, ki so izdelovala načrte po izbo­ru in željah bogatih meščanov. Na starih načrtih fasade Kunstljeve vile je odtisnjen žig Filipa Supančiča, mestnega stavbnega mojstra v Ljubljani, ki je v tistem času imel svoje stavbno podjetje. Na načrtih torej ni podpisan projektant, ampak le pod­jetje, ki je stavbo gradilo. Po vsej verjetnosti je lastnik po želji izbiral med že v naprej izdelanimi obrazci ali šablonami (obraz­ci raznih kovinskih stopniščnih ograj in okenskih mrež so se našli tudi med načrti vile), katere so risarji, nastavljeni v teda­njih stavbnih podjetjih, ali stavbeniki sami prerisovali iz takrat vodilnih avstrijskih in nemških arhitekturnih revij, katalogov raz­stav in časopisov4. ZUNANJOST Vrt Kmalu po končani gradnji vile je lastnik Jo­sip Kunstel postavil okoli vile leseno ograjo in si uredil vrt. Prvotni načrt je ohranjen, na njem opazimo parkovno ureditev z osrednjim elipsastim cvetličnim otokom. Pot okoli tega otoka po­teka valovito in zato deluje dinamično. Sko­zi hišo je nakazana osrednja prostorska os (vzhod-zahod), ki se začne z vrati v ograji in gre preko vhodnih vrat vile, skozi dva vežna prostora do zadnjih vrat. Na južni strani so vrata, ki vodijo iz notranje sobe na teraso in na osrednji del vrta. Ograja, ki jo vidimo na stari fotografiji vile (stran 222), ima zanimiv vzorec, v katerem se poleg štirikotnih oblik pojavljajo še kro­gle. Te so na letvicah in zelo izrazito izsto­pajo na vsakem stebričku. Vrata ograjne pokriva razkošna streha, na kateri sta dve konici, ki delujeta, kot da bi se podaljševali iz stebrov, ki nosijo streho. Podobni sta ko­nicam na vrhu nadstrešnih oken. Tudi tam je značilna uporaba krogle. Vrt in ograja nista ohranjena, zato sem ju opisala na podlagi starega načrta in fotogra­fije. Ograja je bila ob razširitvi ceste odstra­njena, vrta pa je ostalo bolj malo, saj je danes tik ob stopnišču vhodnih vrat že pločnik. VILA Opredelitev stila Kunstljeva vila nima nobene povezave z značajem okoliške slovenske pokrajine. Sta­la bi lahko kjerkoli, pa vseeno ne bi delovala domače. Njeno okrasje je nepristno in lepo­tičje je prebogato. Korenine tega stilnega ra­zvoja so identične nekaterim drugim hišam in krajem (Ljubljana, Bled5) ter kažejo vpliv takratne avstroogrske monarhije. Na prelomu v dvajseto stoletje je bil Dunaj po­glaviti navdihovalec arhitekture novega sloga - secesije, vendar pa jo je glede na druge dr­žave dosegel razmeroma pozno. »Vzrok za to je močna historična tradicija, ki se jo je le redkokatero mesto v Evropi tako trdo opri­jelo in je ni hotelo izpustiti.«6 Arhitektura se deli v dve smeri, ki kljub nekaterim stičnim točkam zasledujeta vsaka svoj cilj. To sta poznohistorizem in secesija, katerih stilne forme se v naših krajih pojavljajo v eni, dru­gi ali pa mešani, prelivajoči se obliki. Fasadni ornament Kunstljeve vile ostaja v okviru poznega historizma. »Sklop pozno­historičnega ornamenta zajema vrsto no­vobaročnih, novorenesančnih in rokokoj­skih motivov, ki si torej sposoja originalne vzorce in jih po svoje preoblikuje v različne nove kombinacije.«7 Te kombinacije »zaživi­jo predvsem na zasebnih stanovanjskih pa­tricijskih hišah, saj se je premožen izobra­ženec rad postavil s sodobno dekoriranim pročeljem svoje hiše«.7 Dekor je močno pla­stično profiliran in ima namen, da poudarja izraz arhitekturnih elementov. Stavbna gmota Kunstljeva vila je dvonadstropna in je kot stavbna gmota zelo razgibana. Osnova je pravokotna oblika, na kateri je: na SZ steni v drugem nadstropju podolžni balkon, na JZ strani v pritličju terasa, ki se nadaljuje v prvem in drugem nadstropju z zaprtimi zastekljenimi lesenimi balkoni, na SZ stra­ni podolžno izstopajoč del in na JV strani v prvem nadstropju balkon na levi ter desni strani stolpiča, ki se začne s pomolom v pr­vem nadstropju ter s streho sega čez streho osnovne stavbne gmote. Zelo težko je opisati streho, ki se poigrava z različnimi nakloni, s stolpičem, z nadstrešni­mi okenci in najrazličnejšimi profilacijami robov. Osnovna oblika je dvokapna streha. Na SV strani je prelomljena in je na njej še dekorativna streha za osrednji del balkona s konico. Na JZ strani je podaljšana in pre­lomljena čez balkon. Nosi tudi okrasno pol­krožno nadstrešno okence s konico. Na SZ strani je privzdignjena čez podolžno izsto­pajoč del. Na JZ strani je podaljšana, tako da pokriva balkona. Na sredini pa čez stre­ho sega nalomljena piramidasta streha stol­piča in strešna okna s piramidasto streho ter polkrožna dekorativna strešna okna. Fasada Fasada je bogato dekorirana, zato bom opisala le izstopajoče detajle. Ornamenti so kombinirani iz različnih stilov, vendar se v večini ponavljajo. Poudariti moram, da poleg ornamentov tudi barvna pestrost materiala (npr. rjavo-rdeča fasada, modra opeka, bela štukatura, zelena glazirana opeka na stolpiču) in profilirana razgiba­nost poudarjajo in še bolj izražajo njeno razkošnost. Nad vhodnimi vrati sta dva razširjena antič­na paličasta ornamenta. Eden se končuje s krogi, drugi pa z nakazanima trikotnikoma, vendar sta v obeh primerih lika upodoblje­na kot čopa. Takoj na levi in desni strani se začnejo lepo dekorirane konzole, ki nosijo stolpič. Vhodna vrata so kombinacija lesa, stekla in železa. Na spodnjem delu spomi­njajo na kasetiran vzorec, na zgornjem delu pa dajeta železo kot vezni material in steklo kot vmesni material različne like. Pojavljajo se krogi, trikotniki, pravokotniki, kvadra­ti in drugi tem podobni liki. Med vratnimi krili je lesen steber, ki ima bazo, deblo in z volutami dekoriran kapitel. Nad vrati so še majhna okenca, kjer se zopet pojavi steber kot dekoracija v ploskovni obliki. V pritličju je zanimiva terasa na JZ strani hiše. Razvidno je, da sta vrata in okno rav­no zamenjana in da na načrtu in fotografi­ji okna in vrata niso enaka, kar nam kaže, »da so podobo spreminjali kar med gradnjo samo in da se je izvedba detajlov podrejala trenutnim muham lastnika ali predlogam stavbenika«8. Terasa ima na dveh straneh stebra, ki pod­pirata zaprte lesene balkone v prvem in drugem nadstropju. Stebra sta štirikotna in imata profilirano bazo in kapitel (podoben antičnemu dorskemu, le da ni tako bogat). Deblo je iz posameznih blokov, tako da je nakazan rob med njimi. Terasa je obrnjena direktno proti nekdanjemu vrtu, ki pa se ni ohranil. Nad dvanajstimi pritličnimi okni se pono­vi baročni motiv. Začne se na obeh straneh okna s plitvim pravokotnim izstopom iz ste­ne, v katerem je široka kanelura, in na vrhu preide v rastlinsko vejico z listi. Nadaljuje se v obok, narejen iz modrih opek, in se zaključi s sklepnikom. V nastalem polkro­žnem okviru je drobna otroška glavica, ob­dana z akantovimi listi (baročni motiv), ki se nadaljuje v dve simetrični valuti. Ta mo­tiv leži na podlagi polni drobni žlebičkov, kar daje občutek valovitosti. Pod pritličnimi okni je profiliran lik pravoko­tnika, na katerem je škrobljen omet, kar okno povečuje in ga dela še bolj veličastnega. Fasada je v večini iz rdeče-rjavega gladkega ometa. Škrobljen omet je na pritličnem delu od tal do višine vhodnih vrat, detaljih pod okni in fasadi stolpiča. V pritličju je fasada iz navideznih velikih blokov, ki so na pasu okrog vrat in so izmaknjeni navzven, kar daje še večjo razgibanost. Navidezni veliki bloki so tudi na robovih in dajejo nepra­vilni šivani rob. Ta se v prvem in drugem nadstropju nadaljuje z modrimi opekami, ki sem jih omenila že pri nadokenskih or­namentih, kjer so uporabljene za polkrožni obok oken. Prvo nadstropje je najbolj prijetno za biva­nje in zato je v tem nadstropju največ bival­nih sob. Ravno zaradi tega se tudi na fasadi prvo nadstropje pokaže v vsej svoji razko­šnosti. Tu se s pomolom začne stolpič in vsi balkoni. Ornamenti okrog oken so še boga­tejši, svoje mesto pa dobi tudi najbogatejši ornament za napis. Prvo nadstropje se od pritličja loči z belim horizontalnim profiliranim pasom, ki se vle­če okoli stavbe. Takoj nad njim se začne po­dokenski ornament. Zdi se, kot da je iz treh delov. Prvi je na levi in na desni izstopajoči in nosi niz čopkom podoben klasicističen ornament Ludvika XVI. in se naslanja na naslednjega z razpotegnjeno voluto. V na­slednjem izstopajočem delu se zopet ponovi niz, vendar večjih. Osrednji del je školjka.9 Ta se pojavlja kot osrednji ornament tudi na fasadi 19. st. stanovanjske hiše na Dunaju (Mariahilfestrasse 1), ki je morda prinesla vpliv tudi do nas. Vendar pa je motiv školj­ke tako vsesplošen, da sigurnih zaključkov ne moremo postavljati. Poleg motiva školjke pa vpliv rokokoja poudari niz navzdol obr­njenih akantovih listov s cvetom, ki visijo iz školjke. Nad oknom se na obeh straneh začne niz navzdol obrnjenih cvetov in nato profiliran polkrožni okvir, v katerem pa so tokrat na valovitem ozadju različno zavite volute s kombinacijo rastlinskih listov in izstopajoča ploskev z diagonalnim pasom, kjer se zopet pojavi že znan cvetlični niz (klasicizem).10 Podobna ploskev s cvetličnim nizom je na fasadi dunajske stanovanjske hiše 19. st. na Linke Wienzeile 84. Poleg grba nad oknom je v fasadi upodobljena še steklena školjka. S tem želim opozoriti na možne vzore, saj je Dunaj v tistem času imel velik vpliv na naše kraje, ki so takrat še spadali pod Av­stro-Ogrsko. Glavni in največji ornament je na severni steni fasade, kjer je okrasna plošča, ki nosi napis “VILA KUNSTEL”. Ta je poudarjena s profiliranimi robovi in ima tudi rastlinske ornamente: navzdol obrnjene cvetove, ki sem jih omenila že pri ornamentu nad pr­vonadstropnimi okni, vejico z listi, ki je bila uporabljena v nadokenskem ornamentu pri­tličnih oken. Na obeh straneh osrednjega dela sta kartuši (novorenesančni okrasni motiv). To sta pritrjeni plošči, ki sta nosili letnici 1889 (gradnja stare hiše, katere klet je ohranjena in je temelj današnje vile), in 1910 (začetek gradnje vile), vendar sta da­nes že izbrisani. Osrednji del se začne zgoraj z izstopajočo okrasno strehico, ki se nad žensko glavo kot osrednjim ornamentom prelomi in dvi­gne, kar daje občutek, da jo želi pokriti. Pod okrasno streho je profiliran okvir, v katerem je ženska glavica z baročno-rokokojskim nakitom. Nad glavo ima diadem, podoben školjki z modificirnim paličastim motivom. Rob, ki objema školjko, se zaključi simetrič­no nad njenimi ušesi z volutama. Na obeh straneh robu visita ornamenta, ki sta sesta­vljena vsak iz treh navzdol visečih okroglih obročev, med seboj povezanih kot veriga, kar spominja na ženske uhane. Zraven pa iz robu izhajata tudi valujoča trakova, ki za­polnjujeta prostor nad zavesami. Zavese na­gubano visijo pod žensko glavico in zdi se, kot da so pripete na mestu volut. Od tam iz­hajajo na levo in desno stran in se končajo s štiriperesno pentljo ob profiliranem okviru. Okvir držita dva pilastra, ki imata bazo, deblo s široko kaneluro in profiliran kapitel z okra­snim nizom okroglih čopov. Med pilastroma se okvir izboči in na sredini pod žensko glavo spusti ter loči. Vmes je krogla, ki se nadaljuje v nekakšen obesek. Ta ni enak prvotno na­črtovanemu, upodobljenemu z zaprtim cve­tom, ampak ima okrasne valovite trakove. Ob obesku sta na obeh straneh voluti, iz katerih izhaja akantova vejica, ki se spiralno zavije in objame razprt cvet. Na prostoru med pilastro­ma in pod razkošnim dekorjem je prostor za napis “VILA KUNSTEL”. Na stolpiču nad vhodnimi vrati je ornament z inicialkama takratnega lastnika Jožefa Kun­stla “J. K.”, ki je gradnjo vile tudi omogočil. Do sedaj sem opisovala štukaturne orna­mente. Vila ima tudi elemente, ki izstopajo iz osnovne stavbne gmote in služijo vtisu gibanja. Na JZ strani stavbe je terasa, nad katero se na­daljujeta lesena zastekljena balkona.11 Les je obdelan z različnimi vzorci, kar se lepo vidi na fotografiji in starem načrtu. JV stran vile je obrnjena na cesto in zato naj­lepše obdelana. Tu sta na obeh straneh odpr­ta lesena balkona, podobno obdelana kot na južni strani, na sredini pa je stolpič. Ker se začnejo šele v prvem nadstropju, jih podpira­jo konzole. Poleg funkcionalnosti so konzole tudi dekorativno obdelane z različnimi izre­zi, kanelurami, nizi čopov, kroglami, podalj­šanimi v konico, in izrezljanimi cvetličnimi motivi. V drugem nadstropju vile in na stolpiču je v fasadi uporabljena kombinacija lesa. To je element nemške renesanse, kjer so leseni tramovi vezni material, vmes pa je zapol­nitev s škrobljenim ometom (stolpič) ali pa Z gladkim ometom (drugo nadstropje). Ta arhitekturni element se v nemščini imenu­je “fachwerk”12. Na Kunstljevi vili so leseni vložki izraziti okrog severnega balkona, kjer nastaja vzorec različno postavljenih pravokotnikov in kvadratov. Spodnji hori­zontalni leseni tramovi so povsod podprti z dekoriranimi konzolami. Na stolpiču so kombinacije lesa in ometa še bolj pestre. Poleg pokončno postavljenih pravokotnikov imamo še poigravanje s polkrogi, ki daje nove zanimive vzorce. Pomol, stolp, nadstrešni stolpiči in ostala razgibanost vile so spomin na nemško re­nesančno arhitekturo 16. in 17. stoletja. Zelo podobne elemente (stolpiči, pomol, konice, nadstrešna okna, “fachwerk”) srečamo na vilah na Bledu.13 Osrednji stolp sega čez strešni nivo. Pokrit je z zalomljeno piramidasto streho, na kate­ri so še tri okrasna okenca z dekorativnimi strehami in konicami. Na vrhu strehe glav­nega stolpa stoji manjši odprt stolp s stebrič­ki in z arkadami, ki je pokrit z manjšo za­lomljeno štirikapno piramidasto streho, ki se prav tako konča z dekorirano konico. Ta konica nosi tablico z letnico 1911 (takrat je bila gradnja Kunstljeve vile končana). Na strehi sta na levi in desni strani stolpiča nadstrešna, okrasna stolpična okenca, ki sta krita z zalomljeno piramidasto streho in se končujeta s konico. Najlepši razkošni konici na severnem in južnem robu strehe nista ohranjeni. Njuno bogato dekoracijo si lahko ogledamo le na starem načrtu. Na strehi so še okrasna polkrožna okna s konicami, ki so na obeh straneh stolpiča in na južni strani strehe. Kovinski ornamenti se velikokrat uporablja­jo v secesiji. Na Kunstljevi vili so poleg ko­nic in okrasnih nadstrešnih oken še na fasa­di v prvem nadstropju14 in pod zalomljeno piramidasto streho stolpiča. Dekorirani so z valutami in valujočimi konci. Omembe vredni so tudi dekorirani kotlič­ki na žlebovih in kljuke, ki držijo žlebove. Kljuke naj bi bile po prvotnem načrtu deko­rirane v obliki smrekic, vendar so narejena v obliki navzdol visečih cvetov. Na vseh teh straneh sem vas želela pobliže spoznati z vsemogočim okrasjem Kunstlje­ve vile. Opisala sem veliko ornamentov, ven­dar jih kar nekaj ostaja še nedotaknjenih. Pri značilnih oblikah sem omenila njihova izvorna obdobja in tako skušala utemeljiti uvrstitev v poznohistorični stil. Renovacija V zadnjih treh letih (op.: začetek 90-ih let 20. stol.) so se začela obnovitvena dela, ki so obsegala predvsem strešni del vile. Zamenjali so strešno kritje iz eternit plošč s tegulo. Odstranili so enega izmed treh okra­snih nadstrešnih stolpičev.15 Zelena glazira­na opeka na strehi stolpičev se je v večini ohranila, razen na bakrenih grebenskih robovih. Baker so po oksidacijskem kemij­skem postopku pozelenili, tako da se razli­ka ne opazi. Zamenjali so tudi žlebove, klju­ke za žlebove in kotličke, ki jih je po starih načrtih naredil Franci Erjavec iz Podutika. NOTRANJOST Ob tako bogato dekorirani zunanjosti si po­glejmo še ureditev prostorov in nekaj notra­nje opreme. Na dan vselitve, 6. 12. 1911, so napisali za­pisnik vseh prostorov, ki je priložen in je na strani 224. Navedena je vinska klet, ki je še ostanek stare hiše (1889). Klet je obokana in ima nekaj niš. Na načrtu tlorisa pritličja je obokanost kleti narisana s črtkano črto. Na načrtu se vidi običajna razporeditev prostorov. Okoli veže s stopniščem so razporejene sobe. Stopnišče je kamnito in je speljano v po­dolgovati polkrožni obliki. V prvem kotu v pritličju je v zidu polkrožna niša. Stopnišče ima leseno ograjo s struženimi stebrički. Na začetku ograje je stružen steber, ki se na vrhu konča s čašo, iz katere pijejo okrasne ribice. Ohranjene značilnosti secesijske opreme so keramične ploščice na tleh v kuhinji, kaseti­rana vrata in medeninaste kljuke. V "pisarni" sobi je v zgornjem delu stene okrasni pas naslikanih školjk. Na stropu so še barvni pasovi, ki v vsakem kotu sobe ob­dajajo šopek poljskih cvetlic. V sobi je peč in nekaj stilnega pohištva. KUNSTLJEVA VILA KOT KULTURNA ZNAMENITOST KRAJA Vila je kulturna dediščina Vrhnike, vendar stilno nima domačega arhitekturnega izraza. V svoji razkošnosti izstopa med okoliškimi hišami, zato je večkrat deležna pogleda ali fotografskega posnetka navdušenega turista, občudovalca umetnosti, kulturnega usluž­benca in je model za umetniške upodobitve. Na nekaterih starih razglednicah, ki sem jih priložila, vila predstavlja znamenitost Vrhnike (Oberlaibach).17 Kunstljeva vila je večkrat element umetniških slik, kot na primer grafika in likovnega pedagoga Lovra Novinška, in morda je tudi element drugih kulturnih področij. ZAKLJUČEK Po pregledu zgodovinske osnove Kunstljeve vile, opisu zunanjosti, značilnosti notranjo­sti in uvrstitve v slovenski prostor, bi vas rada opozorila še na njen kulturni pomen. Ni mojstrovina slavnega arhitekta, ampak ravno to še ne pomeni, da jo lahko zanema­rimo. Na stvari se večkrat spomnimo šele, ko se uklonijo zobu časa, takrat pa je prepo­zno. Pozabljamo na tako arhitekturo, ki pa je tudi del naše kulture in nam kaže rezulta­te ustvarjanja in dosežke naše družbe. UVRSTITEV V SLOVENSKI PROSTOR Po vseh teh poglavjih bom opisala, kakšno vlogo ima Kunstljeva vila med svojimi vr­stnicami, ki so nastajale v secesiji. Nekateri podpovprečni in drugovrstni arhi­tekti secesije so »sistem dekorirane arhitek­ture spremenili v modo, ki je pomenila pravo nasprotje osnovnim načelom moderne smeri; ta moda se je razpasla zaradi tega, ker je uga­jala konservativnemu okusu malomeščanov in oficialne družbe ter je slutila konjunkturi stavbnih tvrdk.«18 Glede na delo Ljubljanska secesija, v kateri avtor Nace Šumi razdeli arhitekturo, ki se je zidala po potresu v Ljubljani leta 1895 do prve vojne, bi Kunstljeva vila spadala v prvo skupi­no, za katero je značilno, da ni čutiti neposre­dnega vpliva dunajske moderne arhitekture. »Stavbe, ki so jih gradili, so še v znamenju posnemanja historičnih stilov - logično nada­ljevanje smeri torej, kot jo poznamo iz druge pol. 19. stoletja.«19 Slog je preobložen in kon­zervativen, ker ponavlja vzorce prejšnih sti­lov, »toda ne brez kvalitete«.20 Glede ornamenta in njegovih modifikacij, nastalih pod kulturno-geografskim oziroma nacionalnim vplivom, so kljub skupnim stil­nim potezam v evropski moderni arhitektu­ri posamezne različice. Po razdelitvi Boruta Rovšnika v razpravi Stilni razvoj ornamenta na fasadah v Slove­niji spada Kunstljeva vila pod »konstruktivni in geometrični Art Noveau, ki je zasidran v avstrijsko-nemškem kulturno geografskem prostoru«.21 Ozemlje Slovenije je pred prvo vojno spadalo še pod Avstroogrsko monarhijo, zato je ve­čina slovenske arhitekture sledila dunajski. »Arhitektura dunajske secesije se deli v dve smeri, ki kljub nekaterim stičnim točkam zasledujeta vsaka svoj cilj. Tako imamo na eni strani opravka z voluminoznimi, iz kubičnih blokov in cilindrov sestavljenimi stavbnimi telesi, ki ustrezajo poznohisto­rični predstavi o stavbi in katerih zunanje površine so prepredene z lahkotno razgiba­nimi krivuljastimi in floralnimi motivi. Le-ti so največkrat izpeljani iz novobaročnih motivov. Močno sta poudarjena patetičen in slikovit učinek, ki sta obenem s predstavo o plastičnosti stavbnega telesa sorodna baroč­nemu občutju. Zaokroženi vogali, stolpiči s kupolami, plastično modelirane fasade, bal­koni, pomoli in niše, vsi ti elementi služijo vtisu gibanja in so značilni tako za secesijo kot za pozni historizem.«22 »Bogata pročelja stanovanjskih hiš in vil so dobesedno pre­krita z razkošnimi dekorativnimi detajli 16. in 17. stoletja brez posebnega reda.«23 Najbolj zgovorni primeri historizma, katerega jedro zajema obdobje po potresu, so ljubljan­ske stavbe: Kresija-hiša meščanske imovine iz leta 1898, Filipov dvorec (1897), Mestni dom (1898) in Deželni dvorec (1901) ter zasebne zgradbe: stanovanjska hiša Oroslava Dolenca v Wolfovi 10 (1898) in stanovanjska hiša Ivana Frischa in Prešernovem trgu št. 3 (1897).24 Na omenjenih zgradbah se pojavlja pravilna stavbna gmota z izstopajočim stolpičem, za­lomljena piramidasta streha in različni štuki­rani ornamenti, kjer je velikokrat uporabljen ornament ženske glavice, školjke, cvetličnega niza in drugi. Kunstljeva vila ima vse zgoraj naštete arhitekturne elemente, vendar v de­korativnem pogledu niso identični z nobeno od prej naštetih ljubljanskih stavb. Vzrok je čas nastanka. Prej omenjene zgradbe so na­stale pred letom 1900, Kunstljeva vila pa šele po letu 1900, zato jo bom primerjala s poznej­šimi gradnjami historičnega stila. Tudi v primerjavi z zgradbami v stanovanj­skem predelu ob Prešernovi ulici v Ljubljani, ki so nastale okrog leta 1900, je Kunstljeva vila (1911) zgrajena celo desetletje kasneje. To je tudi vzrok za njeno stilno raznolikost ornamentov. Zgradbe, ki bi imela enako ali povsem podobno stavbno gmoto in fasado, nisem zasledila, vendar pa podobnosti so. Razgibana stavbna gmota, razčljenjenost strehe, zalomjena piramidasta streha s ko­nico, s steklom zaprti in odprti balkoni na vilah ob Prešernovi ulici (Puharjeva ul.6, Tomšičeva 7, Prešernova 23) so podobni ar­hitekturni elementi, ki so uporabljeni tudi na Kunstljevi vili. Vila na Veselovi 13 (zgrajena 1907) ima nad okni prvega nadstropja zelo podoben orna­ment, ki je uporabljen tudi nad okni prvega nadstropja Kunstljeve vile (slika).Ker je bila Kunstljeva vila zgrajena tri leta pozneje, je v tem primeru lahko šlo za posnemanje, kar pa ne morem trditi, ker je do posnemanja lahko prišlo tudi zaradi vpliva avstroogrske stavbe (dunajske stanovanjske hiše na Lin­ke Weinzeile, zgrajene 1898) s podobnim nadokenskim ornamentom. Vzorec z lesenimi vložki v kombinaciji z gladkim in s škrobljenim ometom (fachwerk) v podstrešnem nadstropju je poglavitni or­nament na sosednji hiši (zgrajeni 1907) na Veselovi 15. Kot tudi na Kunstljevi vili tu dajejo leseni vložki kombinacijo različno postavljenih pravokotnikov in kvadratov. Spodnji horizontalni pas je podprt z dekora­tivnimi konzolami. Ta oblika ornamenta je tudi na drugih vilah v Ljubljani ( Tomšičeva 7, Cesta 27. aprila 3, Cesta 27. aprila 5 ) in na Bledu (vila Belar, vila Golias, vila Titania, vila Perun).25 Kunstljeva vila se po podobnosti uvršča med vile ob Prešernovi ulici. Najbolj podob­na je vili na Veselovi 13. Kot sem že omeni­la, imata sličen ornament nad okni prvega nastropja. Razlikuje se le po manjših de­tajlih, kot je na primer oblika polkrožnega profiliranega okvirja, število cvetov v nizu na osrednji plošči in kombinaciji volute ter akantovih listov. Ostali ornameni vile na Veselovi 13 niso tako bogati. Stavbna gmota ima pravokotno obliko in izstopa kot stolpič le na strani, ki gleda na cesto. Streha ni tako razgibana kot je na Kunstljevi vili, ima pa enostavno zalomljeno piramidasto streho. Ravno tako nima lesenih balonov in lesenih vložkov, ampak se razkazuje le s fasadnim dekorjem v sivi barvi, medtem ko je Kun­stljeva vila barvno zelo pestra. V primerjavi z vilo na Veselovi 13 je Kun­stljeva vila bogatejša in glede na raznoli­ko uporabo materijala tudi kvalitetnejša. Vzrok je želja, da bi se lastnik Josip Kun­stel postavil s sodobno dekoriranim proče­ljem svoje hiše, in njegova velika finančna zmožnost, večja kot kateregakoli prebivalca Vrhnike na prelomu stoletja in v času do prve vojne. Opombe 1 Priimek Kunstel izvira iz nemške besede 'die Kunst', ki v slovenskem prevodu pomeni umetnost.Slovenska oblika priimka Kunstel je Kunstelj. 2 Katarina Ivančič: PELE SO ŽAGE LOGAŠKE. 3 Nika Leben: POČITNIŠKE VILE NA BLEDU, str. 46. 4 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA NA FASADAH V SLOVENIJI, str. 30. 5 Nika Leben: POČITNIŠKE VILE NA BLEDU, str. 35. 6 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA NA FASADAH V SLOVENIJI, str. 31. 7 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA NA FASADAH V SLOVENIJI, str. 34. 8 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA NA FASADAH V SLOVENIJI, str. 30. 9 WIENER FASSADEN DES 19. JHS., (slika) Abb.131) Mariahilfestrasse 1; 89-89A; 1899. 10 WIENER FASSADEN DES 19. JHS., (slika) Abb.140) Linke Wienzeile 84; 1898. 11 Kot zanimivst lahko omenim, da je les macesen. Lastnik Jože Kunstel pravi, da mu je pokojni Franci Tršar z Vrhnike povedal, da je bil les del nekdanje­ga mostu čez Savo pri Kranju. Bil je inkrustiran z apnencem, tako da je še danes v dobrem stanju. 12 Nika Leben: POČITNIŠKE VILE NA BLEDU, str. 38. 13 Nika Leben: POČITNIŠKE VILE NA BLEDU (vila Golias, vila Perun, vila Titania). 14 Podoben motiv s simetričnima volutoma in z viju­gasto izhajajočim delom sem opazila na stebričkih kovinske ograje na Tomšičevi ulici v Ljubljani. 15 Stolpič na severozahodnem delu strehe je bil od­stranjen med obnovitvenim prekrivanjem strehe na zahtevo delavcev. 16 "Pisarna soba" je tako imenovana na zapisniku (slika na strani 224) 17 Vrhnika je bila v času avstroogrske monarhije ime­novana Oberlaibach. 18 Nace Šumi: ARHITEKTURA SECESIJSKE DOBE; str. 29, II. odstavek. 19 Nace Šumi: ARHITEKTURA SECESIJSKE DOBE; str. 29, V. odstavek. 20 Nace Šumi: ARHITEKTURA SECESIJSKE DOBE; str. 29, V. odstavek. 21 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENIJI; str. 28, II. odstavek. 22 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENIJI; str. 31, II. odstavek . 23 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENIJI; str. 32, III. odstavek. 24 Borut Rovšnik: STILNI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENIJI; str. 34, V. odstavek. 25 Nika Leben: POČITNIŠKE VILE NA BLEDU (vila Pe­run: slika 70; vila Belar: stran 34; vila Golias: slika 48; vila Titania: slika 49). Literatura - Ivančič, K. (Knjiga še ni izdana. Gradivo je pri Ka­tarini Ivančič, zaposleni v tovarni KLI-LOGATEC.): PELE SO ŽAGE LOGAŠKE. KLI-Logatec. - Kunsthistorische Arbeitsgruppe »GeVAG«. 1976: WIENER FASSADEN DES 19. JHS., Wohnhauser in Marahilf. Hermann Bohlaus Nachf., Wien-Koln-Kraz. - Leben, N. (zagovor diplomske naloge leta 1990): POČITNIŠKE VILE NA BLEDU OD 1850 DO DRUGE SVETOVNE VOJNE. Knjižnica umetnostne zgodo­vine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. - Rovšnik, B. (1980): ZBORNIK UMETNOSTNE ZGO­DOVINE (1980) - STILNI RAZVOJ ORNAMENTA NA FASADAH V SLOVENIJI OD 1895 DO PRVE SVETOVNE VOJNE (str. 25-51). Ljubljana. - Šumi, N. 1954: ARHITEKTURA SECESIJSKE DOBE. Mestni muzej v Ljubljani, Ljubljana. - Šumrada, J. in Škrabec, M. 1990: VRHNIKA, PRE­ČUDEN KRAJ. Skupščina občine Vrhnika, Vrhnika. - Arhiv mesta Ljubljane, Ciril-Metodov trg, Ljubljana. Žig Filipa Supančiča, mestnega stavbnega mojstra v Ljubljani na starih načrtih fasade Kunstljeve vile iz leta 1910. KUNSTLJEVA VILA Stavbno dovoljenje z dne 27. 4. 1910. Načrt za vrt. KUNSTLJEVA VILA Načrt za glavno, jugovzhodno pročelje vile. Fasada je bogato dekorirana. Glavna vhodna vrata. KUNSTLJEVA VILA Med vratnimi krili je lesen steber, ki ima bazo, deblo in z volutami dekoriran kapitel. Terasa na jugozahodni strani. Baročni motiv nad pritličnimi okni. Pogled z južne strani. Osrednji konzolni stolp označuje glavni vhod. KUNSTLJEVA VILA Načrt za glavni ornament. Ornamenti okrog oken prvega nadstropja so še posebej bogato oblikovani. Izvedba zvesto sledi načrtu. Lesena zasteklena balkona na jugozahodu. Strehe glavnega stolpa in stranskih stolpičev so pira­midaste (foto last: Janez Žitko). KUNSTLJEVA VILA Ograjo so zaradi razširitve ceste podrli (raglednica last Janez Žitko). Občutljivi leseni deli balkonske konstrukcije so začeli propadati, vendar so bili po letu 1993 že nadomeščeni z novimi (Podatek: Nataša Oblak Japelj). Načrt za okrasno konico na JZ strani strehe. KUNSTLJEVA VILA Prva stran zapisnika, prostorov, ki so jih popisali na dan vselitve v novo hišo. Kamnito stopnišče s struženo leseno ograjo. Okrasni pas školjk na steni v "pisarni". Tloris pritličja. KUNSTLJEVA VILA Detajl s stropa v "pisarni". Stilno pohištvo v "pisarni". Peč v "pisarni". Steber na začetku stopniščne ograje s čašo, iz katere pijeta ribici. Kunstljeva vila je pogosto navdih umetnikom. Grafika likovnega pedagoga Lovra Novinška. Razglednica z motivom Kunstljeve vile na Vrhniki iz leta 1916, pred razširitvijo Nove ceste, danes Tržaške. KUNSTLJEVA VILA Vili na Veselovi 13 - levo in Veselovi 15 - desno, Ljubljana. KUNSTLJEVA VILA Tone Simončič VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) NAJSTAREJŠI ZNANI POŠTNI ŽIG Z NAPISOM VRHNIKA (OBERLAIBACH) JE IZ LETA 1827. O filateliji Od leta 1864 imamo poseben izraz za zbi­ranje znamk in drugega poštnega gradiva – filatelija. Nekdaj so dejali, da je filatelija konjiček kraljev, direktorjev … Filatelija je edini konjiček, v katerem lahko tudi tekmu­jemo na domačih in mednarodnih razsta­vah. To pa spet predstavlja dodaten izziv za zbiralce znamk in drugega filatelističnega gradiva. Filatelija je veda o zbiranju, shranjevanju in proučevanju poštnega gradiva, v katere­ga poleg znamk sodijo še poštni žigi, dopi­snice, pisma, kartice, spremnice, nakazni­ce in drugi poštni dokumenti, stara pisma, predvsem »predfilatelistična pisma«. Ob proučevanju poštnega gradiva Vrhni­ke se takoj spomnimo na Vrhničane Ivana Cankarja, Mateja Sternena, Jožefa Petkov­ška, Simona Ogrina … Znamke teh umetni­kov smo dobili že v Titovi Jugoslaviji, nekaj pa v današnji Republiki Sloveniji. Več pa je vrhniških poštnih žigov, saj nekateri datira­jo že pred letom 1830. V dobrih 180-ih letih se ime Vrhnika na poštnih žigih pojavlja v različnih oblikah. Stara predfilatelistična pi­sma (pri nas pred letom 1850, v Angliji pred letom 1840) z žigi ali brez so še posebej za­nimiva. Kažejo na tedanje razmere, delova­nje pošt, državnih uradov itd. Težko jih je dobiti; so v bogatih zbirkah posameznikov oz. muzejev. Na tem mestu so predstavljena nekatera redkejša stara pisma z žigi vrhni­ških poštarjev. Več pozornosti je posvečene rednim in pri­ložnostnim poštnim žigom v današnji Re­publiki Sloveniji od leta 1991 do 2011. Pri proučevanju datumov, ko so posamezna pisma žigosana, večkrat lahko ugotovimo, da so nekatere žige, ki so bili v uporabi okrog leta 1830, uporabljali še desetletja. Podobno velja tudi za uporabo avstrijskih obrazcev v nemščini iz časa Avstro-Ogrske monarhije, ki so bili v obtoku tudi potem, ko so že natisnili nove. Nekateri podatki iz poštne zgodo­vine in filatelije Ni je dežele na svetu, ki bi bila glede na pe­strost svojih poštnih žigov tako zanimiva, kakor je Slovenija (posebej še Istra in sloven­sko Primorje). Žigi predstavljajo dobo in dogodke, ki so se odigravali na naših tleh. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Poštni žigi V habsburških deželah se pojavijo prvi žigi po letu 1751. Znanih je prvih dvanajst žigov mest na tedanjem slovenskem območju (od Trsta in Celovca 1752. leta, Kopra 1761, do Celja 1821), vrhniškega še ni med njimi. - Žigi so bili v glavnem kovinski, včasih tudi leseni, pozneje gumijasti. Besedilo v latinici ali gotici je bilo vrezano (podol­govati žigi s pokončno, redkeje z grote­skno ali ležečo pisavo). - Na žigih so lahko majhne in velike črke, pisane ali tiskane. - Žigi so bili različnih oblik in velikosti. Kasneje začnejo uporabljati žige, kjer je ime kraja v pravokotnem, ovalnem, okro­glem ali drugačnem okvirju. - Žige krasi tudi ornamentika: valovite črte, zvezdice, poštni rog, grb, krona itd. - V filatelistični dobi (ko so bile v uporabi poštne znamke, sicer govorimo, čeprav s pomanjkljivim izrazom, o predfilate­listični dobi) se uveljavljajo tipizirani okrogli in dvokrožni žigi. - Prvi žigi imajo le ime kraja, brez navedbe datuma; je pa ob njem lahko dodatni žig z navedbo dneva. - Na starejših pismih so poštarji kar sami s svinčnikom ali črnilom vpisali datum, kdaj je bilo pismo sprejeto. - Pri nas je bilo do leta 1800 le 7 žigov, osta­le pošte niso uporabljale žigov (Müller). - Žigi Napoleonove Ilirije so bili dvo- ali trivrstični: LAIBACH ILLYRIE - Od leta 1818 naprej je bilo treba poleg krajevnega imena navesti še datum, pra­viloma brez letnice. - Od leta 1838 dalje predpisujejo poštne uredbe poleg krajevnega imena še da­tum, vendar brez letnice. So pa tudi kra­ji z vpisanim popolnim datumom, torej tudi z letnico. - Barva žigov je bila v glavnem črna. Zna­ni so tudi zeleni, modri in rdeči odtisi ži­gov. Barva je imela nekaj časa določen pomen, predvsem pri obračunavanju po­štnine. - Naslovna stran pisma je prečrtana v sme­ri obeh diagonal. To pomeni, da je po­štnino poravnal odpošiljatelj. - Naslovna stran pisma je imela le eno di­agonalno črto, kar pomeni, da je odpo­šiljatelj plačal polovico poštnine. V tem primeru so na pismo z barvnim svinčni­kom zabeležili še dolžno poštnino, ki jo plača naslovnik. - Dve diagonalni črti je kasneje nadome­stil žig FRANCO. - Za priporočena pisma so uporabili žig RACCOM., RECOM. ipd. - Obstajali so posebni žigi dezinfekcijskih ali kontumacijskih postaj (lazaretov), kjer so pisma razkuževali na razne nači­ne, in to tudi zabeležili na ovitku (čisto od zunaj in znotraj – latinski žig: »SANITATIS SIGILLUM« oz. nemški: »VON AUSSEN UND INNEN GEREIGNIGT«, okrogli žig z dvoglavim orlom v sredini). - Ob izidu prvih avstrijskih znamk leta 1850 zasledimo 44 predfilatelističnih ži­gov! Stare žige so uporabljali marsikje še dolgo časa po uvedbi znamk. Uporabljali so žige različnih velikosti, od naprstni­kov premera 16 mm (okoli leta 1872) do žigov premera 30 mm (okoli leta 1900). - Avstrijska vojaška cenzura v prvi svetov­ni vojni je uporabljala žige najrazličnej­ših oblik. Kratka zgodovina poštnih znamk Vemo, da se je prva znamka (1 črni peni – Black Penny) v svetu pojavila 6. maja 1840 v Angliji. Na območju starega avstrijske­ga cesarstva (1808–1867) so 1. junija 1850 izdali v nakladi 14,760.000 kosov znamk z nominalo 1 krajcar (Kreuzer) v rumeni oz. oranžnorumeni barvi; prikazovala je grb cesarstva. Ta znamka ni bila zobčana. Na tem mestu je prikazana taka znamka z žigom Vrhnike (OBER LAIBACH, 25. 1.). Istočasno so izšle še znamke za 3 kr (rde­ča), 6 kr (rjava) in 9 kr (modra). Naslednja znamka je izšla 1. januarja 1851 (cinobra­sti merkur – glava boga Merkurja) in so jo uporabljali za pošiljanje časopisnih pošiljk. Tretja izdaja je izšla 1. novembra 1858 z ris­bo glave cesarja Franca Jožefa. Avstro-Ogrska monarhija (1867–1918) je bila razdeljena na dva dela, ki sta bila bolj ali manj konfederalno povezana. Vsak del je imel svojo poštno upravo. Motivi na znam­kah slavijo le cesarja Franca Jožefa, pojavi­ta se le še glava boga Merkurja in avstrijski dvoglavi orel. Šele po letu 1908 se pojavijo drugačni motivi. I. POŠTA PRED I. SVETOVNO VOJNO Poznanih je več odtisov poštnih žigov na službenih pismih v času pred in po uvedbi poštnih znamk. Z območja Vrhnike so zani­miva službena pisma: a) ko še niso bile v prometu poštne znamke: - leta 1839 – ročno datirano 27. april 1839, tedanji odhodni poštni žig z Vrhnike – »OBERLAIBACH 1. MAY«, dohodni žig pa »PRAG. 6. MAY«; - leta 1840 – ročno zapisana datuma »13. Dezember 1840« s podpisom uradnika in »14. Dez. 1840« ter odhodni poštni žig Vrhnike, tedaj »OBERLAIBACH 9. DEC«. b) ko so v prometu že poštne znamke: - leta 1861 – ročno zabeležen datum dopisa »6. juli 1861« in podpis uslužbenca. Od­hodni žig je tokrat okrogel, širok 23 mm in z ločenim napisom »OBER LAIBACH 5/7« (navedena sta dan in mesec). Na hrb­tni strani je poštni dohodni žig »STADT LAIBACH 7.7«. Pismo je bilo zapečateno z voskom in žigosano s suhim žigom. - leta 1864 – priporočeno pismo (RECOM.) je bilo frankirano z dvema znamkama po 5 kr in žigosano z okroglim žigom (širok 23 mm) »OBER LAIBACH 10.7«. Na pismu sta še poštna žiga: okrogli »STADT LAI­BACH 20.7« in štirioglati poštni žig »LA­IBACH STADT 23.7«. Pismo je bilo posla­no najprej z Vrhnike v Ljubljano, nato pa iz Ljubljane še v Stein (Kamnik), kar je bila pogosta praksa, da so isto ovojnico (polo papirja) dvakrat uporabili. - 22. julija 1867 je dunajsko ministrstvo odredilo uvedbo letnice v poštnem žigu. - 1. oktobra 1869 je avstrijska pošta izda­la prvo dopisnico na svetu. - Leta 1871 je izšel odlok o uvedbi dvoje­zičnosti v poštnem uradovanju! - Leto 1881 – pismo je bilo napisano 1. 2. 1881; okrogli poštni žig, širok 26 mm z napisom »OBERLAIBACH VERHNIKA 31. 1. 81«. Tokrat se pojavlja drugačen na­pis – OBERLAIBACH pišejo skupaj, doda­na je letnica »81« in napis »VERHNIKA«. To pismo so poslali v Kamnik – »STEIN IN KRAIN 28. 2. 81« (Vloga – Tarifa za meso, odobritev je podpisal župan Verh­nike). Ker je potovala službena pošta, uslužbenci pisem niso frankirali. - Leto 1881 – Dopisnica (Correspondenz-Karte) rjavkasto tiskana – je bila 8. 3. 1881 poslana iz Verda (pošta Vrhnika) v Karlstadt. Odhodni enokrožni žig, ši­rine 26 mm, ima napis »OBERLAIBACH VERHNIKA 8. 3. 81«. - Leta 1897 (29. septembra) je bila poslana dopisnica, tiskana v svetlorjavi barvi z okrasnim okvirjem, žigosana z dvokro­žnim žigom, širine 26 mm in napisom »OBERLAIBACH VRHNIKA 29. 9. 97«. - Leto 1904: Poštna povratnica iz Ljublja­ne (odhodni enokrožni poštni žig s celim datumom »LAIBACH LJUBLJANA 25. 10. III«. in dohodni dvokrožni poštni žig »OBERLAIBACH VRHNIKA 26. 10. 04.« Vrhnika je že brez »E«. - Leto 1918 – Poštna celina – dopisnica (brez naslova listine) s tiskano znamko za 8 hel in okrasnim okvirom v svetlo­zelenomodri barvi ima dvokrožni žig, širine 26 mm in napis »OBERLAIBACH VRHNIKA 28. 6. 18«. Dopisnica je bila poslana EXPRESS, zato sta dolepljeni znamki za 2 in 60 hel. II. OBDOBJE SHS 1919–1921 IN KRALJE­VINE JUGOSLAVIJE 1921–1941 1. Verigarske znamke Verigarske znamke so prve slovenske znamke. Prikazujejo Vavpetičevo sliko su­žnja, ki trga verige (okove), kar simbolizira pretrganje vezi z avstroogrsko nadvlado in samostojno življenje Slovencev. Te znamke so izhajale od 3. januarja 1919 do (uradno) 16. januarja 1921, ko so postale »obvezne« znamke Kraljevine SHS. Ker ni bilo kolkov ali drugih vrednotnic za plačevanje uradnih ali poštnih uslug, so uporabljali verigarske znamke za različne namene. Znamke in druge poštne dokumente so žigosali: - z dvokrožnimi žigi s popolnim datumom (dan, mesec, zadnji dve številki leta) ali - z dvokrožnimi žigi z mostom, v katerih je popoln datum. Oboje vrst žigov pa ima na zgornjem delu zbrisano (»izklesano«) nemško ime kraja (Oberlaibach) tako, da je ta del prazen. Žigi so široki 26–28 mm. - Dvokrožni žig z napisom v zgornjem delu VRHNIKA je v latinici, v spodnjem pa v cirilici (BPXNUKA), v sredini pa je bil popoln datum. - Dvokrožni žig z mostom in napisom kot zgoraj. Žigi so ohranili približno enako velikost. 2. Plačilne nakaznice, čekovne nakazni­ce, poštne spremnice … Poštnino za poštne usluge so plačevali s pre­tiskanimi portovnimi znamkami, žigosane z ustreznimi poštnimi žigi. Slednji so bili široki okrog 28 mm. Poštarji so uporabljali tudi stare žige, pri katerih so zbrisali nemški napis. Tako je pisalo na dvokrožnem žigu z mostom, denimo na spodnjem delu krožni­ce »VRHNIKA«, na zgornjem, sicer praznem delu se je dalo opaziti slabo izbrisan nem­ški napis, v mostu pa je bil celoten datum. Na levem delu žiga znotraj kroga so bili žigi označeni s črkami »a«, če je pošta imela več podobnih žigov (primeri: 4. XI. 20; 2. XII. 20; 3. II. 21). 3. Razglednice Pojavijo se za dopisnicami. Zanimiv je dvo­krožni žig, širok okrog 25 mm z napisom »VRHNIKA« v spodnjem delu, napis v zgor­njem delu je izbrisan, v srednjem krogu pa je datum v »stolpcu« 26-6-19. Leta 1920 je pošta Kraljevine SHS uvedla na vseh poštnih dokumentih srbohrvašči­no, napise v cirilici in latinici. Dopisnice so preimenovali v »Dopisne karte«. Poštni žigi ostanejo enaki, le da se v zgornjem delu dvokrožnega žiga z mostom pojavljajo na­pisi v latinici, na spodnjem pa v cirilici. III. OKUPACIJA JUGOSLAVIJE (1941-1945) 1. Italijanska okupacija Italijanske znamke so žigosali: - dvokrožni žig z mostom in s številko žiga nad mostom; žig je širok 30 mm. Na zgor­njem delu je napis »VRHNIKA«, na spo­dnjem »LUBIANA«, datum »20. V. 42.« To pismo je zanimivo še, ker ima žige in za­lepko cenzure. Enake žige so uporabljali tudi v času nemške okupacije, vendar na italijanskih znamkah, pretiskanih v slo­venščini in nemščini. 2. Nemška okupacija Žigi podobne velikosti kot prejšnji zamenjajo enokrožni žigi z napisom »OBERLAIBACH-VRHNIKA« popoln datum je v sredini žiga. IV. DEMOKRATIČNA FEDERATIVNA JUGOSLAVIJA IN SFR JUGOSLAVIJA - Pri starih dvokrožnih žigih z mostom, prej dvojezičnih, izklešejo nemški ali ita­lijanski napis za Vrhniko. Ostane le napis »VRHNIKA« in oštevilčenje nad mostom (1, 2, 3 …). Polagoma okupacijske znam­ke zamenjajo znamke in dopisnice DF Jugoslavije. - Taki žigi ostanejo še dlje časa v uporabi. Kasneje se pojavijo enokrožni žigi z napi­som kraja in datuma. - Kasneje dobi tudi Vrhnika nekoliko manjši žig z napisom kraja v latinici in cirilici. Leta 1971 so na poštne žige uvedli po­štne številke, to pa je bil začetek ponovne označitve poštnih uradov le s slovenskimi imeni. Izjeme so bile na območjih naro­dnih manjšin, kjer so ob slovenskem ime­nu kraja zapisali še ime v italijanščini oz. madžarščini V. REPUBLIKA SLOVENIJA Prvi slovenski žigi od leta 1991 dalje imajo enak obseg, naziv kraja ostane na zgornjem delu kroga, na spodnjem pa je poštna šte­vilka. Takoj po osamosvojitvi ohrani slo­venska pošta še 5-številčno oznako pošte, s prvo številko nekdanje republike SFRJ »6«, Vrhnika 61360. - Žigi imajo ob datumu še uro žigosanja.Pošte uvedejo strojne žige z valovi; širina enokrožnega žiga je le 22 mm. 1. marca 1996 slovenska pošta uvede po­štne številke – izbriše prvo »6« na vseh žigih. - Vrhnika ima novo poštno številko 1360 (prej 61360). - Pojavijo se tudi prvi priložnostni poštni žigi (glej vrhniške). - Na poštnih uradih začnejo uporabljati samolepilne nalepke poštninskih stro­jev namesto znamk oz. žigov. Vrhnika Mestno naselje leži na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja, 294 – 400 m nadmorske višine. Na 115,2 km2 ima okrog16.000 prebi­valcev. Kot upravno, oskrbovalno in kulturno središče je nastalo leta 1995. Leži nekoliko pod železnico in avtocesto Ljubljana–Postoj­na, na ugodni prometni legi obnekoč plovni Ljubljanici in najzložnejšem prehodu izosre­dnjega dela Slovenije čez notranjsko kraške planote proti Jadranskemu morju. Mala Ligojna, Marinčev Grič, Mirke, Mizni Dol, Padež, Podlipa, Pokojišče, Prezid, Sinja Gorica, Smrečje, Stara Vrhnika, Strmica, Trčkov Grič, Velika Ligojna, Verd, Vrhnika, Zaplana, Zavrh pri Borovnici. Kraj je bil poseljen že v starejši kameni dobi, Gradišče na Hribu v halštatski in la­tenski dobi. V zadnjem stoletju pred našim štetjem je nastalo rimsko naselje Nauportus (Navport), trgovska postaja med Tavriski in Rimljani. V začetku 1. stoletja je tu posta­ja na cesti Akvileja–Emona. Rimski pisec Plinij starejši (umrl l. 79 n. št.) omenja ime tudi v zvezi s prastaro grško bajko o Argo­navtih – bajeslovni popotniki so pripluli do Vrhnike po Ljubljanici in so morali od tod dalje nesti svojo razstavljeno ladjo do mor­ja. Tacit poroča, da so se leta 14 n. št. uprle pri delu na Vrhniki vojaške enote vzhodne­ga alpskega obrobja, in to 3 legije. Ta upor je vladi v Rimu povzročil vrsto težav. Vrhnika ohranja številne dokaze o po­znorimskih objektih (utrjeno tržišče ob Ljubljanici, rimski nagrobniki, temelj rim­skega stolpa, vojaška trdnjava, okrog 10 km dolg obrambni zid …). V 16. stol., ko so postavljali že redne poštne zveze, so pošto, ki je prihajala iz Gradca v Ljubljano, po Ljubljanici pripeljali do Vrhnike, od koder so jo odpravljali dalje do Gorice in Benetk. Znani so objekti: župnijska cerkev sv. Pa­vla, ki jo je gradil M. Medved (1850) po na­črtih J. Schöbla, v prezbiteriju so freske J. Wolfa (1867), stavba stare pošte. Na Sveti Trojici je manieristična cerkev sv. Trojice (okrog 1630), opremljena z zlatimi oltar­nimi slikami V. J. Mettzingerja, J. Petkov­ška, S. Ogrina. Pod Klancem je cerkev sv. Lenarta, zgrajena po načrtih C. Zullianija. Mogočni spomenik padlim borcem NOB je delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Bori­sa Kobeta. Na Vrhniki stoji spomenik (10. 8. 1930) Ivanu Cankarju, delo kiparja Iva Jur­koviča. Z izgradnjo železnice leta 1857 se razvije opekarstvo, žagarstvo, mlinarstvo in usnjarstvo. V letih 1899–1966 je imela kra­jevno železnico. Na Vrhniki se je rodil Ivan Cankar (10. 5. 1876–11. 12. 1918, Ljubljana), pesnik, pripove­dnik in dramatik, največji slovenski pisatelj. V Verdu sta se rodila Jožef Petkovšek (7. 3. 1861–22. 4. 1898, Ljubljana), slikar, in Matej Sternen (20. 9. 1870–28. 6. 1949), risar, slikar, restavrator, grafik. Na Stari Vrhniki slikar Si­mon Ogrin (1851–1930) V bližini Vrhnike so kraški izviri Ljublja­nice. Mala Ljubljanica izvira v Močilniku, Velika Ljubljanica v Retovju, pridružijo se ji Hribski potok z Belo, Ljubija, Bistra ... Pomožne pošte Vrhnika V stari Avstriji so na prelomu iz 19. v 20. sto­letje poleg rednih poštnih uradov obstajale tudi pomožne pošte (PP), imenovane tudi poštne nabiralnice ali poštne zbiralnice. PP so bile v krajih, kjer se ekonomsko ni splačalo imeti poštnih uradov. Te pošte so bile podrejene poštnemu uradu, v ka­terem dostavnem območju so se nahajale. Poslovodje so bili zanesljive osebe, običaj­no vaški trgovci, gostilničarji ali bogatejši kmetje. Delo je bilo častno in brezplačno. Uporaba žigov za PP do leta 1900 ni bila predpisana, niti prepovedana. Takrat so žige naročali poslovodje na lastne stroške, zato so jih imele le redke PP. Te pošte so imele v času Avstro-Ogrske monarhije v slovenskih deželah pri vhodu obešeno tablo z napisom: »K. u. K. POST-ABLAGE – C. K. POŠTNA NABIRALNICA« z dvoglavim orlom, na Primorskem pa v itali­janščini »I. R. COLLETERIA POSTALE«. Na našem ozemlju je doslej poznanih 16 žigov PP; vsi so odtisnjeni po letu 1900. PP so imele žige pravokotne ležeče oblike, da so se razlikovale od rednih frankovnih okroglih žigov. Praviloma ta žig ni smel biti odtisnjen čez znamko. To pravico je imela le ustrezna redna pošta. Večinoma so bili žigi dvojezični, v okvirju pa sta bili na obeh straneh zvezdici. Slednje so bile različnih oblik. Točnih pregledov (odtisov) teh žigov ni še nihče uspel zbrati kljub številnim raz­iskovalcem, ki so zbirali podatke na raznih mestih. So pa sestavni del filatelije (Marko­filija – zbiranje poštnih žigov). Navodila iz leta 1900 pa že omenjajo mo­žnost nagrade za opravljeno delo in od­škodnino za vzdrževanje poštnih zvez. Pomožne pošte (PP) na območju stare Av­strije so prvič omenjene leta 1881. Na slo­venskem ozemlju je bilo nekaj PP že pred letom 1895 (npr. 1. 1. 1895, Tepanje). Do raz­pada avstro-ogrske monarhije je delovalo pri nas okoli 560 PP. Žigi teh pošt so bili zelo različni, po veli­kosti in napisih. Znani so napisi pomožne pošte Podlipa, ki je spadala pod poštni urad Vrhnika. Način pisanja Podlipa – Vrhnika oz. Šent Jošt – Vrhnika na žigih pomožnih pošt: VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) N VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) PODLIPA (VRHNIKA) 58 x 13 mm PODLIPA (Vrhnika) 53 x 10 mm PODLIPA (VRHNIKA) 42 x 7 mm Šent Jošt (Vrhnika) 53 x 10 mm ŠENT JOŠT (Vrhnika) 53 x 10 mm ŠT. JOŠT (VRHNIKA) 58 x 13 mm ST. JOBST ŠT. JOŠT 40 x 14 mm Preimenovanje pošte Šent Jošt (Vrhnika): – 11. 6. 1946: Horjul; – 1. 9. 1948: Butajnova-Št. Jošt. Seznam PP: 45 in 46 Št. Jošt, 48 Butajnova-Št. Jošt, 51 Butajnova. BUTAJNOVA – latinica in cirilica. ZAPLANA (VRHNIKA) 59 x 14 mm Zaplana (Vrhnika) 70 x 9 mm ZAPLANA (VRHNIKA) 70 x 9 mm Kopiji žigov: Žigi nekdanjih pomožnih pošt še iz »prejšnjih« časov se ne razlikujejo več od rednih pošt. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slike poštnega gradiva Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1839 Odhodni žig »OBERLAIBACH 1. MAY« ročno napisan datum pisma: 27. april 1839 Predfilateliastično pismo (poštnih znamk še ni bilo!). Pismo CK Rudarskega urada iz Idrije je potovalo z Vrhnike v kovnico denarja v Prago, kjer je poštni uslužbenec odtisnil dohodni žig z datumom »PRAG. 6. may.«. Lepo sta vidna oba žiga in vpisi uradnikov. Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1840 OBERLAIBACH 9. DEC.« Ta žig ima ob napisu kraja že datum »9. DEC.« Samo pismo CK Rudarskega urada v Idriji pa ima ročno napisan datum »14. December 1840«. Pismo je po­tovalo od Vrhnike do Neuberga na Štajerskem. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1849 »OBERLAIBACH 2. JAN«, 1849. Gospod Oblak je poslal z Vrhnike (Oberlaibach 2. JAN)v gotici napisano pismo na Mestni magistrat v Ljubljano, kamor je prispelo 3. januarja. Pismo je bilo zapečateno in prek eti­kete odtisnjen suhi žig. Naslovnik je zapisal datum prispetja, lepo viden je tudi dohodni poštni žig Ljubljane (Laibach 3. JAN). Službena pošta pred 1. svetovno vojno na območju Slovenije Vrhnika, 1853 »OBERLAIBACH 1. FEB.« - 1. FEB.: Pismo, poslano z Vrhnike v Planino in nato v Ljubljano (zapečateno z nalepko in s suhim žigom). Osnovna »značilnost« dopisovanja med državnimi uradniki je bila, da niso plačevali v znamkah evidentirane pošte. Menda so zaradi pomanjkanja denarja (varčevanje!) na isti kos papirja (pismo) na drugo (nepopisano) stran napisali pismo za drugega naslovnika oz. so ga vrnili na prvi naslov. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Službena pošta pred 1. svetovno vojno na območju Slovenije Vrhnika, 1853 »OBERLAIBACH 4. FEB.« Poštni žig Vrhnike - Oberlaibach 4. FEB. Pismo so uradniki poslali v Lož (Laas), kamor je prišlo naslednji dan - 5. II. (1853), mali dvokrožni žigi z datumom: dan in mesec prejema. Pismo je bilo napisano na ročno izdelanem papirju. Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1860 Službena pošta - pisma pred 1. svetovno vojno na območju Slovenije 1860; 4. 7. je datum overitve oz. potrditev na računu za 225 Fl. na obrazcu v nemščini z navodili za poslovanje. Žig »OBERLAIBACH«, 39 x 5 mm je še brez datuma (Vrhnika). Po Novaku so take žige upo­rabljali že pred letom 1830, če ne že prej, torej kar nekaj desetletij. Datum pa je kot običajno izpisan z roko. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1861 Oberlaibach (Vrhnika), 4. 11. 1861: Ausgabe = recepisse (potrdilo, račun za 337 fl) v nem­ščini. Eden prvih poštnih žigov Vrhnike »OBERLAIBACH«, brez datuma na sprednji strani (lastnik dokumenta: Janez Žitko). Slovenija/Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1861 OBER LAIBACH« (dve besedi!); enokrožni poštni žig, širine 23 mm, z vpisanim dnevom in mesecem. Pismo so poslali z Vrhnike 5. 7. 1861 v »STADT LAIBACH«, kamor je prispelo 7. 7. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Avstrijsko cesarstvo Vrhnika, 1864 Žig »OBER LAIBACH« – dve besedi za Vrhniko in žig RECOM. Priporočeno pismo, frankirano z dvema znamkama po 5 kr. Odpremni enokrožni poštni žig, širok 23 mm, dan in mesec. Pismo so dne 19. 7. 1864 poslali z Vrhnike v Ljubljano. Od tu pa na istem papirju 23. 7. v Kamnik. Slovenija/Avstro-Ogrska monarhija Vrhnika, 1868 OBER LAIBACH, 15. 7. 1868 Potrdilo – račun za 104 fl 50 h, polog/nakazilo v hranilnico v Ljubljano. Uporabljen je obrazec »stare« Avstrije. Enokrožni poštni žig, širine 23 mm, z datumom – dan in mesec! Letnica je napisana z roko. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Avstrijsko cesarstvo - AO monarhija Vrhnika, 1851 – 1915 Na območju avstrijskega cesarstva (1848–1867) so 1. junija 1850 izdali prvo znamko, in to za 1 krajcar (Kreuzer) v rumeni oz. oranžnorumeni barvi. Bila je nezobčana, izšla je v nakladi 14,760.000 kosov. Prikazovala je grb cesarstva. Opis žigov na znamkah: - Poštni enokrožni žig »OBER LAIBACH 25. 1.« (1851), širok ca. 23 mm na prvi znamki avstrijskega cesarstva za 1 Krajcar (Kr-euzer). - Poštni enokrožni žig »OBER LAIBACH 26. 2.«, širok ca. 23 mm na znamki za 5 Kr. - Poštni enokrožni žig na dopisnici »OBERLAIBACH 10. 2.«, širok ca. 20 mm (napis v eni besedi!); v žigu sta zapisana le dan in mesec. - Dvokrožni poštni žig z mostom, žig širok ca. 29 mm, napis: »OBERLAIBACH a VRH­NIKA«, popolni datum z dostavkom. 22. VII. 1867 odredi dunajsko ministrstvo, da morajo biti na poštnih žigih tudi letnice. - Dvokrožni poštni žig OBERLAI­BACH – VRHNIKA, različni popol­ni datumi; širina žigov 26 mm. Aprila 1871 so uvedena v poštne žige tudi slo­venska imena, poleg nemških; razen v prime­rih, če ni bilo nemških (Domžale, Gomilsko, Sava, Planina, Rakek …). Slovenija/AO monarhija Vrhnika, 1881 »OBERLAIBACH VERHNIKA 31-1-81«: Enokrožni poštni žig, širok 26 mm. Pismo je poto­valo z Vrhnike v Kamnik. »STEIN IN KRAIN KAMNIK, 31-1-81«. Potrditev Tarife za meso, ki jo je podpisal vrhniški župan Peter Lenassi za »Februar 1881«. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/AO monarhija Vrhnika, 1881 DOPISNICA – »OBERLAIBACH VERHNIKA 12-9-81«: enokrožni poštni žig, širok 26 mm. Pismo Frana Kotnika iz Verda politiku in gospodarstveniku dr. Josipu Poklukarju je poto­valo z Vrhnike v Ljubljano (»LAIBACH LJUBLJANA 13-9-81«). Slovenija/AO monarhija Vrhnika, 1899 Vrhnika – Oberlaibach, 2. 9. 1899: z Vrhnike je potovala sodna odločba s povratnico do Preserja – Presser (3. 9. 1899). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/AO monarhija Vrhnika, 1904 »OBERLAIBACH VRHNIKA 26-10-04«, dvokrožni poštni žig (premer 29 mm) z mostom (žig na povratnici – iz Ljubljane na Vrhniko). Povratnica Mlekaske zadruge na Vrhniki s podpisom Mateja Sušnika. Slovenija/AO monarhija Vrhnika, 1914 OBERLAIBACH – VRHNIKA 15. 4. 1914: Povratnica c. kr. okrajnega sodišča na Vrhniki, od­hodni poštni žig Vrhnike 15. 4. 1916, dohodni poštni žig POLHOV GRADEC BILICHGRATZ (obrazec iz leta 1912). (Lastnik dokumenta je Janez Žitko, Vrhnika.) VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1918, 1919 »OBERLAIBACH VRHNIKA, 28. 9. 1918« (dvokrožni poštni žig, širine 26 mm). Ekspresna avstrijska dopisnica je potovala z Vrhnike v Ljubljano. »VRHNIKA, 26. 6. 1919« – (dvokrožni poštni žig, širok 22 mm z izsekanim nemškim napisom Oberlaibach). Barvna razglednica z večjezičnim opisom na sprednji strani je potovala po Vrhniki. Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1919 Poštni dokument: Paketna spremnica (dvojezični obrazec 12 hel, tiskan v zelenkasti barvi na trši zelenorumen papir). Zaboj klobas je bil 19. 9. 1919 poslan z Vrhnike v Polhov gradec, ka­mor je prispel 21. 9. 1919. Poštnina je bila plačana z verigarskima znamkama za 1 k in 60 v. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1919 Vrhnika, 10. 11. 1919: Okrajno sodišče na Vrhniki poziva na obravnavo stranko v Polhovem Gradcu, kamor prispe pošta 1. 11. 1919. Slovenija/Kraljevstvo SHS Vrhnika, 1919–1920 Po koncu I. svetovne vojne so nekaj časa še uporabljali avstrijske znamke in jim dodajali »verigarje«, prve slovenske in nekaj let tudi znamke K SHS. Prvi dvokrožni žigi so imeli na spodnjem delu napis VRHNIKA, na zgornjem so se še poznali ostanki izsekanega nemške­ga napisa. »VRHNIKA« – enako veliki poštni žigi kot zgoraj, le da so uporabljali tudi dvokrožne žige z mostom (premer od 28–29 mm). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1920–1921 »Vrhnika«, dvokrožni žigi z mostom, vidni so ostanki slabo izsekanega nemškega napisa na zgornjem delu žiga. (premer od 28–29 mm). Odtisi žigov na plačilnih nakaznicah in čekovnih nakaznicah: Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1921 »VRHNIKA BPXH KA«, dvokrožni žigi z mostom; nova država je zahtevala napise v la­tinici in cirilici na spodnjem delu žiga (premer od 28–29 mm). Odtisi žigov na plačilnih nakaznicah in čekovnih nakaznicah: N VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1921 »VRHNIKA BPXHN KA« Verigarske znamke so izhajale od 3. januarja 1919 do 16. januarja 1921, ko postanejo obvezne znamke Kraljevstva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leta 1920 je pošta Kraljevstva SHS uvedla na vseh poštnih dokumentih srbohrvaščino, napise v latinici in cirilici. Žigi ostanejo po obliki enaki kot prej. Dvokrožni žigi z mostom (premer od 28–29 mm). Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika Pomožna pošta PODLIPA. S pomožne pošte Podlipa je bila poslana razglednica v Prestranek. Zanimiv je pravokotni žig pomožne pošte, sicer pa je razglednica žigosana z žigom pošte Vrhnika (latinica, cirilica). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika [1923] Pomožna pošta ŠT. JOŠT (VRHNIKA). Z Vrhnike, s pomožne pošte ŠT. JOŠT, je bila leta 1923 poslana razglednica v Grahovo. Za­nimiv je pravokotni žig pomožne pošte, sicer pa je razglednica žigosana tudi z žigom pošte Vrhnika (latinica, cirilica). Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1927 Pomožna pošta PODLIPA (VRHNIKA). S pomožne pošte Podlipa je bila poslana razglednica 25. III. 1927 na Vrhniko. Zanimiv je pravokotni žig pomožne pošte; odhodni žig pošte Medvode pa je dvojezičen (latinica, cirilica). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Kraljestvo SHS Vrhnika, 1929 Pomožna pošta VRH SV. TREH KRALJEV (ROVTE). S pomožne pošte Vrh sv. treh kraljev je bila 1. IX. 1929 poslana razglednica v Maribor. Zanimiv je pravokotni poštni žig pomožne pošte, sicer pa je razglednica žigosana tudi z dnevnim žigom pošte Rovte (latinica in cirilica). Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, 1939 Pomožna pošta ZAPLANA (VRHNIKA). S pomožne pošte Zaplana je bila 14. IV. 1939 poslana razglednica, velikonočna čestitka, v Žiri. Čitljiva sta oba žiga: pravokotni žig pomožne pošte ZAPLANA in dnevni poštni žig Vrhnike (napis Vrhnika v latinici in cirilici), od koder je pošta potovala. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, 1939 Iz Jugoslovanske tovarne gume in obutve, d. d. - BATA, BOROVO so 21. 8. 1939 poslali pi­smo na naslov elektroinženirja Ivana Bizjaka. Pismo je prišlo do Vrhnike 22. 8. 1939. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, 1939 Šef kabineta Kraljevine Jugoslavije, Ministrstva brez portfelja (brez listnice) je iz Beograda poslalo pismo (7. 7. 1939) na naslov ing. Ivana Bizjaka na Vrhniko, kamor je prispelo že naslednji dan, 8. 7. 1939 (prejemni žig na zadnji strani pisma). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Vrhnika 1940 Pismo je bilo poslano iz Prage 20. 8. 1940 in je prišlo na Vrhniko 31. 8. 1940 na naslov ing. Ivana Bizjaka. Vmes je prestalo nemško kontrolo (26. 8. 1940), bilo je odprto in zapečateno s tiskano etiketo ter žigosano z rdečim kontrolnim žigom Oberkommando der Wehrmacht PRAG - PRAHA. (Čehoslovaško so okupirali Nemci marca 1939). Slovenija/Italijanska okupacija Vrhnika, 1941 Vrhnika, 27. IV. 1941. Ljubljanska pokrajina, italijanske znamke, žigosane s 7 različnimi poštnimi žigi (glej žige na str: 297), nalepka za priporočeno pismo je še v slovenščini in v cirilici. Po italijanski okupaciji aprila 1941 je upravnik pošte na Vrhniki Zmago Nusbek poslal članom vrhniškega filatelističnega kluba pisemske ovojnice z vsemi znamkami in žigi, ki so jih okupatorske oblasti dale v uporabo. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Partizanska pošta Vemo, da so med II. svetovno vojno v okupirani Evropi edino slovenski partizani tiskali svoj denar, da je bil radio Kričač unikum v okupirani Evropi. Podobno je bila neverjetno učinkovito organizirana tudi partizanska kurirska pošta. Takoj ko so se pojavile prve partizanske enote na naših tleh in ko so nastali odbori osvo­bodilne fronte (OF), je prišlo do stikov med partizanskimi enotami in političnimi forumi Narodno osvobodilnega gibanja (NOG). Vojaške enote so bile v stalnem premikanju, saj je šlo za partizanski način bojevanja. Na določenih mestih pa so kljub vsem težavam ostale edino partizanske karavle (terenski vodi – TV, relejne, štafetne, partizanske postaje). Rele so nekdaj imenovali Francozi postaje, kjer so poštnim kočijam menjavali konje. Slovenske kurirske postaje so bile označene s posebnimi črkami (Gorenjska G, Štajerska Š, Primorska P) in številkami. Zaradi konspirativnosti postaje niso bile oštevilčene po vrstnem redu. Partizanska pošta – sistem delovanja Redne zveze med postajami so vzdrževali po sistemu javk. Od postaje do postaje je bilo normalno 5 do 8 ur hoje oz. eno noč. Ekspresne pošiljke so prenašali po sistemu štafet. Postaje niso imele stalnega niti topografsko določenega kraja. Stalno so se premikale in izogibale sovražniku ter menjavale položaje. Od osrednje postaje TV-15 v Kočevskem Rogu je vsak dan odhajalo sto in več uradnih pi­sem. Tiskarna je pripravila dnevno nad 100 kg brošur in časopisov. Od tu je gradivo prek kurirskih zvez potovalo po vsej Sloveniji! Vsako pismo je moral kurir prevzeti, podpisati prevzem in jamčiti, da bo pošta prišla v do­ločenem roku do naslovnika. Nujna pošta je bila označena s črkama RR ali EX in je imela prednost pri prenosu. Kurirske točke so kontrolirali oblastni ali pokrajinski komiteji. Slo­venijo so razdelili na sektorje; vsak sektor je imel več linij, vsaka linija pa je spadala pod 5 do 10 in več karavel. Vsaka linija je imela svojega kontrolorja in komisarja, ki sta skrbela za politično in vojaško vzgojo kurirjev ter za brezhibno delovanje karavel. Terenske kurirske postaje so bile bolj stalne od vojaških. Iz konspirativnih razlogov so prejemniki partizanske pošte večinoma uničevali pisma, zato so ta danes zelo redka. Znani so številni žigi, ki so jih uporabljali ob prenosu parti­zanske in druge pošte. Poznamo nekaj primerkov kurirskih žigov, ki so jih uporabljali med NOB tudi na območju Vrhnike. Večino žigov so večkrat izdelali, ker so se izrabili. Svoj žig je imel tudi (več izdelav): »ŠTAB V. SNOUB BRIGADE IVAN CANKAR NOV IN PO SLOVENIJE«. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Partizanska pošta Vrhnika, 1945 Partizanski kurirji so prenašali izjemoma tudi osebno pošto, ki so jo prevzemali na tajnih mestih – javkah. Tudi ta pošta je bila zanesljiva. Žal pa je veliko kurirjev bilo izdanih in so padali v zasede, v katerih so jih pričakali domači izdajalci in okupatorji. To pismo (izvirnik ima v arhivu g. Saša France iz Ljubljane) je preneslo 9 kurirjev, ki so zabeležili dan in uro prevzema ter se podpisali na ovitek. Na zgornjem levem delu ovitka je viden žig, v katerega je prvi kurir vpisal podatke: dan in čas odhoda, turo (smer), odtisnje­na pa je že oznaka G12. Pismo je bilo »zalepleno radi slabe koverte«. Slovenija/italijanska okupacija Vrhnika, 1942 Vrhnika (LUBIANA), italijanska okupacija; priporočeno pismo, cenzurirano, prelepljeno z robno italijansko cenzurno nalepko. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/italijanska in nemška okupacija Vrhnika, 1941–1945 Po kapitulaciji Italije so ozemlje zasedli Nemci, ki so na okupiranem ozemlju namesto ita­lijansko-slovenskih uvedli nemško-slovenske napise na poštnih žigih. Ljubljansko pokrajino so naj­prej okupirali Italijani; ti so na spodnjem delu poštnega žiga napisali »(LUBIANA)« v italijanščini, drugo je ostalo enako. Slovenija/nemška okupacija Vrhnika, 1945 Ljubljana, 7. IV.–3. V. 1945. Nemška okupacija Ljubljanske pokrajine – Ljubljanska pokrajin­ska izdaja (16 znamk!), znamka za 20 c predstavlja viadukt pri Borovnici, za 1,50 lir pa slap v Peklu pri Borovnici. Znamke so natisnili v tiskarni v Ljubljani v različnih nakladah. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/nemška okupacija Vrhnika, junij 1945 Ljubljana, 7. VI. 1945 – pretisk na izdajo 7. IV.–3. V. 1945: Nemška okupacija Ljubljanske po­krajine – Ljubljanska pokrajinska izdaja (16 znamk!). Znamka za 20 c-viadukt pri Borovni­ci, za 1,50 Lir, slap v Peklu pri Borovnici. Znamke so natisnili v Ljudski tiskarni v Ljubljani v različnih nakladah. Pretisk v črni barvi, knjigotisk Tiskarne PTT Direkcije v Ljubljani. Slovenija/nemška okupacija Vrhnika, 1945 Leta 1945 je bila pripravljena za tisk serija šestih znamk na temo znane osebnosti iz zgodo­vine Slovenije. Znamke naj bi natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani na običajnem belem papirju, gumiranje, rumenkasta barva, predvideno linijsko zobčanje 11. Natisnili so nekaj vzorcev nezobčanih znamk, vendar do redne izdaje ni prišlo. Načrtovana serija: 15 c, rdeča, Ivan Cankar; 15 c, temno rjava, Ivan Tavčar; 15 c, vijoličasta, Anton Martin Slomšek; 4 L, zelena, Janez Vajkard Valvazor; 4 L, modra, Simon Gregorčič; 4 L, rjava, Pri­mož Trubar. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Znamke z nominalami 4 L imajo na zgornjem delu napis LJUBLJANSKA POKRAJINA, na spodnjem pa PROVINZ LAIBACH. Znamke nominal 15 L pa imajo enak napis v ovalu okrog portretov. Znamke je natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani na običajnem belem papirju, gumiranje – rumenkasta barva, kasnejše linijsko zobčanje 11. Nezobčane znamke so natisnili v po­lah po 60 znamk na treh vrstah papirja: na tanjšem papirju, poskusni tisk na kartonskem papirju; zobčana serija je izšla na debelejšem papirju od običajne rezane (nezobčane) iz­daje. Kmalu po nezobčanih znamkah so se na »trgu« pojavile še zobčane. Ker te znamke niso bile izdane po redni poti (pooblaščena tiskarna oz. izdajatelj), niso bile v uporabi v poštnem prometu kot plačilo za usluge v poštnem prometu; sodijo med t. i. PEPELKE. Znamke so izdali v barvah: olivno rjava, rdečerjava, rdeča, temnomodrozelena, temnorja­va, vijoličasta in temnosivaultramarin. Nominale znamk: 4 L(ir) in 15 L. Okrog izdaj teh znamk se plete več zgodbic; zanimiv je izbor znamenitih mož, ki so upodobljeni na znam­kah. Očitno je, da je to delo slovenskih avtorjev, ne pa nemških okupatorjev. Podatki o času izdaje so različni; uradni navajajo leto 1945. Tedaj je bilo že precej jasno, da bodo okupa­torji poraženi. Torej gre za čisto špekulativno izdajo slovenskih »filatelistov«. Zobčana in nezobčana serija sta izšli v 6 vrednostih v kombinaciji vseh vrednosti v sedmih barvah … Iz teh izdaj so sestavili serijo z različnimi barvami, serije na enakem papirju, kombinacije barv, papirjev itd. – in vse to kasneje ponudili naivnim zbiralcem. Slovenija/Demokratična Federativna Jugoslavija Vrhnika, 1945 Iz poštnih žigov Ljubljanske pokrajine so bile odstranjene vse italijanske in nemške ozna­ke. V določenem obdobju so bili uvedeni izključno slovenski poštni žigi, izjema so bila območja v coni »B«, kjer so obstajali dvojezični slovensko-italijanski poštni žigi. Nekaj primerov na razglednici, dopisnici in na različnih znamkah z žigom »VRHNIKA«. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar Vrhnika, 10. VI. 1951; 75-letnica rojstva Ivana Cankarja (Vrhnika, 10. 5. 1876–11. 12. 1918). Ovitka. Sivkast in rjavkast tisk, žig Vrhnike. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar Vrhnika, 10. VI. 1951; 75-letnica rojstva Ivana Cankarja (Vrhnika, 10. 5. 1876–11. 12. 1918). Razglednici (žig 1951): - spomenik Ivana Cankarja na Vrhniki - rojstna hiša Ivana Cankarja VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika - Vrhnika z glavno cesto - Vrhnika – Močilnik, izvir Male Ljubljanice, gostinski objekt Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar - Vrhnika, spomenik Ivana Cankarja - Vrhnika, spominska hiša Ivana Cankarja VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, 1953 Sprva so prevladovali dvokrožni poštni žigi z mostovi, s katerih so odstranili nemška oz. italijanska imena, kasneje pa so uvedli enojezične enokrožne žige. Po nekaj letih so bili uvedeni slovensko-srbski (cirilični) enokrožni poštni žigi. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar , 1960 Ljubljana, 24. december 1960: Osebnosti iz kulturno-zgodovinskega življenja v Jugoslaviji. Ivan Cankar (Vrhnika, 10. 5. 1876-11. 12. 1918, Ljubljana) (15.-). V seriji 6 znamk so izšle še znamke: Silvije Kranjčević (20.-), Paja Jovanović (40.-) Đura Jakšić (55.-), Mihajlo Pupin (80.-), Ruđer Boškocić (100.-). Kataloške številke YU kataloga od 808 do 813. Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik, s slovesom največjega slovenskega pisatelja. Študiral je v Ljubljani in na Dunaju. Nekaj časa je živel v dunajskem Ottakringu, kasneje pa na ljubljanskem Rožniku, kjer je tudi spominski muzej, posvečen njemu. Kot aktiven socialdemokrat je bil zaradi svojega prepričanja tudi zaprt na ljubljanskem gra­du. Bil je član Zadruge, kasneje slovenske moderne. Najprej je sledil realizmu in naturaliz­mu, na Dunaju se je preusmeril v dekadenco in simbolizem. Opustil je pesništvo in dosegel višek v črticah, novelah, romanih in dramah. Vsebinsko se je posvečal psihološko-etičnim in socialno-kritičnim problemom. Uporabljal je satiro in polemiko. Po letu 1910 je v njegovih delih zaslediti vsebinske navezave na vprašanja etike, vojne in nacionalne rešitve. Glavna dela: pesniška zbirka Erotika, črtice Vinjete (1899), komedija Za narodov blagor (1901), roman Na klancu, drama Kralj na Betajnovi (1902), roman Hiša Marije Pomočnice (1904), povest Martin Kačur (1906), povest Hlapec Jernej in njegova pra­vica (1907), burka Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1908), povest Kurent ( 1909), drama Hlapci (1910), igra Lepa Vida (1912) in mladinski spomini Moje življenje (1914), vojne črtice Podobe iz sanj (1917). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar, 1960 Zagreb, 24. XII. 1960. Osebnosti iz kulturno-zgodovinskega življenja v Jugoslaviji. V seriji 6 znamk so: Silvije Kranjčević (20.-), Paja Jovanović (40.-) Đura Jakšić (55.-), Mihajlo Pupin (80.-), Ruđer Boškocić (100.-) in Ivan Cankar (15.-). Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar, 1960 Jesenice, 24. XII. 1960. Osebnosti iz kulturno-zgodovinskega življenja v Jugoslaviji. V seriji 6 znamk so: Silvije Kranjčević (20.-), Paja Jovanović (40.-) Đura Jakšić (55.-), Mihajlo Pupin (80.-), Ruđer Boškocić (100.-) in Ivan Cankar (15.-). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, 1964 Beograd, 28. 11. 1964: Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja V seriji šestih znamk je tudi znamka za 200 din – miniatura rokopisa iz samostana Bistra pri Vrhniki iz XIV. stoletja, Slovenija. Bistra pri Vrhniki šteje le nekaj deset prebivalcev. Naselje je ob cesti Vrhnika-Borovnica, ob številnih kraških izvirih rečice Bistra. Tu je bil v letih 1255–1260 ustanovljen kartuzijanski samostan. V njem je nastal leta 1347 iluminirani rokopis, prepis dela Avguština »O Božji državi« (De civitate Dei), 413–426. Jožef II. je leta 1782 samostan razpustil, cerkev so opu­stili leta 1808, redovne stavbe pa prezidali. Od 1826 je bil dvorec v lasti rodbine Galle. Po 2. svetovni vojni so v nacionaliziranih objektih uredili tehnični muzej Slovenije. Ohranjen je del malega gotskega križnega hodnika iz sredine 15. stoletja in ruševine renesančnih obodnih utrdb. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Jožef Petkovšek, 1967 Ljubljana, 28. XI. 1967: »Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja« Ob dnevu republike Jugoslavije, 29. novembra 1967, je v zbirki Jugoslovansko slikarstvo XIX. stoletja izšla serija petih znamk (Đura Jakšić, Vlaho Bukovac, (Josip) Jožef Petkov­šek, Paja Jovanović in Ivana Kobilca). Ovitka prvega dne, žiga Dan republike in Prvi dan. Jožef Petkovšek (Verd, 7. 3. 1861–22. 4. 1898, Ljubljana) se je prvič seznanil s slikarstvom v delavnici slikarja S. Ogrina na Vrhniki. Leta 1882 je odšel na šolanje v Benetke, istega leta od tam v München, 1884 v Pariz, 1885 se je vrnil v München in nato v domači Verd pri Vrhniki. Po 1889 se je večkrat zdravil v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Od leta 1892 je bil hospitaliziran. Sprva je slikal pod vplivom študija v Italiji in Parizu – portrete, tihožitja (1884). S slednjim je nadaljeval tudi po vrnitvi domov (Perice ob Ljubljanici, 1886). Tedaj se je že približal impre­sionizmu. V letih bolezni je naslikal več različic Beneške kuhinje, leta 1889 pa svoje osrednje, avtobiografsko delo Doma (na znamki!). Posmrtno je bil spoznan za predhodnika ekspresionizma in predvsem začetnika t. i. temnega modernizma. Upoštevala ga je vrsta poznejših umetnikov, predvsem Rihard Jakopič in Ivan Cankar (črtica Pet­kovškov obraz, Slovan, 1914). Več slikarjev (M. Pregelj, J. Bernik, M. Dovjak, D. Kirbiš) mu je posvetilo hommage (počastitev, spoštovanje njegovega dela na razne načine). Žal je umrl zelo mlad, je pa zapustil opazna dela. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Jožef Petkovšek, 1967 Ljubljana, 28. XI. 1967: »Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja« Ob dnevu republike Jugoslavije, 29. novembra 1967, je v zbirki Jugoslovansko slikarstvo XIX. stoletja izšla serija petih znamk (Đura Jakšić, Vlaho Bukovac, (Josip) Jožef Petkov­šek, Paja Jovanović in Ivana Kobilca). Ovitka prvega dne, žiga Dan republike in Prvi dan. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Matej Sternen, 1969 Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja – jugoslovanski slikarji XIX. stoletja. Serija Beograd, 28. XI. 1969: šestih znamk: N. Martinovski (0,50.-), S. Šumanović (1,25.-), M. Tartaglia (1,5o.-), M. Kraljević (2,50.-), J. Bijelić (3,25.-) in Matej Sternen, ležeči akt (5.-). Matej Sternen, tudi M. Strnen (Verd, 20. 9. 1870–28. 6. 1949, Ljubljana). Risar, slikar, restavrator, grafik. V letih 1888–1891 je obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu, nato umetno-obrtno šolo na Dunaju, od 1893–1896 dunajsko Akademijo, kasneje specialko za zgodovinsko slikarstvo. Od 1899–1905 je obiskoval šolo A. Ažbeta v Münchnu. Tam je spoznal R. Jakopiča in M. Jamo; leta 1904 je skupaj z njim in I. Groharjem na Dunaju ustanovil klub Sava. Kasneje je leto dni vodil skupaj z R. Jakopičem zasebno slikarsko šolo v Ljubljani. Do leta 1914 je ustvarjal in bival v Münchnu, Ljubljani, Škofji Loki in Devinu. Po I. svetovni vojni je v Ljubljani poučeval risanje in se ukvarjal z restavratorstvom. Bil je odličen risar, po osnovni slogovni usmeritvi kljub impresionističnemu obdobju v bistvu realist, vsebinsko pa predvsem figuralik. Nanj je precej vplival nemški slikar C. Corinth. Bil je najpomembnejši slovenski restavrator svojega časa. Med prvimi na Slovenskem se je ukvarjal z grafiko (litografija, barvna monotipija), obvladal je tudi sgraffito. Pomembnejša dela: slike Rdečelaska (1902), Portret Roze Klein-Sternen (1903), Breze (1905), Gozd (1907), Na di­vanu (1909), Devinski grad (1910), Akt s črnimi nogavicami (1910), Žena s korzetom (1914), Dekle s knjigo (1927), Sedeča žena pred zrcalom (1938); freske v prezbiteriju trnovske cerkve v Ljubljani (1901) in poslikava obokov frančiškanske cerkve v Ljubljani (1934–1936). Restavriral je tudi spomenike: Sv. Primož nad Kamnikom, Muljava, Kamni Vrh pri Ambrusu, Božakovo, Gosteče, Celjski strop, Stična, Turnišče, Vitanje, Mošnje … VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Jožef Petkovšek, 1972 Beograd, 28. XI. 1972: »Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja – Mrtva narava« 28. novembra 1972 je izšla serija šestih znamk: Miloš Tenković (0,50.-), Jožef Petkovšek (1,25.-), Katarina Ivanović (2,50.-), Konstantin Danil (3,25.-), Nikola Mesić (5.-) in Celestin Medović (6,50.-), FDC/PTT (OPD). Žigi: Beograd prvi dan & PTT. Jugoslavija Vrhnika, Jožef Petkovšek, 1972 Beograd, 28. XI. 1972: »Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja – Mrtva narava« 28. novembra 1972 je izšla serija šestih znamk: Miloš Tenković (0,50.-), Jožef Petkovšek (1,25.-), Katarina Ivanović (2,50.-), Konstantin Danil (3,25.-), Nikola Mesić (5.-) in Celestin Medović (6,50.-), FDC/PTT (OPD). Žigi: Beograd prvi dan & PTT. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Jožef Petkovšek, 1972 Beograd, 28. XI. 1972: »Umetnost v Jugoslaviji skozi stoletja – Mrtva narava« 28. novembra 1972 je izšla serija šestih znamk: Miloš Tenković (0,50.-), Jožef Petkovšek (1,25.-), Katarina Ivanović (2,50.-), Konstantin Danil (3,25.-), Nikola Mesić (5.-) in Celestin Medović (6,50.-), FDC/PTT (OPD). Žigi: Beograd prvi dan & PTT. Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar, 1976 Beograd, 8. 5. 1976; 100-letnica rojstva Ivana Cankarja VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Slovenija/Jugoslavija Vrhnika, Ivan Cankar, 1976 Ljubljana, 8. 5. 1976: 100-letnica rojstva Ivana Cankarja Znamka, vrednosti 1,20 din, prikazuje Ivana Cankarja, v ozadju je njegova spominska hiša na Vrhniki. Likovno jo je obdelal D. Lučić, v dvobarvnem ofset tisku v polah po 9 znamk so jo natisnili v nemškem »VEB Deutsche Wertpapierdruckerei« (OPD FD PTT Slovenija, št. 150). Pregled nekaterih poštnih žigov Vrhnike od leta 1830 do danes VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Priložnostni poštni žigi Poleg običajnih dnevnih poštnih žigov, ki jih poznamo, ko prejemamo ali pošiljamo na običajen način pošto, se v poštnem prometu uporabljajo tudi priložnostni poštni žigi. To je poštni žig kraja in datuma z znakom ali s priložnostnim besedilom, ki na ta način opredeljuje dogodek. V Republiki Slovenija (1991–2011) smo zabeležili nekaj takih žigov, povezanih z Vrhniko. Pri oblikovanju žiga veljajo določena pravila, velikost besedila, t.j. črk oz. številk, velikost žiga, usklajenost poštne številke itd. Žig se uporablja samo na določeni pošti in v določe­nem času (običajno 15 dni). Žig ima uradno veljavo kot običajen dnevni poštni žig. Prilo­žnostni poštni žig ima lahko tudi premični datum. V Sloveniji ima pravico izdajati (oz. odobravati) priložnostne žige izključno Pošta Slove­nije. Sama jih običajno uporabi ob posebnih dogodkih, npr. ob izidu poštne vrednotnice (tudi žig prvega dne) ali s takim žigom dodatno obeleži določeni dogodek. Pobudo za izda­jo priložnostnega poštnega žiga lahko dajo posamezniki, društva, razne institucije itd. V vsakem primeru pa ga mora odobriti ustrezno telo pri Pošti Slovenije. Vrhnika Priložnostni poštni žigi - 1360 Vrhnika, 22. 4. 1998: 100-letnica smrti Jožefa Petkovška (Verd, 7. 3. 1861–22. 4. 1898, Ljubljana). - 1360 Vrhnika, 19. I. 2001: 125-letnica rojstva Ivana Cankarja (Vrhnika, 10. 5. 1876–11. 12. 1918, Ljubljana). - 1360 Vrhnika, 22. 6. 2002: 20 let zdrave pitne vode (1982–2002). - 1362 Preserje, 12. 7. 2002: Najstarejše kolo na svetu – 6000 let; Stare gmajne pri Verdu. - 1360 Vrhnika, 1. 12. 2003: Odprtje prenovljene pošte. - 1360 Vrhnika, 10. 5. 2006: 130. obletnica rojstva Ivana Cankarja. - 1360 Vrhnika, 27. 11. 2008: Leseno kolo, žig »Prvi dan«. - 358 Log pri Brezovici, 27. 9. 2004: Odprtje nove pošte. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 1991 Prvi slovenski poštni žigi od leta 1991 dalje imajo enak obseg, naziv kraja ostane na zgornjem delu kroga, na spodnjem je poštna številka. Takoj po osamosvojitvi ohrani slovenska pošta še 5-številčno oznako pošte, s prvo številko nekdanje republike SFRJ »6«, Vrhnika 61360. Novi poštni žigi ne spremenijo oblike, imajo pa različno širino (premer 30 mm). Pojavijo se poštninski stroji z enokrožnim žigom in valovi (premer 22 mm–26 mm …). 1. marca 1996 so bile uvedene nove poštne številke (brez začetne jugoslovanske 6). Republika Slovenija Vrhnika, 1992 61360 Vrhnika, 20. 6. 1992: 900 let borbe čolnarjev 61106, Ljubljana, 20. 6. 1992: 900-letnica tekmovanja čolnarjev na Ljubljanici Znamko, nominale 6 sit, je oblikovala akademska slikarka Mira Uršič-Šparovec (na obeh dokumentih je njen podpis). V nakladi 300.000 znamk v polah po 25 so jih natisnili v ti­skarni DELO – Tiskarna, Ljubljana. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, Jožef Petkovšek 1360 Vrhnika, 22. 4. 1998: 100-letnica smrti slikarja Jožefa Petkovška Spominsko kuverto in priložnostni poštni žig je izdala ZKD Vrhnika (št. 2). Jožef Petkov­šek (Verd pri Vrhniki, 7. 3. 1861–22. 4. 1898, Ljubljana). Republika Slovenija Vrhnika, Ivan Cankar 1360 Vrhnika, 10. 5. 1998: Odkritje doprsnega kipa Ivana Cankarja pred osnovno šolo. Ob 80-letnici smrti Ivana Cankarja (10. 5. 1876–11. 12.1918) je izdala GALERIJA 2 spomin­ski ovitek št. 3 z vložkom in priložnostni poštni žig. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 1998 1360 Vrhnika, 20. 6. 1998: 110 let Turističnega društva Blagajana – 1888–1998 Turistično društvo Blagajana je izdalo spominski ovitek in priložnostni poštni žig. Republika Slovenija Vrhnika, 2000 1360 Vrhnika, 21. 10. 2000: Otvoritev osnovne šole Antona Martina Slomška na Vrhniki (spominski ovitek in priložnostni poštni žig, vložek z mislimi P. Simsa). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2001 Ljubljana, 19. I. 2001: Znamenite osebnosti Ivan Cankar (Vrhnika, 10. 5. 1876–11. 12. 1918, Ljubljana), Skodelica kave. Znamka je izšla v seriji treh znamk – verz iz pesmi Dragotina Ketteja Na trgu in ilustracija na temo Cvetje v jeseni Ivana Tavčarja. Galerija 2 je izdala posebno ovojnico s fotografijo Ivana Cankarja in z njegovim podpisom; naklada 150 ovojnic; oblikovanje Jure Jančič, Vrhnika. Republika Slovenija Vrhnika, 2001 Ljubljana, 19. I. 2001: Znamenite osebnosti Ivan Cankar (Vrhnika, 10. 5. 1876–11. 12. 1918, Ljubljana), Skodelica kave. Znamka je izšla v seriji treh znamk – verz iz pesmi Dragotina Ketteja Na trgu in ilustracija na temo Cvetje v jeseni Ivana Tavčarja (OPD Pošta 1/2001). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2001 1360 Vrhnika, 8. 10. 2001: 150. obletnica rojstva slikarja Simona Ogrina (Stara Vrhnika, 6. 10. 1851–3. 5. 1930, Vrhnika), slikar. Po uku v Ljubljani je obiskoval beneško (1876–1877), pa dunajsko akademijo (1877–1879). Okrog 1884 je odprl slikarsko delavnico na Vrhniki. Med študijem se je ukvarjal s knjižno ilustracijo (Zvon), kasneje se je posvetil cerkvenemu usli­karstvu. Slikal je oltarne podobe, križeve pote, bandere in božje grobove, s figuralno-orna­mentalnimi freskami je okrasil vrsto cerkev in kapel (Vipavski Križ, Škofja Loka, Radovljica, Kamna Gorica, Sostro, Ljubljana). Napisal je brošuro Kratka navodila za slikanje a fresco (na presno). Republika Slovenija Vrhnika, 2002, 2006 - Preserje, 12. 7. 2002; Priložnostni poštni žig na razglednici – ca. 6000 let staro barjansko kolo. - Vrhnika, 10. 5. 2006; Priložnostni poštni žig na ovojnici ob 130-letnici rojstva Ivana Cankarja; Občinski praznik občine VRHNIKA. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2002 1360 Vrhnika, 17. 10. 2002: 150. obletnica posvetitve župnijske cerkve spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki. Priložnostni poštni žig in redni dnevni poštni žig pošte Vrhnika. Republika Slovenija Vrhnika, 1999, 2002, 2006 1360 Vrhnika – razne prireditve, obletnice: - 23. 7. 1999: 100 let železnice Brezovica–Vrhnika - 22. 6. 2002: 20 let zdrave pitne vode, 1982–2002 - 10. 5. 2006: 130. obletnica rojstva Ivana Cankarja VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2008 1360 Vrhnika, 27. 11. 2008: Prazgodovinsko leseno kolo z osjo Ekipa Inštituta za arheologijo Znanstveno-raziskovalnega centra znanosti in umetnosti Slovenije je pomladi leta 2002 na koliščarski naselbini Stare gmajne pri Verdu naletela na (sodelavec Janez Drejc) poškodovan kos lesa. Ta je sprva spominjal na desko, po bolj podrobnem ogledu pa se je zdelo, da gre morda za pokrov lesenega soda, skratka za enega izmed novodobnih odpadkov, ki jih je na Ljubljanskem barju še vedno preveč. Po odstranitvi blata se je pokazalo, da gre za kolo z osjo. Disk sestavljata dve jesenovi deski, ki ju povezujeta štiri grebenaste letve iz hrastovine. Pesto je štirikotne oblike, vanj je bila vložena v celoti ohranjena os iz hrastovine, kar kaže, da sta se kolo in os vrtela sočasno in da gre za rešitev, ki je primerna za podvozje dvokolesnega voza. Raziskava pod vodstvom prof. dr. Katarine Čufar z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete, Univerze v Ljublja­ni, je tudi pokazala, da je najdbo izdelal vrhunski prazgodovinski kolar, ki se je odlično spoznal na les, na njegove lastnosti ter tudi izdelovanje koles in vozov. Radiometrični dataciji kolesa in na osi, ki sta bili opravljeni na Dunaju, kažeta, da je kolo staro približno 5200 let, kar to najdbo postavlja na sam začetek uporabe vozov. Zdi se, da gre verjetno za najstarejšo najdbo te vrste v Evropi in tudi na svetu (Bilten Pošte Slovenije, št. 73/2008). Republika Slovenija Vrhnika, 2011 1380 Cerknica, 28. 1. 2011: Ljudske noše NOTRANJSKA Znamko je oblikoval Studio Arnoldvuga+ (David Fartek); v pet barvnem ofset tisku so znamke natisnili v polah po 16 v nakladi 150.000 v tiskarni Joh. Enschedé Stamps. Par na znamki predstavlja enega pražnjih načinov oblačenja kmečkega prebivalstva ob hladnej­ših dneh v okolici Polhovega Gradca, Dobrove in Vrhnike v prvi polovici 19. stoletja. Na znamki je reprodukcija upodobitve, ki jo je ljubljanski slikar Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein naredil okrog leta 1838. Serija slikarjevih interpretacij oblačenja kmečkega prebivalstva na Slovenskem je nastala na pobudo Emila Korytka, poljskega izgnanca in narodopisca (zapuščino hrani Slovenski etnografski muzej). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2011 Ljubljana, 25. 3. 2011: Vrhniški pirh Slovenci poznamo številne velikonočne pirhe, od pisanic, pisank, remenk, rumenk pa do rumenic. Vrhniški pirh predstavlja veliko tehnološko in likovno posebnost. V ateljeju moj­stra Franca Groma na Stari Vrhniki nastaja od leta 1993 paleta različnih krhkih mojstro­vin. Tehnološka posebnost okraševanja vrhniških pirhov je v uporabi vrtalnika in svedrov, s katerimi mojster v izpihana kokošja, prepeličja, račja, gosja in nojeva jajca naredi od 3.000 do 17.000 luknjic! In to v doslednem prenašanju najrazličnejših vzorcev in ornamentov v jajčno lupino. Disciplinirano in prefinjeno prenaša vzorce s klekljanih čipk ter vezenin. To daje vrhniškim pirhom izjemno podobo in ponuja izvirnost tudi v širšem evropskem prostoru. Franc Grom je prejemnik najvišjega priznanja na področju rokodelskih dejavno­sti, zlate vitice. Svoje pirhe je tudi mednarodno zaščitil. So odlično in izjemno darilo. Pri vsakem prefinjeno prevrtanem pirhu F. Grom sproti šteje vse luknjice, zato k pirhu priloži tudi certifikat z navedenim številom luknjic … Republika Slovenija Vrhnika, 2011 Vrhnika, 25. 3. 2011: Kartuzijanski samostan Bistra pri Vrhniki Ta samostan je ustanovil koroški vojvoda Bernard med leti 1255 in 1260. Zasnova je po­dobna kartuzijama v Žičah in Jurkloštru. Bernardov sin Ulrik je samostan bogato obdaril z zemljišči od Podpeči do Rakitne, Cerknice in Logatca. Veliko so mu darovali tudi oglejski patriarhi, avstrijski vojvode in celjski knezi. Kartuzijo sta v letih 1382 in 1463 zajela poža­ra, zato so jo obnovili. V času reformacije je takratni prior Gregor podpiral tudi Trubarjevo književno delo. V samostanu je leta 1347 nastal iluminirani rokopis spisa sv. Avguština »De civitate Dei«, delo kartuzijana Nicolausa. Danes ga hranijo v NUK-u v Ljubljani. Od leta 1947 je v Bistri deloval Gozdarski, lesni in lovski muzej, ki se je kasneje priključil Tehniške­mu muzeju Slovenije (po prof. dr. J. Bogataju, Bilten, št. 85/2011). VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2011 Ljubljana, 25. 3. 2011: Barjanske rastline A … Okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia) B … Dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris) C … Nožničavi munec (Eriophorum vaginatum) Vse tri rože uspevajo na šotnih barjih. Rosika je znana predvsem po listih. Ti so pokriti s številnimi pecljatimi žlezami, ki jih – če podrobno pogledamo rosiko od blizu – vidimo kot laske, na katerih se blešči rosna kapljica. Od tod ime rosika. Te »kapljice« so žlezni izločki, ki rastlini omogočajo zunanjo »prebavo« drobnih živalic (mušice, mravlje, pajki …), ki zai­dejo na rastlino, ta pa se z njimi obogati prehrano na sicer revnih tleh šotnega barja. Rosika je paradni primer naše prave mesojede rastline. Je zakonsko zavarovana. Republika Slovenija Vrhnika, 2011 Ljubljana, 25. 3. 2011: Barjanske rastline 0,92 Eur … Rožmarinka (Andromeda polifolia) To je edina vrsta svojega rodu, ki sodi v družino vresovk. To je pokončen polgrmiček, vi­sok do 30 cm s črtalastimi do suličastimi listi, ki so na spodnji strani belkasti (in verjetno spominjajo na rožmarin). Cvetovi so majhni, vendar atraktivni. Njeno ime izvira iz grške mitologije. Andromeda je grška princesa, ki so jo zaradi skrunitve njene matere prikovali na skalo ob morju, da bi jo žrtvovali mitološki morski zveri Ketosu. Perzej jo je osvobodil in vzel za ženo. Rodila mu je veliko otrok. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Republika Slovenija Vrhnika, 2011 1360 Vrhnika, 12. 8. 2011 Dnevni poštni žig, poštna nalepka – priporočeno pismo in dokaz o plačilo pošiljke. Pregled odtisov poštninskih strojev – slogani in poštne nalepnice Slogani (flami) na pošti Vrhnika Poštninske stroje uporabljajo večji porabniki poštnih storitev kot dokaz plačane storitve. Odtis spoznamo po rdeči barvi. Odtis je sestavljen iz poštnega žiga z njegovimi obveznimi podatki in iz dela, kjer je zapisana vrednost. Tak odtis nadomešča poštno znamko in žig. Večina teh odtisov ima še tretji, reklamni del, ki je podoben sloganu. Slogan je strojni žig s posebnim sporočilom, ki je vsebinsko in grafično povečan odtis »osnovnega« poštninskega stroja. Take žige uporabljajo ob novem letu, ob obletnicah firme, društva, ob določenih prireditvah, za reklamna gesla podjetij, ustanov …). Pogosti so valovi v strojnem žigu, ki jih lahko zamenjamo z reklamnim ali drugim sporočilom. Beseda flam izhaja iz francoske besede flamme. Pri nas pa se je uveljavil slovenski izraz slogan. Prof. dr. Ivan Turk iz Ljubljane, sicer član Filatelističnega društva Ljubljana, znani strokovnjak tudi s področja filatelije, nam je prijazno posredoval nekaj odtisov poštninskih strojev, ki so jih uporabljali na Vrhniki. Odtisi poštninskih strojev v času povojne Jugoslavije in uporabe jugoslovanskih poštnih številk (61360 Vrhnika) VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Poštne nalepnice z jugoslovanskimi poštnimi številkami (61360) 1. V rdeči in črni barvi (»sprintano« neposredno na poštnem okencu) 2. Z oznako A in B (poštni podatki so odtisnjeni na že natisnjen obrazec v rdeči barvi; rdeča kvadratasta okvirja sta prekinjena na notranjem srednjem delu) 3. Z oznako A in B (rdeča kvadratasta okvirja na enobarvnem obrazcu sta prekinjena v spodnjem delu v sredini) 4. Z oznako A in B (napis VRHNIKA – velike črke) 5. Z oznako A (napis VRHNIKA – manjše črke) 6. Z oznako A in B (namesto napisa Jugoslavija je napis SLOVENIJA) 7. Z oznako B (znak pošte Slovenija v črni barvi, rdeč napis SLOVENIJA) Poštne nalepnice s slovenskimi poštnimi številkami pred vpeljavo novih v črni barvi Z oznako A in B (rdeč napis SLOVENIJA, črn znak Pošte Slovenije) VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Odtisi poštninskih strojev po osamosvojitvi Slovenije s spremenjenimi poštnimi številkami (1360 Vrhnika) – odstranjena je prva številka »6« poštne številke, ki je bila na vseh poštnih žigih v Sloveniji Odtisi poštninskih strojev v času povojne Jugoslavije in uporabe jugoslovanskih poštnih številk, FZ, št. XV/2006 602. a) Vrhnika a 61360 (1988); A2; (znak IUV v kvadratu) Industrija usnja Vrhnika b) Vrhnika a 61360 (1990); A2; (dolgi znak IUV v kvadratu) Industrija usnja Vrhnika 603. Vrhnika A 61360 (1990); C1; lesnoindustrijski kombinat LIKO Vrhnika (znak levo) 604. Vrhnika a 61360 (1988); A2; (znak) Ljubljanska banka. Gospodarska banka Ljubljana n. sub. o. 605. Vrhnika a 61360 (1990); A2; (grb) Skupščina občine Vrhnika Odtisi poštninskih aparatov po osamosvojitvi Slovenije pred vpeljavo slovenskih poštnih številk, FZ, št. XVI/2007 675. a) Vrhnika a 61360 (1992); 1A1; IUV Industrija usnja Vrhnika b) Vrhnika a 61360 (1996); 4A1; IUV Industrija usnja Vrhnika 676. Vrhnika a 61360 (1995); 3A1; Komunalno podjetje Vrhnika, p. o. 677. Vrhnika A 61360 (1994); 2B2; Lesnoindustrijski kombinat (znak) Liko Vrhnika 678. Vrhnika a 61360 (1996); 3A1; 20 let Žito. Pekarna Vrhnika 679. Vrhnika A 61360 (1995); 2B2; 5341-58060 D 680. Vrhnika a 61360 (1996); 4A1; 8402140 681. a) Vrhnika a 61360 (1995); 1A1; (grb) RS. Občina Vrhnika b) Vrhnika A 61360 (1992); 2B2; (grb) RS. Občina Vrhnika Razlaga oznak: A … B … A2 … Na zgornji strani je napis Jugoslavija v latinici, na spodnji pa napis Jugoslavija v cirilici, v razdelku z označeno poštnino ni črt. C1 … Oba napisa Jugoslavija sta na zgornji strani, vendar najprej v cirilici in nato v latinici; v razdelku z označeno poštnino obstajajo črte, ki zapolnjujejo prostor. 1A1 … Znak PTT je na desni strani tega dela; v razdelku z označeno poštnino ni črt. 3A1 … Črke PTT so na desni strani tega dela; v razdelku z označeno poštnino ni črt. 4A1 … Pošta Slovenije je na zgornji strani, poštni rog pa na desni strani tega dela; v oddelku z označeno poštnino ni črt. 2B2 … Znak PTT je na desni strani tega dela; v razdelku z označeno poštnino obstajajo črte, ki zapolnjujejo prostor. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Poštne nalepnice z jugoslovanskimi poštnimi številkami, FZ, št. XVIII/2008 I a) v rdeči barvi (1986) I b) v črni barvi (1987) II a) z oznako B (1988) III a) z oznako A (1988) III b) z oznako B (1988) IV a) z oznako A (1991) IV b) z oznako B (1990) VI a) z oznako A (1992) VI b) z oznako B (1992) X a) z oznako A (1992) X b) z oznako B (1992) XI a) z oznako A (1995) XVII a) z oznako B (1995) Poštne nalepnice s slovenskimi poštnimi številkami pred vpeljavo novih v črni barvi, FZ, št. XIX/2009 1360 Vrhnika XVII a) z oznako A (1996) XVII b) z oznako B (1996) Viri: 1. Bilteni pošte Slovenije, št. od 1 do 87. 2. Edwin Mueller` Handbuk od the pre-stamp posta­marks of Austria, New York 1960. 3. Filatelistični zborniki Filatelističnega društva Lju­bljana, št. I/1983 do XXI/2011. 4. Ignac Gregorač: Štampiljke Osvobodilne fronte slo­venskega naroda, 1941–1945, Ljubljana 1997. 5. Dr. Fran Juriševič: S pošto skozi preteklost Sloven­skega Primorja in Istre. 6. Katalog poštanskih maraka jugoslovenskih zema­lja 1991, Beograd 1991. 7. Peter Kos: Slovenska partizanska plačilna sredstva, Ljubljana 1977. 8. Anton Lavrič: Pomožne pošte na Slovenskem, Lju­bljana 1999. 9. Prof. dr. Ivan Turk: Poštni žigi na Slovenskem, v: Pošta na slovenskih tleh, Ljubljana 1997. 10. Katalog poštanskih maraka u upotrebi na teritori­jama Bosne i Hercegovine, Crne gore, Hrvatske i Slovenije, Beograd 2010. 11. Osebne zbirke: Saša France, Bojan Kranjc, Tone Si­mončič, prof. dr. Ivan Turk, Janez Žitko. 12. Velikanje Martin: Slovenika, Katalog poštnih znamk, celin in doplačilnih znamk 2011, Ljubljana 2011. 13. Slovenski veliki leksikon, MK, Ljubljana 2007. VRHNIKA V FILATELIJI (1827–2011) Študentje 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Pojasnilo Besedilo z naslovom Etnološka interpreta­cija itinerarija »Po poteh Cankarjeve mate­re« je bila skupinska raziskovalna naloga študentov 4. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakul­tete Univerze v Ljubljani. Raziskava je po­tekala v poletnem semestru študijskega leta 2003–2004 v okviru vaj iz predmeta Kultura stavbarstva in bivanja, pod mentorstvom doc. dr. Vita Hazlerja in mlade raziskovalke Bože Grafenauer Bratuž. Avtorji besedila so študentje. Naloga men­torjev je bila zgolj pomoč pri zbiranju virov in pregled verodostojnosti podatkov s tere­na. Ker je bila raziskava opravljena v letu 2004, so se v skoraj osmih letih dogodile nekatere spremembe prav na obravnavanih objektih. Zato je mentor nekoliko prilagodil zapis današnjemu stanju in izločil nekate­re opise obravnavanih stavb, ki jih danes ni več, ali pa so tako zelo predelani, da je njihov spomeniški pomen povsem razvre­dnoten. A večina se je vendarle ohranila in prepričan sem, da utegne biti branje dovolj zanimivo in tudi poučno. Avtorji se niso strogo držali sedaj že več let uveljavljene in pohodnikom priljubljene poti »Po poti Cankarjeve matere«. V pregled kra­jevnih stavbnih in naravnih zanimivosti so vključili tudi tiste zanimivosti, ki so tej poti blizu ali pa so nekoliko bolj odmaknjene. Zavedam se, da bi bilo mogoče še marsikaj dodati in izpopolniti, a potem bi se izkrivila prvotna zasnova besedila. Prav takšno bese­dilo je bilo privlačno uredniškemu odboru tega glasila, zato so me zaprosili za pregled in posodobitev nekaterih sprememb, ki jih je tudi v to okolje prinesel čas. V Horjulu, 7. 11. 2011 Vito Hazler Uvod Živimo v času, ko v ospredje vedno bolj pri­haja aktivno preživljanje prostega časa, ko imamo vedno več možnosti, da delujemo v številnih društvih v krajih, kjer živimo, da tudi sami oblikujemo kulturno in turistično podobo kraja in da smo po drugi strani sami obiskovalci drugih krajev in znamenitosti. Kot ena izmed možnosti aktivnega preži­vljanja prostega časa so tudi razni pohodi po vaških, medvaških poteh, poimenovanih največkrat po osebnostih, ki so zaznamova­le življenje nekega kraja. Sploh pogosta so poimenovanja poti po literarnih ustvarjalcih (prim. Jurčičeva pot, Slomškova pot, Levsti­kova pot); edinstven primer pa je poimeno­vanje poti, ki smo se je z etnološkega vidika lotili pod mentorstvom dr. Vita Hazlerja in Bože Grafenauer Bratuž študentje 4. letnika oddelka za etnologijo in kulturno antropolo­gijo, ki smo v šolskem letu 2003/02 obisko­vali vaje pri predmetu Kultura stavbarstva in bivanja. Gre za pot »Po poteh Cankarjeve matere«, ki je, kot je razvidno iz naslova, poimenovana po materi Ivana Cankarja, po Neži Cankar, rojeni Pivk. Sicer je znano iz pisateljevih del, da je nje­gova mati močno zaznamovala njegovo ži­vljenje; škoda je le, da se v laični javnosti, v nekaterih primerih pa tudi v nostalgično orientirani in le vase zagledani slovenistič­ni stroki, tako poudarja ta odnos. Cankar ni bil le to, kar smo brali v osnovni in srednji šoli in kar smo si »pikantnega« zapomnili iz njegovega življenja (njegove ljubezni, njegov odnos do matere, njegova inkotenca itd.), ampak je bil in je v svojih delih še mnogo več. Vendar to turizma ne zanima več, zato je tudi razumljiv izbor poimenovanja poti. Razumljiv je tudi s tega vidika, ker ima kljub vsej strokovni spornosti neko vsebino, pot od Vrzdenca do Vrhnike in obratno je na­mreč Cankarjeva mati res večkrat prehodila. Poimenovanje pa si je tudi lahko zapomniti. Kakorkoli že, študentje etnologije smo se odločili to pot ovrednotiti z etnološkega vidika, pokazati na najzanimivejše točke kulturne in naravne dediščine, hkrati pa pokazati tudi na nekatere možnosti ponud­be, razvoja in »opreme« celotne poti. Naloga je zastavljena kot sprehod po krajih in opozarjanje na najbolj zanimive točke poti, pri čemer je treba poudariti, da je bilo za opis različnih točk na voljo različno gra­divo, tako s kvalitativnega kot kvantitativ­nega vidika, in so zaradi tega ponekod opisi podrobnejši, ponekod pa manj. Iz celotne naloge pa je razvidno, katere so pozornosti vredne točke na tej poti. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vrhnika Vrhniko sestavljajo tri večja stara naselja: Hrib s farno cerkvijo sv. Pavla, Vas na sever­ni strani pod cerkvijo sv. Trojice in Breg, ki leži vzhodno od vasi na levem bregu Ljublja­nice1. Del Brega predstavlja Klanec, kjer je začetek poti »Po poteh Cankarjeve matere«. Že na samem začetku poti bi moral biti ne­kakšen informacijski center, ki bi obiskoval­cem nudil informacije o tej poti in priredi­tvah, ki bi se v zvezi s to potjo dogajale. Za to prireditev bi se izbral določen termin (dva ali tri dni), najbolje v poznih pomladnih ali poletnih mesecih. Tako bi obiskovalci pot prehodili oziroma prekolesarili, možnost ogleda poti pa bi bila tudi za jezdece konj in konjske vprege. Seveda pa zgoraj navede­no velja le za izbrani termin, saj bi v dru­gem primeru prišlo do oteženega prometa v tem delu. Ker bi poleg obiskovalcev, ki bi se poti udeležili z določenim namenom in vnaprejšnjim zanimanjem, na pot zašli tudi popolnoma naključni obiskovalci, bi morala biti pot zelo dobro označena, prav tako pa bi morale biti označene vse dostopne poti. Za tiste bolj »organizirane« in »željne« infor­macij bi bilo lahko organizirano strokovno vodenje ob, na primer, vnaprejšnji napovedi obiska, pa bi morale biti večje znamenitosti označene z informacijskimi tablami, saj si vsi ljudje te poti ne bi ogledali z vodičem. Ta­ble bi morale biti »kratke in jedrnate«, sicer bi obiskovalec ob branju izgubil veselje in prehodil pot, ne da bi vedel, kje točno je bil. Na Klancu Zdajšnja spominska hiša Ivana Cankarja stoji nad vrhniško Staro cesto, na vznožju Klanca. Gre za v breg prislonjeno hišo, v kateri so spominsko zbirko odprli leta 1948. S plošče na njenem pročelju razberemo, da stavba stoji na temelju prvotne hiše, v kateri se je 10. maja 1876 rodil Ivan Cankar. Prvo­tna hiša je bila zgrajena iz tesanih brun in prekrita s slamo. Pogorela je v velikem po­žaru, 27. julija 1879. Požar je takrat uničil vse lesene koče, ki so tedaj stale na Klancu, za cerkvijo sv. Lenarta3. Socialno okolje, v katerem je pisatelj živel, ni bilo spodbudno. Vsi njegovi predniki so bili kmečkega, bajtarskega rodu, ki so šele v dobi nastajajočega kapitalizma prišli z vasi na Vrhniko, kjer so si obetali boljše življenj­ske pogoje. Pisateljev oče je s krojaško obr­tjo začel v 2. polovici 19. stoletja, ko je že ostra industrijska konkurenca začela izriva­ti obrtniško. Prebivalci Klanca so po svojem poreklu in družbenih pogojih spadali v naj­nižjo in najrevnejšo trško socialno plast. To so bili večji del revni bajtarji in gostači, ki so živeli od priložnostnih zaslužkov. Podatkov o Cankarjevi rojstni hiši je malo. Rekonstrukcija te stavbe bi bila možna na podlagi avtorjevih literarno-avtobiografskih del, ustnega izročila in spominov ter fran­ciscejskega katastra iz leta 1828 in popra­vljenega iz leta 1879. Iz teh pričevanj in po­datkov izvemo, da je imela lesena hiša na Klancu št. 141 kasneje številko 94, sedaj pa nosi številko 1. Leta 1834 jo je Ivanov ded Jakob Cankar kupil od kmeta Tomaža Pod­lipca4. Cankarjeva rojstna hiša je stala na mestu sedanje zidane hiše. Imela je leseno ostenje z vrtljivim pločevinastim petelinom na slemenu in zelena okenca, zarezana v dvoje brun. Zgrajena je bila na kamnitem podzidku, z bokom prislonjena v breg na živo skalo. Zidana je bila le veža, ob njej pa je stala črna kuhinja. Največji prostor v tej koči je bila hiša, očetova krojaška delavnica, kamor so vstopali iz črne kuhinje. Zraven je bil najverjetneje še štibelc. Celotno poslopje je merilo le 48 kvadratnih metrov. Na južni strani, na koncu lesenega ganka je bilo iz pokončnih desk zbito suho stranišče. Poleg hiše je stal hišni vrtiček ter dvoje lazov z nji­vico in s kozolcem na Košaci na SZ pobočju Tičnice. Celotna posest Cankarjevih je leta 1879 merila hektar in 14 arov. V hiši na Klancu sta se dobrih 45 let rojevala in umirala dva rodova Cankarjev. Tu je od leta 1834 živela družina deda Jakoba, ki je imel v dveh zakonih enaindvajset otrok. Od teh jih je sedem umrlo že v rani mladosti. Od leta 1871 je v njej živela družina pisate­ljevega očeta Jožefa. Hišo in posest je Jakob Cankar s kupno pogodbo prepustil Jožefu, najstarejšemu sinu iz drugega zakona, ki se je vanjo nemudoma vselil, čeprav je pisate­ljev ded z družino še prebival v njej. Tako je v koči na tesnem živelo dvoje družin z dvanajstimi člani. Čez pol leta po tistem, ko je požar uničil Cankarjevim streho nad glavo in jih pognal med gostače, je pogori­šče na Klancu oče Jože prodal Mariji Polan­šek. Vzrok je bil njegov gospodarski polom. Dve leti prej je v najem prevzel podružnico manufakturne trgovine vrhniškega trgovca Karla Mayerja na Vasi, v kateri je morala de­lati v glavnem mati, in si tako nakopal dol­gove. K temu je prispevala tudi splošna go­spodarska kriza med 1870 in 1890. Štiri leta za tem, ko je Marija Polanšek kupila pogori­šče na Klancu, je na podzidku prejšnje koče postavila nekoliko večjo zidano hišo s črno kuhinjo, ki je bila na zunaj približno takega videza, kot je danes. Leta 1894 je hišo s hi­šno številko 141 kupila Karolina Simon, leta 1906 je prešla v roke Karla Köstnerja in leta 1946 kot prisojilo v posest Angele Jurca, ro­jene Köstner.5 Ob trideseti obletnici Cankarjeve smrti, 7. decembra 1948, je občinski ljudski odbor Vrhnike z odločbo razglasil Cankarjevo hišo (ki to ni) na Klancu za splošno ljud­sko premoženje. Konserviranje in muzej­ska obnova Cankarjeve hiše je bila zaupana arhitektu Marjanu Mušiču. Ugotovil je, da so notranji prostori v sedanji hiši večji in drugače razporejeni kot v prejšnji leseni. Odločil se je, da bo hišo obnovil in konser­viral takšno, kot je, obenem pa notranjščino poskusil ohraniti takšno, kakršna je bila v rojstni hiši Ivana Cankarja. Pri sondiranju stavbe je arhitekt ugotovil, da je pod tremi plastmi ometov ohranjen prvotni sivi omet z naslikanimi »šivanimi« hišnimi ogli, belim vodoravnim pasom med etažama na pročelju, belimi okenskimi okvirji in prav takšnim napuščem. Odstra­nil je beton, ki je kot novejši dodatek prekri­val prvotne kamnite dele in celó živo skalo v bregu, na katero se hiša opira. Hiša je dobila zopet sivo zunanje lice z belim fasadnim pasom, okenskimi okviri in s strešnim na­puščem, hišni ogel pa je bil poslikan s »ši­vano« vezavo. Rekonstrukcijo notranje podobe hiše je arhitekt naredil na podlagi pisateljevih spominov, spominov njegovega brata in se­stre ter s primerjavo ostalih revnih bajt na Vrhniki. Pisatelj je v svojih delih svoj dom opisal: »… najeli so si na Klancu veliko izbo v pritličju – hiš z nadstropjem tam ni bilo – in ko so postavili vanjo postelje, omaro in mizo, je bila izba še zmerom prazna, gole sive stene so gledale dolgočasno …, kot, kjer je stala očetova postelja, so predelili z be­lim platnenim zagrinjalom od ostale izbe … Tam so ležali na tleh, vsi trije pod eno odejo, stisnjeni drug k drugemu.«6 Danes je predstavljena notranja oprema hiše po besedah kustosinje zbrana z Vrhni­ke in njene okolice. Pri zbiranju predmetov ni časovne, prostorske niti socialne omeji­tve. Paradoksno je, da zunanjost hiše kaže značilnosti meščanskega srednjega sloja, v notranjosti pa želi biti prikazan način ži­vljenja kajžarjev. V hiši so zbrani predmeti, kot so: tafelbet in meščanska postelja, slike, fotografije Ivana Cankarja in njegovih pri­jateljev ter njegova zgodnejša dela. Vsi ti predmeti glede na časovno, prostorsko in socialno tipologijo ne sodijo skupaj. Vrhnika je na splošno zasičena in obsedena s spominom na Ivana Cankarja, pa kljub temu ne premore dostojne spominske hiše, ki bi de­jansko odsevala njegovo mladost in življenje na Vrhniki. Hiša, ki stoji na mestu njegove rojstne hiše, naj nosi tablo in s tem opominja na rojstno lokacijo največjega slovenskega pisatelja, vendar mislimo, da je neprimerno in neprofesionalno spreminjati notranjost podobe in s tem delati iz zgodovinskih ar­hitekturnih spomenikov spačke zgodovine notranje opreme in načina življenja. Samo ime Cankarjeva hiša je sporno. Ena od idej je, da tukaj sploh ne bi bilo potrebno iz­razito poudarjati bivalne kulture, pač pa bi tu lahko bil center poti »Po poteh Cankarjeve matere«, kjer bi posamezni obiskovalci dobi­li zemljevide in pomembne podatke o poti. Tu bi lahko bili predstavljeni tudi podatki o gostinski ponudbi na poti, trgovinicah z butično prodajo spominkov, program doga­janja skozi celo leto in program posameznih točk – seveda bi bilo treba izdelati program za posamezne skupine obiskovalcev. Ena od možnosti je tudi ta, da bi celotno hišo namenili predstavitvi Ivana Cankarja in njegovega ustvarjanja, predstavitev neke druge družine nekega drugega družbenega statusa pa bi pustili ob strani in prenehali z zavajanjem. Sedanje stanje namreč obisko­valca zmede, ker ni jasno, kaj se povezuje s Cankarjem in kaj ne. Ena od možnih idej pa je še, da bi se z ar­hitekturno podobo hiše, razdelitvijo in ve­likostjo prostorov ter s pomočjo predmetov prikazal način življenja družbenega sloja, ki je v tistem obdobju v tovrstnih hišah ži­vel. Seveda bi bilo treba omeniti, da je na tem mestu nekoč stala koča Cankarjeve družine, s čimer pa sedanja stavba, razen lokacije, nima ničesar skupnega. Tukaj bi lahko predstavili tudi način na­stanka in razvoja Vrhnike. Na tem mestu bi bilo popotnike dobro opozoriti na bogata ar­heološka najdišča in pomembno vlogo Vrh­nike (v rimskih časih Nauportusa) za pro­metne in trgovinske povezave vse od antike do sredine 19. stoletja7. Na samem začetku so še kombinirali pot po kopnem s potjo po vodi in zaradi tega so obstajali izposojevalci konj, ki so posojali živino za vprego po stari cesti. Njihova dejavnost je zamrla, ko se je dogradila nova cestna povezava proti Plani­ni ter železnica Dunaj–Trst. Hiša je zanimiva tudi zaradi restavratorskih posegov in morda bi bilo za obiskovalce zanimivo predstaviti prav ta pogled, kako se lotiti prenove kulturnega spomenika; kakšni problemi pri tem nastajajo; kako uskladiti ideje etnologov, umetnostnih zgo­dovinarjev, literatov in drugih; kako dobiti ustrezno opremo za hišo itd. Način življenja Cankarjeve družine bi lah­ko prikazali v kateri od hiš, v kateri so živeli kasneje po požaru. Po požaru si je družina poiskala bivališče v opuščenih hlevih in drugih zasilnih bivališčih. Julija 1879 so se naselili v hlevu za gostilno Mantova, kjer se je rodila sestra Neža. Sredi leta 1880 so se preselili v revno hišo ob cesti za nekdanjo železniško postajo, ki ne stoji več. Leta 1881 so se preselili v nekdanji Kotnikov hlev, ki je stal za Malavašičevo hišo in trgovino. Če­trto bivališče je bilo pri Mrovcu, ki je nekoč nosil naslov Mali klanec 3, danes pa Stara cesta 38. Leta 1886 so živeli Pri Tirolcu, v pritličju hiše z naslovom Stara cesta 11. Leta 1890 je družino k sebi vzela babica Marija Pivk in do leta 1894 so živeli na naslovu Stara cesta 16, ki danes nosi hišno številko 13. Nato pa so se preselili v hišo Pri Mikšu na Hribu, danes Voljčeva 17. Leta 1896 so se nastanili Pri Andrejazu, Voljčeva 25, prav tako na Hribu. Še isto leto so se preselili v gospodarsko stavbo za hišo Ob potoku 5, Pri Tičku, kjer so živeli do leta 1898. Od tod je Ivan Cankar odšel na Dunaj8 . Potrebno bi bilo preučiti, če je katera od teh lokacij primerna za postavitev muzeja na prostem. Tam bi se lahko postavila rekon­strukcija objekta,v kakršnem je živela Can­karjeva družina. Druga možnost bi bila, da se na lokaciji, ki ni posebej zaznamovana s Cankarjevim življenjem, postavi rekon­strukcija kajže, ki je stala na Klancu pred po­žarom. Seveda bi bilo tukaj potrebno omeni­ti vse lokacije, kjer so Cankarjevi bivali, še posebej tisto na Klancu, in razložiti, zakaj »originalna« spominska hiša ne stoji tam. Na novi rekonstruirani lokaciji bi lahko kontekstualno opozorili na značilnosti v stavbarstvu, ki so se v tem času pojavljale pri revnejšem prebivalstvu in ki so pogoje­vale način bivanja: veža s črno kuhinjo, hiša z vso opremo, izba in kot za starše. Predme­ti, ki jih je Cankarjev oče krojač uporabljal pri svojem delu, so lahko iztočnica za pred­stavitev obrti in kasneje razvoja industrije, ter odsev tega v družbi (propad očeta zaradi pojava konfekcije, pocenitev izdelkov …). S primerno predstavitvijo bi obiskovalci spo­znali način stavbarstva in življenja delavcev – obrtnikov na prehodu med 19. in 20. stole­tjem, vzporedno pa še zasebno sfero Ivana Cankarja, ki je zaznamovala njegovo življe­nje in pisateljsko ustvarjanje. Cerkev sv. Trojice Od Klanca proti cerkvi sv. Trojice na hribu je pot speljana skozi mešani gozd, v kate­rem prevladujejo lipe. Ob poti so nekateri spomeniki, ki so povezani z zgodovino Vrh­nike, zato se je pri njih vredno ustaviti. Nedaleč od cerkve stoji postaja vodnega zajetja v secesijskem slogu iz leta 1904. Ta spomenik tehnične kulturne dediščine bi lahko s primerno predstavitvijo posredno veliko povedal o načinu življenja na pre­hodu med 19. in 20. stoletjem. Lahko bi na primer osvetlil življenje brez tekoče vode oziroma vodovoda pri gospodinjstvu, oseb­ni higieni … ali nam več povedal o socialni strukturi trga (kateri predel Vrhnike je prvi dobil vodovod …). Še malo više po pobočju stoji kamnit spo­menik Ivanu Grudnu, članu olepševalnega društva. Spomenik mu je postavilo to dru­štvo. Spomenik iz leta 1907 kaže na to, da so že predhodniki današnjih turističnih društev urejali kulturno krajino. Cerkev obdaja nizko obzidje s postajami križevega pota in kapelo božjega groba, ki je bila zgrajena okoli leta 1700. Kapelice so v zelo slabem stanju, prazne in brez vsebine. Pogled na cerkev in kapelice križevega pota kazijo grafiti, ki kažejo na negativen odnos do dediščine, zato bi jih morali odstraniti in preprečiti njihovo ponovno nastajanje. Podružnična cerkev sv. Trojice je bila zgrajena med leti 1642–1654, zvonik je bil dokončan 1661. Cerkev sestavljata v tlorisu pravokotna ladja ter ožji in nižji prezbiterij, ob katerem sta zvonik z mlajšo streho ba­ročnih oblik in zakristija. Cerkev je bila ne­koč priljubljeno romarsko središče, o čemer priča tudi njena arhitektura. Tako sta na primer arkadna hodnika na obeh straneh cerkve romarjem služila za zavetje. Morda bi se romanje v cerkev svete Trojice dalo po­novno oživiti. Ob cerkvi manjka tabla s pojasnili o nastan­ku cerkve, njeni zgodovini, povezani z ro­marstvom, prav tako pa manjka tudi tabla s pojasnili in o podobi ter pomenu kapelic. Pri tem bi se bilo potrebno izogniti klasičnim podatkom, ki jih navadno zasledimo na ta­kih objektih, npr. da je cerkev baročna in ro­marska, podati pa bi bilo treba informacije, po katerih značilnostih lahko prepoznamo, da je cerkev baročna (npr. luneta) in da so jo obiskovali romarji (npr. arkadni hodniki). Tudi legenda o skritem, pokopanem jezeru, o kateri govori Cankar, bi lahko našla svoje mesto na pročelju ali v bližini cerkve. Vrata cerkve so zaklenjena, tako da ogled cerkve ni možen. Če je le mogoče, bi mora­li organiziranim skupinam omogočiti, da v bližini cerkve dobijo ključ za ogled notra­njosti. Namesto stalne odprtosti cerkve, pri čemer se pojavlja vprašanje varnosti, bi lah­ko za obiskovalce odprli vsaj vhodno lopo, skozi katero bi lahko videli notranjščino cerkve. Prostor okoli cerkve, obdan z obzidjem in lipami, je primeren za tiho uživanje in po­čitek, zato bi morali postaviti več klopic. S koši za smeti, z vzdrževanjem čistoče in reda bi spodbudili obiskovalce, da bi tudi sami skrbeli za urejenost okolice. Stara Vrhnika V vasi Stara Vrhnika bi si lahko obiskovalci ogledali, kako so postavljene hiše in gospo­darska poslopja v razmerju druga do druge in do cerkve, ki je v središču vasi. Z razlago bi se obiskovalcem pojasnilo, kako je živela in funkcionirala vas: glavne gospodarske panoge, dopolnilne dejavnosti, razmerje med kmečkim in nekmečkim prebival­stvom, razmerje in povezanost z drugimi kraji, oblikovanje kulturne krajine – njive, pašniki, travniki, sadovnjaki, gozd (katerih kultur je največ, kaj so gojili za prodajo ali le za lastne potrebe …). Gre za gručasto vas, kjer stanovanjski deli hiš gledajo proti cesti, zadaj pa se podalj­šujejo v gospodarsko poslopje – to so t. i. stegnjeni domovi, kjer se stanovanjski del objekta pod isto streho nadaljuje v gospo­darski del s hlevom in podom, pod katerim je ponavadi še klet ali drvarnica. Kot primer takega doma podajamo domačijo pri cerkvi s hišno število 60, ki ima združen stano­vanjski in gospodarski del. Gospodarski del ima zidan hlev, ki se nadaljuje v lesen, neko­liko dvignjen pod, pod katerim je steljnik. Nad vhodom v hlev je lesena preklada, tla pa so tlakovana z lesenimi čoki. Na kmetijah v vasi (in po naslednjih krajih ob poti) bi obiskovalci lahko prepoznavali posebnosti v gradnji in urejanju kmetij: ka­tere stavbe so v okviru kmečkega doma in kako se imenujejo, poimenovanje in funk­cija posameznih elementov stavb, kakšen material so uporabljali, kje so ga dobili, kako so ga obdelali, katera drevesa rastejo na kmetiji, kakšna je stavbna podoba, lega in velikost kmetije glede na njen položaj. V vasi stoji ob cesti tudi litoželezna vodna črpalka in kamnito korito za napajanje ži­vine. Nekateri portali na starejših stavbah (npr. Stara Vrhnika 12, portal nosi letnico 1872) so iz rdečkastega marmorja, ki so ga pri­dobivali iz kamnoloma z Lesnega Brda. Kamnolom te vrste je bil tudi na Drenovem Griču. Oba kamnoloma bi se kot zanimivost lahko dodala ob to pot. V kolikor obstaja v kraju ali bližini kak kamnosek, ki bi bil pri­pravljen občasno sprejeti v delavnici obisko­valce, predlagamo, da se doda tudi tovrstna ponudba. Sredi vasi stoji cerkev sv. Lenarta, ki se pr­vič omenja v 16. stoletju, sedanja zgradba pa je bila sezidana v 18. stoletju. Na njej je freska sv. Krištofa. Glede na to, da se motiv sv. Krištofa na poti pojavi še enkrat, bi lahko pohodnikom predstavili verovanje, poveza­no z njim – pogled nanj naj bi ljudi varoval nenadne smrti. Ker so nekatere domačije v slabem stanju, bi lahko z raziskavo stavbne podobe, ki bi jo vključili v ponudbo poti, k njihovi postopni prenovi vzpodbudili tudi domačine. Mojster domače in umetnostne obrti Franc Grom Na Stari Vrhniki (90a) bi se lahko ustavili pri znanem mojstru domače in umetno­stne obrti, pri Francu Gromu. Mojster Franc Grom izdeluje vrhniške pisanice, tako da s svedranjem luknjic v izpihana jajca obliku­je različne vzorce. Kot piše dr. Janez Boga­taj v svoji knjigi Mojstrovine Slovenije,9 »iz pirhov nastanejo prave čipkaste umetnine«, in nadaljuje, da pri »delih mojstra Groma se­veda ne občudujemo le izjemne osebne di­scipline, ampak tudi izreden občutek za rit­mično razporejanje ornamentov in njihovih sestavnih delov po univerzalni obliki jajčne lupine«, pri čemer si Franc Grom »pomaga z velikim bogastvom naše narodne orna­mentike«. Ena pisanica ima v povprečju 1500–2000 luknjic, njegov rekord pa je vzo­rec iz 17.000 luknjic. Izdelal je že približno 400 takih pisanic, ki jih daje v umetelno iz­delano embalažo s simboličnim pomenom, povezanim s slovensko dediščino – ta ška­tlica je videti kot kosem oz. poročna omara. Njegova mojstrovina je zaščitena kot »vrh­niška pisanica« in pa kot izdelek s svojim načinom izdelave. Mojster Franc Grom je predstavljal svoje izdelke že v mnogih krajih Slovenije, na stalni razstavi pa svoje izdelke predstavlja v Gostilni Boter na Vrhniki – tu je možno njegove izdelke tudi kupiti. Za svoje izdel­ke je že prejel nagrade in priznanja: drugo nagrado med vsemi pirhi in prvo mesto med sodobnimi pirhi v Sloveniji v natečaju Slovenskih novic; prvo, drugo, tretjo in po­sebno nagrado med vsemi pirhi v Sloveniji v natečaju Kmečkega glasu; prvo nagrado in posebno priznanje pa mu je podelila tudi Galerija Ars. Mavsarjev Hrib Pod Kisovcem (504 m n. v.) stoji naselje Ma­vsarjev hrib.10 Predstavlja mejo med občina­ma Vrhnika in Horjul ter ponuja panoram­ski pogled na Horjulsko dolino. V tej vasi je točka, kjer se je po pripovedova­njih domačinov Ivan Cankar rad ustavljal, saj je tu živelo daljno Cankarjevo sorodstvo. Gre za opuščeno domačijo Sedejevih, ki jo zaokrožujejo stanovanjsko in razmeroma veliko, za to območje značilno gospodarsko poslopje, garaža in kozolec. Hiša je pritlič­na, zidana, z dvokapno streho ter s čopom in nosi letnico 1843. Pod streho hiše je v zi­dni lini kip sv. Florjana. Lesen pod, označen z letnico 1840, vodi v hlev. V tem sklopu naj­demo še leseno drvarnico, garažo in kozo­lec toplar z dvema oknoma, ki je podaljšan v enojni kozolec s tremi okni. Objekti bi bili potrebni obnove, vendar bi si jo vsi tudi za­služili, saj imajo ohranjen svoj prvotni zna­čaj in so kot taki primerni spomeniki časa svojega nastanka. Poleg stavbne dediščine obiskovalca pri­tegne še naravna dediščina. Pred hišo, na sredi dvorišča, stoji lipa zavidljive starosti, o čemer priča obseg njenega debla, ki meri 3,75 m. Okrog nje so klopi, kar kaže na po­men lipe kot hišnega drevesa. Za hišo so »brajde« in sadno drevje (češnja, jablana, sliva, hruška, oreh). Pri tem je zanimivo opazovati razporeditev drevja. Domačija se danes postopoma oživlja, a bi lahko v prihodnosti služila kot informacij­ska točka in postanek na poti (z vpisno knji­go in žigom, ki naj bi ju vsebovale vse točke na celotni poti »Po poteh Cankarjeve mate­re«), saj je njena zaokrožena lega primerna za družinske izlete, piknike in druženja. Potrebno jim je ponovno 'vdihniti' življenje in je ne vključiti kot ogledno točko, ampak naj služi počitku popotnikov (lahko tudi kot neke vrste piknik prostor, ko gostje pri­nesejo hrano s seboj). Z natančnejšo raziska­vo gospodarskega prizadevanja domačije bi lahko v ponudbo vključili tudi njihove do­mače izdelke, npr. iz mleka, mesa, sadje. V neposredni bližini se namreč nahaja novej­ša kmetija Sedejevih (vidimo sožitje starega in novega; obiskovalcem lahko obrazložimo način razmišljanja kmetov v preteklih dese­tletjih). V kolikor bi Sedejevi imeli interes, bi lahko tudi oni gostili popotnike. Skratka, Mavsarjev hrib vidimo kot eno iz­med vmesnih točk »Po poteh Cankarjeve matere«, ki naj bi služila predvsem počitku in sprostitvi obiskovalcev, saj na celotni poti ni opaziti veliko gostinske ponudbe. Žažar Žažar je gručasto, gosto poseljeno naselje, ki leži na valoviti planoti na skrajnem jugo­zahodnem delu Polhograjskega hribovja. Je del občine Horjul. Ima okrog 130 prebival­cev. Kraj je dostopen po cestah iz Vrzdenca, Podlipe in Velike Ligojne. Kljub gručasti po­selitvi posamezne kmetije ležijo tudi izven vasi kot samotne kmetije. Naselje se prvič omenja leta 1326. Čeprav gre tu za starejšo vas, življenje ne zamira. Žažar ponuja pred­vsem ogled stavbne dediščine. Naravna de­diščina kraja pa sta lipa in divji kostanj. Ena prvih znamenitosti je cerkev sv. Ane, ki stoji na hribu v strnjenem delu vasi. Je got­ska cerkev in je orientirana v smeri V–Z. Ob­daja jo obzidje s pokopališčem in z mrliško vežico. Cerkev sv. Ane je v osnovi gotska, preureditve je doživela v 18. in zlasti v 19. stoletju. Prvič se omenja leta 1526. Prezbite­rij je gotski, osmerokotno zaključen. Na juž­ni strani prezbiterija je prizidana zakristija s samostojnim zunanjim in notranjim vho­dom. Glavni vhod v cerkev je izpod stolpa. Na zunanjem kamnitem portalu iz temnega apnenca je letnica 1852; na notranjem, ki odpira v cerkev, pa letnica 1827. Prezbiterij krasi rebrasti obok s figuralnimi sklepniki. Glavni oltar je neogotski in je delo vrhniške­ga podobarja Buha iz leta 1907. Stranska ol­tarja sta iz let 1836 in 1858. Ladja in prezbite­rij sta prekrita z bobrovcem, streha zvonika pa z bakreno strešico. Okrog cerkve je po­kopališče. Pogosti priimki na nagrobnikih so: Trček, Terček, Modrijan, Vrhovec, Mole, Pišek, Končan, Slabe, Buh, Malovrh. Cerkev je dominanta v vasi, saj je njen zvonik viden vsaj s treh dostopnih poti. Njena arhitektura je izjemno zlita z vaško aglomeracijo. Kljub skromni zunanji podobi hrani v notranjosti vrsto pomembnih arhitekturnih členov, ki jo uvrščajo med najstarejše cerkve v Horjul­ski dolini. Pred cerkvijo stoji lipovec. Naslednja zanimivost je kapela, ki stoji sre­di vasi ob križišču cest. Kapela je zasnova­na kot zaprti tip zidane kapele z dominan­tnim glavnim pročeljem. Nastala je leta 1923 v spomin padlim vojakom v 1. svetovni vojni. Stoji dober meter nad asfaltirano ce­sto na obrobju okrasnega in sadnega vrta bližnje hiše. Glavno pročelje poudarjajo pi­lastri z izstopajočimi kapiteli, v malti izve­den ločno plapojoč trak z napisom: KDOR NAJDE TEBE, NAJDE ŽIVLJENJE, kovin­ska ograja, ki se zapira v notranjost, in za­lomljena oblika čela. Na stranskih pročeljih sta vgrajeni manjši zastekljeni okni s pol­krožnima zaključkoma. V notranjosti je na menzo pritrjena kamnita plošča z napisom SPOMIN PADLIM VOJAKOM in njihovimi imeni (11 vojakov). V polkrožni niši je kip Matere Božje z detetom v levici, očitno delo podobarske delavnice. Somerna dvokapna streha je prekrita z bakreno pločevino. Sle­me krasita betonski in železni križ. Kapela je pomembna prostorska sestavina vaškega jedra. Po zasnovi je izvirno zidarsko in po­dobarsko delo. Nad starim gasilskim domom jugozahodno od strnjenega dela vasi pa stoji zidana kape­la zaprtega tipa. Nastala je okrog leta 1890. Zunanjščina je bogato členjena s pilastri, z nišami polkrožnega zaključka, mejnimi in s strešnimi zidci. Glavna kakovost kapele je barvita poslikava. Zunanja polja so bela, rumenkasta in rumenkasto oker ter okraše­na s stiliziranimi rastlinskimi ornamenti in številnimi svetniškimi figurami, ki so zara­di slikanja na suh omet na več mestih spra­ne in zbledele. Na glavnem pročelju je v niši naslikan Križani. V notranjščini je na za­dnji steni narisana sv. Družina, levo deček, ki moli stoje, desno pa svetnica. Kapelo pre­kriva somerna dvokapna strešica, kritina je opečni zareznik. Poslikave so kakovostno slikarsko delo in dokazujejo dobro pozna­vanje človeške anatomije, toda narisane so v »el secco« tehniki, ki ni preveč obstojna. Kapela ima dominantno lego v prostoru. V Žažarju so z vidika kulturne dediščine ogleda vredne tudi nekatere stavbe. Doma­čija s hišno številko 1 lastnice Mare Boga­taj (hišno ime Martuč) je tipološko gledano dom srednjega kmeta s poslopji, razpore­jenimi v nizu v strnjenem, severnem delu vasi. Še leta 2004 jo je sestavljala tudi stano­vanjska hiša,11 ki je zasnovana kot pritlič­na zidana stavba s predelano črno kuhinjo. Nastala je leta 1882, o čemer priča letnica na portalu iz temnega apnenca. Stavba je bila zgrajena iz kamna in večinoma ometana. Omet je odpadel v desnem delu stavbe, ven­dar se zaradi ostre cezure med ometanim in neometanim delom zastavlja vprašanje, če ni bil ta del hiše prvotno lesen. V levem delu so bila ohranjena še prvotna okna (zaprta s polknicami), medtem ko so drugod nekoliko povečana in preprostejših oblik (dvodelna, dvokrilna, brez prečk). Notranji prostori so bili razporejeni kot pri večini hiš s črno ku­hinjo. Ostrešje je bilo izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja, somerna dvokapnica s čopoma je bila prekrita z opečnim zarezni­kom. Hiša je bila eden zadnjih ostankov gradbenih smeri in prizadevanj v 2. pol. 19. stoletja. Imela je izjemno lego v objemu va­ških cest – potisnjena je bila v rahlo vzpetino in je skupaj z gospodarskim poslopjem do­polnjevala izjemen vaški ambient. Gospodarsko poslopje je nadstropna delno zidana stavba s hlevom in kolarnico v pritli­čju in podom in parno v nadstropju. Nasta­la je po letu 1880, verjetno sočasno s hišo. Desni del pritličja je zgrajen iz kamna; nad­stropje, ki ga krasijo slikovite prezračevalne opečne mreže, je iz opeke. Na desnem zatre­pu je opečna mreža v obliki bifore, povsem pod slemenom pa okrogla lina. Vhoda v hlev sta z desnega in glavnega pročelja. Oba sta betonska in oblikovana podobno kot kamni­ti portali na sosednjih gospodarskih poslo­pjih – pokončna podboja z razširjenima pod­stavkoma in rahlo usločena preklada z osre­dnjo agrafo. Levi del nadstropja je zgrajen iz smrekovih brun. Somerna dvokapnica je prekrita z opečnim zareznikom. Gospodar­sko poslopje je oblikovno in konstrukcijsko med najzanimivejšimi stavbami v vasi. Ima izjemno lego v objemu vaških cest – skupaj s hišo dopolnjuje izjemen vaški ambient. Domačija s hišno številko 5 lastnika Ra­faela Trčka (hišno ime Pirnat) je po tipo­loški oznaki domačija srednjega kmeta s poslopji v pravilni gruči v vaškem jedru. Za obiskovalce bi bil ogleda vreden kozo­lec – toplar, ki je nastal okrog leta 1890. Ima tri pare oken (štantov), nosilni stebri stojijo na betonskih podstavkih (na basah, edn. basa). Podporne ročice (roke) so rahlo uslo­čene, brana je bolj redko mrežena s trami­či, lin ni, zato je dostop na osrednji hodnik (štulm) izpod kozolca. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja, somer­na dvokapna streha je prekrita z opečnim zareznikom. Zatrepa sta obita s pokončno pritrjenimi deskami, na dvoriščni strani so v deske vrezane tri line v podobi stilizirane deteljice. Kozolec je značilni predstavnik dvojnih kozolcev iz Horjulske doline. Brana je značilno mrežena s tramiči – v srednjem polju je mreža nekoliko potlačena, ob stra­neh zožena.12 Naslednja zanimiva točka Žažarja je doma­čija s hišno številko 7 (lastnik: Slabe Pavel (Podržaj), hišno ime: Modrijan). Tipološko gledano gre za domačijo velikega kmeta s poslopji, razporejenimi v pravilni gruči v jedru vasi pod cerkvijo sv. Ane. Sestavlja jo stanovanjska hiša, ki je bila prvotno v celoti pritlična, sedaj je pritličen le skrajno desni del. Hiša sodi med najstarejše stavbe v vasi. Nastala je leta 1789, leta 1850 je do­živela prvo večjo adaptacijo. Letnici sta vre­zani na kamnitih portalih (bangerjih, edn. banger) na glavnem in zadnjem pročelju. Leta 1995 so hišo nadzidali, jo termično izo­lirali, obdali z novo fasado in vgradili nova okna. Stari del stavbe je zgrajen iz kamna, novejši iz opeke. Ima značilno tlorisno raz­poreditev prostorov s prehodno in obokano vežo (grebenasti obok), ki deli stanovanjski in shrambni del. V levem delu sta »hiša« in »kambra«, ki je preurejena v kuhinjo, desno so »štibelc«, ki ga uporabljajo za shrambo, obokana klet z osrednjim podpornim ste­brom in še en »štiblc«, kjer je nameščena peč centralne kurjave. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja. Somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim zare­znikom. Hiša je leta 1995 doživela temeljito adaptacijo in nadzidavo, toda ohranili so se njeni najbolj prepoznavni deli: oba vhodna portala (1789, 1850), obokana veža, obokana klet s podpornim stebrom, tlorisna razpore­ditev pritličja, desni del prvotne stavbe idr. Podoba sodobnega Klanca2. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« »Sporna« rojstna hiša Ivana Cankarja. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Postaja vodnega zajetja. Napis na postaji vodnega zajetja. Cerkev svete Trojice in znaki vandalizma ob njej. Spomenik Ivanu Grudnu. Stara Vrhnika 60. Detajl poda pred gospodarskim po­slopjem. Leseni čoki, ki preprečujejo zdrs živine. Stara Vrhnika 60. Stegnjeni dom s hišo, hlevom in ske­dnjem. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Stara Vrhnika. Stanovanjska hiša s hlevom. Portal na hiši je iz rdečkastega marmorja. Stara Vrhnika. Kamnito korito z litoželezno črpalko. Stara Vrhnika. Litoželezna črpalka. Cerkev sv. Lenarta. Nekateri vrhniški pirhi imajo tudi okrog 20.000 lu­knjic. Značilen vrhniški pirh je delo Franca Groma. Mojster Franc Grom pri vzgajanju mladih upov. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vrata v Sedejevo hišo. Sedejeva hiša. Sveti Florjan na Sedejevi hiši. Gospodarsko poslopje Sedejevih. Lipa pred Sedejevo hišo. Kozolec pri Sedejevih. Brajde pri hiši. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Žažar, podružnična cerkev sv. Ane. Žažar. Glavni oltar v podružnični cerkvi sv. Ane. Žažar. Kapela nad starim gasilskim domom. Žažar. Kapela sredi vasi iz leta 1923. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vrata v hišo št. 1 v Žažarju. Gospodarsko poslopje v Žažarju 1. Žažar 7. Stanovanjska hiša s portalom iz leta 1850. Žažar 5, dvojni kozolec – toplar. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Naslednja stavba domačije je gospodarsko poslopje, ki je nadstropna zidana stavba z ožjo stranjo močno potisnjena v breg, tako da je zadnja stran hleva skoraj v celoti vko­pana pod nivo zemlje. Poslopje je nastalo leta 1888, letnica je vklesana na kamnit vho­dni portal, ki je imenitno kamnoseško delo: ravna podboja z razširjenimi podstavki in usločena preklada. V pritličju je prosto­ren hlev, v nadstropju je skladiščeno seno. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trape­zastega povezja, somerna dvokapnica je prekrita s cementnim zareznikom. Zatrep vhodnega pročelja je obit z deskami in po­udarjen z okrasnimi linami (krog s križem, petelin, vol). Gospodarsko poslopje je zna­čilni predstavnik osrednjih gospodarskih stavb, ki so v vasi in po Horjulski dolini na­stajale v zadnjih desetletjih 20. stoletja. Kra­sijo ga kamnit portal (temno sivi apnenec), prezračevalne opečne mreže in zastekljena niša s kipcem sv. Florjana. V Žažarju 13 si je vredno ogledati domačijo Staneta Trčka (hišno ime Pelanc). Domačija je po tipološki oznaki domačija srednjega kmeta s poslopji, razporejenimi v gruči na dveh lokacijah v strnjenem in JZ delu vasi. Sestavlja jo stanovanjska hiša v gradnji in gospodarsko poslopje. Gospodarsko poslo­pje je v breg potisnjena nadstropna zidana stavba s prislonjenim kozolcem in z značil­nim širokim vhodom na ožjem dvoriščnem pročelju. Nastal je okrog leta 1910. Poslopje je gradbeno dovršena in oblikovno skladna stavba, ki jo krasi vrsta preprostih, a likov­no zelo učinkovitih detajlov. Ožje dvoriščno pročelje poudarjajo betonski vhodni portal, prezračevalna lina v obliki bifore z opečno mrežo in okrogla lina, daljše ulično pročelje na cestni strani pa poudarjajo prezračevalni lini z lesenima mrežama. Ostrešje je izve­deno v konstrukciji trapezastega povezja. Somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim in s cementnim zareznikom. Go­spodarsko poslopje krasi vrsta zelo dovrše­nih in kakovostno izdelanih detajlov, zlasti mreže, ki so opečne in lesene. Takšnih obli­kovalskih posebnosti nimajo druga poslopja v Horjulski dolini. Marjanca in Tone Malovrh sta lastnika do­mačije v Žažarju 14. Domačija nosi hišno ime Rupar. Po tipološki oznaki gre za do­mačijo srednjega kmeta s poslopji, razpo­rejenimi v gruči v strnjenem delu vasi, le stegnjeni kozolec stoji na samem pod vas­jo. Domačijo sestavljajo nova stanovanjska hiša, novo gospodarsko poslopje, kozolec – toplar in enojni kozolec. Toplar je nastal leta 1856, letnica je s črno barvo napisana na drugi prečni tram, ob njej z rdečo barvo še ime in priimek tesarja: Andrej Kogovšek (doma iz Smrečja nad Šentjoštom). Ostreš­je je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja. Somerna dvokapna streha je pre­krita s cementnim zareznikom. Kozolec je pomemben po svoji zasnovi in obliki. Sodi med najstarejše toplarje v Horjulski dolini in je dobro tesarsko delo. Enojni (stegnjeni) kozolec je nastal okrog leta 1910. Ima štiri okna, vseh pet nosilnih stebrov je zidanih iz kamna, ometanih in belo pobeljenih. Ostrešje je preprosto, podob­no kot pri kozolcih s hrastovimi stebri. Na nosilnih stebrih so sledovi izstrelkov iz strel­nega orožja, verjetno iz obdobja 2. svetovne vojne. Kozolec je pomemben po svoji zasnovi in obliki. Podoben je kozolcu tik pod vasjo. Stoji bolj na samem v družbi novejšega ste­gnjenega kozolca, ki ima betonske stebre. V Žažarju 15 (lastnik Matjaž Zame­jec – hišno ime Balant) je vreden ogleda kozolec, ki je zasnovan kot dvojni kozolec – kozolec »na kozla«. Nastal je okrog leta 1920. Ima dva para neenako visokih no­silnih stebrov, ki stojijo na betonskih pod­stavkih (na basah, edn. basa). Ostrešje je izvedeno povsem enostavno. Nesomerna dvokapna streha je prekrita z enojnim opeč­nim zareznikom. Kozolec je zanimiv po svoji zasnovi. Dejansko je vmesni člen med enojnim kozolcem s plaščem in kozolcem »na kozla«. Z lego sredi pobočja dopolnjuje slikovit svet okrog strnjenega dela vasi. V Žažarju 16 (lastnik Peter Pišek, hišno ime Pri Poulet) je zanimivo predvsem gospodar­sko poslopje, ki je nadstropna zidana stavba z vhodom v hlev z ožjega pročelja. Nastalo je leta 1881, letnica je skupaj z inicialo G. S. vklesana na agrafo kakovostno obdelanega portala iz sivega apnenca. Poslopje je zida­no iz kamna in v celoti ometano in belo po­beljeno. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja, somerna dvokapna streha s čopoma je prekrita z opečnim zare­znikom. Poslopje je pomembno zaradi svoje zasnove in kakovostnega kamnitega porta­la v goveji hlev. Posebnost so prezračevalne line, ki jih druga poslopja v vasi nimajo. K domačiji s hišno številko 16 pa spada tudi enojni (stegnjeni) kozolec. Nastal je 16. 6. 1906, letnica je z rdečo barvo narisana na srednji steber. Kozolec je pomemben po svoji zasnovi in obliki. Podoben je Ruparje­vemu kozolcu. Stoji tik ob cesti in slikovito ograjuje dostop v strnjeni del vasi. Stoji v družbi manjšega gospodarskega poslopja. Stanovanjska hiša v Žažarju 19, katere lastnica je Marjanca Malovrh, je vrhkletna zidana stavba s predelano črno kuhinjo. Nastala je okrog leta 1810. Glavno dvoriščno pročelje poudarjata dvojno zidano stopnišče in lesen vhodni portal z zelo lepo rezljani­ma vratnima kriloma. Hiša je ometana in na novo pobeljena. Prostore ima tradicionalno razporejene vzdolž prehodne obokane veže, ki ohranja povezave z baročno gradbeno tradicijo. V veži je vgrajena litoželezna vo­dna črpalka (tromba), ki je vodo dobivala iz cisterne (šterna) ob hiši. Levi del stavbe ima ohranjena prvotna okna z neobičajno razpo­reditvijo prečk in šip. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja, somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim zare­znikom (prvotno slama). Hiša je pomemb­na zaradi zasnove, lege v prostoru in vrsti zanimivih detajlov, ki jih druge vaške hiše nimajo več. Dragoceni sta zlasti vratni krili glavnega portala in niša (vedernk) v veži za vedra s pitno vodo. V Žažarju 27, lastnika Pavleta Nagodeta – hi­šno ime Činžar, izstopa predvsem stara sta­novanjska hiša z gospodarskim poslopjem. Hiša je zasnovana kot delno zidana stavba s črno kuhinjo. Nastala je leta 1843, adap­tirana je leta 1879. Pročelja so grobo ometa­na in pobeljena. V hišo vodi lesen portal z enim vratnim krilom. Tloris obsega vhodno vežo, banjasto obokano črno kuhinjo, levo sta »štiblc« in ob kuhinji shramba za živila (keudr), desno pa »hiša« in v njenem podalj­šku »kambra«. Stene so ometane in pobelje­ne. Posebnost »hiše« sta krušna peč in pod stropom pritrjena lesena žrd (antebe). Iz veže vodijo strme stopnice v vkopano klet (keudr). Ostrešje je izvedeno v konstrukci­ji trapezastega povezja, somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim in s cementnim zareznikom. Zatrepni del ima zaprt gank, stena je obita s pokončno pritrjenimi deska­mi. Hiša je pomembna zaradi svoje zasnove, vrste detajlov in silno redke črne kuhinje, kjer še vedno dimijo mesnine. V sklopu domačije pa je zanimiva tudi ka­šča (kajša), ki je pritlična zidana stavba, pobeljena v oker barvnem tonu in ima sko­raj kvadratasti tloris. Nastala je leta 1906. Vhod v kaščo je v osi ožjega pročelja, desno od vrat so prislonjene lesene stopnice na podstrešje. Notranjost kašče obsega le en prostor, strop je lesen in ometan. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji špirovcev in razpi­rač, somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim zareznikom. Kašča, ki jo v Horjul­ski dolini imenujejo »kajša«, je ena zadnjih shrambnih stavb na obravnavanem obmo­čju. Nekoč so stale skoraj pri vsaki doma­čiji in so bile pomemben člen gospodarske dejavnosti kmetijskega obrata. In nazadnje si je vredno ogledati še kozolec v Žažarju 36, lastnika Staneta Trčka, ki je zasnovan kot dvojni kozolec – toplar. Nastal je okrog leta 1880. Ostrešje (grušt) je izve­deno v konstrukciji trapezastega povezja (nosilne sohe – štolmi, edn. štolm). Somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim zare­znikom. Zatrepa sta okrašena z deteljičasti­mi linami. Kozolec je značilni predstavnik kozolcev, ki so jih v Horjulski dolini gradili v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Kljub še­stim oknom kozolec ni velik. Vrzdenec Vrzdenec je druga največja vas v občini Horjul, ki dandanes zaradi razvijajočih se storitvenih dejavnosti dobiva vse bolj urba­no podobo. Danes skozi gručasto vas vodi kolesarska pot do Šentjošta, sicer pa je sama vas zanimiva zaradi številnih ohranjenih starih portalov in drugih elementov stavb­ne dediščine, ki pričajo o kulturi in načinu življenja ljudi v preteklosti in sedanjosti. Na pročelju hiše Vrzdenec 16 je pritrjena spo­minska plošča, ki priča o tem, da je bila v hiši rojena mati Ivana Cankarja.13 Na Vrzdencu je z umetnostnozgodovinskega vidika najpomembnejša romanska cerkev z gotskimi in baročnimi predelavami, cerkev sv. Kancijana. Cerkev stoji na pobočju seve­rozahodno nad strnjenim delom Vrzdenca. Nastala je v 13. stol., ko so zgradili v roman­skem slogu zasnovano cerkev z ladjo (raven lesen strop) in manjšim prezbiterijem. Ob koncu 14. stol. so zgradili nov gotski, osme­rokotno zaključen prezbiterij z rebrastim svodom. Od začetka 15. stol. so se začele pojavljati freske na novem ometu, ki so za dolga stoletja prekrile prvotne freske. V 16. stol. so na južni zunanji steni ladje naslikali renesančnega sv. Krištofa, ki je trenutno na restavriranju v Ljubljani. Stolp na južni stra­ni so pozidali 1658. V 18. stol. je bila cerkev barokizirana: stene povišane, ladja baročno obokana in na severni strani prezbiterija dozidana zakristija. Vhod v cerkev je izpod stolpa. V ladjo vodi kamnit portal iz temne­ga apnenca z usločeno preklado; na agrafi je letnica 1828. Streha in prezbiterij sta krita z bobrovcem, piramidasta streha zvonika pa z bakreno pločevino. Cerkev sv. Kancijana sodi med najpomembnejše romanske spo­menike na Slovenskem. Nadalje so na Vrzdencu ogleda vredni tudi nekateri drugi verski objekti. Najprej je po­trebno omeniti zidano kapelo delno odpr­tega tipa, ki je nastala okrog leta 1900. Obok in zgornje ostenje nosijo štirje okrogli ste­briči, zadnja dva sta do polovice pogreznje­na v ostenje. Zunanjščina je ometana z za­ribanim ometom in svetlorjavo pobeljena. Vhodna odprtina je široko razprta, stranski sta zaprti z barvastim steklom. Nad vho­dno odprtino je napis. V niši zadnje stene je kip Pieta: Žalostna Mati Božja z mrtvim Jezusom v naročju. Freske so delo Pavla Šubica. Kapela ima razmeroma nizko stre­šico razgibane oblike, kritna je pocinkana pločevina. Kapela je pomemben člen osre­dnjega vaškega ambienta. Krasi jo nekaj de­korativne poslikave in kip v niši, ki je dobro rezbarsko delo. Na Vrzdencu stoji tudi samostojno stoječ le­sen križ s Križanim. Gre za t. i. Fautroski križ iz leta 1868 z velikim lesenim kipom Križanega, ki je delo podobarja Jerneja Tr­novca (Kristus ima glavo nagnjeno v desno in privzdignjen pogled v nebo). Telo in obpa­sna tkanina sta bila nekdaj popleskana belo, danes pa je modra tkanina. Križ je zaščiten z zalomljeno valovito bakreno strešico. Za­taknjen je v kamnit podstavek, na katerem je vklesan slabo čitljiv napis in letnica po­stavitve križa. Križ so postavili v spomin na tragični dogodek. Križ slikovito dopolnjuje središče vasi in je dobro rezbarsko delo. Vrzdenec se ponaša tudi z množico profanih stavb. Nekatere med njimi so še ohranjene v svoji prvotni podobi, druge so že močno predelane. Več je zanimivih stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij in predvsem ko­zolcev. Nekatere izmed teh objektov pred­stavljamo v nadaljevanju. Na južnem obrobju vasi, tik pod gričem in gozdnim robom stoji pritlična zidana hiša Vrzdenec 16, v kateri se je rodila mati Ivana Cankarja. Hiša po zasnovi ni nič posebne­ga, na njen kulturni pomen opozarja le ka­mnita spominska plošča. V samem središču vasi stoji tik ob cesti stanovanjska hiša Vrzdenec 19. Nastala je leta 1896, verjetno pa je osnova še starejša. Osrednji poudarek stavbe je kamnit portal iz temnega apnenca, sestavljen iz ravnih podbojev, ki sta pri tleh nekoliko razširjena, in preklade v obliki segmentnega loka. Na dvoriščni strani je portal lesen. Hiša je zgra­jena iz kamna in grobo ometana; iz opeke sta pozidani le frčadi na obeh strešnih kri­lih. Stavba ima značilno prehodno vežo, sicer pa je razporeditev prostorov podobna večini starejših stavb v dolini. Na desnem ožjem pročelju je k stavbi dograjen iz ka­mna pozidan svinjak z enokapno streho, ki je prekrita z opečnim zareznikom. Nad hišo so somerna dvokapnica in frčadi prekrite s cementnim zareznikom. Hiša je pomembna zaradi svoje stavbne mase in lege v prosto­ru. Krasi jo kakovostno izdelan portal in ve­lika okrogla lina na desnem zatrepu tik pod slemenom. Z vgraditvijo novih oken je hiša izgubila skladno zasnovo zunanjščine. Na Vrzdencu 23 pa lahko nadaljujemo ogled bivalnih prostorov, in sicer vidimo nadstro­pno zidano hišo s predelano črno kuhinjo in z gankom v nadstropju. Nastala je leta 1865. Letnica je vklesana na kakovostno obdelan kamnit portal na glavnem pročelju (poleg letnice je še iniciala P. K. (Pavla Ko­renčan, lastnica). Pritličje obsega vhodno vežo, kuhinjo (kuhna), desno sta »hiša« in »kambra«, levo pa klet (keuder) in stranišče, ki so ga vgradili v nekdanjo shrambo. Iz veže so stopnice speljane v nadstropje, kjer je več sob. Na gank je dostop iz zgornje veže. Pritli­čje ima večja modernizirana okna, medtem ko je nadstropje ohranilo prvotno obliko oken. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja, somerna dvokapna streha pa je prekrita z »bramacom« opečna­te barve. Hiše se drži povsem novo gospo­darsko poslopje. Osrednja vrednost hiše je vhodni portal, ki je kakovostno kamnoseško delo, okrašen z okrasjem rombov, cvetov in niza srčasto oblikovanih vitic. Žažar 7. Kamnit portal iz sivega podpeškega apnenca iz leta 1850. XXX. Žažar 7. Gospodarsko poslopje iz leta 1888. Žažar 7. Prvotni kamniti hišni portal iz leta 1789. Žažar 13. Gospodarsko poslopje z značilnimi prezra­čevalnimi linami. Žažar 14. Dvojni kozolec – toplar s tremi pari oken je nastal leta 1856 in sodi med starejše toplarje v Hor­julski dolini. Žažar 13. Na cestno stran ima gospodarsko poslopje v nadstropju dvoje velikih prezračevalnih lin, ki sta zaprti z lesenimi mrežami, kar poslopje uvršča med največje vaške znamenitosti. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Žažar 16. Gospodarsko poslopje iz leta 1881. Žažar 15. Kozolec na kozla. Žažar 16. Jugozahodno pod domačijo stoji tik ob cesti enojni kozolec z zidanimi stebri. Sodeč po napisu z rdečo barvo na drugem stebru so kozolec zgradili 16. 6. 1906. Žažar 19. Stanovanjska hiša z dvojnim zidanim sto­pniščem. Žažar 27. Stara stanovanjska hiša iz leta 1843, adap­tirana 1879. Žažar 19. Ornament na vhodnem vratnem krilu. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Žažar 27. Kašča, kajša, iz leta 1906. Vrzdenec. Podružnična cerkev sv. Kancijana. Vrzdenec. Kapela sredi vasi, okrog leta 1900. Vrzdenec. Rekonstruirana freska sv. Krištofa z Jezu­som na prezbiteriju podružnične cerkve sv. Kancija­na. Vrzdenec. Kapela sredi vasi z osrednjim motivom v notranji niši – s kipom pieta. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vrzdenec 16. V tej hiši se je rodila mati Ivana Can­karja. Vrzdenec. Lesen križ tik ob glavni cesti. Vrzdenec 16. Spominska plošča je vzidana na glavno pročelje hiše. Vrzdenec 19. Stanovanjska hiša iz leta 1896. Vrzdenec 23. Nadstropna hiša z imenitnim kamnitim portalom iz leta 1865. Vrzdenec 19. Kamnit portal iz leta 1896. Vrzdenec 23. Umetelno izklesan portal z letnico 1865. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« V Vrzdencu 37 stoji tudi dvojni kozolec – toplar, ki pa je bil zgrajen leta 1892. Ob le­tnici so še iniciale: C = Celarc, M = Miha, K = Klama. Ima dva para oken, vogalni nosilni stebri so pozidani iz kamna in opeke, no­tranja dva sta hrastova in stojita na kamni­tih podstavkih. Podporne ročice so rahlo usločene, brana ima značilno srednje gosto mreženje tramičev, lin ni, vhod na osrednji hodnik pa je izpod kozolca s strani. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega po­vezja, somerna dvokapna streha je prekrita z opečnim zareznikom. Do srede 80. let 20. stoletja je bil kozolec prekrit s slamo, streha je imela čopa. Kozolec je posebnež zaradi zidanih vogalnih stebrov, ki v Horjulski do­lini niso pogosti. Brana je značilno mrežena s tramiči. Zatrep je slikovito okrašen s po tremi linami v obliki lista (podoben igralne­mu znamenju pik). Na severozahodnem obrobju vasi, tik pod cerkvijo sv. Kancijana stoji domačija Vrzde­nec 50, nekdanja mežnarija, ki jo sestavljajo stanovanjska hiša in kozolec. Stanovanjska hiša je zasnovana kot pritlična zidana stav­ba z ohranjeno črno kuhinjo. Nastala je leta 1898, letnica je vklesana na kamnit portal pravokotniške oblike iz sivega apnenca (ob letnici še hišna številka 16), ki je vgrajen v os glavnega pročelja. Levi stanovanjski del stavbe obsega vežo, črno kuhinjo, »hišo« in »kambro«, desni pa harmonikarsko delavni­co. Prvotno je bil v tem prostoru goveji hlev. Hiša je zgrajena iz kamna in je v celoti ome­tana in belo pobeljena. V celoti je ohranjena prvotna oblika oken, zatrep krasi okrogla prezračevalna lina. Ostrešje je izvedeno v konstrukciji trapezastega povezja. Somerna dvokapnica je prekrita z opečnim zarezni­kom. Na strešnem krilu nad glavnim proče­ljem so vgrajene tri strešne line. Hiša je bila prvotno mežnarija (mežnija). Vaščani so jo postavili s skupnimi močmi in praded, ki je bil hlapec na Samatorici, se je naselil v hiši in opravljal mežnarsko službo. Zdaj v njej živi Janez Železnik, znan izdelovalec diato­ničnih harmonik. Poleg predstavljene stavbne dediščine so pomembni tudi številni kozolci, ki stojijo na travnikih na obrobju vasi ali pa so se vrinili na obrobje domačij. Nekateri kozolci so za­nimivi in vredni ogleda, nekatere pa so la­stniki žal že močno preuredili, a kljub temu so še vedno ena osrednjih zanimivosti vasi. V lasti domačije Vrzdenec 81 je enojni ko­zolec, ki stoji na desni strani ceste v sme­ri proti Žažarju. Danes stoji ob njem novi nizki kozolec, ki je brez vrednosti. Še leta 2004 se je enojni kozolec navezoval na dvoj­ni kozolec – kozolec na kozla, o čemer priča nekaj ohranjenih prečnih tramov. Kakšna je bila prvotna zasnova obeh kozolcev, je raz­vidno iz opisa iz leta 2004 v opombi.14 Prav tako je v smeri proti Žažarju na travni­ku levo enojni kozolec s plaščem (klaníca). Nastal je okrog leta 1960. Ima osem oken, dva plašča. Nosilni stebri stojijo na beton­skih podstavkih. V visoke stebre so z zuna­nje strani vpeti poševni oporniki, kar kaže, da je osnovna konstrukcija kozolca dokaj enostavna. Streha je prekrita s salonitnimi ploščami. Kozolec je zasnovan kot večina enojnih (stegnjenih) kozolcev s plaščem na območju Horjulske doline. Tudi ta je pre­poznaven po obdelavi hrastovih tramov in podpornih ročic. Zaključek V članku so predstavljene le osnovne za­nimivosti itinerarija »Po poteh Cankarjeve matere«. Na nekaterih mestih so izposta­vljeni tudi pogledi študentov etnologije na obravnavane zanimivosti. Želeli smo biti kritično korektni, da bi se izboljšale raz­mere na področju promocije kulturne de­diščine. Menimo, da je prav promocija ena bolj zapostavljenih tem v naši kulturni po­litiki, zato bi bilo treba na tem področju še marsikaj postoriti. Menimo, da bi morali za popolnejšo ureditev poti sodelovati strokov­njaki različnih področij: geografi, etnologi in ne nazadnje tudi slovenisti. Literatura Habič, Peter: Vrhnika. Konzervator. Vrhnika, 1988. Hazler, Vito: Evidenca etnološke dediščine v krajih Ža­žar in Vrzdenec, 2002. Janež, Stanko, Ivan Kolar, Cene Omerzel: Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik po Sloveniji: Ljubljana z okolico. Zavod RS za šolstvo in šport. Ljubljana, 1993. Koncilija, Janez: Ivan Cankar : Slovenski pisatelj. Me­stni muzej v Ljubljani. Ljubljana, 1965. Zupančič, Beno: Vrhnika prečuden kraj. Obzorja. Lju­bljana, 1976. Opombe 1 Janež, Kolar, Omerzel, Slovstveni in kulturnozgo­dovinski vodnik po Sloveniji, Ljubljana z okolico, Ljubljana 1993: 172. 2 Avtor vseh fotografij je Vito Hazler. 3 Beno Zupančič, Vrhnika prečuden kraj, Ljubljana, 1976: 14. 4 Glej n. m. 5 Glej n. d.: 14–17. 6 Glej n. d.: 22. 7 Peter Habič, Vrhnika, Konservator, 1998: 10–43. 8 Beno Zupančič, Vrhnika prečuden kraj, Ljubljana, 1976: 24. 9 Janez Bogataj, Mojstrovine Slovenije, Ljubljana 1999. 10 Peter Habič, Vrhnika. Konzervator, Vrhnika 1988: 322. 11 Stanovanjsko hišo so pred leti podrli. Zaradi izje­mnosti pomena stare hiše ohranjamo opis in spo­min na ta izjemen kulturni spomenik (op. V. Haz­ler). 12 V podaljšku dvorišča je še leta 2004 tik ob robu bre­žine nad cesto stal enojni kozolec s plaščem. Pred leti ga je nadomestil enojni kozolec z betonskimi stebri, ki je brez vrednosti. Zaradi zanimive zasno­ve ohranjamo opis prvotnega kozolca: Ob dvojnem kozolcu stoji še enojni kozolec, ki je zasnovan kot kozolec s plaščem (klaníco). Nastal je okrog leta 1920. Ima dve okni na višjem in eno okno v nižjem delu. Kozolec je neobičajno majhen, vendar izjemno prilagojen konfiguraciji terena. So­merna dvokapnica na stegnjenem delu in nesomer­na dvokapnica na plašču je prekrita z opečnim za­reznikom. Zatrepa na plašču sta obita s pokončno pritrjenimi deskami. Kozolec je pomemben zaradi svoje zasnove in izrazite utilitarnosti. Stoji povsem na samem sredi travnikov in ob robu njiv in dopol­njuje izjemno slikovito kulturno krajino. 13 Žal v središču vasi ob glavni cesti ni nikakršnega znamenja, ki bi obiskovalce usmerjalo do spomin­ske hiše. 14 Ob cesti proti Žažarju stoji sestavljen kozolec iz kozolca na kozla in enojnega kozolca. Kozolec na kozla ima dva para neenako visokih oken, enako število oken je tudi v enojnem kozolcu in dve okni v stegnjenem delu. Nosilni stebri stojijo na kamnitih in betonskih podstavkih. V stebre na višji in tudi nižji strani so vpeti poševni oporniki, kar kaže, da je osnovna konstrukcija kozolca dokaj enostavna. Streha je prekrita z opečnim zareznikom. Leto nastanka je 1930. Kozolec je zasnovan kot večina kozolcev na kozla in enojnih (stegnjenih) kozolcev na območju Horjulske doline. Prepoznaven je po obdelavi hrastovih tramov in podpornih ročic, kar kaže na razvito tesarsko tradicijo tega območja. Vrzdenec 37. Dvojni kozolec – toplar (v ozadju za lese­no lopo) iz leta 1892. Vrzdenec 37. Kozolec iz leta 1892 z zidanimi vogalni­mi stebri. Vrzdenec 50. Stanovanjska hiša s črno kuhinjo. Vrzdenec 50. Kozolec stoji tik pod hišo s črno kuhinjo. Ta tip kozolcev je pogost na območju Horjulske doline in tudi na obrobjih Ljubljanskega barja. Vrzdenec 50. Glavni vhod v stanovanjsko hišo je izkle­san iz kamna in nosi letnico 1898. Vrzdenec 50. Črna kuhinja z zidanim svinjskim ko­tlom. Vrzdenec 81. Stari enojni in novi dvojni nizki kozolec. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vrzdenec. Kozolec s plaščem na travniku v bližini ceste, ki pelje proti Žažarju. ETNOLOŠKA INTERPRETACIJA ITINERARIJA »PO POTEH CANKARJEVE MATERE« Vesna Marinčič* IVAN KOT VRHNIČAN LE NAJSTAREJŠI ŠE POMNIJO CANKARJA Spomini 89-letnega Vrhničana na Ivana Cankarja in na okoliščine, zaradi katerih je spomenik prav tam, kjer je. Vrhnika, maja – » v stari Mantovi je svoj frakeljček cedil in gledal skozi okno. Razen njega sva bila takrat v izbi samo še midva z gostilničarko. Tam bom še jaz enkrat na konju jahal, nama je rekel in s prstom poka­zal čez cesto. Ko je ljubljanska žirija rekla, spomenik bo pri svetem Lenartu, sem rekel jaz, ne, ne bo, tam bo, kamor je Cankar ta­krat pokazal,« pripoveduje Ivan Tischler, 89 letni Vrhničan, svoje dni fotograf in daleč naokoli znan režiser-diletant. »Tudi kipar­ja sem dobil, Ivana Jurkoviča in ko ga je postavljal, sem mu pomagal tako, da sem hodil vsak dan tisto ilovico škropit, da je ostala vlažna.« »Kralja na Betajnovi »je s svojimi vrhniški­mi diletanti, ki so takrat veljali za »odete z ljubeznijo do stvari same« in za eno najbolj­ših slovenskih igralskih skupin, postavil fo­tograf Tischler na oder leta 1919. »Povabili so me vrhniški purgarji in trgovci v eno go­stilno in mi rekli, da moram poskrbeti za denar, s katerim da bomo postavili pisatelju spomenik.« Gostovanje z deficitom Zato je Tischler s svojimi diletanti prišel gostovat tudi v Ljubljano, »a smo imeli na­pol prazno dvorano in deficit, saj smo mo­rali plačati tisto, ki je listke trgala, može, ki so skrbeli za razsvetljavo, gasilce.« Da je takšen odnos do Tischlerjeve diletantske družinice, ki se vendar trudi za postavitev spomenika Cankarju, najboljša slika lju­bljanskih razmer«, je pod svojo recenzijo takrat zapisal A. R. »Bom pa jaz deficit plačal,« je potem rekel dr. Šabec, hudo podjeten in požrtvovalen mož, kadar je šlo za kakšno narodno stvar. »Vseeno je bilo še premalo denarja za spo­menik, pa sem pisal v Ameriko, v Cleve­land, kjer so imeli društvo Ivana Cankarja, pa z Verbičevo Tino sva hodila po hišah in fehtala, kaj bi drugega.« Vrhničani tiste čase pisatelja niso prav nič poznali, »imeli so ga za pijanca, pa ni bil pi­janec, le tako sestradan, majhen želodec je imel, da več kot pol talarčka juhe ni nikoli mogel pojesti; in če je potem zvrnil samo kozarček, dva, se mu je že vrtelo. Toda da bi se majal po cesti, ga nisem nikoli videl. Le malo omotičen se mi je zdel, pa samo nekaj je študiral sam pri sebi in premišljeval.« Tischlerjevi so imeli namreč gostilno, v ka­tero je pisatelj včasih prišel, redno pa je va­njo zahajal njegov oče. »Prišel je na vrata in navadno rekel po nemško, kaj čemo storit, da bi se ljudje smejali. Bil je velik šaljivec in zelo ponosen na svojega sina. A kaj bereš, me je spraševal, potem sva pa debatirala. Gotovo nista bila v jezi, le da s svojim kro­jaštvom ni dovolj zaslužil, da bi mu denar pošiljal. Brihtne glave je bil, tudi oče Jože, imenitno nemško je govoril. In vse, kar je Ivan napisal, je prebral.« Redkobesedni Cankar Kadar se je Tischler pogovarjal z Ivanom Cankarjem, »in to ni bilo velikokrat, ker ni bil take sorte, da bi se pogovarjal, samo na­rava ga je veselila, z ljudmi pa je imel hudo malo opravka,« sta se menila navadno le o telovadbi, dramatiki, pevskem zboru; poseb­no naše petje je rad poslušal; enkrat, ko smo se zbrali v gostilni pri Kočevarju, smo ga po­vabili k naši mizi in mu trobili na ušesa.« Na predstave vrhniških diletantov ni nikdar prišel, tudi kadar so uprizorili kaj njegove­ga. »Rad je pa slišal, če smo mu povedali, da je igra pri ljudeh uspela.« »Meni je bilo njegovo pisanje všeč,« pravi 89-letni čili Tischler, »imel je svetilko, s ka­tero je iskal luč resnice in pravice, če berete njegove knjige, boste videli, da je res tako. On je hotel narod spraviti navzgor.« Na Vrhniko se je vračal zaradi »hribov tod okoli, prijateljev ni imel. Razen gostilničar­ja Kočevarja, ki mu je bil rekel, kadarkoli boš prišel, vedi, da imaš pri meni zastonj hrano in stanovanje. S ta hujšega je bil ta­krat že ven, a želodec mu je ostal majhen, suh in bled je bil še vedno.« Ivan Tischler, ki se je za režiserja učil v Ameriki, v slovenskem društvu Triglav, ima na steni svoje spalnice – namesto poročne slike – fotografije vseh vrhniških igralcev-diletantov, ki so leta 1919 nastopili v njego­vem »Kralju na Betajnovi.« Dal jih je v nava­den lesen okvir in jih razvrstil tako, da ima­jo v svoji sredi Ivana Cankarja, fotografijo, na kateri je upodobljen s črnim klobukom in črnim ogrinjalom. Vrhniški fotograf je prebral vse, kar je pisatelj napisal, postavil na oder tudi »Hlapca Jerneja« in »Pohujša­nje v dolini Šentflorjanski«, a da bi ga kdaj fotografiral, na to je pa čisto pozabil. * Vesna Marinčič (1940-1998), novinarka. Reportažo ponatiskujemo iz lista Delo, kjer je bila objavljena 6. maja 1976, ob stoletnici rojstva Ivana Cankarja. IVAN KOT VRHNIČAN Ela Brenčič MOJI SPOMINI Spomine magistre Ele Brenčič - Šimcove je po njenem pripove­dovanju leta 2007 posnel Smiljan Ogorelec. Besedilo je leta 2011 prepisala in Uredila Tatjana Oblak Milčinski. Brenčiči, Ovsenki, otroštvo, vojna, študij, delo Ela Brenčič (1925-2008). Spominjam se svojih starih staršev, poseb­no očeta in matere mojega ata. Oba sta bila Vrhničana, rojena na Vrhniki. Najprej so živeli na Vasi, Ob potoku štev. 1. Njihova hiša je bila po okupaciji, po zasedbi itali­janske vojske med prvimi porušena. Stric Jože Brenčič, očetov bratranec, ki je kme­tijo podedoval, je takrat z družino živel v njej. Dva njegova sinova sta odšla v par­tizane. Ko so italijanski okupatorji za to izvedeli, so strica in teto pregnali iz hiše. Najprej sta nekaj časa stanovala v Gradišču pri Jesenovcovih, starših Nuške Rijavec, s katerimi smo v sorodu; potem pa sta se preselila v Dobovičnikovo hišo, ker tudi Dobovičnikovih ni bilo več tu. Italijani so pustili živino v stričevem hlevu. Stric in teta sta se v glavnem ukvarjala s kmetij­stvom, sicer pa je bil stric Jože nekaj časa tudi cestni nadzornik, v stari Jugoslaviji celo poslanec, delegat v Beogradu. Imel je tudi lepo knjižnico. Italijani so pustili, da so sosedje iz hiše odnesli knjige, tako da se jih je precej ohranilo. Moj stari oče Jakob Brenčič je bil precej raz­gledan mož. Imam še z njegovo roko prepi­sano knjigo prerokinje Šembilije, kjer je za­pisano, kot se je zdaj res dogajalo. Z lepim rokopisom je napisal notri še posvetilo: »Moji ženi Mariji Brenčič«. Jaz to hranim. Vse je bilo na podstrehi v naši hiši1. Župan Gabrijel Jelovšek ga je zaposlil na ob­čini kot socialnega delavca, ki je skrbel za vrhniške reveže. Posebnih domov zanje še ni bilo. Občina je dala takrat zanje na razpo­lago hišo zraven sodišča na Jelovškovi cesti, kjer je zdaj bife. Stari oče je poskrbel za tiste, ki so bili potrebni pomoči (ali je kdo zbolel ali karkoli drugega). Zanje se je zavzel. Po­skrbel je, da so ga sprejeli v tisto hišo. Tem ljudem so dali tudi denarna sredstva, da niso beračili. Spomnim se, koliko »je naš ata dal na to«. Čeprav je imel majhno pokojnino, ker je moral predčasno v pokoj, je bil vsak petek, ko so prišli reveži, v veži tukaj na Stari cesti pripravljen drobiž zanje. Naj povem še eno anekdoto v zvezi s tem. Nekoč pride k nam Jeračnikov Tone s Stare ceste, iz tiste hiše dol od Stanovnika. Bil je invalid in je hodil s palico. Sestra Mimi je imela takrat kakih petnajst let … pa se je ne­kaj vrtel okrog nje …, pa ga je porinila proč od sebe. Tako je s palico udaril v šipo vežnih vrat – lepo, debelo šipo z ornamenti – in jo razbil. Takrat mama ni grdo nastopila, am­pak le rekla: »Ja, Tone, kaj si pa naredil?« Bil je čisto tiho, le odšel je in ga eno leto ni bilo naokoli. Po enem letu spet pride, mama pa pravi: »Ja, Tone, kaj pa šipa?« A Tone: »Zdaj je pa že plačana!« Zato ker eno leto ni ob petkih prišel po denar, je bila šipa plačana! To sem si zapomnila. Kako je prišel stari oče do hiše na Stari ce­sti?! Verjetno je nekaj zaslužil na občini. Najprej je kupil Mrovcovo hišo zraven Lan­genvalterja, nasproti Leskovca – Glažarja, kjer je zdaj Rode. Hiša je bila stara, enonad­stropna z majhnimi okni. Ni imela frčad. Tam sta imela nato z mojo staro mamo go­stilno. On je začel bolehati, postaral se je, stara mama pa ni bila preveč navdušena za gostilno, z drugimi pa je tudi težko delati. Zato ga je pregovorila, da sta hišo prodala Francu Brenčiču, ki pa ni bil z njima v so­rodu. Ta je tisto staro hišo »dvignil« po prvi svetovni vojni, preden se je začela druga svetovna vojna. To našo hišo na Stari cesti je stari oče kupil leta 1888. Zamenjal je por­tal in dal vklesati letnico gradnje hiše. Hiša je bila tudi že stara, čisto mogoče še s slamo krita. Lesene stopnice so vodile gor iz ku­hinje. Šele kasneje, ko se je Mimina hčerka Magda, ki je z možem Smiljanom stanovala v frčadi, odselila, je bila narejena kopalnica in stopnice iz veže. Predno sta se stari oče in stara mati vanjo vselila, so se jima rodili štirje otroci; na Stari cesti se jih je rodilo še šest. Moj oče Franc je bil najstarejši. Rojen je bil leta 1879 še v hiši Ob potoku. Najmlaj­ša je bila Anči, ki je umrla za očesno tuber­kulozo. Vem, da je bil atov brat sodnijski sluga v Ljubljani. To je bil je stari oče Mirje Gspan. Sestra Tina se je omožila v Ljublja­no, pisala se je Brežnik. Imela je dva sinova, Vinka in Lada. Moj ata Franc je hodil v osnovno šolo na Vrhniki, še v staro šolo pri cerkvi. Avstro­ogrsko vojsko je služil v Gorici. Potem se je šel učit tapetništva in sedlarstva v Logatec k tapetniku Lenarčiču. Moja mama Tončka je bila rojena v hiši pri Bajtnovih na Vrhniki. Njen oče, moj stari oče, se je pisal Ovsenk. Stara mama pa je bila iz vasi Zavratec na Spodnjem Idrijskem. V tistem času, ko sta se poročila, so bile ve­like stiske. Oče je bil tesar in je hodil delat v Bosno. Tam so delali tudi po strehah in ob vsakem vremenu. Prehladil se je in se težko bolan vrnil domov. Moja mama je bila takrat stara dvanajst, trinajst let. Bili so brez vsega, živeli so od tega, kar so sami doma pridela­li. Bilo je več sester in brat. Brat je odšel v Ameriko, sestre pa so našle delo v Ljubljani. Ena, od Kotluškove Davorine mama, se je pisala Borštnar, ko se je v Ljubljani omožila. Najmlajša Ančka se je omožila z bratom go­stilničarja Naceta Kunstlja. Ker so zelo težko živeli, je morala tudi moja mama zelo mlada iskati službo. Bila je že izučena šivilja, a ni mogla šivati doma, ker ni bilo niti prostora. Zato je hodila »streč eni poštni uradnici«, ki je živela v Verbičevi hiši ob Tržaški cesti, kjer je zdaj vrtec. Rada je imela to gospo. Pri njej je dobila hrano in obleke ter razne druge stvari. Kosilo je navadno nesla bolnemu očetu. Imela ga je rada. Zanj bi naredila vse, le da bi še nekaj časa živel. Pa je kmalu umrl. Ata je prišel v službo kot tapetnik k pre­cej premožni obrtniški družini, ki je ime­la podjetje z veliko zaposlenimi v središču Ljubljane, nasproti Figovca. Matjan so se pi­sali. Ko so zidali hotel Union, so ga oni opre­mljali. Ta družina je vzela mamo v službo kot pestrno. Tam sta se spoznala z očetom. Poročila sta se, se naselila v Borovnici in za­čela delati na svoje. Za tem sta se preselila v Litijo, kjer se je ata zaposlil na davkariji. Ni mogel več delati v svojem poklicu, ker je bil alergičen na žimo. Dobro sta se vžive­la in lepo so se razumeli s Simončičevimi, pri katerih sta stanovala. Njihova hčerka je kasneje prihajala na obiske na Vrhniko, ko sem bila že jaz rojena. Začela se je prva svetovna vojna in ata je bil takoj vpoklican. Bil je na soški fronti. Mama je ostala sama z dveletno hčerko Mimi. Stari oče Jakob jo je povabil, naj se preseli k njemu na Vrhni­ko. Potreboval je pomoč, bil je bolan, imel je kožnega raka na roki. Na Vrhniki takrat ni bilo medicinskih sester. Zdravnik iz Verda je skrbel za vse ljudi na Vrhniki in okolici. Stari oče je umrl še pred koncem vojne. Sestra Mimi je bila stara trinajst let, ko sem se rodila. Kar malo nerodno ji je bilo. Mama je povedala, da je, ko je bila mlajša, kar naprej hodila spraševat k sosedi Štular, ki je bila babica, kdaj bo še k nam prinesla eno punčko. Sedaj pa ni bila navdušena nad mano. Tako me je največ pazila Jerebova Anica. Tudi ko sem že malo odrasla, sem bila najraje pri njih. Res sem jo imela rada. Mimi je odšla zgodaj služit. Najprej je de­lala v pisarni tovarne usnja Polak. Priporo­čil jo je naš prijatelj gospod Koželj, ki je bil moj krstni boter. Končala je osem razredov osnovne šole, zelo lepo je pisala in bila je pridna in resna deklica. Ko je tovarna pro­padla, je ostala brez službe. Vpisala se je na Krištofov enoletni (administrativni) tečaj in ga zelo uspešno končala. Ker ni našla zapo­slitve, je šla služit k Perlezovim na Reslje­vo cesto v Ljubljani. Gospa Prlezova je bila hčerka znanega zdravnika. Njen mož, go­spod Prlez, je imel pri Tromostovju trgovino z oblekami. Zelo dobro je zaslužil. Otrok nista imela. Mimi je pri njih delala, dokler se ni omožila. Dobro se je vživela. Gospodi­nja je bila zadovoljna z njo, kar za svojo so jo vzeli. Tudi mene so imeli radi. Spomnim se, da mi je gospa, menda za Miklavža, dala otroško knjigo, ki sem jo bila zelo vesela. Ta­krat je bilo težko priti do takih knjig. Gospa in nova kuharica sta bili na Mimini svatbi in sta tudi na poročni sliki. Riko Kokot, Mimin mož, je bil precej starejši od nje. Sorodniki so posredovali, da se je seznanila z njim. Po poroki sta živela pri nas na Stari cesti. Spomnim se poroke, ki je bila pri Sv. Trojici. Bila sem oblečena v belo – tako kot njena družica. Mimi je imela lepo krem obleko. Vse je bilo lepo pripravljeno, ko je začela jokati. Razmišljala sem, da je ohcet vendar veselje, njo pa so komaj potolažili. Potem pa sem »pogruntala«, zakaj je jokala. Mimi je bila kot mlada deklica zaljubljena v soseda, Naceta Kunstlja. Ko so starši to ugotovili, jo je njegova mama poklicala k sebi in rekla: »Mimi, pozabi našega Naceta, on je name­njen za šolo, šel bo v lemenat.« Kako ji je bilo težko! Ampak vez je še vedno ostala. Meni se zdi, da tudi pri njem. Ubogal je star­še. Tudi ona je morala ubogati. Ko pa se je omožila, ji je to prišlo pred oči – zdaj je pa konec! Pri nas je takrat stanoval poštni uradnik Franc Kordiš, ki jo je tudi imel rad. Bil je ve­sel, da je Nace šel v lemenat. Upal je, da ga bo vzljubila. Mimi je bila prijateljica Naceto­ve sestre France, omožene z vrhniškim me­žnarjem Jurjevčičem. Ko je šla Franca brata obiskat v lemenat, je s seboj vzela tudi Mimi in mene. Takrat sem bila prvič in zadnjič v ljubljanskem lemenatu. Ko je Nace imel novo mašo na Vrhniki, me je Kordiš naučil deklamacijo, da bom de­klamirala na pojedini po novi maši. Še da­nes znam to pesem na pamet. Učil me je v upanju, da bo Mimi razveselil. A na žalost ni bilo nič s tem. Pojedina je bila v Rokodel­skem domu. Velika dvorana v prvem nad­stropju je bila polna gostov, povabljenih na novo mašo, med njimi tudi jaz. Pridem na vrsto za deklamacijo, jaz pa v jok! Škof Rož­man, ki je bil tudi tam, se je zanimal, zakaj jokam. Povedali so mu, da imam tako tremo. Dva lemenatarja sta me odpeljala na hodnik in nato ven na gank. Nagovarjala sta me, naj se pomirim in deklamiram pesmico. Prigo­varjali so mi, kako bodo vsi veseli poslušali. In potem sem stopila na stol in začela dekla­mirati: V šolo pojde mali Nacek, mamica veli, kaj bo v šoli tak zaspanček, oče zarohni. Mamica pogačo speče sineku na pot, očka Nacku trdo reče, glej, da boš gospod. Danes Nace ni zaspanček, znan je že povsod, Dominus vobiscum poje, Nace je gospod. Prejela sem velik aplavz! Tega dogodka ni­sem nikoli pozabila! No, to je bilo prvič, da sem tako nastopala, potem sem še nekaj­krat. Naslednji dan smo šli do lovske koče v Ra­skovcu. Tja smo bili skoraj vsi povabljeni. Imeli smo se res zelo lepo. Tudi jaz se bila zadovoljna. Čeprav sem bila še otrok, so mi posvečali veliko pozornosti, ki je nisem bila vajena. Zadnjič mi je nekdo rekel, da bi si to lahko zapisala. Zdaj imam to zapisano v zvezku, da bom imela za spomin, kako me je Kordeš učil. Rožmancov Tone, ki je igral pri godbi, je rad hodil k nam. Rad je videl Mimi. Pa so ga zvečer fantje, njegovi prijatelji, hecali, ker so to vedeli. Rekli so mu: »Tone, danes, ko si tako pri volji, kaj če bi ti lojtro pod njeno okno postavil!« Ni mu bilo treba dvakrat reči. Sredi noči Tone z lojtro! Njegova mama pa je to videla in v spalni srajci pritekla do nas. »Tone, lepo te prosim, nikar ne nori, nikar ne nori! Dol pojdi!« In jo je ubogal. Bil je tako dober, pošten fant. Kljub temu da ga je Mimi odklanjala, ni pokazal zamere, sovraštva. Nasprotno! Bil je prvi človek, ki je prišel na novega leta dan k nam voščit praznike. Petinštiridesetega leta, tik pred koncem voj­ne, je bilo zelo napeto. V Ljubljano smo se dijakinje vozile z vlakom. V šoli so nas mo­bilizirali, da smo hodile kopat strelske jarke v Šentvid. Takrat je bila Ljubljana bombar­dirana. Tistega dne smo se peš vračale skozi Šiško in Tivoli. Ko smo bile že na robu Ti­volija, so prileteli bombniki in vrgli bombe. Prva je padla na Vrtači, kjer je bila poruše­na ena hiša. Strašno je počilo in vrglo nas je po tleh. Ko smo prišle k sebi, smo šle gle­dat, kaj se je zgodilo. Razrušena je bila tudi Finžgarjeva hiša in še nekaj ­­­­drugih. Po tem smo bile tiste, ki smo se vozile z vlakom, oproščene kopanja strelskih jarkov. Tudi na vlaku se je zgodilo, da smo zavozili na mino. Ko smo se peljali z Vrhnike zju­traj v šolo, je na Drenovem Griču, tam, kjer seže gozdiček skoraj do proge, eksplodirala mina. K sreči se je vlak ustavil, da ni bilo tako hudo. A nastala je strašna panika. Ne­kateri potniki so hoteli kar skozi okno ska­kati. Vlak naprej ni več peljal. Peš smo se vrnili na Vrhniko. Nekaj dni po tem nismo šli v šolo. Spomnim se še začetka vojne, ko so vkora­kali Italijani. Spočetka so bili mirni. Dva­inštiridesetega je bilo najhuje. Videla sem, kako so zažgali Dimnikarjevo hišo. Hiša je zdaj last Malavašiča v Hribu. Nato sem od Glažarja – Leskovca gledala, kako so pri na­ših vrgli hišo v zrak. Kako mi je bilo takrat grozno hudo! Riko je bil rajonski električar in je opravljal svoje delo naprej. Imel je po­memben poklic. Ker so ga potrebovali, so ga pustili pri miru. Njegove mlade delavce pa so zaprli. Eden ali dva sta odšla v parti­zane in se nista več vrnila. Te delavce sem skoraj vse poznala. Vsako jutro so se mu hodili javljat, da jih je razporedil, kam gre­do na delo. Pri nas smo se rešili. Ata je bil star pa bolan, zato so ga pustili pri miru. Morali pa smo vzeti italijanskega oficirja na stanovanje. Najprej je pri nas stanoval Muci Aldo iz Bologne. Bil je študent tehni­ke. V začetku nisem znala besede italijan­sko, zato sva se pogovarjala v francoskem jeziku. Dobro sva se razumela. Naučil me je veliko italijanskih besed. Upala se mu vse reči. Spomnim se, da sem mu nekoč rekla, da smo mi njihovi sužnji in naj ne priča­kujejo, da bomo veseli te njihove zasedbe. Potem sem se pa zbala. Bil je tri, štiri me­sece pri nas. Jeseni so morali vsi, ki so bili na Vrhniki, oditi na rusko fronto. Nobeden se ni vrnil. Dosti mi je pripovedoval o svo­ji družini. Imel je sestro, ki je bila operna pevka v Milanu. O svojem dekletu, ki je bila profesorica, pa ni dosti govoril. Ko sem čez leta potovala v Italijo, sem v Bologni pobr­skala po telefonskem imeniku, če bi še našla to ime. A ga ni bilo. V šoli smo se takoj začeli učiti italijanščino. Dobili smo profesorice, Italijanke, ki niso znale besedice slovensko. A so nas vseeno nekaj naučile. Imam še sliko, ko smo slikane s profesorji in so tudi te Italijanke na sliki. Razmere so postajale vse hujše. Začeli so za­pirati moje prijateljice: Habetovo Ivanko, Grampovčanovo Bronko. Bronka in Nuša Rijavec sta bili internirani v Rawesbruecku. Nuša je bila tako mlada, najmlajša, ko so jo zaprli. Majda Koprivnikar je bila v konfina­ciji na avstrijskem Koroškem, na prisilnem delu na kmetiji. Tudi jaz sem pričakovala, da me bodo zaprli. Dolgo sem imela pripra­vljeno, kaj bom vzela s seboj, če me pride­jo iskat. Imela sem srečo, ker sem hodila v šolo. V šoli smo bili kolikor toliko pod kon­trolo. Opazovali so nas. Videli so, da se ne ukvarjamo s politiko, zato so nas pustili pri miru. Zaprta je bila tudi Regina. Njo sem hodila obiskovat v zapore na Poljanski cesti v Ljubljani. Ivanka je bila zaprta na sodišču. Bronka je bila v začetku tudi tam doli na Poljanski. Šla sem jo obiskat, predno so jo odpeljali. Zvezo sem imela z njimi vseskozi, a sem imela srečo, da sem skozi prišla. Bratranca Lada in Vinka, sinova tete Tine, so tudi zaprli. Najhujše je bilo, ko so zaprli inženirja Kotluška. Pri njih sem stanovala eno leto, in sicer takrat, ko se nismo sme­li voziti v Ljubljano. Prosila sem sestrično Davorino, njegovo ženo, če lahko pridem k njim za ta čas. Rekla mi je, da sem dobrodo­šla. Samo (živilsko) karto sem jim dala. Po­tem je še mama prosila soseda železničarja, da je vsake toliko časa prinesel mleko, ki ga v Ljubljani ni bilo, pa meso, ki ga je mama kupila na črni borzi, v jeseni pa vrečo krom­pirja, fižol. S tem smo jim plačali. Imeli so me radi, kot bi bila njihova. Zlasti inženir Kotlušek je bil dobričina, ni delal razlike med svojimi otroci in mano. Leta 1944 so ga zaprli. Zaprt je bil na policiji. Tam so ga tako pretepali in mučili, da je umrl. To nam je prišla povedat Davorinina prijateljica, Vrh­ničanka. Spominjam se, da sem tako jokala, kot bi za svojim očetom. Ženo Davorino je njegova smrt zelo prizadela. Začela je hira­ti, zbolela je na živcih in naredila samomor. Na pogreb sem šla samo jaz, saj sem samo jaz imela dovoljenje, ker sem se vozila v šolo. Ko sem se s tistega pogreba hotela zve­čer vrniti z vlakom, vlak na Vrhniko ni več peljal. Prespala sem pri drugi teti. Nato sem srečala svojo sosedo, sošolko iz gimnazije, Molkovo Tono, ki mi je poveda­la, da z Vrhnike vse beži. Predlagala mi je, da bi šli skupaj peš na Vrhniko. Teta, pri ka­teri sem prespala, me ni rada pustila, a sem ji obljubila, da če ne bo šlo, se bova vrnili. Prišli sva do Loga. Tam pa so bili še Nemci. Ustavili so naju in naju vprašali, kam greva. »Domov,« sva odgovorili. »Ne moreta, ker je tukaj že fronta.« Slišalo se je tudi pokanje. Kaj pa zdaj? Bila sem že utrujena. Sonce je močno pripekalo. Želela sem priti do prve hiše. Poznala sem Marenčkarjeve na Logu. Njihova gospodinja je bila Habetova z Vrh­nike. Res sem želela priti le do te hiše, ki je bila skoraj nasproti nemške pisarne. »Naprej pa ne smeta, ker je za vaju nevar­no.« Midve sva šli tja. Tam je že bilo nekaj internirancev, ki so se vračali iz internacije. Vstopiva. Povem, od kod sva in zakaj sva se ustavili. Mici je rekla, da naj počakava, re­koč: »Dokler bom imela zadnji krompir, ga bom skuhala, kruha pa še imam. Bomo že. Danes bom naredila kosilo, za naprej bomo pa videli.« In res! Bilo nas je polna miza in vse nas je nahranila. In zvečer … kam? Kar v klet smo si nanesli slame in listja. V kleti smo bili skupaj z interniranci, pozneje pa so prišli še vaščani. Potem so še pripeljali ranjenca. Zunaj ga je zadela granata. Nisem mogla spati. Ležala sem oblečena, kakor sem prišla s pogreba. To je trajalo dve noči. Tretjo noč sredi noči zaslišimo ropot. Po ce­sti se je nekaj premikalo. Izvemo novico, da so prišli partizani. Tam sem zagledala prve partizane. Prvi, ki me je videl, je rekel: »Joj, tebe sem pa že na Reki srečal!« Povedala sem mu, da sem bila ves čas tukaj. »Potem pa ti je bila tista deklica tako zelo podobna.« To je bilo moje prvo srečanje s partizani, ki so nas osvobodili. Veseli smo šli peš na Vrhniko. Kmalu sem se vrnila, ker jih je zelo skrbelo zame. Tudi mene je skrbelo zanje, ker so tisti, ki so be­žali z Vrhnike, povedali, kakšno streljanje je na Vrhniki in da gorijo tudi hiše. Res je na Klancu gorela hiša, in sicer tam, kjer se od nas gre na Sv. Trojico. Potem je življenje postajalo normalno, počasi, počasi … Končala sem gimnazijo. Mature sem bila oproščena. Bronka in Ivanka sta mi dali po­trdilo, da sem z njimi sodelovala in na tej podlagi sem bila oproščena. Ministrstvo za zdravstvo je takrat razpisalo tečaj za lekar­niške laborante. Čeprav nisem mislila na fakulteto za farmacijo, ki je takrat še ni bilo v Ljubljani, (morala bi v Zagreb, kjer bi me starši sploh ne mogli vzdrževati), sem se na ta tečaj prijavila. Že na prvem predavanju je magister Bohinc spraševal kandidatke o nji­hovi izobrazbi. Nekatere so imele le osnov­no šolo, druge so bile priučene v lekarni ali laborantke. Ko sem povedala, da imam osem gimnazij, mi je svetoval, naj počakam do jeseni, ker bodo v Ljubljani odprli vsaj prva dva letnika farmacije. Izpisala sem se iz tečaja in se jeseni vpisala na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Tu sem končala dva letnika. Naredila sem vse izpite, ki so bili pogoj za naprej. Bila sem zadovoljna. Za nadaljevanje študija sem morala v Za­greb. Tam pa nismo imeli nobenega znanca. Zaman smo iskali vse mogoče zveze, da bi našli zame stanovanje. Bližal se je novem­ber, začela so se predavanja, jaz pa sem bila še doma. Ponovno sem pisala Nevenki, ki je šla v Zagreb študirat agronomijo. Odpisa­la je, da sicer ne ve za nobeno sobo, naj pa kar pridem, da bo svojo gospodinjo prosila zame in se bova stisnili v njenem kabinetu. Bo pa še naprej iskala. Odpotovala sem v Za­greb. Nevenka mi je medtem našla podstre­šno sobo v Vinogradski ulici. Še danes sem Nevenki hvaležna za to uslugo. Imela sem sobico, zato sem potem še jaz k sebi vzela študentko Zdenko iz Radeč, ki je tudi bila brez stanovanja. Tu sva stanovali, dokler ni najina gospodinja umrla. Ko sva se po počitnicah vrnili z Vrhnike, sva našli na­jine stvari zložene na podstrehi. Posvojenka najine gospodinje je po njeni smrti stanova­nje oddala drugim najemnikom. Zdenki se je nato posrečilo dobiti stanovanje pri sloven­ski družini Drnovšek – doma so bili nekje v Zagorju. Gospod je imel obrt in bili so zelo dobro situirani. Naju so vzeli v »djevojačko« sobo. Tu sva bivali do konca študija. Na fakulteti nas je bilo precej Slovenk. Po­hvaliti moram hrvaške profesorje. Do nas so bili vsi zelo prijazni, skoraj bolj kot tu v Lju­bljani. Ne bi rekla, da so kaj popuščali. Imeli so lep pristop do nas, ki smo bili različnih narodnosti, od Makedoncev do Albank. Zdi se mi, da so nas Slovence še najbolj cenili. Res pa je, da smo se vse, brez izjeme, zelo trudile. Nobena ga ni kaj lomila. Jaz nisem šla na nobeno zabavo. Zdenka je včasih šla. V meni pa te želje ni bilo. Želela sem si samo to, da študij čim prej končam. Bila sem zadovoljna, še bolj pa naši na Vrh­niki, ko sem absolvirala. Leta 1949 sem pri­šla domov na zadnje semestralne počitnice. Februarja sem se vrnila v Zagreb. Spomnim se, ko sem se pripravljala na odhod, je ata sedel v kuhinji. Stopila sem do njega in deja­la, da odhajam. On pa mi je rekel: »Le pojdi, ampak rečem ti, bodi poštena, bodi pridna, pa te bodo vsi radi imeli.« Takrat nisem ve­dela, da so bile to njegove zadnje besede, namenjene meni. Čez štirinajst dni sem dobila telegram. Po­slal ga je Riko. »Pridi takoj domov, ata je umrl.« Seveda sem se takoj odpravila. Čez tri ure je imel vlak odhod. Prišla sem še pra­vočasno domov. Naslednji dan je bil pogreb. Grozno mi je bilo hudo. Atovih zadnjih be­sed nisem mogla pozabiti in sem se jih tudi držala. In ni mi žal. Ata mi drugače ni dosti pridigal in govoril. To pa se me je tako dota­knilo, da je ostalo v meni do danes. Nekaj dni po pogrebu sem se vrnila v Za­greb. Imeli smo še nekaj predavanj in opra­viti sem morala še izpite za diplomo. Pose­bej diplome nismo imeli. Tako se je končalo moje zagrebško življenje. Po vrnitvi domov sem se javila na Mini­strstvu za zdravstvo, ker sem bila njihova štipendistka. Povedali so mi, da je na raz­polago samo Cerknica, kjer bo treba prevze­ti lekarno, ki je bila do takrat še privatna. Mene je kar streslo. Rekla sem jim, da se takoj po diplomi še ne čutim sposobne, da bi prevzela vodenje lekarne. Kjerkoli bi bilo še kakšno mesto, da bi bil kdo drug uprav­nik, vsaj nekaj mesecev – to bi sprejela! Ko so videli, da imam solze v očeh, so mi rekli, da bodo pogledali in me obvestili, če bodo kaj našli. Res sem dobila obvestilo, da je prosto me­sto v Solkanu blizu Gorice in se lahko javim tja. Do stare Gorice, ki je bila napol naša, napol italijanska, je takrat vozil vlak z Ver­da. Enkrat samkrat sem se peljala z vlakom, drugače pa sem se vozila z avtobusom. Z avtobusom sva se vozili z gospo Kogoj, ki je šla v Brda urejat stvari v zvezi s Slavkovo poroko. Slavkovo dekle je bilo namreč doma iz Brd. To mi je dalo malo korajže, ker mi je bilo tam vse tuje. Morala sem dobiti tudi dovoljenje za bivanje v tej coni. V lekarni so me lepo sprejeli. Upravnica je bila Slovenka, od mene dve leti starejša. Štu­dirala je farmacijo v Italiji, v Milanu. Imela je naslov doktor, kot so ga tam dobivali farma­cevti. V lekarni so delali še ena tehničarka, Štajerka po rodu, laborantka, knjigovodja in snažilka – ti pa so bili Primorci. Lekarna je bila zasilno urejena v privatni hiši. Sta­novanje sem dobila v hiši zraven lekarne. Imela sem službo stalne pripravljenosti. To sva si delili z upravnico tako, da sva vsaka štirinajst dni dežurali in bili na razpolago. Zelo dobro sem se razumela z zdravnikom in ljudmi v hiši, kjer sem stanovala. Z drugi­mi ljudmi sem imela manj stikov, ker ni bilo časa. Takrat sem povabila tudi nečakinjo Magdo, da je bila teden ali dva pri meni. Kar hudo mi je bilo, ko sem dobila dekret, da moram v Brda, da bom prevzela lekarno od laboranta, ker niso smeli dopustiti, da bi sam razpolagal z njo. Bil je zelo ambicio­zen. Predstavil me je, da sem prišla gor zato, ker bo šel on k vojakom in me bo do takrat izučil. Jaz sem molčala in se posvetila in­venturi, ki jo je bilo treba takrat izračunati. Le malo sem opazovala, kako dela. Bal se je, kako bom nastopala proti njemu, da ga ne bi blamirala, ker je imel tam gori že dekle, me­dicinsko sestro. Skušala sem na lep način vse urediti. Bil mi je hvaležen, čeprav sem se mu nekoč zamerila. Ko sem hotela na do­pust in nisem upala pustiti samega, sem v bolnici Šempeter prosila zdravnika, da je ta čas prišla njihova tehničarka namesto mene v lekarno. Takrat sem prvič imela malo do­pusta, da sem lahko šla domov. Zasilno podstrešno stanovanje sem imela pod gradom Dobrovo. Do njega sem hodila po lesenih stopnicah, ki so bile bolj lestev kot stopnice. Vode sem imela na razpolago vrč na dan. To je bilo za vse, kar sem po­trebovala. Lekarniške halje sem hodila prat na potok četrt ure daleč. Tudi zato sem si želela domov, da sem si stvari malo uredila. Potem sem dobila malo boljšo sobo pri dru­žini, kjer sta bili samo dve sestri in so imeli več sob. Z vodo pa je bilo ravno tako. Imeli so vodnjak z deževnico. Dobila sem jo tudi samo vrč na dan. Preselila sem se januarja, februarja pa sem zbolela. Dobila sem visoko vročino, otekla in boleča kolena, na noge nisem mogla več stopiti. To je bila posledica mojega skromne­ga življenja. Že v Zagrebu nismo imele peči, bile smo vseskozi v mrzlem. Tukaj pa tudi ni bilo nobene peči. Za celo lekarno, kjer so bili trije prostori, smo imeli gašperček, da smo se malo ogreli. Sicer res ni bilo take zime, kot smo je bili vajeni, a mene je le ze­blo. Tisti dnevi so mi bili najhujši, ko nisem vedela, ali bom še stopila na noge. Zdravnik je sem prišel iz Kanala enkrat na teden. Obi­skal pa me je še dr. Kesler, ki je bil med voj­no na Vrhniki, stanoval je doli pri Orosziju. Pregledal me je in mi zapisal tablete Koda­cil. Nisem mogla jesti, samo pila bi. Prejšnja gospodinja mi je prinesla kuhane suhe sli­ve. Kako sem bila tiste slivove vode vesela! Ne vem, ali me je prav to rešilo! Čez kakih štirinajst dni se je stanje začelo boljšati in tretji teden sem že stopila na nogo. Prišli so me obiskat iz lekarne v Solkanu, tudi sanitarni inšpektor, doma iz Grosuplja, ki me je poznal, je prišel, potem eden od zdravnikov, iz lekarne pa čisto vsi. S kole­si so se pripeljali do Plav, od tam pa so šli peš. Nama z Jožetom, tem laborantom, se je posrečilo pripraviti nekaj stvari, da sva jih pogostila. Vino sva kupila. Pripravila sva pecivo iz orehov. On je dobil orehe pri kme­tih, sladkor smo imeli na karte, jajca so se tudi dobila pri kmetih. Ko so odhajali, sem slišala, da je eden rekel, o, zdaj bo pa jokala, ko gremo! Res, tako sem jih bila vesela, ja, še s Šempetra kolegica je prišla gor z njimi, tista je bila prav moja kolegica, Ljubljančan­ka. Tako vesela sem bila tistega obiska! Potem so imeli tudi oni delovno akcijo. Zdravniki so organizirali, da so sprejemali ljudi na preglede. To je bilo v Vipolžah. Je bilo dosti medicinskih sester in so zdravni­ki takrat naredili prav lepo akcijo, da bi po­magali ljudem, ker so bile razmere zanje res hude. Prej so bili navajeni hoditi v Videm, zdaj pa je bila vmes meja. Jeseni sem dobila nov dekret. Morala sem iti v Sežano. Tam se je izpraznilo mesto, ker je moja kolegica, doma iz Celja, prosila za službo v Celju. V Sežani sem bila dve leti upravnica. Imela sem dve lekarniški postaji, eno v Kozini in eno v Komnu. Za tem pa sem dobila obvestilo, da bo na Vrhniki prosto mesto (1954), če se hočem prijaviti. Javila sem se. Ko me je sestra Mimi opozorila, naj prosim tudi za stanovanje, sem šla do tedanjega upravnika lekarne, Mavca. Povedal je, da bo še leto dni ostal v stanova­nju na Vrhniki, ker si zida hišo v Šentvidu in se bo vanjo lahko vselil šele prihodnje leto. Ko sem to povedala, mi je mama rekla: »Kar pridi domov, se bomo ta čas že stisnili.« Po enem letu sem dobila sobo nad lekarno. Po­tem sem enaintrideset let delala na Vrhniki. Opombe 1 Danes Stara cesta, štev. 28. Glej v: Polona Roblek, Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo. Sprehod po vrh­niški Stari cesti. Vrhniški razgledi 9/2008, str. 118. Jože - Josip Brenčič, posestnik na Vrhniki, delegat v Beogradu, izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke ("Ilustrirani Slovenec" letnik III, 9. 1. 1927). SPOMINI ELE BRENČIČ (1925–2008) SPOMINI ELE BRENČIČ (1925–2008) SPOMINI ELE BRENČIČ (1925–2008) Nedeljski izlet na Sveto Trojico. Z leve: Jože Grom, se­dita neidentificirana, Riko Kokot, Mimi Kokot in Jože Sikyta. SPOMINI ELE BRENČIČ (1925–2008) Magistra Ela Brenčič, 10. februarja 1954 (foto hrani : Smiljan Ogorelec). Gašper Tominc VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2011 JANUAR 1. januar – Številni Vrhničani so novo leto pričakali na Sodnijskem trgu, kjer je Zavod Ivana Cankarja Vrhnika (v nadaljevanju ZIC) pripravil silvestrovanje na prostem z ognjemetom. 2. januar – KUD Ligojna je uprizorilo še za­dnjo treh predstav Živih jaslic. Tudi te, 15. po vrsti, si je ogledalo veliko obiskovalcev – preko 2000. 3. januar – Cankarjeva knjižnica na Vrhniki je minulo leto zaključila uspešno: v prete­klem letu se je na novo vpisalo 393 članov, knjižnico pa je obiskalo kar 7319 obiskoval­cev. 6. januar – Poveljstvo sil Slovenske vojske, ki je nastanjeno v vojašnici na Raskovcu, je v vrhniškem Cankarjevem domu obeležilo osmo obletnico obstoja. 8. januar – Po vrhniški župniji se je podalo kar osem otroških skupin kolednikov, ki so voščili praznike in obenem zbirali denar za afriške misijone. 8. januar – V Cankarjevem domu na Vrhniki sta potekala Gala koncerta vrhniškega sim­foničnega orkestra Simfonika. Sodelovala sta še mešani pevski zbor Mavrica in zbor dr. Frančiška Lampeta iz Črnega Vrha nad Idrijo. Dvorana je bila obakrat nabito polna, nastopajoči pa so se predstavili s pestrim glasbenim repertoarjem: od klasike preko filmske glasbe do Avsenika. 11. januar – ZIC je v osrednjem vrhniškem kulturnem hramu razstavil šest idejnih osnutkov, ki so jih v okviru arhitekturno-urbanističnega natečaja o obnovi oz. izgra­dnji športnega parka pripravile vrhniške arhitekturne pisarne. Nobena od študij ni popolnoma ustrezala prvotno zastavljenim ciljem, kljub temu pa so razglasili tri naj­boljša dela. 15. januar – Na odru Cankarjevega doma sta se v drugem krogu vseslovenskega pr­venstva v gledališki improvizaciji pomerili skupini Kok drago! in Banda ferdamana. 18. januar – Vrhniški javni sklad za kul­turne dejavnosti je v galerijo Cankarjevega doma »pripeljal« regijsko razstavo likovnih del, ki so nastala v okviru natečaja »Med besedo in podobo«. Med 43 avtorji iz 11 ob­močnih izpostav jih je šest prihajalo iz vrh­niške izpostave. 21. januar – Športna zveza Vrhnika je v Can­karjevem domu podelila naziv športnika leta Alešu Preku, vozniku gorsko hitrostnih dirk, sicer tudi enemu najbolj obetavnih vo­znikov hitrih avtomobilov v državi. Zveza je športnikom podelila še bronaste in srebrne plakete ter pohvale, obenem pa tudi poseb­na priznanja društvom in posameznikom, ki so se še posebej izkazala. 22. januar – V Cankarjevem domu je nasto­pil Big Band Vrhnika z jazzovsko orkestral­no glasbo. Na odru so se jim pridružili še gostje iz Škofje Loke. 28. januarja – Vrhniški sklad za kulturne dejavnosti je v Cankarjevem domu pripravil kulturno in kulinarično poslastico za člane kulturnih društev občin Vrhnika, Borovni­ca in Log - Dragomer. Za izvedbo kulturne poslastice so poskrbeli člani dramske sku­pine Sadika iz Ligojne in folklorne skupine Cepci. FEBRUAR 1. februar – V galeriji Cankarjevega doma je razstavljal v Postojni rojeni Darko Slavec, magister slikarstva in grafike. Predstavljal se je z dvema cikloma del: Kruh, svet in koz­mos ter Sonca. 2. februar – V sejni sobi občinske hiše so se s predstavniki Gospodarske zbornice Slove­nije (Območna zbornica Ljubljana), Zavoda za zaposlovanje Slovenije in Občine Vrhnika sestali predstavniki podjetij iz občin Vrhni­ka, Borovnica, Brezovica, Dobrova - Polhov Gradec, Horjul in Log - Dragomer. Beseda je tekla o aktualnih gospodarskih izzivih in iskanju morebitnih rešitev, predstavili pa so tudi nekaj dobrih praks. 3. februar – Cankarjev dom je ob Sloven­skem kulturnem prazniku gostil javno ra­dijsko oddajo 3. programa Radia Slovenija – program Ars, v kateri sta bila gosta domači pesnik, pisatelj, pisec aforizmov in satirik Uroš Vošnjak ter pesnik, dramatik, drama­turg in prevajalec Ervin Fritz. 5. februar – Slovenski kulturni praznik so počastili na Drenovem Griču, kjer je dela Franceta Prešerna interpretirala Mateja Bar­tol. Predstavili so se še mladinski godalni kvartet viške glasbene šole, domači pevci in harmonikarji. 9. februar – V Cankarjevem domu je pote­kalo območno srečanje odraslih gledaliških skupin občin Vrhnika, Borovnica in Log - Dragomer. Strokovni spremljevalec je bil Klemen Markovčič. 11. februar – V gostišču Bistra se je na t. i. Županovem turnirju v taroku pomerilo 39 ljubiteljskih kvartopircev. Zmagovalec je odnesel »taco pršuta«. 12. februar – Prešernov praznik so obeležili tudi v Ligojni, kjer so se na odru s petjem, plesom in z recitacijami predstavili domači kulturniki. 16. februar – V Cankarjevem domu so po­delili licence 25 lokalnim turističnim vo­dnikom. Izobraževanja, ki so ga pripravili v ZIC-u, so se udeležili slušatelji iz občin Vrhnika, Borovnica, Brezovica, Horjul, Log - Dragomer in Dobrova - Polhov Gra­dec. 17. februar – Občinski svet je na svoji seji med drugim sprejel tudi pravilnik o enkra­tni denarni pomoči za novorojence v Občini Vrhnika. Starši novorojencev bodo tako po novem za vsakega prejeli 150 evrov. 19. februar – Vrhniška izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS je v Bev­kah skupaj s tamkajšnjim kulturnim dru­štvom pripravila območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. Obi­skovalci so si lahko ogledali 12 različnih nastopov izvajalcev z Vrhnike, iz Bevk, Li­gojne, Ljubljane in Logatca. V športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki je potekal ekipni med­narodni namiznoteniški turnir Alpe Adria. Med domačimi je največji uspeh zabeležila ekipa dečkov do 10 let, ki se je okronala z zlatom. Sicer pa je na celotnem tekmovanju nastopilo 34 namiznoteniških ekip. 21.–25. februar – ZIC je v sodelovanju z Zavodom za razvoj športa in srčne kulture Sent pripravil Zimski vklop. Aktivnih po­čitnic (tudi smučanje, sankanje in zimska orientacija) se je v povprečju udeležilo okoli 40 otrok na dan, prihajali pa so z Vrhnike in sosednjih krajev. MAREC 1. marec – V Cankarjevem domu je razsta­vljala v Kopru rojena diplomirana slikarka Martina Žerjal. Likovnica se je predstavila z barvitimi akrili na platnu, ki so jih likovni kritiki poimenovali kar »rožna poetika«. V Cankarjevem rojstnem kraju so se mudili kurenti iz Desternika. Najprej so jim dobro­došlico izrekli predstavniki Turističnega društva Blagajana Vrhnika, Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika in Društva ljubiteljev narodnih običajev Notranjske, nato pa so se podali po vrhniških ulicah. Vmes so se ustavili tudi v občinski hiši. 2. marec – V kabinetu vrhniškega župana sta se mudila predstavnika Civilne inicia­tive, ki si prizadeva za odpravo smradu iz vrhniških kompostarn. Županu sta predala peticijo s 472 podpisi občanov z območja Zlatice in Vrtnarije. 3. marec – V Cankarjevem domu je poteka­la okrogla miza na temo: turizem. Mnenja je izmenjalo okoli 60 prisotnih. Strinjali so se, da je potrebno na tem področju združiti moči, krovno koordanicajo pa naj prevzame ZIC. V Občini Videm - Dobrepolje je potekala re­gionalna prireditev ob dnevu Civilne zašči­te, na kateri so zaslužnim posameznikom in organizacijam podelili priznanja. Med dru­gim so jih prejeli tudi posamezniki in dru­štva vrhniške občine. Najvišje priznanje, zlati častni znak Civilne zaščite, je prejel Vrhničan Branko Rajakovič. 4. marec – Največje društvo v občini – Dru­štvo upokojencev Vrhnika – je dobilo novo vodstvo. Vajeti društva je iz rok Antona Slu­ge prevzela Elica Brelih. 6. marec – ZIC je pripravil tradicionalno pustovanje na prostem. Zbralo se je veliko pustnih mask, tudi nekaj organiziranih skupin, ki so se sprehodile po vrhniških uli­cah. Zimo so pomagali odganjati tudi ptuj­ski kurenti. 9. marec – V Cankarjevem domu je potekala območna revija plesnih skupin, na kateri je nastopilo več kot 150 otroških plesalcev z različnimi plesnimi zvrstmi. 10. marec – V občinski hiši se je mudila sku­pina predstavnikov OECD, ki so prisluhnili izkušnjam vrhniške komunale in občine na področju okoljske problematike. 11. marec – V Cankarjevem domu na Vrh­niki je kantavtor Zoran Predin izvedel Gre­gorjev koncert. 12. marec – Potok Bela, ki se vije skozi del Vrhnike, je bil zopet osvetljen z gregorčki. Na njegovi gladini je lahko okoli sedemsto obiskovalcev občudovalo približno sto lučk, ki so preganjale temo. Najbolj domiselne je organizator nagradil, prvič pa je pred sa­mim spustom v Domu upokojencev Vrhnika potekala delavnica izdelovanja gregorčkov. 12. marec – Vesoljski polžki, plesna sekcija Kulturnega društva Stara Vrhnika, so svoj osmi jubilej obeležili s celovečernim nasto­pom na domačem odru. 14. in 15. marec – V Cankarjevem domu je potekala tradicionalna spomladanska krvo­dajalska akcija, na kateri je kri darovalo 314 posameznikov. 16. marec – V avli Cankarjevega doma je na povabilo lokalne izpostave Javnega sklada RS za kulturno dejavnost odprla vrata go­stujoča fotografska razstava »Barje«. Gre za dela članov ali simpatizerjev Humanistično umetniškega društva Karel Barjanski iz Bo­rovnice, ki so se z razstavo že predstavljali v Borovnici. 18. marec – V Cankarjevem domu je pote­kala 44. območna revija odraslih pevskih zborov in skupin iz občin: Vrhnika, Borov­nica in Log - Dragomer. Nastopilo je devet zborov, strokovni spremljevalec srečanja pa je bil Gregor Klančič. 20. marec – Na občnem zboru v Borovnici so se zbrali člani Gasilske zveze Vrhnika. V letu 2010 so prostovoljna gasilska društva intervenirala 63-krat, na intervencijah pa je sodelovalo 932 gasilcev. 26. marec – Tudi vrhniški občani so se pri­družili skupni čistilni akciji sedmih barjan­skih občin – Stop divjim odlagališčem. Domača kantavtorica Simona Černetič – Aynee se je predstavila na koncertu v Can­karjevem domu na Vrhniki. 27. marec – V športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki je potekal velik atraktivni spektakel plesno-navijaške sku­pine Žabice. Njena članska skupina potuje na svetovno prvenstvo na Florido. Namen prireditve je bil zbiranje sredstev za potova­nje Žabic. APRIL 2. april – V športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška je potekalo vseslovensko srečanje Žarki upanja, ki ga je pripravilo cerkveno gibanje – Gibanje Fokularov. Sre­čanja se je udeležilo več kot tisoč ljudi z vseh koncev Slovenije. 5. april – Javni sklad za kulturne dejavnosti RS, območna izpostava Vrhnika, je v Can­karjevem domu organizirala 15. območno revijo predšolskih pevskih zborov občin Vrhnika, Borovnica in Log - Dragomer. Re­vije so se udeležili le trije zbori. 7. april – OŠ Ivana Cankarja je v sodelova­nju s šolskim skladom pripravila dobrodelni koncert »Gremo mi pomagat«. Približno 900 evrov zbranih sredstev so porabili za učen­ce iz socialno šibkejših družin. 10. april – V Gonarsu je potekala tradicio­nalna zabavna prireditev v organizaciji tam­kajšnjega združenja trgovcev in obrtnikov. Srečanje so se v organizaciji ZIC Vrhnika udeležili tudi vrhniški župan Stojan Jakin ter kulturniki s Stare Vrhnike in Ligojne. Več kot sto motoristov je prišlo po blagoslov svojih jeklenih dvokolesnikov pred cerkev sv. Pavla na Hribu. 11. april – Mala galerija Cankarjevega doma je gostila razstavo Janeza Sodje. Nekdanji dolgoletni ravnatelj, matematik in fizik, je razstavljal kiparska in likovna dela, kjer so se kot osrednji motivi prepletale simetrične matematične oblike. 15. april – Glasbena šola Vrhnika je v Can­karjevem domu s celovečernim koncertom obeležila 35. jubilej obstoja. 16. april – Turistično društvo Blagajana je na Sodnijskem trgu pripravilo sejem »Vse za vrt in dom«. Med drugim so med obiskoval­ce razdelili tudi okoli 600 brezplačnih bal­konskih lončnic. 27. april – S pohodom po vrhniški poti so se začeli tradicionalni Cankarjevi dnevi. Osre­dnja nit programa je bila kultura (več kot 20 prireditev), svoj višek pa so doživeli ob občinskem prazniku, 10. maja. Cankarjevi dnevi so se zaključili 18. maja. 30. april – »Živel prvi maj!« je bilo geslo veli­kega kresovanja, ki ga je na stari žagi v Ver­du pripravilo Mladinsko športno-kulturno društvo Verd. Kresovanja se je po besedah organizatorja udeležilo več kot 2000 obi­skovalcev. Na prireditvi so med drugim tudi zbirali prostovoljne prispevke za vrhniški zdravstveni dom za nakup defibrilatorja. MAJ 1. maj – Vrhniške ulice je v skladu s tradicijo prebudila prvomajska budnica v izvedbi Pi­halnega orkestra Vrhnika. 2. maj – Na 29. teku po mejah krajevne sku­pnosti Drenov Grič - Lesno Brdo je zmagal Žirovec Peter Lamovec, med nežnejšim spolom pa je 14-kilometrsko traso najhitreje pretekla Valentina Rebec. 3. maj – Na občnem zboru Muzejskega dru­štva Vrhnika so predstavili 11. številko zbor­nika Vrhniški razgledi, ki na 224 straneh prinaša 24 prispevkov petnajstih avtorjev. Obravnavajo teme iz lokalne zgodovine. 4. maj – Med Sodnijskim trgom in Jelovško­vo cesto je odprla svoja vrata nova galerija – Mala mestna galerija, ki deluje pod okriljem Fotokluba Okular. Prva razstava je bila foto­grafska – pripravili so jo člani kluba. V okviru Cankarjevih dni 2011 v Cankarje­vem domu že drugič gostuje British Interna­tional School of Ljubljana; tokrat s projek­tom Britanska šola ima novice. 5. maj – V galeriji vrhniškega osrednjega kulturnega hrama so odprli razstavo štirih kiparjev: Alenke Vidrgar, Draga Vita Roz­mana, Paole Korošec in Bojana Mavsarja. Kiparska dela umetnikov so dopolnjevale fotografije, ki so nastale med kiparsko de­lavnico leta 2009 v Starem malnu. 6. maj – V Cankarjevem domu je potekala obeležitev 66. obletnice osvoboditve Vrhnike izpod okupatorjev. Slavnostni govornik je bil podpredsednik državnega zbora Miran Potrč. Za kulturno plat prireditve je poskrbel Parti­zanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta. 7. maj – Ženska balinarska sekcija Društva upokojencev Vrhnika je pripravila tradici­onalni odprti balinarski turnir, ki se ga je udeležilo 17 ekip. Med njimi so največ me­dalj pobrali domačini. V Cankarjevem domu se predstavi Društvo baletnih umetnikov Slovenije s klasičnim baletom v enem dejanju – Ludus Saltatori­us/Navihanko. V cerkvi sv. Pavla je bil koncert Okteta Ra­skovec in Moškega pevskega zbora Coro Alabarda Unicredit iz Trsta. 10. maj – Ob občinskem prazniku je žu­pan Stojan Jakin na slavnostni akademiji v Cankarjevem domu podelil tudi občinska priznanja. Naziv častnega občana je prejel Branko Stanovnik, zlato plaketo pa so preje­li člani izvršnega sveta Občine Vrhnike leta 1991: Vili Granda, Marina Jereb, Cveto Mole, Vinko Tomšič, Andrej Kos, Anton Jesen­ko, Alojz Suhadolc, France Kvaternik, Leon Gostiša, Stojan Jakin in Ivan Hvala. Srebrno plaketo so prejeli: Stojan Jakin, Brane Do­lenc, Rudi Krhlikar, Ivan Pejič, Marjan Košir, Alojzij Dobrovoljc in KUD Podlipa Smrečje. 12. maj – Cankarjev dom je pokal po šivih, saj si je prireditev vrhniškega vrtca ob dne­vu družine ogledalo več kot 350 staršev. 13. maj – Pihalni orkester Vrhnika je v Can­karjevem domu pripravil tradicionalni po­mladni koncert slovenskih in tujih melodij. Mladinski pihalni orkester Vrhnika, ki delu­je pod okriljem Glasbene šole Vrhnika, je na Nizozemskem, kjer se je že drugič zapored udeležil tekmovanja pihalnih orkestrov Ni­zozemske, Madžarske in Slovenije, pometel z vso konkurenco. 14. maj – Mešani pevski zbor Ivana Can­karja Vrhnika je na vrhniški oder povabil japonski zbor iz Chibe blizu Tokia. Na Sveti Trojici na Vrhniki sta se končala pohoda po Cankarjevi poti (z Rožnika do Vrhnike) in Pohod po poteh Cankarjeve de­diščine (od Vrhnike do Mavsarije in nazaj). Pohodnike je pri cerkvi sv. Trojice čakalo okrepčilo in krajši kulturni program. Pri zavetišču na Planini je potekalo srečanje slovenskih planincev v okviru Zlatorogove transverzale ponosa. 18. maj – V mali dvorani Cankarjevega doma sta pesnici Neža Maurer in Vanja Strle predstavili svojo poezijo. Za glasbeno pod­lago je poskrbel Lado Jakša, program pa je s petjem popestrila še Vesna Kovač. 19. maj – Cankarjevi dnevi 2011 so se zaklju­čili z gostovanjem amaterske skupine Teater Šentviški, ki je na odru velike dvorane upri­zorila komedijo To imamo v družini. 20. maj – V OŠ Ivana Cankarja so razstavlja­li ljubiteljski akvarelisti, ki se tedensko dru­žijo na likovnih srečanjih v omenjeni šoli. Razstavili so dela 19 avtorjev. 21. maj – MePZ Mavrica in orkester Simfo­nika sta v Cankarjevem domu že petnajstič družno stopila pred vrhniško publiko in jih na dveh koncertih popeljala v svet glasbe. 24. maj – Galerija Cankarjevega doma je go­stila že tretjo razstavo iz cikla Hiše se spre­minjajo, sledovi ostajajo. Tokrat sta se pod zgodovinskim drobnogledom znašla Voljče­va cesta in Klis. 27. maj – Župnijski vrtec Vrhnika je v Cankar­jevem domu praznoval 20. obletnico obstoja. 28. maj – V športnem parku na Vrhniki je potekala tradicionalna šola varne vožnje za motoriste. Poučen dogodek je pripravil vrh­niški motoklub Nauportus. 29. maj – Vrhniški oder je gostil tekmovanje slovenskih godb na pihala. Vrhniška godba na tekmovanju ni sodelovala, je pa program­sko popestrila razglasitev rezultatov. JUNIJ 2. junij – V Cankarjevem domu sta se na Za­ključnem koncertu predstavila Mladinski pihalni orkester in Big Band Glasbene šole Vrhnika. 3. junij – Območna obrtno-podjetniška zbornica Vrhnika je v športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška praznovala 35. obletnico svojega obstoja. Ob jubileju so za­služnim članom podelili priznanja. Podlipski gasilci so v svojo sredo sprejeli novo avtocisterno. 4. junij – Deveti tek okoli KS Bevke je na naj­daljši, 14-kilometrski, trasi osvojil Boštjan Buč. Po dopoldanskem teku je zvečer v lokal­nem športnem parku sledila popoldanska in večerna zabava z živo glasbo. Organizator je bil ŠD Bevke. V Cankarjevem domu je koncertiral Big Band Vrhnika. 7. junij – V okviru 20. obletnice slovenske osamosvojitve in ob začetku predsedova­nja Poljske Evropski uniji je v Cankarjevem domu na Vrhniki potekala predstavitev polj­skega prevoda znane Jurčičeve humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori. 10. junij – Začeli so se 19. Argonavtski dne­vi. Festival presežkov, kot ga je poimenoval osrednji organizator ZIC, je prekosil vse dosedanje po številu prireditev, kvaliteti le-teh in po množičnosti obiska. Argonavtski dnevi, ki so prvič potekali tako rekoč brez kaplje dežja, so se zaključili 22. junija z raz­stavo v Cankarjevem domu. Organizator je slovesno prireditev ob odpr­tju Argonavtskih dni prenesel iz Močilnika v Športni park Vrhnika. Prireditev na pro­stem je zopet režiral Matija Milčinski; ogle­dalo si jo je okoli 700 ljudi, med njimi tudi grški in italijanski gostje. 11. junij – Na Sodnijskem trgu so se s plesi in pesmimi predstavile skupine pobratenih mest – Vrhnike, Iolkosa in Gonarsa. Noč na Vrhniki se je z množičnim obiskom vrnila v tirnice stare slave. Glasbeno dogaja­nje naj bi po nekaterih podatkih spremljalo več kot deset tisoč obiskovalcev, več tisoč pa še na ulicah Vrhnike. Zabavo s priljubljeni­mi glasbenimi izvajalci je popestril še pol­nočni ognjemet. 12. junij – Tretji dan Argonavtskih dni je zaznamovalo srečanje starodobnih vozil v središču mesta. 13. junij – V Cankarjevem domu je potekala predstavitev »kraljice knjig« – prevod Valva­sorjeve Slave Vojvodine Kranjske. 14. junij – Nabito poln Sodnijski trg je prisluh­nil stand-up komedijantom: Ani Mariji Mitič, Vidu Valiču, Pedji Bajoviću in Ranku Babiču. 15. junij – V Cankarjevem domu se je s kon­certom Igra prstov predstavila 15-letna vio­linistka Petra Herič. 16. junij – Oder Cankarjevega doma je gostil plesalce plesnega kluba Zebra in Društva študentov invalidov Slovenije, ki so uprizo­rili plesno pravljico Zapelji me. Istočasno je v Parku samostojnosti potekal 13. festival v mešanju barskih pijač. 17. junij – ZIC je združil večdnevno doga­janje preteklih let na Stari cesti v enotno druženje: kuhanje golaža, sejem obrti ter zabavo na ulici. Popoldne so si obiskoval­ci lahko ogledali stojnice in se preskusili v kuhanju golaža, zvečer pa so se lahko pred gostinskimi lokali v okviru t. i. Dionizove noči predali ritmu glasbenikov. 18. junij – V Športni dvorani pri Osnovni šoli Antona Martina Slomška Vrhnika je v okviru Argonavtskih dni potekala modelar­ska delavnica Ikarjev let, na kateri so mla­di izdelovali letala iz različnih materialov. Tisti, katerih letala so poletela najdlje, so prejeli nagrade. 18. junij – Na asfaltni ploščadi v Športnem parku Vrhnika je že šesto leto v okviru Ar­gonavtskih dni zapored potekal nogometni turnir Zavas, na katerem je že tretje leto sla­vila ekipa Gradbeništvo Škoro. 18. junij – V športne parku na Drenovem Griču je lokalno športno društvo obeležilo s športom in zabavo tri desetletja obstoja. 19. junij – V cerkvi sv. Lenarta so se na kon­certu predstavili Mešani pevski zbor Ivan Cankar Vrhnika, oktet Kres iz Cerknice in Logaški oktet. Prvič v zgodovini Argonavtskih dni je bil predviden Argonavtski kolesarski maraton po hribovitem zaledju barja, ki pa je bil zaradi izjemno nizkih temperatur in dežja maloštevilen in programsko rahlo okrnjen. 20. junij – Društvo invalidov Vrhnika je v Cankarjevem domu pripravilo dobrodel­ni koncert za Tadeja Jereba, ki je v nesre­či izgubil nogo. Zbrali so polčetrti tisočak evrov. 21. junij – Že osemnajstič je v Cankarjevem lazu na Sveti Trojici potekalo literarno po­poldne v spomin na Cankarjevo mladost. 22. junij – V mali galeriji Cankarjevega doma je vrata odprla razstava keramike, ki je nastala v okviru umetniških srečanj V-oglje. Razstava je bila hkrati še zadnji dogo­dek v sklopu festivala Argonavtski dnevi. 23. junij – Prireditev od dnevu državnosti je potekala na dveh lokacijah: v Parku sa­mostojnosti in na Sveti Trojici. Slavnostna govorca sta bila ministrica za obrambo Lju­bica Jelušič in župan Stojan Jakin. Dogodku je dal svoj pečat še izid knjige »Vrhnika se spominja – 1991–2011«, ki sta jo izdala Can­karjeva knjižnica in Občina Vrhnika. 25. junij – Turistično društvo Blagajana je v Starem malnu priredilo popoldansko sre­čanje vrhniških staroselcev s priseljenci, pred tem pa je potekal še Tek v Star maln v organizaciji ŠD Povž s Stare Vrhnike. Na srečanju so se predstavila vrhniška dru­štva, poskrbljeno pa je bilo tudi za zabavo in predstavitev raznih zanimivosti, kot je na primer vrteča se miza iz Podlipe. JULIJ 1. julij – Na Vrhovcih so se srečali borci Dolomitskega odreda, kjer je vlogo novega predsednika odbora skupnosti odreda pre­vzel iz rok Janeza Rozmana Miran Štupica. 4. julij – Na Vrhniki se je v organizaciji ZIC in Centra za socialno delo Vrhnika ter ne­katerih zunanjih partnerjev začel Poletni vklop. Gre za aktivne počitnice z različni­mi brezplačnimi ustvarjalnimi, športnimi, družabnimi in zabavnimi dejavnostmi. V prvih dneh je Vklop obiskalo v povprečju po 120 osnovnošolcev. 6. julij – V Mali mestni galeriji je odprla svo­ja vrata fotografska razstava Rada Krasnika, predsednika Foto kluba Okular. 7. julij – Zaradi velike prostorske stiske v vrhniških vrtcih so se občinski svetniki na seji odločili, da občina za rešitev nastale sti­ske gre v obnovo objekta na Poštni 1, kjer je nekoč že domoval vrtec. Svetniki so sprejeli tudi sklep, da občina nameni prostor Na ze­lenici za gradnjo upravnega centra. 16. julij – V Amsterdamu je do 24. julija potekala 52. mednarodna matematična olimpijada, kjer se je v konkurenci skoraj 600 tekmovalcev izvrstno izkazal Vrhničan Veno Mramor. Osvojil je bronasto medaljo in bil obenem tudi najuspešnejši slovenski tekmovalec olimpijade. 17. julij – ZIC se je lotil obnove parketa v obeh telovadnicah, ki ju opravlja: v športni dvorani pri OŠ AMS in v telovadnici Parti­zan. 23. julij – Na Vrhniko so v organizaciji ZIC v okviru projekta Poletje na Vrhniki prišli plesalci Danstheatra Aglaja iz Belgije. Gle­dalcem so ponudili atraktiven in kostumsko zanimiv vizualni spektakel. 25. julij – V Cankarjevem domu na Vrhni­ki je v organizaciji lokalnega Rdečega križa potekala krvodajalska akcija, na kateri je darovalo kri 208 krvodajalcev. AVGUST 1. avgust – Planinsko društvo Vrhnika, Mla­dinski odsek, je za mlade tudi to poletje pri­pravilo mladinski planski tabor. Deset dni zdrave zabave in pohodništva je 34 otrok preživelo v Podljubelju. 5. avgust – Vrhničane je nasmejal Avstralec Gavin Hay, ki se je v Parku samostojnosti predstavil s svojimi akrobatskimi vragoli­jami, začinjenimi s številnimi humornimi vložki. Prireditev je potekala v okviru Pole­tja na Vrhniki. 6. avgust – Narodne noše Turističnega dru­štva Blagajana so se s člani folklorne skupi­ne s Stare Vrhnike ter z ljudskimi pevkami Trlice iz Ligojne odpravili v avstrijski Beljak na mednarodno srečanje narodnih noš. Podlipski gasilci so tudi uradno – z gasil­skim slavjem in blagoslovom – sprejeli v svojo sredino novo avtocisterno. Dogodek je potekal v okviru tradicionalnega "odse­ljeniškega" piknika. 12. avgust – V Parku samostojnosti je pote­kala otroška ustvarjalna delavnica, v drugi polovici programa Poletja na Vrhniki pa so si obiskovalci lahko ogledali artistične vra­golije na tkanini in prisluhnili mini koncer­tu kantavtorice Simone Černetič. 19. avgust – V okviru Poletja na Vrhniki je oživela Stara cesta, kjer so za zabavo z živo glasbo poskrbeli tamkajšnji gostinci. 22. avgust – V Kamnolomu Mineral na Le­snem Brdu se je začela 5-dnevna kiparska delavnica Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti pod vodstvom akademske kipar­ke Alenke Vidrgar. Udeleženci so prihajali z vseh koncev Slovenije, nekaj je bilo tudi domačinov. 26. avgust – Zadnji poletni petek se je s cir­kuško predstavo za otroke zaključilo Poletje na Vrhniki. 24. avgust – V športni dvorani pri OŠ Anto­na Martina Slomška so potekale kvalifika­cije za evropski klubski pokal v floorballu. Tekmovanja se je udeležilo 12 ekip iz različ­nih evropskih držav, slovenske barve pa so zastopale Borovničanke. 28. avgust – Zaključil se je 15. Poletni vklop. Statistika je več kot spodbudna: aktivnih po­čitnic se je udeležilo več kot 400 otrok, dnev­no pa jih je obiskalo nekaj manj kot sto. SEPTEMBER 2. september – Na večdnevnem Medobčin­skem teniškem turnirju za Pokal Našega časopisa se je pomerilo več kot osemdeset igralcev tenisa, kar je največ doslej. 4. september – Klub vrhniških študentov je začel tradicionalno Cankarjado, na kateri se je v tednu dni odvilo vrsto komedijantskih uprizoritev, zaključili pa so s koncertom Or­lekov. Na Planini nad Vrhniko je potekalo tradicio­nalno jesensko srečanje planincev. 11. september – Turistično društvo Blaga­jana je na Sveti Trojici podelilo priznanja »Blagajana« lastnikom hiš v občini z najbolj urejeno okolico. 13. september – V galeriji Hodnik v gostin­sko rekreacijskemu centru Zapolje je odprla svoja vrata prva samostojna likovna razsta­va Marije Malovrh iz Podlipe. 14. september – V Mali mestni galeriji je razstavljal mojster čopiča in fotograf Marko Jakopič. 17. september – Mladi gasilci – starejši pi­onirji – PGD Blatna Brezovica so na držav­nem tekmovanju v orientaciji v Cerknem osvojili naslov državnih prvakov. 20. september – Galerija Cankarjevega doma je gostila verjetno eno najbolj »odbi­tih« razstav zadnjih let. Razstavljala je mla­da magistra likovne umetnosti Barbara Jur­kovšek iz Dola pri Ljubljani, ki je obiskoval­ce nagovarjala preko upodobljenega kiča. 22. september – Na objektu Poštna ulica1, ki ga bo občina obnovila za potrebe vrtca, so stekla gradbena dela. Tudi letos se je Vrhnika pridružila evropski akciji v tednu mobilnosti in v ta namen zapr­la Staro cesto, kjer je preko celega dneva po­tekalo mnogo aktivnosti za vse generacije. 25. september – V Retovju se je zaključila obnova lesenega mostu. 26. september – Na OŠ Antona Martina Slom­ška so podpisali Eko listino, v okviru katere se šolski delavci, učenci in njihovi starši za­obljubljajo, da bodo prijazno ravnali z naravo in izvajali različne okoljevarstvene akcije. 27. september – V avli Cankarjevega doma so odprli fotografsko razstavo mačjih portre­tov »Božja obličja« avtorja Vida Sarka. 30. september – V občinski hiši se je mudil okoljski minister Roko Žarnič. Skupaj z go­sti s Hrvaške in županom Stojanom Jakinom so si ogledali Center za ravnanje z odpadki Vrhnika in kompostarno Roso. OKTOBER 4. oktober – V stavbi Črnega orla je odprla svoja vrata Svetovalnica Pu, svetovalnica za preprečevanje motenj hranjenja. 9. oktober – V Gonarsu se je mudila vrhniška »delegacija« z županom Stojanom Jakinom in kulturniki iz Ligojne. V pobrateni občini je namreč potekal tradicionalni jesenski se­jem s pestrim dogajanjem. 10. oktober – V Zdravstvenem domu Vrh­nika je po več letih premora znova začela delovati reševalna postaja, ki je nastanjena v Štirnovi hiši. 11. oktober – V vrhniškem osrednjem kul­turnem hramu je do 6. novembra razstavljal akademski slikar Janez Kovačič. Predsta­vljal se je z motivi krajin. 12. oktober – Mala mestna galerija je gosti­la razstavo Vesne Vidrih in Jang Mana. Ve­sna se je predstavila s keramiko, nastanek njenih del pa je s fotografski zapisi predsta­vil Jang. 17. oktober – Mala dvorana Cankarjevega doma je oživela z umetniško besedo partiza­na in pisatelja Karla Grabeljška (1906- 1985). Tako imenovan »Grabeljškov večer« je bil popestren še s predstavitvijo knjige »Vrhni­ka se spominja 1991–2011«. 18. oktober – Pojavila se je vest, da namera­va družba Siliko iz Brezij pri Dobrovi kupiti tovarniški kompleks IUV. 20. oktober – Na občini podajo izjavo za Naš časopis, da z gradnjo upravnega centra ne bo nič, saj državna uprava nima zanj denarja. 21. oktober – V športni dvorani pri OŠ An­tona Martina Slomška je potekal 5. plesni festival in delavnice Zmigaj se! V treh dneh so na svoj račun prišli ljubitelji plesa raz­ličnih zvrsti, saj so imeli možnost delati z najbolj priznanimi slovenskimi koreografi. 25. oktober – Pred vojašnico 26. oktober na Stari Vrhniki je potekala spominska slove­snost v spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz te vojašnice leta 1991. Slavnostni govornik je bil Miran Bogataj, poveljnik ci­vilne zaščite. Obenem so tega dne vojašnico zapustili tudi zadnji pripadniki Slovenske vojske. NOVEMBER 1. november – Pri partizanski grobnici na Drči je potekala krajša spominska slove­snost s položitvijo venca. 6. november – V podlipski cerkvi je lokalni cerkveni mešani pevski zbor pripravil ve­černi koncert z gostujočo skupino Odoica. 7. november – Na občini se pojavi ideja, da bi občina kupila stavbo šivalnice IUV in va­njo umestila športni program, knjižnico ter nekaj razredov OŠ Ivana Cankarja. 8. november – V Galeriji Cankarjevega doma je bila odprta regijska likovna raz­stava Tekst v podobi, ki jo pripravil JSKD, koordinacija Osrednja Slovenija, Občinska izpostava Vrhnika. 10. november – Klub vrhniških študentov je v Mali dvorani Cankarjevega doma pred­stavil vrhniško pesniško zbirko Skodelica pesmi, zbranih na njihovem odprtem nate­čaju. 15. november – V Cankarjevi knjižnici je svoja slikarska dela postavila na ogled ljubi­teljska likovnica Emilija Erbežnik. 16. november – Delavci, ki prenavljajo objekt Poštna ulica 1, v kateri naj bi bil vr­tec, so postavljali opaže za predelne stene. Obenem se je pojavila vest, da naj bi bil vr­tec končan nekoliko kasneje, kot je bilo spr­va predvideno – spomladi 2012. 19. november – Predstavniki lokalne zveze šoferjev in avtomehanikov so v spomin na vse žrtve prometnih nesreč prižgali sveče pred spomenikom Ivana Cankarja. Akcijo so izvedli že tretje leto zapored. 25. november – V Cankarjevem domu je po­tekala predstavitev pesniške zbirke Franeta Milčinskega - Ježka (1914-1988) z naslovom Sončna ura. Vsebuje poleg že objavljenih še okoli 150 na novo odkritih pesnitev, satirič­nih utrinkov in hudomušnih osti. 26. november – Vrhniška Karitas je obele­žila 20 let delovanja s celovečernim kon­certom v Cankarjevem domu. Nastopili so: orkester Simfonika, MePZ Mavrica, Peklen­ski muzikantje, Oktet Raskovec in solist Klemen Šiberl, prireditev pa je povezoval Mario Galunič. DECEMBER 2. december – Mala mestna galerija je odpr­la razstavo ruske umetnice, slikarke Tatjane Šarkadi. Na odru Cankarjevega doma so imeli celo­večerni koncert člani Mešanega pevskega zbora Društva invalidov Vrhnika. Na kon­certu so obeležili tudi dolgoletno (40 let) vo­denje zbora pod taktirko Jožeta Jesenovca. 3. december – V gasilskem domu v Ligojni je potekal dobrodelni koncert Za toplo ognji­šče, ki je bil namenjen zbiranju sredstev za nadaljevanje gradnje hiše 8-članske druži­ne Samotorčan. Na Sodnijskem trgu je v okviru Veselega decembra potekal Miklavžev sejem. Dopol­dne in popoldne je organizator ZIC pripravil tudi otroški program, zvečer pa je najmlajše po sprehodu z baklami na Sveto Trojico v tamkajšnji cerkvi pričakal še Miklavž. V Cankarjevem domu se je z Novoletnim koncertom predstavil Big Band Vrhnika. 5. december – Na predčasnih državnozbor­skih volitvah je v vrhniškem volilnem okra­ju največ glasov prejela Lista Zorana Janko­vića – Pozitivna Slovenija, ki jo je zastopala Alenka Bikar (36,61 %), sledila sta ji SDS (Daniel Cukjati – 23,57 %) in SD (Janez Ki­kelj – 9,56 %). 6. december – V mali galeriji Cankarjevega doma je razstavljal Domžalčan Marjan Vo­dnik. Na ogled je postavil lesene skulpture jaslic. 8. december – V Cankarjevem domu je po­tekal slavnostni zaključek dve natečajev, ki ga je pripravila vrhniška območna izposta­va JSKD v sodelovanju z Našim časopisom. Natečaja sta bila namenjena osnovnošol­cem, preskušali pa so se v pisanju pesmi in likovnem ustvarjanju. 9. december – Vokalna skupina Perpetuum Jazzile se je na veselje mnogih ustavila tudi na Vrhniki. Pričakala jo je nabito polna (1800 ljudi) športna dvorana pri OŠ Antona Martina Slomška. 9. december – Več vrhniških pevskih zbo­rov se ob koncu leta predstavi občinstvu s celovečernim koncertom. Enega takih je pripravil tudi Mešani pevski zbor Iva­na Cankarja Vrhnika, ki je v goste povabil Moški pevski zbor Ivan Štruc iz Sloven­skih Konjic. 9. in 10. december – Vrhniško smučarsko društvo je na Sodnijskem trgu organiziralo komisijsko prodajo preko tristo parov smu­či, smučarskih čevljev, palic in druge smu­čarske opreme. 13. december – Glasbena šola Vrhnika se je v Cankarjevem domu predstavila z Božič­nim koncertom. 14. december – Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja sta s predavanjem prof. dr. Milčka Komelja in predvajanjem te­levizijskega filma Nori malar (režija: Matjaž Klopčič) počastila 150-letnico rojstva rojaka slikarja Jožefa Petkovška. 17. december – Pihalni orkester Vrhnika se je od koledarskega leta poslovil s tradicio­nalnim Božično-novoletnim koncertom v Cankarjevem domu. V okviru Veselega decembra je na Sodnij­skem trgu potekal otroški program, katere­ga vrhunec je predstavljal obisk Božička. 20. december – Vrhniške malčke je v Can­karjevem domu po ogledu risanke obiskal dedek Mraz. 26. december – Pred trgovskim centrom v središču Vrhnike je potekala slovesnost ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Slavno­stni govorec je bil župan Stojan Jakin. Na prizorišču se je zaključil tradicionalni po­hod po poteh Cankarjeve matere z Vrzden­ca do Vrhnike, ki se ga je udeležilo več kot dvesto pohodnikov. V sklepnem delu prire­ditve se je odvil še blagoslov konj. 31. december – Vrhniški občani so se pona­vadi od starega leta poslovili na Sodnijskem trgu. Tokrat pa je zabavna prireditev pote­kala v športnem parku. V Ligojni so v novo leto stopili po ogledu veseloigre Micki je tre­ba moža, ki jo je pripravila lokalna dramska skupina Sadika. Koncert orkestra Simfonike in MePZ Mavrica. Vrhniška kronika za leto 2011 Darko Slavec pred svojim delom »Črna luknja«. Športnik leta Aleš Prek v družbi s predsednico Špor­tne zveze Vrhnika, z olimpionikom Mirom Cerarjem in županom Stojanom Jakinom. Arsov večer poezije in glasbe. Vrhniška kronika za leto 2011 Pustni sprevod po Stari cesti. Na čistilni akciji so sodelovali tudi otroci – kot na pri­mer ti iz Ligojne. Sejem Vse za vrt in dom je vedno dobro obiskan. Kresovanja v Verdu se je udeležilo okoli 2000 obisko­valcev. Vrhniška kronika za leto 2011 Naslovnica Vrhniških razgledov št. 11 s fotografijo papeškega in cesarskega odlikovanja učitelja Vinka Levstika. Župan Stojan Jakin (desno) je naziv častnega občana podelil Branku Stanovniku. Mešani pevski zbor z Japonske. Vrhniška kronika za leto 2011 Noč na Vrhniki naj bi obiskalo več kot deset tisoč lju­di. Srečanje starodobnikov na Vrhniki. Zmagovalna ekipa nogometnega turnirja. Vrhniška kronika za leto 2011 V Starem malnu so med drugim predstavili tudi rim­sko opravo, kajti zgodovina Vrhnike seže tudi v rimski čas. Obnovitvena dela v športni dvorani pri OŠ AMS. Poletni vklop je iz leta v leto bolj priljubljen pri otrocih pa tudi starših. Kiparska delavnica je vse dni potekala v pasji vročini in prahu. Artistične vragolije na tkanini. Vrhniška kronika za leto 2011 Minister Žarnič (tretji z leve) na Centru za ravnanje z odpadki. XXX. Tudi letos je v okviru Dneva brez avtomobila po­tekal Tek očkov. Znova je privabil veliko množico tako očetov kot otrok. Ana Hram, vodja svetovalnice. Mešani cerkveni pevski zbor iz Podlipe. Vrhniška kronika za leto 2011 Več kot 200 let stari stavbi so pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine ohranili lepo staro podobo. Nastopajoči na predstavitvi pesniške zbirke. Obisk Božička na Sodnijskem trgu. Bogata ponudba na smučarskem sejmu. Vrhniška kronika za leto 2011 Marija Oblak Čarni POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETU 2010 V letu 2010 se sestav društvenih organov ni spreminjal. Delo je vodil izvršni odbor, ki se je sestajal skupaj z nadzornim odbo­rom. Sestanki so bili 19. januarja, 23. mar­ca, 17. junija in 2. novembra, redni letni občni zbor društva pa je bil 16. novembra 2010. Predsednica je bila Marija Oblak Čar­ni, podpredsednica Olga Pivk, tajnik Niko Šušteršič in blagajničarka Marija Malovrh. Zbirko fotografij je vodil Franci Dovč. Člani so bili še Nataša Oblak Japelj, Mira Rančov, Branko Stanovnik in Janez Žitko. V nadzor­nem odboru so bili Elica Brelih, Pavel Mrak in Milena Živec, v disciplinski komisiji pa Tone Stanovnik, Janez Verbič in Pavel Zu­pan. Delo je potekalo po programu, ki zajema na­loge s področja domoznanstva ter varovanja kulturne in naravne dediščine. Zbrali smo nekaj gradiva o zgodovini Vrh­nike, v glavnem pisno gradivo in fotografi­je. Pri zbiranju smo omejeni, ker nimamo prostora za deponiranje gradiva oz. pred­metov. Pripravili smo dve razstavi. Ob 65. obletni­ci osvoboditve Vrhnike, 6. maja 2010, smo odprli razstavo o Vrhniki v drugi svetovni vojni »Slike iz vojnih dni z Vrhnike in oko­lice 1941-1945.« Pripravili smo jo skupaj s Cankarjevo knjižnico in Zvezo borcev za negovanje tradicij NOB Vrhnika. Dne 16. novembra pa smo odprli razstavo o življe­nju in delu bratov Jager, Franca Francisa Jagra (1869-1941) duhovnika in profesorja čebelarstva v ZDA in Kanadi in Ivana Johna Jagra (1871-1959), arhitekta, urbanista Min­neapolisa v ZDA. 8. maja 2010 smo bratoma Jager odkrili spominsko ploščo v njuni ro­dni Bistri. Slavnostni govornik na odkritju je bil minister dr. Boštjan Žekš. Zbrali smo gradivo za zgodovino hiš in ljudi na Voljčevi cest in Klisu na Vrhniki (Marija Habič in Polona Zalokar) ter Veliki Ligojni (Franci Dovč). Zapisali smo nekaj ustnih iz­ročil o šoti in pridelovanju konoplje na barju. Nadaljevali smo z dolgoročnimi nalogami, kot je zbiranje gradiva o vrhniških učiteljih, županih, o športu na Vrhniki po vojni, o ele­ktrifikaciji Notranjske, raziskovali smo gra­divo o društvu Orel in o društvu vrhniških dijakov in študentov ter njihovem glasilu Močilnik iz leta 1940. Zbrali smo prispevke za 11. številko zbornika Vrhniški razgledi, zbornik uredili in pripravili za tisk. Pripra­vili smo ekskurzijo na Južno Tirolsko. Obi­skali smo jo 5. in 6. junija 2010. Proti koncu leta nas je zelo zaposlovalo vprašanje, kako ohraniti arhiv z receptu­rami in strokovno knjižnico propadle In­dustrije usnja Vrhnika, da bi na Vrhniki ostalo vsaj nekaj sledi po nekdaj veliki in pomembni tovarni. Prepričani smo, da bo v bližnji bodočnosti Vrhnika dobila svoj lo­kalni muzej in bo to gradivo še kako potreb­no za predstavitev usnjarne. Iščemo prostor za deponiranje IUV arhiva. Sklenili smo, da odkupimo nekaj umetniških slik vrhniških avtorjev (M. Dominko, P. Mrak), ki so v ste­čajni masi IUV in so naprodaj. V letu 2010 sta študenta Ana Arh (FDV) in Aljaž Ciber (FF) v Muzejskem društvu opra­vila obvezno študijsko prakso. Sodelovala sta pri pripravah za razstavo o bratih Jager. Ob občinskem prazniku 10. maja 2010 je Ob­čina Vrhnika podelila Muzejskemu društvu Vrhnika »Srebrno plaketo Ivana Cankarja za dolgoletne uspehe in izjemne dosežke trajnega pomena«. Bibliografija o aktivnostih Muzejskega dru­štva v letu 2010: Marija Oblak Čarni, Srečanje z Marijo Hla­dnik (1912-2010). Naš časopis, Vrhnika, 22. Februar 2010, str. 40. (Fotografija M. Hla­dnik) S. S/eljak/ 65. obletnica osvoboditve Vrhni­ke, Odprtje spominske razstave. Naš časo­pis, 31. maj 2010, str. 4 (fotografije). Simon Seljak, Cankarjevi dnevi 2010. Naš časopis, 31. maj 2010, str. 1. (Fotografija do­bitnikov priznanj). /Simon Seljak/, Srebrno plaketo Ivana Can­karja so prejeli: … Muzejsko društvo Vrhni­ka. Naš časopis 31. maj 2010, str. 2. M. Oblak Čarni, Z muzejci na Tirolsko. Naš časopis, 28. junija 2010, str. 59. Gašper Tominc, Odkrili spominsko ploščo bratoma Jager. Naš časopis, 31. maj 2010, str. 60. Vrhničana udejanjila ameriške sanje. Raz­stava o bratih Jager. Naš časopis, 29. novem­ber 2010, str. 46. (fotografije). Marija Oblak Čarni Muzejsko društvo Vrhnika vrhniški razgledi Leto 12 (2011) Izdala in založila: Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika Uredniški odbor: Igor Berginc Franci Dovč Anja Frković Pavel Mrak Marija Oblak Čarni (glavna in odgovorna urednica) Tatjana Oblak Milčinski Olga Pivk Lektoriranje: Mirjam Šemrov Tehnična ureditev in oblikovanje: Milena Oblak Erznožnik Tisk: Starling, Vrhnika Naklada: 350 izvodov Vrhnika, april 2012 ISSN 1408 – 0583 – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana NA NASLOVNICI: Jožef Petkovšek: Perice ob Ljubljanici, olje na platnu, 1886, 146 x 100 cm, zasebna last. NA ZADNJI STRANI KNJIGE: Vrhniški pirh, izdelek mojstra Franca Groma s Stare Vrhnike. S svedranjem luknjic v izpihana jajca mojster oblikuje različne vzorce in ustvarja prave čip­kaste umetnine. Motive išče v bogastvu naše narodne ornamentike. Obočna freska prezbiterija v cerkvi sv. Pavla iz leta 1867 Bog oče z angeli, delo znanega slikarja Janeza Wolfa. Kunstljeva vila na Tržaški cesti 10 na Vrhniki s svojim bogatim okrasjem izstopa izmed okoliških stavb. Ivan Cankar na posebni poštni ovojnici, ki jo je izdala Galerija 2 dne 19. 1. 2001. Iz vrhniške filatelije: poštni žig OBER LAIBACH na pismu z dne 19. 7. 1864. Velika prezračevalna lina na gospodarskem poslopju v Žažarju št. 13 je zapr­ta z lepo oblikovanimi lesenimi mrežami, kar poslopje uvršča med največje vaške znamenitosti. LETO 12 2011 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 12 LETO 12 2011 VRHNIŠKI RAZGLEDI VRHNIŠKI RAZGLEDI 12