Slovenski
GLASNIK.
Lepoznansko - podučen list.
List 3.      V Celovcu 1. februarja 1867.     Letnik X.
O planine!
(Zložil Fr. Leveč.)
planine, o planine, Rožnate planine ve, Kine slovenske domovine, In pa sinje ve gor4, Ki ste žive skalovite Straže našega sveta, O pozdravljene bodite! Klicem tožnega srca.
Kolikrat se v meni gl&si Radosten na vas spomin, Pred menoj vrste se časi. Ki sem vžil je vrh planin, Ko presrečen na višavah. Srčnega veselja vnet. Po ravninah in nižavah Pisani sem gledal svet.
Vsako jutro zlato zoro Sem pozdravljal prevesel. In čez dan v zeleno goro Glasno žvižgal, glasno pel; Mislil sem, da rože krasne Meni se razcvitajo, In da ptiči pes me glasne Meni le prepevajo.
Toda moral zapustiti Tebe sem, planinski raji In med druge ljudi iti Po poklicu v drugi kraj. Res, po?'sod se da živeti, Kdor poguma kaj im4, A samo v domači sveti Zemlji sreča je doma.
Torej moje srčne želje Ve zelene ste gor^. Kjer otročje kdaj veselje Vživalo mi je srce. Na višavah domovine, Kjer ves moj živi spomin, O planine, o planine. Srečen bil bi gorski sin I.
3
34
Nemški valpet.
(Povest, spisal J. Jurčič.)
Druščine res nisem imel posebne, kaj bi djal, še doberšne ne, ono jesen, ko sem nekega popoldne na ploščati skali v bosti sedel z Blažem Pumprehtom ,c. k. pisarjem. Pa da si je v tem poslednjem stavku tako poštena resnica povedana, da bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste za njo vzdignil in se vsemu dobremu odpovedal, bati se je vendar, da ne bi Blaž Pumpreht zvedel, kaj se očito o njem piše. Blaž Pum-preht pak je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in pa zaupanje, da mu ne bo nobeden tistih bralcev, ki ga osebno poznajo, ničesa povedal, kako sem ga obiral, — to me tolaži in še enkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Blaž Pumpreht. Ves božji dan skoro sva vsak z eno puško lazila po hosti in ves ta čas mi je sitni Pumpreht pravil — stoj ! zdi se mi, da še povedati ne smem, kaj mi je pravil, zaka,] bere se v svetem pismu: gorjč mu, po komur pohujšanje pride. Pa saj veste, da je človek, kedar boljega nima, z vsem zadovoljen, kar Bog da. Tega bi si pa vendar zraven vsega dru-zega natolcovanja ne upal izreči, da Pumprehta ni Bog dal, zakaj nje- ¦ gova mati bi me potem za lažnika in vedi ga bog še za koga obdolžila, če še živi.
Vendar mi vest ne da drugače, da to obiranje cesarskega pisača vsaj s tem malo popravim, da z vso resnobo povem: Blaž Pumpreht je imel zraven druzih skritih dobrih lastnosti še eno vidno, namreč polno čutaro vina, ktero sva — kakor lisica in lisjak v narodni pesmi — oba vkup pila. Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl iz Pumprehtove torbe na dan priromati, ktera jedila je Blaž z veliko lakoto tri in zlasti, kar se tiče česna, trdil, da sicer vč, kako nesloveča in kmečka jed je to, da se pa njemu prav prileze. Jaz pak sem mu dokazoval, da je bilo česno jesti pač v nekdanjih starih časih nesloveče opravilo, da pa današnji svet že drugače o tem sodi, sosebno od kar je tam v španski deželi živela in hodila bosonoga gospodičina, neprimerljivo lepa Dulcineja iz To loze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne postave, Don Kišota, ktera je česno posebno v čislih imela, če njen zgodopisec ne laže.
Ko sva se tedaj s Pumprehtom tako o česnu pogovarjala, prav tako kakor se med možmi govori, približa se nama tretji mož. Ne vem že več, ali sva bila tako v svoj pogovor zadolbena, ali je mož tako tiho prišvedral po stezi, ki je mimo držala, domislim se pa še, da ga nisva poprej videla, kakor da je naju ogovoril: „Prosim za dar božji, bodem molil za duše v vicah."
Že ta prošnja je naznanjala vsakdanjega berača. Bil je star, po-rasen in sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in velicih še vedno živih oči. Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej snažno opravljen.
„Daj mu tisto vino, kar ga je še v čutari, daj! Saj ga imava že dovolj za zdaj", pravim Blažu Pumprehtu.
Ali on odkima z glavo, poželjivo ogleduje čutaro in pravi: „Škoda ga je. Eno glavico česna vam dam, mož, na*te 1"
35
Berač je zmajal z glavo kakor pred Pumpreht, zanicljivo ustna nategnil na smeh in djal: „Gesno samo na sebi v jezik peče in je trdo, jaz pa zob nimam."
„Daj mu malo kruba in tisto kapljo vina^' pravim.
„Nič — odgovori Pumpreht ter ogleda čutaro. — „Se ga je za tri debele požirke. — Pa dam ga vam, mož mavhar, če česno sneste popred"
Berač valja tisto česno po roci in ga opazuje okoli in okoli. Videlo se mu je, da bi rad vino zaslužil, pa bal se je ugriznili.
„Še kos kruha bom dal pa vrhu, mož, snejte tisto", reče Pumpreht, kteremu je, kakor se je videlo, beračeva zadrega veliko veselje delala.
Po kratkem premisleku se starec vsede nama nasproti in jezno začne česno lupiti in grizti. Menda ga je jako v jezik peklo, kajti kislo se je držal, solze so mu večkrat v oči stopile in zdaj pa zdaj je za-mižal in stresnil se, tako da se mi je revež res smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, da bi bil pred vino dal in kruh. Neusmiljeno se je smejal prizadevam starega moža, tako da sem bil že jezen. Kako vendar more človek nad tem veselje imeti, da starega berača muči, mislil sera si.
Starec je bil polovico pekočega dani s trudom in težavo uničil, drugo polovico pa je z obupnim pogledom v roci držal in bolj tiho djah „Ne bo šel!"
V tem hipu je Blaž Pumpreht kaka dva streljaja od nas v dolini zagledal lepo deklico, ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, pozabil je v hitrici mene, berača, vino in česno ter je zdirjal proti polju, kakor bi ga devet beričev podilo.
„Vrzite česno strani pa izpijte to" pravim beraču.
Mož hlastno prime kruh in vino. Videlo se je, da se je prvi in drugi oddušek starcu kaj prilegel, zakaj precej je bil nekaj bolj gibčen in oči so mu svitleje prihajale. Primeknil se je bliže k mojemu kamenu in djal: „Ta gospod je še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, že je k nji tekel. Ne vč, kaj je ta svet, kakor jaz nisem vedel. Ko sem bil jaz mlad, bil sem ravno tako neumen. Mislil sem, da je vse, kar vidim, moje dekle. Zdaj pa ko sem star, mislim, da je vse, kar vidim, skorja kruha. Pa zakaj letim za kruhom? Samo zato, da bi si to ubogo življenje ohranil, ki ni trhlene jarmovke vredno in pusto, kakor bi za syinjc v mlin napravil v raztrgan žakelj. Vidite, vsi smo neumni, mladi in stari. Kaj menite, da bi meni treba bilo zdaj-le za to kapljo vina in ta kruh — Bog ga onemu gospodu in vam povrni — beračiti, ko bi bil za mladih let imel tako pamet ko zdaj ? Pa mlad človek in star pes sta si enaka po umu: nobeden se ne poboljša. Saj veste , da je star pes po zimi v listji ležal za hlevom, in se od mraza tresel. Tačas je pač lepe obljube delal in djal: Molči pes! kedar poletje pride, sezidal si boš gorko pesjo hišo, da te ne bo več zeblo. Pa kaj stori, ko pridejo gorki pesji dnevi? Ali ga je videl kdo hišo zidati? kaj še! V konoplje se vleže, jezik na hladno pomoli in hude dneve pozabi. Taki smo vsi. Če Bog na take namene gleda, pridemo vsi doli v pekel."
Da-si sem prej mislil starca brž ko mogoče odpraviti, zdele so se mi vendar te poslednje njegove besede tako nekako modre in za ena-
3*
36
čega moža nenavadne, da mi je pri tej priči zanimljiv postal. Da more ta človek tako govoriti — mislil sem — gotovo nima mrtvega praznega življenja za seboj, moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in premišljevanjem raznih prikazni, ktere so ga srečevale. Če pa že tacih ljudi med izobraženimi ni veliko število, kolikanj bolj ga moram vesel biti, da ga dobom v krdelu, kjer bi ga ne iskal najprvo.
„0 skušal sem skušal, Bog ne daj da bi toliko! ~ odgovarjal je mož na več mojih vprašanj. — Nektere matere kruh sem jedel in pod nektero streho sem spal. Tam v Beneži-Najstati sem bil, stradal in pi-jančeval, vesel in obupen."
„Kje je to v Beneži-Najstati?"
„To je že še nekaj več ko devet korakov od Dunaja sem", pravi mož in se nasmehne, da ne vem tega. Še le po pomisleku sem se spomnil, da je berač mesto Wiener-Neustadt po svoje prekrstil.
„Tedaj znate tudi še kak drug jezik govoriti, postavim nemški?"
„Tri leta sem bil tam. Znal sem nemško usnje strojariti, nemško jesti in piti in druge reči počenjati, govoriti pa nisem hotel znati več kakor toliko, da sem lehko svoj zaslužek zapravil. Se tisto kar so se ušesa brez moje volje naučile, nisem hotel govoriti in še dan danes nočem. Vem, da boste mi djali, da sem neumen in čuden človek. Sam vem, da sem res, pa zarad ene ženske je bilo vse to."
In možiček se začne smejati.
„Zakaj pa ste šli tako daleč po svetu?" vprašam jaz.
„Če kratko povem, rečem: zarad ene ženske, ki je nemško govorila in me za nos zvodila. Ko bi pa na dolgo pripovedoval, ne bi poslušali in tudi že davno nisem pravil in — da po pravici povem — tudi pripovedujem nerad vsacemu te kvante, zato ker posebnega ni nič."
Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil kaj povedal.
Zlasti pa ko je zagledal, da moj neslani tovariš Blaž Pumpreht gre nazaj, obmolknil je čisto in začel razbirati svoje mavhe.
„Zapodila me je! pomisli ti, — djal je Pumpreht. — Ali čedna punčara je presneto lepa. Bodem že zvedel, čegava je in bora še druge strune napel. Kaj pa vi, mož, ali ste zgrizli česno ? Ali je bilo sladko ? Kislo ste se držali,   mož, kislo!"
Berač ni odgovoril ničesa. To Pumprehtu ni bilo po godi in djal je i
„Skoda, da sem potepuhu dal vino, mar bi ga bil sam izpil ali pa po tleh izlil!"
Težavno mi je bilo Pumprehta samega domu odpraviti. Še le ko je videl, da jaz nikakor nisem voljen ž njim iti, odšel je in godernjaje klel, da more človek tako svoje poštenje pozabiti, da se če s capastim beračem pogovarjati Jaz pak sem bil vesel, da je šel.
„Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi bil ta gospod tako pete odnesel? E hudo kri sem imel, ne bi se bil dal tako pitati, ko zdaj! Pa kaj se hoče, tacih ljudi je največ na božji zemlji, kakor je ta gospodč. Zato mu zamere ni", djal je berač.
Nekaj potem mi je starec jel praviti svoje dogodke. Kolikor je mogoče, povem vse ž njegovo besedo ter želim, da bi bralca vsaj na pol toliko zanimale, kakor so mene.
(t)«lje prihođajič.)
37
Mala Furlanka.
(Noveleta, ^spisal Fr. Celestin.)
(Dalje.)
Zraven mene je sedel nek žandar, kadeč iz velikanske, s srebrom okovane lule. Da bi besedo sprožil, pohvalim mu zares lepo kadilno orodje, in ugenil sem jo. Zavihal si je črne brke podnosne, namuznil se mi prijazno , in potem so mu tekle besede kakor voda na mlin, kedar se jez odpre. Pravil mi je na dolgo in široko zgodovino svoje lule, kako dolgo ga že vleče iz nje, kako mu jo vsi zavidajo, kako so ga že večkrati upijanili fantje, da bi ran jo bili izmeknili, da jo je pa vselej še o pravem času dal krčmarici spraviti, kedar ga je jel čutiti.
Komaj na pol sem poslušal zgovornega branitelja deželskega reda in mini, oziral sem se rad na malo deklico. Večkrati so se srečali najini pogledi, in bilo mi je potem vedno v glavi veliko otožno oko njeno. Menda me je bil spazil kadeči sosed, ker jel je gledati onadva in posebno njega. Skušal sem, da bi mu bral na obrazu^ kaj misli o unima dvema, a drugega nisem videl, kakor da je časi posebno močno potegnil iz prelepe lule in resno z glavo zmajal, nepremekljivo v Furlana gledaje. Enkrat mi reče po tem početji: „Kje vraga! je ugrabil uni jastreb ljubo golobico?" Zadele so te besede prav v središče nejasne sumnje moje, in odgnale jej nekako megle, da mi je glasno nekaj govorilo: uni Furlan nima čiste vesti. Sedaj sem tudi opazil, kako se ugiblje Furlan )0gledu žandarjevemu, inkakoga neKako greje, če ga dalje gleda moj sosed. J'ovedal sem natihoma in ob kratkem, kar sem o unima vedel in sumil, in nekako oveselilo me je, ko mi je žandar pritrdil in šepnil na uho: „Glavo stavim, da je uni-le zrel za nas, kakor pravimo. Skoda le, da ga nimam pod palcem, brž bi ga izvil."
Pade mi tu na um, da bi se morda izvedelo kaj z zvijačo. Tuhtal sem in mislil, da bi vjel v kakem kotu spomina pripravno kriminalno novelo, ki sem jih svoje dni veliko noter natlačil Našel sem tudi res eno prav podobno, v kteri jej tudi žandar imel imenitno nalogo. Kakor nalašč, mislim si, in razodenera sosedu plm svoj , prosč ga za pomoč, a prijazno se opravičevaje odgovori mi, da mu je prav žal, da se mora pa na postaji, h kteri smo se ravno pripeljali bili, od nas posloviti. Res nabaše moj bivši pomočnik in spe zalo lulo, prižge jo, in na vso moč kado stopi ven med pozdravljajoče ga znance. Jaz pa sem po spominu iskal druge kriminalne novele, v nesrečo pa nisem dobil nobene.
Dozdevalo se mi je, da je Furlan po žandarjevem odhoda mir-neji, kar sem se ve da stavil v doti ko s svojo sumnjo'. Na prihodnji postaji dal si je prinesti precejšnjo merico žganja, in postal je potem nekoliko zgovorneji. Začel je s sosedom svojim nekaj navadnega govoriti. Jaz pa ogovorim malo deklico; toda v začudenje veliko dobim odgovor samo v otožnem pogledu. Ponovim torej vprašanje, deklica me je se mileje pogledala, in ustnici ste se jej tresli, kakor bi se hudo ustavljali odgovoru čez zobe. Čudenje moje poviša tu zagotovljenje stričevo, da deklica ne zna drugega jezika kakor materni furlanski. „Eevica je prav žalostna", pristavil je, „ker nima drugega nikogar na svetu kakor

mene." To mi je bila očitna laž, saj sem prej sam govoril ž njo. Pogledal sem tli deklico, zarudela je, pobesila oči in molčala.
Na glas sem hotel vpričo vseh ga razglasiti za lažnjivca, in deklico sem menil poklicati za pričo. Ni li bilo sedaj očito, da stric ne hodi po pravih potih? Zakaj bi pač tako ravnal? Gotovo jej je prepovedal govoriti, in more li kaj takega storiti brez posebnega vzroka? Zmeraj bolj sem si budil v spominu vsako besedo dekličino, in zraer jasneje se mi je videlo, da je ta „stric" brez materinega dovoljenja odpeljal deklico. Nečloveška mati bi pač bila, ki bi izročila njemu ljubo dete, in mater je deklica imela, saj mi je ravno prej pravila o njej.
V take misli sem bil vtopljen , ko zažvižga hlapon in kondukter zavpije: „Postaja M. deset minut!" Kakor je sploh navada, šli so eni se okrepčat, eni pa so se samo do tti sem peljali. Med zadnjimi je bil tudi Furlan, in to me je nekako presunilo. Bil sem skoro prepričan, da ostane najzanimiveji del dogodbe moje nerešen, in da bi se gotovo Furlan udal, ko bi ga deli v klešče. A kaj sem mogel sam opraviti? Kdo bi mi bil verjel, ko bi bil sumnje svoje tudi očitno izrekel in pri gosposki iskal pomoč ? Dokaze, dokaze! bodo mi veleli, mislil sem si, in imam li kakove? Nikakih, ki bi veljali tam. Kaj mi pomaga samo moralno prepričanje? Lehko bi si nakopal še kaj sitnega na vrat, ko bi na vse zadnje nedolžnega okri-vičeval, in bi uni zahteval zadostenje za kaljeno čest. Zakaj človek se vendar tudi lehko zmoti!
A vprašal ga bom, kam se pelje, mislil sem dalje. Na vprašanje moje odgovori mi: „V Beljak", še precej prijazno in mi zastavi isto vprašanje. Čudil sem se, ker prej večidel molčeči odgovori mi precej olikano na mojo odpoved: „Žal mi je, da se ne popeljeva dalje skup", in zbravši svoje reči pristavi: „Gotovo bodete kaj izstopili ?" Pritrdim mu, in tu mi prijazno reče: „Smem li vas prositi, da bi eno minuto samo postali od zunaj pri dekletu in mojih reččh. Menim, da sem nekoga videl tam v unem vagonu, ki se mi znan zdi, in to-le nerad pustim tako, saj veste. Dekle mi ne more varovati tega, saj sama varuha potrebuje. Kaj ne Lucija ?" djal je deklici, tiho zraven stoječi.
Ta ponudba mi je bila prav ljuba; prav rad bi bil še kako besedo govoril z ljubim otrokom. Furlan je šel iskat znanca svojega, jaz pa vzemem v levico tiste stričeve malenkosti, ki je je imel pri sebi, z desno pa primem deklico, in stopim ven. Ravno sem imel za deklico nekaj na jeziku, kar čutim, da me je nekdo precej trdo prijel za ramo. Nevoljen skoraj pogledam kviško, in oj strah! pred seboj vidim dva žandarja s puškama in z bajonetom. „Le ne ustavljajte se! Urno z nama!" glasi se mi silno strmečemu iz dveh ust ob enem. Čutil sem v tem trenutku silen nagon, da bi se vrgel na una dva, a to je trpeloj samo en trenutek, in tudi bi mi ne bilo pomagalo ničesa, ker videl sem se že v sredi med njima, zadej pa sem slišal jokajočo deklico.j Lica so mi gorela strašno, enkrat se ozrem na okoli stoječe, vidim, da so vsi pogledi vprti na-me, pobesim glavo, in urno stopim naprej, da b^ le prej ušel tej neizmerni sramoti. j
Nič prav nič nisem mislil, skozi radovedno množico grede, še spomnil se nisem, da sem nedolžen. Bilo mi je, kakor bi se mi bile na enkrat zmešale misli, in prav oddehnil sem si, ko so se zaprla za meno^
39
neka vrata, in sem se videl z žandarjema in z deklico samega. Tu sem začel zopet misliti in dobivati ono srčnost rekoč : „Prosim, kaj pomeni to?"
„Kmalo boste videli," odgovori mi mrzlo korporal in vzeme iz žepa zapisno knjižico svojo. „vSvetujem vam le, da ne boste tajili, kedar pride gospod policijski komisar."
„Nedolžen sem, in zahtevam, da naj pride komisar, da se ta nesrečna zmotnjava brž poravna. Zagotavljam vaju, to je zmotnjava!" Na to mi ne odgovori nobeden.
Puški odložita in se mi nasproti vsedeta. Čez ene minute spregovori žandar prostak: „Uboga mati, kako se je ustrašila zvedevši, kje je njeno dekle!" To mi na enkrat razjasni vse. „Gotovo iščeta strica te-le deklice, Furlana?" rečem lehkega srca. „D4, da, jaz sam sem isto sumil. Toda na pravega nista zadela! Hitro, hitro, da ne bo prepozno!"
Na vsa moja zagotavljanja me še pogledata ne. Mirno odpre korporal zapisnico svojo in bere: „Mala šestletna deklica črnih las, belih lic, s pisano ruto ogrnjena." Prostak pogleda deklico, in reče: „Dä!" — Blizo šest in tridesetleten", nadaljuje korporal, „srednje velikosti, črnih las, bledega obraza, svitlih črnih oči, v opravi furlanskih delalcev. Tovariš njegov pogleda sedaj mene od nog do glave, prikima nekoliko, odkima ravno toliko, in na zadnje prav zelo odkima in pravi: „Tega je ali vrag spremenil, ali sva se pa midva zmotila. Saj nima črnih las, ampak kostanjeve, niti bledega obraza, niti črnih oči," — „Šema, kaj ti veš?" nevoljen mrmra korporal, vedno v listnico gledaje. „Ali še nisi slišal, da se znajo taki nmladiti in ostaričiti, kakor le hotč?" „To je res!" počasi odgovori prostak, pa vendar se mi zdi, da sva preveč na deklico gledala."
(Konec prihodnjič.)
Moje gosli.
(Zložil G. R.)
Čemu mi gosli, gosli zlate, Sreberne strune, slonast lok? Te , slavna Vila, so le za-te, N4 je nazaj iz mojih rok !
Iz javora mi gosli zreži, Po takih narod kopernf. Na nje mi strunice privezi, Domačih glasov strune tri.
Najprvo Slavi daj napeti,
Naj druga svobodo slavi,
A Veri sveto v sredo vpleti.
Ter z živim plamom slednjo vžgi I
Te geslu svojemu naj verne Ognjeno, krepko zmer Aoni, Ljubezni vpričo neizmerne , Ki vnema mlado mi srce.
In šel od sela bom do sela In k gosUm svojim žarno pel, Da v srca pesem bo donela. Da duh se v narodu bo vnel!
40
Kostanjevo drevo.
(Natoroznanski obraz; spisal Z.)
Mogočen divji kostanj se je vzdigal iz zemlje sredi zelene trate pred gradom, in daleč stegal svoje grčave veje in vejice z gostim širo-cim perjem, med kterim so se ponosno v lahni sapici zibali lepo pisani veliki cvetni šopki ter svojo prijetno vonjavo trosili daleč na okrog po zraku, da so še rajši ljudjč prihajali v temno hladno senco starega drevesa. V zeleni strehi so rajale in se podile od veje do veje čvrčeče in žvrgoleče ptičice raznih suknjič; od cveta do cveta pa so mrmrale in brenčale drobne živalce, nabiraje si sladke hrane. Kjer je orjaško, z mahom poraščeno deblo kipelo iz tal, pognal je bil tudi mlad kostanjič svoje deblice ter nežne koreninice vrival v zemljo med grčevo znožje starega pajdaša. Ali ko je stegnil glavico gori ob deblu čvrstega soseda in gledal v gosto častitljivo streho, storilo se mu je milo in tako-le je nagovoril grčavega orjaka: „Srce mi krvavi, mogočni tovariš! če te pogledam. — Do tolike velikosti in krasote jaz nikdar ne pridem; oh da me ni pokončala človeška roka, ko sem prvič pogledal izpod tmine, zemeljske odeje?"
In prijazno se oglasi starec nad njim pa mu svarilno govori: „Kako obupljivo govoriš, kako predrzno! Kaj malo zaupaš Onemu, ki je v življenje poklical mene in tebe, ki s svojo rosico napaja in s solnčnimi žarki ogreva mene in tebe! Le pogumno; upanje naj te ne zapusti, saj iz malega raste veliko! Mar misliš, da sem jaz čez noč tak postal, ka-koršnemu se mi zdaj čudiš? O trpel in trpel sem in skusil marsikaj hudega, predno sem le kal pognati mogel; čuditi se je skoraj, da sem ostal pri življenji. Kaj boš ti, sinko ? Jaz sem te ko ličen kostanjič doli spustil v mehko travo in vril si se v vlažni mah pa pognal, tako da razun zimskega mraza še kar nič nisi pretrpel. Le moje dogodke posluša jmoje—in sodi potlej, če ti je res obupati!"
In jel je obraščeni očak tako-le pripovedovati svojemu vnučiču: Daleč od tod je moja domovina; tam-le unkraj sivih gora je stal moj očanec z drugimi vred v ravni vrsti, da so senčili lepe s peskom posute pote, po kterih se je sprehajala mestna gospoda. Ko sem se zavedel življenja, tičal sem še v temni ječi, v ježevi lupini. Slišal sem cvrčanje veselih ptičkov, slišal govorjenje ljudi, čutil gorko pripekajoče solnce — ali krog mene je bilo temno, vse temno; zavedel sem se življenja pa vživati ga nisem mogel; vnanji svet je bil meni zaprt. Napenjal sem se in pritiskal ob steno svoje hišice, da bi se mi odprla ječa; in na vse zadnje po dolgem trudu, pok! — in odprt mi je bil pisani svet.
Od začetka se nisem mogel nagledati vse krasote in si mislil: zdaj je mera moje sreče polna. Ko pa vidim veselo krog mene frčati ptičice, šumeti drobnih živalic brez števila v polni prostosti po zraku, ko ugledam lepe sočnate rastline ob šumeči vodici, kako so spenjale svoje mladike in pisane glavice prosto obračale proti nebu . . . oj, ko sem vse to gledal, prihajalo mi je tako hudo, tako ozko pri srcu, da še nikoli tako. Vso to prostost in radost videti pa uklenjen sedeti v ječi! Kaj mi je zdaj pomagalo odprto okence, ko pa ven nisem mogel —
41
še-le pravo žalost mi je to delalo! Nestrpljivo životarjenje —mislil sem, da me hujšega kaj ne more zadeti
Pa čakalo me je še huje, huje. Videl sem drugega za drugim poskočiti mojih bratcev iz razbite, pretrgane odeje; doli na mehko tratico sem ga videl skočiti in valjati in Irkljati se med nežnimi malimi cvetkami. Zdaj sem pričakoval tudi za-me rešilne ure in ker le ni bila, jel sem stokati in solze točiti. Prigomazila je kosmatulja gosenica, od strani pogledovala k meni v hišico in mi jela očitati: „Kaj je nek temu tepcu? Prav sile ti je stokati in kremžiti se, ker tako varno čepiš v trdni hišici, ki te varuje mraza in druge sile, med tem ko si bom jaz še-le sama morala splesti in stkati s trudom —" kar ko blisk naglo prileti debel klešček, čutim se na vso moč pretresenega, zapusti me zavest. Kaj in kako je bilo na dalje z menoj, tega ne vem; ko se zavčm, čujem rahlo šumljanje pod seboj in zapazim, da sem obvisel med gostimi vejicami grmička, ki je rastel tik bistre vodice.
Oziram se in kukam izmed vejic, opazujem svojo okolico in spoznal sem, da me je milostno obvarovala in vodila skrbna Stvarnikova roka. Zdaj še-le so se za-me začele zlate ure; nastali so trenutki pisanih senj — in kaj bi ne ? Proč je bila ozka ječa, odrešilni klešček jo je razbil, razdrobil moje okove. Prosto sem čepel pod grmičkovim perjem, ki mi je bilo strehica, če je deževalo in z lahno sapico vred me hladilo, ko je solnce močneje v m6 vpiralo svoje žarke. Ptičice so skakljale in drobnele po vejicah, ali je pa primrmral kak čmerl s svojim basom in pa kaka druga živalca je prigomazila do mene, da mi nikoli ni bilo dolg čas, če bi že tudi pod menoj ne bila tako veselo šumljala vodica in valčeke svoje gonila po pisanih okroglih kamenčkih in bi ob njenem robčeku ne bile rasle jesenske cvetice ter svoje nožice prale v srebernem potočiću. K vsemu temu veseliu mi je hodila po noči še družbo delat nežna taščica v pohlevni rujavi in po prsih rumeno-rudeči suknjici. Ko se je solnce pomikalo za goro in so cvetlice po travniku k večernemu spanju jele zapirati pisane glavice, takrat je priskakljala tudi moja tovaršica domii, počepnila zraven mene in z milo-tihimi glasovi zapela mi večerno molitvico, predno je^ stisnila trudno glavico pod plašček In zjutraj me je prebudilo isto milo zategnjeno petje. Jela se mi je smehljati vesela ptičica, kimati mi z glavico potlej pa stegovati vratek, nožice, repetnici in s kljnnčekom rosico obirati s perja... frčati od vejice do vejice; potem pa je odletela v pisarn gaj na dnevno delo. Tako sladko življenje sem imel nekaj dni; ali kaj — prenaglo je minulo.
Necega popoldne so se jeli črni oblaki zbirati na nebu in nastal je silen veter, ki je močneje in močneje prihajal in vil in pripogibal celo mogočna drevesa. Trepetaje sem se stiskal v svoj kotiček, trepetaje pričakoval, kedaj tudi mene pograbi nevihta, ki je stresala grmiček. Dež je lil in mala mirna vodica pod menoj je rasla .in rasla in narasla v bobneči in hrumeči potok, ki je polomljene cvetke ob robu trgal in ruval in je s koreninicami in zemljo vred s seboj vlačil. Kar zatuli vihar strašneje ko kedaj — veje pokajo — košati vrh zašumi in oplazi po grmičku in, odtrgana rogovila, moja strehica, in jaz se namakamo v umazanih valovih. Komaj sem vedel, kaj se godi z menoj; popade me val in v naglem diru je šlo dereče in hrumeče naprej , zdaj više zdaj niže, da sem čez nekoliko obvisel v neki široki vodi med gostim bičjem.
42
Rešen sem bil, pa kdo vć za koliko trenutkov? Saj so okoli mene poganjali valovi drug drugega in s seboj vlačili vej in enake šare, voda je pluskala čez-me in raeketala in rinila in spodjedala bičje, ki me je še kviško zdržavalo nad temnim breznom. Trepetaje sem pričakoval trenutka, da bo priplavala kaka košata veja ter posekala in pod vodo po-greznila mene in dobrotljivo mi rastlino. V silnih teh težavah so mi v spomin dohajali oni srečni časi, ko sem še na drevesu v varnosti čepel v svoji hišici ter varen vse sile zrl na pisani svet — jaz nezadovoljnež! Ali takrat sem si želel prostosti, želel popotovati po svetu! Zdaj sem imel, kar sem želel — popotovanja dovolj; oj da bi tako ne!
(Konec prihodnjič.)
Potopisni listi.
(Spisal Andrejčekov Jožo.)
V gornjem Grada 9. avg. zvečer ob 11 tih.
III.'
Zjutraj se zbudim na tešče v planinski bajti in bil sem še pri Po-gledniku. Pogledam krog sebe , pa berača sivobradca ni bilo nikjer; pogledam dalje po hiši, sinočnih rogoviležev ni bilo nikjer; pogledam v kot za mizo, nikjer ni bilo žive duše. „Jože, sedaj si pa sam!" rečem sam pri sebi, „kaj pa, ko bi si napravil pipico tobačka za zajutrek, saj nimaš sicer nobene božje reči v usta djati." Potipljem krog sebe. Na slami pri glavi je ležala gorjača, torba in črevlji, le pipe ni bilo nikjer. Iščem in iščem po slami, pri peči, za pečj6, pa nikjer je ni. „Kaj", pravim, „ko bi jo bil vzel le-uni rokomavh in si postregel ž njo?" — Grozna žalost me obide, ko vidim, da sem prišel ob vse svoje premoženje, ob pipo s svitlim pokrovom ili roženo cevjo, iz ktere so pušili še moj stari oče in Bog vedi kdo še poprej. „0 audi Jupiter, audiat fas!" zdi-hoval sem, „moja preljubljena pipica je prišla v ptuje roke; nikdar je več videl ne bom ! — Opravim se urno ter zapustim hišo trdo sklenivši, da ne bom nikdar več tukaj spal.
Po ozki, kameniti stezi sredi smrekovega gozda pridem do visoke sive skale. Splazim se z veliko težavo na-njo, in glej! Vsa dolina do gornjega Grada se j« razprostirala pred menoj: ob krajih visoke, s temnim smrečevjem obraščene planine, spodaj zelena dolinica, po kterej se je vil bistri potok, sem ter tje pa raztresene posamne hiše in bele cerkvice. Kakor nekdaj Mozes z gore Nebo obljubljeno deželo, pregledoval sem jaz vesel to malo dolinico, štajerski svet. Ko pa je bila moja radost največa, kihnil sem zaporedoma trikrat prav hudo. „To je dober omen", djal sem in zapustil pečino.
43
Prišed v dolino k novej Štifti, umijem se v studenčnici, potem pa pravim: „ Jože! danes še nisi bil pri maši, stopi tu-le nekoliko v cerkev!" Odprem velika vrata, pa cerkev je bila vsa prazna, le za durmi je klečala stara ženica in grozno urno migala s svojo suho brado." „Ali ne bo maše?" vprašam jo. „„Je že minula; če hočete iti k maši, pojdite k sv. Miklavžu, ondi se bo sedaj-le pričela.""
V četrti ure prikorakam k sv. Miklavžu, kjer se je ravno začela maša in sicer peta. Na koru je sedel pri majhenih. orglicah, kakoršnih še nikdar nisem videl, dolg suh šolmašterv gosposkej, zakrpanej suknji in je tako neusmiljeno vdeloval po klaviaturi, da sem menil zdaj zdaj se mora razleteti to malo delce. Ker ni bilo na koru niti pevkinj niti pevcev, krožil je vedno solo. Ali ta solo bil je grozno dolgočasna melodija, podobna starej šolmašterski:
Sv. Miklavža cerkvica, cerkvica, Kuca, kuca, kuca, cerkvica. Gori je naraalana ????????, merkvica, Kuca, kuca, kuca, merkvica.
Po dokončani službi božji me je spodil brž s kora ter ga skrbno zaklenil. Menda se je bal, da bi mu kdo ne ukradel male igračice, ki mi je bila res tako všeč, da sem se še sredi cerkve ozrl parkrat na kor.
Unkraj sv. Miklavža pridem do samotne hiše, kjer je visel nad vratmi smrekov vršiček — znamenje, da je ondi gostilnica. — Vležem se pod hišo na trato in jamem premišljevati: „Danes imam dvajset krajcarjev za pot, ker nisem včeraj nič zapravil. Dobro, opoldne bo mastno kosilo in lehko bom nekoliko poduškal." Domislil sem se vseh jedil in pijač, ki se dobe v krčmi za poštene denarje; tuhtal in tuhtal sem, kako bi obrnil svojih dvajset krajcarjev, da bi bilo prav. V takovih blažih mislih zatisnem oči in sladko zaspim. V spanji se mi je senjalo, da sem bil na gori Olimpiški, ki pa je bila popolnoma podobna ižanskemu Krimu. Prikaže se mi čuden možicelj suhega obraza in plašat ko trska. Imel je velika očala na nosu, še veča pa ušesa , pod brado pa nekoliko kocin , ktere je neprenehoma vihal. Kremžil in pačil se mi je strašno grdo ter raztegoval usta do ušes; na strani pa mu je stala, o groza! Dora dela Bunka, ki pa je bila še veliko debelejša, nego tisti večer. Možicelj se mi grozno grdo namrdne ter mi pomiga s prstom, potem pa zgineta obadva v oblake. Jaz zakričim samega strahu in se zbudim. „Te senje ne pomenijo nič dobrega" mislim si in skobacam kviško.
Videti na solncu, da je že zdavuo odzvonilo poldne, grem v krčmo ter ukažem prinesti jedi in pijače; povedal pa sem koj , da samo za dvajset krajcarjev, kar se je gostilničarju čudno zdelo in je nekako pomenljivo pomajal z glavo. — Pri drugi mizi je sedel čokast človek bledega zaraščenega obraza v lovskej obleki. Imel je pred seboj polič vina, puši I je iz velike turške pipe in se vedno igral s kozarcem. Ker so naji zapustili oče krčmar, ostala sva sama ter prodajala grozni dolgčas. Slednjič se nama omajata jezika in jameva se pogovarjati o tej in uni reči. Povedal mi je, da je zemljomerec, doma iz Češkega, da stanuje v gornjem Gradu i. t. d. Beseda da besedo in kmalo sva bila najboljša prijatelja.   Brž izpije svoj polič vina potem" pa se vsede k meni in reče
44
prinesti polni bokal. Jaz, odkritosrčna duša, mu üaravnost povem, da nimam več denarja, on pa me potolaži rekoč, da bo vse sam plačal. Pila sva ga, da je bilo veselje; on si je prižgal smodko, meni pa dal svojo turško pipo, ko sem mu povedal, da mi je moja ukradena.
Da bi nama čas prej minul, jameva prepevati razne pesmi, on češke, jaz slovenske narodne.   Najbolj mu je bila všeč tista, ki pravi:
Le pijmo ga, Saj je vincfe.
Ne glejmo ga,   * Saj ni voda.
Moral sem mu jo toliko časa peti, da se je je popolnoma naučil; in da ne bi je pozabil, zapisal si jo je v knjižico. Jaz si njegovih pesem nisem dokaj zapomnil, ker so imele malo besedi, a grozno veliko: trala, trala, trala la; ne, nč, ne i. t. d.
Ko sva se ga bila že dobro nalezla, rekel mi je, naj grem ž njim spat v gornji Grad, kar sem jako rad storil. Ura je bila že deset odbila, ko sva jo mahala po cesti ob potoku Dreti in pela:
Byl tam jedni pivov&rek,
Tam bydlil naš Vencel sl&dek ete.
Zemljomerec je bil zel6 postrežljiv, zatorej sem ga koj zapisal v svojem dnevniku v rubriko med dobre duhove. Dal mi je svojo lastno postelj, kjer sem tako sladko spal, da sem se še le drugo jutro zbudil.
Jezikoslovne reči. *)
(Spisal Fr, Levstik.)
I. Mej ali med? — To vprašanje beremo v prvem listi letošnjega „Glasnika", kteri svojo razpravo tako začenja: „abecedna vojska je, hvala Bogu, med nami minula, oblikarski vihar je potihnil, vnčl se je vendar nov boj zoper posamezne besede in njih dosedanje lice v pisavi, ki včasi prav po nepotrebnem moti toliko potrebno edinost."
Morda ne bode napak, če se temu kaj odgovori Opominjam, da ne leti samo na „Glasnikove" besede vse, kar hočem povedati, ampak na razne krive misli, ktere se meju nami glase o jezikoslovnih preiskavah in o pismenej slovenščini.
Mnogo jih - ne v šali, ampak ozbiljno — pravi: „če se bodemo zmerom pulili za pisavo, kdaj se polotimo znanstva samega ?" - Ali ti možije ne vedo, da jezikove preiskave nikomur ne brane, poprijeti se znanstva, kterega koli hoče? in da mora vsak delati, kar njemu gre najlaže izpod rok, ker nobeden posameznik ne more vsemu kaj? A da jezikoslovstvo, zlasti primerjajoče, ne bi znanstvo bilo, tega ne sme tr-
*) Iz srca radi bomo dajali tej in enakim temeljitim razpravam jezikoslovnim prostora v našem listu, da se posamezne besede in oblike našega jezika še bolje pojasnijo. Pričujoči spis je natisnjen brez vsake premembe v oblikah. Vredn.
45
diti nihče več, kdorkoli umeje, koliko velikih rečij nam je vže razbistrilo, pa da utegne še zvršiti naloge, morda važne vesoljnjej izobraženosti. Zatorej te vednosti ne čisla zastonj ves omikani svet.
Kako omahljivo se pri nas vedno še misli o vsacem, torej tudi o jezikoslovnem znanstvi, to nej skrivnost, in to nam priča tudi rečeni „Glasnikov" list.
Ko bi nam ta list bil prinesel veselo novico, da je srečno minol boj za utrditev naše narodne bodočnosti, kterej po sedaj več ne bode trepetati zaradi preteče smrti; ko bi nam bil povedal, da so Turci bežali iz Carigrada, ali kaj enacega: tedaj bi se nihče ne čudil njegovemu „hvala Bogu." A če je abecedni in oblikarski vihar minol, je li za tega delj treba tacega radovanija v denašnjih ozbiljno viharnih časih, v kterih Slovencem gre za bitije in nebitije? Ali je treba vzdihovanija zarad boja proti posameznim besedam in njih poprejšnjemu licu, dokleder se morda ni gotovo ne zna, je li to lice pravilno ali ne ? Kako siromašk narod bi Slovenci morali biti, ko bi jim res ne dale pokojno spati, ko bi je res dvojile take nedolžne stvari! Ne smešimo sami sebe, kader nejmamo za kaj! Dasi je meju nami še premnogo rečij, zel6 potrebnih brze poprave, ali tako abderitski sploh vendar nej smo, kakor bi se utegnolo soditi po „Glasnikovih" besedah. Smo li uže kdaj čuli kak časopis ali kacega pisatelja meju nami oznanjati, da mora zaradi slovniških bojev ustaviti svoje delo ? Nikoli ne! Pisatelji piš6, kakor so poprej ; časniki mirno hode po deželi, kakor so,prej hodili, ter njihovo čislo raste od dneva do dneva, če se tem huje lasajo slovničarji, zaradi kterih še v nobenem stolpi nej v plat zvona bilo, nanje zbirajo slovensko črno vojsko. Borimo se dan denes za največo svobodo povsod, čemu bi si jo kratili v znanstvenih preiskavah ? — Jaz nikdčr ne morem videti, kako bi utegnol boj proti posameznim besedam in njih dozdanjemu licu motiti potrebno edinost — ali je vselej potrebna ali ne, o tem vsi tudi enako ne s6de — ali to vidim, da naša nevednost in dušna lenoba, sedčča na visocem sedli smešnega napuha, srdito napenja grebčn, kader koli kaj zve, česar bi se morala še učiti; dalje vidim, kako o vsakej priliki žalostno kažemo svojo malöst, ktera vsako reč meri tudi samo na malo ped; vidim, kako se nam še niti ne sanja, da je sam zgodovinski in primerjajoči pot pravi pot preiskavam vsacega jezika in vsacega narečija, torej tudi slovenskega, ktero se tedaj ne preiskuje tako, kakor se zdi nekterim; kajti nej dosti, če samo zdanjo kranjsko, ali samo štajersko, ali samo koroško besedo mečemo na tehtnico, nego po pametnej presodbi nam je pisavo bogatiti iz vseh podnarečij, ker ne pišemo samo kranjski, ne samo štajerski, ampak vseslovenski. Koliko se nam je učiti samo iz Kuzmiča in Habdeliča! Minoli so časi, ko so naši pisatelji govorevali: te in te oblike nečem pisati, ker mi nej po godi. Uže Krel je opominjal; „spomisli tudi na več našiga imena in jezika ludy, kijr so okuli nas, Dolence, Istriane, Vipavce etc., kateri skorai povsod čistćši slovensko go-vorč, kakor mi po Kraniu inu koroški deželi, do polu nembški." Dalje nej dosti, samo vedeti, na kterej strani se v Metelčici nahaja to ali to pravilo; nej dosti, izgledov iskati samo po zdaryih slovenskih knjigah in časnikih: ampak vrnoti se nam je v prve pisatelje, ki imajo mnogo oblik in krasot, kterih novi nejmajo, mnogo zlata, kterega zaman iščeš po zdanjih spisih. Tudi se naš govor mora primerjati starej slovenočini
46 '
in drugim narečijem, ter če tu nikdčr ne dobodeš uka — in kolikrat se to pripeti — tedaj treba pogledati v sosednje jezike. Torej predno človek izreče končno razsodbo, kaj je res napačno, kaj po dozdanjej obliki dobro, mora se ozreti na mnogo stranij, pa še se mu opčsne, da se premoti. Krive misli imamo dalje o tem, da ne presojamo slovenščine za narečije, kar je res, — ampak za samostojen jezik, kar nikoli nej bila, niti je zdaj, niti more kdaj biti Naše slovstvo nejma samostojne bodočnosti, ker nas je premalo števila. Če se dokopljemo  do enega vseslo-vanskega jezika v knjizi, ali če vsaj mi južni Slovani dobodemo vsi en pismen jezik, potem ga bode gotovo bogatilo tudi naše narečije. Za tega delj je dobro pretehtati, kaj je v njem slovenski, kaj ne; kaj je pravilno, kaj slabo, da ne zasejemo namesti čistega zrna ljubke, ktere imamo tudi v pisavi toliko, da se o tem niti ne blešči nikomur, kdor nej sam preiskava!. Torej se nej čuditi,  ako ničevedei, kader bero: „to in to imamo iz tujščine," vzdihiijo : „a kaj je potem našega?" ker jim je neznano, da se v jezik utegne zatrositi tem več tnjščine, pa da poleg tega njegovo pravo jedro more biti še zmerom zdravo, — samo včdeti je trčba, kde tiči to jedro ; tudi jim je neznano, kako neizmerno bogata z domačimi besedami in oblikami je slovanščina, če se zmislimo vseh raznih narečij; kajti nekteri meju njimi znajo samo nemški misliti, — nemški izreki in konstrukcije so jim v krvi in mozgi, o slovanskem svojstvi se jim nikoli niti nej sanjalo; kar piš6 in govore, samo prestavljajo iz nemščine, pa jim vendar oči srdito goi'e od jeze, ko bero, da ne mogo zapisati niti stavka, o kterem so brezi skrbi, da je slovanski zapisan. Nevednost je v svojej neskrbnosti tako srečna, kakor nedolžnost, ker so nevarnosti obema enako skrite; samo tako blagosrčna nej, kader jej kdo povč, da ne hodi pravim potem.
Ko bi slovenski pismeni govor tudi imel sam svojo bodočnost, vendar nej pozabiti, da so ga edine preiskave pripravile na to stopinjo, na kterej ga zdaj vidimo; nej pozabiti, da nejmamo slovstva, ktero bi zaradi spoštovanija do starih pisateljev moralo ohraniti vse oblike, ka-koršne zdaj vladajo. Nam še nejso peli ni Homerji ni Shakspearji, pa ako bi nam tudi bili uže peli, resnica v preiskavah vendar ne znade nikakoršnega-spoštovanija; to nam pričajo Nemci, kterim so pisali Göthe, Lessing, Schiller, Herder, a vendar še zmerom glade svojega jezika do-zdanje lice, — pa bi ga mi ne smeli? Kdor vse to na tanko presodi, ne reče nemudoma: „ta ali ta ima pri mnogih prednostih to slabo stran, da ne popravlja samo, kar je v resnici pomanjkljivo ali napačno, ampak sem ter tje tudi prenareja, kar je že v dosedanji obliki dobro in po mnogoletni rabi v knjigi utrjeno." Koliko je takih besed, da imajo več oblik, ktere so po raznih vzrocih morda vse vredne književanija; pa če kdo premišljeno zapiše kako živo obliko, ktera zdaj gine ali je uže izginola iz pisave, s tem še ne veli, naj se tekoj denes po poldne za-terö vse njene sooblike.
(Konec prihodnjič.)
47
Obzor.
Koprirnik, meseca januarja. PođgoriČan. — Marsikdo, ki naših KoČe-varjev ne pozna, vžm da za gotovo meni, Koprivničauje ne znajo slovanski govoriti in naše narečje jim ni na mari ; tudi jaz ne bi bil poprej verjel, da jim je tako dragn slovanščina, vzlasti pa, da jim je slovenščina tako jako ljuba. To sem pač vedel že poprej, predno sera poznal kočevski svet, da nekteri morajo nekoliko znati slovanski, zato ker beretajo po slovanskem svetu, toda zdaj še le vćm, da je vse drugače nego sem sam menil nekdaj. Jaz imam navado, da sem med svetom, če le utegnem, ker kdor hoČe ljudf spoznavati in tudi zarćs spoznati, vsak tak mora med nje zahajati in občevati ž njimi. Iz početka nisem naših KoČevarjev še poznal, kaj in kako, zatorej — kedar sem v mislih kaj takega, česar nisem hotel, da bi vedeli,— vselej sem s svojci le slovenski govoril. Ali nekolikrat stm naletel, kajti začeli so me gledati in prijazno muzati se mi, bodi-si moški ali ženske. Zatorej sem zdaj pa zdaj povprašal, zakaj so muzajo, a kaj menite, kaj mi je ta ali ta odgovoril? ,,0, gospod, dobro znam, o čem ste zdaj govorili.'' A tudi ržs, povprašal sem ga o čem, in do poslednje pičice mi je povedal vse. Pa tudi srbski, češki in poljski znajo govoriti, ker beretajo pa Srbskej, Hrvaškej, ČeŠkej, Poljskcj in s Slovenci na Ogerskej ; nekterim izposojam cel6 slovanske knjige. Ker jim je slovenščina posebno ljuba zaradi mnogotere be-retije, zategadelj pošiljajo svoje otroke na Slovensko v učilnice; ako povprašaš kakega očeta, koliko ima otrok , ali so vsi otroci doma ali ne, ali so v učilnici ali ne, ponosno ti pove, da ima enega ali dva sinka, tudi hčere Časi, v slovenski učilnici itd. — NemŠkutarji, kaj in kako pa vi vpijete, lajato in počenjate!
S orenci, kaj čemof Spisal Dr. J. Vošnjak. — Sloveči rodoljub in sedanji deželni poslanec dr. J. Vošnjak v slov. Bistrici je spisal pod gori naznanjenim naslovom jako potrebno delo, v kterem razlaga v lehkoumevni besedi svojim rojakom želje in zahteve slovenskega naroda ter dokazuje, zakaj da moramo vse to želeti in po kterem poti bi se dalo doseči. Mimo kratkega zgodovinskega vvoda o preteklosti in sedanjosti slovenskega naroda razpada knjiga v tri razdelke; v prvem je govorjenje o naŠih zahtevah in željah, ki se tičejo ravnopravnosti v šolah in uradnijah in samouprave v občini, v deželi in deželni skupini, v drugem o sestavi in delovanji deželnega zbora štajerskega, v tretjem pa nam kaže pot, po kterem utegnemo priti do zaželene ravnopravnosti z drugimi narodi v državi. Ua je ta knjiga v sedanjih dneh po svojem zapopadku vsem Slovencem jako potrebna, tega nam ni treba še posebej dokazovati; živo jo torej priporočamo vsakemu narodnjaku, da jo po svoji moči razširja tudi med prostim narodom, kteremu je sosebno posvečena. Knjiga šteje 75 strani vel. osmerke in velja po bukvarnicah samo 25 nkr.
* V tiskarnici D. Albrechta v Zagrebu so prišle na svitlo zbrane pesme hrvaškega pesnika dra Napoleona Špun-Strižića pod naslovom: ,,Iz mladih liotah." Lično natisnjena knjiga šteje 16 tiskanih pol, cena jej je 80 nkr., Žisti donesek pa ja namenjen „uČiteljskej Zadrugi« v Zagrebu. „Bosiljak" pravi o njej: „Ove pjesme spadaju međju izvrstnije plodove našeg novijeg pjesniČtva; one se odlikuju bujnom fantazijom, liepimi slikami, sretnim izumom, jedrinom mislih, kriepkom znaćajnošću, neokaljenom Čistotom i uglad« ???? jezikom, Gosp, dr, N. Ö. pokazao nara je ovimi pjesmami, da ?? kras«
48
nim pjesničkim darom obdaren , te mislimo , da bi upravo grieŠio rodu i domu svomu, kad dobiveni svoj talent i nadalje gojio i njegovao nebi, i to tim više, što nam se baš na tom polju veoma malo iimnijega naraštaja pojavljuje." Željni   smo zvedeti, ali najdejo te pesmi pot tudi k nam Slovencem!
* Polski roman se obdeluje že veČ let s posebno marljivostjo in z najboljšim vspehom, da slovf dan danes že daleč črez meje slovanskih dežel. Tudi tekoče leto nam obeta obilo lepega pridelka na tem polji literarnem. Znani romanopisec Jan Zacharjasiewicz je dogotovi! dva obširna romana; prvemu je naslov „Marek Ponaj", predmet pa mu je vzet iz zanimljive dobe razdelitve polskega kraljestva, drugi se zove „Serce i wyobrazenie." — Sloveči J. J. Kraszewsky je spisal nov roman „Ongi", ki se natisne, kakor naznanja Včela, v izvrstnem ilustrovanem Tygoduiku, ki ga izdaja L. Jenike v Varšavi; on je izdal tudi zanimiv zgodovinsk spis„Pamietnik anegdoticzny s czasöw Staniszawa Augusta", ki obsega karakteristike slovečih polskih osob knezov Czartoryskih, Tadevža Kosciuska, kneza K. Radziwilla , kn. Vellataja itd. V gori imenovanem ilustrovanem Časniku se natisne tudi T. J. Ježa dvozvezkova povest „Helena" in povest Valerije Morszkowske z imenom „Zycie za žycie". — V literackem „Dzienniku" se tiskajo zanimivi pripovedni obrazi „Pierwsi Galicjanie" od VI. Lozinski-ga; v dodatku pa prinaša prevod krasnega francoskega romana „Paryz w Americe" od E. Laboulaya.
* Prednik „Umelecke Besčde" v Pragi, slavnoznani šolski svetovalec J. Wenzig, obdeluje zdaj, kakor naznanja Včela , sosebno dramatično polje češke literature. Pred kratkim Časom je bil spisal tragedijo v petih djanjih „Koruna", ki se že pripravlja za predstavo v češkem igrališČu, zdaj pa je spet dogotovil dve veseji igri, izmed kterih se je ena „Malir co Pygmalion" o odborovi seji prebrala in se vsem poslušalcem jako prikupila.
* V Pragi je začel dvakrat v mesecu izhajati nov dramatični umetnosti posvečen list z naslovom „Öeskä Thalia", ki bo prinašal nove Češke igre in razne razprave in naznanila, ki se tičejo češkega gledišča. Vrednik mu je J. Mikulaš Boleslavsky, polletna cena   1 gld. 75 kr.
* Jugoslovanska akademija v Zagrebu utegne v kratkem pričeti svojo delavnost, ker je potrjen njen poslovnik in dopolnjeno tudi število. njenih udov. Bog daj, da v resnici postane središče jugoslovenskej vednosti in umetnosti, kar se gotovo v kratkem zgodi, ako se sedanja v mnogih reč6h še vegava hrvaška pisava na podlagi state slovenščine z ozirom na druga jugoslovanska narečja v stanovita pravila dene in se otrebi tistih oblik, ki nimajo korena ne v stari slovenščini, ne v drugih slovanskih narečjih. Pri tej priložnosti moramo vendar javno izreči, da se bo Čudil ves slovanski svet, da še zmeraj ni izbran za uda jugosl. akademije prvak slovanskih jezikoslovcev sloveči Slovenec g. dr. Fr.^ Miklošič na Dunaji.
' I ' ' ' '
Listnica. G. L. G, v. K, Dobro došlo, vprihođnjić; g. J. K. v. L. Kolikor se daje soditi iz poslanih poskušenj, delo se ni popolnoma godno za natis; g. M. P. v. B. Pisava dosti dobra; svetovali Vam bi vendar, da se lotite nam bližih predmetov; g. J, St. v. n. m. Kolikor smo utegnili doslej prebrati, dobro; g. J. V. v. K. Prihodnjič, prosim v kratkem spet kaj; g. lajtn. V. K. Za„Cvetje" je plačano, za „Slov," ne.
Naznanilo. Kdor misli izmed čest. slovenskih pisateljev za „Koledarček družbe sv. Mohor a" še kak krajši izviren spis pripovednega, gospodarskega ali sploh podučnega obsega poslati, naj se zgodf to vsaj do konca t, m. — Spisov za „Cvetnik" prosim   do 10. t. m.
Novim naročnikom moremo še z vsemi letošnjimi listi slov. Glasnika ustreči,
Vredtye in na svitlo daje: Ä. Janeiič, tiska pa J, & Fr.Leon,