90                                              Književna poročila.
Oton Župančič, Ciciban in še kaj. Izdala in založila „Omladina\ V Ljubljani,   1915.   M. 8°.   55 str.   Kart. 1  K 60 v.
Našim malim še roje tajinstvena vprašanja pesnikovih ugank po glavicah, pa je že prinesel rešitev zagonetk okroglo!ični, hudomušni paglavček: Ciciban.
Do najrahlejših fines je razgaljena pred nami otrokova duša. V hipu se cmeri in kuha jezo, a že prva segava in nagajiva beseda mu napne ličeca v vriskajoči smeh. Sredi polja stoji, pa hoče vse izvedeti: Kje je soince, kam gre luna... Ni mu možnj vsega odgovoriti. Soince zaide in nas reši iz zadrege. — Izletal se je. Na očetovih kolenih copra sedaj in razsipno podarja luno in zemljo mami in očki, pa^judijapgaboječa je dušica njegova.
Krasna v besedni i^ri in muziki jezika je pesem Ciciban-Cicifuj. Neumit jo je pobral od doma v goščavo, pa ga grize med potjo vest. Otrokove skrbi, njegove naravne vtise, ki se slikovito odbijajo v mladi duši in nam jo pričarajo z neodoljivo iluzijo resnice, nam je Župančič morda v tej knjižici psihologično podal najčisteje. Ciciban posluša očetovo uro.
„Očka, pa kaj je v tej zlati igrački? Kaj to nabija nalahno ves čas? — Ciciban, veš to so drobni kovački, božji kovački, da kujejo čas." Uničevalen   nagon otroka in zaupljiva lahkovernost sta ga premotila in ves srečen premišlja o božjih kovačkih, pojočih o zlatem času.
Nadvse prisrčen je dialog s čebelo. Junaško izziva sovražnika, ki ga dobrohotno zavrača. Zavest, da ima mamo, ki mu hlače zašije, ga vzame vedno v zaščito, nadalje ponos na očeta, ki mu nabije s »cvetlično bilko zadnjo stran" — to je otrokova čast proti še tako strupenemu protivniku, — Mehka, za dobra semena ugodna duša deteta, gojena v žlahtnih rokah sredi solnca in cvetja, med prepevanjem ptic in šumenjem potokov po pomladnih tratah: to je Ciciban, gledaje za solncem, ki je zašlo ...
V zbirko je sprejeto „in še kaj". Koledniki: veseli, žalostni in častitljivi. Čvrst jezik, poln narodnega duha, veje iz teh verzov. Zdravje in sveža moč se druži z neprisiljeno naivnostjo.
„Zeleni Jurij" ni namenjen deci. Prisrčna beseda je, ki smo jo po dolgem času culi, skrivaj zagnana roža in tih obet o pomladi... Zdravo, bodrilno k upanju:
Konja vzpodbode,  v  daljo  izginja, cvetje,  zelenje  za   njim se razgrinja, da nas Zelenega Jurja spominja .. . Prelistali smo do zadnje strani. Ciciban se je utrudil, nič več ne pripoveduje o krivonosem Turku, sredi poljane ga pokrije veter s cvetjem jablane in ga zaziblje v blažen sen.
Ko gredo ti stihi mimo nas, nam je kot spečemu Cicibanu: Ne skrbimo, ne ugibamo, godi se nam kot brezi tenkolaski, ki jo moči
„tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav."                                    /. P.