Aleš Debeljak
Tihotapci kamnov
Raznašalec časopisov
Zlezel sem skozi lino južne svetlobe, nekateri so jo imeli za mrak, in sel pes do mesta, dobro ga poznam, imel sem težke žepe in naletaval je moker sneg: čakali so me časopisni snopi.
Nujna zadeva: kdor ljubi, tvega mnogo oblik začudenja. Listi selestijo, gorijo naslovnice in popularni komentarji v zgornjem levem kotu. Poročila o prepirih med štirimi zidovi
in stropom mrgolijo, med nebom in prosečimi pogledi. Zlivajo se v reportaže o lakoti in črno kroniko, osmrtnice za tihotapce fantazije in poglavja o govorici sanjskih rož, mogoče
tulipani, sivka najbrž ne. Bos hodim v tuji zimi, nič ne pomaga dobro, bos zlorabljam mnoge bralce in tiskarske skrate, novice nadomeščam s ploščatimi skalami otoka Paga.
Nasvet mlademu pesniku
Preden se pustimo ujeti kot cvileči psi pred barakami, ki so jih zapustili lastniki, glodajoč strah pred neznanimi topovi, podzemni tuneli na svobodno ozemlje.
Preden se pustimo zaničevati kot preroki, sporočila o pravicah živali in rastlin so preslišali in kamne so spregledali, raje so peli ponižne in svareče pridige o sanjačih.
Preden se pustimo osramotiti kot trgovci, odpeljali so dečke in starke iz prodanih hiš, za to ni potrebno dosti, če mene vprašaš, samo pokvarjen značaj in dih bežeče sipe.
Preden se pustimo potopiti kot admirali, izgubili so kompas in družinsko srebrnino, bi rad ti rekel tole: do sredice vseh stvari pride samo tisti, ki ne vlada, ampak služi.
Turška restavracija
Yildiz Han, Karlovska cesta, Ljubljana
Pod dremavim nadstreškom, med ~okatim gradom in prometno cesto sedi to~aj, velik od svetlobe in spodvitih nog, nizko pri tleh z razširjenim naro~jem vabi: k meni, k meni, dovolj je turškega
medu. Pridem in se pomešam med ljudi, vsak izmed njih ima ljubezen, jaz pa vstopil sem brez para. Je torej ~udno, ~e oziram se ~ez ramo? Iz tujega kozarca srkam, pijem pa iz skupne pipe. Najprej
po~asi, nato do dna. Pogovarjal bi se rad, a navada je premo~na: vzamem knjigo v roke in nekaj ~asa berem mrtve ženske, sebi v brado. Rad zadržal bi obup, deluje bolj slabo. Še mo~neje moram pogled
izostriti, da bom znal skomigniti s prijaznimi rameni, ko natakar se obdrsne obme, obrit je gladko in lice si zaslanja, stopil je iz matinejske predstave. Sedeži, temno platno, prosojna duša in nobene ve~je drame.
Včeraj hiša, danes dim
Prule, Ljubljana
Mimo hiše z enim oknom grem, v počasnem ritmu brez sinkop. Grem, grem, zastanem: iz ogromne šipe me pokliče in zadrži, temna pega, široka kot klobuk. V davni poljski zgodbi sem bral o njem. Oklevam,
ližem nohte, gledam in tehtam možnosti: dobra tarča, če ne za kamen, ki ga zabrišem, pa za moj pristanek. Zasilen bo, že vidim, s tem se rad sprijaznim. Važno, da pridem noter in zložim padalo, drobtine odpihnem
in zakurim ogenj s svojimi lasmi. Osebna žrtev in skupna varnost. Res peče, a nisem proti, me prav nič ne moti. Peklo je takrat v sobi, skoraj že salonu, gospa v srednjih letih, ki je v Londonu študirala
klavirsko igro, nam je delila angleške melodije, nepravilne glagole in klofute so zvonile dolgo, še zvonijo v glavi, odmevajo in se kot dim zgubijo, ko mimo hiše grem, v počasnem ritmu brez sinkop.
Pod kostanji
Sotočje Gradaščice in Ljubljanice za Davida Albaharija
Pridi z mano ven, pod kostanje, ki se spet osipajo, prijatelj iz mladosti, kaj prijatelj, pesniski heroj, ki me z molkom je učil, kako primerno govoriti, od mize vstane, droban in suh kot hrt, in mi sledi,
prvič ni nasprotno, brez vidnega napora in natančno, preprosto in jasno, kot proza, ki jo piše. Tu je ustje, takoj za prvim vogalom, tu glavna reka krotko pije iz pritoka in le občasno širi strugo, ujeto med solato,
bare za zgodnjo kavo, golobe in nostalgijo po daljni Donavi. In ni trdnjave niti parka, ki varuje mejo v bivšem mestu, včeraj, predvčerajšnjim, neizprosno tu, a že skoraj izginula, kot modrikasti stebriček
nad pogorišči iz dežele, ki se dviga iz skupne cigarete. Podajava si jo v krogu, če je to krog, polarni metež nove domovine, skalne gore in sive kasarne, šumeče listje in prisilno zbujanje: ni me, nikoli me ni bilo.
Elegantni lok
Trnovo, Ljubljana
Novi most je tak kot novi gospodarji: prostor pomeni jim vse, ~as pol toliko, mogo~e ob drugi priložnosti. Ni~ ne re~em, most ima veli~asten trebuh in boke, široke, da bi med njimi igrali nogomet, no~no sre~anje ekip
pod žarometi, ~eprav dvomim, da kdaj so videli, kar vidim jaz. Ne izvrstna preigravanja v konici, ne bravure golmanov in pobiralce zablodelih žog, ampak mlinarja, ki nad kolesom iz lesa razkora~eno stoji, zavihanih hla~nic
in stisnjenih ust, posnema bližnjico med strmimi bregovi, treba je rumeni curek naravnati in dati nov pospešek sili, izboljšati rekord v soseski in biti arhitekt za~asne zmage, treba je iskreno ljubiti: težka naloga, mogo~e lepa oblika.
Škoda za svetlobo, ki redko, vse preredko, se pojavi skoz meglico nad gladino, ~asa je malo, prostora ne dam, nujno potrebujem elegantni lok. Bil sem tam: ~e ho~eš, temu reci kraj privatnega spomina, ~e ho~eš, konec poti.
Živi in mrtvi
Pokopališče Ljubljana Žale, novi del.
za Boštjana Seliškarja (1962-1983)
Prišel sem že nekajkrat letos, če romanje odmislim z obvezno svečo za vse svete, jasno. Prišel sem, da trave pogladim, ki štrlijo v vse smeri, kot da niso tvoje, kot da s tabo si delijo le nagrobnikovo težo.
Trmoglave so in ostre, kot ti nikoli nisi bil. Niti takrat, ko imel si prav. Davke si pobiral, namesto drugih si nosil pošto in se naučil mraka v omari. Enkrat si se le uprl, iz ust si hotel zmečkani robec
potegniti in se osvoboditi. Trave rinejo navzgor, ven in stran od jarma iz granita. Kam? Kamor koli, samo da ne ostanemo doma, pod pokrovom mesta, kjer so predniki trosili šibko seme. Možno, da nič
ni strašno. Pomembno je, da želja traja in traja trmoglavo. Ni treba, da resnica te skrbi, a pokleknil sem vseeno, potem pa sem se vrnil pod obzorje iz anten in zmede: pokleknil sem in trave gladil nežno, skoraj do krvi.
Once Upon a Time in America
Kino Komuna, Cankarjeva ulica, Ljubljana
Isti drget na obeh straneh kože, isto rahlo razodetje: nikjer toliko zvezd kot v razbitem oknu domače hiše, nikjer toliko načinov, da človek zlahka odloži rimo v planetu teme in pepelniku, nikjer toliko prijateljev,
molčečih po potrebi, zvestih kot sidro na začasnem delu v globini. Rad se tu oglasim, primerno napovedan, čeprav žalobno kratko, premalo za pravi bluz, posedim pa rad. Rad ležim, če sem natančen, gledam stebla senc
na zidu, koledar mi je v napoto, ampak se ne pritožujem, po zmernih obrokih lenarim, gledam iz prepričanja, kako nihajo in valovijo, svetlobni vrtinci, iskre in boleča ledja, sili me ne nihče, sam od sebe se odrečem pravici do besede,
in hvaležno srebam slike, še dobro, da ležim in od daleč, od blizu redko spremljam, kako nekdo drug razdaja to, kar meni manjka, preprosti čudež brez oblike in užitek, ki ni dosti manjši, ker se pretakam v ohlajene sklede.
Tihotapci kamnov
Otroci nemi zidajo mesta brez oken in vrat, zgodaj zjutraj, preden je petelin prvič zapel. Kdor ima očala, si jih brise, kdor si mane začudene oči, je plen nespečnosti. Ko gorijo
le se sveče, je čas za dolge tihotapske poti, selitev na drugo stran zrcala in mehke, tople zaupnosti. Nežna roka na trebuhu ne miruje, že mogoče, da prepovedan sad najhitreje
zgnije, ampak nekaj komaj znosnega živi v načinu, kako mestne ulice vseeno dihajo, čeprav hise spreminjajo svojo razvrstitev vsako noč: opeke se premikajo v spominu.
Zgodaj zjutraj, preden je iz igre izpadel zadnji bodoči pravnik, smo ostali z eno nogo v preteklosti: molčeči prenasalci kamnov zidamo palače tam, kjer je bil včasih travnik.
Balinišče
Gruberjev kanal, Ljubljana
Evo mene, na terenu starem, spet za roko te držim, po stopnicah hodiva, dolgih kot poletje, ki je bledo od številnih parov in družin na topli strani klasja. Še vedno greva, čeprav zdaj sam stojim, točno tu,
kjer dala si mi dobro lekcijo strasti in kepo raztopila na dnu želodca, točno tu, kjer so slavili športne mišice in klubske barve. Evo mene spet ob vodi, na stopnicah, mladost v zašitem žepu časa in mleko,
razlito v televizijski reklami, sočne prsi Marjete Gregorač, dekle iz revne soseske, talent za dolge vzdihe in kratko kariero, evo mene na terenu starem: sem, kar sem hotel biti, ne več pešec, ne še klop,
med slikami iz srečnega otroštva in semeni prvega spoznanja, ne oziraj se, sine, glej strogo in naprej, kot gledajo pritlikave trave in začudeni balinarji, bela kepa se v drugo smer vali: kam gre, povej!
Speedway dirkališče
Stadion Ilirija, Ljubljana
Ni ga, ki je ve~ji od lete~ega Kranjca, ni ga carja, ~e ti re~em, stari moj! Tam doli, poglej natan~no, v prahu rde~kasto lebdi, drsa s coklo skozi ovinke, nad motor je nizko nagnjen in ~elne žile drgetajo,
štiri kroge, suha usta in mokri dresi, poglej natan~no, kako sem ves sebe in najbolj svoj, kako ni v~eraj, ampak zdaj, za roko se držim o~eta in poslušam v sladkem transu, motorje in hrumenje v boksih,
hrabrost, radost in brzino, pozabljam sezname vseh nagrad, rezultate ~eške lige in debeluške med odmori, niham kot leska v blagem vetru, naprej, sladki trans v množici, gosti kot slina,
tam doli, nazaj poglej, natan~no med ljudi, mnogi se tam gnetemo s poželenjem po prihodnosti, zlati de~ki in grajski biki z atletskim znanjem in živo silo, ki izginja in hlapi kot vonj bencina.
S pesnikom
Klop, skoraj spomenik Edvardu Kocbeku Park Tivoli
Spet sem tu, spet napol doma. Pred kosilom k tebi vodim turiste iz dragih hotelov, študente in druge, govorim vzneseno o starodavnih soncih, Altamiri in Palomarju, mnogo zares, nemalo prazne slame.
Popoldne se oglasim z družino na sprehodu, rolerji, skeleča kolena, zvečer, še raje ponoči, temno modro, se pripeljem na biciklu in brez prtljage, mladenič starih časov, ki dogovore spoštuje. Zvonca nimam
in ne potrebujem, imam nujno opremo: lastovice na prtljažniku in ruševine v glavi. Zibelka in grob, kje je tu razlika? Tvoje pesmi proti mestu šepetam, ki se mi orjaško zdi, včasih drobno kot grafitna pika.
Motnje na zvezi, polomljen teleskop, omamni vonj akacije. Jutri bomo neobzirni vsi, čeprav v majhnih dozah. Raje odpeljem, vrtim pedala, vneto diham, vabeča svetloba, vozim v tvoj dnevnik iz Dalmacije.