328 Obrtnija Tuji kapital, Mnogokrat se čuje pri nas govoriti o »tujem kapitalu". Čemu? Pravi se: „To je naša nesreča. Le ne tujega kapitala v deželo! Pomagali si bomo že sami brez njega. Čemu naj bi tujci imeli od nas korist, čemu naj bi tujci bogateli ob naših zakladih in ob delu naših rok, ko bi lahko vse to sami delali, kar delajo oni s tolikim dobičkom. Silne svote izsesavajo tujci iz naše dežele, a mi in z nami cela dežela nima od tega nikakega dobička. Mi tujcev in tujega kapitala prav nič ne potrebujemo. Torej ven s tujcem in ven s tujim kapitalom.14 Te besede smo v raznih varijantah že neštevil nokrat slišali, in tudi citati jih je lahko vsak teden in to v najrazličnejših slovenskih listih in tako je to mnenje postalo malone splošno ter je prešlo mej tiste nazore, katera so nekako nedotakljiva. Mi smo o tej zadevi mnogo premišljevali in študirali razmere, a naposled smo zadobili prepričanje da tuji kapital vender ni tista strašna nesreča za našo domovino, kakor se navadno trdi. Postavili smo si torej vprašanje: Je-li za nas koristno, če se tuji kapital zanima za industrijo, za zemeljske zaklade, za prometna sredstva itd., ali nam je to na škodo? Na to vprašanje hočemo na kratko odgovoriti. Nihče ne bo tajil, da je naša dežela siromašna in da je prebivalstvo v obče jako revno. To je dejstvo, glede katerega smo — žalibože — menda vsi na čistem. Takisto ve vsak človek, da je za ustanovitev industrijalnih naprav, za otvoritev rudokopov in njih izkoriščanje ter za napravo prometnih sredstev potreba kapitala in to prav znatnega kapitala in da se brez kapitala absolutno ničesar ne da napraviti. Ako pa je resnica, da se brez kapitala ne da vstva-riti nikaka industrija, in ako je nadalje resnica, da sami nimamo potrebnega kapitala, še toliko ne, da bi napravili malo tovarno za vžigalice, za cikorijo ali za milo — kaj sledi iz tega? Konsekvenca tega je, da mora ostati vse kakor je sedaj, da se ne smejo napravljati industrijalna podjetja, ki bi dajala prebivalstvu obilo zaslužka in povzdignila vrednost zemljišč, pridelkov in poslopij, da moramo ostati berači, kakor smo zdaj. V sedanjih razmerah in ako perhoresciramo tuji kapital, nimamo prav nikakega upanja, da kdaj toliko obogatimo, da bi iz svojih moči vstvarili industrijo, ker bogastvo izvira iz industrije, a brez kapitala, se tak vir sploh ne da vstvariti. To vidimo povsod na svetu. Isto tako pa vidimo, da je v raznih deželah kapitala v izobilju tako, da ga srečni njegovi posestniki doma že več ne morejo plodonosno naložiti in so vsled tega prisiljeni, investirati svoj kapital v inozemstvu, ako si hočejo zagotoviti oziroma ohraniti primerno rento. Ta tuji, doma nepotrebni kapital bi torej Jahko pri nas interveniral. Z njegovo pomočjo se dajo odstraniti posledice zgoraj navedenih dveh dejstev, da nimamo kapitala, in da je za vstvarjenje vira vsega bogastva, industrije, kapital neobhodno potreben. Tuji kapital, bi mogel pri nas vstvarjati tovarne, rudokope, železnice — in faktično je tudi vse, kar imamo, vstvaril tuji kapital — in ne bilo'bi mu treba hoditi v prekomorske, največkrat nekultivirane dežele, na katere je sedaj navezan in kjer so zanj tla jako ne-sigurna. Nepobitna resnica je torej, da si ne moremo drugače pomagati do industrije, ki je blagoslov za vsako deželo, kakor če privabimo v naše kraje tuji kapital. V tem oziru je izključen vsak ugovor. Toda ugovarja se proti privabljenju tujega kapitala v naše kraje nekaj druzega. Ugovarja se proti temu z narodnostnega stališča. Nihče ne taji, da tuji kapitalist, ki svoj denar pri nas investira, ne stori tega iz ljubezni do naše dežele, nego zgolj in jedino iz želje za dobičkom. To je pač po vsem naravna stvar, toliko bolj, ker se vsakovrstna industrijalna podjetja ustvarjajo povsod le v namen, da bi nesla dobiček, naj bo zdaj lastnik domačin ali tujec. Reklo se bo, da je razloček in sicer v tem, da domačinov dobiček ostaja v deželi, tujcev pa gre v druge kraje. Navadno je pa — to uči izkušnja, — da se tujec preseli tja, kjer se nahaja njegovo podjetje, in da se tam naturalizira. Sicer pa je to postranska stvar. Dobiček, ki gre na pr. v žep delničarjev ni jedini dobiček, ki ga daje dotično podjetje. Ako bi bilo tako, da bi ves dobiček šel v posestnikov žep, potem bi bila nečuvena krivica, da država podpira industrijo, kajti država nikakor nima naloge, podpirati posamezne bogataše. Kdor pogleda malo po svetu, vidi hitro, da se vse države trudijo podpirati razvoj industrije, seveda le moderne države, ker vedo, da donaša industrija splošen dobiček. Kakor se trudi Madjarska, Rusija, Bolgarska, da privabi kaj tujega kapitala v svoje kraje, dasi ve, da delni- 329 Carji dotičnih podjetij niti v sanjah ne mislijo na to, da bi se sami tja preselili. Uzrok temu je spoznanje, da dobe v industri-jalnih podjetij največ domačini zaslužka in da ima domače prebivalstvo največji dobiček. Ako v nekaterih tovarnah na Kranjskem, kakor na pr. na Jesenicah imajo najboljše službe ptujci, je tega kriva v prvi vrsti neizšolanost domačih delavcev. Ti migljaji utemeljujejo in opravičujejo naše mnenje, da ropotanje proti tujemu kapitalu nima pravega smisla; če bomo zavedni in odločni nam nekaj tujih kapitalistov tudi v narodnostnem oziru ne bo na škodo, ljudstvo pa bo od industrije imelo samo dobička. F. Ž.