VERTEC.
Uredil in založil učitelj na c. kr. vadnici t Ljubljani.
Wiòi
Peti tečaj, 1875.
V Ljubljani.	-f
Tiskala Ktein in Kovač (Egrova tiskarn
JLJbJL£bOi
Pesni.
Stran
Povračilo . f....... • • 1
Ptica in deček {........17
Opomin . . ^.........33
Napréj — nazaj . ^.......39
Slovenskemu jeziku . ........49
Veseli majnik..........69
Pomladanjsko jutro na vodi . . . . 74 Jagodov cvét in solnčni žarki .... 85
Sirota.............101
V „Skalicah" j.........106
Preč., prevz. g. g. Dr. Iv. Zl. Pogačarju, novemu knezoškofu ljubljanskemu . . 117
Pri Bogu...........130
Svoboda .-...........133
Gügalica............143.
Mati.............149
Jesenska pesen -jI-........157
Neobičajen red ........165
Šolska pesen..........169
Mačka in sinica.........172
Pridni otrok..........181
Slepec ............192
Cerkvica na gori . . .......193
Povesti, pripovedke, prilike in basni.
Stari grad...........2
Bodi čeden in reden.......10
Dva malopridneža.......11
S čim si je Tomek glavo ubijal ...	12
Prepelica in nje prepeličice.....13
Izmérnost, zlata vredna krepost . . .	13
Kudeča kapica . »j.............17
Hvaležni sin..........20
Jakčeva kučma.........22
Kako je Libercün dervàril.....24
Nenavadna pravda........25
Strijc Zidanek .........33
Poboljšam zapravljivec.....37
Pustnik (sušeč) in kos.......38
Pripovedka o Moseji.......40
Pavliha in voznik........40
Goska in konj (basen).......44
Lev in levica (basen).......44
Palček . . ............50
Aagel.............55
Najlepši venec..........57
Medved in lisica (basen).....-58
Eózka.............69
Sirota.............72
~/-)lc<
Stran
Mreža in kožuh.....v ... 73
Konjski tat...........74
Kovač skopuh..........75
Zbrana gomäzen (basen)......82
V vseh bedah upaj na Boga .... 86
Sila kola lomi..........90
Kozje oko...........92
Pravi prijatelj ..........102
Zlata ruda . ..........104
Povračilo...........105
Pastirja in veverica . .......105
Zadovoljnost..........105
Zlato jabolko..........107
Cigani............118
Gosenično gnezdo........128
Velikodušnost .J^,........129
Materin glas..........133
Drago kamenje.........138
Cvetica med ternjem.......142
Jezus in Nemec ...."..,.. 144
Maček in koder (basen)......144
Tatvina pride na dan.......149
Otrok za otroka.........153
Mertvaška srajčica........156
Priporočilo...........157
Koliko listov ima kako drevo .... 158
Samoslépnik..........159
Vile......,.......165
Mlaka in potok.........167
Papež Pij IX..........169
Strahovi............170
Bog je pravičen.........171
Sv. Peter in tesarji........172
Jelčica ............181
Ogenj.............187
Na sv. večer..........189
Zakaj Boga ne vidimo.......192
Zemljepisni, zgodovinski in drugi poučni sestavki.
Začetek ruskega grada (mesta) Preje-
* slavlja............14
Morska ladija..........26
Avstrijsko-ogersko cesarstvo.....41
Maščevanje ruske knéginje Olge . . 43, 63
Kerst ruske knéginje Olge.....81
Starost in smert ruske knéginje Olge . 114 Sv. Višarje na Koroškem ...... 97
Dovtipni odgovori........112
Škof Slomšek, prijatelj otrokom . . .113
Stran
Toplota, solnce in štiri letni časi . . . 126
O starodavnih zdravnikih ......145
Vaje v spisovanji listov......147
Na planinah..........159
Otrokom, ki v šolo hodijo.....162
Kako se je deržati v šoli .....163
Kakšni bodite otroci doma.....172
Boj na Lipovem.......'. . 173
Princ Evgen..........174
Ivan Kristijan Andersen......175
Pokopališče...........176
Voda.............178
Pametnice........., . 68
Jutrovski izreki.........193
Prirodopisno-natoroznansko polje.
Podnebje ...........15
Kamčatski pes.........28
Tulenj ali morski pes.......45
Séverski jelen........ . 65
Kanja.............83
Kava.............99
Bober pripoveduje prigodbe svojega
življenja...........130
Grom, blisek in strela.......139
Štorklja............145
Bernardinski pes........ . 177
Krokodil............194
Gledališke igre za mladino.
Star vojäk in njegova rejénka 59, 76, 94, 108
Zabavne in kratkočasne stvari.
Kako uganeš števila, katera si kedó
misli...........27, 164
Otročje igre.........80, 93
Čudna beseda . . .'.......180
Drobtine 15, 31, 47, 67, 84, 99, 131, 147,
163, 179
Kratkočasnice 16, 31, 47, 67, 99, 131, 148,
164, 179, 196
Uganke . . 16, 32, 48, 68, 100, 148, 164
Eačunske naloge.....68, ICO, 180
Naloga sè številkami.......164
Zabavna naloga.........180
Kebusi............116
Obrazci za risanje 16, 32, 48, 68 (v prilogi), 100, 132, 148, 180
Slovstvene novice.
Podoba Marije; mična povest za našo
mladino...........ICO
BeTšljan (3. zvezek)........100
Gledališke igre za slovensko mladino . 132
Stran
Djetinji vertič, zabavne pripovjesti djeci 132
Tjelovježba v pučkoj školi.....132
Mali prirodopis s podobami za narodne ali ljudske šole........148
Muzikalne priloge.
Napevi k sledečim pesnim: 1. Ločitev, vglasbil Avg. Leban; 2. Na goro, vglasbil Avg. Leban; 3. Pastirska pesen', vglasbil Avg. Leban; 4. Jutro na vodi, vglasbil Josip Ljud. Weiss; 5. Veselimajnik, vglasbil Jos. Ljud. Weiss;
6.	V „Skalicah," vglasbil Jos. Ljud. Weiss;
7.	Sirota, vglasbil Jos. Ljud. Weiss.
Spomeniki umerlim.
Dr. E. H. Costa.........31
»
Podobe.
Otroci na pokopališči.......4
Dva malopridneža........U
Eudeča kapica..........19
Morska Indija..........26
Kamčatski pes..........28
Nagrobni spomenik........31
Naprej — nazaj.........£9
Tulenj ali morski pes.......45
Angeli nesó otroka........55
Séverski jelen ........65, 66
Pomladanjsko jutro na vodi.....74
Zbrana gomazen.........82
Kànja . ............83
Tujec in otroka.........87
Sv. Višarje na Koroškem......97
Deklice lové rake.........106
Škof Slomšek..........113
Cigan ukrade kozó........120
Cigani v šatorih.........123
Pastir od strele zadet.......139
Gügalica............143
Štorklja............145
Tat..............153
Otroci nesó grozd........157
Planinski prebivalec v Tirolah .... 160
Papež Pij IX...........169
Boj na Lipovem.........173
Pokopališče...........176
Bernardinski pes.........177
Ogenj.................187
Slepec.............192
Krokodil............194
Obrazci za risanje 16, 32, 48, 68 (slikana priloga), 100, 132, 148 Rebus.............116
Štev. I.	Y Ljubljani 1. januarja 1875.	Leto V.
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništvu v
spi-talskih ulicah hž. It
273 v Ljubljani. ( Lai-bacs.)
Izhaja
1. dné v mesecu in stoji za vse leto po poŠti 2 gl. 60 kr., za pol
Igl-
kr. Brez p otite :

ledéno säpo sever iène
Oterplost dòli na ravan, Premerle göre, prej zelène, Pod snegom svet je zakopan.
Nebo se vam je odpiralo
In sijal rajski zor v obraz, Ko prečarobno lesketalo Drevó božično je na vàs.
A dete vendar, dete krasno Po njem hodilo je sedàj, Ostaveljši domovje jasno Za zemeljski pretemni kraj.
To dete božje vi molite,
Njegov pogled je ves krotak, Iz njega roke darovite
Poklòn je prinesèn vam drag.
In obernilo se je v hósto,
Ki v težkem zimskem spanji spi, Kder pod snežno odéjo gosto Le jelovina še bedi.
Ljubezen za ljubezen dajte, Sercé naj bode vam oltar, Hvaležni nänje pokladäjte Za povračilo svoj mu dar!
Lepó je smrécije zelèno
Z dievés temnécih bralo tam, Z nebròjem lučic razsvetljéno ' Prineslo jr gorko sobo vam.
Ta dar ob vsacem novem létu Naj se stotérno pomnoži, . Da v rajskem vam njegovem cvetu • Stotérni plod se zarodi.
Luji&a Pesjukova.
Stari grad.
(Po „Smilji" poslovenil Ivan Tomšič.)
Blizu starega gradu Eosmora v Irskej zemlji je stala pred mnogimi leti lesena kočica, v katerej je živela uboga vdova, iméje četvero otrok. Taskerbna in delavna žena je bila znana po vsej okolici za najboljšo predico.
Delala je mnogo nad svoje telesne moči. Zato je tako izbolela, da je bila prisiljena kolóvrat ostaviti ngjstarejšej hčeri Marfjci, ki je bila naveršila baš dvanajst let.
Necega večera, ko je Marijca sedela pri materinej postelji in préla, ter so manjši otroci večerjali, izpregovori bolna mati :
„Bog vas blagoslövi, ubogi otročiči!"
Marijca takój ustavi kolóvrat, mislèc, da mati spi in da govori v sanjah. A tako nij bilo. Mati je dalje govorila: •
„Ne ustavljaj, draga Marijca, kolóvrata zaradi mene; spati uže ne morem, a bojim se za tvoje zdravje, kér se z delom tako mučiš. Ako še ti izboliš, kaj potem z drobnimi otročiči!"
„Ne skerbi zä-me, dobra mati, zdrava sem in čversta."
„Dà, dà, tudi jaz sem bila nekedaj zdrava in čversta, ljuba Marijca!"
„A ti nam zopet ozdraviš, draga mati; samo počakaj, da bodo lepši dnevi, ter zdravje se ti zopet verne."
„Bilo bi nespametno, nàdejati se zdravja, preljubo moje dete; a terdno upam na Boga, da vam po mojej smerti pošlje prijatelje in dobrotnike. Tudi me tolaži misel, da ne more nihče tožiti nä-me, ubogo vdovo. Živela sem v siromaštvu a bila vendar zmirom poštena. Tebe, draga Marijca, odgojila sem, kakor sem najbolje znala; ti si zatorej moja dobra hčerka in upam, da bodeš tudi dobra mati sirotnemu bratcu in sestricama. Ali ne, da mi to obécas (obljubiš), draga Marijca?
Manjši otročiči, ki so baš odvečerjali, žlice polože na mizo ter se približajo k postelji, da bi slišali, kaj govori preljuba mati.
„Stopite bliže k meni!" reče mati slabim glasom, prime otročičke za roke, poljubi vsacega posebej in izpregovori: „preljubi otroci! ne jokajte preveč po meni; božja volja je tako, da vas je treba ostaviti. Ljubite se mej soboj, kakor sem vas jaz ljubila, in slušajte sestro Marijco, katera bode odslej vaša mati. In ti moje serce, Ivanko! nemoj zabiti naukov, ki sem ti je dajala; vse bode na tvojo srečo. Jaz vas oblagoslàvljam, ljubi otročiči, ter upam, da ne bodete na sramoto materi, katera vas je priserčno ljubila. Pojdite zdaj spat, ljubčki moji! Lehko noč! Bog naj vas hräni!"
Marijca odvede otroke v stransko sobo. Videla je, kako .je mati zelò slaba ter da bi jej kvarilo, ako bi dalje govorila ; a vendar nij znala, v kakej smertnej opasnosti je uže preljuba mati.
Od tega trenotja bolnica uže nij razumno govorila. Vse, kar koli je rekla, bilo je zméteno. Samo toliko se je dalo vedeti, da je spómnela tudi o nekih dolžičkih, a Marijci je še posebno naročala, naj poplača, kar je dolžna učiteljici, kaj i' drugače ne bi mogla mirno umreti, ako jej ne obšča, da bode vse poplačano. Če poprosi, da bi jej poslali po duhovnika. Duhovni gospod, ki je uže poprej bolnico pripravil na večnost, pride takój sè sveto popotnico in
skóraj potem umrè uboga vdova, ostžLveljši četvero otrok, bridko jokajočih okolo mertvaškega odra.
Dvema najmlajšima otročičema, Marjetici in An i čiri, bilo je baš po šest in po sedem let, ko jima je mati umerla. Ivanko je bil devet let, uže velik in krepäk deček ter priréden k vsacemu delu. Mogel je raznašati ógljije, pri-deržati konja in tudi s poročili tekati k ljudem. Dobival je od tega po deset krajcarjev, časi je zaslužil tudi po goldinarji na dan.' Bilo je upanja, da si bode Ivanko sam kruh služil.
Ko je mati umerla, tolažil je Ivanko sestro Marijco, nagovarjàje, naj se vendar malo okrepi, ker on bode od dne do dne po več služil ter da nikoli ne pozabi zadnjih besed, katere je mati govorila na smerti, blagoslavljäje svoje otroke. Tudi je obetal, da bode vedno skerbel za sestrici Marjetico in Aničko, ki sti bili še drobni deklici ter nijsti mogli nič zaslužiti, a vendar sti si prizadevali, delati bratu in sestri veselje.
Marijca razumevši velik nälog, jame delati po noči in po dnevi. v Najprej poplača dolgove, o katerih je mati govorila in katerim je novce bila uže pripravila. A gorje! ko vse to poplača, ne ostane jej najemščina od hiže, v katerej so stanovali, ni svojej učiteljici se ne more razdolžiti.
Marijca je mislila, da gospodar ne bode takój za najemščino térjal; a prevarila se je! Gospod Harvey, gospodar lesene koče, živel je v Angličanih, a vse posle mu je opravljal oskerbnik Hopkins, človek zelò surovega in neusmiljenega serca.
Za osem dnij po materinej smerti ta grozovitnež hlapca pošlje k sirotam, povedat, ako ne plačajo najemščine, da se jim je takój jutri kam drugam preseliti, ker ima uže druzega človeka, prosečega stanovanja v lesenej koči. Tudi je Marijca še premlada, reče hlapec, da bi mogla sama stanovati v hiži; bolje stori, ako poprosi sosedov, da bi milostno vsak po jedno sestro vzel k sebi.
Hlapec napósled še reče, da si je oskerbnikovo nemilost nakopala s tem, ker nij'hotela dati Hopkinsovej hčeri koze, katere je želela. Res Marijca nij hotela Hopkinsovej gospodični dati koze, a zato ne, ker je imela samo to jedino molzno žival, a nje pokojna mati nij mogla piti druzega, nego li kozje mleko.
Druzega dne Marijca oskerbniku Hopkinsu prinese najemščino, prosèc, naj jo še letos ohrani v hiži, ker tako naglo se nema kam déti z otročiči. Hopkins jej prošnjo odreče. To je bilo v 25. dan listopada, a v 29. dan pride uže nov gostäö v hižo. Tako so imele uboge sirote samo štiri dni, iskati si novega stanovanja.
Marijca nikakor nij mogla prositi sosedov, naj vzenió. njo, sestri in brata pod streho, ker sosedje so bili sami tudi siromašni. A premišljala je,, ali bi se ne dalo stanovati v starej razvalini grada Rosmora, kjer se je ona često igrala sè sestricama, dokler je še mati živela.
Kuhinja in dve sobi so bile v tej razvalini še dobre. Marijca odide k oskerbuiku Hopkinsu ter ga poprosi, naj bi jej dovolil, v razvalini starega gradu nastaniti se z bratom in sestricama. Hopkins na to pristane, a samo na ta uvèt, da mu poprej pošteje 12 goldinarjev najemščine.
Četvero sirot se je nastanilo v razvalini starega graaü Rosmora. Odnesli so tja dve postelji, dve klopi, mizo, stol in star postavec (kosten), v
1*
katerem je bilo shranjeno <5no malo obleke, kar so je še imeli. Dobri sosedje jim pomagajo odnesti veliko skrinjo, v katerej je bilo dvesto meric žita, ter jim dadé še nekoliko koruna in čgljija v kurjavo. Tako so bili otroci na terdnem za zimo. Vsacemu so se smilile uboge sirote zaradi pokojne matere, katero so povsod znali za dobro, pobožno in pošteno ženo.
„Pomagati nam je, kolikor uterpimo, ubogim sirotam, ki so poštene in pridne," reče nekdo izmej sosedov. Tako so mislili tudi vsi drugi ter jim pomogli, da so si stanovanje v razvalini dobro priredili, kolikor se je ddlo. Jeden izmej sosedov jim sè slàmo pokrije streho nad sobo, v katerej so spavali, drugi jim vzame kravo, naj se bode pasla z njegovo živino, a da ostane polovica mleka njemu. Vsi rekč, da se hoté oglasiti, kedar jim nestane potrebnega živeža, ter da so vedno pripravni, postreči jim, kedar bi je pritisnila huda sila.
Ko Marijca oskerbniku Hopkinsu plača najemščino od razvaline starega gradu, ne ostane jej nič. A hotela se je ipak razdolžiti svojej učiteljici, zato jej ponudi kozo namesto novcev. A plemenita žena koze nij hotela vzeti, rekši, da rajša počaka,	.-L	" car^ev Qa,iaui a
služil po 40 kraj- ^^^^^^^^x/E^ifrFa^u;,, kani papirnat venec narediti na grob pokojne matere. — Marjetica in AniČka izrežeti lep venec, in ko je bil gotov, odnesò ga vsi štirje na grob ljube matere, dva meseca poprej zakopane.
Prišedši do groba pokleknejo moleč za dušo predobre matere, katero so tako naglo izgubili. V tem prideti dve gospodični na pokopališče ; takój pri vhodu obstaneti, gleddje, kako krasno solnčni žarki od cerkvenega okna od-sévajo po grobéh na pokopališči. Ne postojiti dolgo, kar jima na ušesa zazveni :
„Oh mati, draga mati! ali te uže nikedar ne bodemo videli?"
Mlađi gospodični se ozreti, a nikogar ne viditi; zdaj gresti okolo cerkve. Tu uzreti Marijco, klečččo poleg krizà, na kateri Ivanko in sestrici obešajo venec pisanega papirja. Ko gospodični bliže stopiti, prestanó otroci od dela. Samo Marijca se ne gane ; nikogar nij zapazila, tako je bila v molitev zatopljena.
Dragutinka in Grozdäna — tako je bilo ime gospodičnama — nijsti hoteli motiti ubogih otrok ; vernili sti se, a prišedši do perve hiže vprašati, kedó so ubogi otročiči, ki molijo na pokopališči.
Sreča ji nanese baš k učiteljici, ki je zelò ljubila te sirote. Takòj pové, kedó in kaj so, ter posebno dostavlja, kako pridna je Marijca, ki sirotkam na-domestuje mater. Pripoveduje tudi, kako se je bilo ubogim otrokom iz prejšnjega stanovanja preseliti v razvalino starega gradu ter kako jej je Marijca kozo ponujala v plačilo za nauk o šivanji, katerega se je od nje učila, dokler je še mati živela.
Te besede prijazne učiteljice so gospodični tako genile, da jej obečati, takój jutri iti k ubogim otrokom v razvaline starega gradu ter premisliti, kako bi se jim pomoglo.
Gospodični sti jutrodan res prišli k ubogim otrokom. Stopivši v sobo se nijsti mogli načuditi rédu in snažnosti. Ivanka nij bilo doma; pomagal je sosedu na polji ; Marjetica in Anička sti prebirali divje ovočje (sadje), nabrano v gozdu ter je v prodäjo pripravljali, a Marijca je préla.
Gospodična Dragutinka pové Marijci, da je mnogo lepega čula o njej, ter da bi jej rada pomogla o nje uboštvu; zato naj pové, česa zdaj najbolj potrebuje.
„Predivo sem uže izpréla, trebalo bi mi zdaj druzega, da bi mogla še presti," odgovori Marijca.
„Pošljem vam prediva," Grozdana reče k temu.
Dragutinka kupi ovočja od Marjetice in Aničke ter jima dà novcev, naj si kupiti pamuka (pavolje), ker je Marijca dej àia, kako silno jima ga je treba, da bi ji mogla učiti plesti.
Predivo, ki ga je poslala gospodična Grozdana, bilo je Marijci na veliko korist, ker drugače bi ne bila mogla bratu in sestricama narediti potrebne zimske obleke.
V učilnici se je bila Marijca navadila verlo dobro šivati, vésti in plesti. Dragutinka jej pošlje različnega šivanja, da bi s tem zaslužila nekoliko več nego li samo s prejo.
Kedar je Marijca utegnila, učila je sestri Marjetico in Aničko čitati in pisati. A Ivanko si poišče učitelja o računstvu, katerega je sam plačeval z dnevnim prislužkom.
Necega dne Ivanko mnogoverstne lesene sveče stori od tresàfe, ki so pomočene v salo jako lepo gorele. Ta svečava je otrokom bila na veliko korist, posebno v dolzih zimskih večerih.
Nekedaj z večera, ko je Ivanko baš lesene sveče žgal, pride v hižo sluga, katerega je gospodična Dragutinka poslala k Marijci po nečem opravku. Ta se začudi ne malo, vidèé poprej še neznano svečavo; a še bolj se začudi, ko mu Ivanko pripoveduje, da ima do po metru dolgih sveč, katere po vso uro goré. Ivanko slugi obeća, rad mu pokazati, kako se lesene sveče delajo, ako mu je drago.
To je zelò veselilo Antona — tako je bilo ime slugi — in rad je ostajal pri Ivanku, kedar je zdeloval svečavo, a tudi on je vselej poklical Ivanka, kedar je bilo njegovemu gospodarju treba kacega delavca.
Tako so te štiri sirote živele tri leta. Gospodična Dragutinka in Groz-dana sti je večkrat obiskali in jim nosili prediva, pamuka, obleke ter še mnogo drugih koristnih stvarfj. A vendar nijso ubogi otroci preveč upali na dobrote tujih ljudij, nego bili so pridni ter si prizadevali sami si vsakdanji kruh služiti. Ko je Ivanko naveršil 12. leto, reče mu Anton: „moj gospodar mi je privolil, da si privzamem pomočnika, ter mi rekel, naj tebi to službo ponudim."
Ivanko je bil te ponudbe vesel ter uže za nekaj dnij stopi v službo blažega očeta gospodične Dragutinke.
Verlo dobro se mu je godilo, imel je lepo obleko, dobro hrano in primerno stanovanje. Bil je zadovoljen, kakor še nikoli ne poprej.
Antonu in drugim poslom, ki so bili v hiži bogatega gospodarja, vedel se je lepo in prijazno; vsi so ga ljubili. Iz početka mu je bilo jako neugodno, ko mu je bilo obutemu hoditi ; tega siromak nij bil vajen. Obutal mu je otis-nila nogi in v skornjah je tako lomastil, da so se mu vsi smijali. Zaradi tega je često tožil sestri Marijci, a ona mu naredi obutal z mehkimi podplati, spletenimi od volnene préje. Zdaj je zopet lehko hodil ter nij mu bilo ter-peti nikakoršnih bolečin. Posli to k malu zapazijo, ter bi radi znali, od kod je Ivanko dobil tako obutal. A ko jim pové, da mu jo je naredila Marijca, začudijo se tamu zelò.
Gospodična Dragutinka je takòj hotela imeti tako obutal, zatorej pošlje Marijci kos najlepše tkanine in nekoliko volnéne preje, da jej naredi jedne ženske čižme. Marijca jej splete tako lične čižme, da jih je vse ogledovalo. Da bi ubogim sirotam življenje olajšala, naroči dvanajstere take čižme, katere potlej razprodä znancem in prijateljicam.
Razprodavši vse čižme prinese Dragutinka siroti Marijci novce, ter jej svetuje, naj bi še delala take čižme, ker so jih njene prijateljice jako vesele ter je je lehko razprodati. Od sih dob so se bdvile vse tri sestre z zdelo-vanjem takih čižem, a Ivanko jim je hodil vsak dan po jedno uro pomagat.
Od vseh stranij so dohajala naročila ter dela in zaslužka je bilo dosti. A verhu tega si je Marijca vendar utergala toliko časa, da je naredila dvoje lepe čižme učiteljici v dar, ker jo je bila tako lepo priporočila.
Otroci iz učilnice gredé so se vselej ustavili pri ubogih sirotah v starem gradu, gledäje, kako se čižme delajo od tkanine. Razvalina starega gradu Rosmora je bila odslej tovarna pletenih čižem.
Nekateri otroci so dohajali sè same radovednosti, a drugi želeč, kaj novega se naučiti ; in res, videč, kako so sirote srečne v svojem obertu in s kakim veseljem delajo, ukrenili so, posnemati je. Mnogo jih poprosi Marijce, da bi jim dovolila podplate gladiti, drugi zopet pomagajo Marjetici in Anički obrobljevati obutal; vsi so želeli delati, razumevši, da se za lenuhe in postopače nihče ne briga. Res je bilo lepo gledati, ko se je blizu 10 do 12 otrok pri, tem delu pridno sukalo.
Necega dne, ko se je baš to mlado društevce zopet zbralo okolo svojega dela, zasliši se nenadoma strašen ropot, kakor bi zagermelo. Otroci se prestrašijo, misleč si, da se zdaj in zdaj podere nad njimi zidovje starega gradu.
Marijca in Ivanko hitita iz sobe, gledat, kaj se je zgodilo. Kaj vidita? Poderi se je stari dimnik, ki je bil še dosti daleč od njihovega stanovanja. Ivanko, hraber in krepäk deček, verne se vesel v sobo, ter se na vse gerlo zasmeje strdhu bojazljivih otrok. Marijca, mnogo razumljivejša, pokliče zidarja, da bi jej povédal, ali je še dalje mej tem zidovjem stanovati. Zidar pride in reče, da soba, v katerej stanujejo, morda še jedno zimo prebije, a vse drugo zi-dovje da ne bode dolgo trajalo, predno se podere.
Marijca se tega zelò prestraši ter ukrene, preseliti se s kraja, v katerem je do malega uže 4 leta stanovala.
Zaslužila si je zdaj toliko, da je mogla plačevati najemščino od dobrega stanovanja; zatorej naümi, poiskati stanovanja v mestu, kjer sti živeli njeni dobrotnici in brat Ivanko. Gospod Harvey je dal pozidati ne daleč od ondod majheno a lepo hižico, v katerej bi Marijca imela sè sestrama lehko primeren in ugoden stan. Takój se tja napóti, gledat, ali bi ne bilo v tej hiži dobiti stanovanja.
Stanovanje se je dobilo, a najemščine je bilo za polovico več, nego bi jo bila Marijca mogla plačevati. Anton, zvest prijatelj Ivankov, vpraša oskerb-nika gosp. Hopkinsa, če se nij oglasil kedó tak, ki bi mu bila polovica nove hiže dovolj v stanovanje. Hopkins mu imenuje družino jako slabega glasu. Marijca nij hotela takih sosedov in se je žalostna domóv povernila..
„Nič dobrih novic vam nijsem prinesla," reče v sobo stopivši.
„Tudi doma je zló in nesreča," odgovori Marjetica.
„Za Boga, kaj se je zgodilo?"
„Koza je poginila. Peč se je na njo poderla. Bdrica, ki je k nam prišla, pomagat delati, videla je, kako si je koza ob peč vrat dergnila, in to je bilo krivo, da se je nänjo poderla. Zdaj jej samo noge molò izpod zasipa."
„Koliko krat sem jo od peči zapodila! —• Zdaj nam tugovati ne koristi," reče Marijca.
Ko Ivanko domóv pride, pomore jim najprej kozo izpod kamenja izkopati. Pri tem delu najde Anička nekov star novec; vsi zaènó iskati. Zdajci zavpije Marjetica: „evo jih še, evo jih mnogo!"
In res najdejo lončeno posodo, v katerej je bilo več takih novcev.
Ivanko reče sestram, vse se mu tako dozdeva, da bi nekateri teh novcev bili zlati. Veseli zavpijeti obe mlajši sestrici : „oh krasno ! zdaj moremo najeti óno lepo stanovanje v novej hiži gosp. Harveya."
„Ne tako naglo!" odgovori Marijca, „ti novci so gospodarjevi starega gradii Rosmora; mi jih ne smemo imeti, nego ponesemo je oskerbniku gospodu Hopkinsu."
Ivanko pristane na te sestrine besede, in vsi se takój odpravijo k oskerbniku gosp. Harveya.
A še poprej se oglasijo k Antonu, kazat mu najdenega blaga. Ta odnese novce gospodičnama Dragutinki in Grozdani, kjer vse na tanko pové, kako so je otroci našli, ter da je nesó Hopkinsu.
Često dobri in pošteni ljudje pomagajo ubožcem, ne samo z bogastvom nego tudi z znanjem in dobrim svétom. Tako je bilo tukaj. Dragutinka, jako v ésca o ločbi (kemiji), takój umeje, da je mnogo novcev zlatih, a Grozdana
reče, da so ti novci nže zaradi same starosti mnogo vredni, in da imajo nekateri podobo Henrika VII. *)
Ker sti gospodični dobro vedeli, da je oskerbnik Hopkins nepošten, hudoben človek, bili sti tako pazljivi, da preštejeti vse najdene novce, ter storiti še vsaeemu posebno znamenje. Potlej prositi očeta, naj vse to pismeno objavi gospodu Harveyu, gospodarju starega gradu Kosmora.
Uboga Marijca nij mislila, koliko jej bode preterpeti zaradi najdenih novcev.
Gospod Hopkins, mislivši, da nihče drug ne ve za najdeno blago, nego li on, obderži sebi novce, katere so mu otroci prinesli. Lehko si tedaj mislite, kako ga preplaši list, v katerem gosp. Harvey ukaže, naj mu pošlje òne novce, kar se jih je našlo v razvalinah.
Hopkins je bil uže razprodal vse boljše novce, misleč, otroci ne vedò, da so zlati. Zatorej odpravi nekaj slabejših novcev gospodarju ter mu piše, da jih zato nij poprej poslal, ker si je mislil, da nemajo nič vrednosti.
Gosp. Harvey mu odgovori, da se zelò čudi, kako more misliti, da zlati novci nemajo vrednosti, a to še posebno iz dòbe Henrika VII. Prosi ga zategadelj, naj mu te novce brez odloga pošlje.
Hopkins se nehče nikakor udati, da je take novce prejel; a kako se u-straši, ko od gospodarja dobode tenek popis vseh ònih novcev, kar so mu jih otroci prinesli.
Gosp. Harvey mu tudi objavi, da sti mu ta popis poslali dve gospodični, kateri sti vse novce videli in je tudi s posebnim znamenjem zaznamenäli.
Hopkins misli, da bode najboljše deržati se perve svoje izjave, rekše lagati, da novcev nij prejel. Zato odgovori gospodarju, da so ti novci res u-tegnili biti najdeni v razvalinah starega gradu Rosmora, a on da nij prejel drugih, razven ónih, katere mu je uže poslal. Morebiti so je siromašni otroci spravili, pokazavši je omenjenima gospodičnama.
Nedolžni otroci se zelò prestrašijo, slišeč od gospodične Dragutinke in Grozdane, kako je hudobni Hopkins gospodarju gerdi.
„Ali se gosp. Hopkins uže ne spominja, kako mu je Ivanko vse novce po versti na mizo odštel?" reče Marijca. „Jaz še dobro vem, kako si ti, Marijca, vse novce v posebno ruto položila ter je potem gosp. Hopkinsu poka-zaja, a on ti je rekel: ,tega ti ne umeješl' Jaz mu sem hotela povedati, da tudi gospodična Dragutinka meni, da so nekateri teh novcev zlati; a v tem so prišli drugi ljudje v hižo in gosp. Hopkins nas je odpravil. Idimo k njemu, da ga vsega tega opòmnimo," odgovori sestra Marjetica.
„Ne, jaz ne pojdem!" reče Ivanko žalosten. „Hopkins je hudoben, nepošten človek, ter nehčem, da bi ga še kedaj videl. A ne boj se ničesa, Marijca! nedolžni smo in nič žalega se nam ne zgodi."
„Da, to je vse res, dragi bratec, a pomisli, kako žalostno je, da nam zdaj, ko smo bili zmirom pošteni, kakor naša pokojna mati, hoté naglo vzeti poštenje."
„Vzeti ga ne morejo. Ako je Hopkins tudi bogat in mogočen, ipak nam ne more ničesa nahuditi.	,
Ubogi Ivanko se je zelò prevaril; Marijčin strah je bil ves upravičen.
Mnogo se je o tem dogodku govorilo. Oskerbnik je povsod pripovedoval
*) Henrik VIL je vladal od 1485. do 1509. leta.
o nepoštenosti in o nezvestobi siromašnih otrok, kateri so upali v svojo nedolžnost , ter nijso ničesa storili, opravdati se ljudém. Sosedje, dobro znajóc uboge otroke, nijso nikdar dvomili o njih nedolžnosti, a drugi ljudje so je obdolžili tatvine.
O vsem tem, kàr se je govorilo, otroci dolgo nijso slišali ničesa. Po naključji zve Marijca vso to sramoto.
Na nečem sejmu, kjer je prodala nekoliko pletenih čižem, poprosi Marijca tergovca, kateri je čižme kupil, da bi jej podpisal račun. Ko tergovec čita nje imé, namerdne se in reče: „nehčein imeti z vami dalje posla; jaz vas poprej nijsem znal, ko sem kupoval čižme, a zdaj vas uže znam! Kje so zlati novci, katere ste našli v rosmorskih razvalinah?" Zaman pripoveduje Marijca ves dogodek; nihče jej ne verjame.
Verhu vsega tega ostane mirna, vedoč, da ima še mnogo prijateljev, ki ne dvomijo, da je nedolžna in poštena.
Tako se približa zima. Sirotam je bilo tem bridkejše, ker so zdaj čisto osaméle. Njih dobrotnici sti odšli v mesto Dublin in tudi Ivanko ž njima.
Zidar pride ter jim pové, da soba, v katerej so stanovali, prebije še samo to zimo. Ali je zidar to stvar tako na tänko mogel vedeti?
Necega dne z večera, ko se je Marijca baš spat spravljala, poterka na
vrata.
„Ste li še po konci?" vpraša nekdo zunaj. Marijca takój po gläsu spoznä Barico, poštarjevo hčer.
„Kaj dobrega tako pozno, draga Barica?" povpraša Marijca, odpirdje
vrata.
„Daj mi deset krajcarjev in takoj zveš. Prinesla sem vam list od Ivanka; znam ga po napisu. Hitela sem, da ga takój prejmeš, ker ménim, kako željno ga pričakuješ."
Ko slišijo, da je došel list od Ivanka, naglo vstaneti Anička in Marjetica, bivši uže na postelji ; a Marijca jima prečita tak list :
„Preljubeznjive sestre!
Evo, radosti in veselja! Jaz vam sem zmirom pripovédal, da resnica pride na dan ter da ne moremo izgubiti poštenja. A poprej vam ne povem ničesa, dokler ne pridem k vam, kar bode v nedeljo. Moj gospodar in njegovi hčeri, vaši dobrotnici, privolili so Antonu in meni, o Božiči domóv iti.
Kako prijeten bode ta dan nam poštenim ljudém! A kar se tiče drugih, ki nijso pošteni, naj se ne nädejo, da jim bode Božič veselejši od kacega druzega dné. Z Bogom! V duhu vas poljubljam vas srečni brat
Ivanko."
Dragutinka in Grozdana sti bili v Dublinu z očetom šli tudi v neko muzejo. Gospodar jim pokaže tamkaj novce, katere je nedavno kupil v svojo bogato zbirko. Gospodični zapaziti na teh novcih znamenje, katero sti bili storili, predno so je otroci nesli Hopkinsu.
Ko sti vse dopovedali, kaj se je zaradi teh novcev dogodilo v Rosmoru, gospodar hitro pokliče ónega človeka, kateri mu je novce prodal, vprašaje, od koga je to kupil.
Mož ne taji, da je novce od Hopkinsa kupil na to pogodbo, da jih v Irske ne sme prodati. A draga cena, katero mu je ponudil lord Y., krenila ga je, obetanje prelomiti.
Slučajno je baš o tem času bil Hopkins v Dublinu. Dragutinkin oče, kateri je znal, da jutrodan Hopkins pride k njemu, v pervo sobo postavi Žida, od katerega je kupil najdene novce; hotel je videti, ali spoznà Hopkinsa ali ne. In res, tako je tudi bilo.
Hopkinsovo gerdo dejanje in nedolžnost ubogih sirot je prišla na dan. Ko gospod Harvey vso dogodbo zvé, takój pusti nezvestega oskerbnika iz službe ter obdari poštene sirote, davši jim stanovanje zastonj v svojej növej hiži, v katerej so se želele nastaniti.
To so bile novice, katere je Ivanko hotel ustno povedati sestram, uže naprej uvérjen, da jih bodo vesele.
Vsi prebivalci tega kraja so se radovali z malimi, zdaj tako srečnimi sirotami, ki so se uže pred Božičem preselile v novo hižo.
Nihče jim nij zavidal sreče, ker vsak je razumel, da je to zasluženo plačilo njih pridnosti, lepega nrava in poštenja.
Bodi céden in réden.
Ljudevit je imel jako ubožna, a poštena in razumna roditelja. Stanovala sta v tesnej sobici, v katerej je bilo zmirom vse v najlepšem rédu in snažnosti. Ljudevitova mati nij mogla terpeti, da bi bilo kaj sem ter tja ležalo po hiži, ali da bi po tleh bilo prahtì in blata. Vsako jutro je bilo nje pervo opravilo, v sobici vse lepo v red pospraviti. Postlala je postelje in sobo prezračila. Kako bi Ljudevit bil mogel biti nereden deček, ko mu je mati bila v tak lep izgled! Videlo se je nad njim, kako dobro je, ako se. otroci uže zgodaj vadijo réda in snažnosti. Ljudevit nij nikoli šel nepočesan ali umazan v učilnico. Blata nij terpel nikoli dolgo na črevljih niti nij brisal umazanih rok ob svojo obleko, kakor delajo drugi nesnažni otroci. V učilnico nij sel, predno se nij lepo umil in las poravnal. Njega suknja je bila zmirom lepo snažna ter na črevljih nij bilo videti blata; tudi v knjigah nij imel nič madeža, kajti čuval jih je, kakor bi bile od zlata. Klobuka nij deval pod klop; in s černilom je vselej bil pazljiv. Ali je čudo, če so Ljudovita vsi ljudje ljubili?
Zatorej pazite, otroci! da bodete zmirom redni in snažni. Kako lepo je videti dečke in deklice, ki imajo snažno obleko, taki se vsacemu človeku prikupijo. A tudi red je mnogo vreden. Uže pregovor pravi: „Red je duša vseh reči'" Kedór se navadi lepo v redu imeti vse svoje reči, ta je bode tudi lehko čedne ohranil. Zatorej imejte svoje orodje, obleko in vse, kar je vašega v lepem redu, pa bodete tudi lehko in hitro delali.
Će v redu vsako reč storite Težav in truda menj terpite.
Dva malopridneža.
Živela sta pred nekaj leti v teržci na Dolenjskem dva päglavca, ki sta bila vsem ljudem na poti. Starejši se je zval Jurij Pretepač a mlajši Mik-ljevec Ruväö. Ta dva sta se zaletdvala v vsacega človeka ter nijsta nikomur mirovala. Roditelja sta ju pošiljala v učilnico, upàje, da se tam poboljšata. Često ju je učitelj opominjeval ter si mnogo prizadeval, da bi ju popravil ter zopet na pravi pot krenil, a zastonj je bilo vse; ostala stapàglavca,
hudobna in vsem ljudem v zapreko, kakor sta bila poprej, predno sta hodila v učilnico. Pravi pekel je učitelj imel ž njima, dokler nij malopridnežev pognal za vselej iz učilnice. Mej soboj sta si bila velika prijatelja, kar vendar nij branilo, da bi se ne bila često spoprijela in do kervavega ruvala.
Mikljevec Ruvdč obišče popčludne tovariša Jurija Pretepdča, da bi se na
dvorišči malo poigrala. A prijaznost nij trajala dolgo. K malu se spopadeta ter jameta se ruvati in tergati, da je bilo joj!
Nesreča ju nanese blizu hudega psa, ki je bil priklenen dvorišču k vratom. Ta ju s početka mirno gleda, a videč, da se baš čversto bijeta, skoči ves serdit na Mikljevca Ruvàca, zgrabi ga z ostrimi zobmi tako nesrečno za trebuh, da mu vseka veliko rano. Mikljevec je dolgo zelò ranjen ležal na postelji in umeri bi bil, da mu nij pomogel umeteljen zdravnik.
Otroci, bodite miroljubivi in prijaznjivi vsacemu, posebno mej soboj, ter vsi ljudje vas bodo ljubili.
S čim si je Tomek glavo ubijal.
Kedar koli je oče Tomka poslal v kuhinjo po kupico vode, vselej ga nij dolgo bilo nazaj. Oče ga zaradi tega često opómni. Tomek se časi tudi poboljša; a kaj, ko je za nekaj dnij bil zopet stari Tomek, ki potrebuje po četert ure, predno očetu prinese kupico vode iz kuhinje.
Bilo je petek o poludne. Postna grahova juha je stala uže davno na Tomkovem pladniku, a njega še nij bilo k mizi. Oče vpraša matere, kje je Tomek, a mati je vedela samo toliko, da je malo poprej stal v kuhinji pri keblu vode s kupico v roci.
To se očetu čudno zdi. Vzame brezovko z glistij ter gre v kuhinjo gledat, kaj tam dela Tomek.
Res je bil v kuhinji, kakor je mati rekla, baš pri keblu vode s kupico < v roci. Kaj je delal Tomek? Potdpljal je povezneno kupico v vodo ter se čudil, ka voda nikakor nehče priti do dna v kupico.
Ko zapazi očeta, hitro spusti kupico ter steče v sobo. Oče, videč, da je Tomkova zabava vsa nedolžna, nij ga kaznjeval za zdaj, ali opómnel ga je, naj takih izkušenj ne dela tedaj, kedar ga roditelja pošljeta po vodo. „Vidim," beseduje oče, „da se iz te poskušnje lehko kaj koristnega naučiš. Poslušaj me ! Ti se dakako čudiš, kako je to, da voda nehče v kupico iti do dna, kedar jo povezneno potopiš v vodo, da-si je prazna. To ti hočem zdaj povedati. Tebi se samo zdi, da je kupica, ki jo potapljaš v vodo, prazna, ali nij tako. V kupici je v z duh (zrak), in kjer je vzduh, ondu ne more ob enem biti nič druzega. Zatorej vidiš, niti voda ne more v kupico priti do dna, ker jej vzduh brani. A ker se vzduh dà vendar nekaj stisniti, zato ipak nekoliko vode pride v kupico.
Če kupico po stràni (po šujci) potisneš v vodo, uvéris se takój, da gre voda brez vse zapreke v kupico. Zakaj? Zato, ker če kupico po stràni potisneš v vodo, gre tudi voda po stràni vanjo, ter pahne zrak iz nje."
Tomek je pazljivo poslušal očeta, ker se mu je ta stvar zelò čudna zdela.
Takój po obédu steče zopet v kuhinjo poskušat, kar se mu je toliko krat čudno zdelo. A veselje ga k malu mine; kajti ko je razumel to stvar, nij ga nže bilo volja, delati še dalje take poskuse.
Da mu nij oče te stvari raztolmačil, Tomek bi si bil še denes pri keblu glavo ubijal.
Lj. Torniti.
Prepelica in nje prepeličice.
Prepelica je imela gajezdo v prósu, ki je uže bilo do malega zrelo ; zato se je zelò bala, da ne bi ljudje poprej želi prosa, predno bodo prepeličice mogle bežati. Kedar jim je šla po hrane, vselej jim je velela, naj dobro pazijo, ter ako bodo kaj slišale, da jej vse povedó, kedar se poverne.
Ko mati odleti, zagledajo prepeličice gospodinjo te njive, ki je bila s hčerjo prišla gledat, ali je proso zrelo. Rekla je : „vidim, da je proso dozorélo, zatorej, hčerka, idi k sosedam in prijateljicam ter jih poprosi, naj jutri pridejo pomagat proso žeti." Ko stara prepelica prileti h gnjezdu, vse prepeličice zatrepetajo, pripovedujóé, kaj so slišale, ter je prosijo, naj hitro ubeže, da jih ljudje ne bi polovili. A mati prepelica mirno reče: „brez skerbi bodite! Ako misli gospodinja čakati pomoči svojih sosed in prijateljic, še jutri bode proso stalo."
Jutrodan otide prepelica zopet iskat hrane lačnim otrokom, ter priporoči jim poslušati, kakor včeraj. Gospodinja pride s hčerjo in postoji, čakaje soséd, po katere je bila poslala. Solnce je uže vroče pripekalo, a še nij proso bilo požeto, ker nikdo nij prišel pomagat. „Naše sosede in prijateljice" gospodinja reče hčeri, „nijso vredne tega imena; zatorej idi ter poprosi tét in sestričen, naj pridejo, da jutri požanjemo zrelo proso."
Ko se prepelica verne, z velikim strahom jej pripovedujejo prepeličice, kaj so slišale, ter zopet silijo iz gnjezda. „Dragi moji otročiči," potolaži je mati prepelica, „ako je samo to, ne bojte se! Tetke in sestrične rade govoró o svojih zaslugah, a redko kaj storé. Ali jutri mi zopet verlo pazite."
Jutrodan novic prideta gospodinja in hči; o tetah in sestričnah nij sluha ni duha. Gospodinja, videč, da nij rodbina boljša od prijateljic, reče svojej hčeri: „prinesi dva ostra serpa, da sàmi pozànjevi proso." Hči gre po serpa a prepelica prileti v gnjezdo. Ko prepeličice povedó, kaj so slišale, prestrašena reče: „otročiči, zdaj berzo bežimo! Kedar kedo naumi sam delo storiti, potem gre naglo od rok." Odšla je prepelica z družino, ter do večera je bilo tudi proso požeto.	Fr K_e
Izmernost, zlata vredna krepost.
(Spisal F. Eup.)
Necega jutra stojé trije jezdeci pred razsežno puščavo. Vsak se pripravlja po svoje na pot, da bi laže preméril širjavo. Pervi si misli, da je v dolgo potovanje treba obilo živeža; zato je svojemu mezgu dal dobro kòpo sena in obilo ječmena. Drugi je drugače sodil. Na dolzem potovanji, kjer solnce hudo pripeka, želodcu nij zdravo, ako je prenatldčen. To jemlje moč in dela težave; lehko se ne prebavlja in še bolezen utegne priti. Zato je svojej živali podal le malo kerme in vode. Tretji se je deržalsredine. Nakermil je živinče navadno a izmerno. Potem je zelenjave navezal h koncu dolzega droga, katerega je tako pripel na sedlo, da je pica moléla pred mezga, ki je dirjäje željno pred soboj gledal redilno jed.	i
Kako se je li jezdecem godilo? Uganite iz njih priprav, če morete!
Sè strahom zapazi pervi, česar se nij nadejal, da uže zgodaj moči pé-šajo njegovej živali. Ker je bila prepasena, zato jo mertvoud zadene; padla je ter stegnila noge od sebe. Konec je bilo potovanja; verniti se je bilo jezdecu samemu nazaj. — Druzemu se nij mnogo bolje godilo. Njega žival od kraja res lepo zadirja, a tudi njene moči k malu opésajo. Lačna se jame opotekati, padati in vstajati, dokler obnemogla na tleh ne obleži. Peš je bilo jezdecu dalje hoditi; prepozno in truden je prišel, kamor je méril. Samo tretji je do večera prehitel puščavo, ker je njegova žival neutrudna klisala za gerstjó zelenjadi, ki je vedno gledala jo pred očmi. Tako se je godilo tem jezdecem.
Ta basen je podoba človeškega življenja na svetu.
Jezdec je človeški duh, žival človeško telo, puščava je našega življenja čas a odmenjeni kraj naša večna namera. Telesa naj človek preveč ne redi in pita, ker bi izgubilo moč, služiti duhu. A človek naj tudi po nepotrebnem ne muči telesa, da mu prezgodaj ne oslabi. Pravo sredino zadene samo tist, kedór telesu preveč ne ugaja niti mu ne daje premalo. Mera v jédi in pijači zdravje človeku jači. Želje krotiti daljša življenje.
Začetek ruskega grada (mesta) Prejeslävlja.
(Po staroruskem letopisu Nestorjevem,)
V 992. letu po Kristu je ruski veliki knez Vladimir šel na Hervate. Ko se je vernil s hervatske vojne, evo Pečenegi (divji pogani) pridó po ónej stràni od reke Sule. Vladimir se je vzdignil proti njim ter je srečal na vödi Trčbeži, na brodu, kjer je zdaj Prejeslàvelj. Stal je Vladimir na tej stràni a Pečenegi na ónej; kajti nijso sméli ti na óno a ni óni na to stran iti. Prijaha peče-neški knez k reki, pokliče Vladimira in reče njemu: „izpusti ti svojega moža a jaz svojega, da bi se borila, ter ako tvoj mož ob tla udari z mojim, da ne bodemo vojevali tri leta; ako li naš mož udari z vašim, da bodemo vašo zemljo razdévali tri leta." — Tako se razideta razno. Vladimir pride v tabor in pošlje biriča po taboru, govoreč: „nij tu li tacega moža, kateri bi se prijél s Pečenegom?" — Nij se našel nikjer. Za jutra pridó Pečenegi in privedó svojega moža, a ruskega nij bilo. Začne tožiti Vladimir in pošlje k vsem vojnikom. Pride star mož h knezu in reče njemu: „knez! imam mlajšega sina domà, a sè štirimi sem prišel semkaj; od njegovega détstva nikdo nij z njim ob tla udaril. Bilo je, da sem ga svaril, ko je üsnije ugnjétal, a on se je razgnéval (razjézil) näme in kožo pretergal z rokama." Knez je bil vesel, to slišavši, in poslal pónj. Privedó ga h knezu, ter knez mu vse pové; a ta reče: „knez, ne vem, morem li iti nanj? Izkusijo naj me. Nij li tu bika velicega in silnega?" Našli so bika velicega in silnega, a on ga veli razdražiti. Naložili so nanj železa goreča ter ga spustili. Bik je zbežal mimo njega a on ga z roko prijél za bok (stran) ter snel z njega kožo z mesom, kolikor mu je roka zajéla. Reče njemu Vladimir: „moreš se z njim boriti." Na jutro pridó Pečenegi ter zaénó klicati: „nij li moža? Evo, naš je dospèl!" Vladimir je bil ukazal, to noč obleči se v orožje, in zdaj so pristopili oboji, Pečenegi in Ruski. Izpusté Pečenegi svojega moža, ki je bil prevelik zelò in
strašen. Izstopi tudi Vladimirov mož, in uzrè ga Pečeneg ter se posmeje, ka je bil srednjega telesa. Razmerivši mej polkoma (armadama) spusté oba k sebi. Sprijéla sta se ter se začela krepko deržati. Ruski udavi Pečenega v rokah do smerti in udari z njim ob zémljo. Vladimirovi zakriéé a Pečenegi pobegnó, in ruska zemlja požene za njimi sekóc ter je zapodi. Vladimir je vesel bivši zalčžil (ustanóvil)*) na tem brodu grad in ga narékel Prejeslävelj ; zakaj slavo je bil prejel njegov borec. Vladimir je v velicega moža storil njega in očeta njegovega ter se povernil v Kijev s pobédo (zmago) in z veliko slavo.
-K-
Prirodopisno - liatoroznansko polje.
Podnebje.
Podnebje se imenuje tudi klima. Ta beseda nam pripoveduje tisto moč, katero ima vzduh (zrak), toplota, svetloba, vlaga in suša nad rastlinskim življenjem.
A ta moč je po raznih krajih svetä tudi različna ter se izpreminja po mnogih razmerah.
Južni kraji so toplejši od severnih. Svét, ki leži visoko, hladnejši je, a zaklonjene ravnine in doline so toplejše.
Kodar so veliki gozdje, ondod je zemlja vlažna, ker gozdje napravljajo dež ter ne dadé vlagi hitro izhlapéti. Goli in pusti kraji so odperti vetrom, lehko se zatorej presuše ter so potem berzo neplodni.
Blizu morja je vzduh vldžnejši, leto in dnevi so hladnéjsi a zima in noči toplejše.
Rastlinam ne ugaja zemljišče na severnih in južnih vetrovih. Plodnéjsi je onäkov kraj, kateri je z bregovi vetrom v zatišji. Najbolje godi rastlinam" zemljišče oberneno na jug in jugozapad.
Kakor svet gleda ali na jug ali na sever, kakor je ali raven ali ber-dovit, ležeč blizu kake velike vode ali daleč od nje, tako je tudi podnebje toplo ali hladno, ostro ali prijetno.
Večina rastlin se tako navadi svojega podnebja, da oboli, ako se prenese s toplejšega v hladnejše ali s hladnejšega v toplejše podnebje.
A mnoge rastline so zopet ustvarjene tako, da prebijó tudi hladnejše podnebje, n. pr. naša žita, prinesena iz toplejših krajev, osobito ječmen, rastó s pddobrim uspehom daleč po severnih krajih.
I. T.
---H-
ZEčGLzne stvari-
Drobtine.
(Jekleno pero.) Čital sem nekje, da se je otrok zbodel z jeklenim peresom , pomočenim v kemično černflo.
K malu mu je roka tako otekla, da so ga nesli v bólnico, kjer so ga zdravniki jedva ozdràvili. Treba zatorej verlo paziti, da se ne zbodemo z jeklenim peresom.
*) Založiti gründen, — to je naia stara beseda. Ali bi ne bilo dobro tudi t»èii založba za: Gründung, Stiftung?
(Kralj Konrad.) O kralji Konradu čitamo, da je imel, ko je bil še otrok, dvanajst tovarišev, ki so se ž njim igrali. Kedar je Konrad kaj napačnega storil, nikoli nijso učitelji njega kaznjevali, nego vselej njegove tovariše, ako tudi so bili vsi nedolžni. „Zakaj kaznjujete moje tovariše," povpraša Konrad, „a zakaj ne mene. ker sem jaz kriv?" Učitelji odgovoré: „tebe ne moremo, ker si naš gospodar. A mi kaznjujemo té namesto tebe, in baš to naj te boli, ako imaš plemenito sercé, ker drugi terpé kazen za tvoje grebe." Od sib dob se je Konrad skerbno čuval, da se nij česa pregrešil, in to z ljubezni do svojih tovarišev.
Kratkočasnice.
*	Siromašen a šaljiv človek je imel v kosilo dve oblici répe in kos černega kruha. Takój po jedi stopi k oknu ter si jame s peresno tuljävo zo-bé trebiti. „Evo", reče svojej ženi, „kako soseda dražim. On zdaj misli, da sem o poludne meso južinal."
*	Hčerka je pisala očetu, ki je bil z dómu, tak listek: „dragi oče, denes ti ne morem mnogo pisati, ker sem pretrudna; jbedéla sem vso noč, kajti je bolna moja lesena punička.
*	„Andrejec! kako ste?" vpraša kmet znanega Ribničana, ki je lesène žlice prodajal. „Kako sem! Slabó, kakor bolnik; vsako uro po eno žlico."
*	V nečem tergu na Slovenskem je tik učilnice bila čitalnica z gostilnico vred, kamor so kmetje ob nedeljah zahajali. Jemali so tudi otroke s soboj, (kakor je sploh pri nas slaba navada). Katehet v učilnici pripoveduje o rojstvu Jezusovem. Potem povpraša učenca: „kam sta šla Jožef in Marija, ko sta bila uže v Betlehemu?" — V č i t a 1-
odgovori deček.
meo,
S. M.
Uganka.
(Priobčil J. S—».)
Polž bi rad zlezel na 12 érevljw visok zid; po dnevi pride 3 črevlje visoko, a po noči 2 črevlja zopet nizdolu ; kedaj pride na verh zida ?
(Rešitev in imena reži Ice v v prih. lista.)
LISTNICA. Gg. Fr. F. bog. v M. : Tudi mi Vam želimo veaelo in srečno novo leto. Bog daj, da bi Se mnogo mnogo let z veseljem prebirali nai „Vertec." — A. S~i: Vaša povest „o pogiimnej ženi" nii še ugodna za natisk. — Fr. J. v R.: O priliki morda kaj več pismeno; za denes prijateljsk pozdrav in srečno novo leto! — J. M. v P.: Z naročnino se podvizajte, ker letos bodemo pošiljali „Vertec" samo ónim, ki se uže naprej nanj narofé. — A. Š. v M. : Nas ve-self, da širite „Vertec" mej slovensko mladino; ako bi vsak rodoljub delal tako kakor Vi, ne bil bi „Vertec" v tolikih zadregah zaradi tiskarskih troškov. — Vsem ónim, ki „Vertcu" žele srečno in veselo novo leto: Bog podéli tudi Vam v obilej mèri vsega, česar si Vaše dobro in blago serce ž elf!
Obrazec za risanje.
Otroci! vzemite košček papirja in svinčnik v roko ter poskušajte podobo, ki vam jo kaže denašnji obrazec, dotlej risati, da jo do dobrega zadénete. Tudi na šolske pločice to stvar lebko poskusite. „Vertec" vam je letos namenil več tacih obrazcev ter se nä-deje, da bodete do prihodnje „Vertčeve" številke nže znali izverstno narediti de-našnjo podobico.
1'idatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič - Klein in Kovač (Egrova tiskarna) v Ljubljani.