570 Anton Medved: Morilčev oče. od Broda do postaje, ki se imenuje Ko- 1. kanj-Doboj. Tukaj se dolina jako raz- pi širi; kraj je videti rodoviten; zrela pse- m niča že čaka srpov. Prav mičen je pogled se na nizko gorovje, ki obdaje precejšnjo in dolino. Nekdaj se je z vala «Bjelo polje«, hi kjer je bila «župa» belopoljska. Tu so pl bili v 14. in 15 stoletju poglavitni sedeži se kraljev bosanskih: Sutjeska, Trstivnica p< in Visoko. V Sutjesko se dospe v dveh urah čez gorovje proti vshodu. Pozneje pc so tu ustanovili znameniti franjevski k( samostan Sutjesko, ki stoji še sedaj, št Trstivnica je blizu nje ; bila je navadno se stolno mesto; bivali so kralji tudi na «* Visokem, ki je nekoliko više na bregu 02 reke Bosne, in pod njim selo Podvisoko. se Visoko je bilo v 14. in 15. stoletju naj- pi znamenitejše bosansko tržišče. V tem ta dobro utrjenem mestu je večkrat sto- Ž€ loval bosanski kralj, da, celo državni dj zbor je bil tu nekaterikrat, n. pr. 1.1404., si ko so po naporu silnega Hrvoje bosanski g; velmoži vrgli kralja Ostojo. — V Ko- fe kanj-Doboju je tekla pri zasedanju Bosne pi v neki praski turška in krščanska kri, ko R sta namreč zgrabila združena Filipovič in Wiirtemberg tukaj zbrane mohame- ki danske vstajnike. le Zeleznična proga nas vede vseskozi R ob reki Bosni. Izmed različnih postaj razven prej imenovanega mesta Viso- pi kega, kjer so bili Turki pred Sarajevom te rvipe v nebo na gori razvaline, ^Od davnih let razpalega gradii; Srce utriplje potniku strahu, Ko mu oko iz dalje zre zidine. Leži baje prokletstvo na razpadu, V dolini s tiho grozo govore, Da lastnemu očetu je srce Prebodel nekdaj sin brezčuten v gradu. Na gradu v sobi starec stan izvoli, Kjer stene sive je prerastel mah. Odmrl je svetu, ni duhov ga strah, On za morilca in očeta moli. Ta grad so stresale besede klete, Zdaj v njem molitev žije, diha mir; Tu nekdaj vladala sta slast in pir, Zdaj vlada bič in post in misli svete. Ko- 1. 1878. zadnjič tepeni, omenjam le še raz- predzadnjo — Dvor. Tej postaji nasproti pše- na levem bregu Bosne zagleclaš lepo vi- ^led soko hišo z manjšo cerkvijo zraven nje, ¦mjo in pa štiri popolnoma jednakolične male je», hiše; okrog vsake je mal vrt in poseben 1 so plot. Zgradbe so nove. Na prvi pogled deži se mi je zdelo čudno, da so si hiše tako niča podobne. veh «Kaj je to?» vprašam. Prijazen so- neje potnik mi odgovori: «Grško (srbsko raz- vski kolno) semenišče je.» — A čemu so idaj. štiri popolnoma jednake hiše ? — «To dno so ženske naredile«, bil je odgovor. na «Veste, da so pravoslavni duhovniki ¦egu oženjeni«, nadaljeval je sopotnik. «Deli 3ko. so iz početka štiri oženjene gospode naj- profesorje v jedno hišo, — vidite jo tem tam-le, velika bi bila dovolj —; toda sto- ženske so se prepirale med seboj tako, avni da niso mogli soprogi več strpeti. Pro- 04., sili so vlado pomoči. Ta je res poma- nski gala s tem, da je zgradila vsakemu pro- Ko- fesorju posebno hišo; tako bode vsaka )sne profesorica gospodinja v lastni ,kuči\» i, ko Relata refero. ovič Da Srbi nimajo semenišča v Sarajevu, me- kriv je metropolit sam, ki je dejal, naj le bode zunaj mesta, češ da je tako na kozi Ruskem. >staj «Sarajevo!» Treba je stopiti z voza, riso- pa tudi posloviti se od prijaznega čita- vom telja in spremljevalca. Viharna noč, blisk šine iz oblaka, Udari starcu šum, ropot na sluh: Prikaže se mu v črni halji duh, Oj duh je umorjenega grajščaka. Odmev vrši od mokrega oboka, Obseva kaplje stropa bliskov žar. «Kaj hočeš, duh mi?» vpraša samotar. Vstrepeče duh in divje se razjoka. «Za druge moli, starec, moli zase, Premišljaj, posti se in vihti bič! Midva sva sojena v vse večne čase, Molitev nama ne pomaga nič. In ko molitve tudi bi podvojil, Zlotvora ne izbriše ves spomin; Na veke mrtev jaz sem, mrtev sin, Sinu rodil — morilca sam sem vzgojil.* Anton Medved. Morilčev oče.