Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . . L 1.750 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 Letna naročnina . . PODURF.DNIŠTVO : Letna inozemstvo . . . . . L 4.500 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 Leto XXV. - Štev. 43 (1275) Gorica - četrtek, 1. novembra 1973 - Trst Posamezna številka L 80 Mogočna oiooifostociio koroških Sloveoeev Četrto dejanje arabsko-judovskega spopada se je zaključilo — vsaj začasno — s premirjem. Bitka se je prenesla na diplomatsko področje. Ker že ni Arabcem uspelo zmagati na bojnem polju, naj bi pa vsaj za zeleno mizo dobili nagrado za svoj zadnji vojaški podvig. KDO JE »AGRESOR«? Arabci so sami priznali, da so četrto arabsko-judovsko vojno sprožili oni. Toda napadalec ali z uradno besedo »agresor« so lahko samo Judje. Kot v srednjem veku, v carski Rusiji, za časa Hitlerja ali pod Brežnjevom v Sovjetski zvezi je krivec vsega zlega Jud. Da se lepše sliši, rečejo: sionizem. Arabec ne more biti napadalec, ker ima petrolej. Petrolej pa potrebuje današnja potrošniška družba, da se vsak dan bolj lahko zastruplja z izpušnimi plini. Izrael je »agresor«, ker ta država po mnenju mnogih sploh nima pravice do obstoja. Del človeštva se je hoče znebiti kot mati, ki je otroka spočela, pa ji je plod nadležen in ga hoče odpraviti. Iz strahu, da ne bi petrolej več dotekal iz dežel Bližnjega vzhoda ali pa iz želje po dolarjih, ki jih libijski Gedafi ali kralj Feisal iz Saudske Arabije delita nerazvitim afriškim državam, je večina članstva v Organizaciji združenih narodov proti Izraelu. Arabce lahko v mnogočem primerjamo z Nemci. Kot so nekoč v imenu križa Nemci širili svojo oblast proti vzhodu ter uničevali slovanska plemena, tako so Arabci v preteklih stoletjih širili svojo oblast v Alahovem in Mohamedovem imenu. Tudi zadnji spopad so proglasili za sveto vojno. Vojaška poročila v Kairu so med spopadom objavljali v imenu Alaha vsemogočnega. V tem primeru je vera res postala opij za arabske narode. V njenem imenu se da opravičiti vse in dovoliti vse. Arabci so do drugovercev, zlasti pa do Judov prav tako nestrpni kot je bil nemški nacizem do vseh nearijskih ras. Zato jih ni sram reči tudi danes, da je njih cilj uničiti Izrael in vreči Jude v morje. IZIGRANI PALESTINSKI BEGUNCI Ta njihova zagrizenost je tako silna, da niso nikdar pristali na to, da bi se begunci iz Palestine, ki so jih prav arabske vlade naščuvale, naj zapustijo novoustanovljeno izraelsko državo, vključili v redno življenje sosednih arabskih ljudstev, čeprav ne manjka ne prostora ne denarja. Ne! Palestinski begunci so morali ostati po taboriščih, životariti v skrajno skromnih pogojih in živeti od misli na maščevanje nad Judi, ki so se v Palestini naselili, če bi bile arabske države leta 1948 sprejele razdelitev Palestine, ki jo je izglasovala OZN, ista organizacija, v kateri sedaj stalno iščejo oporo zoper Izrael, bi bilo prihranjenega ogromno gorja obema taboroma, mir bi že zdavnaj vladal na Bližnjem vzhodu, meje držav bi bile ustaljene, palestinski begunci pa bi že zdavnaj nehali biti predmet propagande, izsiljevanja, hrana za topove in oklopnike. Tako pa so po krivdi Arabcev samih, ker jih nikjer niso holeli sprejeti, ostali brezdomci do danes. PRAVICA DO ZEMLJE PRADEDOV Begunsko vprašanje pozna tudi Evropa. Spomnimo se samo dveh primerov: zahodne Poljske In Sudetov na Češkem! Za slovanske narode in trezne Nemce je sedaj zadeva dokončno urejena. V teku stoletij so Nemci Pomorjansko, šlezijo in Sudete 7 mečem v roki Slovanom ukradli, Slovane pa deloma pobili, deloma germanizirali. Ko so zadnjo vojno izgubili, je prišel tudi dan obračuna. Vrniti so morali ozemlja, ki so si jih bili krivično prilastili. To je povzročilo reko nemških beguncev, ki so se zatekli v Zahodno Nemčijo. Večina, zlasti mladi rod, se je v novo okolje že vživela. Samo peščica še sanja o tem, da bi se vrnila v izgubljene kraje in pregnala Poljake in Cehe. Judje imajo do Palestine, domovine svojih pradedov, isto pravico kot jo imajo Poljaki in Cehi do osvobojenih krajev. Kdor zanika Judom to pravico, jo zanika tudi Poljakom in Cehom ter daje prav nemškim ali istrskim beguncem, ki zahtevajo, da se njih ozemlja vrnejo Nemčiji oz. Italiji. Je res veliko protislovje, da se prav slovanske države: Rusija, Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija tako ženejo za palestinske begunce in za arabsko stvar, ko s tem slabijo svoj lasten položaj z ozirom na pridobljena ozemlja na zahodu. Niso mar na ta način tudi one »agresorji«, beseda, ki se toliko krat pojavlja v njih tisku? Vzemimo, da se bodo Nemci toliko opomogli, da bodo začeli spet govoriti o svoji izgubljeni Palestini, o izgubljenih pokrajinah na Vzhodu in sprožili akcijo zoper slovanskega »agresorja«. Bo tedaj za Beograd in Prago in Varšavo in Moskvo še veljalo to, kar sedaj trdijo, da je »agresor« tisti, ki se vrne, čeprav po stoletjih, na svojo zemljo? SODOBNO FARIZEJSTVO Neverjetno, koliko farizejstva je v mednarodni politiki, ko gre za gospodarske interese, v arabsko-izraelskem primeru za petrolej! Ce bi bili tudi 6. oktobra letos Izraelci prvi napadli, koliko vika in krika bi bilo na svetu. Ker so se pustili napasti, se odpovedali prednosti prvega udarca, so izgubili mnogo ljudi in materiala, predno so se od prvega udarca opomogli. Kljub temu pa so bili s strani tako imenovanih neuvrščenih držav in levičarskega bloka proglašeni za »agresorje«. Recimo, da bi bili Izraelci napadli na največji mohamedanski praznik, kako veliko bi bilo ogorčenje v mednarodni javnosti, ki misli le na petrolej. Pa so napad izvedli Arabci na judovski praznik sprave in ni bilo slišati ene besede obsodbe. In še eno je gotovo: če bi Arabci porazili Jude, bi jih kljub vsem mednarodnim in tudi sovjetskim zagotovilom, da ima Izrael pravico do obstoja, iztrebili brez usmiljenja in pomislekov. Ponovila bi se zgodba nacističnih taborišč, Auschwitza, Buchemvalda, Dachaua in še toliko drugih. A smo lahko gotovi: svet bi si zatisnil oči in ušesa, kajti Arabci imajo petrolej, kri naše civilizacije. Zato imajo Judje prav, da ne zaupajo nikomur. Zgodovina je bila do njih kruta in usoda se je z njimi dostikrat grdo poigrala. Zato se Judje opirajo le nase, na svoje sile in svoje sposobnosti. Prav zato tudi uspevajo in se bodo obdržali. Uporni duh slovenskih kmečkih puntarjev ter borbeni duh kralja Matjaža, ki spi pod goro Peco sta zadnje čase prešla v koroške Slovence, ki nočejo več biti državljani druge vrste in so trdno odločen ni priboriti si pravice, ki jim pripadajo po božjih in človeških postavali. VEDNO NOVA ZAPOSTAVLJANJA K borbenosti jih silijo vedno nove krivice in zapostavljanja, ki jih doživljajo. Ena zadnjih krivic je bila prepoved informativne razstave o sodobnih problemih koroških Slovencev, ki jo je pripravil Klub slovenskih študentov in ki naj bi bila v celovški mestni hiši od 8. do 11. oktobra letos. Razstava naj bi s pomočjo slik, grafikonov in raznih izjav na čim bolj zgovoren način prikazala trenutni položaj koroških Slovencev in njih razvojne stopnje na narodnostnem, pravnem, šolskem in go- spodarskem področju v okviru dvojezičnega ozemlja. Solidarnostni komite, ki združuje že nad 25 slovenskih in nemških organizacij, je najel in tudi že plačal prostore v Mestni hiši v Celovcu. Pogodbo je tudi podpisal celovški župan Leopold Gug-genberg, ki je obenem deželni poslanec Avstrijske ljudske stranke, katera naj bi bila krščansko usmerjena. Pa je mož pod pritiskom nemških nestrpnežev v zadnjem hipu dovoljenje preklical. Najprej je dejal, da ni vedel, da je bil čas, ko naj bi bila razstava, že zaseden, nato pa je le priznal pred zastopniki solidarnostnega komiteja, da ni kazalo v dneh okrog 10. oktobra (obletnica koroškega plebiscita, op. ur.) prirejati slovenske razstave zaradi vladajočega vzdušja med celovškim občinstvom. Na to ponovno zapostavljanje s strani avstrijske oblasti so koroški Slovenci odgovorili z dvema Noče biti več Jud Predsednik avstrijske vlade dr. Bruno Kreisky, po rodu Jud, je nedavno dal izjavo, da se ne čuti več Juda, temveč Avstrijca. Kaj takega se dogaja pač samo v Avstriji, kjer Slovenec ne sme biti Slovenec, Hrvat ne Hrvat, Jud ne Jud, temveč edinole Avstrijec, z drugo besedo Nemec. Vsakdo bi se nasmehnil, če bi Kitajec s svojimi mežikajočimi očmi v Avstriji dejal, da se ne čuti več Kitajca, temveč Nemca. In vendar Avstrijci od vsakogar, ki ni Nemec, zahtevajo, da postane Nemec, ker drugače ne more biti dober Avstrijec. To naj bi veljalo posebej še za koroške Slovence. Odpadništvo od naroda je v Avstriji krepost, zvestoba materini besedi izdajstvo. Kancler Kreisky je kot Jud odkril, da v Avstriji ne smeš biti drugega kot Nemec. In če si Nemec, moraš biti protiju-dovsko in protislovansko usmerjen. Krei-sky je v tem oziru Avstrijcem že dal mnogo zadoščenja. Komaj je njegova socialistična stranka zmagala leta 1970 na državnozborskih volitvah, je sprejel v svojo vlado štiri zagrizene naciste. Ostro je nastopil proti svojemu rojaku Simonu Wiesenthalu na Dunaju, ker še vedno raziskuje nacistične zločine in išče nacistične zločince. Ko so arabski teroristi postavili zahtevo, da je treba razpustiti judovsko zbirno taborišče v Schonauu pri Dunaju, je takoj pristal na njih zahtevo, ikajti ne gre, da bi bila Avstrija vpletena v arabsko-izraelski spor. Tudi ko je šlo za odstranjevanje dvojezičnih tabel na Koroškem, je Kreisky po- kazal čudovito razumevanje za nasilneže; policiji je ukazal, naj jih pusti pri miru, kajti ne gre, da bi zaradi tega prišlo do prelivanja krvi. Sedaj razmišlja, da bi odredil štetje slovenske manjšine na Koroškem kot to zahtevajo nemški nestrpneži. Slovence hoče prešteti kot živino, seveda z gorjačo v ozadju: »Kdor hoče biti Avstrijec, naj bo Nemec, ker drugače ni zanj mesta v Avstriji.« Kreisky noče biti več Jud, čeprav bo ostal to do smrti. Toda kako naj koroški Slovenci od njega pričakujejo razumevanja in pravice, če se je lastnim rojakom odrekel? Nič ni bolj žalostnega kot narodno odpadništvo. »Srečna« Avstrija, ki ji kroji usodo tak odpadnik! Prioombo jugoslovanskih Hov k novi oslovi Kot znano, so jugoslovanski škofje poslali komisiji za ustavna vprašanja v Beogradu in slovenski komisiji za pripravo republiške ustave v Ljubljani svoje predloge, ki naj bi jih upoštevali pri pripravi nove ustave. Kakor je razvidno iz lista Družina, škofje še niso prejeli odgovora na te svoje predloge. Časopisje pa je začelo na široko razpravljati o teh predlogih in jih naravno zavrača. Na območju Slovenije so prepovedali nabiranje prostovoljnih prispevkov za mednarodni sklad »Lačni otrok«. Nadškofov govor jim ni bil všeč V Braziliji slavijo 150-letnico državne samostojnosti. Tudi po posameznih zveznih državah Brazilije so bile slovesnosti, tako tudi v parlamentu v mestu Recife. Predsednik parlamenta je povabil na slavnost tudi nadškofa Helderja Camaro. Nadškof je parlamentarcem tudi govoril. V govoru je naslikal težke razmere, v katerih živijo ljudje, zlasti najnižji sloji. Brazilski osrednji vladi Camarov govor ni bil po volji in so predsednika parlamenta odstavili. Nočejo jim podaljšati dovoljenja Iz Mozambika bodo morali oditi tuji misijonarji, ker jim portugalske oblasti nočejo podaljšati dovoljenja za bivanje in delovanje v tej deželi, ki preživlja hude notranje težave, ker se bori za samostojnost. Tako se portugalske ob'asti maščujejo nad misijonarji, ker so prinesli v javnost strahote vojaških pokolov. množičnima manifestacijama. Prva je bila v Globasnici pod Peco 14. oktobra, druga pa 25. oktobra v Celovcu. V GLOBASNICI Spominske svečanosti kmečkih puntov pred 400 in 500 leti se je kljub slabemu vremenu in ob nepričakovani zapori bencina udeležilo 1.200 oseb. Slavnostna govornika sta bila prvi podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginald Vospernik in predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zwitter. Oba govornika sta poudarila, da sta tako zvezna vlada na Dunaju kakor deželna vlada v Celovcu po dogodkih lanske jeseni, ko so bili odstranjeni vsi dvojezični napisi, popolnoma kapitulirali pred nemškim nasiljem ulice. Lani so padale dvojezične table, letos pa že padajo bombe. Slovenec ni varen ne na cesti ne v gostilni. Celo v vojašnicah prihaja do zapostavljanja slovenskih fantov. Sedaj so se oblasti spomnile še na štetje slovenske manjšine, ker vedo, da se premnog Slovenec iz strahu ne bo upal povedati, da je Slovenec. Koroški Slovenci vso to krivično postopanje odklanjajo, saj so polnopravni avstrijski državljani, ki s svojimi davki in delom prispevajo k razvoju države. Prav zaradi tega odklanjajo preštevanje, saj niso nobena živina na posestvu ter zahtevajo od države najprej osebno varnost pred divjanjem nemških nasilnežev, nato pa tudi zaščito slovenske narodnostne skupnosti na ozemlju, kjer živi. To pravico jim daje avstrijska državna pogodba. V CELOVCU Še bolj mogočna je bila manifestacija koroških Slovencev v četrtek 25. oktobra v Celovcu, na kateri je bilo prisotnih nad 3.CKX) oseb, med njimi tudi mnogi demokratični Korošci nemškega jezika. Tako številna udeležba, ki jo je bilo zaradi vladajočega terorja nemških šovinistov težko pričakovati, je marsikoga presenetila. Ma-nifestanti so se zbrali na Starem trgu, kjer sta jim v imenu solidarnostnega komiteja spregovorila v slovenščini dr. Matevž Grilc, v nemščini pa Gerhard Friedrich. V mogočnem sprevodu je bilo videti transparente, ki so zahtevali izpolnitev 7. člena državne pogodbe, pozivali k solidarnosti s koroškimi Slovenci ter prijateljstvu me dobema narodoma in odklanjali ugotavljanje manjšine. Sprevod je potekel brez večjih motenj, čeprav so nekateri nemški fanatiki skušali motiti njegov potek z običajnimi psovkami. Koroški »Heimatdienst« (Služba domovini) pa je že pred sprevodom izdal hujskaške letake, na katerih je bilo rečeno, da »bodo v Celovcu korakali partizani, ki so že leta 1948 hoteli odcepitev Južne Koroške od Avstrije in ki zahtevajo slovenizacijo Avstrije.« Seveda s tem Heimatdienst ni nič novega povedal, saj to ponavlja že leta in leta. Bolj važno je, da bi se — kot je dejal govornik Friedrich — že enkrat zganile demokratične sile Koroške ter zahtevale od zvezne vlade, da da koroškim Slovencem pravice, ki bi morale biti v demokratični državi samo po sebi umevne, v Avstriji pa so povrh še zapisane v državni pogodbi. Dva od državnikov, ki so zapleteni v izraelsko-arabski spopad: na levi izraelska ministrska predsednica Golda Meir, na desni predsednik Sirije general Asad Stanje slovenskih šol na Tržaškem Mednarodne čete ob Sueškem prekopu V treh prejšnjih člankih smo opisali stanje slovenskih šol na Goriškem. Da bo pregled popoln, podamo še številčne podatke in nakažemo najbolj pereče probleme slovenskih šol na Tržaškem. Prva splošna ugotovitev je ta, da skupno število učencev in dijakov, ki obiskujejo slovenske šole vseh vrst in stopenj, iz leta v leto rahlo raste. Njihovo število v tekočem šolskem letu 1973-74 znaša skupno 3.883 (vključno vpisani v otroške vrtce), to je 149 več kot v lanskem šolskem letu. Podatki za posamezne šole so sledeči: otroški vrtec 800 (lani 776); osnovne šole 1.313 (lani 1.293); srednje šole 703 (lani 653); industrijska strokovna šola 44 (lani 36); učiteljišče 79 (lani 55); trgovski tehnični zavod 200 (lani 192); znanstveni licej 175 (lani 163); klasična gimnazija 69 (lani 66). Splošna slika torej kaže, da je število učencev na vseh vrstah šol v primerjavi z lanskim letom naraslo, kar pomeni, da imajo naši ljudje zaupanje vanje in da se vedno bolj zavedajo, da slovenski otrok spada v šolo z njegovim materinim učnim jezikom. To, kar se tiče številk kot takih, s katerimi smo v danih razmerah lahko še zadovoljni. So pa drugi pereči problemi in težave, s katerimi se morajo ubadati naše šole. PROBLEMI OSNOVNIH ŠOL če je skupno število vpisanih v osnovne šole večje od lanskega leta, pa beležimo glede vpisa v prvi razred rahlo nazadovanje. Letos se je namreč v prvi razred osnovne šole vpisalo 255 otrok, to je 7 manj kot lani, kar je po splošnem mnenju treba v prvi vrsti pripisati upadanju rojstev po naših družinah. Zaradi povečanega števila učencev v posameznih razredih je bilo osnovnim šolam dodeljenih 8 dodatnih učnih moči. Potrebnih pa bi jih bilo še 14, da ne bi imeli posamezni razredi več kot 10 učencev. V tem pogledu je zapostavljanje posebno pereče pri Korošcih (Sv. Barbara) v milj-ski občini, kjer starši zahtevajo še eno učno moč, ker je tam več kot deset otrok. Zaradi tega so več dni tudi stavkali. Prav tako zahtevajo še eno učno moč starši s Katinare in iz Lonjerja. Glede prostorov so težave nastale na Opčinah, kjer je obstajala nevarnost, da bi en razred preselili v zunanje prostore. Proti umikanju iz domače šole so se odločno izrekli openski starši ter dosegli, da bo tržaška občina eno večjo učilnico predelala v dve manjši. Tako se otrokom domačinov ne bo treba seliti iz svoje šole. Ob pravočasnem ukrepanju nadrejenih bi se takšne težave tehnične narave lahko rešile še pred pričetkom pouka. Šoli s celodnevnim poukom sta na Tržaškem dve: Zgonik-Salež ter Ricmanje- Domjo. Na tej je celodnevni pouk bil uveden z letošnjim šolskim letom, v Zgoniku pa že lani. Miljska občina je predlagala, da bi celodnevni pouk vpeljali tudi za vse učence slovenskih šol na njenem območju. Uredili naj bi ga v Žavljah, kamor bi vse otroke prevažali. Namen je sam po sebi dober, a Slovenci imajo pomisleke, ker bi se v tem primeru ukinila šola pri Korošcih, iki je zaščitena po Londonskem sporazumu. Za didaktičnega ravnatelja v okrožju Sv. Ivana v Trstu je bil imenovan učitelj Evgen Dobrila. Prej je na tem mestu bil g. Šinigoj, ki je odšel v pokoj. PROBLEMI SREDNJIH ŠOL Glavni problem nižjih in višjih srednjih šol je pomanjkanje ustreznih šolskih prostorov. Medtem ko so se srednje šole bolj ali manj prilagodile na povečano šolsko številčnost po uvedbi enotne srednje šole, pa pomanjkanje prostorov resno tare višje šolske zavode. Učiteljišče potrebuje najmanj štiri nove učilnice, pomožne prostore za knjižnico in druge delovne sobe. Tehnično najhitreje izvedljiva rešitev bi bila zidava še enega nadstropja nad sedanjim. S tem bi se razbremenila tudi srednja šola, ki je v istem poslopju. Na klasičnem in realnem liceju je sedaj 14 razredov, ki se stiskajo po vseh mogočih prostorih in sobah od kleti do arhiva. Začasna rešitev bi bila namestitev nekaterih razredov v bližnjem zavodu šolskih sester. Problem zase je industrijska strokovna šola, ki gostuje deloma v prostorih srednje šole pri Sv. Jakobu, deloma pa se poslužuje delavnic italijanske šole »Carli«. Letos se je v prvi razred te šole vpisalo 19 učencev, v vseh treh razredih pa jih je 44. Da se ta šola doslej še ni tako razvila kot bi želeli, je pripisati tudi dejstvu, da ima samo po eno smer za fante oziroma dekleta. Ustanovitev novih ustreznih tečajev bi gotovo pritegnila še druge učence. O tem bo treba vsekakor še dobro razmisliti. Z letošnjim šolskim letom so posebno višje srednje šole doživele več sprememb glede učnih moči. Profesorji, ki so dosegli stalnost, so odšli na nova dodeljena mesta. Zaradi tega in pa zaradi večjega števila razredov (tudi na obveznih srednjih šolah) je nastala potreba po novih učnih močeh. Ker pa je znano, da z ekonomskega vidika profesorski poklic ni vabljiv, je čutiti resno pomanjkanje usposobljenih kadrov posebno za stolice leposlovnih predmetov z vključeno slovenščino. Zaradi tega je šolsko skrbništvo letos namestilo večje število univerzitetnih študentov. Tega višje šolske oblasti, ki urejajo nastavljanje učnih moči na slovenskih šolah, zdaleč niso predvidevale. Prej ikot skrbi za ustrezne učne kadre so se neelastično oklepali paragrafov, tako da so se nekateri že usposobljeni in tudi v praksi izkušeni šolniki morali preusmeriti. Storjene napake se sedaj maščujejo. Glede personalnih sprememb na ravnateljskih mestih naj omenimo, da je po smrti inž. Viktorja Sosiča bila imenovana za ravnatelja srednje šole na Opčinah prof. Kazimira Paulin. To bi bil v glavnih obrisih pregled stanja na slovenskih osnovnih in srednjih šolah na Tržaškem. Naj ob zaključku izrazimo željo in upanje, da se bodo do začetka prihodnjega šolskega leta rešili vsaj najbolj pereči problemi, ki tarejo naše šole. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllIIIIIIIIIIIlIIIIIIIIIIIIIIIiilllllllllllllllllIllllllllllllllillllll>l»llll'