skladišču. Kar je torej že splošno znano popularnih, komercialnih del, pa zahteva in uveljavljeno, se prodaja bolje; uvelja- od založnika ogromno truda, entuziazma viti novega domačega avtorja, ki ne piše in potrpljenja.
7. slovenski bienale ilustracije
Cankarjev dom, 15. 11. 2006 - 14. 1. 2007
Čeprav brez revolucionarnih novosti je bil 7. slovenski bienale s spremljajočo razstavo in lepo oblikovanim katalogom doslej najbolj reprezentativen. Na njem je sodelovalo tudi največje število avtorjev (57). Od 3. bienala naprej so v katalogu in na razstavi predstavljeni ilustratorji iz začetka oziroma 1. polovica 20. stoletja, iz časa, ko ilustracija še ni izraziteje izstopala kot posebna likovna zvrst, niti ni bila namenjena pretežno otrokom (Hinko Smrekar, 1883 - 1943; Gvidon Birolla, 1881 - 1963; Ivan Vavpotič, 1877 - 1943; Maksim Gaspari, 1883 - 1980; Tone Kralj, 1900 - 1975). Od 6. bienala je kot posebna kategorija v razstavo vključena t. i. poljudnoznanstvena ilustracija.
Dr. Jure Mikuž v uvodnem članku v katalogu med drugim razmišlja o pomenu ilustracije s filozofskega, psihološkega in pedagoškega stališča in citira nekatera imena evropskih poznavalcev tega področja. Med drugim poudarja tudi likovno kvaliteto slovenske sodobne, predvsem otroške ilustracije ter odsotnost njene poglobljene ocene. K Mikuževemu tehtnemu razglabljanju lahko dodamo, da ilustracija danes doma in v svetu pridobiva na pomenu, zato se tembolj veselimo uspehov naših ilustratork in ilustratorjev ne le doma, temveč tudi v tujini. Študijo o slikanici Martin Krpan Toneta Kralja je tako kot za ostale ilustratorje iz začetka 20. stoletja v prejšnjih katalogih prispeval dr. Andrej Smrekar. Marjanco Jemec Božič, dobitnico letošnje Smrekarjeve
nagrade za življenjsko delo, je predstavila Maruša Avguštin.
K privlačnosti kataloga 7. bienala opazno prispeva naslovnica z ilustracijo Jelke Godec Schmidt, Smrekarjeve nagrajenke na prejšnjem, 6. bienalu ilustracije in nič manj tudi večji formati reproduciranih del. Učinkovitost razstave stopnjujejo raznobarvne podloge za posamezne originalne ilustracije.
pestrost razstavljenega gradiva je razkrivala bogastvo avtorskih poetik in različnost likovnih tehnik. K uspehu razstave je pripomogla širina in posluh žirije, ki je med predloženimi deli izbrala po svojem prepričanju najboljše, kar se ji je odkrivalo med široko paleto ilustratorskih prijemov. Opazna značilnost 7. bienala, če ga primerjamo s šestim, je bila številčnejša zastopanost poljudnoznanstvenih ilustracij, dalje ilustracij za odrasle, več je bilo črno-belih in laviranih risb, kolažev in praskank. Vidno je bilo tudi upadanje ilustratorjev starejše generacije in naraščanje prisotnosti mladih avtorjev, ki prihajajo z Oddelka za oblikovanje ALu in Visoke šole za risanje v ljubljani.
Strokovna žirija 7. bienala ilustracije je podelila: Smrekarjevo nagrado, dve Smrekarjevi plaketi in tri Smrekarjeva priznanja za ilustracijo.
Alenka Sottler je prejela Smrekarjevo nagrado za ilustracije Grimmove pravljice Pepelka (Mladinska knjiga, 2006). Slikarkina prepesnitev pravljice v bleščeč likovni jezik v tehniki stare klasične
96
tempere in z renesančnim pojmovanjem prostora združuje slikarske, grafične in kiparske elemente in z njimi dosega vir-tualen vtis, ki stopnjuje magičnost podob in daje Grimmovi pripovedi povsem novo razsežnost. Zdi se, da umetnica z upodobitvijo Pepelke zaključuje likovno pot, ki jo je pričela z ilustracijami za Ure kralja Mina.
Zvonku Čohu je žirija prisodila Smrekarjevo plaketo za ilustracije Bedaka Jurčka Hansa christiana Andersena (Mladinska knjiga, 2005). Čohova sposobnost združevanja klasičnega slikarstva z bogato pripovednostjo, ki vključuje njegov značilen humor, dokazuje ilustrator-jevo veliko slikarsko znanje in neizčrpno domišljijo, s katero opisuje, razširja in poglablja literarno predlogo.
S Smrekarjevo plaketo je žirija nagradila tudi Kostjo Gatnika za povsem drugačen prikaz humorja v ploskoviti računalniški tehniki wacom (Emzin: humor, Emzin, 2006). Gatnikova virtuozna risba s sugestivno izraznostjo povezuje humor in satiro, ki po potrebi prerašča v grozo, četudi preoblečeno v lepoto črt in ploskev.
Smrekarjeva priznanja so prejeli: Milan Erič, Aleksander Brezlan in Ana Zavadlav.
Eričeve slikarsko obravnavane ilustracije v akrilni tehniki na prosojnice z bogato niansiranim zemeljskim koloritom in domiselnim humorjem z upodobitvijo personificiranih vrst zelenjave bistveno dopolnjujejo opisne ilustracije v knjigi in ji dajejo poseben, na slovensko zgodovinsko tradicijo vezan značaj knjižne ilustracije (Dario cortese: Vse v eno -enolončnice, ČZD Kmečki glas, 2006).
Aleksander Brezlan je v oblikovanju figur s skicozno črno črtno risbo, ki je blizu otroški oz. art brut, v kombinaciji črnih in rumenih barvnih ploskev in z diagonalno kompozicijo dosegel močno ekspresivno občutje brezizhodnosti Kaf-kovega Procesa.
Ana Zavadlav je prejela Smrekarjevo priznanje za t. i. poljudnoznanstvene ilustracije v knjigi Igrajmo se s Kuku-jem Nataše Bucik (Mladinska knjiga, 2005/2006). V akvarelni tehniki je pri bogatem podajanju snovi pokazala suvereno obvladovanje prostora, figur in predmetov in jih s posebno perspektivo in toplo barvitostjo povezala v celoto, ki vabi otroka v igrivo odkrivanje in poimenovanje neštetih nadrobnosti iz sveta, ki ga obdaja.
Organizator je na 7. slovenski bienale ilustracije povabil goste iz Bratislave (BIB) in iz Sarmede, ki so iskreno občudovali razstavo. Želimo si, da bi bila udeležba na BIB-u v letu 2007 čim bolj bogato in kakovostno zastopana.
Razstavljalci: Mina Arko (1983), Aleksander Brezlan (1981), Suzana Bricelj (1971), Tina Brinovar (1977), Andreja Borin (1969), Mojca cerjak (1959), Marjeta cvetko (1953), Igor cvetko (1949), Zvonko Čoh (1956), Danijel Demšar
(1954),	Milan Erič (1956), Kostja Gatnik (1945), Ančka Gošnik Godec (1927), Andreja Gregorič (1972), Adriano Jane-žič (1972), Marko Kociper, Ana Košir (1970), Maša Kozjek (1974), Kristina Krhin (1974), Jože Kumer (1953), Martina Ljubič, Polona Lovšin (1973), Maja Lubi (1980), Irena Majcen (1948), Marjan Manček (1948), Dušan Muc (1952), Radko Oketič (1953), Silvan Omerzu
(1955),	Mojca Osojnik (1970), Katja Pal (1979), Andreja Peklar (1962), Liliana Praprotnik Zupančič (Lila Prap) (1955), Arjan Pregl (1973), Petra Preželj (1975), Ana Razpotnik Donati (1978), Jelka Rei-chman (1939), Mojca Sekulič Fo (1969), Daša Simčič (1963), Rudi Skočir (1951), Alenka Sottler (1958), Damian Stepančič (1969), Ana Šalamun (1970), Peter Škerl (1973), Gorazd Vahen (1969), Fojž Alojz Zorman (1952), Dalibor D. Zupančič (1949).
Poljudnoznanstvena ilustracija: Robert Fister (1972), Jelka Godec Schmidt
97
(1958), Bojan Jurc (1950), Marija Prelog (1954), Vladimir Segalla (1951), Maja Šubic (1965), Alenka Vidrgar (1958), Žarko Vrezec (1950), Meta Wraber, Ana Zavadlav (1970).
Strokovna žirija za izbor del in podelitev nagrad: Maruša Avguštin, Barbara Boltar, Matjaž Schmidt, Kamila Volčan-šek in Nina Pirnat Spahic.
Maruša Avguštin
98