Izhaja vsako soboto: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. — ,Naš List" ima vsak mesec prilogo „Slovenska Gospodinja44 ter velja za celo leto o K. za poi leta K 2-50. Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno-vposiane naročnine se ne ozira.
Uredništvo in upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvolijo pošiljati dopisi, naročnina in reklamacije. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta 16 v. za enkrat. 14 v. za dvakrat, 12 v. za trikrat, za večkratno objavljenje nizke cene.
Leto I.
V Kamniku, 15. aprila 1905.
Štev. 15.

IH
el J e v ono neodkrito deželo, iz katere se ne vrne noben po-potnik. In s teboj, o Hamlet, primem za lobanjo in govorim: ta glava je imela nekoč jezik in je znala peti . . .
Prišla je vest ob uri, ki ni iznenadila, ampak samo pretresla. Kam pač pojde enoindevetdesetletni starček, ako ne v tisto večnost, iz katere se ne vrne noben Strossmayer več, ampak le njegovo življenje, še stokrat in tisočkrat . . .
Danes je dovoljeno pisati nekrologe; ko je umrl Gogolj, ni mogel tega storiti Turgenjev. In človeku je nekako čudno pri srcu, ko se pripravlja, da piše posmrtnico tistemu možu, ki ga je nekoč le videl, s tistim širokim pokrivalom, s črno ruto okrog vratu in kratkim Završnikom . . . Tisto visoko postavo s svetlim čelom . . .
Ali tudi, kdor ni poznal rajnega osebno — kje je Slovenec, ki ni poznal ime Strossmayer in njegova dela"? Jugoslovani ga nimamo človeka, o katerem bi se lahko reklo: to je mož! Samo zdaj, ko bodo zapirali rakev umrlega škofa Josipa Juraja v Dj ako vem, zdaj se bo ozrl marsikdo nanj in dejal: to je mož! To ni bil, ampak to je, ker dela njegova so ostala še med nami in pričala bodo tudi našim potomcem, da je bil umrli mož naj večji Jugoslovan, ki ni imel misli o edinstvu južnih plemen le v besedi, ampak tudi v srcu. —
Josip Juraj Strossmayer je bil naj starejši škof rimsko - katoliške cerkve, ki je bil maziljen v škofa že pred 55 leti, vendar je moral gledati, kako so bili povzdignjeni v nadškofe, da, celo v kardinale mlajši duhovniki in to mnogo manj nadarjeni možje, kakor je bil on. Prijazno se mu je smehljala nekoč sreča, ko je prišel leta 1847. na Dunaj za dvornega kaplana in kmalu nato kot drugi ravnatelj duhovniškega zavoda pri sv. Avguštinu, kjer je kmalu zaslovel po svoji duhoviti zgovornosti in krasni latinščini.
Ali v tistih časih se je uprla Ogrska, odstavila je Habsburško dinastijo in ban Jelačič je bil tisti, ki je rešil monarhijo katastrofe. In kot rešitelju cesarja se mu je posrečilo, spraviti tedaj šele 34 letnega moža na škofovski stol v Dj ako varu.
Tu šele se prične njegovo pravo delovanje v narodno-političnem smislu. Podpiral je posamezne literate in celo slovstvo v obče, ustanovil je jugoslovansko galerijo v Zagrebu s tem, daje podaril „Jugoslovanski akademiji" — ki jo je tudi sam ustanovil — svojo bogato zbirko slik, vredno pol milj on a goldinarjev, pristopil je najrazličnejšim društvom kot ustanovnik, sezidal je šole in vzgoje val duhovščino v narodnem smislu. Sezidal je tudi v Djakovem krasno stolno cerkev, za katero je izdal iz svojega tri milj one kron.
Bil je iz duše in telesa Slovan in dolgo let neposredni voditelj hrvatske narodne stranke in kot tak neizprosen nasprotnik madjarstvu in razumljivo je, da tudi Madjari niso zaprinesli temperamentnemu možu. Bil je odločen propagator za veliko jugoslovansko državo in kot tak v živem dopisovanju z vsemi važnejšimi politiki ne le Balkana, ampak vseh pokrajin, kjer bivajo Slovani. V zelo intimni zvezi je bil tudi z znanim češkim politikom dr. Fr. Lad. Riegerj em (1818 — 1903).
Veliko pozornost je vzbujal 1. 1860. v pomnoženem državnem zboru, ki mu je predsedoval nadvojvoda Rainer; in potem na zagrebškem zboru. S tem pa, da se je vnemal vedno bolj za slovansko stvar na Balkanu, da je bil z vsemi prvimi tedanjimi Slovani v in-
To be, or not to be: that is the question . . .
(Biti ali ne biti: to je vprašanje.)
Hamlet.
timnem dopisovanju in se ni bal nastopiti tudi javno za ideje ne--kdanje hrvatske kraljevine pod Zvonimirom, si je nakopal očividno nezaupnost in nezadovoljnost cesarskega dvora na Dunaju. Naš cesar mu je pokazal večkrat celo javno svojo nemilost, ali Strossmayer se za to ni dosti menil, ker je bil o svojih idejah tako prepričan, da ga ni mogla zmotiti v tem niti vladarjeva očitna nemilost. Ostal je na svojem škofovem stolcu in tu je deloval slej kakor prej. Ustanavljal je še v naprej šole, seminarje, dal je zbirati narodne pesmi in povesti, zgodovinske akte in z jekleno voljo je bfl boj za staroslovanski cerkveni obred.
Da pa ni bil Strossmayer mož, ki bi bil pripravljen potrditi in sprejeti vsako nesmisel kot pravo in resnico, nam pa dokazuje dovolj njegov neustrašni nastop v vatikanskem koncilu 1. 1870., ki ga je napravil poznanega po celem svetu. Šlo se je tedaj za novo ustanovljeno dogmo o nezmotljivosti papeža. Strossmayer je bil odločen nasprotnik tej novi dogmi in s svojim ognjevitim in duhovitim govorom je znal povzročiti na shodu najviharnejše scene. Napadal je zlasti jezuite tako, da mu niso dali več govoriti. Nastal je tak vihar in tako kričanje, naj zapusti govorniški oder, da so ga res s tem prisilili, da je odnehal. In dasi je bil junak dneva in je imel za seboj naj inteligentnoj še može celega sveta, vendar je bil nad tem kratenjem govorniške svobode tako užaljen, da je zapustil Rim, ne da bi se poslovil od koncila. S tem pa si je nakopal neprijaznost rimske kurije in ker je menil, da jo mogoče vendar še pridobi za svoje ideje slovanskega bogoslužja, se je po preteku nekaj let udal in pripoznal nezmotljivost papeža, vsaj oficielno, in 1. 1888. se je celo v toliko odločil, da je romal v Rim — vse za to, ker je menil storiti s tem kaj za Slovanstvo.
Mi vidimo, mož se ni bal niti denarnih stroškov, niti preziranja naj višjih krogov, niti vladarjeve nemilosti, celo ponižal se je — ta ponosni Hrvat--------- vse zato, da služi in koristi domovini.
Vsi Slovani vedo, kaj izgube ž njim, in pred vsem Hrvatje. Smrt Strossmayerja p omenja narodno žalost Hrvatske in vsega Jugoslovanstva. Umrl je mož, v katerem so bile združene visoke misli o kulturnem združenju Slovanov: Pred 17. leti je poslal v Kijev, kjer so praznovali 900 letnico, kar je bila Rusija pokristjanjena, sledeči brzojav: „V čagt si štejem čestitati z iskreno radostjo k vašemu narodnemu prazniku. Dedina sv. Vladimira, ta sveta vera je vstajenje, ljubezen, kras in slava vsemu ruskemu narodu. Bog blagoslovi Rusijo in ji pomore, da izvrši v pravi veri z božjo pomočjo in s krščanskim junaštvom ono veliko svetovno nalogo, ki jo je odločil njej sam Bog. Prosim, naznanite ostalim bratom ta moja čuvstva, recite jim, da jih prijateljski pozdravljam in očetovski blagoslavljam. “ Žaluje pa za njim tudi vsa oficielna javnost: jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, vsi mestni zastopi, vsa društva, jugoslovanski poslanci na Dunaju itd.
In kje je zdaj?
Umrlo je telo, a duh je živ.
Počivajte v miru, neumrljivi mani, in s svojimi spomini bodrite one, ki ste jim bili namenjeni v življenju, naj ne pozabijo velikega kulturnega pomena in važnosti vašega nositelja, Josip Juraj Stross-mayerja!
Klanjaj se ob njegovem odprtem grobu naša zastava . . .

Državni zbor.
Zadnji dve seji (223. in 224.) pred velikonočnimi počitnicami sta bili manj zanimivi, tudi poslancev je bilo v zbornici jedva toliko, da sta bili še seji sklepčni.
Interpeliral je posl. Daszynski, zakaj ne prične vlada z gradbo vodnih cest. Učeča se mladina po tehnikah in delavci so že željno pričakovali, da jim bo odprt nov zaslužek, vendar se vlada niti ne zmeni za te vodne ceste, ki bi se morale pričeti graditi že lanskega leta. Tozadevna predloga je bila že davno predložena kroni, ki jo je tudi sankcionirala. Če pa stoji na tej sankcionirani predlogi, da je pričeti z delom že 1. 1904., potem se vpraša: ali je pravica sankcioniranja krone še postavna podlaga za zakone ali pa more biti kdaj tudi le navadna prevara ? (Zaradi zadnjih besed ga pokliče podpredsednik k redu.) Daszynski prosi za nujnost svojega predloga, ki zahteva, da se prične takoj z delom. Vendar se nujnost odkloni z 147 glasovi proti 44.
Na razpravo pride potem zakon o vpregi v vojaških zadevah. Po tem zakonu mora dati vsakdo svojo vprežno živino vojaštvu na razpolago, kadar jo to rabi. Novi zakon zahteva, da se ne sme tirjati vprežna živina od nikogar za večjo daljavo kakor na ravnem 30 km, v hribovitem svetu 20 km. Za vsak voz se plača 4 vinarje na km, od konja ali mule 130 odstotkov poštne pristojbine („Postrittgeld11), od vola 90%, od druge živine 60%• Teh pristojbin pa plača vojaška uprava le majhen del, od vsake živine komaj 6 vinarjev za 1 km. Vse drugo mora plačati dežela. Dežela mora plačevati in priskrbeti tudi stanovanja častnikom, če imajo v tujem mestu slučajno kako opravilo. Pripetilo se je že celo, da je morala plačati občina stanovanja oficirjem, ki so se mudili nekaj časa v drugem mestu, kamor so prišli čestitat višjemu vojaškemu dostojanstveniku o priliki njegove poroke. Različni poslanci so zahtevali, da se izpremeni vprežni zakon v tem smislu, vendar so se odklonile malodane vse predlagane izpremembe. Sprejet je samo predlog, da morajo prispevati k vpregi tudi vsi tisti, ki imajo v posesti kak avtomobil; da se ne sme porabljati plemenska živina in da se zniža predlagana kazen kot najvišji znesek do 50 K, odnosno pet dni zapora.
Ker je bila med tem že znana obsodba poslanca, grofa Sternberga zaradi tiste klofute (grof j e bil obsojen v 1000 K globe ali 14 dni zapora), je interpeliral posl. Sylvester (nem. napr.) predsednika, če mu je znano, da je dejal sodnik pri Sternbergovi obsodbi, da ni tisti prostor v parlamentu, kjer je priložil Sternberg klofuto ces. svetniku Penižku, noben kraj, kjer bi bila predpisana „posebna dostojnost" (kakor n. pr. cerkev, uradni prostori itd. Ko bi bil tisti hodnik v zbornici tudi tak kraj, potem bi bil obsojen Sternberg v smislu § 496 kaz. zakona, ki izključuje vse denarne globe in predpisuje le strogi zapor.)
Predsednik je odgovarjal na to, da pač ne bo izraževal v tem oziru svojega osebnega mnenja, sodi naj pa javnost, ali je to tak kraj „posebne dostojnosti" ali ne.
Čehi na slovanskem jugu.
Potopisne črtice. Piše Franjo Krašovec.
(Nadaljevanje.)
Cerkev sv. Marka. Mozaikove sestavine. Beneški korarji. čudno vedenje v cerkvi. — Neznosna vročina. — Ponesrečen obed. — Izlet na otok Lido z beneškim „tramvajem". — Lido, torišče
razkošja.
Iz doževe palače krenemo v cerkev sv. Marka. Pred vhodom se je nakopičilo polno prosjakov obojega spola. Vržemo jim nekoliko sitnega drobiža, da se ga vsaj znebimo! Mislim, da Turki in Kitajci nimajo tako nerodnega drobiža, kot ga ima zjedinjena Italija! Bakreni novec po 10 in 20 centesimov je večji, nego naš goldinar. Človek si misli, da ima Bog zna koliko denarja v žepu; pogleda, pa vse skupaj ni ena lira. Laški drobiž ne izda prav nič, Bog pomagaj, to je siromaštvo!
Najbolj so nas zanimale krasne mozaikove sestavine v cerkvi sv. Marka. Da bi imeli danes Benečani toliko denarja, kar jih je stal ta mozaik, ne bilo bi jim treba nadlegovati tujcev. Neki gospod, ki je bil že ponovno v cerkvi sv. Marka, je trdil, da ima ista tudi gotične zidave; drugi so mu to zanikali. Kmalu jim je pokazal altar, zgrajen v čisti gotiki. V koru krog velikega altarja so sedeli beneški kanoniki; italjanska duhovščina je revna: niti zlatih pektoralov niso imeli korarji krog vratu, na modrih svilenih trakih so imeli navezane križce iz medi.
Nato se je oglasil sam Sternberg in pričel je obsipati posl. Kram af a (Mladočeh) z naj suro vej šimi psovkami kakor: denunciant, lažnjivec, da je lagal pod prisego itd. Sternbergu se je namreč zdelo, da ni bilo Kramarevo nastopanje pred sodiščem povsem pravilno.
Sternbergova psovanja so vzbudila med Mlado-čehi velika ogorčenja, sam Kramar je izjavil, da ga človek, kakor je grof Sternberg, sploh žaliti ne more.
Za prihodnjo sejo (225.), ki bo šele 3. maja, se sprejme po kratki debati sledeči dnevni red:
1.	) dvoje poročil imunitetnega odseka (tudi dr. Tavčarjeva izročitev.)
2.	) tarif za carino.
3.	) zakon o krošnjarenju.
4.	) italijanska univerza.
Na to zaključi predsednik zadnjo sejo pred Veliko nočjo in želi vsem vesele počitnice.
Kriza na Ogrskem.
Ker je sklenil izvrševalni odbor združene opozicije, da se ne spušča z vlado v nobeno pogajanje, se je odpeljal cesar volens nolens zopet na Dunaj in v Budimpešti so ostale razmere v obče prav take, kakor so bile pred mesecem, z edino izjemo, da je pričel ogrski državni zbor zopet svoje — če tudi zelo dvoumno — delovanje. Na dnevnem redu prvih razprav sta dva Košutova predloga. Prvi zahteva 21 torico poslancev iz zbornice, ki naj izdelajo posebno adreso na cesarja; drugi pa poravnavo nedopustnega nastopanja zborničnega predsednika iz lanskega zasedanja.
Najprej se je obravnavalo, kdaj naj pride kateri izmed obeh predlogov na razgovor. Pri tem se je dala prednost drugemu predlogu. Kot predlagatelj je fungiral v zbornici Košut, ki je dejal med drugim, da mora biti namen njegove stranke v prvi vrsti ta, kako je mogoče vladarja prepričati, s kakimi sredstvi se da odpraviti to, kar je zakrivila prejšnja vlada in kako je mogoče vladati na Ogrskem pod današnjimi razmerami. K besedi se je oglasil tudi ministrski predsednik Tisza, ki ga pa je motila ves čas z medklici združena opozicija. V celem pa je bil njegov nastop precej takten, če tudi le prav malo — pogumen.
Pri razpravi o volitvi za adresni odsek je bila opozicija malodane sama v zbornici, liberalci so iz-večine izostali. Tudi izmed ministrov sta bila samo dva.
Pri volitvi v ta odsek so bili izvoljeni enoglasno vsi postavljeni kandidatje (15 Košutovcev + 2 desi-denta + 2 klerikalca + 2 Banffyjeve stranke = 21). Odseku predseduje baron Banffy, prvo sejo ima na pondeljek 17. t. m., ki bo najbrže sprejel načrt, ki ga je izdelal grof Apponyi. —
Ministrski predsednik Tisza je tudi odpotoval zadnje dni na Dunaj k cesarju, vendar zatrjujejo, da je imela ta avdijenca povsem uraden značaj.
Makedonija.
Pri Zagarizaniju so se spoprijele bolgarske in grške ustaške čete. Kar je bilo letos medsebojnih na-
Gibanje v cerkvi sv. Marka se mi je zdelo tako onečaščujoče, tako brezbožno! Jeli to v resnici zbor pobožnih?! . . . Da, tam kleče v stranski kapeli; v dolgih vrstah klanjajo glave in mrmrajo tihe molitve. Ali tukaj v glavni ladji, kaka prosta drznost nastopanja! Kakor pri baletu šetajo gori in doli, z brez-stidnim zadovoljstvom si ogledujejo plastične in slikarske umetnosti —- ter glasno brbljajo. Med njimi švigajo duhovniki v talarjih in koretlih in nobeden si ne misli nič hudega. Tu stoji ponosit častnik z dvema gospicama; najbrže so beneške patronese . . . Zdaj si drži ena pahljačo pred rožne ustne: njene bliskajoče oči razodevajo, da komaj zakriva smeh. Malo pozneje že ne more svojih občutkov brez pomoči batistnega robca premagati . . . častnik je moral kaj izredno pikantnega povedati, kajti tudi druga se komaj zatajuje ...
In tam mala rujava devojka z dežele, — s težkimi zlatimi uhani v ušescih, odevena v karminasto jopico — kako nežno prime za drveno roko svojega spremljevalca, kako zaljubljeno mu zre v dobrotno bedaste poteze! . . . Čudno! Sv. Marko mora biti jako potrpežljiv, sicer bi svoje čuvarje že davno na to opozoril, da se imajo taki srčni izlivi prihraniti za korso ali za promenado na Lidu, kjer bi bila taka galanterija vsaj deloma dopustna. Ali ne! Samo mi strogi sinovi severa se zgražamo nad lahkoživnostjo Italijana. Da smo i mi kakor on navajeni ob julijski vročini smatrati cerkev hladnim sprehajališčem, i na nas bi se opažalo, kako bi izginjalo spoštovanje pred hišo
padov, je bila to največja bitka med ustaši. Grki niso prizanašali niti ženam niti otrokom. Ubitih ali težko ranjenih je ostalo na bojišču blizu 70 oseb.
Francoska.
(Ločitev cerkve od države.) Zbornica je sprejela po daljši debati prvi del vladne predloge o ločitvi cerkve od države.
(Zarota proti republiki.) V Parizu so razkrili veliko zaroto proti republiki, ki je imela namen, postaviti na prestol princa Viktor Bonaparto. 'Pri upokojenem stotniku Tamburinu so našli 500 oblek za infanterijo, pri mehaniku Meyerju 8000 patron in policija je razkrila, da imajo še nekje 500 pušk starejšega tipa. Izpočetka so smatrali vso stvar kot zelo smešno, ali čim so razkrili posameznosti, je postala tudi vlada resna. Tamburini je iskal med bivšimi svojimi kolegi zarotnike, kazal jim je celo denar, ki mu ga je dala vdova L e bo dl, ki je znana med republikanci kot fanatična klerikalka. Tamburini je najemal tudi mlade ljudi, češ, da jih pošlje v neko afrieansko kolonijo, v resnici pa je hotel posesti ž njimi pošto, senatno palačo in se polastiti prezidenta republike, Loubeta. Tamburini pa je bil samo orožje v roki bivših generalov in nekaterih višjih častnikov, ki so bili zapleteni v ta nesmiselni komplot. Zarotniki so hoteli oklicati začasno vlado, Viktor Bona-parte naj bi bil najprej vojaški diktator in potem cesar Francije. Aretiranih je že več krivcev, vendar policija še ne miruje. —
Predstoječa zarota je nekaj slična komplotu generala Male iz 1. 1812., ko je bil Napoleon v Moskvi. Vendar se je tudi ta njegov proticesarski namen izjalovil, kakor sedaj gorenji fantastičnega Viktor Bonaparte & Comp.
Španija.
V Madridu je demonstriralo po cesti 8000delavcev. Policija jih je mnogo aretirala. — V Madridu, Valenciji in Valadolidu štrajkaj o dijaki na univerzah. V Valenciji so zažgali v bližini bolnice več vozov cestne železnice. Vse demonstracije imajo proti-regentski značaj.
Angleška.
Liberalna stranka zmaguje po nekod na Angleškem. Liberalni kandidat v Brajtonu je dobil 1000 glasov več kakor konzervativni. — Spodnja zbornica je sprejela enoglasno resolucijo liberalcev, ki je naperjena proti finančni politiki Čemberlena.
Švedi j a.
Švedska vlada je predložila zbornici zakon, ki določuje kazni socialnim demokratom, ki bi kdaj demonstrirali tako, da bi znalo biti to človeški družbi nevarno. Predlogo so izročili posebni komisiji.
Južna Afrika.
500 Kitajcev je popustilo delo v rudokopih in bežalo proti Johannesburgu. Policija na konjih jih je | dohitela in jih privedla nazaj. Dasi so jih bombardirali Kitajci 3 ure s kamenjem, vendar niso rabili policaji pušk. — Zamorci bivše transvalske republike predložijo angleškemu kralju prošnjo s 33.000 podpisi,
Gospodovo ter bi se spreminjalo v brezbrižno zaupno stanje, kakor bi bili recimo v dobro poznati hiši svojega prijatelja. Altri p a e s i, altri costumi (druge dežele, drugi običaji!) pravi Lah sam.
Zapustivši Markovo cerkev —- bilo je že čez poldne — smo imeli še mnogo znamenitosti na našeri vsporedu. Ali sijestska vročina — caldezza di siesta — kakor jo imenuje Lah, je bila za Čehe. nenavajene take gorkote, vendar prevelika. Solnce j0 uprav žgalo, ulice so dajale malo sence, po kanalih pa je bil smrad od gnilega sadja in živil, ki jih m0' čejo Benečani kar v kanale. Zato smo opustili ostal0 točke, ter se sestali ob eni popoldne zopet v hotel0 „Sport", dasi nam je restavrator določil obed šele n0 tretjo uro. Z mlačnim beneškim pivom smo si gasih žejo, s pripovedovanjem zanimivih epizod pa smo 00 zabavali, dokler ni prišel čas obeda. Z obedom, kij0 imel biti po načinu table d’ hote, niso bili čeb* prav zadovoljni. Vse je bilo prirejeno na olju. Čeh0 pa je olje tuja stvar; salate ne mara jesti z oljen0 nego mora biti zabeljena ali pa s smetano polit0. Po govedini so nam prinesli pečenko z nekim greH' kim laškim radičem — seveda je plaval v olju ^ ki je Benečanom prava delikatesa, a Cehi radiča nhj pokusili niso. Pritoževali so se, restavrator pa je bi ves pobit, misleč poprej, da je pripravil gostom (P° svojem okusu namreč!) slasten obed. Stvar je r0' zumna, ako se pomisli, kaka razlika je med sever00 in južno hrano; da je severna hrana po kakovo00 mnogo boljša od južne, recimo laške, kdo se o te01
i
1
I
1
1
i
\
s
8
t
1
0
k
V
u
t(
k
it
it
6,
k
bi
C
tr
D
iti
ŽE
k,
Si
Priloga „Našemu Listu“ št. 15 z dne 15. aprila 1905.
da naj ščiti z novo ustavo, ki jo misli dati Transvalu, tudi črnokožee, drugače so izročeni na milost in nemilost Burom.
Amerika.
Združene države so naprosile Angleško in Nemčijo, da pošlje vsaka po enega zastopnika-izvedenca v komisijo, ki ima nalogo, izdelati načrt, kako ločiti Severno Ameriko od Južne s plovnim kanalom.
Nemiri na Buškem.
Težko je prorokovati, kam privedejo današnje notranje razmere v Rusiji. Nekateri naši ljudje skušajo oslabiti moč in silo tega neprestanega gibanja v deželi z lahko frazo, saj je to le vse delo tujih agitatorjev. Prav lahko se res prigodi, da uživajo revolucionarji simpatije inozemstva in nihče ne bo skušal tajiti, da ne dobivajo iz inozemstva gmotne podpore, in naj si bo že angleški, francoski ali nemški denar. Tudi tisti, ki menijo, da škoduje to Rusiji, ker bo potem vpliv teh držav prevelik, so v očitni zmoti. Na videz imajo mogoče prav, ali v resnici pa ostane nepobitna resnica, da je treba današnje ruske razmere korenito izpremeniti in take državne izpre-membe se ne izvrše kar preko noči in to še brez kaplje krvi. Vsi veliki dogodki zahtevajo svoje mučenike, drugače ne verujemo v svetost teh dogodkov. Podpore pa, ki prihajajo v deželo, niso morda iz angleških, francoskih ali nemških vladnih virov, ampak povsem zasebne. Vsaka vlada bi si pač dobro premislila podpirati to gibanje, ker svobodna Rusija bo desetkrat več, kakor vse imenovane države, ki le neznosne razmere — podpirajo.
Nameravan atentat na carja.
Po dvornih krogih se je razneslo, da so prijeli v prvi bližini carja v kazaško oficirsko obleko napravljenega človeka, ki je imel pri sebi dve bombi. Spoznali so ga, ker ni imel prave sablje. Kdo je, tega niso mogli izslediti, ker ni imel pri sebi nika-kega pisanja ali pa kaj podobnega. Zaradi tega so vse varnostne odredbe poostrili, zaprli so celo vrsto sumljivih ljudij in v Petrograd je zapovedanih več Vojev iz notranje dežele, ker so baje zasledili obširno zaroto socialistov in pričakovati je v najkrajšem novih nasilnosti revolucionarjev. Tudi med delavci v Petrogradu se je pojavilo iznova nevarno gibanje. 8000 delavcev se je zbralo na shod, kjer so jih poživljali govorniki k ustaji.
Maksim Gorjkij se zahvaljuje.
V Rimu izhajajoči dnevnik „Avanti“ (= Naprej) objavlja lastnoročno pismo Gorjkega, v katerem se Zahvaljuje pisatelj zlasti italijanskemu proletarijatu Za, mnogoštevilne izraze simpatije, ki jo je izkazalo lo ob času Gorjkijevega zapora in preganjanja. Iz teh izkazanih mu simpatij izvaja Gorjkij, da še ni zgubil vere in prepričanja, da bo zadelo tako gnjusno preganjanje, ki ima očiten namen, zatreti vsako svobodno človeško mišljenje in naziranje, na glasen Protest vsega omikanega sveta.
že ni prepričal na pol e n tar j ih, ki jatoma, kakor Vrabci prihajajo v naše kraje?!
Po obedu vstane neki gospod, proseč za besedo. 2 veliko pozornostjo vse posluša. Pravi: „Glejte, gospoda, obed je bil za naš okus slab, ali za okus gostilničarja — Benečana najboljši. Mi nismo znali za Njegov okus, on ne za našega. Je zaradi tega gostilničar graje vreden, če je bil trud brezvspešen? Saj 011 se je potrudil, kar je bilo v njegovih močeh. Če kje, je tu namestu latinska prislovica: „Etsi desint Rres, tamen est laudanda voluntas." (Ako tudi primanjkuje moči, ipak je hvalevredna volja.) In zaradi jega predlagam, da se za uboge, izmučene natakarje,
1 so toliko trpeli z nami, pobira napitnina.“ Smeh g krohot sta sledila tem besedam, ki so pa vendar btiele zaželjeni vspeh. Laški natakarji so itak že težko abali, kdaj dobe svoj „mancia", ter so prežali nanj kakor lačen pes na kost.
Po obedu smo poleteli na otok Lido, kakor je ilo v načrtu. Kdo je že videl beneški tramway? ■bujeni čitatelj si nikar ne predstavljaj, da je to tak tiamway, kakor ga imamo v Ljubljani, Trstu ali na °Unaju! To so lični mali parniki, za pravo „vapo-*6Ui“ zvani, ki jih pa Benečani nikdar drugače ne khenujejo, kakor tramway. Prostora je na vsakem m 100—150 ljudi! Vozijo po velikem kanalu med Godvorom in otokom Lido. Kaj prijetno je stati na ^°tite del Rialto, pa gledati, kako spodaj žvižgajo ^bčni „vaporetti.“ „Tramway“ je i nas čakal ob sionskem nabrežju, da se popeljemo na Lido. Glavna
Gorjkijeva obtožnica.
Gorjkij — ki se je šel sedaj zdravit na Krim
—	se bo imel zagovarjati pred sodnijo 30. majnika t. 1. V hišni preiskavi so našli pri njem oklic na narod, v katerem se poživlja „ruske meščane, ki imajo še kaj časti v sebi, naj se pridružijo tem, ki so sestavili ta oklic in naj prično skupen boj proti samodržtvu.11 * v Oklic pravi dalje tudi, da so se prepričali njegovi spisatelji na lastne oči, da so streljali na raznih krajih mesta vojaki na ljudstvo, ne da bi dali prej kak opomin ali podoben signal. Vojaštvo je streljalo in da bo streljalo, za to je vedel car dobro in vse priprave so se izvršile z njegovim privoljenjem . . .
Gorjkij pri pozna, da je sestavil on ta oklic in ga je hotel poslati s svojim in svojih prijateljev podpisi ministru notranjih zadev in vsem časopisom, v nadi, da ga priobči vsaj en list.
In vsebina tega oklica naj bi bila neresnična? Več kot razumljivo je, da Gorjkij ni lagal.
Iz Varšave.
V varšavski citadeli so usmrtili potom obsodbe vojnega soda 96 socialistov. Pred usmrtitvijo so jim obraze namenoma tako oskrunili, da ni bilo spoznati obsojencev. Vsled tega vlada med delavci veliko razburjenje, vlada preganja tudi kršč. socialiste. — Teroristični komite za rusko Polsko je izdal komunike, v katerem izjavlja, da bodo poklicani na odgovor vsi oni policaji in policijski uradniki, ki so se nepravilno obnašali proti demonstrantom. Med temi je bil tudi Nolken. (O atentatu na Nolkena smo poročali v 13. številki.) Komunike obžaluje sicer, da padejo pri tem tudi nedolžne žrtve, vendar v teh razmerah ni mogoče drugače: te padle je smatrati, da so izdihnili pred oltarjem svobode. Oklic se nadalje zahvaljuje vsem zaprtim atentatorjem in izjavlja, da se terorističnega načela v teh razmerah ni mogoče ubraniti.
—	Varšavske ječe so prenapolnjene jetnikov. Iz cita-dele je čuti včasih obupne klice. — Med delavci se javljajo zopet novi nemiri.
Iz Kavkaza.
Po Tiflizu se razširja koleri podobna bolezen.
—	Po Gorijski guberniji se upori zlasti po kmetih zelo širijo. Kmetje so napadli zlasti duhovnike in graščake. Njih postopanje je bilo zelo nasilno: zažigali so gozdove, plenili po hišah, in kdor bi se jim ustavljal, tega so pobili.
Zemski sobor.
Se pred Veliko nočjo pričakujejo, da izda car manifest, s katerim sklicuje „zemske sobore" (nekaki deželni zbori). Obenem naj izda tudi popolno svobodo tiska in važno zapoved o nedotakljivosti slehrnega ruskega meščana.
Morilec velikega kneza Sergija.
Ime atentatorju naj bo Kalajev, ki je poslušal svoj čas filozofijo na lvovskem vseučilišču, pa je bil potem v Varšavi zaradi političnih prestopkov zaprt. Ko je prišel iz ječe, je šel zopet v Lvov, kjer
vročina je že minula in od morja sem je pihljala prijetna sapica. Po vožnji pičle pol ure smo bili na otoku. Ze od daleč zagledamo, da veje na drogu pri korzu velika rudeča zastava, koje mahlanje nam znači, da je morje mirno in da bo ob nabrežju živahno gibanje. Kadar namreč ne vihra zastava, je morje viharno, takrat je i zabranjeno kopanje.
Kadar stopi solnce v znamenje raka, kadar zelenje pariških „boulevardov“ in rimskih „vij“ zgubi svojo prvotno svežost, kadar celo popoldanski izpre-hodi po grande Avenue, glavni pariški ulici, zaradi moreče vročine izgubljajo svojo mičnost, takrat bežita omehkuženi Parižan in ponosni Rimljan ven na prosto: v Švico, v Pireneje, v morske kopelji.. . Vse eno — kam, samo proč, proč iz okolice! Kaj bi Parižan poleti v Parizu, ki je zimskemu Parizu samo
v tem podoben, da ima isto zemljepisno lego! Gledališča so zaprta. Na bale, sprejemne večere hoditi, z novimi modami se prikazovati, na to pri vročini tridesetih stopinj v senci ni misliti. Na ulici srečaš samo še krošnjarje, redarje, listonoše in časnikarje. Novine postajajo od dne do dne dolgočasnejše. Skratka, poznati izrek: živi se samo v Parizu, drugje se vegetira* 1*, zgubi v juliju vso svojo veljavo.
Ostende je brezdvomno prvo morsko kopališčenasvetu. In za njim prvojeLido. Tu bogatih Parižanov, Rimljanov in Angležev vse mrgoli. Kdor je navajen preprostega meščanskega življenja, komur se ne pretaka po žilah prava modro-aristokratska kri, temu kmalu preseda ta velikomestni
se je preživljal kot žurnalist in učitelj ruščine. Mati njegova naj bo Poljakinja, ki živi v Varšavi. — Drugi listi pa so še nedavno poročali, da naj bo morilec zelo visokega stanu, zato ga je tudi obiskala vdova po knezu Sergiju v ječi.
Prvi majnik na Ruskem.
1. maja s. s. — ki pade na naš 13. maj — pričakujejo splošnih štrajkov, ker nočejo ugoditi tovarnarji delavskim zahtevam. Vre zlasti v industri-elnih pokrajinah, kakor v okolici Petrograda, v ruski Polski in v južnih mestih.
Kamarila v Petrogradu.
Sicer prihaja od Rusiji sovražnih strani, vendar pa je sama na sebi jako zanimiva vest, ki jo tu prinašamo svojim čitateljem o vladajočih razmerah v Petrogradu, glede katerih se pač ne more siliti nikogar, da jim brezpogojno verjame:
V	ruski družbi zadobiva čedalje večji del mnenje, da je sedanjih usodnih udarcev Rusije krivo le gospodstvo oligarhije nekaterih oseb, ki obdržujejo carja nepoučenega o resničnem položaju.
Ta oligarhija tvori med carjem in narodom nepredirno steno, zidano na samih intrigah. Datira pa od 60ih let sem in obstoja iz policijskih uradnikov, visokih vojaških dostojanstvenikov in iz — velikih knezov.
V	60ih letih so študirali na moskovski kadetni šoli Bezobrazov, Bandaljarski, Vasil Saharov, Valerij an Saharov, Volkov, Petrovski in Puzanov, — ljudje, ki po sodbi nekaterih profesorjev „nimajo dosti nadarjenosti, pač pa velik talent — za intrige". Ti ljudje so tvorili že takrat nekako skupino in so delali drug drugemu v roko.
Danes zasedajo ti gospodje sledeča visoka mesta: Bezobrazov je minister brez portfelja (pred izbruhom rusko-japonske vojne je bil upravitelj daljnega Vztoka), Bandaljarski je divizijonar, Vasil Saharov je vojni minister, Valerij an Saharov šef generalnega štaba v Mandžuriji, Volkov je najvišji poveljnik v Harbinu, Petrovski je ravnatelj „Moskovskih Vjedomosti11, glava vse reakcije, in Puzanov je general žendarmerije in komandant policije.
Najprej sta prišla na krmilo Petrovski in Bandaljarski. Prvi je bil sorodnik slavnega Katk o va in njegov zasebni tajnik, pozneje tajnik „M. Vjedomosti". V tem času je stal s Plehvejem, takrat policijskim predstojnikom, „v ozki zvezi in je podpiral njegovo brutalnost11.
S pomočjo Petrovskega je postal Puzanov polkovnik žendarmerij e in zaupnik Plehvejev. Po smrti Katkova je postal Petrovski ravnatelj „M. Vjedomosti" in zaupnik carice matere in njenega inspira-torja Pobjedonosceva. Po Plehveju sta prišla oba Muravjeva — prejšnji vnanji minister in sedanji minister pravosodja — nekdanja atašeja Plehvejeva, v oligarhijo.
Po Muravjevih, ki so imeli upliv pri dvoru, je prišel v dvorne kroge Bandaljarski, lahkoživec, „ki si je znal pridobiti naklonjenost ene najuplivnejših velikih kneginj". Ta velika kneginja ni mirovala in
bonton ter vlada brezmadežnih kravat in rokavic, ki ga goji enaka gospoda. Ne tako velikomeščan! To bi bila za velikomestno damo slaba zabava, samo v spremstvu soproga ali očeta se izprehajati. Kdo bi potem občudoval njene nove obleke, njene ozke čeveljčke, kdo bi jo obsipaval s sladkimi pokloni ? Kaj bi delali sicer brezdelni „principi", „marchesi*, „conti", „cavalieri11 in kako se še imenujejo! Potem bi pariška „mademoiselle“ ali rimska „signorina11 lahko ostala doma in prihranila bi si velikanske izdatke za prihodnjo zimsko sezono. Ne, velikomeščan išče v kopališčih nadomestila za boulevarde in salone in si izbere vedno tako kopališče, v katerem najde največ tega, kar govor elegantnega sveta označa s „tout Pariš/	(Dalje prih.)
Iz zapiskov popotnika po Sibiriji.
(Spisal Vladimir Karalenko).
III.
„Ubijalec.14
(Nadaljevanje.)
Tako je minulo morda pet tednov, odkar sem prišel iz ječe. Enkrat pridem zvečer iz mlina domov in v sobi vidim vse polno ljudij. Izpregal sem konja in baš sem hotel v sobo, kar mi stopi nasproti gospodar. „Ne hodi v sobo!" — je dejal, „čakaj, dokler te ne pokličem. Ali slišiš, v sobo nimaš zdaj hoditi!"
po njej je prišel tudi Bezobrazov na površje v aristokratski družbi. Že takrat je ta skupina imela v rokah prestolonaslednika, ki je bil z otroško ljubeznijo udan svoji materi. Ko je takrat sedanji car šel na svetovno potovanje, dali so mu v spremstvo mornariškega kapitana Aleksejeva in Bandaljarskega.
Proti tej — mimogrede rečeno, panslavi-s tiski — skupini sta stala samo dva moža, Witte in Kur op at ki n, „ki sta bila na poti ekspanzivni politiki te samogosposke skupine11 in to tembolj, ker je Witte svaril pred okupacijo Mandžurije in je hotel oblast nad Vztokom omogočiti s pomočjo rusko-kitajske banke.	/
Po smrti Muravjeva se je posrečilo Witteju spraviti Lambsdorffa, moža tudi nemškega pokoljenja, na stol ministra za vnanje zadeve, sam pa je padel.
Ko pa so se zaščitnice Bandaljarskega — postarale (1!) in izgubile svoj upliv, se je vrgel v akcijo veliki knez Aleksander Mihajlovič in pred njegovim uplivom je bežal Witte. Sestro carjevo pa so dali velikemu knezu za ženo.
Car je Kuropatkinu sicer obljubil, da mu Saharov ne bo sledil na stolu vojnega ministra, a zgodilo se je vendarle, da so sovražniki Kuropatkinovi postali in sicer Saharov vojni minister, Volkov pa nadpoveljnik v Harbinu.
Značilno je, kar je odgovoril Saharov, ko se je Kuropatkin pritoževal, da se mu ni poslalo zahtevane opore; Saharov je rekel: „G-eneral Kuropatkin naj ne pozabi, da ni več vojni minister, ampak samo še general. “ —
Kuropatkin je postal še le po smrti Plehvejevi vrhovni poveljnik v Vztočni Aziji; — in tako je zdaj jasno (*?), kdo je kriv ruskih neuspehov v vojni.
Rusko-japonska vojna.
Z največjo napetostjo zasledujejo tako strokovnjaki kakor lajiki gibanje ruskega in japonskega brodovja. Skoro neverjetno pa je, da je mogoče zvedeti vzlic najrazličnejšim poročevalcem in telegrafskim zvezam tako malo resničnega. Ne ve se prav za prav, niti kje se nahaja Roždestvenski hipno s svojo eskadro, še manj se ve to o Togu; da, ne vemo niti, kako močno je v resnici japonsko brodovje. Ali je enako ruskemu ali ne? Nam se zdi po vsej zadnji situaciji na morji, da morajo biti vsaj slabejši, drugače bi se Japonci ne umikali in skrivali na tako sumljive načine. Da nameravajo pripeljati rusko eskadro v zasedo, je skorej izključeno, ker Rusov vendar ne bo smatrati tako nerazsodnim, da bi se podali v vodovje, ki bi je ne poznali. Roždestvenski poveljuje — vsaj tako se vseobče zatrjuje — sedmim oklopnicam, štirim križarkam prvega reda, petim križarkam drugega reda in 19 torpedovkam. Veliko vprašanje pa je zanj preskrbitev s premogom. Brez vsake operacijske baze je navezan le na transportne ladij e, ki vozijo premog za njim. Ce se vname bitka, ali mu ne bodo te v oviro?
# Predstpječo bitko na morju pa bo odločila artilerija. Tudi če ima ena stranka več ladij po številu, a je slabše armirana, so njeni strelci manj zanesljivi
Kaj naj bo to ? si mislim in grem proti skednju, da bi legel k počitku. Toda spati se mi kar ni dalo, tu se spomnim, da sem pozabil sekiro pri vodnjaku in brž sem se namenil po njo, da bi je ne vzel kdo s seboj.
Vstanem in mimogrede se ozrem skozi okno v sobo: bilo je vse polno ljudij; za mizo je sedel sodnik in pred njim — žganje, črnilo, pero in papir; — očividno se je vršila tu preiskava. Na stranski klopi je sedel enoroki. Kakor da me je udaril kdo po glavi. Lasje so se mi ježili: sedel je tam z raz-mršeno brado in lasmi, roke je imel zvezane na hrbtu in oči so mu žarele kakor oglje . . . Tako strašen se mi je zdel!
Nehote stopim od okna v stran. Bilo je v jeseni. Noč je bila jasna ali temna; nikdar je ne pozabim. Pljuskala je reka in veter je šumljal — jaz sam Pa sem bil kakor v omotici. Sedem tja ob bregu na travo in tresem se po celem telesu .’. . Bog v nebesih! . . .
Koliko časa sem tako sedel, ne vem. Naenkrat gre nekdo mimo mene; bil je to moški v beli suknji in beli kapi in v rokah je imel palico. Pisar je bil to, ki je stanoval uro od tod. Prišel je črez most in potem je vstopil v hišo. Nehote grem za njim in stopim k oknu.
Pisar je ravno vstopil, odkril se je in se ozrl po sobi; sam ni vedel, čemu so ga klicali. Stopil je k enorokemu in ga pozdravil:	„Dober dan, Ivan
Aleksejevič!" Starec ga je srepo pogledal, moj go-
— je še vedno premagana po drugi, ki sicer ni tako številna, ali ima moderne topove in izvrstno artilerijo. Ko je bil usidran Roždestvenski pri Madagaskaru, je imel pač čas in dovolj priložnosti, izvežbati svojo mornarico — a da so tudi Japonci dobri vojaki, to se je izkazalo že opetovano. Da pa ni imel ruski admiral v sebi prepričanja, da ni močnejši od svojega nasprotnika, bi bilo težko verjeti, da bi se podal nasproti Japonski. Pa tudi če bi se hotel ogniti Japonske in bi skušal priti v dolgem ovinku pred Vladivostok, je več kot verjetno, da mu bo zastavil prej Togo pot, predno mu dovoli, združiti se z vla-divostoškimi ladjami. Na vsak način je torej pričakovati v najkrajšem velike pomorske bitke. Angleški časopisi in tudi nekateri nemški so že prijavljali različne brzojavke, po katerih naj bi se še-sprejeli obe eskadri. Togo naj bi bil premagan in Rusi so mu potopili 4—6 bojnih ladij. Sicer pa nam je znano še izza Pent Arturske (tako izgovarjajo Rusi ime te trdnjave) eskadre, koliko je verjeti angleškim poročilom o pomorskih bitkah. Angleži so pač mojstri — na vodi.
Ker pa imajo v kitajskem vodovju, po katerem plovejo zdaj Rusi, različne države svoje posesti, zato so poslale tudi tja svoje bojne ladje, ki imajo nalogo, križariti za rusko eskadro, dokler se nahaja ta v bližini dotičnih naselbin. Tako so storile Angleška, Holandska, Amerika itd. Slednja bo branila tudi Filipine, ki no smejo biti niti eni, niti drugi kot operacijska baza. Nam pa se zdi, da se vendar Amerika svoje bodoče konkurentinje malo — boji, čemu drugače to vedno naglašanje nevtralnosti? Japoncem itak Filipin ni treba.
Še z večjim razburjenjem kakor na Ruskem, kjer stopa pač politično gibanje v ospredje, pa zasledujejo Japonci gibanje na morju. Saj se jim pa gre s tem tudi za obstoj svoje države. Kaj pa je Japonska brez Koreje in Port Arturja?
Rusko brodovje.
Po zadnjih poročilih naj se nahaja ruska eskadra severozapadno od otočja A na m bas, kjer je zasidrana na odprtem morju. Ko je plulo brodovje mimo Singapuri, naj je bil pogled na eskadro veličasten. Vsi prebivalci so hiteli na breg, da se nagledajo ladij, ki so plule štiri v vsaki vrsti po osem vozlov v uri. Vseh ladij je bilo 47.
Togo v a eskadra.
Začasno je še naj večja skrivnost, kje je logo. Ker je zaprla Japonska luko Kelung na Formozi za nekaj časa tujim ladjam, sklepajo nekateri listi, da naj služi Togu Kelung kot operacijska baza. Potem bi se vnela bitka pri Formozi. V Tokio je vse prepričano, da bodo Rusi pobiti. Del japonske eskadre je pred Šanghajem, da straži ondotne ruske ladje, da se ne združijo z Roždestvenskim.
Vojna na suhem.
Ljenevič in Kuropatkin sta brzojavila carju, da sta pregledala svoje polke, ki so že odpočili od naporov zadnjih dni in se nahajajo v najboljšem razpoloženju. Vsi vojaki upajo na zmago. Časopisje je * V
spodar ga potegne za rokav in mu zašepeta nekaj v uho. Pisar se je očividno zelo začudil. Stopil je k sodniku, ki je bil že malo vinjen. Pozdravila sta se medsebojno.
„Ali poznate tega človeka?11 vpraša sodnik in pokaže na enorokega.
Pisar se je spogledal z mojim gospodarjem.
„Ne."
„Kaj naj to pomeni ?“ si mislim, „saj ga pozna tudi sodnik."
Nato vpraša sodnik še naprej:
„Ali je to Ivan Aleksejevič, prebivalec iz našega okraja, znan pod imenom enoroki?11
„Ne,“ odgovori pisar, „to ni on."
Potem je segel pisar po peresu in nekaj zapisal, kar je potem prečital.
Poslušal sem ga in strmel.
V pisanju je stalo, da ravno ta Ivan Aleksejevič ni Ivan Aleksejevič — da ga njegov sosed kakor sodnik in pisar ne pripoznajo kot takega in da se imenuje sam Ivan Ivanovič, kakor stoji tudi v njegovem potnem listu.
Čudno se mi je zdelo vse to! Toliko ljudij je prisegalo, da ga ne pozna. Res je, da so bili odvisni vsi ti od Ivan Saharova, ki so mu dolgovali velike svote.
Zaključili so preiskavo in odpustili priče. Enorokemu je ukazal sodnik že prej, odvezati roke. Ivan
mnenja, da ponudi Ljenevič Japoncem bitko pri Kvangčenzu. Bojna vrsta Japoncev naj bo dolga 155 km. Ruske čete se pomikajo polagoma proti Harbinu.
Kako mislijo Japonci o vojni na suhem.
Na Japonskem velja trdno prepričanje, da postavijo do jeseni v Mandžurijo milj on vojakov, zdaj naj jih imajo že 700.000. Posedli bodo Harbin, potisnili Ruse nazaj proti zapadu, sami pa bodo hiteli potem s posebno armado proti vzhodu nad Vladivostok.
Japonska zvijača na bojišču.
Nekega meglenega jutra meseca februarja — tako namreč poroča vojni dopisnik „Daily Cronicla" — je bil oddelek eskadrona iz prvega čita-polka poslan po dolini reke Hun proti jugu. Načelnik patrulje je jezdil s svojimi vojaki skozi vas, iz katere so že zbežali vsi prebivalci. Oddelek je jezdil na višino zunaj vasi, a se je čez kratko vrnil, pustivši na hribu samo dve straži, v vas, da napoji in napase konje in si skuha čaj.
Naenkrat se začuje od straže žvižg, ki je naznanil, da se bliža nevarnost. Častnik oddelka pogleda čez obzidje in vidi, da se japonski dragonski častnik v galopu bliža vasi. Kazaki za obzidjem se razdele in nameravajo Japonca vjeti. A Japonec se še ni približal na 100 korakov kazaški straži, ko pomeri mlad kazak, ki ni mogel pričakati, dajo krepko vrne sovražniku, na jezdeca in ustreli. Na strel se Japonec obrne in zbeži, a ves ruski oddelek za njim. Nekaj strelov podere konja in jezdeca na tla. Kazaki dirjajo ven iz vasi, da poberejo ustreljenemu japonskemu častniku papirje. V tem trenutku pa, ko so zapustili kazaki varno zavetje v vasi, padejo s hriba, na katerem so še pred pol ure Rusi rekognoscirali, streli, — črne uniforme japonskih konjenikov, Id so poskakali raz konj, se pokažejo na hribu. Okoli mrtvega japonskega častnika se razvije ljut boj, oba dela imata mnogo ranjenih, naposled se posreči močnejšemu ruskemu oddelku, zapoditi sovražnika v beg in se približati padlemu častniku. Ali kakšno razočaranje, ko se Rusi približajo onemu japonskemu častniku in njegovemu konju! Kakor že večkrat, rabili so Japonci tudi tu zvijačo, da izvabijo Ruse iz zasede: naredili so vojaka iz — cunj in ga oblekli >' uniformo, posadivši ga na konja. Konja pa so zapodili v vas, kjer so čakali kazaki.
Štajersko.
Braiiiba „nemške posesti".
Kako „branijo" Nemci svojo narodno posest, se kaže najbolj v njihovem prizadevanju ustanovljati v nenemških krajih kolikor mogoče nemških šol, v katere zvijačno izvabljajo otroke nenemških rodbin. Tako delajo Nemci povsod, tako delajo tudi pri nas, — zaradi tega so pa tudi po celem svetu tako grozno „priljubljeni, da si jih povsod žele, teh usiljivceV, daleč od praga! če je kje pet Nemcev z 20 otroci, že hočejo nemško šolo — „kulturonosci".
Saharov je prinesel denar in ga izročil sodniku. To ga je prej preštel, predno ga je dal v žep. „Zdaj, starec, izgini iz teh krajev najmanj za tri mesece; 60 nočeš, potem se varuj — moje roke so nedolžne!.•■ Ukažite odpeljati!"
Tudi jaz grem od okna v skedenj, ker seF mislil, zdaj in zdaj pride kdo po konje za sodnik*1 in nisem hotel, da me vidijo stati pri oknu. — l*1 tako sem ležal tu in nisem mogel zaspati. Vse, kar se je zgodilo, se mi je zdelo kakor sen, svojih mišk nisem mogel več zbrati. Slišal sem samo, kako sej6 odpeljal sodnik. Zapeli so zvončki in umolknili bil je proč.
Kmalu so pospali vsi po hiši, upihnili so tud* že luči; tudi mene je obšlo nekako poluspanje. Kar naenkrat slišim zvenenje:	bližje in bližje so p6**
zvončki trojke v tihi, mrzli jesenski noči. Kmalu s6 zaznali tudi v hiši to zvenenje in prižigali luči . • ' Konji so obstali na dvorišču. Znan voznik nam pripeljal goste — seveda samo iz prijaznosti, kef smo mu pošiljali tudi mj kdaj katere.
Mislil sem, da ostanejo pač ti pri nas. Sicer 56 1 pošiljali mene, kakor rečeno, le malokdaj po Dotl popotniki; navadno je šel moj gospodar sam ali P1' egov sin z delavcem. Hotelo se mi je, da zadreF am, kar se nenadoma zdramim, ko razločim, kaj ^ )govarjata enoroki in gospodar.
„Nu, kaj zdaj?" je vprašal gospodar. „Kje i ntdar Kuzjma?11
Štajerske Slovence nameravajo osrečiti z novo nemško šolo za občini Klanjec („Glanz") in Gradišče („Sehlossberg") na Pesničkem vrhu. Kako opravičujejo Nemci ta novi brutalni korak s stališča „brambe" svoje narodne posesti, se razumemo. Ljudstvo v teh krajih govori skoro izključno slovenski in otroci obiskujejo šolo v Sv. Duhu na Ostrem vrhu in v Št. Jurju ob Pesnici, v katerih je dvojezičen pouk. Nemci pa, ki imajo v svojem političnem načrtu hitro ponemčenje nenemških krajev, so se že dolgo pripravljali na še hujši naskok na slovensko narodno posest. V tamošnjem lučanskem kraju ima posestvo zagrizen Nemec Hierzer, ki se je tu naselil na način, kakor se naseli navadno več Nemcev — pijo-nirjev germanizma. In ta človek bo dal za stavbišče prostor, ako se bo v šoli poučevalo izključno nemški.
Toda, kako malo opravičeni so Nemci, poleg mešanih ljudskih šol v tem kraju snovati še eno čisto nemško šolo, sledi iz številk ljudskega štetja, katere izkazujejo v vsaki teh občin ogromno večino slovenskega prebivalstva. V Kaplji v lipniškem okraju je 1232 Slovencev in le 43 renegatov, pa so dobili nemškega učitelja. Tako se godi, kjer ljudstvo spi, — nemški volk pa krade naše narodne bisere!
Kako se na Štajerskem voli. Nemci imajo samo en cilj pred očmi — vse ponemčiti! Dobiti v svoje kremplje šole in občine, v katerih bi neomejeno gospodarili nad krotkimi Slovenci, to je njih prva in zadnja beseda. V Šoštanju in v Oplotnici so Slovenci zaporedoma in pravično zmagali pri občinskih volitvah. Prusakom slovenska zmaga v slovenski občini ne gre po dlaki, ker ovira njih politične nakane — lop po njih in drobnogled v roke, pod katerim bi zasledili kak razlog za pritožbe „proti volilnemu postopanju". Pa se jim tudi vedno posreči najti dlako v jajcu in vlada razveljavi volitve. Mej tem poteka čas in Prusaki noč in dan preparirajo volilce, da bi pridobili večino. Ako pa vkljub temu Slovenci zopet zmagajo, pa zopet in zopet iščejo po pretvezah za razveljavljenje in preparirajo in sleparijo, da je grdo. Ako tako ravnanje ni ostudno, kaj je še potem ostudno! In s takimi dejanji hočejo slaviti svoje „zmage", proslavljati mater Germanijo! Zares, ako ta „mati Germanija* ni navadna zaplotna vlačuga, zakriti si mora obraz od srama, da se jej hoče na tak način usiliti — svetovna nadoblast 1
Požari na Štajerskem. 9. t. m. je v Šeščahv St. Pavelski dolini na Sp. Štajerskem upepelil požar vso vas s 46 poslopji; zažgali so otroci. — 6. t. m. pa sta na Rečici v Savinski dolini zgoreli dve pristavi in več živine. Zgorel je tudi neki Mencon. Zažgano je bilo baje nalašč.
Koroško.
Važen svet koroškim Slovencem.
S tužnega Gorotana prihajajo v enomer vznemirljive vesti o počenjanju tamošnjih nemških hujskačev zoper našo narodnost. Prusaške duše zavajajo naše ljudstvo na vseh koncih in krajih v odpad
„To je ravno," je odgovoril starec. „Ivan se je peljal s sodnikom in Ruzjma jo je odkuril, ko je zapazil vse te ljudi pri hiši. Neumež je, prismoda!"
„No in Feodor?* je vprašal starec po meni.
„Ta je prišel zvečer iz mlina, je hotel v sobo, pa sem mu zabranil."
„Dobro! Pač bo spal? Pa tudi ni ničesar videl ali slišal?"
„Mislim, da ne. Je šel takoj na pod."
„Dobro. Naj gre danes on na delo!"
„Ali pa bo tudi prav?" vpraša Saharov.
„Da, da. Vrag je ves muhast — pa je drugače silno močan, meni je poslušen — in to je glavno; morem ga oviti okrog prsta. No, in potem se bom moral odstraniti od tu za pol leta, zato bo treba seznaniti tega človeka z našim delom."
„Vendar se mi zdi on sumljiv," odgovarja Saharov. „On nikakor ni tako neumen, kakor se kaže."
„Ne, ne," odgovarja enoroki, „saj ga poznam. Prav poseben človek je to — in takih nam je treba. Ruzjme se moramo iznebiti, drugače nam dela še kdaj sitnosti."
Pričela sta klicati po meni: „Feodor, Feodor!" ~~ Nisem imel poguma, da bi se oglasil, zato sem molčal. Tu je prišel enoroki na skedenj in začel je tipati v temi po meni. „Vstani, Feodor!" je dejal s Prijaznim glasom. „Ali si dobro spal?" je vohunil dalje.
od svojih narodnih voditeljev. V oči jim govore sladke besede, kakor bi jim hoteli vse dobro, — za hrbtom pa se rogajo „zabitim bindišarjem".
Kako pa ti nemški vragi delajo s slovensko deco v svojih ponemčevalnih šolah, pa najbolj dokazuje dopisnica mladeniča iz podjunske doline, katero priobčuje vrli „Mir" v svoji 14. letošnji številki. Ta dopisnica je pisana v nekem jeziku, o katerem se ne ve, je-li slovensk, kitajsk, malajsk ali hotentotsk, in slove: „So misarcu govori Nailubeiši-siti pa tudi va Mvoši Mreve li Ho Nočnepraznihu dabili vsiveseli jaz žili — M dabibila temuNove Moleti bolzvestakakosipaute Mstarem tenebolji ri-vavo."
Take sadove rode te ponemčevalne šole, v katerih učitelji in učiteljice pač skrbe bolj za prusko politiko, nego za šolski pouk, češ, kaj treba „bindišarjem" šolskega pouka, da so le dovolj nadahnjeni z nemškim duhom, ki jih bo v prvi priliki navdušil za „punt" s pestmi in senenimi vilami proti svojim „klerikalnim" voditeljem!
V očigled temu nemškemu lopovstvu, proti kateremu se koroški Slovenci še vedno ne morejo dovolj braniti za svojo milo narodnost, bode treba podvojiti in potrojiti svoje odporne sile. Treba bo v enomer misliti na nova odporna sredstva in ne ostati pri starih. Bodriti, spodbujati narod, kjer koli mogoče!
Morda bi bil na mestu nasvet, ki ga nam pošilja za koroške Slovence prijatelj tamošnjih naših rojakov.
Med koroškimi Slovenci — tako nam piše somišljenik — bi bilo morda dobro, ako bi se prosto med narodom ustanavljala nekaka „jezikovna dobrotvorna društva", katerih član bi bil lahko vsak vaščan ne glede na spol in starost. Taka društva ni da bi morala imeti kak društven prostor ali celo pravila, marveč kar medsebojno bi izvrševali društveni program.
In ta program? V čem bi obstojal? V čiščenju slovenskega jezika in, v okrepčanju narodne zavesti.
/a podlago pa bi društva imela — dobrotvor-nost. Vsako toliko bi se delile nagrade v denarjih, oblekah ali v čemerkoli med one društvene člane, ki bi se posebno odlikovali ali vsaj resno prizadevali: govoriti slovensko, ogibati se nemške, posebno ponemčevalne družbe, kateri bi ne spregovorili nemške besede ali ki bi se izkazali z enim ali drugim rodoljubnim dejanjem.
Ker je pri priprostom narodu gmotna stran ena najbolj občutljivih strani, bi bil uspeh nedvomen. S tem bi nastal sicer en naroden davek več, a narodna pridobitev bi odtehtala tudi to.
Tako bi bil ves slovenski Gorotan eno društvo „narodnih legijonarjev" in krepka trdnjava proti zvijačnim in surovim poskusom naših ljutih sovražnikov, polastiti se te trdnjave.
Posledice ponemčevanja krajevnih imen.
Vsenemška propaganda se močno prizadeva, da bi ponemčila naša krajevna imena po Koroškem. To delo se jej je v čisto ponemčenih delih Koroške že
„Da," mu odgovorim.
„Hoj, pokoncu, prijatelj! Spremljati moraš popotnike. Se spominjaš svoje prisege?"
„Spominjam!“ mu odvrnem in zobje so mi šklepetali same razburjenosti. Zdelo se mi je, da zastane moja kri po žilah in bilo me je groza.
„Zdaj je prišel čas zato," je pristavil. „Spomni se dobro na vse to, kar sem ti dejal nekoč. Pred vsem pa naprezi voz, ali le naglo! Popotnikom se zelo mudi."
Storil sem tako, ali pri tem sem slišal biti svoje srce in mislil sem, da so vse to le strašne sanje.
Kakor sem videl, je osedlal tudi enoroki svojega konja, tisto malo, sivo kljuse, ki ga je ubogalo kakor psiček. Vse je napravil z eno roko. Pri tem ga je zasedel in mu pošepetal nekaj v uho, nakar jo je ubral konj odtod. Med tem sem bil gotov tudi jaz. Ko pogledam tja pred hišo, vidim, da je jezdil enoroki v gozd. Sicer še ni bilo tedaj lune, vendar sem ga mogel razločiti. Izginil je v šumo in meni je bilo lažje.
Popotniki — mlada žena s tremi otroci, katerih vsak je bil manjši — so me pozvali v hišo. Naj starejši je imel morda štiri, naj mlajši dve leti. „Kam, nesrečnica," si mislim, „te je zvodila tvoja zvezda v to puščobo, samo, brez moškega varstva?" Ta žena je bila tiha in prijazna. Poklicala me je k mizi, nalila mi je čaj in spraševala me je, kako je v tej okolici, ako ni slišati o napadih.
v toliko posrečilo, da je ogromna večina tamošnjih nekdaj čisto slovenskih krajevnih imen tako ponemčenih, da slovenskega izvirnika več najti ni, pri nekaterih imenih pa le s težavo zaslediš slovenski izvor. —
Ta nemška mlakuža pa dere dalje in dalje in obdaja s svojim smradom tudi že krajevna imena še ne ponemčenih naselbin na Koroškem. Pri svoji taktiki ponemčevanja krajevnih imen pa vztraja s toliko trdovratnostjo, da hudobno prezira prvotna slovenska imena v celo popolnoma uradnih slučajih.
Osobito se to mnogokrat dogaja na poštah, kjer ima vsenemška propaganda nastavljene samo pangermansko misleče uradnike in — uradnice. Ta pruska uradniška klika na koroških poštah z zaničevanjem prezira slovenska krajevna imena in ako jim pride pod roke pošiljatev s samo slovenskim naslovom, vlačijo jo nagajivo od kraja do kraja, dostikrat na škodo in nesrečo odpošiljatelja ali prejemnika, da se slednjič izgubi ali pride prepozno in navadno vsa razdrapana in srdito prečečkana od zlobne roke.
Tako nesramno žaljenje si morajo slovenski avstrijski državljani pustiti dopasti na avstrijskih poštah Koroške, od — avstrijskih uradnikov, ki popolnoma nekaznjivo uganjajo svoje gnjusne burke z našo narodnostjo!
V očigled tej nesramnosti naših nasprotnikov bi se moralo z naše strani nekaj zgoditi, kar bi vsaj nekoliko razorožilo nemške -— „aronderje" v naših krajih. Ako se še ni, naj bi se čim prej izdal poseben krajevni slovar za vso slovensko ponemčeno in še ne ponemčeno Koroško in bi se naj po najnižji ceni, odnosno tudi brezplačno razširil med Slovence. V tem slovarju naj bi bila vsa krajevna imena navedena s svojim slovenskim izvirnikom, a poleg slovenskega imena naj bi bila v oklepaju in pod „—" označena nemška spaka n. pr. Ziljska dolina („Ziller-thal"), Selška dolina („Selzthal") itd. Tako bi Slovenci poznali naš Gorotap po svojem izvirnem imenu in poleg tega tudi v načinu, kako si prizadevajo zlobni nasprotniki potujčiti ga in prikazati svetu kot izvirno nemško deželo.
Ne škodovalo bi tudi, ako bi se temu slovarju dodal nekak izvleček iz ponemčevalnega slovarja naših slovenskih priimkov. Ali se ne glasi n. pr. nad vse krasno ponemčevalna spaka „Hinterlassnik" za slovenskega Zalaznika?
Tužni Gorotan! Vzemi v roke — gorjačo in udrihaj na levo in desno po onem, ki ti sili pod noge!
Doma in drugod.
Po smrti J. J. Strossmayerja. K umrlemu škofu so poklicali slovitega hrvatskoga kiparja Val-deca, da je posnel po njegovem obrazu masko. Valdec je prinesel negativ v Zagreb in napravil je že odliv. Na zategnjenih potezah okrog ust je poznati, da je bila zadnja ura blagemu pokojniku zelo mučna. Biskupovoga premoženja, bilo je vsega blizu
„Ne da bi kaj vedel o tem," ji odgovorim poln sočutja do nje, ki se je morda bala. In kako bi se tudi ne? S seboj je imela vse polno prtljage in vozila se je. s hitro pošto, sama s tremi otroci. Materino srce je slutilo nesrečo, ki je pretila.
Nato se vsedemo na voz in se odpeljemo. Bilo je mogoče dve uri pred solnčnim vzhodom. Zapeljali smo na veliko cesto, in vozili smo se že eno vrsto, kar vidim, kako se plaši srednji konj in kako nemirno poskakuje. Kaj je to? si mislim. Pritegnem konje in se ozrem okrog. Kuzjma se je priplazil iz grmovja. Vstopil se je ob pot, pogledal me je in spustil je roke ob telesu. „Bog nas obvaruj!" si mislim in spreleti me mrzel pot, med tem ko je žena prebledela. Otroci so spali; edino ona je čula s solzami v očeh. Plakala je . . .
„Bojim se vas vseh!" — je vzkliknila nenadoma.
„Bog s teboj, moja ljuba. Kaj pa sem, ali mari kak morilec ? Zakaj pa niste ostala preko noči pri nas?"
„Tam je bilo še slabši. Moj prejšni voznik mi je obljubil, pripeljati me v vas, kjer lahko prenočujem, mesto tega me je zapeljal v to kočo sredi gozdov. In tisti starec je imel tako strašne oči!“ —je dejala žena.
(Dalje prih.)
pol milj ona kron, pripade nekaj sorodnikom, 2000 K djakovskim ubogim, drugo pa dobi po enake dele: deški seminar, stolna cerkev v svrho vzdrževanja in en del se porabi za ustanovitev kanonikata, ki gaje odpravil f škof tedaj, ko je prišel v Djakovo. — Prve zadušnice na Slovenskem so brali pokojniku v celjski cerkvi na iniciativo celjskih rodoljubov. Maše so se udeležila korporativno tudi vsa slovenska društva v Celju. — V Zagrebu se je ustanovil poseben odbor, katerega naloga je, postaviti rajnemu dostojen spomenik. V prvih dneh je že nabranega okrog
15.000	kron. — V Ljubljani vise črne zastave iz rotovža, iz poslopja „Slovenske Matice11 in iz hiše, kjer stanuje ljubljanski župan, g. Hribar.
Strossmayerjev namestnik je posveč. škof dr. A. Voršak.
Deputacijo občinskega sveta ljubljanskega k pogrebu Strossmajerjevemu je vodil obč. svetnik g. dr. Triller. V deputaciji so bili obč. svetniki Josip Lenče, Ilija Pređo vid, Josip Prosenc in Ubald pl. Trnk6czy.
Slovanska solidarnost, katere vrli zagovornik je bil vladika Strossmayer, se je kazala med Slovenci-Slovani ob priliki smrti velikega Slovana v Djakovu v tem, da po celem Slovenskem ni bilo skoro videti črne zastave po — zasebnih hišah. Čut slovanske vzajemnosti bi pač zahteval, da bi se naš narod vsaj v tem pokazal vzajemnega z brati Hrvati, da bi razobesil po svojih hišah črne zastave ob smrti moža, ki je v svojem srcu objemal z enako ljubeznijo tudi nas Slovence.
Društvo slovenskih učiteljic je poslalo med svet poročilo o svojem dosedanjem delovanju. Društvo se poganja za enakopravnost učiteljic z učitelji, za ugled lastnega stanu, za prospeh šole, osobito pa dekliške vzgoje. To poslednje se nam zdi še važnejše, kakor pa zahtevana enakopravnost z moškimi. Dokler niso učiteljice primerno organizirane in izobražene, toliko časa se bodo potegovale izvečine zaman za svoje pravice. Zato je prva potreba osamosvojitve ženske popolnejša izobrazba, da bo nado-mestovalo znanje in izobrazba vsako domišljijo. — Društvo ima 1070 K 61 v. čistega premoženja, članic ima 92*. — Poročilu je pridejano tudi zanimivo predavanje ljubljanske učiteljice g. Vite Zupančičeve pod naslovom: „Učiteljice in narodna zavest11. Ker so izražene tu tudi misli in želje slehernega omikanega Slovenca, zato je objavimo v prihodnji številki.
Za domačo obrt. Pretekli teden je v trgovskem ministrstvu na Dunaju zboroval odsek za pospeševanje domače obrti. Rešenih je bilo 43 raznih prošenj in odobren proračun za tekoče leto. Dovolilo se je sledeče podpore: Za stalne mojstrske kurze 69.960 K, za tozadevne ustanove 50.000 K, za potovalni pouk
68.000	K, za začasne razstave 8000 K, za stalne razstave 75.000 K, za izobrazbo vajencev in za vajeniške razstave 17.500 K, za razne stroje 88.000 K, za razne zadruge 80.000 K, za nove strokovne kurze 10.009 K, za razne obrtne namene 25.000 K, za prospeh domače industrije 45.000 K itd. Vse podpore znašajo 736.360 K. Proračunski odsek pa je sklenil, da se državna podpora zviša na en milj on kron, ker se morajo sicer odkloniti razne prošnje, ker nedostaje sredstev. Značilno pa je, da se kranjski obrtniki skoro nič ne brigajo za obrtniški svet, čeravno so naši obrtniki vendar zelo potrebni podpore. Morda cele stvari niti ne razumejo, ali pa so zaspani! Jako umestno bi bilo, ako bi slovenski obrtniki in industrijalci že vendar enkrat priredili svojo razstavo, da bi se pokazalo, kaj domači obrtnik zna ali bi še moral znati! Pa vse spi! Zadrugi v Kropi je država dovolila podporo 5000 K za nabavo novega stroja za hitreje izdelovanje žebljev.
Sesti shod slovanskih časnikarjev bo 14., 15. in 16. maja v Voloski-Opatiji.
Izboljšanje duhovniških plač. V ta namen da vlada 9 milijonov kron. Po tem zakoniku dobi vsak samostojen duhovnik kot najmanj mogočo plačo letnih 1600 K, vsak pomožni duhovnik kot minimum letnih 1000 K. (Do sedaj znaša plača mesto 1600 K le 1200 K odnosno 600 K.)
Moderna umetniška galerija se otvori 14. maja v Pragi. K otvoritvi bodo povabili tudi cesarja.
Iz Kamnika. Pri volitvi' občinskega predstoj-stojništva je bil izvoljen za župana g. dr. Alojzij Kraut. Občinski svetovalci so gg.: Ivan Adamič, Martin Novak in Josip Potokar.
* Ali je namenjeno to društvo le kranjskim učiteljicam? Iz imenika članic bi se dalo tako sklepati. Naslov predsednice: Kat. Drol, učit.-voditeljica, Zasip pri Bledu.
Za vzgojo slovenskih natakarjev. Iz Ljubljane nam pišejo: Mej zavednejšimi slovenskimi natakarji v Ljubljani se je sprožila hvalevredna misel, naj bi se ustanovilo posebno društvo slovenskih natakarjev za pospeševanje slovenskega natakarskega naraščaja. Povod temu je dala občutna potreba slovenskega natakarstva, osobito v Ljubljani. Ali je potrebno, da se v naši slovenski prestolnici šopirijo nemški natakarji iz Celja, Gradca in Dunaja ter izpolnjujejo mesta, katera bi moral zavzemati naš slovenski natakar ? Predrznost nemških privandrancev nasproti slovenskemu občinstvu je zadosti znana, da bi morala naše zavedno slovensko občinstvo samo vzpodbuditi, da zahteva slovenske postrežbe! Posebno opazujemo ta nedostatek po novih hotelskih podjetjih slovenskih. Ali je mar lepo, da se bodo v hotelu, ki je zidan s slovenskim denarjem, širokoustili nemški „kelnarji" ? Skrajni čas je torej že, da se izvrši tudi v našem zanemarjenem natakarstvu odločen prevrat!
Novo bojno ladjo „Nadvojvoda Ferdinand Maks" spuste 21. maja v Trstu v morje.
Grozna nesreča. V Madridu se je nad velikanskim rezervoarjem vode, ki ga grade že šest let, podrl svod in podsul nad 500 delavcev. Dosedaj so našli le okoli 200 mrličev.
Orjaški topovi. Na vzhodnem bregu Zjedinjenih držav Severne Amerike so v zadnjem času postavili nekaj orjaških topov, katerih kr oglja meri 40 cm debelosti. Topovi so iz jekla in imajo dolgost 15 m. Vsaki teh topov tehta 1090 kilogramov in je pabasan z 290 kilogrami brezdimnega smodnika. Ta smodnik je v šestih vrečah po 48 kg. Cena enemu topu je 500.000 kron. Vsaki strel iz tacega topa stane 4000 K; največja strelna daljava znaša 30 kilometrov.
listnica uredništva: Več dopisnikom: Za to številko prepozno. Priobčimo prihodnjič.
„V znamenju življenja"
Narodna čitafinica v Eamniku sprejme društvenega slugo.
Ponudbe naj se pošiljajo na čitalniški odbor ali pa na predsednika g. dr. Al. Krauta, odvetnika v Kamniku.
i/
s kožo’ kdo P° 1 gld., brez kosti po gld. PIO, ««*PMiipiegeta brez kosti po 90 kr., slanina in suho meso po 80 kr., prešičevi in goveji jeziki po 1 gld., glavina brez kosti po 50 kr.
„B »5» iMv« dunajske po 80 kr., k la krakovske, fine po j gld., iz šunke zelo priljubljene po gld. P20, a la ogrske, trde po gld. P50, ogrske fine po gld. P80, kilo. — Velike klobase ena 20 kr.
SlIaMtmesHtr brinovec pristen, liter od 70 kr. do
5»ilWa8Wire.««g gid. 1-20., brinov cvet liter gld. P50.
To priznano dobro blago pošilja po povzetju od 5 kil 1	naprej prekajevalec in razpošiljalec živil
Janko Ev. Sire v Kranju.
dš		
$		m
	j. KoscMer	^ f
F	„pri or!$i“ 9 Hanmih.	1
M © O	Trgovina z galanterijskim blagom.	sg aj 3
65 m	Velika zaloga ass	E (D
Z ■ra*	modnega in perilnega blaga	0
52 1	vsake vrste, potrebščin za krojače in čevljarje, pletenih čipk, izvrstnih nožev, Škarij in britev ter raznovrstnega	S i
ki $ $	!	drobnega blaga gggg po najnižji ceni.	j J
		
Tiskarskega rosa	"IBl
sprejme tiskarna % Slatnar v Kamnika.
Lekarnarja A. ?HEERRY-ja -----------------
I? B M l>r'sten le 8 trgovskosodno registr, zeleno varstveno znamko z nuno.
Najstarejše domače sredstvo zoper prsne in pljučne bolezni, kašelj, izmečke, želodčni krč, pomanjkanje teka, pehanje iz želodca, zoper zgago, napenjanje, telesno zaprtje, influenco, za rane, zobne bolečine itd. Poštnine prosto do vsake poštne postaje z zabojčkom: 12 malih ali 6 velikih steklenic 5 kron, 60 malih ali 30 velikih 15 kron.
S untifiiijske mazilo (I”SK“
To mazilo izvrstno deluje zoper vnetje. Pri vseh, še tako zastarelih bolečinah, poškodbah, ranah ima gotov uspeh, ali pa olajša bolečine. S poštnino, poštno spremnico in z zavojem vred veljata 2 lončka K 3'60. Pristno le iz lekarne »pri angelju varhu‘( A. Thierry-ja v Pregradi pri Rogatcu, kamor je pošiljati naročila.
Popolno prepričanje o nenadomestljivosti teh sredstev dokazujejo Vam zvezki z več tisoč zahvalnimi pismi, ki se pri-denejo vsaki pošiljatvi balzama zastonj ali pa se na željo posebej dopošljejo.	5
f ičhdiemI
'Filiko ire- ^ komadon za gii Sh9S
S®	1 krasna pozlačena preciz. i
senseenje!
krasna pozlačena preciz. ura, gre natančno, Sletna garancija, z lepo verižico; 1 mod. svilena kravata, 3 fini žep. robci; 1 kras. prstan za gospode z imit. drag. kamenom; 1 krasna usnj. denarnica; 1 kras. žep. zrcalo; 1 p. manš. gumbov: 3 naprs. gumbi, 3°/0 doublezlato, pat. zap.; 1 prima nikel. tintnik; 1 kras. album z 36 najlepš. podob.; 1 eleg. pariška broša simili-bril., prav podob.; 3 šaljivi pred-in stare; 20 važ. predmetov za dopis, in še 400 razn. predmetov, za dom neobh. potreb., vse skupaj z uro vred, ki je sama tega denarja vredna, velja le gld. 1*95. Pošilja proti poštn. povzetju, ali če se denar naprej vpošlje, dunajska NB. Za vse, kar ne ugaja,	centr. razpošiljalnica
1 se denar povrne.	P. LUST, Krakov št. 550.
Nikdar vec se ne nudi taka prilika!
najnov.; 1 p. gumbov s meti, zabavno za mlade

a
® Ba © ^0$ ZeSpas/je je gsajvečje bogastvo i	®
apljiee sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice SV. MARKA se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni. -
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ubla-žujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo naduho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Prežcnd velike in male gliste ter Vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prelilajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele raditega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: llllestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom:
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošilja naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajstorica se ne pošilja. Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto:
1	ducat (12 steklenic) 4 — K.
2	ducata (24 steklenic) 8-— K.
3	ducate (36 steklenic) 11— K.
4	ducate (48 steklenic) 14-60 K.
5	ducatov (60 steklenic) 17 — K.
Imam na tisoče priznalnih pisem, ki jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim uspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdraveli. Ivan Barentinčič, učitelj; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stjepan Borčič, župnik; Ilija Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd.
Ustanovljena 1.1360. JEOSltltl IbliSl it3,	Ustanovljena 1.1360.
Markov trg št. 104, poleg cerkve sv. Marka.	9
Zdravje je največje bogastvo!
I M'.—-.---------------------------8 C- 
>
J