RODNI KRAJ NAS ČAKA NAZAJ
str. 2
IZŠLA
MARTJANSKA
PESMARICA
str. 3
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 11. septembra 1997 ® Leto VII, št. 18
NOVEMU ŠOLSKEMU LETU NA POT
September. Mesec, ki diši po sveže zoranih poljih, sladko obarva bogato letino v sadovnjakih, natrese vabljive jurčke v gozdove, dozori sladke grozde na brajdi pred hišo in široko odpre dva meseca zaprta šolska vrata... Povabi učence in učitelje v svetle učilnice hiš učenosti, ki so čez poletje dobivale nove podobe... Vse je čisto, svetlo in prijazno... Tudi učitelji, ki z nasmehi in spodbudnimi besedami bodrijo malo prestrašene prvošolce...
Porabske narodnostne šole so prav tako prijazne in svetle pričakale prvi šolski dan in znanja željne učence; no, nekateri, tisti starejši, so vse to dogajanje pospremili z vzdihom: Oh, že spet moramo v to dolgočasno šolo... Ampak - september je, kljub vsemu, prvi šolski mesec! Torej tu smo, šola pa tudi.
Najprej nekaj besed o narodnostnih vrtcih; bivanje predšolskih otrok, mamic in vzgojiteljic prvi teden v juliju v Radencih nas je spet prepričalo, da se je z ohranjanjem jezika in slovenske identitete v Porabju potrebno truditi že pri najmlajših Slovencih v Porabju, z ozaveščanjem staršev pa prav tako. V čudovitem spominu mi je ostala zaključna prireditev v Radencih: otroci so prisrčno nastopili in nam predstavili, kaj vse
so se naučili. In potem smo v prijetnem klepetu malo posedeli z mamicami. Nekdo je omenil, da bi kaj zapeli. Najprej smo skupno zapeli nekaj pesmi, ki jih vsi dobro znamo. Potem so nekaj domačih pesmi zapele porabske gostje... Njihovi prelepi ubrani glasovi so kot ustvarjeni za nežne, rahlo melanholične melodije porabskih narodnih pesmi... Bilo je to prekrasno doživetje... Drage mame (in babica), hvala vam za te trenutke; vsi, ki smo sodelovali pri realizaciji vašega radenskega bivanja, pa upamo, da naše skupno navdušenje in gorečnost za učenje materinščine vaših otrok nista splahnela v dolgem vroče-hladnem poletju...
Vzgojiteljicam v pomoč pa bo tudi letos kolegica iz Slovenije; pa tudi zanimiv koroški priročnik za vzgojiteljice z naslovom Pojem, plešem se igram, za katerega, kot tudi za izredno koristne priročnike za učitelje, nam je poskrbela naša draga koroška prijateljica, gospa Rezika Iskra, ob finančni pomoči Ministrstva R Slovenije za šolstvo in šport. Tudi naši prijatelji, slovenski izobraženci iz Švice, zbrani v društvu Pro Cultura Slovenica, so za naše vrtce velikodušno namenili finančno pomoč 500 frankov. Tokrat smo se odločili - ob strokovni pomoči radenske vzgojiteljice gospe Darje - kupiti za ta denar prepotrebne pri-
ročnike za poučevanje slovenskega jezika v vrtcih. Naše vzgojiteljice tako pomoč z veseljem sprejemajo, vsi pa se velikodušnim darovalcem iskreno zahvaljujemo.
V novem šolskem letu bo spet zaživela slovenska glasbena šola; porabski učenci pridno vadijo, nastopajo na domačih prireditvah in navdušujejo poslušalce. Za to se moramo lepo zahvaliti požrtvovalnim slovenskim glasbenim pedagogom, kot tudi gospodu ravnatelju murskosoboške glasbene šole.
Šolsko leto 1997/98 prinaša bistvene novosti osnovnim šolam; učitelji se na številnih sestankih
in srečanjih seznanjajo z Nacionalnim učnim programom - ta zadeva tudi narodnostne šole -, ki predvideva 10-letno osnovnošolsko izobraževanje. Učitelji slovenskega jezika pa so lahko še posebej veseli, saj je odgovorno nalogo svetovalke za slovenski jezik pri Pedagoškem inštitutu v Sombotelu prevzela gornjeseniška ravnateljica, gospa Erika Glanz, ki ima za tako delo vse kompetence - bogate izkušnje in ogromno potrebnega znanja. In v tem šolskem letu se bomo veliko ukvarjali z reševanjem perečih strokovnih problemov - učbeniško problematiko in še s čim. Na vseh šolah so tudi letos prvošolčki, ki se učijo slovenščino; število učencev pri slovenskem jeziku je sicer nekoliko manjše od lanskega, saj je bilo osmošolcev, ki so končali šolanje, več, kot je prvošolcev.
Dragi učenci, učitelji in starši! v novem šolskem letu vam želim vse lepo in dobro, veliko petič in novih slovenskih besed učencem, zadovoljstva in pozitivne motivacije za delo učiteljem ter spodbujanja otrok k učenju materinščine staršem. Srečno!
Valerija Perger
2
Prvi obisk državne sekretarke Mihaele Logar v Porabju
PORABSKI SLOVENCI SO NAjBOLj SKROMNI
Po tem, ko je državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar na tem mestu dobra dva meseca, je obiskala tudi Porabje, kjer se je seznanila s položajem porabskih Slovencev. Dotlej je že obiskala Slovence v Avstriji in Italiji,
zato je tudi povedala, da so porabski Slovenci najbolj skromni, kar se tiče njihovih zahtev do Slovenije. Obisk v Monoštru in Porabju je potekal v znamenju priprav na letošnjo (že nekajkrat napovedano) sejo mešane komisije, ki bo ocenjevala uresničevanje sporazuma o nalogah, ki jih imata Slovenija in Madžarska med porabski-mi Slovenci in prekmurskimi Madžari. Seja bi nemara že bila, če bi se v Sloveniji prej dogovorili, kdo bo zamenjal državnega sekretarja doktorja Petra Venclja.
Predsednik Zveze Slovencev Jože Himok je poudaril, da se porabski Slovenci zavzemajo za mejni prehod Verica-Čepinci tudi zaradi pričakovanega ugodnega vpliva na gospodarski razvoj porabskih in goričkih mejnih krajev. Kot najpomembenjšo nalogo pa je označil priprave slovenskega narodnostnega radijskega programa v Monoštru. Frekvenca za to postajo bo razpisana jeseni in Zveza Slovencev upravičeno računa, da bo frekvenco dobila. Računa tudi, da bo Madžarska uredila financiranje radijske postaje na enak ali
podoben način, kot deluje madžarski radijski program v Lendavi (ki je zdaj v sestavi RTV Slovenija).
Ta čas potekajo tudi intenzivne priprave na odprtje slovenskega generalnega konzulata v Monoštru. Porabski Slovenci od konzulata pričakujejo, ob
vseh ostalih nalogah, krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Železno županijo. Kljub vrsti pogovorov na različnih ravneh, so rezultati zelo pičli, vpliv nemškega kapitala pa je prevladujoč domala povsod v Monoštru.
Marijana Sukič in Klara Fodor sta predstavili informiranje, založništvo in kulturne dejavnosti med manjšino. Med tehtne knjižne novosti lahko uvrstimo Slovensko slovnico, ki jo je napisal Franček Mukič, izšle bodo kratke zgodbe Irene Barber, Slovenski koledar (1998) in morda še kaj. Kar se tiče kulture, uspešno deluje sedem skupin s približno 150 aktivnimi člani, na novo so ustanovili tudi folklorno skupino v Sakalovcih. Državna sekretarka Mihaela Logar je za “porabski” mejni prehod menila, da lahko postane vrata za prihod kapitala. Nič konkretnega ni mogla reči za neurejene razmere v slovenskem bogoslužju in drugih verskih obredih, povedala je le, da bo s problematiko seznanila novega slovenskega nadškofa. Za resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih ma-
njšin v sosednjih državah, ki jo je lani sprejel Državni zbor pa je menila, da je dobra politična osnova za pomoč Slovencem v zamejstvu.
V razpravi je državna sekretarka Mihaela Logar govorila tudi o recipročnosti v uresničevanju manjšinske politike: “Te besede se zlasti v našem parlamentu in tudi naših razpravah izogibamo. Omenjali smo jo z drugimi besedami in jo želimo tudi izpeljati. Mislim, da se samega naziva recipročnosti izogibamo zaradi negativnega predznaka. Nekako pričakujemo, če vaša stran ne bo izpolnila, kar je naša že, potem bomo tudi mi zmanjšali raven manjšinskih pravic. Menim, da do tega nikakor in nikjer ne bo prišlo, kajti če je majhna Slovenija sposobna razmeroma dobro, ne bom rekla idealno, urediti položaj madžarske manjšine, tedaj ima. vso moralno pravico postavati konkretne zahteve tudi do madžarske strani.” Zagotovo je primernejše dogovarjanje o uresničevanju manjšinskih pravic, kot sklicevanje na recipročnost z vsemi njenimi slabostmi. Zato porabski Slovenci niso nikoli očitali prekmurskim Madžarom, zakaj nekaj imajo, ampak so poudarjali in poudarjajo, da pripada tudi njim, Koliko so pri tem uspešni, ni mogoče ocenjevati posplošeno, zagotovo pa bi bili uspešnejši, če bi jih Slovenija obravnavala in ravnala do njih enako, kot se obnaša do Slovencev v Avstriji (izjema so Slovenci v zvezni deželi Štajerski) in Italiji. Res se je marsikaj (že) spremenilo, nekaj belih lis, ki Sloveniji ravno niso v čast, pa je ostalo. Ena takih je mejni prehod, pa še katera bi se našla.
Seja mešane komisije, ki bo tokrat v Sloveniji, razmišljajo celo o Prekmurju, bo odlična priložnost za konkretno oceno in dogovor o najpomembnejših nalogah na osnovi skupnega meddržavnega sporazuma.
eR
RODNI KRAJ NAS ČAKA NAZAJ
Veliko ljudi kar hitro pozabi, od kod izvira. Sploh pa takrat, če se njihova usoda obrne na bolje. Upam, da ne štejem mednje. Svoj rodni kraj sem zapustil pred štiridesetimi leti in kljub temu, da sem živel v okolju, kjer se je
govorilo le angleško, svojega maternega jezika nisem pozabil.
Nekaj besed o sebi: rojen sem v Sakalovcih, v Porabju, kjer so nekoč govorili izključno porabsko slovensko narečje. Kljub temu sem se šolal v madžarski šoli, kajti ni bilo drugih možnosti, kakor je bilo tudi premalo možnosti za to, da bi nadaljevali šolanje. Dolnjeseniški župnik mi je uredil, da sem se lahko vpisal na monoštrsko gimnazijo. Tistega časa smo bili iz porabskih slovenskih vasi na tej gimnaziji le štirje dijaki. Avtobusnega prometa še ni bilo, vsak je poskrbel sam, kako priti do šole. Po končani gimnaziji sem se izučil za gradbenega teh-. nika, nakar sem služil 3 leta vojski.
L. 1956 sem se odločil, da zapustim državo. Zapustil sem starše, sestro, sorodnike ter vse prijatelje.
Ne bi rad podrobneje pisal o tem, kaj je sledilo, bistveno je le, da sem končno pristal v Združenih državah Amerike, kjer sem moral vse začeti znova. Življenje ni bilo ne lahko ne enostavno, večkrat me je presunilo, da bi se vrnil domov. Pa vseeno sem ostal. Počasi so se stvari obrnile na bolje, končal sem visoko šolo za strojništvo, si našel
dobro službo, kjer sem bil zaposlen približno 30 let. Ponosen sem na Slovence iz Sakalovcev, ki živijo v Ameriki. Njihovi otroci so večinoma končali fakultete. Med njimi je pravnik, inženir, filozof, ekonomist in tudi pilot. Lahko, da doma ne bi dosegli takih uspehov, toda tukaj so se dobro izkazali. Kajti Slovenci smo zmeraj bili pošteni, pridni in dejavni ljudje. V Ameriki dobro živimo, toda če le utegnemo, gremo domov, kajti so stvari, ki jih najdemo le doma. To sta predvsem domači “zrak”, domače okolje. To so sorodniki, ljubezen dobrih prijateljev, neposrednost ljudi, preprostost ter naravnost stvari. To je okus jedi, ki se kuha na “špajeti”. To je tudi mirna in tiha pokrajina ter sonce, ki vsak večer utone za gričem, nasproti rojstne hiše. Vsega tega si ne moreš kupiti, če tudi imaš ogromno denarja.
To poletje sem prišel domov skupaj s sinom, ki je star 26 let ter je bil v moji rojstni vasi le kot majhen otrok. Kljub temu se je, ko smo prispeli k stari hiši, spomnil, kako je kot otrok iskal jajca v škednju. Ob tem obisku je brskal med staro šaro na podstrešju, v škednju, se sprehajal v bližnjem gozdičku. Skupaj sva šla na pokopališče ter obiskala grob mojih staršev. Zelo se je raznežil, ko je videl, kako lepo negujejo grobove in spoštujejo spomin na prednike. Opazil pa je seveda tudi to, da ljudje morajo dosti več delati, če želijo “normalno” živeti. Kljub temu je bil vesel, da me je pospremil na to potovanje. Zdaj, ko je bolje spoznal mojo domovino, moj rojstni kraj, se mu zdi, da bolje pozna tudi mene, mi je povedal po vrnitvi. Obenem pa bolje razume, zakaj se tako mrzlično pripravljam vsako leto na potovanje “domov”.
Oklahoma City, avgusta 1997
Jožef Časar
Porabje, 11. septembra 1997
3
Štenjé
S pomočjauv siničke tö
PRVI SLOVENSKI PESNIK
Oča prvoga slovenskoga pesnika (költő) je biu krč-maroša v Ljubljani. Sin Valentin Vodnik (1758-1819) sé je leko šoularivo pa dühovnik grato. 1798-oga leta je biu že škonik na ljubljanski gimnaziji, sledik pa direktor gimnazije pa šolski nadzomik (tanfelügyelč>) osnovni šol. Za šaule je napiso 6 knig, kak pesnik je vodau dvej pesniški
zbirki (Pesmi za po-kušino - 1806, Pesmi za brambovce - 1809). Za lüstvo je napiso kü-jarske knige (Kuharske bukve - 1799), knige za veške babe (Babištvo -1818) pa kalendare (Velika pratika - 1795--1797, Mala pratika 1798-1806). Valentin Vodnik je vodau prve slovenske novine - Lub-lanske novice (1797--1799). Tistoga ipa je Ljubljána bila Ilirska provinca (1809-1813) francuskoga Napoleona. Pod Francuzi je Slovenom baugše šlau, kak pod Avstrijo. Tau je Vodnik v enoj pesmi tö dojspiso.
Nemški in kranjski konj
Nemški konj slovenjmu reče:
“Brate, kaj medliš na čest?
Ti li noga, glava neče
al sé teb ne ljubi jest?
Mene v dobri reji imajo,
ovs ponujajo trikrat, čiste noge mi igrajo,
nosim po labodje vrat."
Kranjska para milo pravi:
“Tud bi lahko jaz bil tak, al tepejo me po glavi,
lačnemu je stati v mlak."
A német és a krajnai ló
Szlovén lóhoz szól a német:
“Testvér, látom, nem bírod. Botorkálsz, fejed nehéz leti -
nem kapsz tán jo abrakot?
Engem, látod, megbecsülnek,
háromszor jár zabadag.
Hogpha lépek: táncos ünnep,
npakam karcsú hattyúnyak."
Szlovén gebe szól szelíden:
“Már kinek mit hoz sora.
Nekem fejem verik híven,
s éhesé - a pocsolpa."
(prevod: Dezső Tandori)
Marija Kozar
IZŠLA MARTJANSKA PESMAR1CA
Nejdavnik so v Ljubljani vödali zdruknivano stare, z rokauv pisane knige s pes-mami, štere so spejvali dühovnicke i kantorge - lü-teranske i katoličanske vöre - pri božji slüžbi v našoj Slovenskoj krajini, v naši Porabski vesnicaj od 16. stoletja tadale.
Knige - štere so bile lastiv-ne 1710-oga Nikolaja Legéna iz Martjancev - so najšli 1921-oga leta v Šalovci. Od 1934-oga leta mau sta pokojni mariborski dühovnik i zgodovinar (történész) Ivan Skafar i prekmurski slavist i etnolog Vilko Novak probala doj-paršteti, prejkspisati te pesmi. Profesor Novak so od 1970-oga leta tadale iskati, od kec, iz šteri slovenski, Vogrski i nemški knig so v Martjansko pesmarico prejkvzeli ali dojobmili te pesmi.
Pesmi v te knige je z rokauv pisalo več lüdi. Najprve pesmi so nutspisali kauti 1643. leta. Takše tö, štere so že te stau lejt stare bile (Dobri hisniczi, vi posz-luisaite... 1534).
V Martjansko pesmarico so najoprvin lüteranski pre-dgari, kantorge, škonicke
pisali. Stare katoličanske pesmi so tö prejk vzeli. V takši pesmaj so prejkpo-tegnili ime B.D.Marije (lü-terange Marijo i svetnike ne poštüjejo) pa nutspisali ime Jezuša Kristoša (Poh-valuimo denesnvi den...). Gda je martjanska cerkev pá katoličanska gratala, so tau pesmarico katoličange nücali tadale. Zato so v knigaj pesmi o B.D. Mariji i svetnikaj tö (sv. Trej krali, sv. Števan, sv. Pavel itd.).
Pesmi iz Martjanske pesmarice so v drügi vesnicaj tö prejkspisali. Kauli 100, v našoj rejči z rokauv napisane pesmarice poznamo. Med njimi je SINIČKA PESMARICA, štero je napiso škonik i kantor na Gorenjom Siniki Andraš Horvath 1780-oga leta. Te knige imajo 466 strani, v štere je Horvath nutspiso 258 pesmi, nekak drügi pa 8. V Siničko pesmarico so iz Martjanske pesmarice prejkspisali skor polonje pesmi. V Martjanski pesmarici je 163 pesmi, od toga 73 (44 %) je prejkspisano v Si-ničko pesmarico. Tau je bila velika pomauč profesori Novaki, ka je tiste
pesmi, štere so falile z Martjanske pesmarice, leko dopuno iz Siničke. V knigaj siničkoga žipana Števana Pintera iz 1864 smo eške tö najšli 17 pesmi (17 %) iz Martjanske pesmarice. Med njimi več kak 450 lejt staro pesem o hišnom zakoni:	Dobri
hisniczi, vi poszluisai-te... Tau lüteransko pesem je 1534-oga leta z vogrskoga na slovenski jezik dojobmo Andreaš Sajtič. Dobri	hisniczi,	vi
po/szluisaite, szvega sze/reda leipo navcsi-te,/i zroka ktomu, vi sze navcsite,/vu csisz-tocsi sze, kroto zder-site. (Martjanska pesma-rica V/8)
Dobri Hisniczi! vi posz-lüs’aite	Szvoiga	sze
réda/leipo drsite, i zroka ktomi vi sze navcsiteji vu csisztaucsi krouto sze drste. (Pinter, 35.p.)
Marija Kozar
(Novak, Vilko (ur.É Martjanska pesmarico. Ljub-■ljana, Znanstvenorazisko-valni center SAZU, Založba ZRC, 1997, 398pJ
Pismo iz Sobote
ŠOULA, ŠOULA, ŠOULA
Ja, moji mlajši, že pa trbej vsikši den tak lipou stoupiti v tisto velko kučo, ge van te tisti bole čedni od vas perejo glavou in van v njou lejvlejo znanja in spoznala.
Ja, moji stariške, že pa trbej segnoti v žepko in mlajšon puniti žepke, ka njin ji v šouli te vöstepejo, zato ka znanje košta. Ske tista šoula, ka je v njou mujs ojditi, je nej šenki. Ka šenki, vsikši den, vsikšo leto več košta. Dobro, ne košta šoula, liki košta naše dejte, stero ojdi v šoulo. Vej je tou nej nika nouvoga. Ške v tisti časaj, gda bi sé nan aj cidila med pa mlejko, je šenki šoulanje koštalo tö/kak te ne bi bilou tak gnes. Ka gnes je mujs pozabiti, kak je bilou inda svejta. Inda svejta je... Dobro, nemo Zdaj o ton. Poglednimo, kak je V gnes.
Gnes oprejš novine, glej-daš TV ali poslüšaš radio, kakoli že delaš, gvüšno gé najdeš kakši štrajk. Delavci štrajkajo, ka so nej že pou lejta doubili plače, zato ka je direktor vse spokradno, pa ške zavolo vsefele drugoga. Naši sobočki mlajši z gimnazije pa so že na drugi den šoule štrajkali zato, ka neškejo popodnevi ojditi v šoulo. Uni bi bili v šouli samo vgojno pa te ta do edne ali dvej. Po tiston pa domou. Te dale škejo ške tou, ka če de Profesor koga pijto, njemi mora tou tri dni prle povedati, ka sé te tisti mladi učenik na tou pripravi. Pa ške nika so si kcuj zbrodili, ali tou je Zdaj nej tak važno. Na, Zdaj sé pa leko malo zabavamo.
Človik pride v nouvo slüžbo. Pride ta do prejdnoga, ka njemi vöovadi, ka pa kak de delo, pa za kelko pejnez. Tej človik te tomi
prejdnomi povej, ka je tou vse lipou pa praf ali, ka bi un delo samo te, gda njemi paše. Kcuj toga pa bi rad ške mejsečno plačo doubo vsikši mejsec že za naprej, ka de te znau, kelko pa kak mora delati.
Stariške bi leko tö tak delali. Svojin mlajšom bi prajli, tak dragi sin in čer-ka, müva z očon va stariša samo od sejdme vgojno pa ta do trejče popou-dnevi, te dale pa več neva, te va samo ške Mariška pa Francek. Te zadvečera bi pa mlajši tak škeli iti malo kouli, pa bi prosili stariše, aj njin nikši pejnez dajo. Tisti Francek ali pa Mariška leko komout povejta, ka nikši pejnez ne data pa večerjo aj si mlajši sami napravijo, če škejo gesti, samo, prle jo morajo plačati. Vej bi van ške kaj napiso, ali ge popodnevi več ne delan.
MIKI J
Porabje, 11. Septembra 1997
4
Z OSEBNO IZKAZNICO ZDAJ TUDI V ITALIJO
Sporazum o ukinitvi vizumov med Slovenijo in Italijo ie začel veljati 1. septembra. Njegova bistvena novost pa je v tem, da državljani lahko poslej mejo med Slovenijo in Italijo prehajajo tudi z osebnimi izKaznicami. Italijansko veleposlaništvo v Ljubljani je namreč slovensko zunanje ministrstvo obvestilo, da so tudi na italijanski strani izpolnjeni notranjepravni pogoji za začetek veljavnosti sporazuma, ki nadomešča prejšnji jugoslovansko-italijansld sporazum o odpravi vizumov. Slovenska stran je takšno obvestilo italijanski strani poslala že prej. Hkrati je začel veljati tudi slovens-ko-italijanski sporazum o prevzemu oseb na državni meji.
TyRIZEM IN ŠTEVILKE
Julija letos je slovenske turistične kraje in znamenitosti obiskalo 227.236 gostov, kar je za tri odstotke več kot v istem mesecu lemi. Po prvih predhodnih podatkih državnega urada za statistiko o turističnem prometu so v Sloveniji v prvih sedmih mesečin letos zabeležili 993.403 turistov oz. za šest odstotkov več kot v enakem obdobju lani. V primerjavi z lanskim julijem je v Sloveniji precej upadel obisk domačih turistov, medtem ko se je obisk tujcev povečal. Julija so zabeležili 107.775 domačih turistov, kar je za osem odstotkov manj kot julija lani. Slovenijo je julija obiskalo 119.461 tujih turistov, to pa je za 16 odstotkov več kot v istem obdobju lani.
NOVO ŠOLSKO LETO
Za približno 307.000 učencev in dijakov se je 1. septembra začelo novo šolsko leto, od teh jih je približno 22.100 prvič prestopilo prag šole. Celotna generacija osnovnošolcev bo v novem šolskem letu štela 200.279 šoloobveznih otrok, osnovnošolsko izobraževanje pa bo v prihajajočem solskem letu končalo 26. 174 učencev. Srednje šole bo obiskovalo 197.050 dijakov. Policija je v prvih šolskih dneh poostreno nadzirala promet, največjo pozornost pa so namenili prvošolcem, ki so tudi letos dobili rumene rutice. Policija je izvajala tudi temeljit nadzor nad hitrostjo voznikov predvsem okrog šol - v ta namen so uporabili vse razpoložjive radarje prostovoljci.
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Lübezen pa hladilnik!. V Englandi so naredli eno anketo, v šteri so pitali en-gliške žene, ka jim.je doma bole potrejbno: hladilnik ali mauž. 87 procentov žen je pravilo, ka je za nji hladilnik dosta bole potrejben, kak mauž. - Mi smo gnauk svejta živeli v fridžider socializma, pvi v Englandi pa živejo v fridžider kapb talizmi?
Rešilci lagvo brodili. En moški je vnoči üšo na glav-no cesto, pa tam Čako, ka po njega pridejo mentőš-ke, ka so ga graubi görči pargimali. Zmejs pride iz vesi prauti ena spoznana ženska, štera je malo na-kresana bila, pa moški
VRAUCA LÜBEZEN Z MRZLIM HLADILNIKOM
pravla, ka ga una malo tás-prvodi pa tačas počaka, ka padarski auto pride. Gda je auto prišo pa sé je moški pripravlo, ka nutri sede, so sé rešilci fejs čüdivali: Te pa nej vašo ženo trbej tá-pelati? Nej, ka nej moja žena, ovak pa je meni lagvo. - Una seje dobro počütila, pa lagvo vögledala? Partijski voditeu pa frizura. Eden partijski ve-likaš, šteri samo pet vlasov má pa tiste gnaki naprej počesane - nej Gustav iz animacijskoga filma, nejf-, jé poslo pisme enim fri-zerkam, pa ji je pito, kakšo frizuro bi njemi tanačivala Zdaj ka pá volitve baudejo. Največ odgovorov je prej tau bila, ka naj na srejdik na dva kraja vrazen počeše. -Steri kraj naj baudejo tri vlaske? Te vidli, te človek eške nika velkoga baude, če je že te minister büu, gda ma vse pet vlasov naprej štrlelo, kak kakšoma gejši. Zaman: imidž je imidž, zato pa sé na Vogrskom leko Vüpamo, ka
pomalek gvüšno pridejo baukši cajti.
Partijski voditeu pa rasizem. Geste na Vogrskom en drugi političar, šteri trifartala Madžarov ne more vöstati, ka so prej nej “pravi” Madžari. Gda je eške na oblasti büu, je Sto nutri napelati, ka bi vsikši Madžar mogo izpite (vižge) delati, njini “profesorge” pa bi pravili, ka što sé leko zove za Vogrina pa što nej. Tak je vögledajo, ka bi trnok dosta lüdi smeknili, če bi te političar nej vö-bukno iz oblasti. Leko si mislite, kak takši rad má Nejmadžare, sploj takše, šteri ovakše kece pa ovakše kaužo majo, kak v Evropi. Zdaj pa je te drugo paut bukno: tau paut z autonom, pa je v špitale prišo. Pa vejte, što ga je vračo? En takši bole čmi padar iz dalečnoga rosaga. - Včasi zato don geste pravica.
Kinejzarska nevamost. Sibilske knige tö pišejo, ka eške gnauk gezaro nigder
nede, ka pride žuta nevar-nost pa konec sveta. Nam na Vogrskom sé nej trbej fejst bodjati, ka smo nistarni den meli v Budapešti eno velko bitko s Kinejzari, pa so Kinejzari nej mogli dojobladati Vaugre. Ranje-ni so bili trgé Vogrski policaj!, pa trgé Kinejzarge. - 3 prauti 3 je djelte fisk iks. Fiks namoltl Samo če mo tau našo formo tadale leko držali?!? Fotoaparat za larmo. En mikroelektronik v Ber-lini je naredo eno takšo ka-mero, s štero leko gorzeme kakši koli glas (autona, fligara itd.), šteri naslednje na enom računalnik vö-pride kak kejp. Graubi glas prej má sivo-lilasto farbo, bole tíši pa žuto. - Te so žuti Kinejzarge etognauk v velkom džimbumi v Pešti sive-lilaste kejpe dobili? Takše fele farbe, kak so fleki na njini kauži od policajski gumibotov?
Fr.M.
Ta sploj kratka rejč nam lüdam sploj dosta znamenüje. Šegau mamo prajti, ka prej če krüja nega doma, človek sé lačen čüti, kakoli druge dobrote ma doma. Ali tak tü šegau mamo prajti, ka prej si človek krü slüži, če rejsan dobro znamo, ka človek ne dela samo za krü. Ešče dosta pa dosta misli bi leko tüj naprej pmesla, ka človek šegau ma misliti od krüja. Vsevküp je pa rejsan istina, krü je najbole potreben človeki. Zdaj, gda je žetvi konec, že z nauvoga sildja začnejo pečti krü. Rosag si je pripauvo svoj krü pa ešče mamo višešnjo sildje tü, leko odavamo tistim, steri so si nej mogli zadosta pripauvali. Tau nas leko veseli brez toga, ka bi Zdaj razpravlali, kakšo cejno ma sildje po svejti, kakši špekulanti delajo nad tejm, da bi kak najmenje dali za trüd, s šterim človek pripravi za krü valaun sildje.
Gnauksvejta - tak 40-50 lejt nazaj pa pred tistim - je krü sploj velko poštenje emo. Doma smo ga mogli pripauvali i pripraviti, pa kelko ga je bilau, telko je moglo dojdti. Nišče je nej krü küpüvo, za tau je nej bilau
pejnaz. Gda so mati ali Oča krü načnili, so prva križ djali z riaužicom na njega, pa so ga tak vrezalo Vsakši je daubo svojo porcijo, drgauč pa samo te, gda so ga Oča ali mati pá delili. Če ti je pa falaček krüja dol spadno, si ga mogo gorvzeli, ga küšniti pa po tistim zesti. Nej v pomije lüčiti. Pekovge so z Varaša Včasik po vasnicaj vozili pa ponüjali krü, kifline pa žemlé. Kak bi je radi meli pa kauštali. Tau sé je pa samo sploj rejdko Zgodilo, ka smo sé je dovíekli. Gnesden si ranč tak želimo domanji krü, samo Zdaj smo zvedli, kak velka vrejdnost je krü, šteri sé doma peče.
Prišla so lejta, gda je krü nej dragi bio. Lüdje smo tistoga reda velke greje delali. Bau-toške so nej zandoleli krü štölati, lüstvo je strašno dosta krüja nosilo domau. Pa nej za toga volo, ka bi ga sami tak dosta pogeli. Nosili smo ga svinjam, kokaušom pa tak tadala. Če bi tisto naši starci vidli, bi nam nika povedali. Dapa kak šegau mamo povedati, “Baug je tau vse vido, pa nas je pokaštigo!”
Kak nam pa gnes dé? Tak sé vidi, ka stari cajti nazaj pridejo, gledoč na tau, ka
moremo krü poštüvati. Gnes je krü tak dragi, ka si moramo zmisliti, kelko mo ga küpüvali pa komi mo ga davali. Edna navola je pa zatok itak med nami. Deca ešče itak ne zna popravom poštüvati krüja. V smetkaj ešče itak videti krü talüčanoga. Po mojom, če prva nej, vej sé te dojnavčijo od toga, gda do si ga sami mogli slüžbi. Edno je gvüšno. Gnesden pri nas v bautaj
skurok gnauk menja krüja odajo, kak povejmo, pred 10. lejtami.
Najlepše bi pa te bilau, če bi ga nej zatok küpüvali menje, ka je dragi, liki zatok, ka s tejm poštüjemo človeško delo pa naravo, štera nam znauvič pa znauvič da “krüja našoga vsakdanešnjoga”.
I.B.
DRUŽINA POJE
Prauti Velenji v Sloveniji je ves Andraž, gde so letos 31. avgustuša štirinajstič organizirali prireditev “Družina poje”. Glavni organizator toga programa je gospaud Slavko Pižom. Vsevküper je 22 držin gorastaupilo. Z nase krajine je letos od drügin bila držina Győrvari s svojo žlato. Pripravili so dvej nauti: “Gnes je ena lušna nauč” pa “O, kako je duga paut”. Tau velko držino je vküpsprajla pa nutanavčila tatica Ilonka Győrvari. Gda človek 22 držin čüje popejvati naute s svojoga kraja, te je eštja bola gvüšen v tejm, ka Porabski Slovenci s svojimi pesmi gdekoli leko gorastaupijo. Velka vrejdnost nosijo v sebi.
Na prireditev je pozvan biu gospaud predsednik RS Milan Kučan, Sto je z lejpimi rečami pozdravo prireditev. Velko poštanje nas je dosegnilo, ka je g. Slavko eške natau emo čas, ka nas je sprvajo kaulek po krajini. Etak smo leko poglednili cerkev Sv. Križa na gori Oljki, stera je na enom velkom, velkom brgej. Pred podnevom smo pa bili pri meši, gde nas je gospaud župnik posaba pozdravo.
Takši lejpi den, kak smo ga v Andraži meli, je sploj dobro zadobiti.
V i	K.F/
Porabje, 11. Septembra 1997
5
Čepinci-Dolenji Senik
SPORTNO SREČANJE
Letos julijuša so D. se-niški starejši športniki dobili vabilo iz Cepinec. Pozvali so nas na športno srečanje, štero de Zvün športa prija-telsko srečanje tü. Vabilo so tisti dobili, steri so pred 19 lejtami špilali nogomet na D. Seniki. 1978. leta smo sé s Čepincami najoprvin srečali. Dosta, dosta lejt smo ojdli eden k drugomi. Pri nas tau prijatelstvo do gnešnjo-ga dneva žive, kakoli, ka smo po spremembi sistema par lejt nej meli priliko takša srečanja vküp sprajti. 1994. leta so pri nas volili slovensko manjšinsko samouprave. Samouprava je lani tak skončala, da tau sodelovanje obnovi-mo, zato je pozvala na D. Senik tiste športnike, tiste prijatele, s Sterimi smo tak dugo dobro sodelovali. Srečanje sé je pršikalo, veselje je bilau gledati, kak so sé najšli, eden drugomi veselili. Letos so pa Čepinčarge tak mislili, da bi naprajli športni den pri njij. Dobro so si skončali. Naša slovenska samoup-
rava je z veseljem prev-zela vabilo. Športnikom je tü nej trbelo dvakrat povedati. Radi so bili priliki in so sé vküppob-
so pripravleni bili Vsefale pečti pa so meli piti zadosta. Sport je pa šport. Nikšo piti so Zdaj nej mislili, samo so na
rali. 24. avgusta je z D. Senika več kak 30 lüdi prišlo v Čepince. Dobro je bilau čütiti pa videti, da so nas čakali. Kakoli so sé naši športniki branili, mogli so začniti z ednim döbrim obedom. Po tistim smo sé pa vzeli pa smo šli na športno igrišče. Sto je tisto igrišče nej vido, ne zna si premisliti, v kakšoj lejpoj pokrajini je. Potok, lejs, mezevja vzemajo kaulag tau igrišče. Tau pa, ka so nas čakali, smo že drugič mogli videti. Blüzi igrišča
špilanje brodili. Po kratkom pozdravi sé je začnila tekma. Dobro je znano, da je takša tekma prijateli«. Depa zatok je sploj za istino šlau. Redno so naganjali tau labdo (žogo), na teltja, ka so Čepinčarge pomagali naše za 4:1. Po nogometi so pa naprej prišle vauže. No, nej za kaj slaboga volp, liki vauže so vlekli pa so etak pokazali, Sto je krepši. Tü so pa naši bili baukši. No, kak šegau majo prajti, tau je igra. Zatok
je pa vse lepau skauz prišlo. Po tej dvej tekmi so pa športniki nikak nej steli tak njati špilo. Cejli dvečerak so si nikše igre vönajšli, pa so sé sploj prijatelsko meli. Mi, steri smo je pa ta sprevodili, smo tačas dosta dobroga doživeli. Tak smo sé čütili kak doma pa ešče lepše. Poštanje je dau tauj prireditvi svetnik Vendel Gašpar tü, ki je skauz med nami bio, skrbo za nas. Po tekmi je bio bogati piknik, ples, veselje, kak je že tau med dobrimi padaši pa spoznana.
Gvüšni smo, da D. se-niška slovenska manjšinska samouprava po tejn toga tü nede Šanalivala trüd za takša srečanja. Kak lani tak letos je tak moralno kak finančno pomagala pa pokrivala stroške (kia-dás) srečanja. Lepau sé zahvalujemo vsem Če-pinčarom pa čepinskim voditelom, ki so nas tak lepau sprejeli. Na svi-denje Ideta pri nas.
I.B.
VESELI PORABCI V MOSONMAGYAROVARI
Samuprava v Moson-magyaróvári vsakšo leto drži Varaške dneve. V tau Varaši dosta Porabski Slovencov žive. Zatau je Kovačin Djurec (György Šulič) proso samouprave, aj en den majo slovenski kulturni program. Na te den so sé redno pripravlali gorenjesenički folkloristi z goslarami, Laci Korpič s svojimi goslarami pa že-nami, zvön njij pa eštje mali goslarge z gorenjeseničke šaule. Dvej vöre dugi program dati je nej malo delo. Zatau smo meli eno nedelo generalko, gde je vsakši vküpprišo pa smo cejli program dolasprobali.
23. avgustuša smo meli lejpi den v Mosonmagyaró-vári. Vrejmen je dobro
bilau, etak je cejli program vanej biu. Gda so ma goslarge začnili davati, je trg puni grato z lüstvom. Leko povejm, ka so skupine redno vödjale
zasé. Lejpi, veseli program so dale. Potejm je pa v enom velkom šatori Vsakša skupina eštja dala en program. Ništja sé nej žaurgo, ka je trüden, vsakši
je z veseldjem “obredo” delo.
Sploj nas je veselilo, ka je par Slovencov iz Moson-magyaróvára cejli den z nami bilau. Oni so nas pozvali v eno restavracije, gde smo veselico meli. Gda devet goslarov nagnauk špila, taum eštja tisti mora plesati, steri ne Vej. Prauti večera nas je velko prese-nečanje doseglo. Temme-lova držina nas je pozvala na svoj daum. Tau srečanje z njimi ^ nikdar ne pozabimo. Škoda, ka nas je cajt Silo pa smo sé mogli posloviti od njij. Vüjpam, ka pridejo kaj domau v Porabje, gde njim leko nazaj zaslüžimo, ka so nas gorprijeli.
K.F.
IZLET PO SLOVENIJI 11-12-13. septembra bodo šli na trodnevni izlet po Sloveniji 47 učencev in dijakov iz monoštrske osnovne šole ter dveh srednjih šol. Izlet jim je med drugim omogočil Sklad za narodne in etnične manjšine.
ODKRITJE
SPOMINKE
PLOŠČE
28. septembra bo na Gornjem Seniku spominska slovesnost ob 10. obletnici smrti gospoda župnika Janoša Kuharja. Ob 11. uri bo odkritje in blagoslovitev spominske plošče, pred tem (ob 10. uri) bo slovenska zahvalna maša v domači cerkvi, na kateri bosta sodelovala cerkveni pevski zbor ter MePZ Avgust Pavel.
Na prireditev so organizatorji - ustanovitelji ter kura-torij sklada Tromejnik, Državna slovenska manjšinska samouprava, Zveza Slovencev na Madžars-• kem, cerkveni odbor na G. Seniku - povabili tudi sorodnike iz Slovenije, iz Grada.
PONOVNO ŽELEZNIŠKA POVEZAVA MED PEČEM IN OSIJEKOM Od začetka septembra ponovno vozijo vlaki, med Pečem in Osijekom. Železniško povezavo so zaradi vojne ukinili 1. 1991 ter del proge tudi uničili. Po de-miniranju in obnovitvi proge je prvi vlak odpeljal 2. septembra. Vožnja traja približno dve uri in pol. Trenutno vozijo le potniški vlaki, načrtujejo pa tudi tovorni promet.
ZAPRLI
BENCINSKO
ČRPALKO
Poleg Monoštra je Carinarnica v Monoštru za 10 dni zaprla črpalko Texaco, kajti analize so pokazale, da določene sorte bencina ne ustrezajo predpisom. Poleg tega firma mora plačati kazen v višini 22 milijonov forintov zaradi fiktivnih računov pri nabavi bencina.
Porabje, 11. Septembra 1997
6
Velki vu Velki Vogrski Vesi
ÓPUSZTASZER ] O, PUSZTASZER!
Slovenska zveza v Monoštri je pozvala par takši lüdi iz Slovenije, šteri sé dosta trüdijo za porabske Slovence, ka naj si malo poglednejo Madžarsko. Tau paut so tau bili: Peter VJinkler, direktor Urada za narodnosti pri slovenski vladi, Mirko Jelenič, generalni direktor Rdečega križa Slovenije, Geza Bačič, višji svetovalec pri slovenski vladi, Geza Kisfalvi, predsednik ZKOS za Mursko Soboto, Aleksander Krpič, direktor tiskarne Solidarnost v Murski Soboti. Goste je pelo po Vogrskom rosagi Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencov na Madžarskom.
Velki Voditeu (Franc) Jožef voda paranč, ka do pete vöre morejo v Ópusztaszer priti. Natau Aleksander Velki Anti-policist pravi, ka un buma nede štraf plačüvo pa (h)rano policaje, ne kilomejter nede bole brž vozo, kak je dopüščeno! Velki Trbüji Vodopivci (té je bilau več) pa so skončali, ka sé je vsakši 50 (sledik 80) kilomej-tarov trbej staviti pa kakšo Velko mineralno spiti. V drugi auto so dali domanjoga Velkoga Navigatora Manipula-tora, šteri je eške nigdar nej büu v Ópusztaszeri pa je don nej znau, gde je tá Velka Vogrsko Ves. Glavni šofer pa je büu takši, ka gda sé je zeleni semafor vužgo, te je prenco, gda pa sé je rdeči posvejt oblisno, te je z mejsta pelo, kak vihér... Ja, pa so eno vöro sledik šli z Monoštra, kak so steli.
V prvi Velki Čardi je pau vöre trpelo, ka je Velka kölnarca nej razmila, ka geste razloček med sladkim pa süjim vinom. Zaman so ji Velki Vodopivci pomagali, ka süji leko pravimo Pisalo tö! Nej, nej, Uni prej dobro vino majo! Njino vino je nikanej kisalo! Natau so 22 (!) minut mogli čakati, ka ie Aleksander Velki Gavalejr Sto dati Velko napitnino (borravaló) -samo zbrodite si, kelko je prislüžiu na 150 kilomej-traj, ka je nej büu poš-trafani! -, kölnarca pa je nej stejla nagnauk obogatniti, pa je penaze nej pa nej vzela: Gospaud, samo po-lonje telko penaz mi dava-te, kelko je piti koštalo!
Velki Voditeu je goste v Dunaföldvári pauzvo na
najbaukšo ribino župo na Vogrskom. Župa je rejsan trnok dobra bila, depa vejte, kelko čont majo gnesnaden ribe?!? Kelko cajta tau trpi dojobérati?!? Gda je sunce že pomalek dojšlau pa je Aleksander Velki Lauda - sarmaka so cugi prejk po pauti tö za čik meli - že deseto paut pito Velkoga Navigatora Mani-pulatora, če eške ne pridejo v “Ópusztaszer” ali ka ma je že ime, je Navigator
pravo, tü nikši Pusztaszer na lejvo piše, pelaj tam tá! Gda so podje skor nutri v nisko Velko mlako spadnili, so znali, ka je nika frštin...
Velki Voditeli (FrancjJožef od tistoga cajta má bole rejdke bodjüsi pa keco pri vüjaj, ka so ma pri kasi pravili: Škoda, ka ste zamidili! Vejpa gnauk drugo paut si poglednete, ka ste gnes steli! Te pa Velkomi Voditeli Zeusi iskra pauči v glavej - žila ma je že par minut prva paučila -, pa veli: Ge škete, mi eške ene karte küpimo za sedmo vöro! Zaman, nega več mesta! (Of je polonje penaze davo za nič vino, té pa dvojno ceno za nič gledati?)
Te pa naprej staupi Geza Velki Govornik pa povej ovim v Ópusztaszeri: Es čüjte! Vi ste meli samo enoga Velkoga Kneza Gezo, müva sva pa Zdaj Včasik dva tü! Ge kak ge, pa eti pri meni Geza Velki Šarmer! Pa te eške s sebov mava vnüka Princa Emerika (Mirkona) tö. Mi smo trije krali iz Slovenije, pa nas vendrak don nutri pistite k naši žlati?!? Pa te eške s sebov mamo Petra Velkoga Narodnostnoga, pa Aleksandra Velkoga Tu-pa-tam-pa-kam-ona... Vej pa tau bi don škandal büu, če bi nas nej nutri pistili!?!
Po programi je eden iz Velkoga Autona Prvoga pravo, Škoda, ka je med tistimi lejpimi freškonami nej büu tisti znani kejp od Boscha, na šterom slepci en drugoga pelajo, ka bi sé ovi v drügom autoni tö tak lepau mogli za roke držati, nej ka bi sé pá zgibíli. Natau
je Velki Navigator Mani-pulator čemeren grato, pa pravo: Zdaj mo te mi šli naprej, ka nas briga, če sé vi vozajek lepau zgibite! Léko delo je emo, ka ma je en moški, pijen kak čik, tretjo paut peto fele formo tomačo, gde ta je tá na-zarenska Bugac püsto. Gda so sé v trdi kmici v takšom praji vozili, kak če bi v Sahari bili, sé je Emerik Velki Križman tak zbojo - eške dobro, ka je nej znau, ka je Princa Emerika en kanžar bujo v takši pusti -, ka je od križanja na tejli vse puno male rdeče kri-žaste fleke daubo. Zatoga betega volo ma je Geza Velki Prvi ostro dieto za-povödo - ti si svojo župo zo,
z našoga pa ne dobiš! -, ka je srmak cejli večer samo prazne krumpliče možüu. Sledik, gda smo sé že spat pripravlali, je Velki Križman poslo eno Velko Ofco Asistentko, naj vgej Gezo Velkoga Govomika, šteri je, gda je aktivistka tau narodila, s spaudnjimi lačami po künji na eni naugi skako, pa bole zginjavo, kak zginjena ofca. Gda je od humanitame injekcije malo k sebi prišo, je zorganizéro Velki politični seminar: Ta drugi so ga trnok vömo poslüšali, depa tisto sekundo, gda je piti sfalilo, so ranč leko nauč nej pravli, pa so po postelaj ta spokapali.
Aja-tu-taja Velki Spalün -namesto seminara je tö spau! - je zrankoma z br-sačo tavö v kopalnico üšo, sé pogledno v gledali, za-dovolen nazaj v sobo tacko, pa sé tam s takšoga sploj maloga vonječoga glaža začno mujvati, kak naš maček, prva kak stoj k rami pride...
Geza Velki Šarmer je pa cejli zranek samo tau gono, ka: Joreget! Joreget! Gde je pa Joregetl Dje, ka sé pa te človek telko poklanja? Sledik sé je delo razčistilo, gda je šofer pravo, ka eške 35, 40, 22(1) kilomejtarov fali, ka pá stanemo pri Čardi, pa ga je Joreget vsigder pito: Te sé naj po-
malek že zato pripravlam? Že bi zato pravi cajt büu spiti kakši Joreget!
Pri gesti pa pri piti sé je najmenje zbéro Peter Velki Slovenski z nemš-kim imenom: Ka te vi pili, tisto mo ge tö. Meni je vseeno. Takšo fele formo bi sé leko piso Peter Velki Madžarski tö. Ka te pili? Kakoli, ka sé začne z mero “a”: “a” sör, “a” bor, “a” pálinka, “a” whiskp, “a” konvak...
Gda je Peter Velki Slovenski eške mali pojbiček büu med bojno, je čüu na enom mitjngi enoga trejznoga Velkoga Govorila: “Dragi tovariši! Dosta vas eške spadne za našo svobodo!” Ovak je Peter Velki Fotograf najbole flajsno fotograféro, tak smo čüli, ka je prej Slovenija urgentno mogla importirati kemikalije, ka je vse sfalilo...
Gda smo sé večer pripelali na G. Senik na Grbenjšček (Kokautin brejg), gde so bile same küre, je Velka Doktorica Porabska eg-zaktno vözračunala, ka so sé kokautke procentualno lepau povedali. Tam sta bila dva dugšiva moška tö. Dr-dr-dr-aga Kok-kok--torica, če ste Vi tak čedni, kak je tau mogauče, ka je od njija Mešič Vogrin, Kisfalvi pa Slovenec?
Porabje, 11. Septembra
Ka sé vam je najbole vidlo?
V. Aleksander Tutifon: Tau, ka na Vogrskom takše telefone mate, ka samo zdigneš slušalko, pa že 22 forintov košta, pa ka je kolega telefonéro, tisto tö meni zračuno...
V. Geza /.: Tau, gda je nam V. Šarmer male špricere prištölo, pa gda je vüdo, ka ge plačam, je kölnarci šarmantno pravo, naj nikše bole postane prinese, ka takši - pa ovakši - mali samo Špot delajo moškom...
V. Geza II.: Tau, gda sam sé v Tihanji drau, ka “Velki Navigatoooorl”, glas pa je nej nazaj prišo, liki sé je V.N. na sronjeki tak pristrašo, ka so kouli njega vsi moški mokri gratali...
V. Križman: Tau, ka je moja runda piti bila najfalejša pa ka sam v Székelptanpi s petfele penazi leko plačo!
V. Fotograf: Kak je V.N. vözou staro baterijo iz fotoaparata, go nazaj djau, pa sé čüdivo, ka ne funkcionira, nauvo pa je originalno domau odneso...
V. Navigator: Tau, ka gda je Velki A. zagledno hotel z malimi oknami na Bugaci pa pravo: Podje, mi mo pa gnes v štali spati, pa te so nas naslednje v (h)lejv (bungalovu) djali...
V. Voditeu: Tau, ka sé je vsakšoma eške tau tö vidlo, ka je nej dobro bilau...
Francek Mukič
1997
OTROŠKI SVET
Števanovc! ‘97
27. LIKOVNA KOLONIJA
MLADIH
Zadnji teden v avgustu je v Števanovcih potekala likovna kolonija mladih, katere se je udeležilo 40 mladih iz Avstrije, Italije, Slovenije In Madžarske. Udeleženci so sestavili tudi bilten, del tega gradiva objavljamo v našem časopisu.
Po dolgih letih je pionirski tabor v Števanov-cih spet zaživel. Namesto pionirjev so tokratni “stanovalci” pionirskega doma slovenski otroci iz matice in zamejstva. Prišli so zato, da bi v “duhu” Vuzeniške kolonije spoznali naš kraj in svoje vtise prenesli na papir ali v glino. Stvaritve te kolonije so izraz iskrenosti otroškega sveta in seveda
spretnosti rok. Izražajo pa tudi ustvarjalni duh mentorjev, ki usmerjajo otroški pogled in vodijo roke teh mladih ustvarjalcev.
Kaj pa pomeni likovna kolonija za nas, porabs-ke Slovence? V prvi vrsti to, da slovenski otroci iz zamejstva spoznajo naše kraje, naše ljudi, ki so lahko obenem motivi za njihovo umetniško ustvarjanje. Med bivanjem
se pogovarjajo z našimi otroci, ki so potrebni takšne “prisile”.
Prav tako upam, da bomo čez nekaj časa tudi mi porabski Slovenci prišli do svojega likovnega pedagoga, ali če sem večji optimist, do svojega umetnika. Kot najmlajša zamejska slovenska organizacija naredimo vse, da bi ohranili naš jezik in našo kulturo.
Vi, dragi otroci in mentorji iz Slovenije, Avstrije in Italije, lahko pomagate pri tem. Vaše slike in kipi so zrcalo za vse nas. In če so “slike” popačene, jih moramo popraviti.
V imenu organizatorja se zahvaljujem vsem tistim, ki ste pomagali pri tem, da bi kolonijo uspešno izpeljali. Upam, da se bo kolonija nadaljevala, prav tako pa upam, da ste se med nami dobro počutili. Prosim, pozabite kakšen senčni trenutek našega druženja in se spominjajte le srečnih in sončnih utrinkov našega dragocenega druženja.
Jože Himok Predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem.
M,uylex<=*su»,
tETCrO OELcSA VielA.
1 SMETA j K.1:6,«* VUKOVI TfcEl i Ul \HoeU TAJ.O ■»OMotjVlo.
; MEUKEs^i “meta V Vin	vSOjSTVA , -
: ‘ŠM1G5V SE&E ,	16
‘OttrVMU	f,[.\ P«, 6,A
/vsrvftKiiA wvn vm^avIp,.
Xato slucd
"'ip, Vv Uč. . VfcC,oto,\TS .
* -\w|euica,- ... '
* * * * *
Ime mi je David Hegyvari. Stanujem v Števanovcih. Letos sem prvič v likovni koloniji. Od sestre sem slišal, kako dobro se je tam počutila. Vesel sem, da, sem lahko prišel v kolonijo.
Zelo dobro se počutim.
Letos sem prvič v likovni koloniji. Ustvarjamo razne izdelke, katere seveda ob koncu kolonije tudi razstavimo. Do sedaj se mi je zdel najboljši dap današnji, 28.08.1997. Sli smo v mesto, kjer smo risali po opazovanju. Zdelo se mi je “tuli fajn”. Tukaj sem spoznala veliko novih prijateljev iz Avstrije in Italije. Nastanili smo se v Studenskem domu, kjer imamo dekleta iz Slovenije in Italije skupno sobo, v kateri spimo in seveda zganjamo
Likovne kolonije sem se udeležila že četrtič. Tokrat na Madžarskem. Zelo mi je všeč v Pionirskem domu, saj smo lahko vsi skupaj v sobi. Tako se lažje spoznavamo med seboj. Dnevi potekajo običajno, kot na vsaki koloniji. Zjutraj in popoldne rišemo, kiparimo in spoznavamo nove tehnike. Zvečer pa bedimo dolgo v noč in se zabavamo. Izjema od ostalih dni je bila sreda, ko smo šli na celodnevni izlet. Kljub vsem zanimivostim mi je
kar dobro razumemo in se nekatere tu pa tam tudi spričkajo. Pokrajina tu okrog je zelo lepa, okrog študentskega doma imamo lep gozd, v katerega hodimo na krajše sprehode. Tovariši in tovarišice so še kar v redu najbolj je zabavna Valentina iz Italije, tudi drugi niso slabi.
Upam, da bom še kdaj prišla sem, saj sem do zdaj zelo uživala.
See you next year!
Peklar Staša, OŠ Vuzenica - Slovenija
* e e *
Včeraj smo prišli na Madžarsko po dolgi in dolgočasni poti. Na meji so nas zadržali četrt ure zaradi dokumentov. Potem so nam pregledali avto. Prvo noč je bilo lepo, mimo. Drugo jutro, oziroma danes, so nam dali za zajtrk: šunko, kruh, čaj, maslo, kolač s čokolado in kavo. Malo kasneje, ob deveti uri, smo se razdelili v dve skupini (za grafiko in kiparstvo). Ko sem končal z izdelovanjem mojega izdelka, sem se hitro zapodil z Ivanom do malih gričkov, Iger sva se spuščala gor in dol.
Jakob Jugovič Italija
šli skupaj na sladoled. Letos sem najbrž zadnjič v koloniji. Bila sem že v Vuzenici, Avstriji in Italiji. Povsod mi je bilo všeč, le da je tukaj nekaj posebnega.
Marija Nabernik OŠ Vuzenica - Slovenija
*****
Jaz sem Žolt Zankoč iz Šte-vanovec. 1996. leta sem že bil v Italiji v likovni koloniji. V Števanovcih se veliko igramo, rišemo in delamo grafiko. Dobimo dobro kosilo in večerjo. Učitelji so dobri in so nam na pomoč.
Zelo dobro se počutim. *****
Sem Ines Fišer in prihajam iz Slovenije. Letos se likovne kolonije udeležujem že drugič. Moram povedati, da sem sprva mislila, da bo tukaj bolj dolgočasno, a ni, saj sem spoznala veliko novih prijateljev, nekaj pa sem jih
?oznala že od lani.
d kaj na Madžarskem je vse tiolj družabno, saj bivamo v Pionirskem taboru in ne pri družinah, kot smo doslej bili vajeni. Naslednja kolonija pa bo prav v Sloveniji - v Vuzenici in upam, da bo vsaj toliko udeležencev kot jih je tukaj!
Porabje, 11. septembra 1997
V HEDEUO, 'llSFIHUMItM
m nehnuui snužNia včmiai
•	ANSAMBEL METULJ • HUMORIST GEZA
•	DUO CARMEN • DUO RUM1Č in REMENAR
•	ŽENSKI PEVSKI ZBOR iz ŠTEVANOVEC
•	ANSAMBEL LACIJA KORPIČA in ŽENSKI KVARTET
•	PEVSKI ZBOR iz MARKOVEC
•	UČENCI GLASBENE ŠOLE z GORNJEGA SENIKA
f^aosrirev
skrbijo Čepin510 Gasil«
Vabljeni!
Cigan sé je spovedavo
Cigan sé je üšo spovedavat. Dapa stari betežasti plebanoš je nej spovedavo vu cerkvi, nego vu svojoj iži. Cigan je mogo titi skoz dvej sobi prvle, kak je prišo vu tisto sobo, gde je plebanoš spovedavo.
Gda je cigan prišo vu prvo sobo, je na klüni dol vzöu krščak. Gda je prišo vu drügo sobo, je na stejni doj vzöu križ pa ga je pod reklinom na sebe obeso. Gda je prišo do plebanoša, je pred njim dol poklekno pa sé je etak spovedavo: “Vu prvoj sobi sam dol vzöo krščak.” Plebanoš: “Vej si pa tou dobro včino.”
Cigan: “Vu drügoj sobi sam na sebe vzöu križ.” Plebanoš: “Vej si pa tou tö dobro napravo. Zdaj pa že guči greje.”
Cigan je Zdaj na skrivoma plebanoš} vö z žepke potegno vöro pa je te pravo: “Kradno sam.”
Plebanoš: Vkradnjeno bla-go moreš nazaj dati."
Cigan je Zdaj vöro ta davo plebanoš!. Plebanoš: “Nej
NIKA
ZA
SMEJ
meni, nego tistomi daj, komi si vkradno.”
Cigan: “Vej pa on nešče nazaj vzeti.”. .
Plebanoš: “Te jo pa obdrži sebi.”
Vendel Mukič
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77. tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobote Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.