VSPORED: 1. Mariji v spomin. — Mara Tavčerjeva Črnomelj. 2. Čuvajmo narodno pesem. — M. Stp. 3. Napoletanec Boselli. — Vrtovčeva. 4. Snubač. — Mara Tavčerjeva Črnomelj. 5. Mandlje cvetejo. (Konec). — Gregori-čeva. 6. O slovanskih naselbinah sirom Evrope. (Konec). — M. Stepančičeva. 7. Prababica. — Češki spisal K. E. (Preveía Olga). 8. O dobri vzgoji. — Vzgojiteljica. 9. Drobtine. CENA 80 STOTINK leto l - šteu. 3. Glailh z3)2áT2$n ženstvu sušeč 19z1 LETO I. — ŠTEV. 3. j HHIIHm '»''»"lil Glasilo imkm žersSioo SUSEC 1921 MARA TAVČARJEVA, ČRNOMELJ. MARIJI V SPOMIN. Morje nama bila je cesta poročna in svatje vsi beli galžbi, je barčica plula v visoki poldan, smejalo se solncc na ne bi. Gorelo je inorje v škrlatu večernem, z rubini posuta je cesta bila, midva sva se vračala v tesnem objemu z ozarje.no srečo sredi srca. Vse dni sva posvečala nadi skrivnostni, utripalo srce za brstje mlado, vroč dan je prižigalo junijsko solnce, zamahnila smrt je z razpeto roko. V dve krsti položil vso svojo sem srečo, in lijijo belo v ročice drobne, a k tebi, o, žena, vse rože dehteče, vse zlate spomine in svoje srce. M. STP. ČUVAJMO NARODNO PESEM. So ljudje naše narodnosti med nami, ki jim narodna pesem prizveni samo do uhlja in provzroča istohipno krog usten porogljivo gubo ali natakne na jezik pikro zlobnico. Ne zamerimo jim takoj, ne obsojajmo jih pre« naglo, ampak pomilujmo jih in pograjajmo iih s primerno zavrnitvijo le potem, ko izpo« znamo, da ostanejo nepoboljišljivi, nepodue« ljivi in n a r o d n o * z a k r k n j eni vpričo vseh naših prizadevanj! To so namreč ljudje brez srca, oanos.no ljudje s srcem, ki pogreša vsako rahločutnost in plemenitost; to so brezdušni ljudje, ki so le napol krivi, da so taki! Vzgojeni so bili že kot otroci brez narodnega občutka! Ti ljudje so zarod sibvenskih starišev, toda takih, ki ne poznajo narodnega čuvstva po njegovem bitstvu, marveč le po pripovedovanju, le po čitanju. To so plodovi onih slovenskih za« koncev, ki niso zahajali nikoli na slovenske prireditve, ki jih nikoli ni zmikal in privlačil v svojo sredo nikak slovanski shod, ki se nikoli niso udeleževali narodnih praznikov, ki ne vedo, da — kakor pobožen vernik rad obiskuje molilnice, romarske pote in služb<-božje — enako mora i narodnjak posečati narodna prizorišča in narodne izftete. Verni« ku, ki ne zajde nikoli v cerkev, mora s časom v pobožnosti otopeti srce, rodoljubu, ki se ne udeležuje narodnih svečanosti, odreveni na« rodno čuvstvo. In stariši, ki so sami brez na« rodnega čuvstvo vanj a pač ne morejo te na« rodnovažne kali usejati in negovati v srceh lastnega zaroda. Zategadelj je sličnim otro« kom popolnoma ravnodušno, ako je ž njimi igrajoča in rajajoča druščina, njegovorodna ali juzikovnotuja in tako jim postane tudi v dorasli dobi ravnodušno se li zabava med na« šinci ali tujinci. No, in pozneje — pozneje, j ko postajajo merodajni člani človeške druž« ; be, zrejo ti ljudje prenasičeno okrog sebe — kadarkoli jih korist ali ugled izvabi k narodni prireditvi — kajti vse jim je ničevo, smešno, borno in siromašno, praznotno in brezsmi« selno, dočim iim zaiskre očesne punčice, jim zatrepeče srce, jim vzvalovi kri, ko so v hrup« nih in razkošnih in sijajnostnih vprizoritvah tujerodcev. To je ¡le bridek sad vzgoje, ozi« roma nevzgoje! Da! Le sad nevzgoje, le po« manjkljivost narodnega čuta, jih uči ni narod« ne jalovce, ki ne čutijo nikakega užitka ob skromnosti domačega narodnega delovanja. In ker so brez narodnega čuta primerjajo, primerjajo in se rogajo... So slovanskega pokoljenja, slovanskega rodu in slovanske govorice, a oni se posmihajo ob poslušanju narodne pesmi, ker jo — skromnico — pri« merjajo z zavozlanim spevom tujerodne ope« re. Ej, ubogi glušci!! Toda takih otopelih našincev — ni malo, pa niti mnogo jih ni! Ne, ni jih! Zato pa naj se merodajni činitelji ne zboje njihovih po« rogljivih nasmeškov, njihovih zaničljivih opazk ter naj še s tem večjo vnemo popri« mejo delovanja, ki je zahteva narodna pesem v svrho pouka, v svrho razširjanja, v svrho pronicanja v dno človeških duš, v svrho po* plavljanja vseh srčnih predorov slovenskih src s kristalno čisto narodno zavesti o. Slovenska pesem, kakor vobče vsaka jugo* slovanska, točno in z občutkom podana na« rodna popevka, učinkuje na duše udeležen* cev z najjačjo silo, ki nam jo zamore narodni čut podeliti in razsipati od sebe. O tem smo se lahko prepričali, ko smo se v svojih »sta« rih časih« udeleževali narodnih slovesnosti, ki so jih napovedovala naša narodna pevska društva. Ko je zaorila narodna pesem po prazničnem prostoru, tedaj smo lahko zapa* žili — ako smo se kradoma ozrli po sosed* nih očeh — kako je marsikatero zlasti sta* rejše oko bilo rosno ... Zadovoljnost in gi* njenost je prevevala njihovo notranjščino a se zrcalila na njihovih licih in risala tamkaj svoj izrazit usmev. Vendar, če prodira na* rodna pesem do starejših src, ki so že odre* venela vsled bridkih izkušenj in raznovrstne* ga življenskega gorja, kako naj ne sega naj* vablivejše do narodne mladeži, -ki gleda v svet še s pobarvanimi stekeloi, in pred ka* tero plovejo celo ob belem dnevu zlatokrile sanje brezskrbja in prelestnega življenja? Nobena predstava, nobeno javno predavanje ne privlačuje k rodoljubju toliko src, kakor ravno pevski zbor. Ej, kdo drugi neki, če ne ravno tudi narodna popevka nam je n. pr. ob šelestečem Jadranu vžgala plamen narodne zavesti? Kaj drugega je predramilo naše pri* prosto, nezavedno ljudstvo iz njegove milač* nosti, ali ne ravno petje? ,Ni=li ravno narodna pesem največ opomogla odstranjevati to ljudstvo od tujih krogov in zabav .ter mu po* migovala in mežikala k sebi, kadarkoli je v »starih časih« nastopalo toaliono pevsko dru* štvo? Sedaj mo'iče naša društva, molče in žde naši pevski zbori, a uverjeni bodimo, da ustanejo in da se dvignejo, ker se morajo, ker so svojstvo, so vzmet dušne ustroj nosti. Te* žavna borba pričakuje naših narodnih pev* skih društev, ali ta borba ni neizvedljiva, zlasti če pomislimo, da morda nikjer v vsej Jugoslaviji ne obstoja med najnižjimi sloji toliko navdušenja za narodnost, toliko smi* sla za narodov obstanek, toliko stremljenja po narodnem osvobojenju in toliko---- gi* njenosti ob odmevu narodnih pesmi, kakor ob Jadranski brežini. Nevem odkod tolik razvoj zavednosti, tak prosvetoglad, toliko lakom* nosteženj po napredku. Morda tiči rešitev teh vprašanj le v razlogu, da smo znali v vseh priložnostih ustrezati vsakemu hrepenenju priprostega ljudstva, (ki se ni dalo zapeljati in pregovoriti od drugih) morda zato, ker smo mu vselej kimali z vzpodbujo, naj se z vso udobnostjo premika in vrti okoli nas, ki nismo nikoli marali delati razlike med plat* nenim robcem naših okoličank in pa med elegantnim klobukom mestne gespe in da se je odvetnik, veletržec, vlastelin in bankir, brez vsake nervoznosti pomešaval med pri* proste rokodelce in težake ter z uljudno po* šego stisnil žuljavo dlan nabrekle kmečke roke! — O, da! Ona neprisiljena medsebojna družabnost, ki nas je spajala, ni nikakor po* gnala iz kaksga sebičnega namena, ampak se nam je vcepila v dušo ob skupnih naistorsih na* ših narodnih shodov, predavanj, zabav a v prvi vrsti ob nemem občudovanju m skrom* nem zadoščenju, ki je je v nas učinkovala v prvi vrsti naša narodna pesem. Čuvajmo to* rej narodno pesem, čovajmo jo, kajti čc nas nemila usoda tišči daleč od neobhodno po* trebnega čtiva, ki bi nam prostiralo obzorje prosvete, če nas tišči v temnem jarmu, iz ka* terega ne moremo ne na shode, ne na zaba* višča, nas bo tuintam tešila in blagrovala vsaj naša narodna popevka! Če bomo tudi v vsem popustljivi, vsaj v negovanju narodne pesmi ne popuščajmo! S petjem prerahljamo najlažje notranjost ne samo lastnih src, am* pak v pn i vrsti onih src, ki so se ves teden, ves mesec, vse leto tam notri v prahu ali tam zunaj na solneu in dežju mučila, stradala in trpela ... Naša dolžnost je, da se za to ljud* stvo pobrigamo, da sedaj ne zapade v malo* brižnost in ravnodušnost, da si ne bo iskalo pijane zabave drugod, v tujih šotorih ... Mi, ki smo izvežbani, pilimo marljivo na nazorih o narodnih dolžnostih in narodnem stremlje* nju nižjega ljudstva; a k temu nam najbolj opomore narodna pesem. Čuvajmo tedaj na* rodno pesem, ko biser, čuvajmo jo, ko zenico in ne pustimo ji, da bi smrtno utihnila! I)vi* gujmo in povspevajmo se z združeno in od* ločno voljo pevskim društvom v tolažbo in probujo! Merodajnim činiteljem pa bodi v smotru in nalogu, da zai lede pravo smer, ki bi dvignila naša pevska društva na njihovo nekdanje stališče da nam čvrsta in čila po* klanjajo vnovič najboljših uspehov. S tem, da se vz lirami j o pevska društva, zadobi novih moči tudi naš — zavrženi in s silo ukradeni — narodič, kajti on je zdrav in pogumen in potrebuje b zaslombo ... le smernic ... To doseže na.iprej in najbolj narodna pesem, ki edina mu odganja skrb in tugo, oživljajoč ga s svojim prijetnim zvokom. Sleherna pesem — nežna in drobna, kakor zanosnn in pre* šimosestavljena — učinkuje na sfiusalca in nihče ne odhaja s prostora brez utiskov. V pesmi je izrazit odlomek čistega rodoljub j a; ona pa je tudi ugonobljalno sredstvo narod* ne mehkužnosti in narodne ravnodušnosti. Ona predramlja narodno zavest, da je tudi naš jezil: zvonek in milodoneč, da je tudi on delec prosvetnih spojin. Čuvajmo narodno pesem ne le, da bomo mogli s ponosom ka* zati na svoje pevske zbore, ampak, da se bode tudi naša delavska mladina bodrila z njo ob svojem poslu ... Negujmo slovensko pessm, ki v resnici ni drugega, nego narodna i VRTOVČEVA: V tržaškem predmestju stanuje žena Flego,, ki prodaja vsak dan bel kruh in preživi s tem svojo družino prav lahko. Ker je srca dobrega, je s svojim sinom predobra. Še mar ji ni, ko ji Aldo odgovarja: »Grem po kruha da, ali daj n:i »fliko«. zato!« In da mu dcsetico, da se ne jezi in opraviči svojo popustljivost na kratko: »Ali naj ga ubijem? Lahko je drugim govoriti, ki ne poskusijo! Pa moj Aldo je suh in bled in v letih vojne je jedel' kruh iz kostanja in otrobov, njegova učiteljica pa je nosila takrat »kapelin«! Kaj vž ona, kaj je glad! — Zdaj pa Aldo, idi v šolo, čas bo!« Aldek ne gre, ker mu ne ugaja. Jezno poskoči pred hišo v sirganih copatah in umazani suknji. Sestra Iv; nka si postreže s svežim kruhom in se odpravi v mesto, iricer ne nesi »kapelina« na glavi, toda oblečena je v črno suknjo iz lepega pliša; da si svilenih nogavic ne oškropi s pocestnim blatom, nosi previdne privzdignjeno lepo obleko, Tudi ena zaukaže: »V šilo, Aldo, hitro!« Aldo pcspeši jezno svoj trdi korak, le da se umakne ostri sestri. Leva rama mu je nekoliko nižja cd desne, obe pa sta širši kaktr jih vidimo ponavadi pri dvanajstletnih otrokih. Lice mti je bledo, skoro prebledo za obraz zdravega otroka, usta se pri govorjenju premalo odpro in beseda mu izhaja skozi zobe. Ko vidi Ivanko za sabo, švigne vstran in pobere droben kamen, ter ga shrani v žep. Aldo dobro meri kakor malokdo, vadil se je tega pri lučanju vrabcev in kosov. Skril se je zdaj Ivanki, ki je naglo odšla. Za voglom jo je čakal šofer Boselli, s, šopkom svežih vijolic v rokah. »Draga, pozdravljena, najdražja!« Ivanka je zatopila obraz v valčke vabljivega vonja. »V nedeljo pridem torej k tvoji materi! Po tolikih mesecih si se dala vendar enkrat preprositi za to. Ti — ali nobena! In potem zopet v pondeljek ^ in v torek odhajam. Trdi torek!« »Ah, kako sem srečna, dragi! Bojim se le, da sem te preveč vzljubila. Preveč upov si mi dal, ne obetaj mi toliko, da nc bo razočaranje prebritko.« Ivanka je vedela, da je Napolj jako daleč cd Trsta ter da je kSki tast tako malo naklonjen slovenski sinahi. molitev in nam more kot taka biti najtrdnej* ši plot pred tujčevim nasiljem, najzveriž* nejša pregraja pred nasprotnikovim zobo* škripanjem in njegovo kljubovalnostjo. Na noge pevovodje, glazbeniki in skladatelji, na noge pevci in pevke! Ne ozirajmo se na ono peščico, ki ji bo prizvenela naša pesem le do uhlja, ampak z uverjenjem, da smo se trpko predramili v dobi nove državne pripadnosti in pridruženosti, pomanimo si oči, zavihajmo rokave, nastopimo neustrašeno in vzgojujmo vnovič, začuvajmo zopet našo milo narodno l pesem! Vendar je upala v Bosellijevo ljubezen ter jo cenila dosti bclj od narodnosti, »Ne boj se, da bo tvoja mati preostra z mano, oj Gio-vannina! Da me le spozna, vzljubi me!« Tisti hip je cd nekod priletel droben kamen, skoro Ivanki v glavo, V soboto zvečer je Arijald sedel pri ognjišču in čital iz socijalistične številke, ki jo je dobival v vasi. Iz sosedne sobe se je oglasila mati. Ležala je in kadar jo je zabodlo v prsih je zadihala hitreje. Ivanka je svojo mater malokdaj objemala in poljubljala, samo o prilikah, povodom godu, pri voščilih, in, to bolj iz navade, A zdaj, ko je mati ležala, bi jo bila tako rada božala, položila svoje lice k njenemu, toda sramovala se je. Zato ji je toliko vztrajnejse in prijazno stregla. »Danes bo že zopet testenina! Nočem je več!« se oglasi Arijald. »Ne jezi matere, Aldo, španska bolezen bi jo mogla stisniti«, je hitro pripomnila Ivanka. Vzdihnila je mati: »Ivanka! Napolitanca sem videla — za hip sem ga videla. Pred mojimi očmi se je dvigal v zrak. Zdelo se mi je, da stojiš ti spodaj in da mu mahaš v slovo. On je imel nebeško! epe oči in se ni niti o^zrl nate, mene je le gledai. Roke je imel suhe ali lepe kaker izklesane in držal jih je nad očmi, ker ga je svetloba slepela. Lasje'so mu bili črni, črni in mečno kodrasti. Ali je tak? . ,« Ivanka se je prestrašila ter dejala z negotovostjo: Ni tak, mati . . . Mati, ali Vas zopet zbada? Aldo pojde po senene drobce, segrejem jih v vrečici, da Vam bod-ljaji odležejo.« Mati ni mogla odgovoriti. »Aldo, idi,« je stopila Ivanka v kuhinjo, »Daj mi. cigareto pa pojdem! Daj mi! Ako mi ne daš, povem materi, kje da sem te videl s tistim . . ,1« Dobil je fino svaljčico in jo spretno pokadil. Mati pa je razmišljevala. Srce je slutilo prevaro in svarila je hčer. Naposled se je dala pregovoriti ter privolila, da pribije pri njih dva dneva pred odhodom v domovino. Ni ga še bila videla in čudna slutnja ji je krepila odper in niržnjo dc- neznanca. NAPOLETANEC BOSELLI Arijald je sedel zopet pri ognjišču. »Ivanka! Kadar bodo boljševiM ukazovali, takrat bomo jedli vedno »pince«, kakor jih jedo razni gospodje.« »Mi nc jemo slabše od drugih; ti si izbirčen. Tako jedo vsi: riž, meso, testenino«. »Tako boš jedla ti pri tistem Taljanu! V mestu je gospoda boljših jedi.« »Molči, jutri ti narežem velik kos maslenke, ker pride Bc selli.« »Gleda naij, da ne pride brez cigaret!« »Prijazen bedi z njim, saj ti jih je mnogo že poslal.« »Zaslužil sem .jih!« »Sosedovim pa nič ne pravi o šoferju. Reci, da ničesar ne veš!« »Saj vedo vse! Celo zmerjali sc me, da sem Italijan, ker s tabo govorim večkiat laški. Jaz pa sem jim povedal, da nisem ne to, ne ono, jaz da sem Tržačan in socijalistl Ivanka ije stopila v sobo, zabolele so jo,sosedovih besede. Takrat se je že iskrenejše želela, da bi se z Boselli-jem čimprej poročila, kar ji je bil prisegel pri ljubezni rajne svoje matere; potem bodo že videle sosede, .ki bodo najbrže estale za vekomaj stare device, ker se odtegujejo Italijanom. * * ¡s Nedelja zjutraj. Aldo je čist, umit, kakor že dolgo ni bil. Sosedovi so pri maši in ne vidijo Bosellija, ki pride vzradoščen na prag pred hišo, kjer biva njegova zaročenka. Srečen Jt, ah, tako srečen, da skoro težko prenaša s.vojo srečo. Tudi vsled tega včasih človek trpi. Vse bi bil poljubil, kar tvori njeno okolico. Celo zrak in svetloba sta se mu zdela vse lepša. Stopil je v izbo in pozdravil mater. »Mati! Ali Vas smem imenovati s tako sladkim imenom? Dovolite, da Vas srčno poljubim! Ne govorite? Neizmerno ljubim, obožujem Giovannino!« Govoril je hlastno in strastno; materi so se oči zasvetili, da mu je za hip zastala beseda, Ivanka se je obrnila vstran. Boselli je bil dolgih, skoro predolgih črnih kodrastih las. Oči so bile kljub svoji črnini nenavadno mile in usta je krasila belina lepo izklesanih zob. Mati se je vzdramila: »Pridite, da Vas objamem kakor Vas je Vaša mati . . .« Prišel je Arijald, potisnil glavo zdaj nazaj, zdaj navzdol in dal Boselliju desnico, z levico je nerodno dvakrat mahnil. »Na mizi so štirje p-tiči za polento!« je dejal. »Naš Aldo nam včasih poskrbi za večerjo,« se je pohvalila Ivanka. »Da bi mu šola tako dišala, kakor mu diši ptičji lov,« )«.-pripomnila mati, »tobak ga je skvaril,« je vzdihnila, »nihče mi ga ne more postrašiti, niti šola ne.« Arijald je mrzil šolo; tri leta je sedel v prvem razredu in tri v drugem. Sramoval se je pajdašenja s pritlikavci. Vse predolgočasne mu je bilo, poslušati stare reči, mrtve črke in besede, mislil je raje na žive stvari iz narave. Nič ni slišal vprašanja učiteljice. »Po šoli zaprt!« In klečal je celo dolgo uro in ko se je vrnil domov, *s prisegel in se pridušil, da ga drugi dan ne bo videla šola. Zdaj, ko je bil šofei pri njih, se je iz srca veselil. Boselli je bil pa tudi prijazen človek in v nedeljo zvečer je peljal svojo zaročenko in Arijalda v pražnji obleki v kine, v pcmdeljek pa s »kamjenom« na sprehod. Ivanka je nosila zlat prstan z dragim biserom. V torek je bilo slovo, težko slovo. Večerna ura je bila deset in vlak je imel odhajati. Na postaji sta bila Ivanka in Arijald. »In ako ti oče zabrani poroko?« »Vrnem se in poročiva se kljub temu takoj.« Izza tenkih oblačkov je prišel prvi krajec, plah in mlad. Oba sta se istočasno ozrla vanj. »Kadar se mlada luna povrne, pridem pote za vedno... Štej dneve Giovannina! »»Da, srce! Šteti hočem dneve!«« * * » Čez mesec dni se je krajec vrnil in prišel je drugi za njim in tretji, plah in mlad, in četrti, zadnji. Vendar Na-politanca Bosellija ni bilo nikoli več, in pisma tudi ne. Ivanka je legla in trudna in razočarana je oblegla, revica Slovenka... »Zakaj si mu verjela, Ivanka, oh, zakaj?« tu-guje danzadnem ob njeni gomili potrta mati. — Arijald pa stiska pesti in se pripravlja v duhu na revolucijo.... MARA TAVČARJEVA, ČRNOMELJ: SNUBAC Zleti mi, zleti pikapolonica, V hišico belo bom še! v snuboke, zleti na Šmarno Gor6, moje bo dekle, tako bom dejal, sreče mi vreče polne prinesi, zlati denarci bodo zapeli, svetlih cekinov težko mošnjo. očka se v vivček bo zasmejal. Rožmarin, roženkravt in nagerlin, okence nizko vedno krasi, deklica zala mi šopek poveže, jaz pa zavriskam sredi vasi. M. GREGORIČEVA: MAN D L JE — Ako ljubezen ni nezmisel, ni fantom, potem je nekaj velikega, mogočnega, nekaj plemenitega. Jaz pa — oprostite — si ne mo« rem preaočevati ženske, ki bi bila tako zane« sljiva, da bi jej smel zatipati za celo življenje ono, kar bi jo nadkriljevalo. Ženska se rada peča z igračkastimi idejami, s sKčnimi, pri katerih je stanovitnost, vztrajnost in popol« nost postranska reč. Saj že pri maloletnem de« kletcu izpoznavamo, s kako ma'tiim se zado« volji: punica in njene oblekce so jej vsa za« bava, ves smoter. Dečki so vse bolj dovzetni! — Brez istinitosti niso vaše besede, gospod doktor, vendar na to gotovo niste pomislili, da odvisi vse od vzgoje. Za deklico starši sploh nimajo drugega nego punico, zato se tudi tamkaj prične njena naslaja in konča ves užitek. Ko sem bila jaz v detinskih letih, se .spominjam, kako sem svojo punico razbila na par kosov samo, ker mi ni zadostoval njen ustroj. Najprvo sem jej raizbila trupelce, da bi videla, od kod izvira njeno cvilenje in jo« kanje; iztrgala sem jej roženici, da bi videla, odkod neki zaspi in se predrami; in po lo« banji sem jo trčila, da bi videla koreninice las ... Pa vse početje je končak> pri vničenju in razočarana sem gledala na igralčo, ki je na« pravila točko mojemu razmotrivanju. Kako vse drugače je z dečki! Osedlanega konjička dobijo pa tako lepe vozičke z ojnicami, in e« nokolnice s pravo ostjo, ki vrti kolesce, s pristno zavoro, ki zaustavlja kočijico, pa dobe železnico s prostorcem za strojevodjo, z ve« dercem za vodo, s pripravo za oglje---- in kako mu zdirja... ej! In o prostem, (času, ko ga oče jemlje s seboj v mlinske tvornice in strojniške delavnice, v hangarje in ladjede!« niče; njegove misli delujejo noč in dan in že se mu pozna, da je že pol stavbenika, pol strojnika, pol zemljemerca. No, in če mu v bodočnosti življenske razmere dovolijo, ni potem čudno, če na začrtani si poti, ustvari že sam nekaj novega* velikega, dostojanstve« nega. Vse drugače je za deklice, ki so prepu« ščene res le njeni punici in nečimernosti in pa skoro izključno le prenežni, popustljivi materini vzgoji, kajti marsikatera mati nima smisla za vzgojo svojih hčerk in n. pr. ko ta jame pohajati v šolo in se priuči citati, jej mati nakupi kako bebasto sestavljeno prav« Ijiško knjižico, ki namesto, da bi širila dušno obzorje, jej vtelesi na večne čase babjever« nost in prazen strah. Vendar navzlic plitki CVETEJO. vzgoji, ki jo dobijo dekllice na splošno, pa ne smete misliti, da zaostajajo vse pri oni po« vršnosti in pri oni priprostosti pojmovanja, vsled česar bi ne bile sposobne —< ako že ne za nekaj iznajdljivega — vsaj za nekaj ple« menitega, blagega, hasljivega! — — Ne, vseh ne polagam v isto uto, vendar ne morem zatajiti mnenja, da je takih vsaj po srcu plemenitih žensk tako malo, da sestati, srečati se ravno s slično, je ravnotako težko, kakor dobitek v loteriji! — — Gospod doktor, oprostite sedaj vi moji odkritosrčnosti! Zamolčati vam pač ne mo« rem mnenja, da vi ali sploh niste še nikoli občevali z nikako žensko in jo poznate le po« tom prezirljivega pripovedovanja ali pa ste občevali slučajno s takimi, ki so vas globoko razočarale! — — Da resnico povem, se nisem še postavil v kako globlje občevanje z mnogimi ženska« mi, toda včasih po enem samem sivem ob« lačku lahko izpoznamo, kaj nameravajo in vsebujejo drugi okoli njega. Mislim, da ne prizadevam krivice ženskemu spolu, če zbog občevanja z eno samo, ki sem jo iztuhta) skoziinskozi, zamorem presojati večino drugih. — Aj, aj! Vaše pripovedovanje obeta po« { stati zanimivo, oziroma, veliko moč je pač imela dotičnica do vas. — — Vi postajate zaničljivi, gospodična Mir« janka, in vendar ne .morem preklicati! Poznal sem jo, ki je bila iskrena kot otrok, ne« dolžna kot angelj, in ki je negovala mojo lju« bežen ko dragulj. Ha, ha! — — In sedaj se krohočete, gospod doktor! — Kako bi ne? Oboževala me je"he, he a letos... — No in letos se je poročila z drugim, jesli Vid? — . — Kaj še! Ljubimka, plačana ljubimka o-nemoglega gizdalina je! O ženske, ženske? — Potemtakem izrodek, ki zasluži zaniče« vanje in nikake žrtve! — — Razočaranje mi je prišlo prenaglo, pre« vzelo me je vsega in zato vidite! Nikoli več ne bom ljubil, nikoli več ne bom verjel ženski! Mirjanka se je zdrznila pri tem odgovoru, ki je s silo raztrgal vse njene sanje, vse njene nade, a odvrnila je hladno, ko da se je za« deva ne dotika: — Ravnajte po nagibu lastnega srca! Samo pazite, da vas ne bo kedaj osleparilo. Glede mene pa se bodete kedaj prepričali, da vam nisem izdala naklonjenosti, da zadobim vašo ljubezen in poročni prstan, le vaše prijatelj« stvo sem si želela. So na svetu ljudje, ki se urijo v pomanjkanju in stradanju, ljudje, ki žive lahko ob kruhu in vodi. — — So ljudje, da! Toda ni vsak človek za to in naj manj e vi, Mirjanka! V vas plamii sleherna žilica in vsak živec bruha iz vas gorkoto in zubelj. Kraj vas bi utegnila biti ljubezen bla« ženost, ako bi vaša ljubezen bila istinita in prava, ako bi bila sploh ljubezen! — — Pa zakaj bi ne mogla biti moja ljubezen resnična? — — Žrjavica, ki napaja vaše srce ni udanost, tisti ogenj je le kipenje mladosti, le moč ju« ga, ki bi se izpremenil v divjo strast, v strast, ki tempreje pogasne, čim gorkejše je tlela. — Stopila je v stran in ga iz dalje premotrila mirnim, očitaj očim pogledom : Hvala vam za odkritost, gospod doktor, in vedite, da jo cenim, četudi je robata in surova. Toda ve« dite tudi, da akoravno si domišljate, da do« cela poznate mojo notranjost, se varate! Ven« dar, dovolite mi vprašanje, Vid, in bodite od« kritosrčni v svojem odgovoru! Precenjujete ii vi žensko, ki je v ljubezni hladna in otrpla, žensko, ki bi se odzivala vaši udanosti le s kimanjem in zanikanjem ali z anemičnim na« smeškom in mlačnim rokotiskom, žensko, ki bi se izpodtikala nad vašim objemom?.... Zakaj molčite, zakaj pačite obraz? Odgovo« rim vam torej jaz: Ne, ne! Slične ženske bi vi ne ljubili ali vsaj trajno ne, ampak baš tem* peramentno južno nrav si želite, ki dolgo ne ugasne, le po vroči ljubezni koprnite, le po taki, ki greje in razgreva, ko žlindra, ko žr« javica, ko zubelj, le po taki, ki bi' vas prev« zemala vsega, vsega in vas pobožala do duše, da bi v vas zavibriral vsak živec, ali ni tako? — Mogoče, da ste uganili vsaj deloma, toda prav zato vedite, da bi se jaz istočasno bal take žene, ker bi moral — mislim — paziti na slehern njen korak. Pri tem pa bi jaz silno, silno trpel v slučaju razočaranja ali celo ne« zvestobe. — — Kakor Pozdnuchov v Tolstojevi sonati? Trpljenje brez povoda, brez tehtnega raz« loga! — — Precizno, kakor Pozdnuchov, da! Ven« dar kakor v sonati, bi trpela pač oba pod silo vsakdanjega sedaj molčečega, sedaj izreče« nega natolcevanja in neprijetnostnih nasto« pov. Trpela bi oba! Tako bi trpel tudi z vami, kajti pod vplivom nezaupnosti in ljubosumnja bi najino medsebojno občevanje nama pre« tvorilo zakon v pekel... — V paradiž, v paradiž — je kriknila Mir« janka goreče in dasiravno se nista še nikoli tesneje dotaknila, sta oba istočasno, ko na neko tiho povelje, — razprostrla roki drug proti drugemu. In z obema rokama, z d as« nico v levici, z levico v desnici, je približal Vid obe njeni roki k svojim ustnam in vroč poljub je drgetal toplo preko prstov obeh nje« nih rok. Ko pa je dvignil glavo in sta si za« upljivo pogledala v oči, je kakor mehka kepa belih snežink ležalo po njegovem naročju nekaj mandljinih cvetov, ki jih je bila otresla večerna sapa. — Mandlje cvetejo, Mirjanka, ali jih vidi« te? Mandlje cvetejo v tem bajnem trenotku! — Cvetejo in bodo ocvele, Vid, samo moja udanost do vas ostane neusahljiva, kajti moja duša je vztrajna, je neomajna in verna vam ostane na veke. — — Vi živite v iluzijah, Mirjanka, in vse kar govorite je izliv vašega neprestanega sanja« renja o mičnem, blagodejnem in sladkem. Čut, ki sedaj plamti v vas toli žarko — mi« siim —i ni ljubezen in zato menim, da ni daleč dan, ko bo v vašem srcu sam pepel, ko se bodete rogala spominom name! — —Oh, Vid! — Če me ves svet, vsaj vi, vsaj vi naj bi me napačno ne sodil — — Odkritosrčen sem vam, Mirjanka! Dal Bog, da bi si krivo tolmačil vašo vezuvno nrav! To si celo iz srca želim, ker potem, po« tem bi vas cenil in gojil udano in pokorno in bi vas ljubil kakor ni še nihče ljubil... Toda tako, v tej negotovosti, v tem dvomu nad vašo udanostjo se vas bojim vzljubiti, bojim se odzvati vaši naklonjenosti, ker silno neiz« rečeno trpljenje bi prišlo nad mojo dušo, ako bi pozneje kedaj zasledil hladnočo vašega srca ... Neizmerno ogorčenje, ki ne pozna odpuščanja, bi se polastilo vsega mene, oeor« čenje podobno onemu, ki je omamilo Poz« dnucha v Tolstojevi sonati, ako bi zapazil pri vas zanimanje za koga drugega! — Mirjanka se mu je razigrano zasmejala. Za obe roki ga je prijela ter si jih ovila okoli se« be, s svojimi dlanmi pa ga je pobožala po glavi, mu zarila prste v mehke lase ter mu nanje vrnila prejšnji poljub toplo, udano in strastno, ko da je tisti dotik prvi in po« In potem? In potem? ... » Mirjanka in Vid sta se shajala po dvakrat, trikrat vsak mesec v hrastovem logu, med po* ijd in njivami ali na redko obljudeni državni cesti, Id se je, ko čistoopran bel trak, vila preko slemena pašniškega hribca. Od vsepov* sod, od koderkoli sta gledala v dolino predse, se jima je zrcalilo srebrnomodro morje nas* proti, okroževano v najčarobnejšem soglasju s preliestnim obzorjem, ki je bilo vsled mam* Ijivega solnčnega zatona okinčano s stotino najraznovrstnejših barv, nijans, ki bi se zdele nenaravne, pretirane, izmišljene in ekiscen* trične tudi če bi jih bil posnel umetnik sam. Njuni pomenki so bili najrazličnejše vse* bine, kakor so navadno razgovori med šob skoizobraženci. Ž njimi je Vid proučeval de* kliško dušo, z njimi je Mirjanka dvigala svoje srce v pobožnem hrepenenju. Tisti*Ie gozdič, tista cesta in tisto gričevje, so jima podajale neko svetost liki notranjščina samotne cer* kvice. In prav zategadelj je delovala ločitev tem hujše. Ko da je med nju — v tisto sa* motno kapelo prilomastil splašen bik, ko da je izza zvezdnate vedrine pridrvel ter se med nju zapilčil ognjevit meteor, ko da je neote* sani mliatič zamahnil med nju s krepkim cep* cem, ravnotako brutalno in kruto je delova* la sila, ki ju je bliskoma razdvojila drug od drugega. In odnehali1 so sestanki, utihnili so pomenki, zaostalla so pisma, zaječalo je vled divje neutešene bolesti srce in prvi po* ljub je ostal poslednji------- Leta so preminula, leta so zdrknila v več* nost, ki je ponesla s seboj ljubezen in dušno proučevanje, koprnenje in razočaranje, solze in bridkost in obup in spomine! Nikar! Spo* minov ni večnost razdejala, ni jih zagrebla v pozabljenosti! Spomini so ostaiii, spomini o* stanejo, ko. žive priče nekdanjega 'čustvo« vanja, ostanejo kot odsevi iz onih bajnih ve* čerov vrh nadmorskega gričevja, ki je bilo-s svojimi cvetočimi m and'jami vse ozaljšano, ko poročna soba mlade neveste. — Se jih li kedaj spominjaš, Vid, onih zlatih, onihySanjavih trenutkov in onega trdosrčne* ga, neblagoslovljenega, satansko obsedenega trenutka, ki te je mahoma vsega prešinil, da si pahnil od sebe čisto neomadeževano ne* skončno ljubezen, ne vprašuje kaj utegne na* stati z vulkaničnim bitjem, ako si v zrno« ti---- Mandlje cvetejo po njivah in vrtovih kot "blage znanilke poslavljajoče zime, kot ras dostne budilke poganjajoče vesne. Med nji* mi se sprehaja sklonjena Mirjankina duša. Včasih jej solza porosi oko, včasih se jej bo* lesten vzdih izvije iz prsi, včasih jej izbegne preko usten: Neizprosno in neodpustno, ko Pozdnuchov v Tolstojevi sonati. Konec. M. STEPANČIČEVA: (Konec) O SLOVANSKIH NASELBINAH ŠIROM EVROPE. Vobče pa so bile vse Karnske planine prvotni j svet naših pradedov. Ob njih so se bili naselili j z imenom Krni, Karni. To pleme nam je za j spomin prstilo Kranjce in Karnijolo, Korošce in Karintijo. V širšem pomenu sta se južno Svavov na* seljeni plemeni Veneti in Krni prištevali Ilircem. Ilirija je bila namreč vsa dežela, ki se je spenjala od Jadrana do Norika, Mace* donije, Traeije in Moesije (današnja srbsko* hrvatska zemlja). Vsi ti Slovani so se na splo* šno imenovali vzhodne Ilirce, dočim so pra* vili v svrho razlikovanja vsem onim, ki so bili naseljeni izključno na jadranskem obrežju — Liburni. Potomci teh smo Slovenci. Sedanji balkanski polotok je bil razen Gr* kov naseljen samo še s Slovani, zato se je imenoval vshodna Ilirija ves tisti svet in se* veda tudi, kjer so prebivali Geti (sedanje Bolgarsko). j Svet, ki je bil na severu reke Save in ni bil j drugega, ko severna Ilirija, so Rimljani naziv* j Ijali z različnimi imeni, kakor Panonija, Nori* kum, Vindelicija in Taurisci. Posldnje ime so ugotovili iz slovanskega izraza taur*tur, kar je takrat pomenjalo višava, bregovje, brdo. One Ivanite (Venete) pa, ki so bili naseljeni po sedanjem Tirolskem že za časa Livija, ob reki In, so Rimljani imenovali Rhoeti, dočim so jim Vindelici bili Slavi ob Liku. Mesti Vin* delicorum Augusta in Vindobona niso usta* novili Rimljani; pač pa so jima to ime le do* dali, ker so tu stanovali izključno le Slovani, in sicer Veneti ali Vinidi. Norikum so Rimljani pravili krajini, ki ji je bil starešina vesel dovtipen mož, da so mu podaniki iznašli ime Norik, sebi pa so si rekli Norici. Oni ljudje, ki so jih Rimljani imenovali Roetije, pa so se sami nazivali Boje. Ti Boji so že 1. 58. pr. Kr. obljudili Galijo. In ker jih je prišle^ celih 35.000 duš, so to zemljo imeno« vali Boja. To ime sega od besede bojar in je treba Boje razlikovati od Boemov ali Boiho* emov, katerih potomci so sedanji Čehi, ki so bili tudi slovanskega, toda svavskega in ne ivanitskega ali vinidskega plemena. Bojani, Boioari, B a vari so bili najgostejše naseljeni po sedanjem Bavarskem. Mesto Mogutin so ustanovili Bojanci, dočim so je Rimljani prekrstili v Moguntia, a kradljivi Germani v Mainz. Bojensko ali Bodensko jezero spominja istotako na nekdanje Slo? vane. Rimljani so je imenovali Lacus vene* tus ali Lacus vandalicus. Boje ali bojarje so namreč nazivljali Rimljani tudi Vandale. Ob tem jezeru so- si Boji ustanovili nabrežno me? steče Bregetin, ki so ga Rimljani prekrstili v Breghentia. Tudi mesto Pasov sega v dobo naših pradedov. Slovani, ki so prebivali ob gornjem delu Rena, so si nadeli ime Triboki. To ime so iznašli po treh bukvah, ki so tam rastle, kjer so se najprvo ustavili, odpočili in naselili. Ker se je njihov kralj zval Vanek, ki so ga Rimci takoj prekrstili v Vangio, so jim Rimljani pravili SlavišVangioni. Tribuki ali Vangioni, so bili ob Renu s svojo govorico in šego še v VII. stoletju po Kr. — Med, ob zgornji Italiji naseljene Slovane, je pridrvelo tuje pleme, ki so je Rimljani razlikovali z ime? nom Longobardi in to vsled kosmatih brad, ki si jih niso nikoli ostrigli. In tako so tudi ti opomogli k podjarmljenju in potujčenju na* ših pradedov, kakor je n. pr. opomoglo pri« zadevanje Italijanov popolnoma odtujiti nam lepo število onih 30.000 Beneških Slovencev, ki jih je v svoji predzadnji bitki morala Avstrija odstopiti Italiji. Sedanji Madjari so potomci Hunov, toda divjaški Huni, katerih je 3000 po številu po* divjano pobeglo iz divjih bojev v Mali Aziji ter se naselilo med Svavi * Svivi v Helvetiji (sed. Švici) in Ogrskem, so se pomešali in po* sorodili s prvotnimi prebivalci, to je s Slo* vani. Odtod izhaja, da ima njihovo narečje vse polno slovanskih izrazov. L. 496. so se Svavi, namreč ona plemena v osrednji Evropi med Menom, Renom in Inom, združila v zve* zo z Alemani ali Franki proti osvojevalnim Rimljanom. Toda kruti boj in upor jim nista pomagala in Rimljani so jih podjarmili. Ene in druge, to je Alemance in Slave, so Rim« Ijani nazvali Sklave ali Sklavone, pridevek, ki se je obdržal le za Venete, a to ne iz zlobe, marveč vsled sorodnosti z izrazom '»Slavi«. Nepodjarmljeni Slovani pa so nazadovali ter se umikali in umaknili preko Dunave tako. da je dolgo dobo ta reka tvorila mejo med Rimljani in Starimi Slovani. Narodi., ki so se ohranili iz prastare dobe. iz predkristusovega veka do dandanašnjosti v prav istih, do njihovega prihoda neoblju* denih pokrajinah okoli Karpatov in preko balkanskega poluotoka so Rusi, Rusini ali Ruteni, Poljaki, Slovaki, Kozaki in Vlahi. Dvojica poslednjih ni bila prvotno slovan* skega pokoljenja ter se je pcslovanila le zavoljo skupnega prebivanja s Slovani. Zopet* no naseljevanje ostalih slov. plemen, kakor na sedanjem Češkem, Ogrskem in ob Jadranskem morju se je vršilo v drugič (namreč po prvi umaknitvi pred krutostjo Rimljanov), šele v VI. stol. po Kristusovem rojstvu. Naselili pa so se vendar ti narodi vnovič le tamkaj, kjer ni bilo — v, vsled bojev opustošenih pokrajinah ** nikogar več: ne Slovanov, ne Rimljanov,. Le*ti so se namreč zadovoljili z domovanjem na sedanjem Italskem poluotoku, dasi so že pred Kr. s tisočerimi krdeli vojščakov poči vali in se — sicer vselej le za kratko dobo — naseljevali po nabrežju sedanje Istre in Dal* i macije. Velikomoravskoslovanska država, ki je se gala, kakor že povedano preko vse osrednje Evrope in od Severovzhoda navzdol do Sre dozemskega morja, je propadla žalibog in to z 1. 907. po Kr. Vsi njeni severovzhodni in jugovzhodni podaniki, so posvečevali grško* vztočni, oziroma cirilocerkveni obred, dočim so se Slovani, ki so bili bližji rimljanskemu cesarstvu, prilagodili rimskemu cerkvenemu obredu. Sedež moravskoslovanske škofije, ki ji je predsedoval sv. Metod, je bil na Vele; hradu, ki so ga opustošili Madjari. V moravskoslovanski državi ni bilo prerl njeno propast j o, ne nemških naseljencev, ne germanskih naselbin, do kasnega XIII. sto* letja. Kmalu po svojem prihodu pa so Grmani s pačenjem slovanskih priimkov in krajevnih imen povspeševali zatajitev in uganabljanje sleherne slovanske sledi. Enako početje tli in klije mogoče tudi v marsikomu, izmed onih, ki spadajo k oni dr* žavi, ki je osvojila nas primorske Jugoslovane. Toda mi bomo pač trša kost nego so bili naši neuki pradedje. Med nami se ne da zlahka zatreti duh prosvete, ki nas je že napaiaf navzlic vsem zaušnicam ranjke krivične ma* Čehe. Naj kdorkoli poskuša naše priimke, naše hribe in ravnine, naša sela, trga in mesta y imensko spačiti,, kolikor mu ljubo, postav* ljajmo se vselej z ranjenim samoljubjem, toda ponosno v bran in smatrajmo si v sveto dolžnost, da imenujemo sebe, sosedstvo in krajevna imena vedno le s prvotnim slo ven* skirn imenom, ne le ko smo sami med seboj, ampak tudi pred osvojevalci, ako se jim hoče* mo pokazati enakopravne, ako hočemo, da ne izgine nikoli ne sled o našem obstanku v tej pokrajini, pa niti naša slovanska govorica. PRABABICA. Češki spisal K. T. (Preveía Olga.) Gledam njeno sKko, kakor poseben, dra^o* cen spomin. Zlati, že jako orumeneli okvir, se prav prilega začmelim in obledelim barvani portreta, ki predstavlja dekle v belem empi* rovem oblačku, v rdeče obrobljenem plaščku a z modrim klobukom bizarne oblike. Barva na sliki je že precej odluščena, rožasta polt obličja je že skoro izginila, ali velike modre oči, niso še izgubile svojega leska in hudo« mušnega izraza. Zrejo v svet polne sreče dvajsetih let. Te njene oči! Kaj vsega ne po* vedo! Koliko tajinstvenosti vsebuje ta njen pogled! Zamišljam se v davne minule dni, v radost in tugo njenih let! Sestavljam čudo* vite dogodljaje, ceile romane in zdi se mi, da se mi njene tanke ustnice nasmihajo škodo« željno. Celih sto let je med nama, ljudje so drugačni in srca drugačna! Upiram večkrat oči v meglene obrise njenega milega lica in iščem njeno dušo. Ali prababica ne izda ni* česar zvedavemu svojemu pravnuku. Vendar vem za nekaj, kar razplamteva moje sanje in me opravičuje, da ji pripisujem neko srčno dogodbico. Za časa Napoleonovih vojen so se dogajale čudne reči. Vsa Evropa je bila na nogah, dežela je bila poplavljena s tujim vojaštvom. Bilo je mnogo sijaja, a tudi bede; poleg zmagoslavne fanfare vitezov, se je raz* legail obupen jok zapuščenih sirot. Stari svet se je boril, a porajal se je nov na njega raz* valinah. .Na vzhodu in zapadu je gorela večna zarja. Tedaj je živela moja prababica v Varšavi in je mogoče bila prav taka, kakor je tu pred menoj naslikana. Nosila je moder klobuk, podoben malemu jerbaščku in mantiljo z rde* čimi obrobki. Znala je tudi gotovo prav tako zapeljivo pogledati, drugače bi ne bilo mož* no, da se je nekega dne prikazal z njo v Pragi mlad francozki častnik polka Nancy. Pobožni cerkovnik iz cerkvice Device Marije Tvnske pa je poleg tega izdal tajnost, da je bil on sam priča mladima novoporočencema. Mogoče ni vse prav tako, mogoče ti delam krivico, babica, ali poročni list je skop v be* sedah in tvoje oči ne povedo ničesar! Pred leti je neke nedelje prinesla teta Rička babičino sliko ,s podstrešja, kjer je le* žala skrbno zavita v starih novinah na dnu kovčka. Pogled na stari portret mi je vzbujal svete občutke in spomine, a prepričanje, da je ta, ki jo predstavlja slika moje krvi, je silno razburilo moje misli. Po otročje sem začel negovati sliko. Osnažil sem jo prahu, nekoliko umil in iskal! v vseh voglih ime sli* karja in letnico, a ničesar nisem mogel zašle* d'i!ti. Zadnja stran portreta je bila zalepljena z močnim papirjem prav do okvirja. Slutil sem vedno, da se skriva nekaj tajnostnega pod tem papirjem. MisSil sem na starodavne porumenele listine, na čudežne amulete, skri* te za posebne priložnosti in mislil na posled* njo njeno voljo, s katero se je morda spo* minjala svojih najdražjih. Nekega večera sem skrivaj razrezal papir in ga s tresočo roko odtrgal od okvirja. Toda v istem trenutku mi je bilo tega tudi žal, zlasti ko nisem našel ničesar, nego prah in pajčevino. Vendar, ko sem zadnjo stran slike otresel prahu, je moje srce od radosti posko* čilo. Sredi začrnelega platna sem namreč raz* ločili tri, s svinčnikom napisane številke, tri številke ki so se mi mahoma zazdele tako čudezno*zapeljive, ko da bi mi namigovale na nagrado za vse moje pričakovanje in 5i* ščenje. Tako vsaj sem si tolmačil ta migljaj! Naglo sem obesil sliko in bežal na ulico, poiskal sem loterijsko nabiralnico in zastavil na te tri številke ves denar, ki sem ga imel pri sebi. Nestrpno sem pričakoval žrebanja. A ko sem končno zagledal1 v soboto večer omenjene številke na izloženih tablah, ko sem si bil v svesti da sem zadel, sem s težko prikritim ganutjem in razburjenjem pograbil dobljeni denar in z vročo glavo in razpaleni* mi očmi pribežail domov. Bilo mi je takrat 17 let — ----- Prababica .se je pač spomnila svojega pra* vnuka! — VZGOJITELJICA: Q DOBRI VZGOJI. 22. Kadar nameravaš koga obdarovati, preudari s čim ga utegneš razveseliti. Boljše je, dobiti skromen dar, ki ugaja nego razkošnega, ki czlovolja. Boljše je ne dati ničesar, nego ono, česar dotična oseba ne potrebuje in še manj podariti nekaj takega, kar bi jej provzročilo porogljivo zaničevanje. 23. Ako .si na poti prisiljena — v svrho poizvedbe — nagovoriti neznanega moškega, tedaj reci najprvc: Oprostite nadležncsti ali oprostite vprašanju! — Ko se zahvališ, se brez obotavljanja resno in urno odstrani! 24. Bodi tečna, ako določuješ sestanek, ali če si vabljena k cbedu. Ako ti nenadna ovira prepreči točnost ali obisk, javi to pravočasno. 25. Nedostojne^ in kaznjivo je odpiranje pis.em ali odvijanje zalepljenih zavojčkov, ako imajo svoj določen naslov, čeprav veš, da je v notrini nekaj, kar je v zvezi tudi s teboj. 26. Med obedom ne prijemaj nikoli krožnika z levico in ga ne nagibaj — ako je že skero izpraznjen — ter zajemaj, dokler moreš le s pomočjo desnice! 27. Ob prikuhi in mesu imej vedno vilice v levici; jaiko n&spc-dobno je zajemati z nožem. Le kadar ješ ribe — razen jegulj, črnilnic in s,ip — pevživaj jih z vilicami v desnici, pomagaj si pa obiranje z zaustavljanjem podolga-storezanega kruha, ki ga držiš v levici. Sladčice ješ lahko samo z desnico a tedaj z vilicami in nikakor z nožem; mehketekoče pa z zličico. 28. Ni sramotno, ako primeš za ikoščico kuretine in jo mirno cbereš; nikakor pa ne obiraj kosti drugih pečenk! 29. Ne izpozabljaj se nikoli tako, da bi si brisala prste v namizni prt; v tisto svrho uporabljaj samo prtič! Med jedjo raztegni svoj prtič nad koleni. Le otroci in gospe močno vzbočenih prsi, lahko utaknejo njegov vogel pod brado. 30. Med obedom sedi ravnoprsno- in teles,noozko na svojem sedežu tako, da so tvoji komolci tik tebe in se ne dotikajo levega in desnega soseda. Pod mizo ne stegaj in ne prekrižuj svojih nog! 31. Ko povžiješ, ne polagaj svojega nečednega krežni- Navodila k pripravljanju jedil. Preden začneš kuhati, se vsakokrat umij ter si predpasa-j čeden predpasnik! Delaj kolikor mogoče malo z rokami, pomagaj si povsod z vilicami ali žlico-. Bedi natančna ter ravnaj tako, da bo vsaka jed snažna in okusna. Pregledaj vsako jed ali se je ikaj ne drži; tudi meso operi s pomislekom, koliko rok ga je lahko pretipalo, koliko muh ga je lahko oblezlo .., Tudi vsako sadje operi, ali vsaj dobro obriši, predno ga daš vživati družini! Ne stori tega le zato, ker je na njem lahko prah, blato, črviček, ampak ker je prešlo lahko sko-zi marsikatero roko nalczljivo-bolnega človeka, predno je dospelo do tebe! Spiraj tudi krompir, fižol, lečo, -se je ono lučanje s snežnimi kepami, ki izraža včasih le šaljivo negajivost, včasih zgolj zločest napad! Za prvo mi primanjkuje časa, za drugo nečem zbirati besed! Jadranka pa zaplcve po svoji namišljeni brazdi med valčki in valovi neglede na pene in ipljuske. Jadranka zavije zdaj v desno, zdaj v levo, po | stezi in pobočju med cvetjem in bodičjem, kakor jo dolž- i nosi zanese ped .slamnato bajto ali v belkasti dvorec! j Uverjena je, da dene se za vsakogar nekaj; temu razvedrila, enemu poduka, tretjemu narodne utehe in življen-skega bodrila; da, vsakomur nekaj, in ne vsakomur vsega! S to zavestjo je prinesla. Jadranka svojim prijateljicam v febr. štev. tudi Jedilni list. In ustregla je bržkone marsikateri gospodinji, ki včasih vsled premnogih skrbi in raz- i nevrstnih sitnob, ne more brez potreb, premišljanja dognati takoj pravega obeda, da bi ne določila za kosilo aH večerjo, kar je bilo že včeraj, sinoči. Pa prelis,ta Jadranko in izbere eno ali drugo, kar ji bolje diši in ako ji žep ali čas ne dopušča vsega, poljubno1 izpusti pečenko in sadje in desert in sladčšce. Jedilni list ni bil podan samo zaradi količine jedil, ampak prvovrstno zavoljo njegove redovitosti! Jadranka ve, da je s tem zadovoljila ene in druge, premožne in manj imovite; onih nagajivk oziroma naivnic, ki so' mnenja, da je Jedilni list primeren le za verižnike in dobičkarje pa res ni jemela v poštev. Slab, neduhovit devtip! Menim pač, da le-takim zadostuje boka! terana in kranjska klobasa, pa pol hlebca kruha, ali pa tudi na- | pibnjena ničla, .kakor jim pač čas dopušča, ker jim v prvi i vrsti tiči v 'smotru veriženje in denamovrednostni tečaj, j nikakor pa kakovost hrane, domača udobnost in družin- ; ska rodnost. Iz razloga pa, da Jadranka rada ustreže vsem, ki so ji ; prijateljsko ali neprijateljsko naklonjeni samo če so njih nasveti in opomini vsaj deloma upravičeni, dedaje v pričujočem izvodu Jedilni list, ki vsled svoje priprostosti gotovo ne bo belil las. nikaki kuharici. K zaključku vendar j prilagam prošnjo, da vsakdo, ki mu v ženskem listu kaj I ne ugaja ali v njem kaj pogreša, naj blagovoli poslati ; svojo misel, ako je le količkaj dobrohotna, na naslov Ja- | drartke in ne med vrste drugih javnih listov, katerim i geteve ne dovoljuje 'prostor, da bi natiskali izpodtikanja 1 in zabavljanja glede ženskega lista, že is razloga, ker bi 4 vsled doslednosti in obzirnosti morali natišnjevati tudi odgovore ter s tem ustvarjati dolgovezne debate, ki njihovih čitateljev kratkomalo ne zanimajo in razdražajo. Uredništvo. PRIPROST MENU. NEDELJA, K6silo; Mesna juha z rižem. Govedina s krompirjem. Večerja: Makaroni, obeljeni s slanino. PONDELJEK: Kosilo: Mešanka iz nadrobljenega sladkega zelja, sladke repe in krompirja — s prežgano zabelo. Večerja: Riževka (risotto) s paradižno omako. TOREK: Kosilo: Fižolovka s testenino. Večerja: Ajdovka z ocvirki. SREDA: Kosilo: Ječmenovka s prešičjo trebušnino in preš. kožicami. Večerja: Ocvrto jajce. Mešana solata iz zelenjadi in krompirja. ČETRTEK: Kosilo: Mesna juha z drobno testenino. Govedina in kisla repa. Večerja: Priprosto «kuhani krompir razrezan na tr!, štiri ikose in zabeljen s slanino. PETEK: Kosilo: Repa sladka & fižolom ali z lečo. Večerja:. Polenovka s koruzno pogačo. SOBOTA: Kosilo: Grah z rižem. Večerja: Cvrtje iz goveje drobnjadi. (Pljuča, vime, srce, obisti, jetra). __I UREDNIŠKA LISTNICA. Eibijana: V kolikor zmore leksikon mojega lastnega znanja, razuma in naziranja odgovorim prav rada na vsako vprašanje! Le vprašajte! G. M. Ribnikarjeva in Iv. Smrekarjeva: Prosim za natančen naslov! Malka: Oprosti, a dopis o čikirkah in zlobnih nagajiv-