Lato 8 1927/28 Br. E.: Majska pesem. V svoje nas vabi naročje v majniku lepa priroda, polje in cvetno pobočje Stvarnika hvali Gospoda; »Velik in dober si ti, tvoji smo, tvoje stvari!« Radostnih ptic melodijo čuti srce nam — in duša misli na raj in Marijo, Mater, ki deco posluša. Seva ji božji Obraz, pna pa prosi za nas----------- »Dihamo pesmi zelenja —« kličejo v gozdu stebriči; mi pa smo v maju življenja srečni otroci, Orliči — pojmo Kraljici višav, dihajmo božjo Ljubav! S. M.: Vesna prihaja. Skrivnostno je zašumelo po gozdu. Visoke stoletne smreke so se vznemirile in si šepetale nekaj veselega. Stare bukve, ki so že pričakovale smrti, so začutile v sebi novo življenje in listje na njih je ozelenelo. Zveselile so se in zašelestele kakor da se zahvaljujejo Bogu za vse, kar dobivajo dobrega od njega. Tam ob hladnem studenčku so se sladko zdrznile nežne bele breze. Komaj so se zbudile iz sna in že so opazile, da se pretaka v njih mladostni sok. Tedaj je zabučal močan vihar, pa je kmalu utihnil in se izgubil v gozdu. Iz neba je priletel srčkan krilatec in sedel na najvišjo smreko. Smreka je zašumela v pozdrav. Krilatec pa je zapel čarobno pesmico. Vse drevje mu je odgovorilo v skrivnostnem šepetu. To je bila pomladna pesem, tako lepa in krasna, tako mila in sladka, da zanjo ni besed. Krilatec je spev končal in splaval s smreke na tla. Hodil je po gozdu in glej čudo: kjer je stopal, je ozelenel stari mah in iz zemlje so pokukale krasne bele šmarnice. Najrajši bi se razcvetele, a prezgodaj je še bilo. Zato so le z glavicami pozdravljale krilatca. In krilatec je stopal po gozdu dalje in dalje in zopet pel s srebrno-čistim glaskom. In gaj je spet skrivnostno šuštel kot da krilatcu odpeva. Krilatec je stopal dalje in dalje in vedno bolj je gozd zelenel. Narava je začutila pomlad. Prebudila se je in začela novo delo. Celo stare smreke so se čutile spet mlade kakor nekdaj. Zavel je vetrič in povedal, da bo kmalu maj. Najlepše pa so rastle ponižne nedolžne šmarnice. Gozdne vile in palčki so zarajali v svoj prvi ples. Vse je prekipevalo v veselju in hvaležnosti, vse je pelo slavo Bogu in Kraljici pomladi — Mariji. In tudi Kraljica je bila vesela in razlila nad gozdom svoj blagoslov. Venceslav: Stric Gnevaš. 3. »Morda bom Glajnika prepetnajstil,1« Petanko je pasel na solnčnih rebrih in gledal v dolino. Globoko doli med skalami je tekel potok. Ob njem je zelenel na vsaki strani jezik zemlje, potem so tla rastla v kamenje in skalo. Na tistem zelenem jeziku so postavili dolinci nekaj koč, vseh je morda deset, morda petnajst, tudi cerkvica je med njimi. Duhovnika sicer nimajo in samo parkrat je vsako leto maša v njej. Za vasjo se vzpenja Temnjak. Gora je 1 prepetnajstiti = prevariti. skalna, prav do vrha sama skala, le tam sredi bregov v najhujši strmini raste smrekovje. Tam domuje divji mož Glajnik s svojima služabnikoma vranom Vidcem in risom Pihačem. Divji mož ni od vekov tukaj. Pred leti se je priklatil od juga v te gore, izruval drevesa po Temnjaku in pustil, da jih je odnesla voda. Voda je odnesla drevesa, odnesla je pa tudi koče dolincem. Vse je poruval, samo nekaj zelenja okoli svojega domovja je pustil. In sedaj straši okolico že nekaj let. Petanko je strmel čez dolino v Temnjak in zazdelo se mu je, da bi si upal iti h Glajniku na dom. Potem se je spomnil, kako bi doma jokali za njim, če bi ga Glajnik strl in vrgel čez pečine in ga je streslo, da je odkimal: »Ne grem. Če pa pojde stric Gnevaš, potem pa. Z njim bi se upal, močan je in velik.« Nato je posluhnil. Nekje za grmovjem je slišal pesem. »Tihožit,« je pomislil in lezel čez skale na tisto stran. Razgrnil je grmovje in zagledal pod skalo Tihožita. Sedel je v travi in polglasno pel. Piščalko je držal v desnici, z levico si je pa podpiral glavo. Krog njega so se pasle ovce, najbliže zvončarica. »Jo, tam doli v belniški dolini petnajst ognjev v naši tihi vasi. Oče v nizki cerkvi zvon nabiva, pa ni krika, pa ni pesmi v zvonu.« »Kaj delaš« Držiš se kot smrtnik2. In ves si usrhel3.« Tihožit je umolknil, se bliskovito zasukal in skočil kvišku. »Kaj bi rad?« »Slišal sem te, pa bi govoril s teboj!« »Ne maram!« Tihožit se je obrnil in legel v travo. Petanko je za hip postal, nato je legel kraj njega in molčal. Oba sta gledala v dolino, daleč doli, kjer je med hribi izginjal potok. Petanko je iztegnil roko čez dolino in dejal: »Tam je Temnjak!« Tihožit se ni zmenil, samo oči je obrnil na goro in čudno so mu zagorele. »Tam je Glajnik, zloglasen, da mu ga ni para.« »Vem,« je izpregovoril Tihožit. »In vran in ris tudi. Če bi bil močan, bi šel in vse pregnal.« »Kaj so ti hudo storili?« »So!« je skoraj zajokal Tihožit. »Voda nam je kočo odnesla in gozdove je poruval Glajnik. Doma ni bilo več dela, pa je šel oče na Hrvaško drvarit. Pa ga je ubilo. Drevo ga je zmečkalo. Potem je še mati umrla., .« a mrlič. — 3 bled. Petanko je dejal samo: »Hudo je,« Oči mu je nekaj zalilo, pa ni vedel, kaj bi odgovoril. »Pa pojdem vseeno na Temnjak. Morda bom Glajnika prepetnajstil. Velik je, pa če Bog hoče, vseeno zmagam.« »S teboj pojdem!« je planil Petanko. »Tiho!« se je zbal Tihožit. »Če je vran Videc blizu. . . Pojdeva, pa ne še danes. Ko bo tema, ponoči, in čez nekaj dni, da ne bo luna preveč svetila.« »Prav!« je zagorel Petanko in zavriskal. Tihožit je pa segel po piščalki in zapiskal svojo žalostno: »Jo, tam doli v bolniški dolini petnajst ognjev v naši tihi vasi. Sence črne padajo s Temnjaka, sence črne padajo z Jasnice, pa molčimo med skalovjem sivim, dan in solnce sta pa daleč, daleč ...« 4, »Pa pojdita!« Drugi večer so pastirji ležali pred kočo. Sobota je bila, pa so nekaj prej nehali pasti. »Spodobi se tako,« je rekel opravnik. Po dolini je legal mrak in doli pod hribi so medlo za-mežikale luči. Večernica nad Temnjakom je gorela v jasnini, od gore so pa padale sence čez planino kot da je nekdo iztegnil dolgo črno roko med preplašene otroke. Petanko in Tihožit sta ležala sama malo proč od drugih. Molčala sta, a v obeh je bila ena misel: Temnjak z Glajnikom. Stric Gnevaš je stopil iz koče. Pastirji so se obrnili nanj: »Stric, povejte tisto o Glajniku, kako sta se metala in preganjala!« Gnevaš se je vzravnal, da je zakril ves vhod in buhnil: »Pa še se bova!« In se je obrnil, da bi šel. »Stric, povejte no!« Gnevaš je nekaj zagodrnjal, nato je sedel na kamen in dejal: »Kako je bilo? V napotje sem mu bil, pa je prišel v dolino in me preganjal. Vsi so mu pustili, da je hodil prosto po vasi podnevi in ponoči, samo jaz ne. Vso čredo mi je pobral, napajališče mi je pohodil in še stepla sva se. Bežali sem moral, ker sem mislil na pošten boj, on me je pa z nožem. V planino sem se umaknil. Hišo mi je zažgal, sedaj je pa prišel za mano. Pa se bova!« Petanko in Tihožit sta se sunila s komolcem, Potem je dejal Petanko: »Hudo je, hudo!« Tisti hip je nekaj zakričalo nad kočo. Črna ptica je zletela s strehe in sedla na drevo. »Vran Videc!« Pctanko je skočil pokonci in vrana prepodil s kamnom. Pastirji so planili na noge. Stric Gnevaš se je pa zasmejal in dejal: »Pa pojdem še nocoj! Beštrico mi bo vrnil!« Vse je bilo tiho. Pastirji so se umaknili v kočo in šepetali: »Še nocoj pride Glajnik. Videc mu je vse povedal in pride in nam čredo razžene. Bog nas varuj!« Gnevaš je pa vzel palico izza vrat, težko palico z železno ostjo in izginil v temi. Ali imate takihle še kaj? Petanko in Tihožit sta stala na pragu, ko je odhajal. Spogledala sta se in Tihožit je prijel Petanka za roko in odšla sta za njim. Tekla sta in na koncu pašnikov sta ga dohitela. Tiho je šel in polglasno nekaj mrmral. »Stric Gnevaš!« Ustavil se je in se obrnil: »Kaj lazita tod?« »Z vami greva. Pomagala bova.« »Ne budalita, otroka. Nisem bojazljivec in še oklevam.« Pojdeva pa sama, če naju nočete s sabo!« »Da vaju Glajnik dobi!« »Saj, če bomo trije, nas ne bo.« Gnevaš se je naslonil na palico in strmel v dečka. Nato je nekaj vzdihnil in dejal dobrodušno: »Pa pojdita!« In so šli. Trnovčan: Mladčeva molitev. »Joj, Oče, naj bom mladec vse dni z vriskajočo vedrino v očeh, s pojočo močjo v dlaneh, naj sem mladec vrhov, otrok iz tihe modrosti, rastoč v beli radosti, zamišljen v tihoto večera, močen kot up in kot vera. Daj, naj stražar bom slovenskih domov, padajoč, padajoč vse bolne dni, vstajajoč, vstajajoč vse svetle dni!« Bratje! Zagorimo kot kres, da bodo rastle poti za nas in ves rod do nebes — — — Trnovčan: Majska molitev. Izmed rož cvete obraz, v solnčno svetel dan strmi, čaka, čaka trudnih duš. Mati! K Tebi, glej, prožim roko, prosim Te s trudno besedo: Razcveti nam v poljih pomlad! Ne meni, ki v sanji sem nanjo pozabil! Nekje za goro so vasi se zganile in prosijo, prosijo, prosijo solnca. Pa se je vigred razlila po poljih: češnje v ogradah cvetijo, breskve v vrtovih rdijo, bori ob poti šumijo — vesna pa tone v senco in bedo. O, da vsaj malo toplote leglo bi v mrtve oči in besedo! — — Izmed rož cvete obraz, v solnčno svetel dan strmi, blagoslavlja daljna polja. Prof. Fr. Pengov: Prijatelji in sovražniki mravelj. Nejček in Rozika sta bila velika prijatelja mravslfega naroda ali mravljincev. S kakšnim veseljem sta obiskovala prejšnja leta, ko je bilo bolj suho vreme, veliko naselbino rjave gozdne mravlje v očetovem gozdu! A letos? Samo hlad in nalivi, ki jima branijo k ljubim znankam . . . Zadnjič enkrat se je pa solncu vendarle posrečilo, da je za nekaj dni zavladalo na nebu in razgibalo v mravljišču pestrejše življenje. Naša otroka pa seveda takoj na obisk proti mogočnemu borovcu, ob čegar koreninah se je razprostiralo mravljinčje mesto. Na potu sta srečevala na stotine dobrih znank, ki so znašale v mesto raznovrstno gradivo za stavbe, predvsem borove igle. Naletela sta tudi na rjavo delavko, ki se je zastonj trudila, da bi spravila veliko borovo iglo s seboj v gnezdo. V tem hipu priteče več njenih sestra. Prva mravlja takoj popusti iglo in se prične s pomočjo tipalnic z novodošlimi živahno razgovarjati. Toda najbrž se za enoten nastop niso mogle zediniti, kajti dočim zgrabita dve rjavki iglo na enem koncu, se je lotijo štiri druge baš na nasprotnem; vsaka stranka vleče kakor za stavo, a seveda je slednjič zmagala močnejša. Zmagovalke vlečejo nekaj časa obe sestri z iglo vred za seboj, nato pa zgrabijo iglo od strani in korakajo zmagoslavno proti mestu. Nejček se je kar za trebušček držal, tako se je smejal ob tem prizoru. »Glej, glej, Rozika!« je klical. »Ali vidiš, kako vlečejo štiri delavke za seboj iglo, na nji pa ponosno jezdita drugi dve?« Res je bilo smešno videti, kako sta si dve pridni revici, ki sta se bili zagrizli v iglo, zastonj prizadevali, da bi prišli z nožicami zopet na trdna tla. To se jima je končno tudi posrečilo, toda le zato, ker je prihitelo šest novih delavk, ki so tudi prijele za iglo in stresle jahalke na tla. Ta čas se približa našima otrokoma njuna dobra znanka For-mikula, ki je uživala vsled svoje modrosti in starosti veliko spoštovanje v mravskem mestu Mirmeköpoli. »Glej, kakšne budalosti uganjajo tvoje tovarišice!« pozdravi Rozika Formikulo. »Vrgle so iglo na tla in samo besedičijo sem in tja in vsaka hoče ravnati po svoji glavi.« »Mravlje res rade napravljajo iz komarjev slone,« pritrdi For-mikula; »to jim je že prirojeno. Polagoma pa bodo le spravile iglo v gnezdo, boš videla. Ali jo bodo pririnile ali privlekle ali pa prinesle.« »Formikula,« se ji dobrika Rozika, »ali bi nama hotela po dolgem času zopet enkrat pokazati vaše otroke? Kako rada bi videla ono malčico, ki je lezla zadnjič pred najinimi očmi iz svojega ovoja. Gotovo je zadnje tedne že močno zrastla.« A Formikula odmaje z glavo: »Ne, Rozika moja! Mravlje ne rastejo kakor vi ljudje ali kakor ptice in kače in sesalci. Kolikor velike zapuste svoj ovoj, v katerem so počivale kot bube, take ostanejo vse svoje žive dni. — Sicer pa kar z menoj otroka! Imam vama pokazati še marsikaj zanimivega v našem mestu. Da pa moreta vanj, vaju spremenim v mravsko majčkena otročička.« Otroka zamižita in preden sta se še dobro zavedela, sta že korakala kot predrobna človeška mravljinca po široki veliki cesti proti mravljišču. Ko se približajo mestnim vratom, to je vhodu v gnezdo, postaja gnječa vedno večja. Tu prinašajo mravi dračje in listje, tam zopet prevažajo črve in majhne gosenice, ki so jim kot lovski plen padle v krempeljce. »A čemu jim bodo vendar gosenice?« se čudi Nejče, ko vidi, kako se muči velika mravlja z lepo zeleno gosenico, da jo spravi s svojimi kleščami v gnezdo. »Za večerjo,« pojasni Formikula preprosto. »Fej te bodi!« zakliče Rozika. »Kako se mi gabi!« »Kako sem vesel, da nisem mravljinec,« si oddahne Nejče. »Na noben način bi ne mogel jesti gosenic.« »No, no, mravlje niso tako izbirčne kakor si ti, Nejče,« meni Formikula. »Na njihovo mizo pride vse, kar more v gnezdo: gliste, hrošči, ob priliki tudi mrtva ptičica ali gaščerica; vse to tekne lačnemu želodčku.« »Same ostudne reči!« se namrdne Rozika. »Pa tudi med pride na vrsto,« pristavi Formikula poredno. »To je pa kaj drugega,« se razveseli Rozika; »želela bi pa, da ne bi uživale mravlje vseh tistih gnusnih reči.« »Med jim je najljubša jed,« opravičuje Formikula, »in zanj bi dale življenje. Le verjemi mi, Rozika, mravlje so največje sladko-snedenke in se gosenic in mrtvih martinčkov lotijo šele tedaj, kadar ne morejo dobiti medu.« V tem dospe naša družba do glavnih vrat in opazi, kako podirajo mravi radi lepega vremena barikade (utrdbe) iz borovih igel, da bi mogla vsa vojska naroda s svojim plenom neovirano prihajati v mesto. Isto se je godilo tudi pri vseh drugih vhodih. Pred vsakim je stalo po nekaj vojačic, ki so ostro nadzorovale vse prišlece. Nejčetu so posebno ugajale te stražarice. Nenadoma pa zakliče: »Glej, glej, tamle gre pa mravlja, ki ne spada v vaše mesto, pa se je vendar utihotapila mimo straže!« »Kje?« vpraša Rozika. »Je že smuknila noter,« odgovori Nejček razburjeno; »no pa jo bodo že prijele. Je čisto majhna, ta spačica, niti pol tolikšna kakor druge mravlje.« Formikula se razumno nasmehne: »Zdi se mi, da vem, na kaj misliš. Toda, pojdimo noter, morda tihotapko najdemo.« Ko stopajo pod vežnim obokom, ki ga je uslužno razsvetljevala prijateljska Kresnica s svojo krasno žarnico, vidita otroka, da sloni vsa streha poslopja na močnih stebrih, zgrajenih okoli borovčevih korenin. »Kakšna krasna društvena dvorana!« zakliče Rozika vsa iz sebe, ko se ogleduje naokoli, in koliko stebrov!« »Ti stebri imajo dvojen namen,« razlaga Formikula. »Najprej podpirajo streho, potem pa tudi branijo vsaki večji živali, da ne more vdreti v stavbo in zlasti ne priti do jajčec. Poleg pa služijo tudi kot izborne utrdbe zoper morebitne napade tujih mravelj.« »Tule je!« zavpije Nejče in pokaže na čisto majceno mravljico, ki jo je bila pustila straža mimo, ne da bi jo nadlegovala. »In tukaj je še ena in še ena! Joj, saj jih je cela truma!« »Kakšne vesele in smešne stvarce so to,« pravi Rozika, ki je opazovala s srčno radostjo liliputanke (pritlikavke). »Le poglej, kako dirjajo med nogami večjih domačink okoli. Vse kaže, da se počutijo tukaj kakor doma in tamle, glej, je celo ena, ki jezdi na hrbtu rjave delavke.« Formikula se ustavi, da bi se mogla otroka prav natančno ogledati te majhne, živahne mravljice, ki so kar naprej poskakovale kakor mladi kozlički ter bile tudi tako predrzne, da so sedale gozdnim mravljam na hrbet in se dale nositi okoli. »Vedi, Nejče, da spadajo te majhne mravlje, ki se igrajo med našimi delavkami, v veliko število mravskih gostov, ki žive v našem mestu, uživajoč prostost in varstvo. Pravijo jim m r a v -ljice-pritlikavke ali stename, pač nekoliko predolgo ime za tako majčkena bitja. Z našim rodom so v prijateljski zvezi, kajti gozdne mravlje jim nikoli ne skrivijo dlačice, pač pa jim dajejo prosto stanovanje v' našem mestu, četudi vlada v njem stanovanjska stiska.« »To je pa od gozdnih mravelj zelo lepo,« modruje Rozika, »Toda ali pa izkazujejo stename za to prijaznost kakšno hvaležnost?« »Ne,« odgovori Formikula. »Pritlikavke ali stename so nam isto kakor mali psički gosposkim ženskam, ki nimajo boljšega dela, kakor da psičke pestujejo. Stename so v našem mestu kužki za zabavo.« »Saj se res obnašajo popolnoma tako kakor psički,« pripomni Nejče, ki jih je veselo opazoval. »Le poglej, kako skačejo okrog svojih velikih gospodaric in se igrajo. Če bi imele repke, gotovo bi ž njimi neprestano mahljale; ker jih nimajo, pa migajo s tipalnicami.« i Trnovčan: Gozd. Veter poje skozi gozde pesmi svoje. Drevje sanja, ziblje krone sredi spanja. Smreka temna zre v daljavo, sklanja glavo, pesem vetrovo posluša. Ilrast stoji, se tiho smeje, stega veje, brate vse preseči skuša. Jelša vitka brezo boža, ki ob nji v gozd strmi kakor roža. Svetlolasi bor s sestro smreko čaka, kdaj bo jutro mlado vstalo izza gor — — — Julka s Pohorja: Iz kraljestva mojih malih. Naš mali Jurek. Vsak dan je prehodil isto pot, največkrat sam. Včasih je bila blatna, včasih prašna, lepa malokdaj. Veter se je igral z njegovo obleko in skozi luknje božal njegovo drobno telesce. V cekarju je nosil knjigo, tablico in kamenček, zraven koruzno pogačico ali majhen košček trdega kruha. Večkrat pa je bil cekar na tem mestu prazen. Jurek je bil ubog, a vendar vedno vesel, rad se je smejal. Mali součenci so ga radi imeli, posebno lepo jim je pripovedoval o svoji edini beli ovčki. V odmoru so drugi otroci jedli bel kruh, Jurek svojo koruzno pogačico, največkrat pa je le gledal druge. Pa mu je dal usmiljeni deček iz prve klopi del svoje južine. Drobna, od dela že trda ročica je objela kruhek, lačni beli zobki so ugriznili vanj. Pa je pozabil, da je ubog, najbolj ubog. Pravkar so se učili pesmico o dobrem očetu. V odmoru so se otroci razgovarjali o svojih starših. »Klobuk mi je kupil za god.« »Meni pa lesenega konjička,« je pristavil krepek rdečeličen deček. »Jurek pa nima očeta,« je hitel tisti poredni učenec iz zadnje klopi. Tedaj je Jurek vstal in povedal vso temno povest o svojem očetu. Kako se napije in ga potem tepe. Prvič v življenju se je izpovedal svojim součencem. Mnogim se je smilil, drugi so se brezsrčno smejali. Tisti iz zadnje klopi pa je zopet povzdignil svoj glas in rekel: »Udari ga naz'aj!« Na pragu je obstal gospod v črni obleki, gospod katehet. Otroci so pozdravili dobrega gospoda, le iz zadnje klopi ni bilo nobenega glasu. Govorili so tudi to uro o starših, učili so se četrto božjo zapoved: »Spoštuj očeta in mater!« Jurek je šel sam iz šole domov. Do začrnelega doma je ponavljal besede božjega služabnika: »Spoštuj!« Tiste pa si ni upal ponoviti: »Udari ga!« Vedel je, da bi se orosilo oko angelu, ki ga je spremljal. Vedel je, da bi žalil nebeškega Očeta, ki ve vsako njegovo misel. Samo enega u u v z z | 1a F ■ M a a a || a | a | 1a č č J e | e e | e I e | e 6 h h i i || i M IM h UMU \ n 1 n IM 1 o I o I 0 j, o]_o]| p P IM M MM r II r :| r s | s | M t t t M IM M 1. Moško ime, 2. število, 3. ital. jed, 4. --------, 5. slov, slovničar, 6. reka v Bosni, 7. rastlina, 8, žensko ime, 9. del sobe, 10. cilj, 11. žensko ime, 12. obrtnik. V obliki križa bereš lep rek. 2. Piramida. (Mladec s Prlekije.) I a I Besede pomenijo: 1. soglasnik, 2. zaimek, 3. pregovor, 4. moško ime, 5. rabi pek, 6. del sveta, 7. preglednik. — Od 1—7 dobiš ime pisatelja. 1. samoglasnik; 2. soglasnik, soglasnik; 3. a) svctopis. oseba, b) doba; 4. a) nebesni pojav, b) poljska rastlina; 5. a) razdobje, b) hitra ladja; 6. soglasnik, a) hišna oprava, b) vodni pojav, samoglasnik; 7. a) travnat prostor, b) ostrgan les; 8. a) pevski znak, b) vodna rastlina; 9. a) latinska črka, b) zver; 10. soglasnik, soglasnik; 11. samoglasnik. Vse a) besede beri od leve, vse b) besede od desne; zadnjo črko imata a) in b) beseda skupno. Če si dobil prave besede, bereš v obrobnih kvadratih zapoved iz orlovskega zakonika. 4. Brzojavka. (France, Središče.) v Sloveniji, .-------... .-----., —■, ------------= del drevesa. »Orlič«, glasilo Orličev in Mladcev ter Gojenk in Mladenk, je mesečnik. Izdaja ga Društvena nabavna zadruga v Ljubljani, Ljudski dom. — Uprava: Ljudski dom, Ljubljana. Naročnina za odseke, ki naročc vsaj 20 izvodov pod skupnim zavitkom, 8 Din letno, za vse druge 12 Din. — Urednik; Tone Anžič, Razlagova 1, Ljubljana. — Za Jugoslov. tiskamo v Ljubljani: Karel čeč.