400
V samoti. — Brez domovja. — Vodotoč v Polici.
II.
Brez grenkih solz in brez tožba Gorje sam svoje nosim,
In tebe, mrzli svet, solza Sočutnih več ne prosim.
Ko dete sem še nežno bil,
Na materino krilo Hiteč solze sem grenke lil,
Če me je kaj žalilo. —
In vsako bol in vse gorje
Mi ona je vmirila, Ko dvignila me je smeje
In gorko poljubila.
In zdaj že spava mnogo let Pri cerkvi tam-le v jami, —
In jaz zaman sem prosil svet, Da on tolažbe da mi . . .
Ah, brez tožba, in brez solza
Za tuje svet gorje je, On svoje boli le pozna
In tujim se le — smeje . . .
Zato zdaj nem in brez tožba
Gorje sam svoje nosim, In tebe, mrzli svet, solza.
Sočutnih več ne prosim! . . .
Josephus.
Brez   domovja.
omur je britki jad družnik jedin In skrb — ženica vela — mu družica, Umira, kot jeseni mre cvetica, Komur je britki jad družnik jedin. Kaj čuda, če mrjo, veno mu lica! Saj ž njih mu čitaš slova bolečin, Komur je britki jad družnik jedin, In skrb — ženica vela — mu družica.
Naj širnega premeri pol sveta, Nikjer ne najde sladkega pokoja, Le dalje še ga vede trudna hoja, Naj širnega premeri pol sveta. Imajo ptice v zraku gnezda svoja, On — potnik večni — ni nikjer doma, Naj širnega premeri pol sveta, Nikjer ne najde sladkega pokoja.
Ahasverus.
c*3
Vodotoč v  Polic i.
Aife bomo vozili več v sodih vode, Kot prej smo vozili že mnoga jo leta. Prav modri so naši občinski možje, In skrbni za srečo, ugodnost so kmeta.
Napeljali bodo v ceveh pod zemljo Potok, ki iz brega Pešata se vije. Potrebna je voda človeku zelo Za jed in pijačo, in ž njo se umije.
Nabrali, zložili že lep so denar, Ko sneg se bo stajal, se lotimo dela. Ljudje in živina vsa, vsa za vsekdar Krepilne pijače dovolj bo imela.
,A kje bi studencu odmerili tir?' — »Do hišice moje!« — ,Jaz menim narobe, Ob moji naj teče!' — »Ti vnemaš prepir!« ,Kdo vnema prepir?' — »Le jezik za zobe!«
In vedno se huje jim vnema razpor, Odjenjati sosed sosedu ne mara. Na dvoje razcepi občinski se zbor, Rodi se sovraštvo, zavist in prevara.
Kedo bode zmagal? — Kje večja je moč? Katera bo stranka premagala drugo? Li pravda pove naj, kje bo vodotoč? Kedaj pač začnete kopati že strugo?
Občinski pastir pa jim nekega dne Naznani prečudno in bridko novico: Studenec Pešata, — strmite ljudje! — Usahnil je v noči, — jaz pravim resnico!
Potrtega srca gre hitro vaščan Pogledat pod hribec k nekdanjemu viru: Razdrta je zemlja, ves trud je zaman, Studencu je konec in konec prepiru.
Fr. Krek.
w?