Anton Bajec
PRED IZIDOM NOVEGA PRAVOPISA
Slovenski pravopis 1962 bo predelana in izpopolnjena izdaja dosedanjega pravopisa. Ni zamišljen samo kot pravopisni in -pravorečni priročnik ¦— za to bi zadostoval dokaj manjši obseg — marveč mora za nekaj časa še nadomeščati besednjak slovenskega knjižnega jezika. Zato prinaša tudi najnavadnejše strokovne izraze, tujke, krajevna imena in soznačnice. Sele ko bomo dobili besednjak in vse druge .pripomočke, se bo lahko posvetil samo pravopisnim in pravorečnim vprašanjem.
SP 1962 je plod skupnega dela je2dkoslovcev in praktikov. Sloni na splošni rabi v pisanju, kakor jo kaže poldrugi milijon listkov pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, izpisanih iz avtorjev zadnjih 70 let. Upošteva tudi koristne predloge s terena, zlasti slavistov, prevajavcev in časnikarjev. Seveda je raba v marsikaterem primeru zelo različna, SP pa izbira samo tisto, čemur je pritrdila večina. Le včasih, kadar raba močno omahuje, dovoljuje dvojnice, redko v pisavi, precej več pa v pravorečju, zlasti pri poudarku.
Od istriokiovnih izrazov (filozofija, marksizem, pravo, medicina, veterina, tehnika, naravoslovne in gospodarske znanosti, promet, obrt in dr.) smo redno upoštevali tiste, ki jih nahajamo v vsakdanji rabi. Od krajevnih imen upoštevamo bolj znana in pogosto rabljena; pri njih gre zlasti za pravilno rabo in poudarjanje, za imena prebivavcev in za pridevnike iz krajevnih imen po vsem slovenskem ozemlju, tudi zunaj državnih meja. Seveda je slej ko prej treba misliti na popoln krajevni leksikon z obdelavo vsega, kar sodi v to področje.
SP 1962 je za dobro četrtino zajetnejši od prejšnjega, ker smo dodali nekaj tisoč rekel, opozorili na posebnosti v sklanjatvi, navedli vezavo pri glagolih in pridevnikih (dvomiti o čem, sit kruha, bogat z rudami). Zunanja obseg knjige se ni dosti povečal, ker je pač tisk drobnejši in stran bolj izrabljena. Kljub temu je slovarski del, ki je namenjen predvsem iskanju, dovolj čitljiv. Besednjak je tudi v tej iz-daji urejen po pomenskih skupinah, saj bi strogo abecedna ureditev zavzela dvakrat toliko prostora. Zaradi preglednosti in lažjega iskanja smo preobsežna gesla razdrobili in dodali številne kazavke. Mrtve besede smo izločili, nekatere pa smo zaznamiovali za starinske ali samo literarne. Manj znane domače besede so razložene z zgledom ali s soznačnico (vinjak nož za rezanje trt, noraz; pwkec priplet na biču). Od zunanjih sodelavcev smo dobili prenekatero lepo narečno besedo, vendar je nismo sprejeli, če v knjižnem jeziku še ni zaživela.
13
v SP 1962 je precej tujk, vendar jih na splošno, zlasti za leposlovje, ne priporočamo. Nekaterim je dodan slovenska izraz, kadar imamo dobrega (koncizen jedrnat, zgoščen, natančen), čeprav v strokovni literaturi mogoče ne bo zmeraj primeren. Nasilne slovendtve smo odklonili; rajši smo tujko kratko opisali (karat utežna enota za dragulje) ali pa ji dodali kratice stroke (farad fiz.). Pisec naj pretehta, ali mu je tujka res potrebna.
Na novo smo pregledali izposojenke in kalke iz neslovanskih jezikov, pa tudi ,knjižne' besede, ali so potrebne ali ne. Marsikateri ,germanizem' sploh ni germanizem, marsikatera slovanska izpoisojenka se je že udomačila in si razdelila pomenski obseg z domačo besedo. CeM vrsti pogosto rabljenih ljudskih izposojenk smo z zvezdico odkazali mesto v preprosti pripovedi in pogovornem jeziku.
Uvod je znatno razširjen. Obravnava vsa pomembna pravopisna in pravo-rečna vprašanja, šele z njim dobi slovar pravo vrednost. Uvod ubira srednjo pot med tremi načeli, ki usmerjajo vsak pravopis: to so ustaljena raba (tradicija), nujno spreminjanje vsakega ž-ivega jezika pa poenostavitev pisave in knjižne izreke. Ni dvoma, da je stalnost velika prednost vsakega pravopisa in da ni dobro, če se pisava v kratkih presledkih menjuje v osnovah. Vsak pravopis je konservativen in le postopoma priznava spreminjanje v jeziku. Pri Slovencih se je v zadnjem desetletju marsikaj spremenilo, saj je naše pisanje doživelo nesluten razmah. To bo nova izdaja SP previdno upoštevala. V eni sitvani pa se je odločila za večjo spremembo, ko namreč po 25 letih obnavlja nekdanjo pisavo delujočih oseb s pripono -avec, -ivec. To se je zgodilo zategadelj, da bi se poenostavilo dosedanje zaipleteno pisanje (delavec, brivec, hiravec, ponavljavec, volivec : igralec, nosiilec), še bolj pa zato, da bi se utrdila edino pravilna izreka na u, ki jo pači branje po črki, zakaj sicer je bil ves Cankarjev in Župančičev boj proti elkanju zaman. Prav to nas je tudi nagnilo, da smo se pri orodnih imenih, kjer izreka večkrat omahuje, odločili za izgovor na y, ker je bolj v skladu z duhom našega jezika, n. pr. kuhaunik, mlatiunica.
Vse druge spremembe, ki jih je sprejela nova izdaja SP, so ali dosledna izpeljava dosedanjih prizadevanj ali pa neobvezne, pišočim na voljo dane. Koristno bo, če uporabnike že vnaprej opozorimo nanje:
Osebnim imenom sklanjamo oba dela, rojstno ime in priimek; prvo se redno piše pred drugim, torej: potrdilo za Janeza Kovača.
Omejena je pretirana raba velike začetnice pri stvarnih lastnih imenih. Med njimi so taka, ki pomenijo samo vrsto ustanove, zatorej pri njih ni ločevalno znamenje velika začetnica, temveč kraj njihovega sedeža, n. pr. železniška postaja Celje. Potemtakem pišemo z malo, če ni dvoumnosti, imena za oblastvene organe, šole, domove, zdravstvene ustanove, praznične dneve, vojaške enote, zakone, odlikovanja ipd., n. pr. svet za šolstvo, obrtna zbornica, filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, šolska poliklinika, dan mladosti, oktobrska revolucija, beneška četa, zakon o zavarovanju, red dela. SP tudi ne predpisuje več velike začetnice za izraz spoštovanja, n. pr. tvoj, vi v pismih, njegovo veličanstvo, vaše visočanstvo ipd.
Pri sestavljenih imenih naselij skuša SP urediti dosedanjo anarhijo. Obdržal je načelo, da se začetni pridevnik piše z veliko, občno ime drugega dela pa z malo, n. pr. Kranjska gora. Najprej je izločil imena, ki se danes ne občutijo več za občna, kakor Slovenska Bistrica, Bohinjska Bela, ki se torej v obeh delih pišejo z veliko. Nato v skladu s pretežno, vendar ne dosledno rabo v krajevnem leksikonu našteva imena, ki se brez izjeme zmeraj pišejo z malo, recimo Višnja
14
gora, Crni vrh. Bela peč. Pri ostalih določa, da pišemo z veliko drugi del za svo-jilnim pridevnikom bližnjega kraja ali za določilnim pridevnikom Stari, Novi, Veliki, Mali, Zgornji, Srednji, Spodnji, Notranji, Vnanji, vzemimo za primer Rogaško Slatino ali Novo Gorico (vendar Kamna gorica).
Imena v predložni zvezi pišemo v imenovalntku, kakoi jih je potrdila oblast; Pod trančo. Pod skalco, Pri slepem Janezu. Brž ko sodi predlog k stavčni zvezi, ga pišemo z malo, ime pa z veliko: stanuje pod Trančo, večerjati pod Skalco, izlet k Slepemu Janezu. Ce tudi to ne gre, obravnavamo ime kot zloženko: Podtranča je ozka ulica, prihajaVn od Podskalce. Kadar se hočemo izogniti nejasnosti, pristavljamo določilo: v gostilni Pod skalco.
Pisava tujih lastnih imen je olajšana s transkripcijo tujih alfabetov. Klasična lastna imena lahko pišemo v izvirni obliki ali v podomačeni, če jo imamo: Aurelius ali Avrelij, Aisopos ali Ezop. Nadrobno je tudi razloženo, kako taka imena sklanjamo in kako delamo iz njih pridevnik.
Poglavje o pisavi in rabi itujk kaže, kako smo le-te jemali iz različnih virov in zakaj ne veljajo za vse ista pravila.
Po rabi v živem govoru in pri mnogih pisateljih so v prislovnem primer-niku dovoljene dvojnice: laze ali lažje storim, slaje ali slajše govori.
Posebej je govor o tem, kako se rabi tuja pripona -ičen poleg pomensko sorodnih domačih, n. pr. tehničen in tehniški. Raba je tudi uveljavila, da se piše pripona -ianus zdaj v tuji obliki n. pr. arianizem, zdaj v napol podomačeni, kakor cistercijan, encijan, zdaj v domači, recimo kristjan, Boštjan.
Ali pišemo besedo skupaj ali narazen, sta doslej odločala pomen in raba; sedaj se je pridružilo še eno merilo: en sam ali več poudarkov. Zato pišemo narazen, kadar je prva beseda načinovni prislov z lastnim poudarkom, in to tudi pri barvah: kričeče rdeč, črno lisast, temno rjav, svetlo sivo rumenkast, svinčevo moder. Novost je tudi, da zaradi enega poudarka pišemo skupaj stotice glavnih števnikov: tristo, petsto šest. Vse druge vrste števnikov, števniiške prislove in sklope pišemo skupaj: petstošesti, tisoostopetinsedemdesetletnica.
V prislovih, ki so nastali iz predložne zveze, s pisavo včasi nakazujemo pomenski razloček: prihaja od zgoraj, stanuje odzgoraj. Sicer so vsi taki prislovi našteti v treh skupinah, pač po rabi večine pišočih. V prvi so tisti, ki se pišejo skupaj, n. pr. počasi, v drugi tisti, ki se pišejo narazen, recimo po pravici; v zadnji skupini raba močno omahuje in je zato prosta: po navadi ali ponavadi.
Nesestavljene besede delimo po izgovorljivosti. Novo in znatno olajšanje je določilo: soglasniško skupino, ki se da brez siile izgovoriti, lahko vso vzamemo k naslednjemu zlogu, lahko pa tudi prvi soglasnik pridržimo pri prejšnjem zlogu: do-bra, pre-kla, če-šplja, si-tnost, ra-skav ali pa dob-ra, prek-la, češ-plja, sit-nost, ras-kav. Sestavljenke delimo po sestavinah: čez-meren, ob-ležati, obrisati : o-brisati, raz-veza, kolo-voz, vino-grad, aero-^lan. Novi so nekateri napotki estetske narave in navodila za deljenje tujih lastnih imen.
Določeno je, da za naslovi in podpisi ne stavimo pike.
Med sestavljenimi vezniki, kakor in če, in ko, in ker, prej ko, brž ko, namesto da ne pišemo vejice: Pridem, in če bo mogoče, pripeljem še koga. Moj čas je potekel, in da odkrito povem, moja volja tudi. Kadar sta ž in zvezana stavčni člen in iste vrste odvisnik, ne pišemo vejice: Pozimi in kadar je mraz, kurimo. Kadar in ni vezalni veznik •— zlasti v stavkih z raziličnimi osebki ima večkrat proitivni, vzročni, sklepalni ali posledični pomen — stavimo vejico: Mimo si šel, in me nisi pozdravil; toplo je bilo, in sneg se je tajal na strehah.
15
SP upošteva dejstvo, da je knjižni jezik često uveljavil svoj poudarek in svojo vokalno kvaliteto. Od tod številne pravorečne dvojnice: gore ali gore, po stozäh ali stazah, oblasti in oblasti, na stropu in stropu, v žepu in žepu, na mostu in mostu, v srebru in srebru, košak in košak, okna in okna, bedra in bedra, pritepenec in pritepenec, polje in polje; grižljaj, lipovina, zelišče in grižljaj, lipovina, zelišče; droban, droban in drobon, drobna in drobna; vlačiti in vlačiti, vlačila in vlačila, mazati in mazati, škodovati in škodovati.
Deležniki sedanjega časa na -č imajo v prlslovni rabi dolžino: boječ se dežja, je hitreje stopil; rjoveč se je bližal vihar. V pridevni rabi poudarek včasi omahuje: deroč in deroč hudournik, vroč ali vroč lonec, boječ otrok.
Po rabi centralnih govorov je deloma spremenjen izgovor zvočnika v: pred samoglasniki se izgovarja zobno-ustnično: vas, živina, svoj, dve; pred soglas-niki, pred m, n in na koncu besede se izgovarja dvoustnično: ovca, avto, vmes, vnema, živ, zdrav; pred 1, r sredi nesestavljene besede dvoustnično: Pavla, pravljica, mavra, avreola; pred 1, r na začetku besede ali v sestavljenkah se izgovarja z rahlo zobno-ustnično priporo ali manj izrazito dvoustnično: vlak, vrata, zavladati, nevreden; tako izgovarjamo tudi predlog v pred samoglasniki in pred zvočnikoma 1, r.
SP podaja splošne napotke za pogovorni jezik. V nadrobnosti se ne spušča, ker vprašanje še ni dovolj razčiščeno.
Nova izdaja pravopisa naj bi urejala in usmerjala pisanje nekaj desetletij, vendar je to odvisno od pritrditve pišočih. Besedišče v njej je resda prečiščeno, pa še zmeraj tolikanj bogato, da vsakdo lahko izbira besede, ki so mu všeč, druge pa pušča ob strani. Te svobode mu nihče ne krati, nima pa pravice, da bi po svojih ,dognanjih' to dn ono prepovedoval svojemu bližnjemu in tako ozkosrčno utesnjeval pisanje. Še zmerom bo dosti plevela za trebljenje, in če se kdo boji, da bo poslej vse dovoljeno, je njegov strah prazen. In navsezadnje je le treba priznati, da zgodovinska upravičenost, doslednost in celo logičnost niso zmeraj v skladu z rabo.
16