POEZIJA
Uroš Zupan
Trbovlje
Trbovlje
Dolgo časa sem bežal in zdaj se v duhu vračam. Ni mi pošla moč, samo zakon izpolnjujem. Kolobarim, da odplačam dolg svoji naravi in svoji zemlji. S spremenjenim telesom jezik očrtuje krog, hoče izklicati geslo in vrniti stvari na svoje mesto. Previsoke karte mi je na začetku poklonila usoda. Čarovniki pravijo, da sem jih nevede zaigral, še preden sem dobil prvi poljub. Potem je veletok svetlobe začel hlapeti. Potem je velika delta začela ugašati. Potem sem bil izgnan. Potem sem začel po koščkih razprodajati dušo, da bi zanjo dobil skrivne darove skrivnih templjarskih lož. Potem sem izgubil svet, ki obstaja sam po sebi, brez odvečnih vprašanj.
iteratura	5
Nisem še zamenjal kontinenta in oceana govorice. Nisem še dopolnil usode tega stoletja. A že sem začel dopolnjevati usodo naslednjega. Zamenjal sem zvezde in solarni sistem. V najvišjem vrelcu se ni zgodilo mnogo. Prvo ljubezen je od znotraj zdrobila mladost. Bila je slab sporazum in slabo ravnovesje elementov. Druga, iz dežele, ki kot v pravljici leži za gorami, čaka svetla in visoka, a kot da se vedno znova vse zaroti proti njej. Zato dom ostaja ruševina na nebesnem svodu. Odkar sem ga izgubil, sem živel mnogo življenj, sanjal pod nebom praznih sob, iskal zapis in si izmišljal glasbo, ki bi mi vrnila prvotni vložek usode. Ko sem stopal iz enega v drugo, sem se vedno znova ranil, del telesa je ostal v govorici, s katero smo se sporazumevali v prejšnjih sanjah, in maska, ki sem si jo snemal, da bi si nataknil drugo, se zavaroval, je vedno znova ranila moj obraz. Sprejel sem novo vero. Postal konvertit. Bog, ki sem ga častil na željo drugih, je zapustil svoj prostor. Ko so prišle mračne sile, so ga zamenjali demiurgi in princi teme. Dolgo časa sem bežal in zdaj se v duhu vračam. Brezglavo zanikanje in odpor sta včasih potrebna,
da preživiš. Ko pridobiš pri razdalji, se bodala skrhajo in spomin zlati in časti samo še trajno lepoto. Oče in mati sta starejša. Vsi smo starejši. Še vedno živita tu. Vedno bosta živela tu. Ko moje fizično telo zakroži po prostorih domače hiše in ko oči listajo albume z obledelimi fotografijami, me strese tihi jok, brez solz. Spet se znajdem pred zapahnjenimi vrati, ki jih lahko odkleneta, skozi katera lahko vstopita samo jezik in sanje. Veter nad grobovi mojih davnih prednikov vsako noč uspava resje in travo. Napisi, vklesani v kamen, odpadajo. Mnogo jih nisem videl, še manj sem jih dobro poznal. In vendar čutim, kako se nadaljujejo v meni. Nisem še odšel tako daleč, da bi pri sporazumevanju in dedovanju lastnosti in krvi potreboval tolmača. Čez desetletja se bomo srečali tu ali pa v drugem Kraljestvu, da bi nadaljevali pogovor, ki ga nikoli nismo dokončali, ki ga nikoli nismo začeli, in moja duša bo takrat zopet cela.
literatura
7
Ponovitev
Ko se ti zazdi, da si porabil vso zalogo čudežev, prihodnost izgubi svoj vonj. Oblak, ki preletava zemljo, ne meče
več sence in v gozdovih Ulra se ponovno prebudijo že dolgo počivajoče zveri. Nad vrhovi strmih januarskih dreves,
v hladnem zraku, ali pa, kot že pred leti, v topli maternici, v milini začetka, plavaš sam. Ponavljaš zgodbo, v kateri nekdo
zastavi kri in čas, da bi se prepričal, da je svetla sled življenja le razlika med padci angelov in kriki ekstaz. Postajaš prezgodaj
ostareli Rimbaud, z obema nogama in ljubeznijo na svoji strani, a neizdrtim bodalom v medenici, z zlatom v pasu, zlatom v pisavi,
Rimbaud z nikoli dosanjanimi sanjami o sinu, ki naj bi ga nasledil v drugem času. Ne tu, ne zdaj in ne v tej trudni, v temo vzhajajoči glavi.
Dvojno dno
Tu je tišina dolga in prostrana. Preteklost v njej prekrije svojo nepremično sedanjost. Prihodnost v njej prekrije svojo nepremično sedanjost. Vsi gibi
med vsemi narečji vode, vsi gibi med vsemi jeziki zraka, vsi gibi med vsemi govoricami ognja in vsi gibi med vsemi tišinami zemlje so
oštevilčeni in spravljeni v omare. Ponoči se zbudi moški, ki je padel iz svojega življenja, in jih odpira, išče svojo izgubljeno podobo,
a najde svoj predporodni jok. Ponoči
se zbudi ženska, ki je izgubila
svoj obraz in jih odpira, išče
svojo izgubljeno podobo, a najde svojo posmrtno
masko. Ponoči belina napenja svojo sestro dvojčico od zvezde do zvezde, da bi v mirnem ravnovesju neznana glasba mogoče utišala jok, ki prihaja iz senčnih pokrajin.
Razgrne se dan in rodi se nova noč, odvrtijo se planeti in zamajejo zvezde, a vse naokrog se še naprej razteza tišina, dolga in prostrana.
Hladni skladi prazne vode valovijo, se plazijo med kamni na dnu vesolja in ribe sanj počivajo skrite v senci oblakov, ki brezšumno preletavajo naše zaprte oči.
l
i
teratura
9