204
Srce moje zakrvavi,
kakor od divjih trnov ranjena roža,
a pride angel in jo s perutmi lahno poboža,
ponese v nebo moje srčne rubine
in jih v tvoje srebrnobele roke položi...
2.
V noči, ko bdim, majeta vihra in tema svetiljke pod oknom. Njihove trepetajoče luči gredo preko stropa, in so kakor bledi, spačeni umirajoči obrazi, ki bulijo vame v obupnem smrtnem strahu — dokler zjutraj v mraku svetiljke na sivi cesti ne umro.
3.
Mi smo žejni vodnjaki
v zapuščenih dolinah suše.
Vroči pustinjski vetrovi poljubljajo naše ustne,
in v našem osrčju ni žive vode:
Stene so nam od solnca razžgane,
in vihar nas zasiplje s peskom;
še krik ne more iz naših ust —
KA) GRE MIMO NAS?
Ivan Albreht.
Kaj gre mimo nas, kaj gre preko nas? Obrazi — gladni psi, in trupla — zgolj skeleti, to so nesrečni, v prah ukleii mučeniki naših dni.
Kaj nam kažejo dnevi, kaj kriče noči? Joj, v dušah rastejo gnjevi in v žilah kri besni...
.'¦
205
O, videl sem ga v snu.
S slepim srdom v steklenih očeh,
s srebrniki v rokah obeh,
a usta mu je krivila zavist,
ko šel je mimo mene Antikrist.
STRAJK.
Narte Velikonja.
Klel je bila polna dima; težak duh po razlitem vinu je tiščal na ljudi. Zunaj se je mračilo in po trdih neobritih obrazih se je razlivala svetloba brleče leščerbe, viseče na vlažnem, s plesnobo prevlečenem zidu. Na slabem podu so se delale luže od snega, ki so ga nanesli na čevljih. Okoli mize so sedeli črni, sajasti delavci in upirali oči na vegaste lesene stopnice, ki so držale s ceste v klet. Za točilnico je stala razmrsena deklina, ki je suvala od sebe postavnega fanta, ki ga je klicala za Luko. To je Luko očividno dražilo še bolj, da se je vedno bolj razvnemal, loveč deklino za roko. Oni okoli mize so nekoga pričakovali. Kadar so zaškripale stopnice pod novim prišlecem, se jim je ustavila beseda ter so se ozrli k vhodu.
»Da ga ne pošljejo!« je godrnjal že plešast dedec in hodil gor-indol po sobi. »Kako se jim je izteklo?«
»Kako se bo izteklo?« se je razvnemal na koncu mize drugi z zavihanimi rokavi. »Kaj bi ugibal, Blaži Tako, kakor po navadil Jaz vem, da po navadi.«
»No, če že veš, da po navadi, pa povej, kako se vse zgodi po navadi. Povej pa ti, Urh, če že vse veš!«
»O, kolikokrat smo že vrgli kladivo vstran, pa smo ga le spet pobrali. Na svoje stroške pobrali!« je kimal Urh. »Pri tej reči je, kakor da kača lovi svoj rep. Pomika se, pomika; pa so cene višje, čim več plače imaš. Zmerom plača lovi cene, kakor gad svoj rep!«
»Jaz ne razumem!« je zagodrnjal 51až.
»Saj je vseeno!« je leno odvrnil"Urh..
»No, vendar enkrat!« je planil od mize tretji prišlecu naproti. »Ali si, Male, ali nisi?«
»Seveda  sem!«   je  dejal  oni  še  na  stopnicah  in skozi  dim  in
v somrak iskal ljudi v kleti.   Zasopel se je bil ter si brisal rosno čelo.
Njegove oči so iskrile tajen ogenj, na licu se je izražala še nepoznana
groza, kakor da je lik pred vrati ušel smrti. Tak izraz ima človek, ki
mu je švignil plaz za hrbtom ter ga butil v žamete.